“Led ne le vabi, tudi grozi”, svarijo strokovnjaki.

Večina Ljubljančanov dobro pozna Koseški bajer, ki je pravzaprav umetno jezerce nastalo po izkopavanju gline. Je priljubljena izletniška točka ter destinacija za rekreacijo preko celega leta.

Koseški bajer dobro poznamo ljubljanski tekači in sprehajalci. Okoli jezera je urejena sprehajalna pot z informativnimi tablami o favni in flori v okolici ter klopmi in pomoli. Poleti se lahko odpočijete na čudoviti ploščadi sicer pa je nedaleč od nje tudi postaja s telovadnimi orodji, otroškimi igrali ter pitnik z vodo.

Preko leta tam videvam poleg sprehajalcev in tekačev predvsem ribiče. Baje dobro prijemljejo krapi, somi, rdečeperke, ostiži, smuči ter še kaj bi se našlo. Sicer pa na bajerju letno poteka tudi tekmovanje ladijskih modelarjev. To tekmovanje je že tradicionalno, pa vendar ne edina tradicionalna dejavnost na ali ob Koseškem bajerju. V zimskem času, ko se Koseški bajer spremeni v naravno drsališče, ljudje kar tekmujejo med seboj. Pravzaprav ne vem, kako bi to tekmovanje poimenovala. Kdo je bolj nor ali kdo si več upa? Lahko bi bilo tudi tekmovanje v človeški naivnosti? Vsekakor postaja Koseški bajer vedno bolj prepoznaven ravno zaradi neprevidnih obiskovalcev in udorov ledu.

Ne vem.

Vem le, da brž ko bajer prekrije led, led prekrijejo sprehajalci, drsalci, kolesarji, staro in mlado v vseh odtenkih. Ob vikendih boste videli otroške vozičke in polno otrok! In podobno je gotovo po vseh podobnih naravnih drsališčih.

Sami pogumneži! Nihče se ne boji udora ledu.

Saj znajo plavati, sicer jih bo pa že kdo potegnil iz vode.

Malce manj neodgovorni se mi zdijo odrasli posamezniki. Ne morem pa mimo mladih mamic klepetajočih ob ali na bajerju katere pustijo svoje nadobudneže, da se podijo po zaledeneli ploskvi. Kje vam je pamet?

Hvala bogu je imel nekdo pamet. In tako je obrežje Koseškega bajerja pridobilo še dodatno okrasje. Reševalne obroče, tako da lahko vsak sprehajalec ob katerem koli trenutku vrže rešilni obroč morebitnemu utapljajočemu se ali pogrezajočemu pogumnežu.

Robert Okorn iz ljubljanske gasilne brigade ter Uprava za zaščito in reševanje svarijo: »Pravilo je, da na led ne gremo nikdar sami. Obvestimo bližnje, preverimo pa tudi vremenske podatke, zlasti temperaturo in padavine. Na ledeni ploskvi ocenimo debelino in barvo, preglejmo razpoke in poslušajmo poke. Za testiranje ledu je najboljša potovalna palica z ostro konico. Če po ledu močno udarimo z nogami, koničasto palico ali kladivom in se pri tem ne prebije, je to znamenje, da je dovolj nosilen. Prelomi in suhe razpoke ledu niso nevarni, zelo pa je treba biti pazljiv pri mokrih prelomih. Če opazimo, da led okrog nas poka v koncentričnih krogih, je to znamenje za alarm. Takoj zapustimo ledeno površino.

»Če se led udre, je naš največji sovražnik panika,« pravi Okorn. Mrzla voda šokira, zaradi podhlajenosti nam hitro zmanjkuje moči. »Poskušamo torej ostati mirni in splezati na led, najbolje v smeri, od koder smo prišli. Če nam je uspelo priti ven, ne vstajajmo, ampak se stran odkotalimo,« našteva strokovnjak.

Občutek izginjanja tal pod nogami namreč ni prijeten.

Nekaj podobnega sem doživela sama, pa ne na Koseškem bajerju. Bilo je precej bolj nedolžno pa sem si kljub temu do konca življenja zapomnila – hoja po ledu je nevarna. Hoja po tankem ledu je neumna. In nikoli ne veš kako trden je led! Zato: ne hodi po ledu, če ni zavarovan!

Ob strugi Save lahko naletite na velikanske mlake vode, ki  se ob mrazu spremenijo v zamrznjene ploskve. Lahko so rahlo prekrite s snegom tako, da jih niti ne opazite.

Mlake so posledica izkopavanja gramoza in podobnih dejavnosti. Pred leti jih je bilo zelo veliko na desnem bregu Save in sicer od smeri železniškega mostu proti Tacnu.

Tudi tisto leto je bila zima zelo mrzla, tudi snega smo imeli nekaj. Pred kosilom sem se odpravila sama na sprehod za Savo. Navadno sem komaj čakala, da sem prišla mimo obeh mostov. Struga Save mi je bila tam najbolj všeč saj se je zožila in preko velikanskih blokov skal gromko tekla z velikansko silo naprej. Čarobno je bilo opazovati vso to vodo. Predno pa si prišel do struge si moral preko razpotegnjenega brega polnega savskega proda in omenjenih manjših in malo večjih jam nastalih zaradi izkopavanj.

Veselo sem se zadrsala preko nekaj malih zmrznjenih lužic. In se razveselila večje. Na tej sem se zabavala kar nekaj časa in pozabila na Savo. In potem le šla naprej. Zagledala sem še dve večji. Ena od njih je bila velikanska, temna in vedela sem, da tista gotovo ni varna.

Ta, tule pred menoj, pa bi lahko bila. BI LAHKO! HALO! Ploskev je bila videti lepa, gladka, svetla. Led se mi je zdel kar precej debel. KAR PRECEJ! HALO!

Pomislila sem, da bi bilo bolje, če to lužo izpustim. Ampak, ne. Kar nekaj me je gnalo gor.

Previdno sem stopila. Nič. Pa še malo naprej. Nič. Pa še malo sem ter tja. Pa sem se drsala malo sem, malo tja in vedno bolj proti sredini.

Nič posebnega se ni zgodilo. Sprva. Nič ni počilo. Samo prav počasi sem se pričela udirati.

Najprej sem imela vodo do gležnjev. Hotela sem se obrniti nazaj, na rob mlake ali luže. Pa ni šlo, ker sem se počasi in povsem nemočno udirala v vodo. Nikamor nisem mogla, ker me led enostavno ni izpustil, da bi lahko sploh kam stopila ali se vsaj obrnila.

Počasi je bila voda pri kolenih. Nisem mogla verjeti, kaj se dogaja. Čakala sem, da se ustavi. Saj vendar ta jama ni tako globoka! Saj jo poznam! Pa se ni ustavilo. Voda je šla naprej. Ups! Ne. Jaz sem šla vedno globlje. Ko mi je prišla voda do riti me je zagrabila panika! Obupano sem z nogami iskala tla – a nikjer ni bilo nič! Samo še poslabšala sem situacijo! Šlo je hitreje navzdol!

“Na pomoč! Na pomoč!” sem zakričala ampak nikjer ni bilo nikogar. Tam nikoli ni bilo veliko ljudi, sploh pa ne sprehajalcev in ne ob takem času.

Vodo sem imela že okoli pasu, ko sem pomislila, kdaj bodo doma opazili, da me ni in se skušala spomniti, koliko časa zdrži človeško telo v takšnem mrazu. “Kaj lahko naredim?” Še vedno se mi je zdelo nemogoče, da bi kar takole utonila. “Saj znam plavati!”

Zanimivo, kako prijeten je bil pravzaprav občutek v vodi. Sploh ni bila mrzla. Ni me zeblo! Verjetno od samega strahu in adrenalina.

Nato sem se ustavila.

Vodo sem imela malo pod prsmi.

Oddahnila sem si! Ampak nisem še bila rešena. Potrebno je bilo priti ven.

Previdno sem tipala tla z nogami, da mi ne bi zdrsnilo. Če bi tukaj padla ne vem, kako bi se mi uspelo pobrati. Skrbelo me je, kako bom sploh prišla iz ledu ven na breg.

Roke sem držala od sebe in previdno stopala proti bregu. Led se je lomil pred menoj. Torej je bil led resnično tanek! Tokrat – na srečo!

Stopala sem kot ledolomilec, vedno bolj odločna in šele ko sem imela vodo do kolen prepričana, da sem rešena.

Iz mene se je kadilo kot iz pravkar kuhane hrenovke.

Kar je bilo mogoče hitro sem jo odkorakala proti domu. Dva kilometra sta me ločila. Ko sem prišla na pot sem počasi stekla. Tekla sem kot bi imela leseno telo, občutek sem imela, da kavbojke na meni zmrzujejo.

Tisto nedeljo je bilo kosilo  slastno. Goveja juha pa še nikoli ni bila tako dobra!

Vsem pogumnežem in naivnežem, ki se sprehajate, drsate ali na kakršenkoli način gibljete po kakšnem od naravnih drsališč pa želim še veliko govejih juh!

Vsem odraslim pa posebno svarilo: otroci vas gledajo, zgledi vlečejo. Bodite pametni! In odgovorni!