TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Oznaka: treking

  • Treking po Bolgariji -vrhovi

    Treking po Bolgariji -vrhovi

    Med Vihrenom in Musalo – dva vrhova, dve zgodbi

    ⏱️ Čas branja: 9 minut

    Največji cilj našega potovanja sta bila dva vrhova – Vihren in Musala.

    V zadnjih dveh letih se je nabralo toliko izgub, da imam občutek, da žalovanje sploh nima več konca. Tik pred odhodom sta nas pretresli še dve izgubi in resno sem razmišljala, da bi potovanje odpovedala. Danes vem, da je bila odločitev, da grem, prava.

    Čeprav Vihren in Musalo loči le enajst metrov višinske razlike, sta si geološko povsem različna. Vihren je pretežno marmorna gora z izrazitim kraškim reliefom, Musala pa granitni velikan gorovja Rila. Prav zato imata tako različen videz in značaj.

    Če bi me pred letom dni kdo vprašal, kaj vem o bolgarskih gorah, bi bil odgovor precej kratek. Potem pa sem se nekega julijskega jutra znašla pod Vihrenom, nekaj dni pozneje pa še na najvišjem vrhu Balkana – Musali. Bolgarija me je presenetila bolj, kot sem pričakovala.

    Ko pomislimo na Bolgarijo, večina najprej pomisli na Črno morje, sončne plaže in zgodovinska mesta. Tudi sama sem pred odhodom vedela o tej državi presenetljivo malo. Šele med pripravami na treking sem odkrila, da je skoraj tretjina Bolgarije gorata in da jo prepredajo mogočna gorovja Rila, Pirin, Rodopi, Stara planina in Vitoša. Prav tu se skriva pravi raj za pohodnike – ledeniška jezera, granitni vrhovi, bogata flora in favna ter številne planinske poti, ki so pri nas še vedno precej manj znane kot alpske.

    Vihren – gora kamna, gamsov in velikih razgledov

    Na Vihren smo krenili z istega izhodišča kot dan prej. Takrat smo si zaradi napovedane nevihte ogledali le del ledeniških jezer pod vrhom, čeprav se je pozneje izkazalo, da dežja sploh ni bilo. Pred odhodom smo se ustavili še pri približno 1300 let starem boru, enem najstarejših dreves v Evropi. Če je preživel trinajst stoletij, potem zagotovo ve, da se v življenju ne splača hiteti.

    Pogled na vrh Vihrena, Bolgarija
    Vihren (2914 m), najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.

    Na pot nas je odšlo približno dvakrat po petinštirideset (dva avtobusa, vsak avtobus en slovenski vodič!). Na Vihren sta nas spremljala dva vodnika – slovenska vodička in bolgarska gorska vodnica Mila. Mila je bila res mila. Hodila je na čelu skupine, tempo je bil odličen, med potjo pa se je večkrat sklonila in pobrala kakšen odvržen papirček. Takšne drobne geste veliko povedo o človeku.

    Manjši vrh ob poti na Vihren in zvonček za srečo
    Pot proti Vihrenu vodi čez značilno belo-sivo marmorno pokrajino severnega dela gorovja Pirin.

    Nekaj časa sem hodila tik za njo. Želela sem izvedeti čim več o gorovju Pirin in o Bolgariji. Pogovor je hitro stekel, še bolj pa me je presenetilo, kako dobro pozna Slovenijo. Večkrat jo je obiskala z avtomobilom in rekla nekaj, kar mi je ostalo v spominu.

    • Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.
    • Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.
    • Polno gorskega cvetja
      Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.

    »Ko prečkaš hrvaško-slovensko mejo, se vse spremeni. Vse je bolj zeleno, čistejše in bolj urejeno.«

    Za trenutek sem obstala. Vedno sem mislila, da Slovenijo tako vidim predvsem zato, ker je moja domovina. Lepo je bilo slišati enako mnenje od nekoga, ki nanjo gleda od zunaj.

    Pot se je kmalu postavila pokonci. Ni bila prepadna ali posebej nevarna, zahtevala pa je zbranost. Veliki kamni se radi premaknejo, utrujene noge pa hitro naredijo napačen korak. V gorah nesreča nikoli ne počiva.

    Ob postankih smo iskali gamse. Najlažje jih je bilo opaziti na zaplatah snega, kjer so njihove temne silhuete lepo izstopale. Niso bili tako blizu, kot bi si želela, a dovolj blizu, da sem jih z veseljem opazovala. Tako sem se zatopila v iskanje naslednjega gamsa, da mi je Mila z glavnino skupine neopazno ušla naprej.

    Balkanski gamsi so ena najbolj značilnih živali Narodnega parka Pirin in endemična podvrsta Balkanskega polotoka.

    Na približno 2600 metrih sem začutila nekaj znanega.

    Rahlo hropenje.

    Podoben občutek sem imela že pod Toubkalom v Maroku. Najprej sem pomislila, da je vzrok le redkejši zrak. Potem pa me je prijateljica spomnila na nekaj, na kar sama sploh nisem pomislila.

    »To je verjetno astma.«

    Seveda.

    Ventolin sem imela v nahrbtniku, vendar ga – kot že tolikokrat – nisem uporabila. Odločila sem se, da bom naslednji dan na Musali naredila preprost poskus.

    Do vrha sem prišla brez večjih težav. Med hojo sem se celo pošalila sama s seboj. Ko sem trenirala za maratone, sem si pogosto govorila, da imam doma kar svojo kenijsko planoto in zato izvrsten višinski trening. Edina težava je bila, da ta moja »kenijska planota« nikoli ni izginila.

    Na vrhu Vihrena se je odprl veličasten razgled na Pirin. Ostre stene iz belega triasnega marmorja so se lesketale od bleščeče bele do temno sive barve. Ob igri svetlobe pod hitro menjajočimi se oblaki so sence spreminjale kuliso praktično iz sekunde v sekundo.

    Najbolj pa me je nasmejal kup kamenja, zložen v obliko križa in ovit z zaščitno mrežo. Na njem je visela cela gruča planincev, ki so iskali najboljši kot za fotografijo.

    Stolp na vrhu Vihrena
    Vihren, 2914 nmv, Bolgarija
    Križ na vrhu Vihrena, Bolgarija
    Križ na vrhu
    Pogled iz vrha Vihrena na pobočje
    Pogled na pogorje
    Obeležje, ki je obstalo ;), Vihren, 2014 nmv, Bolgarija

    V glavi sem že videla naslov časopisa:

    »Sto Slovencev zrušilo vrh Vihrena.«

    Na srečo je vrh ostal tam, kjer mora biti.

    Sestop je bil dolg in je zahteval več zbranosti kot vzpon. Utrujenost naredi svoje in prav pri sestopu moraš paziti na vsak korak. Pod Vihrenom nas je čakala planinska koča.

    Punce smo naročile pivo.

    Sedle smo na klop, pogledale proti vrhu in skoraj hkrati izrekle:

    Kljukica.

    Vihren je bil osvojen.

    Musala – dva vpiha in kosmati varuh

    Naslednji cilj je bila Musala, s svojimi 2925 metri najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka. Njeno ime naj bi izviralo iz turškega izraza Mus Allah – »blizu Boga«. Ko jo opazuješ od daleč, hitro razumeš, zakaj.

    Tokrat smo začeli skoraj v središču smučarskega letovišča Borovec. Prvi del poti je potekal z gondolo.

    In potem …

    … smo čakali.

    Čeprav se nas je pod postajo zbralo skoraj sto pohodnikov, se gondola ni premaknila niti minuto prej.

    Vozni red je bil ob 8.30.

    Ob 8.30.

    Ne ob 8.29.

    Red je red.

    Ko smo le sedli v rdečo gondolo, smo hitro ugotovili, da ima vsak svojo nalogo. Trije so sedeli obrnjeni proti vrhu in so bili »šoferji«, trije pa smo gledali proti dolini in smo se razglasili za »zavore«.

    Gondola, Borovec - zgornja postaja izhodišča na Musalo
    Gondola iz Borovca močno skrajša vzpon na Musalo.

    Obujali smo zgodbe o žičnicah, ki so se nekoč nekje pokvarile ali celo padle, zato je vožnja minila precej živahno. Potem pa se je gondola za nekaj trenutkov ustavila. Na vmesni postaji se vrata ene od kabin niso hotela zapreti in šest pohodnikov je moralo izstopiti.

    Za hip sem pomislila na Kanin.

    Potem sem si rekla, da je bolje, da ne razmišljam preveč.

    Začetek poti proti Musali
    Začetek poti proti Musali je nezahteven, višje pa postane teren vse bolj kamnit.

    Nekaj minut pozneje smo se že smejali in nadaljevali pot proti vrhu. Vrh nas je opazoval v daljavi. Temen. Masiven. Surov.

    Od zgornje postaje gondole vodi lepo urejena pot proti Musali. Ob poti smo šli mimo treh planinskih koč in več ledeniških jezer. Pri enem izmed njih me je najbolj nasmejala tabla.

    Prepovedano kopanje.

    Stala je še preden smo jezero sploh zagledali.

    Ledeniško jezero
    Eno izmed ledeniških jezer ob poti na najvišji vrh Balkana.
    Musalsko jezero ob poti – Spodnje jezero
    Tabla s prepovedjo kopanja stoji še preden zagledamo jezero – nasmejala je marsikaterega pohodnika.
    Musalska jezera – ledeno jezero
    Musalska jezera, pravljičnih sedem
    Musalska ledeniška jezera sodijo med najlepše naravne znamenitosti gorovja Rila.

    Izredno zanimivo se mi zdi, da je tudi Musalskih jezer natanko “pravljičnih sedem”. To sem izvedela doma, ob pisanju te treking zgodbe. Mislim, da smo videli štiri, morda tudi več.

    Višje ko smo prihajali, bolj kamnita je postajala pokrajina. Ruševja ni bilo več. Ostale so skale, veter in nebo.

    Naš bolgarski vodnik je bil miren, nasmejan in zelo prijazen. Med krajšimi postanki si je z očitnim užitkom prižgal cigareto, mi pa smo v tem času lovili sapo, občudovali razglede, naredili kakšno fotografijo in, kot se za planince spodobi, poiskali kakšno primerno grmovje. Njegov umirjen pristop je bil pravo nasprotje nenehnemu priganjanju, ki smo ga bili vajeni s strani slovenske vodičke. Poleg tega nas je naučil nekaj osnov bolgarščine. Presenetilo me je, kako zelo je podobna slovenščini – celo bolj, kot sem pričakovala. V nekaterih besedah sem našla več podobnosti kot v srbohrvaščini.

    Nekje pod vrhom se je ponovno oglasilo znano hropenje.

    Tokrat sem bila pripravljena.

    Ventolin.

    Dva vpiha.

    In čez nekaj minut sem vedela, da je bil poskus uspešen.

    Dihanje je postalo lažje.

    Končno sem razumela, da na višini ne odpove moja kondicija, ampak se oglasi astma. To je bilo pomembno spoznanje. Na kondiciji lahko še vedno delaš. Astme pa ne odpraviš samo z dodatnimi treningi.

    No, saj ni tako hudo.

    Sem vendar še med mlajšimi upokojenkami.

    Ššš …

    Na vrhu je bilo živahno. Planinci iz vseh vetrov, veliko jezikov in še več fotoaparatov. Musala je očitno zelo priljubljen cilj.

    Ob pogledu na množico sem se spet pošalila.

    »Sto Slovencev zrušilo še Musalo.«

    Na vrhu Musale (2925 m), najvišjega vrha Bolgarije in Balkanskega polotoka.

    A tudi tokrat se vrh ni dal.

    Morda tudi zato ne, ker ga čuva njegov najbolj znani prebivalec – maček Muri. Podobno kot Garf pod Toubkalom.

    Maček Muri, neuradni varuh vrha Musale, odstranjevalec odvečne hrane iz bližnje meteorološke postaje in ljubljenec pohodnikov. Po potrebi odstrani tudi vašo hrano iz nahrbtnika.

    O njem nisem našla skoraj nobenih informacij. Očitno ga poznajo predvsem pohodniki, ki pridejo na Musalo. Med ljudmi se sprehaja popolnoma mirno, kot da je vrh že od nekdaj njegov.

    In če dobro pomislim …

    Na sestopu sta se zgodila tudi dva padca. Na srečo nobeden ni bil hujši, sta pa nas oba opomnila, da je treba ostati zbran vse do konca poti. Gora ne odpusti nepazljivosti, tudi ko se zdi, da je najtežje že za nami.

    Domov z Musale nisem odnesla le fotografij in enega kamenčka za spomin.

    Odnesla sem veliko pomembnejše spoznanje.

    Včasih za težje dihanje ni kriva slabša pripravljenost.

    Včasih sta dovolj že dva vpiha Ventolina, da se odprejo pljuča.

    In z njimi tudi nova potovanja.

    Nekaj številk za konec

    • Musala – 2925 m – najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka (gorovje Rila).
    • Vihren – 2914 m – najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.
    • Razlika v višini med vrhovoma znaša le 11 metrov.
    • Borovec leži na približno 1350 m nadmorske višine in je najstarejše bolgarsko gorsko letovišče.
    • Bansko leži na približno 930 m nadmorske višine in je eno najbolj znanih izhodišč za pohodništvo in smučanje v gorovju Pirin.

    Če bi me danes kdo vprašal, kateri vrh mi je bil ljubši, odgovora ne bi imela. Vihren me je navdušil s svojo divjostjo, Musala pa s svojo odprtostjo in mističnostjo. Vsaka gora mi je podarila nekaj svojega. Musala pa še eno pomembno spoznanje – da je včasih rešitev veliko preprostejša, kot si predstavljamo. V mojem primeru sta bila to dva vpiha Ventolina, ki nista odprla le dihalnih poti, ampak tudi vrata novim gorniškim izzivom.

    Oba vrhova sta osvojena. Eden iz marmorja oz. apnenca, drugi iz granita. Vsak na svoj način. In oba bosta ostala med tistimi gorami, kamor bi se nekoč z veseljem vrnila.

    Razgled iz vrha Musale: najvišji vrh Balkana in Bolgarije, 2925 nmv

    Za konec pa še eno vprašanje za vas 😊.
    Ste za to, da v naslednjem članku napišem tudi bolgarsko legendo o nastanku Vihrena in Musale? Meni je bila zelo všeč, saj na prav poseben način razlaga, zakaj sta si ti dve gori tako različni. Vesela bom vašega mnenja v komentarjih.

  • Treking Maroko – potep po Marakešu

    Treking Maroko – potep po Marakešu

    ⏱️ 9 minut branja

    Kdo mara keš? Marakeš!

    Zbudili smo se v naše zadnje maroško jutro. Malce zmedeni, dobro naspani in odločeni, da izkoristimo čas do zadnje minute za ogled kaosa Marakeša, preden nas izpljune nazaj v »civilizirano« Evropo in Mercatorjeve nakupovalne centre.

    Ves čas potovanja sem imela tiho željo, da se preizkusim čisto sama tudi v raziskovanju tujega mesta. V Imlilu me je bilo tega strah, a sem videla, da bi šlo tudi v popolnoma solo izvedbi.

    Zdaj pa me je tam za vrati čakal prav Marakeš.

    V moji glavi je že dolgo obstajal kot mesto nevarnosti, kriminala, zmede, vsiljivih trgovcev in ugrabiteljev. Nekakšna mešanica Indiane Jonesa in Igre prestolov.

    Ugrabitev me pravzaprav ni pretirano skrbela. Kdo bi si prostovoljno naložil na grbo eno utrujeno babo z bolečo peto in še brez Wi-Fi-ja?

    Strah pred Marokom – nekoč in danes

    Pred leti sta hčerki potovali po Maroku skupaj s fantom starejše. Prevozili so praktično ves Maroko, raziskovali Atlas in puščavo ter obiskali Marakeš.

    Takrat sem živela v nenehnem strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo. V tistem obdobju je bila senca Islamske države še zelo prisotna tudi v Severni Afriki, veliko pa se je govorilo tudi o umoru dveh tujih študentk na območju narodnega parka Toubkal.

    Bila sem skoraj v vojaški pripravljenosti. Kot nočna mora sem visela nad njimi s prošnjo: »Javljajte se mi!« In res sem redno dobivala fotografije ter nagajiva sporočila v smislu: »Še smo živi!«

    Varnost je danes zelo resna stvar.

    Sta me pa prav onidve oborožili z veliko koristnimi nasveti, ki so mi prišli še kako prav.

    Otroci, predvsem naši lastni, nas učijo vse življenje. Smiselno je, da dovolj zgodaj prepoznamo, kdaj je čas, da utihnemo z nasveti. Lepo je, ko nas sami vprašajo zanje. Takrat pa se le potrudimo.

    Sama na ulice Marakeša

    Pogumno sem torej stopila ven, v ta »nevarni arabski svet«, z mobitelom v roki in samozavestjo prekaljene osnovnošolske tajnice.

    Odpravila sem se po glavni ulici navzdol in občasno fotografirala pogled nazaj, saj sem računala, da mi bo to pomagalo pri povratku.

    Pravljice so res poučne. Hvala, Janko in Metka.

    Pogled v nasprotno smer je navadno videti čisto drugače – osnovni zakon orientacije in življenja.

    Bilo je še zgodaj. Mesto se je šele prebujalo. Trgovine so bile zaprte, ulice skoraj prazne. Povsod mir in umirjenost.

    Po nekaj križiščih sem preverila telefon.

    Nič.

    Brez interneta. Brez zemljevida. Brez orientacije. In z zanič SIM-kartico.

    Pa tako vešče sem si jo naložila, da sem bila celo deležna občudovanja IT-jevca.

    Brez interneta, brez zemljevida – in skoraj brez orientacije

    Pot sem si skušala čim bolj zapomniti. Večkrat sem se po kakšni ulici sprehodila v obe smeri in skušala obdržati orientacijo.

    Zapomniti sem si poskušala napis na vratih – pozneje so bila odprta. Spečega črnega mačkona – čez pol ure se je prestavil na drugo stran. Arabesko na fasadi – pozneje je izginila pod razobešenim blagom. Štukaturo nad vrati. Vonj po cimetu – ki se je pozneje pomešal s sladkobnim marakeškim vonjem …

    Mesto se je začelo čudežno spreminjati.

    Iz nekaj ljudi jih je nastalo veliko. Kmalu preveč.

    Pojavili so se motoristi, osli z vozovi, vozovi kar tako. Trgovci so odpirali svoje trgovinice, premikali zaboje, obešali blago, razstavljali izdelke in vabili mimoidoče.

    Ozke in mirne ulice so postajale vedno bolj polne in glasne. Vedno bolj žive, vedno bolj pisane in kaotične.

    Kaos, ki vendarle deluje

    V nekem trenutku sem zavila v ulico, za katero se je zdelo, da vodi proti cilju moje ekspedicije.

    Do mene je pritekel starejši gospod. Gospod, kakršnega bi se pri nas marsikdo na prvi pogled prestrašil: z manjkajočimi zobmi, v starih, prašnih oblačilih in z utrujenim obrazom.

    »No, no, this direction!« mi je prigovarjal in kazal v drugo smer.

    Izkazalo se je, da je imel prav.

    Gneča je postajala skoraj nepopisna. Na poti je bilo vse: kure, mačke, psi, trgovci, otroci, turisti, domačini na motorčkih, oslovske vprege, mule, kolesa …

    Vse se je prepletalo in križalo po nekakšnem redu, ki je bil videti kot popoln nered – pa je vendarle deloval.

    Nekajkrat sem že pomislila na katastrofo, pa je ni bilo.

    Ljudje so pazili na turiste. V Ljubljani bi me v podobni situaciji, ko sem napačno prečkala uličico ali hodila ob strani, verjetno vsaj nekajkrat poslali »saj veste kam«.

    Tu pa so bili ljudje zaščitniški. Potrpežljivi in prijazni ter kljub vsej naglici in dinamiki presenetljivo mirni.

    Jemaa el-Fnaa – srce Marakeša

    Jemaa el-Fnaa je poseben svet z dolgo zgodovino. Nekoč je bila prostor trgovcev, pripovedovalcev zgodb, glasbenikov, akrobatov, zdravilcev in popotnikov iz karavan, ki so prihajale čez Saharo.

    Danes je trg poln stojnic s čajem in začimbami, glinenih izdelkov, berberskih oblačil in neštetih drugih stvari.

    Človek ima občutek, kot da stopa skozi več stoletij hkrati.

    Na Jemaa el-Fnaa so nekoč sloveli tudi krotilci kač, eden od simbolov starega Marakeša. Nekateri sopotniki so jih uspeli videti, meni žal ni uspelo.

    In seveda – mačke

    Mucki me najdejo povsod.

    Sedeli so pred mojo najljubšo trgovinico, kjer sem kupila začimbe in bila odrešena z Wi-Fi-jem. Sami elegantni, inteligentni in suvereni mačkoni.

    Urejeni. Nobeni ubogi, sestradani potepuhi.

    Le rahlo nezaupljivi, a mirni.

    Kakšno božanje neki!

    »Počasi, ženska. Nismo se še odločili, ali si vredna našega zaupanja.«

    Mačke obvladajo mesto do potankosti.

    Kje sem?

    Ko se je ura bližala času mojega povratka na mesto odhoda proti letališču, pa šok.

    Kje sem?

    Vse je bilo videti enako.

    Zmedeno sem gledala v telefon. Pristopil je prodajalec, mi vnesel geslo za Wi-Fi in – skoraj rešena!

    Zemljevid se je naložil.

    V zahvalo sem kupila začimbe, ki imajo tudi zaradi tega nekoliko bolj eksotičen okus.

    Marakeš ob sedmih zjutraj in Marakeš pozneje čez dan nista isto mesto. Skoraj dva različna svetova.

    Najlepši je bil Marakeš domačinov

    Predčasno sem se vrnila na dogovorjeno mesto. Ker ni bilo še nikogar, sem si ogledala še bližnje ulice, kjer je bilo manj turistov in več domačinov.

    Ta del mi je bil najbolj všeč.

    Opazovala sem ljudi, kako kupujejo zelenjavo, tehtajo, polnijo košare in se pogovarjajo. Občudovala sem ogromne sadeže in način, kako umirjeno in naravno je teklo njihovo vsakdanje življenje.

    Ko smo se peljali na letališče, smo skozi okna taksija opazovali ravnino in gore v ozadju.

    Začela me je grabiti tista tiha žalost ob koncu potovanja in hkrati veselje, da se vračam domov.

    Na letu domov sem razmišljala o naši »razviti« Evropi, kjer imamo praktično vse. Polne trgovine, omare in hladilnike. In prepolne glave.

    Pa ljudem še vedno nekaj manjka.

    Vedno bi še nekaj imeli. Nekaj kupili. Nekaj dosegli. Nekam hiteli.

    Zakaj tako zelo rinemo v svet, v katerem imamo vedno več stvari, vedno manj časa drug za drugega in morda tudi vedno manj pravih vrednot?

    Prav drug drugega lahko tako hitro izgubimo.

    Vse drugo ostane. In je nadomestljivo.

    Z mano si bil, veš

    »Kaj boš rinila v Maroko? Mar niso naši hribi najlepši?«

    In jaz bi ti odgovorila:

    »Ja, naši hribi so najlepši. Ampak ali ne bi rad videl, kakšne so tiste rdeče skale, kako se hodi po njih in kakšni so hribi tam nad Saharo?«

    Včasih sva bila zaradi tega tako različna in ravno to je bilo lepo. Znala sva prizemljiti drug drugega in drug drugega vleči iz cone udobja.

    Na tej poti sem bila prvič zares sama brez tebe.

    Nisi me pospremil.

    In nisi me pričakal.

    Bala sem se, kako bom brez tebe. Da bom sedela nekje med samimi pari in se počutila kot odvečna prtljaga. Kot izgubljen kovček na letališču življenja.

    Pa je šlo.

    Zmogla sem.

    Ponosen bi bil name. Tako kot po vsakem maratonu, ko si kričal in me bodril:

    »Dejmo, Mojca!«

    Kot da si z mano in hkrati na drugem koncu sveta.

    Tako čudno je, da te res ni, da te ne vidim. Slišim te le še na posnetkih. In največkrat prav tisto:

    »Dejmo, Mojca!«

    Ljubezen ne izgine samo zato, ker človek ostane sam. Samo obliko spremeni.

    :

    🏜️ Preberi še ostale zgodbe z mojega potepanja po Maroku:

    Treking Maroko in Toubkal – začetek

    Treking Maroko – sedlo Gite Dar Tanzoughte (2279 nmv)

    Treking Maroko – skozi berberske vasi

    Treking Maroko – vzpon na Toubkal

    Treking Maroko – nazaj v civilizacijo

  • Treking Maroko – nazaj v civilizacijo

    Treking Maroko – nazaj v civilizacijo

    ⏱️ Čas branja: približno 9 minut.

    V tistem trenutku, ko sem zapisala, da je zgodbica Treking Maroko – vzpon na Toubkal zadnja o tem podvigu, že pišem čisto novo.

    Ne morem kar pustiti vnemar našega povratka v civilizacijo in mojega prvega samostojnega potepanja po tujem mestu. Narediti to pri šestdesetih ni kar tako. Vsaj tako sama sebe rada pohvalim.

    Zemljevid okolice Toubkala
    Zemljevid okolice Toubkala

    Samo dol greš. V teoriji.

    Potem ko smo osvojili kralja Maroka in očeta Atlasa, smo se začeli počasi in previdno spuščati nazaj proti koči Toubkal.

    Tam smo sneli dereze, se malce odpočili in nadaljevali pot navzdol, ki je v teoriji zelo preprosta:

    »Samo dol greš.«

    V resnici smo zelo previdno stopali po že znanih poteh, se izogibali zaplatam živega ledu in hrepeneli po »ta malih« derezah.

    Še dan prej smo odprtih ust občudovali okolico, danes pa smo z bolečimi nogami in rahlo načetimi koleni vendarle nekoliko bolj pazili na gravitacijo.

    Njegovo visočanstvo Atlasa

    Odhajali smo proti izhodišču v Imlilu. Mislim, da je to ime edino, ki sem si ga zapomnila.

    Tu so imena namreč zasnovana tako, da jih človek prav hitro pozabi: višina, utrujenost, slab spom … ah, pustimo to.

    Nekje na polovici poti smo doživeli nepozabno srečanje.

    Naš stari znanec! Lokalna legenda!

    Oranžni maček iz koče pod Toubkalom, ki smo ga želeli vsi prebožati in držati v naročju, on pa se je vedno nekako izmuznil na klop in izbral najboljše mesto.

    Mačkovo ime si bom izposodila od prijateljičinega mačka, kajti obema neskončno pristaja:

    Garf!

    Treking Maroko - Toubkal - Imlil
    Garf v akciji: Imlil- Toubkal – Imlil – repeat 😉

    Garf nam je frajersko prikorakal nasproti po sredini potke in vprašal:

    »Kdo ste pa vi? Ste vi mar tisti, ki mi včeraj niste privoščili zadnjega – sicer izredno redkega – koščka mesa? Kot maček, manjše rasti od vas ljudi, potrebujem VEČ beljakovin!«

    Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se umaknil.

    To smo spoštljivo naredili mi.

    »Izvolite, Vaša Gnada, Vaše Visočanstvo, častiti Garf Toubkalski!«

    Večina se nas je ob tem rahlo priklonila, kot je to v navadi pri Angležih ob srečanju s kraljico.

    Garf je bil kar zadovoljen z nami in s seboj ter se mimogrede podrgnil ob noge.

    Bila sem neskončno ponosna nase, da me je Garf sploh opazil in pustil šop oranžne dlake na mojih pohodnih hlačah.

    Mule imajo prednost

    Garf pa ni bil edina žival.

    Nasproti nam je prihajalo veliko odprav z mulami. Nanje si moral biti zelo pozoren, saj si jih ob občudovanju okolice, še bolj pa ob akrobatskem izmikanju ledenim ploščam in blatu, lahko kaj hitro spregledal.

    Treking Maroko - Toubkal - Imlil
    Rešiteljica Treking Maroko – Toubkal – Imlil

    Imajo prednost. Težo. In malo tolerance za sanjarjenje teh čudnih dvonožnih nesposobnih bitij.

    Nesposobnih seveda zato, ker ne zmorejo nositi lastne prtljage.

    K sreči imajo mule vedno spremljevalce, vodiče. Slednje morajo celo vleči za seboj, saj se jih »nebodijihtreba« primejo za rep.

    Mula z mentaliteto maratonca

    Nekje na polovici spusta je postala pot precej prometna. Veliko nas je šlo dol, še več gor.

    Potem pa nenadoma pretresljiv krik. Več krikov. Jok.

    In to ne človeški!

    Mula.

    Uboga nesrečnica je protestirala. Za ritjo ji je hodila druga mula in videti je bilo, da ji to ni prav nič všeč.

    Pritekli so vodiči in skušali stvar umiriti – ampak kot pri majhnih otrocih je manj posredovanja včasih več.

    Mula je imela čisto zares dovolj.

    Treking Maroko - Toubkal - Imlil
    Mula z mentaliteto maratonca Treking Maroko – Toubkal – Imlil

    Začela je ritati kot maček Tinko, ko ima dovolj pestovanja, in brcati z zadnjimi nogami v zrak. Kot bi mignil, so košare s prtljago razvajenih pohodnikov ležale vse naokoli.

    »Bravo, mula, kraljica!« sem si mislila.

    Faca.

    TO! UPOR!

    Jaz sem naredila tisto klasično držo: rahlo upognjena kolena in švrk za okope!

    V naslednjem trenutku pa:

    »Come here! Don’t stay there, it could be dangerous!« je kričal Ajoub.

    Nato mi je še povedal:

    »I am boss here, not you!«

    Ja, ja, seveda.

    O, sranje. Sami šefi.

    Sem se kar malo ustrašila. In ubogala.

    Vodiči v gorah ne govorijo zaradi lepšega.

    Kdo pravzaprav koga nosi?

    V nadaljevanju smo vsi skupaj nekoliko utihnili.

    Kot da smo potrebovali čas, da prebavimo, kar smo videli.

    Romantika osvajanja vrhov in tisto nekoliko manj romantično vprašanje:

    Kdo v resnici koga vodi in nosi po teh poteh?

    Po enajstih urah hoje smo prispeli v Imlil, se še zadnjič okrepčali in skušali vsrkati vse okoli sebe.

    Potem je prišel taksi.

    In nato Marakeš.

    Iz tišine Atlasa v Marakeš

    Svet berberskih vasic, topline domačinov, mul in prahu, tišine in miru je zamenjal svet civilizacije.

    Kot bi preklopil televizijski kanal.

    V Marakešu smo dobili skoraj luksuzno namestitev, ki jo znaš zares ceniti šele po šestih dnevih gora:

    topla voda, čiste rjuhe, mehka postelja, dišeče brisače, ogledalo …

    No, slednjega sem se bolj ustrašila kot razveselila.

    Potem ko smo se »ponovno rodili«, smo se odpravili na zadnjo večerjo v strogi center Marakeša.

    Čudovito je bilo sedeti na normalnem stolu in ne na tleh. Jesti za mizo in ne s tal.

    Luksuz!

    Vzdušje je bilo prijetno, zvoki Marakeša skoraj pravljični, hrana na lepih, čistih krožnikih in v pisanih posodah pa slastno dišeča.

    Njami …

    Jezus! Ne, Alah.

    Nenadoma pa za mojim hrbtom močan, odločen in meni popolnoma nerazumljiv glas. Nato še cela množica glasnih besed.

    Zdelo se mi je, kot bi nekdo z zvočnikom zavpil naravnost v restavracijo.

    Žlice smo obdržali kar v zraku.

    »To je muezin. Iz minareta poleg restavracije kliče k molitvi,« mi je pojasnil popotniški kolega, ki je obiskal praktično že skoraj vse države tega sveta.

    »Jezus,« avtomatično pomislim.

    No, v bistvu je Alah!

    Ups. Seveda, to pa vem.

    V tistem trenutku sem doživela še drugo presenečenje.

    Zunaj smo! Ne notri.

    »Da, zunaj smo, na terasi restavracije,« so mi potrdili ostali.

    »Ni čudno, da nisi opazila,« so me potolažili.

    Okoli nas je bilo namreč polno zaves in tepihov, ozračje pa je imelo vsaj 20 stopinj Celzija.

    Ne pa –5, kot tisto jutro in jutra pred njim.

    Lepo je obiskovati druge kraje, kjer vidiš, da je tudi zvok kraja del kulture in ne samo hrup.

  • Treking Maroko – vzpon na Toubkal

    Treking Maroko – vzpon na Toubkal

    ⏱️ Čas branja: približno 4 minute

    Do vzpona smo prehodili še veliko kilometrov, tako v daljino kot v višino. Ampak naj slike povedo svoje.

    2. december – 4. dan

    Berberska vas v gorovju Visoki Atlas v Maroku
    Berberske vasi, izgubljene med pobočji Visokega Atlasa.
    Hoja po gorski poti v Visokem Atlasu v Maroku
    Počasi višje. Pokrajina se spreminja, sneg je vse bližje.
    Mule s prtljago prečkajo potok na poti skozi Visoki Atlas v Maroku
    Promet po berbersko. Mule imajo prednost. Vedno.
    Pohod skozi berbersko vas na poti proti Toukalu
    Skozi berberske vasi proti Toubkalu. Do vrha je bilo še daleč.

    Datum ni več važen – 5. dan

    Berberski zajtrk navdahnjen ali prilagojen Evropejcem.
    Naš običajen maroško berberski zajtrk z obvezno malo sladko banano.
    Raznolika ponudba berberskih vasi in mest, od mesa do začimb in nepozabnih slapov. Imlil.
    Od mesa in začimb do slapov pod Imlilom – Atlas ni hranil le naših oči.

    6. dan, 7. dan

    Ob petih gremo na Toubkal

    V koči je mrzlo.

    Čisto pri miru ležim, oblečena praktično za pohod in zvita v spalno vrečo. Čez vse pa še debela odeja.

    Ob štirih zjutraj imamo zajtrk. Ob petih startamo.

    Gor.

    Na vrh 4.167 metrov visokega Toubkala, najvišje gore Maroka in celotnega Atlasa.

    Končno je čas za zajtrk. Pozajtrkujemo in še zadnjič preverimo opremo za vzpon.

    Čelna svetilka. Gamaše. Dereze.

    Zunaj, na mrazu, ki ga praktično ne čutim, se skoraj zjokam ob natikanju derez.

    »Tako grozno te pogrešam.«

    Nimam dovolj močnih prstov. Kolega in vodič mi pomagata.

    Končno nas je vseh pet pripravljenih.

    Pod zvezdami proti vrhu

    Krenemo.

    Prvi je vodič, sledim jaz in nato ostali.

    Ves čas hodimo enakomerno.

    Tako kot prvega maratona sem se tudi tega podviga lotila s strahospoštovanjem. Moj največji strah sta višinska bolezen in astma. V žepu imam Ventolin.

    Pogledam v nebo, prepolno zvezd.

    Pred nami migljajo lučke manjših skupin, ki so že pred nami krenile proti vrhu.

    Enakomerno hodimo.

    Pohodniki ponoči na zasneženi poti proti Toubkalu v gorovju Atlas v Maroku
    Naša mala karavana v strumni vrsti koraka proti vrhu Toubkal.

    Prehiti nas hitrejša skupina, ki jo pozneje dohitimo in ponovno prehitimo.

    Vse skupaj me nekoliko spominja na prehiter začetek maratona. Neučakani tekači se zaženejo in potem omagajo, če ne prej, pa nekje na polovici.

    Prehiter začetek je lahko ključ do neuspeha.

    Pozneje smo izvedeli, da dva člana prehitre odprave nista dosegla vrha.

    Naš Ajoub pa je vrhunski. Zelo mlad, a tudi zelo strokoven, zabaven, prijazen in potrpežljiv.

    Pravi multipraktik.

    Ko črno nebo prereže rdeča črta

    Prispemo na sedlo pod vrhom in se nekoliko ustavimo.

    Črno nebo deli rdeča črta.

    Sončna črta.

    Življenjska črta.

    Vrh je skoraj kopast. Pospeševati ne morem.

    Enakomerno grem.

    Sončni vzhod smo dočakali prav na vrhu Tozubkala v gorovju Atlas v Maroku.
    Črno nebo rereže rdeča črta. Sončna črta. Življenska črta.

    Kot lokomotiva.

    Kot Mojca na svojem zadnjem maratonu. V zadnjih kilometrih maratona.

    Počasi – a vztrajno.

    Na vrhu Toubkala – 4.167 metrov

    Trikotnik vrha.

    Navdušenje.

    Trud.

    Svoboda.

    Hvaležnost.

    Da sem.

    Tukaj.

    Živa.

    Ti pa si z mano – razpršen nekje vse naokoli … okoli mene, v meni.

    Hvala, Toubkal, da si mi pomagal preživeti.

    Sedaj moram naprej.

    Počasi.

    Včasih samo naravnost.

    Ali pa ne.

    Samo ne na miru.

    Tudi zate.

    Luna nad zasneženim gorovjem Atlas ob sončnem vzhodu med vzponom na Toubkal
    Luna nad Atlasom, pod njo pa skoraj popolna piramida.
    Sončni žarki med zasneženimi skalami na Toubkalu v gorovju Atlas.
    Svetlobba si vedno najde pot.
    Mojca na vrhu 4.167 metrov visokega Toubkala ob sončnem vzhodu.
    Zmogla sem.

  • Treking Maroko – skozi berberske vasi

    Treking Maroko – skozi berberske vasi

    DAN 3: 1. december 2025

    2. etapa: TACHDIRT – OUKAIMDEN – OUSSERTEK

    Etapa je vodila čez visokogorska območja do Oukaimdena, najvišje ležečega smučišča v Maroku, nato pa po gorskih poteh navzdol do tradicionalne vasi Oussertek.

    Ko sem se zjutraj zbudila sem opazila skozi gosto zaveso, sneg. Le kaj nam bo prinesel današnji dan?

    Najprej zajtrk, priprava torbe in dnevnega nahrbtnika. Toplo oblečeni smo stopili ven, kjer nas je pričakal povsem drugačen razgled, kot smo ga videli prejšnji dan.

    Rdeče skale so bile prekrite s snežno odejo. V zraku vonj po zimi. Mrazu.

    Ta dan je bil v znamenju berberskih vasic in gostoljubja domačinov.

    Pozor: delo na strehi!
    Hiša, kamor smo bili prijazno povabljeni na čaj – in dobili malico

    Začeli smo se dvigati po poledeneli cesti, katero smo kmalu zapustili in se pričeli dokaj strmo dvigati v breg proti višje ležečim vasem.

    Po ozki potki v vas – nad nami je mošeja

    Nebo bleščeče modro, belino vrhov je dopolnjevala rdeča barva Atlasa, v snegu pa so se bleščali milijoni majhnih briljantov.

    Videli smo ljudi, kako čistijo strehe svojih hiš. Hiše imajo ravne, betonske strehe. Ni strešnikov. Pomembno je, da se sneg očisti, sicer prične vlaga zamakati v notranjost.

    Gospod ob poti nas povabi na čaj, naš vodič pa nam predlaga, da vstopimo. Tako bomo videli kako ta preprosta prebivališča Berberov izgledajo v notranjosti.

    Berberi so avtohtoni prebivalci Severne Afrike. Preživljajo se s kmetijstvo in pastirstvom ter vedno več s turizmom. V Maroku je to ljustvo prisotno tisočletja, daleč pred prihodom Arabcev v 7. stoletju. Konflikte so imeli s Feničani, Rimljani in Kartaginci.

    V 7. stoletju so Arabci prinesli islam, ki se je razširil med Berberi, kateri pa so uspeli ohraniti številne kulturne posebnosti in jezik.

    Od 11. do 16. stoletja so berberska plamena ustanavljala močna kraljestva. Almoravidi so bili močna muslimanska berberska družina, kateri so ustanovili Rdeče mesto – Marakeš. Kraljestvo Almohadi je imelo velik vpliv na Španijo. Sicer so Berberi v Antiki znani tudi kot stari Libijci. Beseda “berber” pomeni “negrško-govoreči) in je v tistem času za Rimljane, Grke in Bizantince predstavljala ljudstva v Severni Afriki.

    Naj nadaljujem z našimi prijaznimi gostitelji.

    Prostor, kamor ponosno povabijo svoje goste … in v katerem lahko tudi spijo.

    Ob vstopu v hišo smo se sezuli ter po prstih odšli v prostor, kamor nas je povabil gospod. Tla po hiši so betonska, stene neobdelane. Prostor, kamor smo bili povabljeni je podoben vsem prostorom tekom trekinga, kjer smo jedli. Po tleh pogrnjeni tepihi, naokoli divani in na sredini velika miza.

    Naš vodič nam je simpotično prikazal, kako se pravilno nalije čaj. Od spodaj navzgor!

    Najprej smo dobili njihov tipičen zeliščni čaj, katerega ena od sestavin je gotovo tudi meta. Poleg ponudijo kocke sladkorja. Naš vodič pa nam je pokazal, kako se pravilno natoči čaj v kozarčke.

    Medtem, ko smo se greli s čajem, nam je prijazna gospodinja spekla kruh.

    Same dobrote!
    Kruh je bil tako vroč, da smo morali kar malce počakati …

    Ponudili so nam orehe, olive ter olivno olje. Prvič sem poskusila tudi sir, ki je nekaj med kozjim sirom in skuto. Zelo okusen. Vse domače, iz njihovih polj in vrtov ter domačih koz.

    Betonska tla, barvne stene in radoveden mačkon!

    Presenečeni nad prijaznostjo in gostoljubjem smo diskretno pustili nekaj napitnine.

    Berberska gostoljubnost je namreč ena najglobljih in najbolj cenjenih vrednot tega ljudstva. Ima dolgo zgodovinsko in kulturno ozadje.

    Gostoljubnost temelji na načelu časti, skupnosti in preživetja v zahtevnem okolju (Atlas, Sahara…). Popotnik oz. gost ni breme, temveč blagoslov.

    V tradicionalni berberski kulturi velja, da je gost poslan od boga. Zavrniti gosta ali ga slabo sprejeti velja za veliko sramoto. Gost je nedotakljiv.

    Čaj je simbol dobrodošlice in ponudba metinega čaja nekakšen obred, kar smo večkrat doživeli. Zavrnitev čaja velja za nevljudno. O tem nas je vodič predhodno opozoril.

    Čeprav gospodar morda nima hrane in je resnično reven, bo vedno ponudil kar hiša premore. Pa čeprav to pomeni, da bodo domači jedli manj.

    Ta pregovorna berberska gostoljubnost je še vedno živa predvsem v vaseh v Atlasu, na podeželju ter med starejšimi generacijami. Lahko potrdim. Res je.

    Ti ljudje so resnično skromni in spoštljivi. Ves čas so mirni, prijazni in potrpežljivi. Pa čeprav jih je zunaj čakalo delo. Streho je bilo potrebno še očistiti snega. In sneg se je vedno bolj neusmiljeno topil.

    Kasneje sem izvedela še malce več o tem, kako se moraš kot gost obnašati v berberski hiši. Vedno pozdraviš Azul ali Salam, se rokuješ, sezuješ in nikoli ne smeš stopati čez hrano. Čaja ne zavrni, spij vsaj požirek. Vedno se je z desno roko, hrano se jemlje le iz dela posode, ki je najbližji tebi. Sediš na odkazanem mestu, podplatov ne smeš razkazovati proti ljudem in nikoli ne prekinjaj starejših. Starost ima pri Berberih velik pomen in starejše ljudi zelo spoštujejo. Nezaželene teme so politika, verske kritike, primerjanje “boljšega življenja” v Evropi. Poslušanje cenijo veliko bolj kot govorjenje.

    Če sprejmeš povabilo v hišo, ne smeš ponujati denarja, lahko pa pustiš majhno darilo (čokoladice za otroke, čaj, sadje…).

    Ob odhodu se zahvališ s Tanemmirt (berbersko) ali Šukran (arabsko). Tudi čisto navaden hvala z nasmeškom je dovolj.

    Posneli smo nekaj fotografij v hiši in s prebivalci, vendar smo jih vedno vprašali za dovoljenje. Nikoli ni bilo problema.

    Gospodar se je z vsakim od nas rokoval. Poslovili smo se kot prijatelji.

    Kar lep del poti sem bila pod vtisom tega lepega doživetja. Veliko sem razmišljala tako o sebi kot o naši družbi. O naših predsodkih, ki so največkrat posledica nevednosti. Obsojanja. Strahu pred drugačnostjo.

    Močan veter na vrhu prelaza

    Okrepljeni s hrano in toplino domačinov smo se pognali naprej, v hrib, na preval. Od tu naprej bom po berbersko. Naj govorijo slike zase.

    Počasi in vztrajno po vedno globljem snegu
    Pogled nazaj
    Mednarodna markacija – možici so razpoznavni povsod
    Ob vstopu v narodni park nas pozdravi napis v arabskem, berberskem, francoskem in angleškem jaziku.
    “I can buy myself flowers, write my name in the sand… ” POP ZBOR tudi v Maroku!
    Proti smučišču …
    Berberska vas v snegu
    Leva, desna … do konca in še malo naprej!

    Preko prelaza, kjer sva s sopohodnico navdušeno prepevali slovenske pesmi (upam, da ostalih niso preveč bolela ušesa) in se je vodič ves čas hehljal in skušal še sam kaj zabrundati, smo se spustili do pravega visokogorskega maroškega smučišča, kjer so nas že čakale mule in kuharja.

    Kuha se kuha – berberska juha!
    Zdravo in slastno …
    Miza je pogrnjena.
    Pogled iz jedilnice …
    Neskončna modrina, neskončna belina. Le kadar je zima.
    “Spet so me otovorili. Komaj čakam, da jim spet pobegnem!”
    Področje edinega maroškega smučišča
    Črna, rdeča, modra, zelena? Bela.
    Maroška Kranjska Gora

    Po počitku smo šli naprej do jezera, ki je prava turistična atrakcija, naselje ob smučišču pa eden večjih in turistično bolj obleganih krajev v zimskem času.

    Kapučin iz bifeja na štirih kolesih je bil odličen.

    Pasji prijatelj
    Pasja družinica se sonči na skalah. Poleg so apartmaji.

    Nato smo spet morali prestaviti pohodne čevlje v višje prestave. Naprej, gor, na naslednje sedlo, mimo kričeče oranžno rdeče vasice na sedlo, kjer so razgledi jemali sapo. Pa ne le zaradi razgledov na vrhove, igra megle, oblakov in svetlobe je bila nezemeljska.

    Fascinantni ogromni kamni pisano rdeče barve
    Berberska vas
    Osupljivi razgledi
    Tam je Toubkal, nad mojo roko, tisti piramidasti vrh!
    … ko so besede odveč …
    Meglena kulisa
    Mir
    Atlas. Afrika.

    In sledil je spet spust. V povsem drugačno okolico. Sneg je izginjal izpod nog. Naj omenim, da tu skale skorajda ne drsijo. Kamenina je bolj groba, hoja lažja in dozdeva se mi, da morda bolj varna kot v naših Alpah.

    Ni je večje umetnice od Narave.

    Bela kulisa se je spreminjala v rdečo. Tisto afriško. Tudi topleje je bilo.

    Zemlja je rdeče do oranžno rjave barve zaradi velike vsebnosti železovih oksidov. Prav tako je tu veliko gline (glineni izdelki!) in peščenjaka, ki je bogat z železom. Veliko je vulkanske in sedimentne kamenine, kar smo videli med potjo, saj so nas očarali tako možno zeleni, beli kot rdeči kamni.

    Pastirji ženejo ovce v dolino. Dan gre h koncu.
    Kozice bi rade še malo ostale.
    Kdo me najde? Sprašuje koza. Ne, jaz nisem koza!
    Tukaj sem!
    Tudi koze morajo v dolino. Ponoči so tu volkovi in divji psi.
    … tudi vi slišite afriške bobne?
    “Putka, skrij se!” Nekateri pogrešajo piščančje meso ;/
    Pogumnica. Izzivalka.
    Spet v vasi.

    Živali, koze, ovce, kure, osli … Najbolj v nevarnosti so bili piščanci. Nekateri sopotniki so zelo pogrešali beljakovine. Jaz ne prav dosti.

    To je bil dan, ki je bil za tri dni. Od doživetij do popolnoma različnih okolij.

    Presrečni smo bili, ko smo prišli do prenočišča. Gorska hiša. Kjer nas je čakalo še eno presenečenje. Dve kopalnici s toplo vodo. Idealen balkon za pitje našega gripohina. Čudovite modre tople odeje. Neskončno smo bili hvaležni.

    Berberska pojedina: od ogljikovih hidratov in beljakovin do predvsem ogromno zelenjave.

    In dobra hrana v prostorni jedilnici z nekdaj tudi pri nas zelo popularnimi plastičnimi stoli.

    Free Man

    Znamenje, katerega smo videvali praktično povsod. To ni uradni simbol, je pa simbol, ki se nanaša na idejo svobode, neodvisnosti in pripadnosti Berberom. Identificirajo se kot “svobodni ljudje”.

    Spodaj pa še nekaj statistike. Ja, dobro smo hodili.

    Nadaljevanje sledi.

    Viri:

    Wikipedija

    https://sl.wikipedia.org/wiki/Berberi, 21.12.2025

    ChatGPT OpenAI ChatGPT, 20.12.2025

  • Treking Maroko – sedlo Gite Dar Tanzoughte (2279 nmv)

    Treking Maroko – sedlo Gite Dar Tanzoughte (2279 nmv)

    Ilmil je ljubka majhna vasica in leži na nadmorski višini 1800 metrov v visokogorskem delu Atlasa.

    Večina odprav na Toubkal se praktično odpravi kar od tukaj. Do vrha potrebuješ dobrih pet ur hoda. Veliko agencij vodi svoje pohodnike iz Ilmila do koče pod Toubkalom in od tam je še tri ure do vrha. Je pa to precej hiter vzpon in marsikomu lahko ponagaja višinska bolezen.

    Ecolodge Ridad

    Naš treking je zastavljen drugače. Praktično obkrožili bomo najvišji vrh Maroka in se šele nato povzeli na sam vrh.

    Naš prvi pohodni dan je bil lep, sončen. Precej toplo.

    Potem, ko je prispela mula smo končno videli, kako bo vse skupaj izgledalo. Mi, pohodniki, bomo nosili le dnevne nahrbtnike z vodo, malico, rezervnimi oblačili, mule pa nam bodo nosile tiste vsaj 10 kg težke torbe. Preko hrbta mulam vržejo posebna sedla, ki imajo ob straneh nekakšne velike košare. Bilo me je kar malo sram. Enostavno je takole hodit, ko ti vso težo nosijo drugi.

    Mule seveda ne gredo same. Spremljati jih mora še nekdo.

    Revico sem skušala malce potolažiti ampak te živali so vajene garanja. Pa sitnih in vsiljivo slinastih turistov oz. pohodnikov imajo verjetno tudi že vrh glave.

    Ajoub je dal znak in skrenili smo na pot. Povedal nam je, da bomo imeli kosilo kasneje, najprej pa se moramo povzpeti na sedlo.

    Hoje sem se lotila zelo resno, kot bi šla na Triglav.

    Sprva smo hodili po makadamski cesti in nato zavili na po, kjer smo zagledali ogromno čredo koz. Nasproti pa nam je prišlo kar lepo število mul in njihovih spremljevalcev. Mule imajo prednost. Zato se moraš kar hitro umakniti.

    Ta del poti je bil še zelen, iglavci, grmičevje, trave ter rdeča prst.

    Pot se vijugasto vije do sedla, Vedno manj je drevja, pokrajina postaja odprta, občudujemo to maroško prostranstvo.

    Namenjeni smo na sedlo oz. prelaz Tizi NˇTamatert, 2279 nmv, v Visokem Atlasu kamor vodi tudi cesta. Videli smo kar nekaj kolesarjev na navadnih in električnih kolesih.

    Čas za postanek. Na prelazu je nekakšna okrepčevalnica. Imajo tudi stranišče “na štrbunk”, lahko kupiš čips, čokoladice … ali pa samo uživaš v razgledu na dolini Imlil in Imnan v tem delu Atlasa.

    Vse je skromno, privajamo se na preprostost. Enostavnost. Živost.

    Razmišljam o sami današnji etapi. Zadeva je krajša in enostavnejša, kot sem pričakovala. Praktično nas čaka le še kakšni dve uri hoda. Vendar to še nič ne pomeni. Prepričana sem, da nas čaka še marsikaj.

    Pozor: elektrika, smrtno nevarno!

    Postanka je kmalu konec in gremo naprej. Čez dobro uro smo že na mestu, kjer bomo jedli. Naši sopotniki, vodič in dva kuharja, že vneto režejo, lupijo, sekljajo.

    Jedilnica pa je tudi že pripravljena.

    Kmalu nas postrežejo s čajem. Čaj je zeliščni, grenek in dišeč. Vedno postrežejo tudi kocke belega sladkorja.

    Nad pogrinjkom smo navdušeni.

    Kmalu začne dišati in želodčki se nam oglašajo. Prinašajo nam krožnik za krožnikom. Kruh, zelenjava, priloga, meso ali jajca oz. ribe. Ampak pozor: mesa je praktično za vzorec. In ni dnevno na jedilniku.

    Torej: če nočeš ostati brez beljakovin, moraš ostati “buden”. Malce drugačni časi so, kot so bili včasih. NO MERCY! Samo: ZAGRABI!

    Uf, kakšno razkošje barv. Kako lepo naložen krožnik. Vabeč. “Saj bomo samo jedli,” pomislim. Domov bom prišla prav lepo porejena.

    Po resnično zdravem kosilu smo se odpravili naprej. V vasico, kjer bo naša naslednja nočitev.

    Opazujemo lepo urejene terasaste vrtove. Sadna in mandljeva drevesa.

    Ob prihodu v vas nas pozdravijo živali.

    Stavbe oziroma hiše v vaseh so betonske, veliko jih je narejenih iz blata in kamna. Kombinirajo tudi glino in slamo. Zato so vse te vasice v rjavo rdečkasti barvi, kar se lepo zlije z okolico.

    Strehe so običajno ravne, morda rahlo poševne, da lažje odteče voda. Oblike so kvadratne ali pravokotne, veliko jih ima notranja dvorišča.

    Prispeli smo do svojega prenočišča, gorske hiše v vasici v dolini Tachird, ki leži le nekaj nadmorskih metrov nad 2000. Majčkeno me zaskrbi ta naša aklimatizacija za 4000 nadmorskih metrov.

    Gite Dar Tanzoughte

    Ta stavba je večnadstropna, s teraso in balkonom. Krstimo ga s svojim gripohinom. Limonce!

    Počutimo se spočito, nismo lačni, dan pa je še dolg. Zato se odpravim še na dodatno raziskovanje okolice, pridruži se mi še ena od popotnic. Greva do konca vasi ter naprej gor v breg, kjer srečava dva možakarja v tradicionalnih berberskih oblačilih, djellabah. Sedita zadovoljno na tleh ob poti in kadita. Midve pa se vrneva nazaj ugibajoč, kje je stezica, po kateri bomo pot nadaljevali jutri.

    Potem ko si privoščimo tuš, kar je navadno izredno adrenalinsko, sledi večerja.

    Življenje tu je skromno. Ljudje pa se mi zdijo zadovoljni. In prijazni. Na zgornji sliki lahko vidite inovativen način sušenja perila. Treba se je pač znajti.

    V vsakem od naših prenočišč smo imeli podobno sobo. Sedišča s centralno mizo. In prav vsakič sem bila navdušena, kako lepo je. Pa če je bilo še tako preprosto. Vse je tako drugače.

    Po okusni večerji, katere del je bila obvezno berberska enolončnica, nas je vodič prav vsak večer seznanil, kaj nas čaka naslednji dan.

    Pred spanjem smo si zagotovili dovolj odej ter se toplo zakomotali vanje. Vse do jutra.

    Pa še malo pohodniške statistike iz mojega Garminčka: 12 km v dolžino, cca 750 mt v višino, cca 4 ure počasne hoje.

    1. etapa: 30.11.2025
    1. etapa: 30.11.2025

  • Treking Maroko in Toubkal – začetek

    Treking Maroko in Toubkal – začetek

    Ponoči se zbudim. Premetavam se. Iz levega na desni bok, na hrbet in spet nazaj.

    Kaj če ne bom zmogla? Lahko dobim grižo in višinsko bolezen.

    Kdo sploh gre?

    Bom ostala kje izgubljena na Atlasu? Med kamni? Ko bom šla za skalo lulat me bo odneslo dol po bregu. Morda celo kje obležim med kamenjem z usrano ritjo.

    Mogoče sploh nihče ne bo opazil, da manjkam.

    Skupina bo hodila in hodila ter po nekaj urah bo nekdo rekel: »Kje pa je ta stara? Ali ni bila še ena starejša ženska z nami?«

    Samo pet nas je v ekipi. Kaj če so to štiri super fit osebe? Mogoče celo natrenirani prijatelji? In potem jaz – stara baba pri šestdesetih. S sivimi lasmi. Saj jih bo kap, ko me bodo zagledali!

    Lahko me zagrabi astma. Ali pa izda hrbtenica? Si predstavljate, da zjutraj ne bom mogla več iz postelje, ker bom vsa razbolena? In bom revše tacalo vsa zvita in prepognjena v križu?

    Me bodo naložili na mulo?

    Zjutraj zaskrbljeno kličem agencijo. Izvem, da niso to štirje fit prijatelji in da tudi niso tako zelo mladi. Ena oseba je celo letnik 1965. Ko povem, da sem to jaz, sledi malce predolga tišina. Prijazna sogovornica me potolaži, da ni spet take hude razlike med nami. in da bomo imeli odličnega vodiča.

    Kaj to spremeni?

    V naslednjih dnevih do odhoda skušam še kaj narediti za kondicijo in nakupiti manjkajočo opremo. Pas za denar in dokumente. Ne smem izgubiti potnega lista.

    Obiščem ambulanto za popotnike, kjer dobim zdravila v primeru višinske bolezni. Ko doma preberem navodila in vse stranske učinke se odločim, da jih vzamem res le v skrajni sili. Sicer pa saj ne grem na Everest.

    Toubkal je res najvišja gora Atlasa in Maroka. In najvišja gora arabskega sveta. V višino pa meri “le” 4167 metrov nadmorske višine. Kakorkoli, tako visoko nisem bila še nikoli. Letalo ne šteje.

    1. dan

    Uf! Dan odhoda. Še zadnjič preverim opremo. V veliko torbo lahko natlačim do 10 kg robe. Pohodne palice, dereze, natikače, prvo pomoč, toaletne potrebščine, oblačila, spalno vrečo, tanko brisačo in kopalke ter dnevni nahrbtnik, ki ima previsoko hrbtišče, da bi ga lahko uporabila kot osebno prtljago za na letalo.

    V primernejši nahrbtnik si nabašem malico in stvari, ki so presegle težo potovalnega nahrbtnika.

    Obujem pohodne čevlje ter najtežja in najtoplejša oblačila, se poslovim od tašče in mačka, zaklenem vrata in adijo.

    Imam strašno srečo, ker me bodo pobrali v naselju na parkirišču.

    Hodim gor in dol in čakam. Brez očal ne vidim najbolje zato maham kar vsem kombijem po vrsti. Na srečo je že drugi pravi.

    Pa sem jih končno spoznala, kdo bo z mano. Niso delovali kot noro naspidirani olimpijci ampak čisto solidni pohodniki, mlajši od mene. Ampak nekdo je vedno najmlajši in nekdo najstarejši in to sem bila sedaj jaz. In to je tudi vedno pogosteje. Upam, da bo tako še dolgo.

    Moram reči, da smo se prav lepo ujeli. Nekateri med njimi so pravi popotniki, izkušeni visokogorci, osvojili so že Ararat, Kilimanjaro, hodili po Tibetu, Himalaji in še kje.

    Kmalu smo ugotovili, da nimamo dovolj »razkužila« oz. gripohina oz. alkohola, po domače šnopca za ubijanje maroških mikrobov, bakterij in virusov. No, domača zdravila. Sledil je skok v letališko trgovinico, kjer pa se kaj močnejšega od Limoncella ni dobilo. Ampak v sili hudič tudi muhe žre. Mi bomo pa limonce pili.

    Polet je bil prijeten, sedela sem ob oknu in ves čas opazovala luno in lučke na tleh. Poleg mene je bil mlad Maročan, prijazen in klepetav. Na lepem zagledam njegovo roko z mobitelom pred mojimi nosom in očmi. Ves navdušen. »Kaj mu je?« pomislim. Ko je to večkrat ponovil mi je bilo končno jasno. Slikal je razgled skozi okno. Saj bi se mu umaknila, morda je bil to njegov prvi polet z letalom. Vendar ni bilo potrebe, fant je bil kot na fedrih, ves čas je tekal gor in dol po letalu.

    Spoznala sem, da je strašno moderno kupovati parfume na letalu. Mogoče samo na tej relaciji? Moj sosed si ga je kupil, ga takoj odprl ter se z njim obilno nadišavil. Na lepem spet pod nosom zagledam njegovo roko: »You like it?« »Oh, it smells very nice!« mu odgovorim. Videti je nadvse zadovoljen. Mogoče se pa vrača domov iz dela v Italiji, razmišljam. Tako iskreno srečen je.

    Treking Maroko
    Treking Maroko Foto: osebni arhiv

    Po dobrih treh urah in pol smo končno pristali. Sledile so malce obsežnejše letališke formalnostih, dobila sem celo žig v potni list in ob izhodu iz letališča spoznali našega vodiča. Ajuba.

    Malce s strahom sem se vprašala (lahko zatrdim, da nisem bila edina), koliko je ta prijeten in čeden fant sploh star. Izkazalo se je, da je s svojimi 25 leti resnično vrhunski. Strokoven, prijazen, potrpežljiv. Moram priznati, da so se moje skrbi razpuhtele. Gotovo bo kmalu vedel, če kateri od nas morda ni primeren za osvojitev vrha. Vrh pride na vrsto šele peti dan hoje.

    Ajoub nas je pospremil do naslednjega kombija s prav tako mladim voznikom, ki nas je vse skupaj ob spremljavi tehno glasbe odpeljal na izhodišče trekinga in sicer v cca 65 km oddaljeno vasico Ilmil.  Mislim, da je bila ura že blizu polnoči, ko smo prispeli.

    Nad nastanitvijo smo bili navdušeni. Tako maroško, drugače, vse v njihovem stilu.

    Dodelili so nam dve prijetni sobi. S kopalnico in toplo vodo. Klimo, ki je grela. Takrat še nismo vedeli, da je to luksuz.

    Naša prva nastanitev Foto: osebni arhiv

    Zaspali smo kot ubiti.

    V pohodnih čevljih prehodili: 0 km, višincev pa ogromno. Žal ne vem, kako visoko smo leteli.

    2. dan

    Dobro sem spala. Zajtrk je bil pa fantastičen. Obožujem njihov kruh!

    Po zajtrku smo se razgledali po hiši in okolici. Prijeten ambient je dopolnjeval tudi bazen z ležalniki. Samo kopalec se ni našel nobeden.

    Bazen za goste, Ilmil Foto: osebni arhiv

    No, potem pa je počasi šlo zares.

    Pograbili smo vsak svojo prtljago, kjer smo počakali svoj “taksi” za naslednjih 7 dni. Prišel je na štirih nogah.

    Naš taksi Foto: osebni arhiv

    Treking se je pričel.

    …. se nadaljuje.

  • Kako se pripraviti na treking v starejših letih

    Kako se pripraviti na treking v starejših letih

    Bliža se čas odhoda in mene vedno bolj daje trema. Ta treking je namreč eden od ciljev letošnjega leta. Sem dovolj dobro pripravljena?

    Treking kot sredstvo za preživetje

    Pravzaprav bolj sredstvo za preživetje, da ostanem fokusirana na življenje, da ne padem v temo, v obup. Da se ne vdam. Da tečem, planinarim in da ne odneham. Da vztrajam. Ker pri duševnih bolečinah vedno najbolj pomaga ravno narava. In gibanje.

    Življenje je lepo kljub tragedijam, krivicam in bolečinam, ki nam jih prinaša. V to moramo verjeti.

    Sem dovolj pripravljena?

    Bom zmogla? Me bo spet “usekalo” v križu? Kdaj me bo začela boleti peta? Vem, da me bo. Ampak zaradi malce bolečine se pri svojih šestdesetih letih ne bom odpovedala nebesom, tam gor, nad 4.000.

    Nimam časa

    Čas je, da odživim svoje želje in uresničim sanje. Vsaj tiste, katere lahko dosežem sama. Pri mojih letih ni več časa za odlašanje.

    In kaj najbolj pomaga pri tem? Akcija! Tako kot se klin izbija s klinom, ne moreš biti aktiven brez akcije. Ne danes, ne jutri. Nikoli.

    Iskanje meja

    Toubkal je vrh, ki mi bo povedal, koliko še zmorem. Do kam lahko še grem. Ali lahko sežem še višje? Morda je to limit in telesu tak napor ne bo odgovarjal. Če bo tako bom vedela in skušala uživati v coni udobja ali bolje – še vzdržnega neudobja.

    Od nekdaj mi je namreč všeč fizična aktivnost, kjer se moraš truditi, malce trpeti, se potiti, kar je predvsem tek, maraton in tudi hoja v hribe. In kjer si na koncu vedno nagrajen. S srečo v sebi, ker si dosegel zadani cilj. In v gorah z najlepšimi razgledi.

    In kakšen je bil moj trening?

    Ker sem že dovolj velika in stara, sem si ga sestavila kar sama. Izkušenj imam veliko, svoje telo poznam najbolje in poleg tega je na voljo ogromno bolj in manj kvalitetnih tekaških knjig in člankov iz katerih znam izločiti zrnje od plev.

    Tekla sem 2 – 3 krat tedensko. Dan za lahkoten tek, dan za kratke intervale v klanec ter dan za dolgi tek. Slednji je bil pogojen z dolžino oz. intenzivnostjo celodnevnega pohodniškega dne, ki je bil navadno med vikendom. En dan je bil namenjen tudi krajšemu skoku na bližnji hribček kot je Toško Čelo, Šmarna gora ali Polhograjska in Mala Grmada.

    Vsak dan sem delala raztezne vaje ter premalokrat vaje za moč in preventivo:

    • dvig pete na stopnici
    • počepi na eni nogi ob steni
    • vaje za kolke in stopala
    • plank

    Trudila sem se, da sem spala dovolj. Tu sem plan celo presegla.  In jedla kvalitetno. No, naj bi.

    In kakšen je bil izplen?

    Tek

    Pri meni brez teka seveda ne gre. Tečem zmerno, počasi. Spomladi sem tekla s hčerko na 12 km trojkah in oktobra polmaraton v Ljubljani. Naj kot zanimivost dodam, da sem pred Ljubljanskim maratonom tekla resnično zelo malo. Nekoč bi to vsem odsvetovala. Ampak z leti stvari vidiš drugače. Mislila sem, če lahko hodim po hribih deset ur bom pa tudi odtekla teh 21 kilometrov. In sem jih res. Počasi, ampak je šlo. Porabila sem 2 uri in 22 minut. Moje mišice očitno še nimajo demence.

    Gore in hribi

    Veliko sem bila v hribih, osvojila sem kar nekaj dva tisočakov, tri tisočak v Dolomitih in nabirala kondicijo po Polhograjcih.

    Poškodbe

    Kakšnih posebnih poškodb nimam. Običajno telo šestdesetletnice, katero občasno pestijo bolečine v hrbtenici, zadnjih nekaj mesecev pa tudi bolečina v peti. Na srečo rentgen ni pokazal kaj posebnega.

    Kaj me čaka?

    V petih dneh bomo prehodili 75 kilometrov v 36 urah. Naredili bomo 4742 m vzpona in se spustili za kar 5374 m. Zadnji dan osvojimo Toubkal, ki je najvišji vrh Atlasa, Maroka in arabskega sveta. Po nekaterih podatkih meri 4165 m in po drugih 4167. Ampak jaz se zaradi teh dveh metrov ne bom preveč obremenjevala.

    In kakšen je moj največji strah za treking?

    Grem v okviru agencije, v skupini nas je vseh skupaj pet, ne poznam nikogar. Sem najstarejša. Predvsem se bojim, da bom prepočasna ter da se bom zaradi tega preveč utrudila. Posledično lahko dobim višinsko bolezen. Mogoče celo drisko. Pa še kaj. Morda se spotaknem in se odkotalim po bregu navzdol. Zaostanem, ko bom čepela za kakšnim grmom … in se izgubila. Me bodo na koncu natovorili na mulo? Uboga žival.

    No, kako bo, bom napisala, ko se vrnem.

    In takrat bo tudi čas, da si postavim nove cilje glede na izzid tega trekinga. Višje ali pa nižje.

    Držite pesti!