Hitro se lahko zgodi. Prisilni tekaški počitek, namreč. Pisala bom o tistem, ki je posledica bolezni ali pa poškodbe.

Poznate ta občutek, ko nemočno gledaš skozi okno in jih povsod vidiš! Zjutraj, opoldan, zvečer. V soncu, megli, snegu, dežju. Zdi se, da vsi tečejo.

Tisti na prisilnem počitku pa koprneče vzdihujemo: “Kako lepo bi bilo steči… ven, na cesto!”

Vztrajnost imamo tekači nekako v genih: »Tako kot kilometrov enkrat zmanjka in  slej ko prej zagledaš cilj, podobno kot ob likanju izgine velikanski kup perila  in kot  prehitro mine dopust in počitnice, bo minil tudi naš prisilni tekaški počitek.”

Medtem pa, namesto, da se smilimo samim sebi, izkoristimo čas počitka in razmislimo, zakaj je do bolezni ali poškodbe sploh prišlo.

Povprašajmo za nasvet zdravnika, pobrskajmo po tekaški literaturi, pozanimajmo se pri izkušenejših tekačih. Odvisno, kaj nas muči, boli, skrbi.

Karkoli že je, resnejša bolezen ali tekaška poškodba, počitek nas bo stal nekaj tekaške kondicije. Vendar to ni nič proti zdravju. To ni konec sveta. Verjamem namreč, da je vsaka stvar na tem svetu z razlogom in za nekaj dobra.

Telo nas je enostavno zaradi nekega vzroka vrglo v posteljo! Pof!  Koliko smo imeli sami tu prstov zraven…. odkrito si priznajmo in se iz napak kaj naučimo. Napačna prehrana, premalo počitka, napačen trening? Preslabo poznavanje lastnih sposobnosti?

Z leti se nam to vedno pogosteje dogaja. Pred nekaj leti me je doletel tritedenski prisilni tekaški počitek. Gripa. Zoprna. Z visoko vročino. Odpovedati sem se morala maratonu. Nisem tekla, počivala sem. In premišljevala… zakaj se mi je to zgodilo. Kakšnega pametnega vzroka nisem našla, še najbolj verjetno se mi je zdelo, da sem imela premalo počitka. Tolažila sem se z upanjem, da se mi bodo istočasno pozdravile manjše tekaške poškodbe, izzvenela naj bi mi bolečina v križu, pa še pri zdravniku sem izvedela, da nisem slabokrvna. Podobno je bilo pozimi, ob prebolevanju korone.

In zadnjih nekaj let po mojih čudežnih tekaških padcih, operaciji, zastaranih poškodbah. Ja, z leti se vse prebudijo.

In kdaj spet nazaj v superge? Šele potem, ko smo popolnoma zdravi. Takrat se vrnemo k aktivnostim postopoma. Prisluhnimo si in vztrajajmo. Uspeh pride počasi. Kondicija pa tudi. Slednja hitreje kot bi si morda mislili.

Danes sem bila »on the road again«. Jaz in še mnogi drugi. Po treningu bolj utrujena kot običajno. Ampak neskončno odločena, da nadaljujem. Po pameti. Postopoma.

Upam, da ste bili tudi vsi tisti, ki svojih tekaških ciljev zaradi prisilnega tekaškega počitka niste uspeli realizirati, zdravi. In da veste, kako naprej.

Jaz vem!

Tečem naprej po planu, kjer sem prekinila. Prvih nekaj tekov previdno. Nato pa vedno močneje, odločneje. Brez izgovorov. In predvsem z veseljem. Saj veste. Tek se vedno “splača”.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.