NEZNANO GOZDNO BITJE NA TEKAŠKI POTI NAD PODUTIKOM

Spet nabiram kilometre. Sem v fazi izpred dvajsetih let, ko se mi je zdelo preteči sedemnajst kilometrov grozno daleč. No. Prosim. Prejšnji teden osemnajst, kar spada pod daljinca. In ker tokrat ne bom pretiravala in prehitevala dogodkov sledi naslednji daljinec, ki bo dolg približno 20 kilometrov, prihodnji teden. Pretiravanje za tekača po 50+ ne samo, da ni v modi, tudi pametno ni.

Danes pa moram resno premisliti in narediti plan glede moke za potico in predvsem bi bilo pametno narediti kaj z mojo hitrostjo. Tekaško. Ki je daleč od tega. Ampak po vseh tekaških zakonitostih potrebujem moč. Torej danes naredim 200-metrske intervalčke v klanec, šest ponovitev in spečem potico. Dovolj bo za začetek.

Ogrevanje je ravno pravšnja dolžina, da pritečem do želenega hribčka. Malce nostalgično pomislim na starega Garmina, revež je crknil v vodi. Imel je več funkcij, ampak vse je v glavi. Pred klancem se umirim, zadiham in pričnem teči sprva počasi in nato vedno hitreje v hrib. No, vsaj trudila sem se, da bi šla vedno hitreje v hrib. V resnici je zadeva izgledala podobno, kot bi z avtom v leru pritiskal na gas. Veliko hrupa in nič efekta. Hropla in puhala ter pihala sem proti koncu klanca, kjer me je odrešila ravnina.

Uf! Jajc. Pogledam okoli, pogledam za seboj, nikjer nikogar in grdo pljunem tisto čudno sluzasto belo slino. Saj veste. Nabere se od napora. Upam, da mi kakšen vladni uslužbenec ne bo napisal kazni.

Če med slino plavajo “Koronce” jim itak ne bo luštno. Spekle se bodo na vročem asfaltu, packe!

Sproščujoče stečem nazaj dol po bregu, utrip umirim, nadiham se. In ponovim še petkrat. Vsakič je bilo lažje. Rada bi verjela, da zato, ker se tako hitro izboljšujem pod pretvezo “mišice imajo spomin”. Vendar se imam na sumu, da predvsem zato, ker sem se vsako naslednjo ponovitev premalo borila, trudila. Ampak res nisem mogla dihat. Verjetno še vedno kaj cveti.

Cveti. Celo leto kaj cveti. Če ne drugega pa prah pod posteljo.

V bistvu sem grozna. Med zadnjo ponovitvijo se zalotim, kako mi iz malih možganov v zavest polzi trapasta misel, da med “korona situacijo” ni pametno preveč izmučiti svoje telo. Ker telo potrebuje moč za boj proti morebitnemu virusu. Hudobcu Covidu-19. Traparija! Kako pa naj drugače telo pridobi moč in imunsko odpornost kot z gibanjem na svežem zraku?

Prav vesela sem, kot je šest ponovitev konec. Prihodnjič jih naredim osem.

Glavni trening je za menoj, jaz pa malce v precepu po kateri poti proti domu. Ob avtocesti me moti hrup, po asfaltu me moti asfalt in korak me kar odnese proti gozdu gor v hrib. Sicer se že rahlo mrači ampak saj nimam daleč. To bo tak prijeten gozdno mehkoben in podplatom prijazen iztek.

Kadar človek teče v hrib ima precej zožen pogled na okolico. Na glavi imam še kapo s šiltom, ki stvar še poslabša. Prši namreč malček izpod neba. Zelenje se je od zadnjič tako razbohotilo, da je resnično temno v gozdu. Idealno za poleti, ko bo vročina.

Gozdna potka je blatna, drevesne korenine grdo drsijo in čof skočim še v blatno lužo s čimer moje skoraj nove superge grdo spremenijo barvo. Iz sivo roza so se spremenile v barvo čokoladno lešnikove file za potico.

Občasno prav obožujem sproščeni tek, ko tečeš kar tako, brez začrtane trase, tempa. Tam naprej se nekaj sveti, zavijem iz poti ven in pritečem na trato, ki jo prepoznam iz čisto druge perspektive.

Vrnem se na pot in tečem gor, proti vrhu. Kdo bi si mislil, da imam praktično pred nosom tak perfekten poligon? Ustavim se pred velikanskim blatom. Izgleda kot živo blato in skušam ugotoviti kje bi ga bilo najbolj pametno preskočiti ali zaobiti.

Nenadoma od zadaj iz svoje desne strani zaslišim čuden trušče, topot. Otrpnem in obstanem. Takrat izza grmovja zagledam ogromno glavo. Rjavo glavo. Ta glava potuje z velikansko hitrostjo na ogromnem trupu. Zdivja mimo mene. S kančkom očesa me ošvrkne. Zmrznem. Skoraj se pokakam.

Nisem videla še take živali. Brez skrbi, medveda bi spoznala. Ampak ni bil, ker medved nima kopit. To bitje pa je prikopitljalo in strašno hitro tudi odkopitljalo na kopitih.

Žival je izgledala kot gromozansko velik gams brez rogovja. In sivo temno rjave barve. Z rahlo sivimi zaplatami. Se komu sanja kaj bi to lahko bilo? Srn in srnjakov je v tem gozdu ogromno. Ampak kako bi kozorog in to brez rogov zašel v gozd nad Podutikom, točneje malo pod Klobukom ali Straškim vrhom? Ne vem. Res ne vem.

Ne, ne. Ni bila ta. Slika je zgolj simbolična 😉

Kakorkoli. Stečem. Hitreje stečem kar za njim, ki ga nikjer več ni. Priznam, da sem se ustrašila ampak strah je zamenjalo navdušenje.

Kako lepo, kako super, joj, kaj sem videla!

Tečem naprej gor, držati se moram desno, da me ne ulovi noč. Pot se razširi in že tečem ob potočku, ki je precej poln mimo našega “zvončkastega” področja in naprej po poti nad kmetijo nazaj v gozd.

Vidljivost je slaba, pomembna je varnost, zato tečem kar po lužah in kmalu se spet prikaže prvotna barva mojih superg. Tečem precej hitro. Za vsak slučaj. Da me ne ulovi tisti skrivnostni kopitljavec.

Še spust po klančku navzdol proti naselju, proti asfaltni cesti, kjer stečem s tako lahkoto, kot bi danes sploh še ne tekla. Pa še občutek varnosti me prevzame.

Sedaj vem. Najbolje, da jutri kupim drugo moko in se potrudim, da spečem še eno potico, ki bo vsaj približno bolj mehka. Tisto “poleno”, ki mi ga je uspelo speči iz mešanice ržene in polnozrnate pirine moke prav gotovo ne bo navdušilo sobotnih gostov na rojstnodnevnem pikniku.

Ampak – kaj naj naredim s torto? Mogoče izvem jutri na tempo teku.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s