Vsa saga o delovnem mestu s katerim se poigravajo že desetletja bi lahko bila praktično vse: komedija, žalostinka, grozljivka ali pa znanstvena fantastika!

V Sobotni prilogi Dela je bil pod pismi bralcev objavljen članek:

VSE SLABŠI POLOŽAJ PREZRTIH ŠOLSKIH TAJNIC!

Preberite ga, če ga še niste.

Veste, včasih je vsega preveč in ne moreš biti tiho zato sem ga morala napisati. Optimisti se navadno tolažimo z nevednostjo in naivnostjo akterjev – beri raznoraznih ministrstev, vlade, leve, desne ali pa kariraste. Ni pomembno. Vsi ali vse – so iste.

No, tokrat vem le to, da udarjam mimo. Nihče od njih ni naiven ali neveden. Mogoče površen predvsem pa vem, da jim je popolnoma vseeno za nas. Tako kažejo dejanja.

Premalo nas je. Premalo glasov. In to so dejstva.

Zanimivi so bili odzivi ljudi na članek. Presenečenje na eni strani. Tudi iskreno sočutje. Žal pa velika večina ljudi ne vidi, ne sliši, ne razume. Veliko stavkov se je namreč začelo: “Ja, res grozno. Ampak veš, tudi jaz….. Veš, tudi mi ….!” In še vedno preveč ljudi sprašuje, kaj pa sploh dela tajnica? Vam je pa res lepo, ker ste celo poletje doma. Upam, da so ljudje sedaj vsaj malo bolje informirani.

Ljudje ne znajo poslušati, slišati, razumeti in se vsaj malo vživeti v kožo drugega. Veste, prav nobeno drugo delovno mesto ni primerljivo z nami. Nas za to državo enostavno ni. Sploh nas ne omenjajo. Nismo dovolj eksotični, da bi se sploh kdo pobrigal in pozanimal o nas.

Ko pa je toliko bolj sočnih zgodb. Od okužb do volitev. Đokovića in resničnostnih šovov. Golobov in medvedov.

Za tajnice pač ni nikoli časa.

Je delovno mesto TAJNIK VIZ VI žrtev stereotipa? Zakaj smo potem nenadomestljivi?

Naj se na tem mestu zahvalim vsem, ki ste se odzvali na članek, ga komentirali, delili. Po drugi strani pa bi rada potrkala na vest tistih, ki bi morali biti prvi pri ozaveščanju pristojnih o krivičnem in sramotnem položaju zaposlenih na delovnem mestu TAJNIK VIZ. Sindikati, sindikalisti? Ravnatelji? Ste res naredili dovolj? In končno tajnice, TAJNIKI VIZ? Ne smemo več biti tiho. Ker ni higienično in konec koncev – ni odgovorno. Ne do nas samih in ne do družbe.

V življenju štejejo predvsem dejanja in glasno povedana beseda.

Na koncu naj napišem, da sem bila najbolj vesela podpore sodelavcev in ravnateljice. Odziva sotrpinov, sotrpink – tajnikov VIZ. Iz osnovnih šol, vrtcev, srednjih šol. Ob nekaterih zgodbah mi je šlo na jok.

Komentarje in odzive bom objavila ločeno. Brez imen in priimkov. Imena in priimki niso pomembni. Pomembno pa je sporočilo. In zgodbe.

PS: slišati je, da naj bi se urejalo, ker tako ne more ostali. Čez kakšen mesec, dva, pol leta, leto… Me je kar malo strah. Če se bo “popravljalo” tako kot do sedaj bomo večno pod minimalno plačo.

Na koncu bi rada napisala še nekaj, pa naj bo vic – o tajnicah:

Tajnica ureja dokumente in vpraša nadrejenega: “A lahko zavržem stare dokumente?”
“Seveda lahko, samo prej za vsak slučaj vsakega fotokopiraj.”