Pred vrati so volitve in bije se krvavi boj med političnimi strankami. Začel se je besedni dvoboj, nastopaštvo grimas, pogrevanje že stokrat pregretih jajc, bombastičnih izjav. Kdo bo boljši? Pravi RESNIČNOSTNI ŠOV. Hujši je le plačni sistem v javni upravi.

In kaj sploh so “politične stranke”?

Ata Google pravi tako:

Politična stranka (v nadaljnjem besedilu: stranka), je združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke, z demokratičnim oblikovanjem politične volje državljank in državljanov in s predlaganjem kandidatk oziroma kandidatov na volitvah v državni zbor, za predsednico oziroma predsednika republike, v organe samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: organe lokalnih skupnosti) in v Evropski parlament.

Stranko lahko ustanovi najmanj 200 polnoletnih državljank in državljanov Republike Slovenije, ki podpišejo izjavo o ustanovitvi stranke in jo registrirajo.

Nimam namena ustanoviti stranke, dovolj jih je že. Že bežen pogled na geografsko lokacijo števila političnih strank v Sloveniji nam pove dovolj.

Vsaka stranka mora imeti svoj program s katerim skuša prepričati volivce, da bi se odločili zanjo.

Vse lepo in prav. A ni tako. V bistvu je vse narobe.

Ko gledam soočenja, medijska poročanja, vedno isto obraze v naši politiki se sprašujem kdo je tu nor. Bolj. Mi – volivci ali igralci, ki nas skušajo vsak po svoje prepričati o svoji poštenosti, iskrenosti, sposobnosti. In to isti igralci, ki so leto ali dve nazaj vsem na očeh dobesedno kradli? Brez sramu. Komu verjeti? Kdo laže in kdo ne laže? Trenutno je videti, da lažejo vsi. Vsaj malo. Koga voliti, da bo bolje? Da ne bodo isti. Abrakadabra.

Nekaj nagajivih novih obrazov mi vliva upanje.

Po drugi strani se verjetno do smrti ne bom mogla načuditi primitivizmu podtikanj, nastopaštva večine, nerazgledanosti, nestrokovnosti. Smešni paleti kandidatov od estradnikov do večnih že davno izpetih politikantov. Katere smo že stokrat spregledali, kako delujejo. Vlečejo in igrajo svojo igro, znova in znova. Brez sramu. Brez odgovornosti do naroda.

Imam očetovo na pol razpadlo knjigo Radenci. Slovenci. Ko je bil župan častna funkcija. Častna funkcija bi morala biti tudi predsedniška.

Koga naj volim? Tokrat ne bom podrobno preučevala strankarskih programov. Več ali manj so si podobni in bolj ali manj “izvoljenci” požrejo svoje obljube.

Osredotočila se bom konkretno na problematiko o katerem sem v svojem blogu tudi pisala. S to problematiko sem se povezala v zadnjih petih letih odkar sem v javni upravi. Zaposlena na delovnem mestu TAJNIK VIZ VI. Kaj to delovno mesto predstavlja ste si lahko prebrali v Delu. Članek je dostopen na povezavi: VSE SLABŠI POLOŽAJ PREZRTIH ŠOLSKIH TAJNIC.

Še podrobneje sem pisala v mojem razmišljanju na povezavi: DRŽAVA V DRŽAVI.

Ministrstvo za izobraževanje je na svoji spletni strani objavilo podatke o plačah za vse šole po skupinah: B, D in J za mesec december 2022. Dejstvo pa je, da je pogoj za zasedbo delovnega mesta v skupini B in D zahtevana ista stopnja izobrazbe, kar pa ne drži za plačno skupino J. V tej skupini je zahtevana izobrazba od II. do VII. stopnje. J skupina praktično nima skupnega imenovalca razen dejstva, da je tretirana kot skupina manjvrednih, spregledanih in pozabljenih.

Katera stranka je torej tista, ki se bo zavzela za problematiko revnih zaposlenih v javni upravi? Zakaj so nekatera delovna mesta tako slabo vrednotena? Pod minimalno plačo? Ne glede na izobrazbo. Katera stranka sploh pozna problematiko? In kako dobro? Povem vam, da prekleto slabo in dvomim, da sploh katera.

Po svojih skromnih močeh smo tajnice same skušale opozoriti javnost ter odgovorne konkretno na problematiko delovnega mesta TAJNIK VIZ. Samo na to delovno mesto, ker je ravno to delovno mesto najbolj spregledano in zlorabljeno v okviru zloglasne J skupine. Leta na to neumorno opozarja tudi sindikat J skupine – SUPSJ.

Obrnila sem se tudi na ljudi, ki so v predvolilnem času zelo glasni. Kako je potrebno odpraviti krivice in oh in sploh. Osupla sem! Ko sem jih prosila, da mi pomagajo pri tajniški problematiki sem naletela na gluha ušesa. Ne morem verjeti. Najbolj glasna gospa, sicer strašno aktivna na FB, ki se je pred volitvami vključila v eno od bolj prodornih strank (predsednica te stranke se je že dokazala kot popolnoma nevredno zaupanja) mi je predlagala, naj ji članek raje pošljem na mail. Ni ga želela objaviti. Odgovora seveda nisem dobila nobenega. Ne iz maila, sms-a, FB-ja. Tudi golob mi ga še ni prinesel. Do sedaj.

Saj veste. Le zakaj bi koga brigala peščica nepomembnih, maloštevilčnih? Ni časa. Sedaj so volitve! Predvolilni čas. Potrebno je nagovoriti množico – tisto številčnejšo. Da dobijo glasove, svoj poslanski sedež! Koga briga peščica ubogih spregledanih javnih uslužbencev! In očitno koga briga dober glas. Ni važno. Živimo v času, ko so pošteni in delovni ljudje navadni osli. Vsi ostali so sposobni, iznajdljivi. Novi besednjak za izkoriščevalce, pretkance in goljufe.

Sedaj se obračam na vsako stranko posebej. Poznate problem? Imate rešitev? Kako vzpostaviti pravičen in pošten plačni sistem javnega sektorja potem, ko so ga dodobra porušile vse dosedanje vlade – vsaka malo po malo – skupaj z reprezentativnim sindikatiom, ki praviloma z ritjo podre vse, kar zgradi z rokami. Konkretno: kako boste rešili zaposlene na delovnem mestu: TAJNIK VIZ VI?