Najbolje sem tekla, ko sem tudi veliko kolesarila. Sedaj sem kolo zamenjala za pohodne čevlje, se pa spominjam tistega poletja, ki smo ga pričakali po dveh zelo kilavih. Deževnih, hladnih. Brez vročinskih valov.

Takrat sem si rekla: “Naj pripeka…  žge… trideset  stopinj, petintrideset… nažgi do petdeset, če hoče … meni paše! Jaz bi se končno rada pogrela,” upajoč, da bo trajalo vse tja do oktobra.

Tekač na kolesu vedno malo misli tudi na tek. Morda ob pogledu na okolico, kako lepo bi bilo tudi tam teči. Po tistih stezicah, gozdu, kjerkoli. Našla sem zapis, kako mi je končno neko nedeljo uspelo potešiti tekaško lakoto. Tekaško lakoto najbolje potešiš z dolgim tekom.

Tisto nedeljo sem torej šla, namesto ob sedmih šele ob osmih zjutraj vedoč, da sem ga že polomila. Davek prepoznega odhoda v posteljo. Zaspan in neprespan tekač je slab tekač!

Nedelje so bile navadno namenjene daljšim tekom. Tokrat je bilo dvajset kilometrov, vendar: teči sem morala čim bolj pravilno! Postavljanje stopal, delo rok, drža, pogled… cela znanost, cela filozofija! Kot nekakšen test, če sem kaj napredovala! Ko opazim, da tečem spet “po starem” se ustavim, poravnam držo in spet stečem. Baje naj bi se na tak način tudi teklo hitreje. Sami superlativi! In z vztrajnim ponavljanjem in odpravljanjem napak bi mi moralo uspeti.

Ustavila sem se natanko štirikrat. Enkrat zaradi rdeče luči na semaforju (postanek sem izkoristila za razteg), dvakrat zaradi pitja vode na vodnjaku in tretjič zato, ker sem opazila, da tečem spet kot “po svoje”. Torej – le enkrat zaradi pravega vzroka. Ni čudno.

Po več kot dvestopetdesetih kilometrih na kolesu v tem tednu sem bila naravnost … žejna teka. Samo teka, brez …. znanosti in filozofiranja.  Cap cap… v supergah po asfaltu, makadamu… kjerkoli. Potrebujem “čisti tek”. Skoraj tako kot čisti zrak! Tistega, naravnega, sproščujočega. Da tečeš… nekam naprej, daleč.

Jutro je ob osmih relativno pozno za tek, a vendar je bila moja tekaška trasa … prazna. PST je še vedno osvobojena reke sprehajalcev, tekačev, kolesarjev. Koseški bajer skorajda deviški, race glisirajo in naspidirano prehitevajo ena drugo v boju za morebiten prigrizek vržen iz brega s strani do sedaj še redkega jutranjega sprehajalca.

Tečem v skoraj novih supergah. Lahkih, rumenih.  Korak v njih je kot skok po trampolinu. Bolje se počutim kot v trdih kolesarskih čevljih.

Tečem in se zadovoljno smehljam, ko po pretečenih nekaj kilometrih že pijem vodo na pipici ob plaži Koseškega bajerja.

Pretekli teden sem bila zelo pridna glede rekreacije, čeprav sem pretekla le dva kratka pet kilometrska teka v tempu »preudarnih želv«. In vaje.

Sem pa zato prekolesarila razgibanih dvestopetdeset kilometrov. Praktično sem diagonalno prekolesarila skoraj celo Slovenijo in to ne ravninsko, precej je bilo vzponov in seveda spustov. Hvala bogu… brez padcev. Pretežno primorsko-kraške regije. Lepo. Zabavno. Super sem se imela!

Ko tekač sede na kolo… postane tekač na kolesu.

Tekač na kolesu ali tekaško kolesarski tekač, ne komplicira. Uživa v pihljanju vetrca okoli ušes, hitrejšega spreminjanja pokrajine okoli sebe, počitku ob spustih. In svobodi! Zakaj?

Mediji so  prepolni raznoraznih nasvetov o tekaški tehniki, drži, opremi, prehrani, treningih, organiziranih vadbah… Pa veste kaj ! V redu, marsikaj drži. Verjamem. Da. Res je. Bo že držalo. Drži pa kot pribito, da je v vsem tem pompu in rompu ogromno pretiravanja. In namen ni vedno najbolj pošten!

“Ko sedim na trdem sedežu s čelado na glavi in v neudobnih kolesarskih čevljih na nogah pomislim: »Klinc pa tekaška tehnika!«

In ko se trmasto zaganjam v strmi klanec in ko mi v možganih skorajda utripa moja na maratonih pridobljena mantra: »Brez popuščanja!« skorajda istočasno pomislim: » Klinc te gleda Tekaška Drža!« Na kolesu mi ne moreš nič. Sedim na riti in poganjam pedala. To je to. Sedim na riti in se spustim po klancu navzdol. Amen.

In ker sem “tekaški kolesar” se s kolesarsko tehniko ne ukvarjam. Le toliko, kot je nujno potrebno za udobno vožnjo s kolesom in kakšen zmeren napad na klanec.

In vrhunec? Pivo ob postanku. Najslajše je tisto na kakšnem gričku. Višji kot je hrib, bolj kot je strm klanec… slajše je pivo. Pa čeprav je čisto navadna unionska ali pa laška…. s……a. “Isto sranje – drugo pakovanje”, smo včasih rekli v Jugi.

Pa da ne bo pomote. Ne kolesarim zaradi piva na vrhu grička ali na koncu ture… všeč mi je to … kolesarsko gibanje. Počivajo kolena in nekatere ostale tekaške mišice. In moj tekaški del možganov. In potujem. Kilometri pa letijo tako hitro mimo!

Ugotavljam, da je pretirana preokupacija s tekaško tehniko, tekaško prehrano, tekaško držo, tekaško oremo, tekaškimi supergami, … tekaško…blabla…tekaško blablabla… tekaško bla bla bla bla blablablablabla … že prav nadležno! Že vsaka trač revija ima kakšen sestavek o teku.

»Pa dejte nehat! Dost mam! Puste me tečt! »

Tek in kolesarjenje je dejansko krasna kombinacija. To ne pišem, ker sem nekje prebrala, čeprav piše že vsepovsod. To lahko preberete skoraj v vsakem vsaj delno tekaško kolesarsko obarvanem glasilu. To sem preizkusila in doživela.

Kolo in tek: kot levi in desni korak! Super gresta skupaj pa vendar vsak po svoje! In rezultat je lahko eno odlično počutje. Zdravje. Užitek.

Tekaško kolesarska kombinacija s poudarkom na teku, mi je prinesla najboljši maratonski čas: 3:26:31. Kar zgodilo se je.

Kaj pa na kolesarski dirki? To pa ne vem. Me še ni bilo zraven…. vam bo povedal kakšen kolesar v tekaških supergah. Verjamem pa, da je raznovrstna športna aktivnost gotovo dobra.

Doprinos kolesarjenja k maratonskemu teku

A za na koncu naj še nekaj dodam. Ugotovila sem , da je kolesarjenje lahko odlično nadomestilo za trening vzdržljivosti. Zapeljite se do morja, obkrožite Polhograjske Dolomite, prekolesarite Prekmurje, zapeljite se iz Ljubljane čez Vršič in drugič preko Mosta na Soči do Bovca… in brez škode lahko izpustite kakšen dolgi tek.

Ko pa boste s kolesi zagrizli v hrib, bo to odličen trening za moč. Vzpon na naše številne prelaze, vrhovi… Ko boste naslednjič tekli svojo priljubljeno tekaško traso, morebitnih klančkov sploh ne boste zaznali ali pa se vam bodo vsaj zazdeli veliko nižji. Kar leteli boste preko njih.

In teka se ne boste nikoli naveličali …

In tudi tekaške poškodbe boste minimalizirali …

“Vroče je in kmalu bo za menoj dvajseti kilometer. V supergah. Pretekla sem jih popolnoma brez problemov, z enim “pedagoškim” postankom. Tistih nekaj klancev praktično nisem občutila. Vidim pa, da nimam prave hitrosti. Ne letim. Ne drvim. Noge kar ne morejo hitreje, obračajo se prepočasi, kot bi bile na nek način zarjavele. Kot bi zakrknila.”

Nekaj manjka. In vem. Mislim, da vem, kaj je to. 

Ko tekač zamenja tekaške kilometre s kolesarskimi izgublja hitrost. S kolesarjenjem vzdržuje vztrajnost, sposobnost teči dolgo časa, enakomerno. Kolesarjenje po hribovitem terenu pripomore tudi k boljšemu teku v hrib, grizenju v klanec. Ne pripomore pa k hitrosti. Ni hitrega teka… brez teka. Z menoj je že tako.

Zato je smiselno, da obdobje, ko tekač kolesari, oplemeniti s tekaškimi treningi baziranimi na tehniki hitrosti.

Intervali. Različnih dolžin. Ter tempo teki. Igre hitrosti. Stopnjevanja. Šprinti.

Tako sem včasih trenirala, lastnim izkušnjam najbolj verjamem. Čeprav je včasih problem ali morda celo prava umetnost prepoznati lastne izkušnje in jih tudi s pridom uporabiti.

No, kot sem že na začetku zapisala, je ta čas za menoj. Sedaj hodim in tečem. In tečem, hodim, hodim, hodim in tečem. Sedaj sem bolj “tekač v pohodnih čevljih”. Všeč mi je. A o tem kaj več prihodnjič.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.