Mesec maj, mesec, ko se vpisujejo v novo šolsko leto vsi »stari« učenci in obenem vpis za vse nove učence, ki se želijo glasbeno izobraževati. Veliko jih je. Noro.
Violeta med drugim čaka na operacijo, strah, kdaj jo bodo poklicali. Ne ve kako dolgo je ne bo …
Dvom, da ji bo uspelo obdelati vso vpisno dokumentacijo, urediti vpisnino, vpisati vse v matično knjigo, obvestiti vse novo sprejete učence … Kako bo z obračunom položnic? Kaj, če me jutri pokličejo?
Joj, treba bo urediti tudi kadre, pogodbe, anekse …
In na to čudovito sončno jutro, ko si privošči prvo kavico ob 10.30 odpre novice in glej ga zlomka.
Članek, kako bo vlada skupaj z »mačehovskimi« sindikati odpravila nesorazmerja. 4 plačne razrede bodo dvignili plače učiteljem, za 2 plačna razreda pa J skupini.
J skupina že leta brodi po gnojnici, ki smrdi, žali, boli. Delavci, uvrščeni pod minimalno plačo, ki je sedaj nekje med 23 in 24. plačnim razredom. Dobili bomo 2 plačna razreda višjo plačo, kar pomeni za vse tiste, ki so npr. v 15 plačnem razredu, da bodo še vedno tam kjer so. V vražji, smrdeči gnojnici, ki si je ne zaslužijo.
Svoje delo vsi v skupini J opravljamo zavzeto in pošteno. Prezrti in ponižani smo spet in spet.
Ampak vztrajamo, radi opravljamo svoj poklic. Saj smo večinoma dobre volje in vpeti v vsakdanjo rutino svojih nalog. Ko pa pride 10. v mesecu pa zopet žalost, ponižanje in skrb, kako priti z zneskom na plačilni listi skozi mesec. Čemu se odpovedati …
Časopisi bodo pa polni novic, da se je javnemu sektorju spet dvignila plača za 4 plačne razrede.
Novinarji, raziščite, napišite resnico, da se bo najslabše plačanim samo za 2 plačna razreda in večini se to ne bo nič poznalo in jim bo še vedno do minimalne plače doplačevati.
To je za našo vlado odprava plačnih nesorazmerij. Tistim, ki imajo dobre plače 4 plačne razrede, tistim, ki imajo plače v višini minimalne plače ali še veliko nižje (snažilke, hišniki, negovalci …) pa nič, nič in še enkrat nič.
Mogoče bi morali narediti družbeni preizkus in celotna J skupina štrajkati, pa ne en dan. Takrat bi v šolah otroci bili lačni, delavci neprijavljeni, učenci ne vpisani, šole in domovi umazani … Bi takrat zaznali pomembnost naših poklicev pri delovanju šol, domov, vrtcev …
Ga. ministrica Sanja Ajanović Hovnik, g. Branimir Štrukelj in ostali vpleteni, ki se »borite« za odpravo plačnih nesorazmerij: SRAM NAJ VAS BO!
Violeta-nikoli ne obupa!
Opomba: na avtoričino željo je objava anonimna. Hvala za zgodbo.
ZGODBA ENE IZMED MNOGIH TAJNIC V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU
RECIMO, DA JI JE IME VIOLETA …
Davnega leta 1996 se zaposli na delovnem mestu pisarniškega referenta v največji osnovni šoli v Sloveniji. Vedno prijazna, ustrežljiva in nasmejana opravlja svoje delo, ki ga v tako številčnih podjetjih opravlja več oseb (tajnik, arhivar, kadrovnik, knjigovodja, telefonist na centrali, medicinska sestra, spremljevalec na športnih in kulturnih dnevih, mediator …) Po domače bi se reklo deklica za vse.
Delovni dan se je začenjal s klici staršev, odjavo kosil in malic, klici sodelavcev, da so zboleli, poročanje ravnatelju in sodelovanje pri pripravi nadomeščanj (obešanje obvestil o nadomeščanju na oglasne table po šoli in v zbornici) naročanje avtobusov za športne, kulturne dneve, učenci so si hodili izposojati copate (vodenje evidence izposoje), sprejem dežurnih učencev (izročitev liste za vodenje obiskov in napotki, kako se sprejema goste … Ko je končnooooo zazvoni zvonec za začetek prve ure, se vidno oddahne. Nato so začeli prihajati učenci po dnevnike, ki so se hranili v zbornici, ker je učitelj zamudil … No tajnica ima vsekakor čas in odide v zbornico po dnevnik in ga izroči učencu. To se ponovi 2 x, 3 x … Potem se počasi loti pošte, ki jo prinese hišnik, jo odpre, vpiše v delovodnik, da v pregled ravnatelju in ko jo ravnatelj vrne, razdeli po hiši. Pripravi se pisati pogodbo za novo sprejete učitelje in ostale zaposlene, izračunava sorazmerne deleže dopustov, uredi personalno mapo novo zaposlenega. Uredi prijave v zdravstveno zavarovanje in odjave. V pisarno pripelje učitelj športne vzgoje učenca, ki je padel na igrišču in si poškodoval koleno. Učitelj hitro gre nazaj k učencem na stadionu. Violetka pa pogleda rano, oceni ali je za k zdravniku ali ga lahko sama oskrbi, razkuži rano in prilepi gazo. Če je kaj hujšega hitro odpelje v zdravstveni dom, ker je socialna delavka na drugi enoti ta dan, pokliče starše in jih obvesti, da otroka pelje zdravniku in da naj ga kdo prevzame … Ko pride iz zdravstvenega doma je ura že krepko čas za malico in ko se usede za mizo in naredi prvi ugriz, že vstopi ravnatelj in čez vrata zavpije: »Violeta, rabim pogodbo to in to! Pa mudi se!« No, Violeta hitro pusti sendvič z roke in leti v tajništvo, da najde pogodbo in jo izroči ravnatelju. Ker je zopet odmor se v tajništvo vsujejo učitelji, eden rabi pisalo, drug bi nekaj barvnega šeleshamerja in lepilo, ker bodo nekaj ustvarjali. Na stolu v tajništvu čaka učenec, ki je nekaj ušpičil in mora na obravnavo k ravnatelju. Seveda prijazna Violeta to vse potrpežljivo opravi in počaka, da je tudi učenec obravnavan in odide. Še pred obravnavo mu da en bombon in mu zagotovi, da bo vse v redu.
In uboga revica gre zopet na malico. Seveda oborožena s službenim prenosnim telefonom. Se usede in začne jesti. Ko ima polna usta zazvoni telefon, kliče starš, ki ga zanima kako bo na smučarskem športnem dnevu. Prijazno mu pove podrobnosti in nadaljuje z malico. Ko ji končno uspe zmazati sendvič se vrne v tajništvo. Nadaljuje s pisanjem potnih nalogov za učitelje, ki gredo na športni dan. Preveri ali je avtobusni prevoznik potrdil prevoz. Javi v kuhinjo koliko učencev gre na smučanje, koliko na pohod, koliko na drsanje … Da v kuhinji pripravijo ustrezno število malic po avtobusih. Zopet zazvoni telefon in ko sprejema sporočilo iz sosednje sobe ravnatelj naroča, da rabi statistično poročilo in v tajništvo vstopi učitelj, ki nujno rabi nekaj pripomočkov… Violeta absorbira vse podatke v svojo glavico in opravi vse naročeno, eno po eno. Mora na stranišče in hiti po hodniku, ko prime za kljuko zazvoni telefon. Ojoj, bog ve kdo je, mogoče je kaj nujnega in hitro nazaj v pisarno prevzeti klic. Vstopi učitelj, ki bi želel na izobraževanje. Ravnatelj ni ravno najboljše volje in Violeta učitelju svetuje, da mu bo sporočila, če bo naslednji dan boljše volje, ker takrat gre vse skozi.
Pripravi odgovore na razpis, jih odnese v podpis ravnatelju, pripravi kuverte, vpiše v poštno knjigo. Ravnatelj prosi še za objavo prostega delovnega mesta za učitelja slovenščine … Postori še nekaj del, ker gre naslednji dan v spremstvo na športni dan … Ve, da jo bo zaradi tega čakalo kar nekaj dela ampak je treba priskočiti na pomoč pri spremstvu. Bo že.
No in tako traja 11 let. Nikoli ne joka in stoka nad količino dela. Samo 1x potoži ravnatelju, da si mora nositi delo domov, da je pravočasno opravljeno. Ampak ravnatelj jo začudeno pogleda in reče: Ja Violeta, kje je problem, saj je vedno vse narejeno? 🤦♀️🤷♀️
Potem se odloči, da zamenja službo in odide v manjšo šolo. Pride ravno v letu 2008, ko se delovno mesto pisarniškega referenta spremeni v administratorja in potem še v poslovnega sekretarja, za kar dobi v podpis novo pogodbo, da mora v 8 letih opraviti študij. Z veseljem, da bo imela boljšo plačo za garaško in odgovorno delo se že čez nekaj dni vpiše na višjo poslovno šolo. Spodbuja kolegice in gre vnaprej opraviti izpit iz angleščine in slovenščine, priznajo ji izpit računalništva saj se je redno izobraževala na tem področju in prejela ustrezna potrdila. Študij opravi prej kot v 2 letih. Ponosna. No, pa se prav kmalu vso to navdušenje sprevrže v pravo nočno moro. Uvrstijo jo v 21. plačni razred in ji ne priznajo že doseženih napredovanj (5 plačnih razredov), z razlago, da je na novem delovnem mestu in da to zakonodaja ne dovoljuje. No, sedela je na istem stolu, delala na isti računalnik prav enaka dela kot pred tem. Ponižanje brez primere. Takoj se vključi v skupino in začne pomagati pri boju za pravice. Skupaj s kolegicami pišejo na MIZŠ in MJU utemeljujejo specifike delovnega mesta in krivico, ki se jim je zgodila, zahtevajo odpravo le te. Čez leto ali dve se MIZŠ odloči, da bi pa mogoče vrnili teh 5 plačnih razredov, ki so jih tajnice že dosegle. AMPAK po letih, lepo počasi. Drugo ponižanje. In ob naslednjem napredovalnem obdobju ne morejo napredovati, ker so na »novem« delovnem mestu in se jim napredovanje zamakne za 3 leta. Tretje ponižanje. No in to ni samo ponižanje, to je kraja denarja, ki so si ga trdo zaslužile.
Ampak leta minevajo. Tale Violetka pa ima tako rada to delo, ljudi okoli sebe, otroke … In vztraja. Pridno dela, se vključuje v vse projekte. Delovne uspešnosti ni, je zamrznjena. Ves čas je zadovoljna in nasmejana le, ko pride plačilni dan, je njen obraz žalosten.
V tem času se večkrat sreča z bivšim ravnateljem, ki ji vsakokrat reče: Violeta, šele sedaj vemo kaj vse ste delala in po vašem odhodu sem vaše delo razdelil med 3 zaposlene. Ja, ja. Po toči zvoniti … Ampak me je vedno s to izjavo pobožal po moji nežni duši.
Violeta ves čas pomaga pri trudu skupine za odpravo krivic se včlani v Sindikat J skupine takoj ob ustanovitvi, upa in nikoli ne obupa.
Pa pride leto 2023, ko šole prejmejo okrožnico MIZŠ, da se spremenijo normativi in standardi in da je po novem za enako delo lahko zaposlen na tem delovnem mestu:
Tajnik VIZ VI z 24 do 34 plačnim razredom (mislim, da je po novem minimalna plača 25 PR),
Poslovni sekretar VII/1 z 27 do 37 plačnim razredom,
Poslovni sekretar VII/2 z 32 do 42 plačnim razredom.
TO JE PA TRETJA IN OBENEM NAJVEČJA KRIVICA ZA VSE ZAPOSLENE V TAJNIŠTVIH VIZ.
Violeti in kolegicam, ki so pridno opravile zahtevano VI. stopnjo in bile vsa leta podplačane bo sedaj milostno dovoljeno, da še naprej opravljajo to delo za 8 plačnih razredov nižjo plačo. Medtem, ko bodo kolegice, ki opravljajo identično delo in niso prejele zahtevnejšega opisa del in nalog bile plačane 8 plačnih razredov več.
In tako se dogajajo krivice tajnikom VIZ brez katerih šole in ravnatelji ne morejo. Nihče jih ne nadomešča, če zbolijo. Delajo iz postelje na daljavo, ker delo mora biti opravljeno. Ko se vrnejo jih na mizi čaka kup dokumentacije … Mogoče pa bi tudi tajnice končnooooo morale napovedati štrajk, pa ne enodnevni. Mogoče pred plačami ali prvi ali zadnji šolski dan …
Pomočnice vzgojiteljev imajo opravljeno V. stopnjo izobrazbe, nihče jim ne ponuja pogodb o izobraževanju v podpis. Zagrozijo s štrajkom in dvignejo jih nad tajnike. Bravo vlada, bravo MIZŠ.
SRAM NAJ VAS BO!
To vam sporoča ena izmed prezrtih, izkoriščenih tajnic v VIZ.
Violeta-nikoli ne obupa!
Opomba: na avtoričino željo je objava anonimna. Hvala za zgodbo.
Eno je gotovo: če bi miselnost in organizacijo javne uprave (JU v nadaljevanju) preslikali v gospodarstvo, bi bil to konec. Stečaj. Bankrot. Smrt. Tema. Nič. Vakum. Črna luknja. Eksplozija supernove?
Norost ni ena sama. Norosti je več.
Ena taka očitna je trenutno najbolj na očeh tajnikom v šolstvu. Zaposlenim na tem delovnem mestu se že leta dogajajo nedopustne stvari. Prezrtost. Neenakost. Šikaniranje. Iz strani države.
Po pričevanju zaposlenih se to dogaja že dolgo. Vsaj tri desetletja. Sedaj smo na robi prenove plačnega sistema, ki bi moral biti sistem vrednot. Postavljen pošteno. Pa se je bati, da se bodo nebuloze preteklosti spet ponovile. Pri vedno istih deležnikih.
Temeljna načela plačnega sistema so enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih. Slišati je enostavno, ampak zadeva ne deluje.
Pa poglejmo na primeru osnovne šole. V šolah so poleg učiteljev, ravnatelja in pomočnika ravnatelja zaposleni še kuhinjsko osebje, čistilke in čistilci, hišniki. Vsaka šola ima še vsaj en del računovodja in tajnika, brez katerih bi vsi zaposleni ostali brez plač, zavarovanja, pokojnin, zdravniških pregledov, surovin, delovnih pripomočkov. Zmanjkalo bi tople vode, crknila bi elektrika, zamašil bi se celo sekret. Učenci bi hodili peš v šolo v naravi, na ekskurzije. Domofon bi crknil. Sistematski pregledi bi odpadli, povračil stroškov ne bi bilo. Še fotokopirni stroj bi dokončno pregorel. Bom napisala celo povest o tem, nekoč kasneje.
Računovodja VIZ in tajnik VIZ nista identični delovni mesti tistim iz gospodarstva. Oba sta malce posebna. S tem, da je delovno mesto RAČUNOVODJA zaradi sosledja črk in zaradi določenega spoštovanja, katerega ima dober računovodja v podjetjih, v veliko boljšem položaju kot TAJNIK, ki nekako večino ljudi asociira na “direktorjevo tajnico”, ki opravlja dela po nareku. Prepisuje in fotokopira papirje. Hodi naokoli v mini krilu in petkah z globokih dekoltejem. Dejstvo pa je, da smo na teh dveh delovnih mestih zaposleni tako ženske kot moški.
Očitno, dlje od tega ne sežejo niti odločevalci in ocenjevalci teh dveh delovnih mest in človek se ustraši, kako ti ljudje razmišljajo.
Vas zanima zakaj tako razmišljam? Zato, ker temeljno načelo plačnega sistema NE DELUJE. Enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih NE OBSTAJA.
Malo podrobneje si oglejte plačne razrede ter jim primerjajte med obema delovnima mestoma ter v okviru istega delovnega mesta.
Vrednotenje ni le nelogično postavljeno v razmerju RAČUNOVODJA : TAJNIK. Ne le nelogično, krivično so postavljene razlike oz. razpon števila PR med posameznimi delovnimi mesti.
Priča smo neenakemu plačilu za delo na primerljivih delovnih mestih (popolnoma enakem delovnem mestu!) in to kar za 6 PR razlike pri računovodjih in kar za 8 PR razlike pri tajnikih oz. poslovnih sekretarjih. Kdo je tu nor?
Za primerjavo: v primeru delovnega mesta UČITELJ je razlika med izobrazbo 1 PR. Zakaj naša JU dela takšne razlike med zaposlenimi? Kje je tu načelo enakosti? Kdaj bo tega konec? Se bo končno našel nekdo, nekdo, ki bo pošten in sposoben ter končno naredil red?
Tajnice in tajniki VIZ je skupina zaposlenih v javni upravi. Javna uprava ali javni sektor je sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah in skrbijo za zadovoljitev javnih potreb in je razdeljen na dejavnosti. Financiran je iz proračuna. Tajnice in tajnik VIZ spadajo v dejavnost vzgoje in izobraževanja.
Plačni sistem javnega sektorja velja za ves javni sektor, ki ga sestavljajo proračunski uporabniki.
Urejen je z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki določa temeljna in enotna pravila delovanja plačnega sistema ter enotno metodologijo obračunavanja in izplačevanja plač za vse dejavnosti javnega sektorja. Temeljna načela plačnega sistema so enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, transparentnost in stimulativnost plač. Plačni sistem javnega sektorja temelji na ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisih ter kolektivnih pogodbah. Poleg osnovne plače so zaposleni pod pogoji, ki jih določa normativni okvir, upravičeni še do dodatkov in dela plače iz naslova delovne uspešnosti.
ZSPJS ureja tudi plačne skupine. Plačno skupino sestavljajo funkcije oziroma delovna mesta in nazivi značilni za dejavnost oziroma istovrstna delovna mesta v vseh dejavnostih in imamo plačne skupine od A do K:
A – Funkcije v državnih organih in lokalnih skupnostih,
B – Poslovodni organi pri uporabnikih proračuna,
B – Poslovodni organi pri uporabnikih proračuna,
D – Delovna mesta na področju vzgoje, izobraževanja,
E – Delovna mesta na področju zdravstva,
F – Delovna mesta na področju socialnega varstva,
G – Delovna mesta na področju kulture in informiranja,
H – Delovna mesta in nazivi na področju znanosti,
I – Delovna mesta v javnih agencijah, javnih skladih, drugih javnih zavodih in javnih gospodarskih zavodih ter pri drugih uporabnikih proračuna,
J – Spremljajoča delovna mesta (velja za ves javni sektor),
K – Delovna mesta na področju obvezne socialne varnosti.
Plačilni razred je del plačilne lestvice, katere vrednost je izražena v nominalnem znesku. Plačilni razredi posledično sestavljajo plačilno lestvico. S pomočjo uvrstitve poklica v plačilni razred se določi osnovna plača delavca. Na današnji dan, 15. 1. 2023 ob 16. uri imamo 65 PR.
Plačni sistem je stopil v veljavo septembra 2008, za katerega je bil temelj postavljen s sprejetjem zakona o sistemu plač v javnem sektorju v letu 2002. Sindikati so se s takratnim ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom pogajali o dveh zahtevah: vstopu v nov plačni sistem in uskladitvi plač za razliko med dejansko in predvideno inflacijo v letu 2007. Dogovorjeno je bilo, da se bodo plačna nesorazmerja odpravljala postopoma.
September 2008 je mesec prelomen tudi za tajnike VIZ. Delovno mesto (tajnik, poslovni sekretar…) je bilo že tedaj obravnavano in ovrednoteno povsem narobe. In ves ta čas čakamo na odpravo anomalij. In ves ta čas, vsak poskus odprave anomalij v javnem sektorju pripelje do še večje anomalije tega delovnega mesta.
Trenujno stanje: delovno mesto nosi kar tri poimenovanja in kar tri različna vrednotenja: TAJNIK VIZ VI – začetni PR 24, POSLOVNI SEKRETAR VII/I – začetni PR 27 in POSLOVNI SEKRETAR VII/II – začetni PR 32.
Znanje ni vredno nič. Usposobljenost ni vredna nič. Strokovnost na tem delovnem mestu ni vredna nič. Delovna doba ni vredna nič.
Kdaj bo temu konec?
V takšnem dnu, kot so zaposleni danes na tem delovnem mestu, niso bili še nikoli.
Pred vrati so volitve in bije se krvavi boj med političnimi strankami. Začel se je besedni dvoboj, nastopaštvo grimas, pogrevanje že stokrat pregretih jajc, bombastičnih izjav. Kdo bo boljši? Pravi RESNIČNOSTNI ŠOV. Hujši je le plačni sistem v javni upravi.
In kaj sploh so “politične stranke”?
Ata Google pravi tako:
Političnastranka (v nadaljnjem besedilu: stranka), je združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke, z demokratičnim oblikovanjem politične volje državljank in državljanov in s predlaganjem kandidatk oziroma kandidatov na volitvah v državni zbor, za predsednico oziroma predsednika republike, v organe samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: organe lokalnih skupnosti) in v Evropski parlament.
Stranko lahko ustanovi najmanj 200 polnoletnih državljank in državljanov Republike Slovenije, ki podpišejo izjavo o ustanovitvi stranke in jo registrirajo.
Nimam namena ustanoviti stranke, dovolj jih je že. Že bežen pogled na geografsko lokacijo števila političnih strank v Sloveniji nam pove dovolj.
Vsaka stranka mora imeti svoj program s katerim skuša prepričati volivce, da bi se odločili zanjo.
Vse lepo in prav. A ni tako. V bistvu je vse narobe.
Ko gledam soočenja, medijska poročanja, vedno isto obraze v naši politiki se sprašujem kdo je tu nor. Bolj. Mi – volivci ali igralci, ki nas skušajo vsak po svoje prepričati o svoji poštenosti, iskrenosti, sposobnosti. In to isti igralci, ki so leto ali dve nazaj vsem na očeh dobesedno kradli? Brez sramu. Komu verjeti? Kdo laže in kdo ne laže? Trenutno je videti, da lažejo vsi. Vsaj malo. Koga voliti, da bo bolje? Da ne bodo isti. Abrakadabra.
Nekaj nagajivih novih obrazov mi vliva upanje.
Po drugi strani se verjetno do smrti ne bom mogla načuditi primitivizmu podtikanj, nastopaštva večine, nerazgledanosti, nestrokovnosti. Smešni paleti kandidatov od estradnikov do večnih že davno izpetih politikantov. Katere smo že stokrat spregledali, kako delujejo. Vlečejo in igrajo svojo igro, znova in znova. Brez sramu. Brez odgovornosti do naroda.
Imam očetovo na pol razpadlo knjigo Radenci. Slovenci. Ko je bil župan častna funkcija. Častna funkcija bi morala biti tudi predsedniška.
Koga naj volim? Tokrat ne bom podrobno preučevala strankarskih programov. Več ali manj so si podobni in bolj ali manj “izvoljenci” požrejo svoje obljube.
Osredotočila se bom konkretno na problematiko o katerem sem v svojem blogu tudi pisala. S to problematiko sem se povezala v zadnjih petih letih odkar sem v javni upravi. Zaposlena na delovnem mestu TAJNIK VIZ VI. Kaj to delovno mesto predstavlja ste si lahko prebrali v Delu. Članek je dostopen na povezavi: VSE SLABŠI POLOŽAJ PREZRTIH ŠOLSKIH TAJNIC.
Še podrobneje sem pisala v mojem razmišljanju na povezavi: DRŽAVA V DRŽAVI.
Ministrstvo za izobraževanje je na svoji spletni strani objavilo podatke o plačah za vse šole po skupinah: B, D in J za mesec december 2022. Dejstvo pa je, da je pogoj za zasedbo delovnega mesta v skupini B in D zahtevana ista stopnja izobrazbe, kar pa ne drži za plačno skupino J. V tej skupini je zahtevana izobrazba od II. do VII. stopnje. J skupina praktično nima skupnega imenovalca razen dejstva, da je tretirana kot skupina manjvrednih, spregledanih in pozabljenih.
Katera stranka je torej tista, ki se bo zavzela za problematiko revnih zaposlenih v javni upravi? Zakaj so nekatera delovna mesta tako slabo vrednotena? Pod minimalno plačo? Ne glede na izobrazbo. Katera stranka sploh pozna problematiko? In kako dobro? Povem vam, da prekleto slabo in dvomim, da sploh katera.
Po svojih skromnih močeh smo tajnice same skušale opozoriti javnost ter odgovorne konkretno na problematiko delovnega mesta TAJNIK VIZ. Samo na to delovno mesto, ker je ravno to delovno mesto najbolj spregledano in zlorabljeno v okviru zloglasne J skupine. Leta na to neumorno opozarja tudi sindikat J skupine – SUPSJ.
Obrnila sem se tudi na ljudi, ki so v predvolilnem času zelo glasni. Kako je potrebno odpraviti krivice in oh in sploh. Osupla sem! Ko sem jih prosila, da mi pomagajo pri tajniški problematiki sem naletela na gluha ušesa. Ne morem verjeti. Najbolj glasna gospa, sicer strašno aktivna na FB, ki se je pred volitvami vključila v eno od bolj prodornih strank (predsednica te stranke se je že dokazala kot popolnoma nevredno zaupanja) mi je predlagala, naj ji članek raje pošljem na mail. Ni ga želela objaviti. Odgovora seveda nisem dobila nobenega. Ne iz maila, sms-a, FB-ja. Tudi golob mi ga še ni prinesel. Do sedaj.
Saj veste. Le zakaj bi koga brigala peščica nepomembnih, maloštevilčnih? Ni časa. Sedaj so volitve! Predvolilni čas. Potrebno je nagovoriti množico – tisto številčnejšo. Da dobijo glasove, svoj poslanski sedež! Koga briga peščica ubogih spregledanih javnih uslužbencev! In očitno koga briga dober glas. Ni važno. Živimo v času, ko so pošteni in delovni ljudje navadni osli. Vsi ostali so sposobni, iznajdljivi. Novi besednjak za izkoriščevalce, pretkance in goljufe.
Sedaj se obračam na vsako stranko posebej. Poznate problem? Imate rešitev? Kako vzpostaviti pravičen in pošten plačni sistem javnega sektorja potem, ko so ga dodobra porušile vse dosedanje vlade – vsaka malo po malo – skupaj z reprezentativnim sindikatiom, ki praviloma z ritjo podre vse, kar zgradi z rokami. Konkretno: kako boste rešili zaposlene na delovnem mestu: TAJNIK VIZ VI?
Mislec…. na pomoč! Photo by Charl Durand on Pexels.com
Je delovno mesto TAJNIK VIZ VI žrtev stereotipa? Zakaj smo potem nenadomestljivi? V nadaljevanju objavljam povzetke najbolj srčnih in prodornih komentarjev na objavo članka, ki je bil januarja objavljen v Delu: VSE SLABŠI POLOŽAJ PREZRTIH ŠOLSKIH TAJNIC.
Opisala si moje misli in občutke. Včasih, ko me kdo vpraša kaj pa ti delaš (v službi?), kar onemim, ker ne vem kje naj sploh začnem.
Končno sem dobila glas.
Ljudi, ki odločajo o naših plačah, je lahko sram, da se to dogaja.
Mojca hvala, da so naše besede slišane na glas! Tudi če smo zadnji v vrsti za odpravo nesorazmerij, smo (upam) le prišli na vrsto. Ko sem si v tabelo vpisovala višino minimalne plače, ki velja od 1.1.2022, sem spet začutila grenak priokus. Okus, ki ga vsakič doživim, ko pripravljam pogodbe o zaposlitvi. Pa ga z veseljem do dela, potlačim nekam tja zadaj… ampak vsakič pride spet na plano.
Tajnik VIZ, tajnice v vzgoji in izobraževanju – anomalije ali kdo je tu nor !?
Najprej hvala za iskren zapis. V celoti podpišem vse, kar ste napisali sami.
Jeseni sem našemu ravnatelju pripravila »pregled« razlik v plačnih razredih med tajnicami različnih zavodov. Milo rečeno je bil presenečen. In je stvari posredoval dalje – področni aktiv ravnateljev, združenje ravnateljev, MIZŠ… Sicer ni prejel nobenih konkretnih odgovorov, ampak na nek način mi sedaj stoji ob strani v tem »boju«.
Gospa Z., pravnica na SVIZ, je v istem časovnem obdobju poslala odgovor, da se trenutno ne da kaj dosti storiti na našem področju. Ampak kako pa je mogoče, da se pa lahko stvari premaknejo na drugih področjih? Očitno je vse stvar močnih lobijev…Prejšnji teden sem na spletni strani SVIZ zasledila, da je v teku dogovor glede spremembe za naše delovno mesto. Srčno upam, da ne dobimo zgolj drobtinice, ki jo bo na koncu, ob preračunavanju davka, požrla država…V upanju, da tokrat vse osnovnošolske tajnice stopimo skupaj in se otresemo morebitne brezbrižnosti, vas lepo pozdravljam.
Čutim vašo srčnost, predanost, zavzetost tako za vaše delo kot za izpostavljanje naše prezrtosti. Čutim vašo frustracijo in razočaranje. Čutim namreč povsem enako. Tudi jaz sem v PR 26 po 30 letih delovne dobe, od tega le 6 v JU. Velikokrat mi gre na jok od vsega, kar ste tako slikovito opisali. Domov pridem pogosto preluknjana, kot švicarski sir od vseh večjih in manjših potreb vseh deležnikov, medtem ko si sredi “strokovnega” dela. Izgubila sem svoj žar za to delo, čeravno sem poslovna sekretarka z dušo in telesom. In ker bi se rada vrnila k svojemu žaru, k nekdanji radosti, si iščem službo drugje. Ne znam si predstavljati, da bi v takih pogojih delala še naprej …Srčno vas pozdravljam.
ISKRENE ČESTITKE in velik aplavz za članek v Delu! Navdušena sem nad napisanim in hkrati razkurjena, žalostna, ker ste dregnila v veliko rano, na katero pri vsakodnevnem delu rade oz. bolje rečeno raje pozabimo.
Če bi bili bližje, bi vas objela… kljub koroni. Tako realno zapisano, da se MORA dotakniti vsakega bralca. Sploh pa tistih, ki so krivi za nastalo situacijo, pa si vedno znova zatiskajo oči pred resnico. Ne razumem, da smo tajnice tako nepovezane, zdi se včasih, kot da je večini malo mar za naš status. Kot da so zadovoljne že s tem, da imajo službo in redno plačilo. Pred novim letom smo se zbrale (preko elektronske pošte) nekatere, mislim, da nas je 7 članic t.i. delovne skupine. Tuhtamo, pišemo, sprašujemo, raziskujemo. Ampak ne samo zase, za vse nas. Pa jih velika večina niti odgovorila ni na to, kar smo pripravile. Mogoče je tudi to vzrok, da smo tam, kjer pač smo. Upam, da bodo vaš članek prebrali tudi odgovorni – na MIZŠ, MJU, SVIZ-u. Če ste bili na EDUCI-nih konferencah, veste, da je ga. Vida Petrovčič vedno znova »zbadala« ga. B.V. iz MJU, ki še kako dobro ve, kaj se dogaja z nami. Tudi g. P. ve, kje smo tajnice. Pa oba modro molčita. Le zakaj? Žal je res, da se reprezentativni SVIZ bori le za učitelje in ostale strokovne delavce. Ko se omenja v medijih šolstvo, so oni tako ali tako na 1. mestu, včasih se omenja še ravnatelje. In to je to. O tajnikih v VIZ nikoli do sedaj nisem slišala ničesar. Kot da ne obstajamo. Nihče nas niti ne omeni, kaj šele, da bi začeli ceniti naše delo in ga tudi pošteno vrednotiti. Ob pojavu COVID-a so omenjali zgolj preobremenjenost učiteljev ob šolanju na daljavo. Kaj vse smo morale takrat čez noč beležiti, spremljati, koordinirati, obračunavati tudi tajnice – podatek ne obstaja.
Ko bo nekdo od odgovornih končno dojel, da smo tudi v šolstvu podporne službe, brez katerih ne bi funkcionirala nobena šola in druge ustanove v okviru VIZ, se bo stanje mogoče premaknilo. Upam, želim, da se to zgodi jutri. Itak je prepozno.
DM Tajnik VIZ VI – prikaz razvrednotenja delovnega mesta
In zakaj vam niso ob skleniti pogodbe omogočili napredovanja v izhodiščnem plačnem razredu, če ste imeli 33 let delovnih izkušenj? Tudi to pove nekaj, česar marsikdo ne ve. Vem pa jaz, tudi zato, ker so teh privilegijev glede napredovanj ob prvi zaposlitvi v JS deležni moji sodelavci in sodelavke. Jaz pred 12 leti žal nisem bila med njimi. Žal. Zato pa sem po 12 letih dela v šoli v 28. plačnem razredu, torej malo nad minimalno plačo. In to s končano VI. stopnjo izobrazbe…
Srčno upam na boljši jutri.
Zahvaljujem se vam za ta prispevek v časopisu Delo. Do zadnje pike v prispevku je vse res.
Odlično ste napisali, ko bi nas le končno kdo slišal!
»Ja, Napoleon je bil le pripravnik v primerjavi s šolsko tajnico.«
Spoštovana, vaš članek je najboljši približek našega poklica. Sama sem se našla v njem in verjamem, da tudi ostale. Sem sicer na srednji šoli, ker sem več let na tem delovnem mestu, mi je napredovanje v plačne razrede prineslo malce boljši plačni razred od vašega, se pa v vsem strinjam z vami. Naše plače pa so sramotne glede na delo, ki ga opravljamo. Želim vsem veliko uspeha pri pogajanjih za naše plače, sama se bom kmalu upokojila, bom pa z zanimanjem spremljala vse še naprej.
Hvala Mojca, človek bi se resnično zjokal… pa čeprav hodimo v naše šole, k našim otrokom in našim sodelavcem…
Iskrene čestitke! Zelo dobro napisano, točno tako kot je. Tudi sama izhajam iz gospodarstva in razumem prav vse, kar ste napisali. Hvala.
Ko nas vsi potrebujejo a nihče nam ne da veljave. Bravo!
Čemu smo hodile v šolo, na izobraževanja, delamo kot nore za plačo, ki je dobrih 10€ nad minimalno? Vsak dan rešujemo krizne situacije, da ne govorimo o “koronskih” pogojih, o preverjanju le teh in vsemu sprotnemu delu, ki ga vsekakor ni malo…mislim da bi morali nekako zaropotati, da bi morda tudi vodstvo na šoli prepoznalo naše stiske in bi se postavilo za nas.
Napisala in predstavila si v nulo naš položaj, ki na žalost nobenega ne zanima. Tudi jaz sem bila tajnica na italijanski šoli dobrih 18 let. In prav v zadnjih letih sem doživela največje degradiranje in razvrednotenje našega poklica, zato sem tudi šla stran. Misli si, da sem bila celo eno leto sindikalna zaupnica (SVIZ-a), vodila stavko za učitelje (obljubljeno pa, da bo boljše za vse…kako sem bila neumna… ). Da me tajnice delamo s srcem je dejstvo, ker čutimo pripadnost in se lotimo stvari, ki nam ne bi bilo treba, urejamo zadeve za kar nismo kompetentne. A ker ni nobenega, ki bi to urejal, to dodelijo nam, brez dodatnega plačila, seveda.
Ena od zadev, ki sem ga jaz urejala je bil sistem HACCP. Od začetka do konca sem za šolo uredila sistem HACCP, ko nobeden ni imel pojma kaj to je (vključno z našo edino zlato kuharico, ki ni imela časa niti dihati in, da ne govorimo o vodstvu). Zelo sem hvaležna inšpektorici, ki mi je pri tem dala napotke in svetovala na koga naj se obrnem. Skratka uredila sem vse, kar so druge šole zato naročile zunanjemu izvajalcu za krepko plačilo. Postala sem še odgovorna za to in vsako leto sem morala sprejeti inšpektorje in z njimi kontrolirati, da vse štima ali po njihovem zapisniku odpraviti pravočasno neskladje (vedno so morali nekaj ugotoviti da ni ok). Takratna ravnateljica se je zavedala mojega dela in celo sva šli na MIZŠ v Ljubljano na pogovor, če lahko dobim delež kot organizator šolske prehrane za ta namen. Zaman, tajnica ni kompetentna za to, zakon to ne dovoljuje, v KPIS-u ni sistemizirano, da tajnica to dela …Torej delež šoli pripada, tajnica to dela zastonj, denar ostane na Ministrstvu ali se dodeli nekomu drugemu, ki v resnici to ne dela. To je ena zgodba, ne bom nadaljevala še kaj vse sem delala za Svet zavoda, Svet staršev, imenovanje ravnatelja….SAJ TO NI STROKOVNO DELO po logiki naših strokovnjakov na Ministrstvu. Ti ljudje nimajo pojma, kaj mi vse delamo, posebej v majhnih zavodih, ko tajnice delajo 4 x več (ker nismo upravičeni do dodatnih delavcev). Se opravičujem za mojo jezo, vendar to kar je zdaj mi ni niti malo všeč.
Sedaj sem tajnica v vrtcu, vendar se meni plača ni spremenila na boljše, vse je isto kot prej. Dinamika dela je drugačna, dosti več računovodstva in kalkulacij in včasih ni časa za malico. Vseeno imam rada moj poklic, se dobro počutim v kolektivu in imam lep odnos z vsemi, vključno z ravnateljico. Vendar, ravnatelji pridejo in grejo, mi pa smo vedno tukaj, v pomoč in podporo vsem, če to ni strokovno….
Jaz imam še 4 leta do »penzije«, verjetno bom še podaljšala vsaj za 1 leto, zaradi pokojnine. Še to ti povem, ko sem dala odpoved iz šole avgusta 2013 – kot sem povedala sem bila tam zaposlena 18 let in na začetku ni bilo take razlike med poklici – so se zamenjale že 3 tajnice in sedaj izračunaj koliko časa so bile na tistem delovnem mestu. Prva z ustrezno izobrazbo je našla boljšo in boljše plačano službo, druga ni imela pogojev in tudi sama ni želela več ostati, sedanja pa ne vem koliko bo še ostala, ker ne zna dobro italijansko. Še moje zadnje nezadovoljstvo: vsi strokovni delavci (tudi tisti ki ne znajo dobro italijansko – v zavodih z italijanskim učnim jezikom je italijanski jezik pogoj za službo) dobijo 15% plače za dvojezičnost, me tajnice in računovodje samo 6%. Od 1 januarja so vključeni tudi ravnatelji (prej so tudi oni dobili samo 6%, kar je bilo tudi SRAMOTNO, saj so predstavniki zavoda), ampak tudi pri tem smo tajniki izviseli. V jezi sem si rekla, da bom sedaj napisala vse zapisnike in dopise pol v slovenščini in pol v italijanščini …. malo za hec.
Bodi lepo in držimo skupaj.
Pohvalno. Ni pa to samo problematika osnovnošolskih tajnic, vendar tudi srednješolskih. Sama sem 12 let tajnica na gimnaziji z zahtevano takrat VI st. izobrazbe ( ekonomska fakulteta 1.stopnja, končana 1987 leta ). V srednjih šolah pa so po novem uvedli 3 klasifikacije tajnic in sicer Tajnik VIZ VI z izhodiščnim 24. pl. razredom, Poslovni sekretar VII/1 z izh. 28. pl. razredom in Poslovni sekretar VII/2 z izh. 32.pl.razredom.Tako, da sem za isto delo, ki ga opravljam plačana manj kot kolegice s VII st. izobrazbe, saj nekoč leta ni bila zahtevana. Najbolj sramotno pa je to, da so pri nas pridobili zaradi sistemizacije novih delavnih mest, tako hišnik, knjigovodja in računovodja 5 razredov več. To pomeni, da je moja plača enaka hišnikovi. Kar pa res boli je dejstvo, da se je dvignila tudi minimalna plača na 1074 eur bruto, ki paše v 24 pl. razred in je enaka moji in posledično plači čistilk za katere je potrebna II st. izobrazbe.
V poplavi dela, sem si le vzela trenutek časa in prebrala vaše pismo. Zelo lepo napisano. Me veseli, da se kdo opogumi in stvari pove naglas.
Sem Tajnik VIZ na srednji šoli in naj le dodam, da se ni vsem tajnicam na srednji šoli dvignila plača. Dvignila se je le tistim, ki imajo VII. stopnjo izobrazbe. Za tiste, ki imamo VI. stopnjo izobrazbe (kar je pogoj), pa za isto delo (celo znotraj istega zavoda) ostaja višina plače nespremenjena. Še ena huda anomalija – za isto delo, v istem zavodu, različna plača in to ne glede na sposobnost, delavnost, angažiranost… posameznikov.
Resnično upam in si želim, da bi čimprej odpravili te anomalije. Na tem delovnem mestu sem že skoraj 12 let, prej sem tudi jaz bila v gospodarstvu. Ko sem zamenjala zaposlitev, sem bila prepričana, da v JU ni takih razlik in krivic, kot v privatnem sektorju. Žal vidim, da je tu še slabše, ker se ne moreš z nikomer pogovoriti, pogoditi, nič doseči.
Čutim se razvrednotena, drugorazredna, v zapostavljenem položaju… in nepotrebna, pa čeprav šole brez nas ne zmorejo. Mislim, da se niti ne zavedajo, kaj vse delamo. Včasih slišim celo: “Kje imaš toliko dela, s čim, ne razumem?” ipd. Smo zelo pomemben člen a žal prezrt in necenjen.
Utrujena sem… razmišljam o krivicah, o delu, ki ga vse pogosteje ne zmorem več sama, hudo mi je, ko po vsakodnevnih, včasih nečloveških naporih, odhajaš domov z mizerno plačo, izčrpan, razočaran, prizadet, prezrt… Izgubljam motivacijo in elan ter vse pogosteje razmišljam o menjavi dela.
Naj vaš glas doseže čim več ljudi in prava ušesa. Delim naprej!
Želim vam vse dobro.
Upam, da je med prejemniki tudi aktiv ravnateljev in ravnateljic J. Dokler se oni ne zavzamejo bo tako kot je »psi lajajo, kolona gre dalje«.
Se pa bojim, da smo premalo pedagoški da bi se kdo v resnici potegnil za nepedagoge J. Premalo seveda v tem kontekstu, v vseh drugih pač.
Morale se bomo s tem sprijaznit, starejše počakat penzije, mlajše, ki imate pa VII. stopnjo izobrazbe čim prej stran iz tega šolskega tajništva. Ni vredno.
Žal nam ni pomoči.
Tajnice VIZ – ŠOLSKE TAJNICE Photo by Keira Burton on Pexels.com
Svoje delo opravljamo strokovno in kvalitetno in naši izdelki so zgledni, a hvala gre vsekakor in vselej nekomu drugemu – našemu predpostavljenemu. Zakaj torej dela ne opravi sam, če je tako sposoben, da sam obvlada vse programe in aplikacije? Prav gotovo zato, ker ima svoje sluge, ki so tiho in delajo, ko on stoka, koliko dela ga čaka in kakšne sestanke še ima. Seveda vemo, kaj se na teh t.i. sestankih dogaja – veliko mlatenja prazne slame in pogovora o osebnih stvareh, medtem ko mi delamo in rešujemo situacijo ter se vse prevečkrat izgovarjamo na zaposlenost svojih »šefov«, da odženemo »tečne« stranke. Ubogi reveži, samo oni imajo veliko dela in so za to premalo plačani.
Svoji šefici sem že večkrat rekla, da opravim vsa dela, ki jih drugi nočejo sprejeti in se modro (hinavsko) odmaknejo, ko pride do zapletene situacije. Zakaj? Ker jim je tako življenje bolj preprosto, plača pa enaka, če delajo ali ne.
Na kratko rečeno, dokler bodo vsi podcenjevali naše delo, se ne bo za nas spremenilo nič drugega kot to, da nam bodo naložili še več nalog rekoč, »ti to zmoreš«. Žalostno, a resnično, smo pristale čisto na dnu kot manj vredne osebe v svoji sredini. Našega pomena se morda še najbolj zavedajo tisti naši sodelavci – tehnični delavci in pomočnice vzgojiteljic, ki vedo, kako je biti manj vreden.
Naj povem, da sem v vsej svoji karieri samo enkrat v kosu uporabila 3 tedne letnega dopusta, običajno ga moram deliti, kar pomeni, da sem lahko zaradi narave dela največ 2 tedna na dopustu. Tako, da mi vsako leto ostaja in se prenaša v naslednje leto in zgodovina se ponavlja. Bolniškega dopusta k sreči ne »koristim veliko«, če pa do tega pride, me veliko dela počaka, saj nimam osebe, ki bi me nadomestila. Se je že zgodilo, da sem tudi med bolniškim staležem prišla na delo, da sem opravila zadeve, ki jih ni mogoče preložiti (obračun prevoza, prehrane, potnih nalogov za zaposlene, študentskih napotnic in še bi lahko naštevala).
Ko se ozrem nazaj v svojo preteklost oz. začetek, vidim, da se za nas ni nihče nikoli trudil, da bi se naš status premaknil na boljše, razen, ko se so dodeljevale nove zadolžitve. In rezultat tega je, da so naše izhodiščne plače v letu 2022 samo še 12 € nad zajamčeno plačo. Tu pa nastopi moje vprašanje, kdo bo še delal za ta denar in za vso to odgovornost, ki jo ima delovno mesto tajnice v vzgoji in izobraževanju?
Glede na to, da sem dokaj močna oseba, se poskušam držati naslednjih lastnosti:
vztrajnost
modrost
ljubezen
vizija
moč
zaupanje
pogum
predanost
strast
Meni je bilo ravno te dni 30 let od kar sem v javni upravi in se je res ogromno spremenilo-na slabše.
Tudi jaz se sprašujem kdo bo za mano prišel za tako malo plačico, kot začetnik …
Sprašujem se, komu vse še povedati, v kakšni situaciji smo? Komu v državi? Predsedniku države? Predsedniku vlade? Ministrom? Komu bo končno postalo mar?
Vem samo, da ne smemo obupati, četudi je vedno težje »požreti«, da je začetni plačni razred Tajnika VIZ VI samo še 10 € več kot trenutna minimalna plača.
Zelo dobro ste ubesedili naše delo in občutke ob opravljanju le-tega. Tudi jaz z velikim veseljem prihajam v mojo (tudi sončno) šolo, po drugi strani pa se nas je vedno spregledalo, celo degradiralo. Na šoli delam že 37 let. Vmes se je 4 x spremenil naziv delovnega mesta, čeprav sedim na istem stolu in v isti pisarni. Ob spremembah se seveda niso prenesli plačni razredi, ker gre seveda za drugo tarifno skupino. No, sedaj so vsaj nam srednješolskim tajnicam priznali VII. stopnjo. Toda plačnih razredov seveda nismo mogle prenest. Na srečo imamo normalnega ravnatelja in je zaprosil za zvišanje za pet plačnih razredov. Skratka do upokojitve mi ne bo uspelo doseči 10 plačnih razredov, čeprav sem bila vsa leta ocenjena z oceno odlično in sem vedno napredovala za dva plačna razreda. Največja neumnost pa je, da smo lahko v srednjih šolah sistemizirali poslovnega sekretarja VII, v osnovnih pa baje tega še ni.
To je nekaj komentarjev, ki sem jih prejela po objavi članka. Ob nekaterih sem jokala. Imena in priimke sem odstranila. Verjemite, da je vse res in verjemite, da je še veliko stvari zelo narobe, primitivno narobe.
Kdo nam bo pomagal? Sindikat SUSPJ? Ali SVIZ? Ali kakšen drug? Kdo? Sindikalni sistem, ki upošteva samo večino, številčnost, je slab sistem. In dokaz smo mi: TAJNIKI VIZ. Komentarje bralcev in bralk vezane na temo sindikatov tokrat (še) nisem objavila.
Tajnik VIZ, šikanirane šolske tajnice Photo by RODNAE Productions on Pexels.com
Vsa saga o delovnem mestu s katerim se poigravajo že desetletja bi lahko bila praktično vse: komedija, žalostinka, grozljivka ali pa znanstvena fantastika!
V Sobotni prilogi Dela je bil pod pismi bralcev objavljen članek:
Veste, včasih je vsega preveč in ne moreš biti tiho zato sem ga morala napisati. Optimisti se navadno tolažimo z nevednostjo in naivnostjo akterjev – beri raznoraznih ministrstev, vlade, leve, desne ali pa kariraste. Ni pomembno. Vsi ali vse – so iste.
No, tokrat vem le to, da udarjam mimo. Nihče od njih ni naiven ali neveden. Mogoče površen predvsem pa vem, da jim je popolnoma vseeno za nas. Tako kažejo dejanja.
Premalo nas je. Premalo glasov. In to so dejstva.
Zanimivi so bili odzivi ljudi na članek. Presenečenje na eni strani. Tudi iskreno sočutje. Žal pa velika večina ljudi ne vidi, ne sliši, ne razume. Veliko stavkov se je namreč začelo: “Ja, res grozno. Ampak veš, tudi jaz….. Veš, tudi mi ….!” In še vedno preveč ljudi sprašuje, kaj pa sploh dela tajnica? Vam je pa res lepo, ker ste celo poletje doma. Upam, da so ljudje sedaj vsaj malo bolje informirani.
Ljudje ne znajo poslušati, slišati, razumeti in se vsaj malo vživeti v kožo drugega. Veste, prav nobeno drugo delovno mesto ni primerljivo z nami. Nas za to državo enostavno ni. Sploh nas ne omenjajo. Nismo dovolj eksotični, da bi se sploh kdo pobrigal in pozanimal o nas.
Ko pa je toliko bolj sočnih zgodb. Od okužb do volitev. Đokovića in resničnostnih šovov. Golobov in medvedov.
Za tajnice pač ni nikoli časa.
Je delovno mesto TAJNIK VIZ VI žrtev stereotipa? Zakaj smo potem nenadomestljivi?
Naj se na tem mestu zahvalim vsem, ki ste se odzvali na članek, ga komentirali, delili. Po drugi strani pa bi rada potrkala na vest tistih, ki bi morali biti prvi pri ozaveščanju pristojnih o krivičnem in sramotnem položaju zaposlenih na delovnem mestu TAJNIK VIZ. Sindikati, sindikalisti? Ravnatelji? Ste res naredili dovolj? In končno tajnice, TAJNIKI VIZ? Ne smemo več biti tiho. Ker ni higienično in konec koncev – ni odgovorno. Ne do nas samih in ne do družbe.
V življenju štejejo predvsem dejanja in glasno povedana beseda.
Na koncu naj napišem, da sem bila najbolj vesela podpore sodelavcev in ravnateljice. Odziva sotrpinov, sotrpink – tajnikov VIZ. Iz osnovnih šol, vrtcev, srednjih šol. Ob nekaterih zgodbah mi je šlo na jok.
Komentarje in odzive bom objavila ločeno. Brez imen in priimkov. Imena in priimki niso pomembni. Pomembno pa je sporočilo. In zgodbe.
PS: slišati je, da naj bi se urejalo, ker tako ne more ostali. Čez kakšen mesec, dva, pol leta, leto… Me je kar malo strah. Če se bo “popravljalo” tako kot do sedaj bomo večno pod minimalno plačo.
Na koncu bi rada napisala še nekaj, pa naj bo vic – o tajnicah:
Tajnica ureja dokumente in vpraša nadrejenega: “A lahko zavržem stare dokumente?” “Seveda lahko, samo prej za vsak slučaj vsakega fotokopiraj.”
Pred dobrimi štirimi leti sem sedela pri svetovalcu na Zavodu za zaposlovanje. Šokirana. Vedno me je bilo strah brezposelnosti še posebej potem, ko si se že konkretno srečal z Abrahamom. Moja generacija in veliko generacij prej in potem smo imeli praktično zagotovljeno službo po šolanju. Celo izbirali smo lahko. Luksuz.
Sledilo je aktivno iskanje služb, preko vseh možnih kanalov. Pisanje prošenj, obiskovanje agencij. Izobraževanje, prebiranje člankov. Kot diplomirana ekonomistka z več kot 30 let delovnih izkušenj na različnih delovnih mestih pretežno v komerciali, sem dobila kar nekaj vabil na razgovor. Vendar so bila to pretežno “sumljiva” podjetja z vsaj meni nemoralnim početjem (sumljive finančne naložbe, telefonska prodaja in podobno).
Spremenim kriterije za življenjepis, delala bi karkoli, kjerkoli. Le brezposelna nočem biti in viseti na podpori. Iskanje službe sem vzela kot igro in izziv hkrati.
Prijavljati se začnem celo na razpise za polovični delovni čas. Pravzaprav sem sprva kolebala vendar sem si na koncu rekla, da nimam kaj izgubiti, če se prijavim. In glej ga zlomka, dobim službo v vrtcu, kot poslovni sekretar. Odlično. Naučim se česa novega in preizkusim “radosti” javnega sektorja na lastni koži. Da vidim ali vse zgodbice okoli javne uprave (v nadaljevanju JU) res držijo ali ne.
Všeč mi je. Naredim izpit iz strokovne usposobljenosti za dokumentarno gradivo. Ne želim se pretirano hvaliti vendar sem iz gospodarstva prinesla ogromno uporabnega znanja. Znanja, ki ga v JU ne bi mogla pridobiti. Vsak dan je kaj novega. Učim se predvsem zadev iz področja kadrovske politike, zaposlovanja, spremljam zakone in uredbe. V javni upravi so zadeve, ki naj bi bile logične, večkrat postavljene na glavo.
Gledam male otročke, ki hodijo mimo okna, vzgojiteljice. Na nek način se kar pomladim.
Delo poslovnega sekretarja v vzgoji in izobraževanju (v nadaljevanju VIZ) je različno od zavoda do zavoda. Odvisno od velikosti. In vrste zavoda. Če je zavod večji je s strani ministrstva odobreno tudi več delovnih mest, ki ni nujno razpisan za polni delovni čas. Lahko le polovico, več ali manj. Administrator, knjigovodja. V primeru, da je zavod manjši so v nekaterih šolah ena oseba tako računovodja kot tajnik. Kar seveda pomeni večji nabor znanja in strokovnosti.
Poslovna sekretarka, ki je na tem delovnem mestu že dolgo vrsto let, me uvede v delo, opozarja na posebnosti. Pravi: javna uprava je država v državi. Opozori me: ne pozabi – poslovni sekretar ni tajnica! Priznam, ni mi bilo čisto jasno zakaj te besede. Pač. Nova v zgodbi javnih uslužbencev v VIZ.
Kmalu mi postane jasno, da v tem zavodu ne bom uspela dobiti dela za osem urni delovnik. To pa potrebujem in hočem. Zato iščem dalje.
In imam srečo. Vrtec mi je odprl vrata do osnovne šole. In z novim šolskim letom postanem sprva Poslovni sekretar VI v bližnji osnovni šoli.
Za manj denarja, za manj dni dopusta kot v vrtcu. Tudi zahtevana izobrazba je nižja in kako zanimivo: širši nabor delovnih nalog. Brez pomoči administratorja, ker je šola premajhna glede na število vpisanih otrok. Vendar za 8 urni delovnik, nedoločen čas.
Prenehala sem z iskanjem zaposlitve. Pospravila sem vso papirijado razpisov in prošenj, božansko in hkrati malce čuden občutek, kot bi mi polovica obveznosti padla iz ramen.
Vedoč, da je plača resnično majhna mi iz dneva v dan postaja bolj jasno, da je še manjša kot je videti v resnici. Vendar to ni tisto, ki najbolj boli.
Spoznavam sistem. Razlike. Neenakosti. Krivice. Tudi primitivnost.
In po drugi strani uživam v novem delovnem okolju, optimiziranju dela, organizaciji.
Učitelji stavkajo. Imamo enako raven izobrazbe. Učitelji stavkajo. Marsikdo med njimi ima nižjo izobrazbo.
Učitelji stavkajo. To so strokovni delavci. Imajo strokovni izpit. Tudi poslovni sekretar ga ima. Ne enega, tri.
Kaj za božjo voljo v javni upravi pomeni besedica: STROKOVEN?
Učitelji stavkajo. In uspejo. Vesela sem za njih.
Vendar, kje sem jaz? Smo administrativno računovodski delavci zaposleni v VIZ v očeh naše države res toliko manj vredni? Saj razumem. Šola ne obstaja zaradi tajnic. Ampak tudi zaradi učiteljev ne. Zaradi otrok imamo šole.
Delitev zaposlenih na “strokovne” in ostale je nekaj, na kar se težko privadim. Nestrokoven je nekdo, ki ni profesionalen. Ki ne pozna svojega področja dela. Ampak, v naši JU je vse “malo drugače”.
Nisem strokovna delavka pa vendar se že prvi mesec svoje zaposlitve prijavim na nov strokovni izpit iz upravnega postopka. Torej drugi strokovni izpit v času mojega “javnosektorjevanja”.
Stavka uspešna v prvi vrsti za učitelje naj bi poskrbela tudi za odpravo tako opevanih anomalij J skupine, to je “nestrokovnega” kadra. Tako so lahko napredovali vsi: pazi – nad 24. plačnim razredom (PR v nadaljevanju) za dva razreda. Izvisim tudi tu. Imam prenizek PR. Torej si ne zaslužim višje. Takšna je logika stavkovnih pogajevalcev. Anomalije so še huje izražene.
Po tej stavki se spremeni tudi naziv mojega delovnega mesta – iz Poslovnega sekretarja VI v Tajnik VIZ VI. Spomnim se kolegice iz vrtca: (“Ne pozabi – poslovni sekretar ni tajnica!”).
Postanem torej nekaj, kar nikoli nisem želela biti: tajnica. Saj veste – stereotip. Ženske v petkah kuhajo kavico in pomagajo direktorjem, pišejo po nareku in ne delajo skoraj nič. Sploh pa ne nič zahtevnega. Saj vem, da je to predvsem samo še v filmih. In naj mi oprostijo vse ženske na delovnih mestih TAJNICA. Vem, da takih delovnih mest sploh ni več in da sem bila v bistvu otročja. Ampak tako je. V gospodarstvu direktorji pišejo zadeve praktično sami, stvari so se korenito spremenile. In vem – tajnice garamo in kaj sploh delajo tajnice? Tem tajnicam se povečini danes reče drugače ravno zaradi korenite spremembe delovnega mesta.
Po štirih letih stavke na našo šoli še vedno visi v zbornici parola: ENAKO PLAČILO ZA ENAKO DELO. Veliko učiteljev še vedno ni zadovoljnih. Kaj bi sploh radi? Ne vem. Ampak – prav imajo. Ne smemo biti tiho. Dvigniti je potrebno svoj glas in ne ponižno molčati, kot to počnemo omalovaževane “tajnice”.
Verjamem, da je glavni problem tega delovnega mesta sam NAZIV in NEPOZNAVANJE OBSEGA DEL IN NALOG.
In kakšno je delovno mesto tajnic v osnovnih šolah?
Zanimivo, pestro, raznoliko. Predvsem pa potrebuješ ogromno strokovnega znanja, prilagodljivosti in dobrih živcev. Še posebno v času Covida. Na tem delovnem mestu bi potrebovali profil dobrega ekonomista, pravnika, psihologa in psihiatra, zdravstvenega delavca in IT-jevca.
Največkrat je v tajništvu kot na “ponterosi”. Dve osebi na vratih, dva na telefonu, eden na oknu (sem v priličju) in za njim kolona. Nekdo bi potrdilo o šolanju, spet drugi čaka, da preda paket, tretji reklamira položnico za prehrano, zaskrbljena mama želi predati copate za hčerko, učitelj bi rad seznam učencev in naročilnico, učiteljica želi bucke in potne naloge … jaz pa sredi obračuna prehrane v času šolanja na daljavo, Covid dodatkov in evidence precepljenosti ter delovnih ur… pisanja sklepov, naročanja blaga… in zaposlovanja novega delavca.
Ampak jaz na nek način uživam. V pestrosti, prilagodljivosti situacij, reševanju problemov.
Ja, Napolen je bil le pripravnik v primerjavi s šolsko tajnico.
Prav posebna izkušnja je bilo “tajnikovanje” v času Covida – ne glede na val. Ravnatelji prepuščeni samim sebi in tajniki z njimi, ja – saj ni res, pa je! Nekoč morda napišem humoresko na to temo. Ko bo Covid za nami.
Kot veste, smo smernice in navodila za delo praktično dobili najprej iz medijev. Koliko je bilo tu logike in jasnih navodil si tudi lahko mislite. Iz vsega skupaj sem potegnila eno: ne delaj prehitro. Še predno boš končala prvo varianto se bo vmes še trikrat vse spremenilo.
Ja, garamo. Ves čas.
Delamo in “klofamo” po tipkovnici in budno opazujemo od kje se bo pojavil kakšen inšpektor, da koga po pomoti ne zaloti ravno v trenutku, ko si bo za hip snel masko. Tisto – Covid. In se istočasno veseliš, da bo popoldanska seja sveta šole potekala na daljavo.
Od buljenja v ekran odhajam domov z dvojnim vidom.
Država odredi dodatke za nevarnost, kjer nas spet degradira. Itak. Naše življenje je vredno toliko kot tvoja plača. Tajniška – ravno za en drek.
Včasih mi gre na jok. V takih trenutkih. Ob vsem tem se počutim izdano in prevarano. Ker je tako krivično. Šikanirani smo s strani države. Z vsem. Od plačnih razredov (PR v nadaljevanju) do dodatkov. Pa še slednji gredo posameznikom v nos ne vedoč, kaj vse je bilo potrebno početi v šoli, da je potekalo šolanje na daljavo nemoteno. Nisem še slišala, da bi se kdorkoli javno zahvalil tajnikom. Tajnicam!
Veste, za tajnice ni nikoli pravega trenutka. Krivice iz preteklosti in odpravljanje napak se z vsakim popravkom še slabša. Za nas. Popravljajo se plače J skupine, kjer tajniki praviloma izvisimo. Popravi se sistemizacija računovodjem in kuharjem. Tajnikom ne. Tako sem s 37 leti delovnem dobe – ups – štejejo le štiri leta v JS (očitno), VII. stopnjo izobrazbe in dvema strokovnima izpitoma (to je v javnem sektorju strašno pomembno ampak spet ne za vse) na 24. PR oz. je moja plača enaka ali nižja od tehničnih delavcev z zahtevano V. ali nižjo stopnjo izobrazbe.
Da o znanju ne govorimo. Smešno, nihče ga ne zahteva.
Ne vem, mar zakonodajalci in “odlokovenmetalci” menijo, da ljudje izven javnega sektorja delajo na Marsu in drugih osončjih in ne v isti državi Sloveniji?
Pa to je noro! Če ne bi doživela na lastni koži tega ne bi verjela. Kot verjetno ne verjamete vi, ki to berete in niste tajnica ali tajnik. Ali poslovni sekretar.
Danes, po štirih letih v javnem sektorju vidim, da je z našo državo nekaj res hudo narobe. Kot bi padla na glavo.
Ampak! Le kaj mi je! Saj imamo SINDIKATE! JUHUHU!
Pred šestitridesetimi leti sem se po znani Litostrojski stavki, katere je bila ena od zahtev tudi ustanovitev neodvisnih sindikatov, vpisala v ZSSS in prav kmalu tudi izpisala. Toliko o sindikatih. O reprezentativnosti posameznih bom raje tiho.
Ampak – sedaj imamo svojo državo Slovenijo. In moje pravice naj bi mi pomagala uresničiti kar dva Sindikata. En t.i. “učiteljski” reprezentativni sindikat SVIZ in nereprezentativni sindikat za prezrto J skupino, kamor so stlačili vsa ostala delovna mesta za odstrel. Ne prvi in ne drugi nista dosegla glede opredelitve tega delovnega mesta nič. Dvomim, da SVIZ pozna vsaj glavne odtenke tajništva.
Se spomnite pred leti, ko so podjetja množično odpuščala čistilke, kuharice in najemala zunanje izvajalce. Mnogi so se odlično znašli in imajo danes lastno podjetje ali restavracijo.
No, vrli odločevalci in strategi za JU pa so tako v ta lonec nametali vse od svinčnikov, čistil, pnevmatik, semen in bencina ter skuhali neužitno čorbo. Ni čudno, da je vse narobe in sedaj skupaj plava kader, ki ne spada skupaj ne po izobrazbi, delovnem mestu in oceni tveganja. Po ničemer. Le nekega davnega leta je imela peščica vladik apetit vse skupaj privatizirati in “požepariti”… pa se nekako ni izšlo. Ti šment!
Ampak kaj, ko ravno v sektorju vzgoje in izobraževanja znanje sploh ni pomembno. Včasih so rekli: kolikor znaš, toliko veljaš. Danes to ni res. Sploh ni res. Le delati ne moreš. Ampak ni panike. Nekateri se znajdejo drugače.
Torej, v javni upravi so ovrednotena le leta zaposlitve (namenoma ne bom napisala dela) v javni upravi. Leta zaposlitve v neki Državi v državi s sebi prilagojenimi pravili ali če se po koronsko izrazim: zaposlitev v mehurčku – skoraj kot v navidezni resničnosti. In avtomatizem triletnega napredovanja. Kar tako. Brez nekih posebnih dokazovanj in truda. Smešno.
Verjemite, podjetja na tak način ne bi preživela.
O, kako bi rada videla šolo z najeto tajnico!
TAJNIK VIZ pa je šikaniran iz strani države, prezrt in razvrednoten na vseh ravneh. Drugorazredni zaposleni.
Razkurjeno-malodušna sem. Obupana. Jezna. In si komaj najdem čas, da si privoščim malico, navadno za pisalno mizo, ker je potrebno evidentirati vhodne račune, čaka me javno naročilo, in fascikli v arhivu, čez okno izdajam pozabljene maske, na vratih učitelj moleduje za krede in drugi za njim sporoča, da printer v zbornici ne dela. Jaz pa moram ponastaviti evidenco testiranja in precepljenosti in igrati inšpektorja, kam je izginil ves papir v dveh dneh. Na skrivaj še enkrat na hitro ugriznem v sendvič. In si nazaj nataknem masko. Saj veste, polna usta, mogoče solata med zobmi. Maska pride večkrat prav.
Sprašujem se, le kdo se bo še želel zaposliti na to delovno mesto za tako mizerno plačo in prezrt odnos države praktično na vsakem koraku? Verjetno nekdo tak, kot sem bila nedolgo nazaj sama. Brez službe in brez pričakovanj. Vendar te zadeve sčasoma prično motiti. In na te stvari je potrebno opozarjati. Ker tako kot je ni prav in ni pošteno. Ni pravično.
Čas je, da se to uredi. Zadnji čas je, da si pristojni končno vzamejo čas in prisluhnejo. In predvsem slišijo in razumejo. Brez izgovorov na Covid in epidemijo. Kot sem še zgoraj napisala, za tajnice ni nikoli časa. V vsakem zavodu ena sama, neenakovredna, prezrta.
Tako. Napisala sem, kar sem morala. Prav je, da se vidi vsa beda javne uprave. To je primer delovnega mesta“kadrovika, računalničarja, nabavnika, ekonomista, psihologa, referenta, zdravniške sestre, tajnice, pravnika, administratorja, računovodje, iskalca copat in ključev, planerja, statistika, obveščevalca, pomirjevalca… in še bi se našlo) združenega pod imenom: tajnik VIZ.
Ampak kljub vsemu rada delam in še vedno z veseljem hodim v službo. Jaz pravim, da grem v šolo. In vesela in hvaležna sem za to izkušnjo ter da sem lahko tajnica na naši sončni šoli.
Srečna bom, ko bom nekoč že upokojena prebrala ali slišala v medijih, da so za delovno mesto tajnika v šolstvu vsa nesorazmerja odpravljena ter stvari postavljene pošteno.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica in tajnica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Nato pa na krivice in neenakosti glasno opozorite!
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 