Kako hitro se stvari spremenijo!

Še ne dolgo nazaj se teku po Poti spominov in tovarištva (v nadaljevanju: PST) nisem približala niti v sanjah. Izjemoma v zelo zgodnjih ali poznih urah, da sem se izognila gneči. V času pred kakšnim večjim tekaškim dogodkom, kot sta Tek ob žici spomladi in Ljubljanski maraton jeseni, je bila gneča vedno precejšnja.

Pa dobimo Korono in … vse se spremeni.

Najprej so nas pozaprli v domove, prepovedali druženja in predvidevam, da smo se tekači razbežali gor po hribih in gozdovih. Nekateri so postali pohodniki, drugi gorski tekači, večina nas pa je že ves čas nekaj vmes. Meni mehkejša podlaga, zaradi mojih težavnih stopal, vsako leto bolj odgovarja, tako da me misel na 42 km asfalta kar malce straši.

No, na praznik OF pa sem se – pazi: kljub “spomladanskemu tekaškemu vrhuncu”, ki je pred nosom, podala na PST, da odtečem enega daljinca potem, ko sva naredila že krajši trening. Moj najljubši maratonec in prototip tekaškega trenerja se je vrnil k teku, trenira po Poletu iz leta 2002, program za začetnike. In odlično mu gre. Kmalu bova lahko skupaj zaokrožila po PST, tako, kot včasih. Komaj čakam.

Priznam, da me ob skupinskem teku večkrat zamika, da mu “kakšno” malo vrnem. V smislu: podaljšaj korak, kako držiš roko, tečeš kot crkovina… ampak sem tako vesela, da končno spet teče ob meni, da tega ne bom storila. Vem, kako je težko začeti in vem, da se ne bori samo s tekaškimi minutami in kilometri.

Z naloženimi leti in žal tudi kilogrami , kar sva pridelala oba, se mi zdi PST tak prijazen tekaški poligon. Večinoma je makadam, imamo pitnike, označbe. Carsko.

Potem, ko se po oddelanem  začetniškem treningu posloviva, krenem v svoj  tekaški podaljšek proti PST. Že od daleč pa me pogled na pot preseneti. Razmeroma prazna je. Skorajda nikogar. Redki sprehajalci. Kar verjeti ne morem.

Le kam ste vsi tekači šli? Kam ste se poskrili?

Priznam, da mi je prav prijetno teči. Bolj brez skrbi sem, ni se potrebno izogibati in odkar smo vsi skupaj “napsihirani” še z raznimi virusi, mi tudi po tej plati odgovarja.

Po tej trasi, od doma po PST…. do točke ali kar okoli… odvisno od mojega tekaškega apetita ali cilja, sem tekla že tisočkrat. Človek bi rekel, da poznam vsak kamen. Včasih sem si za daljinca nadela slušalke in ob dobri muziki bi lahko tekla “večno”. Pa so se mi pokvarile in potem ko sem jih zabrisala v grmovje, ker  so me res že jezile, sem ostala brez slušalk, novega MP3 ali 4 pa si še vedno nisem usposobila.  Bom. Moram.

V bistvu me moj tek malo skrbi. Zadnja tri leta manj tečem. Sem manj tekla. Odtekla nisem nobenega maratona. Letos pa bi ga. Virtualni me ne zanima, upam, da bodo zadeve toliko normalne, da bom končno spet stala nekje na startu in kasneje na cilju.

Ob vsem tem premišljevanju uzrem nekaj novega ob tisočkrat pretečeni poti. V bistvu opazim. Ob drevesih, posajenih ob Poti spomina in tovarištva, so vsake toliko časa postavljene kovinske plošče z različnimi napisi.

Prav razveselim se, kratkočasile me bodo med tekom. Preberem prvega, imena, letnice in tako naprej in pridem spet do naslednjega, katerega ne morem prebrati v celoti. Ne ker sem tako hitra ampak ker imam poleg let in kilogramov višjo tudi številko dioptrije.

V daljavi zagledam dva tekača, pozdravimo se. Sedaj, ko nas je manj, je vse skupaj spet bolj prijazno.

Ravno, ko ozavestim dejstvo, da praktično ni več videti tekaških skupinic, kakršne so npr. Urbanovi tekači in pri katerih sem daljnega leta 2008/09 tekla tudi sama, jih zagledam. V gosjem redu teka skupinica tekačev, eden za drugim po dva in dva.

Sem zelo počasna, kljub temu jih dohitim in se jim priključim na rep. Predstavljam si, da sem ena izmed njih. Pretežno ženske veselo čebljajo in tekljajo v počasnem tempu. Glej ga šment, si mislim, sem in tja pa je le še kdo počasnejši od mene. Tempo mi ne odgovarja zato jih počasi prehitevam po levi.

Kar veliko jih je, ne prepoznam pa nikogar. Sama sebe si ne predstavljam teči v taki skupinici, ni to zame. Ko tečem imam rada mir. Tek je moja meditacija.

Na točki, ki sem si jo določila za obrat se vrnem proti svojemu izhodišču. Na hitro še preračunam kilometre, moralo bi jih biti 18, vseh skupaj in to bo ravno prav.

Ko jih imam za seboj 15 se spomnim občutka izpred več deset let, ko se mi je zdela ta dolžina teka takooo dolga. Že rahlo boleče stegenske mišice me spomnijo na takratno “tekaško trpljenje”. Zaradi tega “trpljenja”, ki ga doživljaš ob pridobivanju dolgoprogaške kondicije, sem si takrat rekla, da nikoli več ne dopustim, da bi morala začeti teči od začetka. Pridobiti maratonsko pripravljenost je dolg proces in ni lahko, zato se res ne izplača, da bi popuščal in se prepuščal tekaški lenobi. Sicer si pa tega pravi tekači niti ne predstavljamo.

Vsaj nekajkrat na teden, vsaj trikrat pa je le potrebno skočiti v superge in se na tekaški način osvoboditi. In vsaj enkrat mesečno odteči daljšo razdaljo, da noge obdržijo občutek in ritem, da se ne pomehkuži celotno telo.

Večji problem za nas tekače je kakšna “višja sila”. Poškodba ali bolezen. Včasih razmišljam, če bi bilo bolje, da bi teči začela kasneje.

Obe najstarejši slovenski tekačici, kateri sem imela čast spoznati tudi osebno, modra Helena Žigon, ki je moja vzornica ter vedno nasmejana Kazimira Lužnik, sta pričeli razmeroma pozno teči a sta tekli globoko v 80. leta. Helena Žigon je svoj zadnji polmaraton pretekla pri 85. letih, pri teh letih ga je pretekla tudi Kazimira, ki še teče. Želim si, da bi to uspelo tudi meni.

Poleg volje in moči potrebuje človek za tek tudi razmeroma zdravo telo, sklepe. Kakorkoli upam, da vsi moji sklepi, “šraufi”, vezi in fibroze zdržijo.

In že sem na cilju svojega treninga. Ustavim uro. Počutje v redu. Noga v redu. Vse je v redu. Raztegnem se.

Zgoraj sledi pomembno opravilo. V Excelovo tabelco hitro vpišem čas in preverim, če so ostali člani ekipe vpisani. Fric je… aha… najina draga jadralca  pa še ne… No, mirno morje, jima zaželim v mislih in hitro preverim na aplikaciji, če sta že pristala. Nista.

Naš  maraton.  Poseben. Zgodovinski.

Po posebnih pravilih. Vse bo šlo drugače. Limit v obratno smer. Nikakor ne smemo biti hitrejši od petih ur. No, moja hitrost bo kar pravšnja.

Upam samo, da nam ga vsem uspe preteči. In zase upam, da pretečem vsaj še enega. Potem se bom odločala naprej.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.