Na trekingu po Bolgariji nas niso navdušili le najvišji vrhovi Balkana. Kamorkoli smo se odpravili po Rili in Pirinu, so nas spremljala ledeniška jezera – eno za drugim, vsako drugačno in vsako čudovito. Srečali pa smo tudi prav posebnega prebivalca gora: približno 1300 let star Bajkušev bor, ki me je spomnil, kako dolga in bogata je zgodovina Bolgarije.
Najstarejše drevo v Bolgariji, Bajkušev bor
A narava je tista, ki je name naredila še močnejši vtis. Kamorkoli smo se odpravili v gorovji Rila in Pirin, so nas spremljala ledeniška jezera – eno za drugim, vsako drugačno in vsako čudovito. Zdi se, da je voda v gorovjih Rila in Pirin skoraj na vsakem koraku.
Med vožnjami z avtobusom pa nas je spremljala še ena značilna podoba Bolgarije – neskončna polja sončnic. Kilometre in kilometre so se razprostirala ob cestah ter s svojo zlato rumeno barvo ustvarjala čudovit kontrast zelenim gozdovom in visokim goram v ozadju. Če so pohodniške dneve zaznamovali vrhovi in jezera, so vožnje med njimi zaznamovale prav sončnice.
Sončnice so nas spremljale vso pot po Bolgariji
Banderiška jezera – marmornato srce Pirina
Prvi stik z ledeniškimi jezeri smo doživeli v narodnem parku Pirin. Banderiška jezera so skupina šestnajstih ledeniških jezer, raztresenih med približno 2000 in 2500 metri nadmorske višine. Med najbolj znanimi so Muratovo, Ribno Banderiško, Dolgo in Žabje jezero.
Že prvi koraki so razkrili, da je severni Pirin nekaj posebnega. Za razliko od granitne Rile, ki smo jo obiskovali naslednje dni, tukaj prevladuje marmor. Prav bele marmornate stene Vihrena dajejo pokrajini njen značilen videz in jo ločijo od drugih balkanskih gorstev.
Taborišče pod pobočjem Vihrena in Banderiških jezerPotočni osat (Cirsium rivulare) pogost tudi v naših gorahNekoč mogočen bor, danes tih spomin na neizprosno moč narave. V ozadju VihrenRumeni cvetovi lučnika (papeževa sveča) stopajo med zelenimi travniki in skalnatimi pobočji RileEdini, ki se jim tisti dan ni nikamor mudilo, so bili konji. Malo smo jim zavidali.Ribno Banderiško jezero – smaragdna voda sredi divje pokrajine Pirina.Raznoliko cvetje narodnega parka PirinVrtna sretena (znanstveno ime Geum coccineum), priljubljena roža moje stare mameOb gorskih potokih cvetijo drobni zakladi, ki jih med hitrim korakom zlahka spregledamo.Košeničica, čvrst grm pogorja PirinMuratovo jezero ima zelo izrazite marmorne dele, vendar severni Pirin ni v celoti marmorno gorovje, ki temu delu dajejo povsem drugačen značaj kot granitna Rila.Na zdravje! Za gore, prijateljstvo in še en čudovit dan v naravi.
Navdušilo me je bogastvo cvetja. Med številnimi alpskimi rastlinami sem zagledala tudi oranžne cvetove, ki so me v trenutku vrnili v otroštvo, saj jih je na svojem vrtu gojila moja stara mama. Neverjetno, kako lahko ena sama roža prebudi toliko lepih spominov.
Ob poti smo srečali še čredo konj. Pravili so, da so divji. No, če so bili res divji, so svojo divjost zelo uspešno skrivali. Mirno so se pasli naprej in nas pogledali s tistim izrazom: “Ah, spet ena skupina firbcev. Tudi ti bodo že čez pet minut odšli.” Mi smo bili zanje precej manj zanimivi kot trava, ki so jo pridno mulili.
Med potjo nam je vodička pripovedovala legendo o Todorki, Vihrenu in Musali. Takšne zgodbe dajo goram poseben čar. Ob tem sem pomislila, da tudi našim Alpam pravzaprav nič ne manjka. Imamo Kekca, Pehto, Bedanca in številne ljudske pripovedi. Morda jih le nekoliko manj predstavljamo obiskovalcem in jih premalo vključujemo v zgodbe o naših gorah.
Potem pa se mi je porodila še druga misel. Morda je prav, da naše gore niso še bolj razvpite. Že danes jih obiskuje ogromno ljudi. Z večjim obiskom prihajajo tudi smeti, neprimerna oprema, podcenjevanje gora in žal vse več nesreč. Gore niso zabaviščni park. So občutljivo naravno okolje, ki si zasluži spoštovanje.
Naša skupina si je ogledala Muratovo in Ribno Banderiško jezero. Do naslednjih dveh, med njima tudi Žabjega jezera, pa nismo nadaljevali. Razloženo nam je bilo, da višje zaradi snega ne bomo šli. Obrazložitev: nevarnost nevihte. “Aplikacija tako kaže!” se ni dala vodička. “Pa v nebo poglejte! Saj ni nobenih nevarnih oblakov,” smo predlagali. Ampak ni šlo. Nekateri verujejo v internet.
Kasneje smo izvedeli, da je druga skupina iste agencije z očitno bolj »demokratičnim« vodičem isti dan hodila po isti poti in prišla prav do teh dveh dodatnih jezer. Šele tam so se zaradi snežnih razmer soglasno odločili, da naprej nima smisla nadaljevati. Mnogi v naši skupini bi želeli nadaljevati vsaj do tja. Zato se mi ne zdi prav, da sta dve skupini, ki sta plačali enak program in enako ceno, dobili različno izkušnjo.
V gorah se razmere hitro spreminjajo in spremembe programa so včasih nujne. Prav zato pa mora biti vodnik strokovno usposobljen, poznati vreme, teren, rastlinstvo, živali in posebnosti pokrajine, predvsem pa mora svoje odločitve tudi jasno pojasniti skupini. Dober vodnik pohod spremeni v pravo doživetje.
Na trekingu na Toubkalu v Maroku sem imela srečo spoznati prav takšnega vodnika. Ko smo ga prvič zagledali, smo bili nekoliko presenečeni. Deloval je zelo mlad, še precej mlajši, kot je bil v resnici. Marsikomu se je verjetno za hip porodilo vprašanje, koliko izkušenj sploh lahko ima. Že po prvih urah hoje pa je razblinil vse dvome. Bil je izjemno strokoven, srčen in miren. Gore je poznal do zadnje podrobnosti, vsako težavo je rešil brez panike in vedno z nasmehom.
Takrat sem se znova spomnila, da leta sama po sebi ne povedo veliko. Nekdo je lahko mlad in izjemno odgovoren, drugi precej starejši, pa nič bolj moder. Znanje, izkušnje, odgovornost in odnos do ljudi niso zapisani v rojstnem listu.
Na poti nazaj proti Banskemu smo se ustavili še pri Bajkuševem boru, enem najstarejših dreves v Evropi. Približno 1300 let star bosanski bor je skoraj toliko star kot bolgarska država. Ko stojiš ob njem, se čas za trenutek ustavi. Pomisliš, koliko generacij ljudi je prišlo in odšlo, on pa še vedno stoji tam in tiho pripoveduje svojo zgodbo.
Sedem Musalskih jezer
Le dan pred obiskom Sedmih rilskih jezer smo med vzponom na Musalo občudovali še eno skupino ledeniških jezer – Sedem Musalskih jezer. Zanje nismo namenili posebnega pohodniškega dneva, temveč so bila čudovit spremljevalec poti proti najvišjemu vrhu Balkana. Prav zato smo si jih ogledali le delno, kolikor jih razkrije planinska pot.
Ledeno jezero pod MusaloMusalska jezera v daljaviKarakaško jezero pod Musalo
Kljub temu je bilo to dovolj, da smo začutili njihovo divjo lepoto. Ležijo višje od Sedmih rilskih jezer, obdana so z granitnimi stenami, melišči in dolgo obstojnimi snežišči. Najvišje med njimi je Ledeno jezero, ki je bilo tudi sredi julija še vedno delno zamrznjeno. Pogled na ledene plošče pod najvišjim vrhom Balkana je bil eno najlepših presenečenj celotnega trekinga.
Sedem rilskih jezer
Po preselitvi v Borovec nas je naslednji dan čakal še najbolj znan bolgarski ledeniški biser – Sedem rilskih jezer. Nastala so v ledeni dobi pred približno 18.000 leti.
Do planote smo se popeljali s staro dvosedežnico, ki je že sama po sebi posebno doživetje. Počasi se vzpenja nad gozdovi in pohodniku omogoči, da že pred začetkom ture začuti veličino Rile.
Sedem rilskih jezer, katerih nekatera imena so povsem podobna imenom Sedmerih triglavskih jezerPogled na Spodnje jezero (Dolnoto ezero / Долното езеро) – 2095 nmvJezero Dvojček (Bliznaka / Близнака) – 2243 nmv, na levi strani se vidi del jezera Deteljica (Trilistnika / Трилистника) – 2216 mJezero Ledvica (Babreka / Бъбрека) – 2282 nmvJezero Oko (Okoto / Окото) – 2440 nmvPanoramski pogled na Sedem rilskih jezerJezero Solza (Salzata / Сълзата) – 2535 m. Ime je dobilo po izredno čisti vodi.Ledeniški potoki povezujejo jezera in tvorijo ogromno malih slapov
Tokrat nas je spremljal prijazen bolgarski vodnik, ki je skupino vodil sproščeno in z veliko dobre volje.
Sedem rilskih jezer leži med približno 2100 in 2500 metri nadmorske višine. Vsako nosi ime po svoji značilnosti: Solza, Oko, Ledvica, Dvojček, Deteljica, Ribje jezero in Spodnje jezero.
Ko sem hodila med njimi, sem pomislila na naša Triglavska sedmera jezera. Oboje je oblikoval ledenik. Oboje sestavlja sedem jezer. Oboje predstavlja enega najlepših visokogorskih kotičkov svoje države. Tudi način poimenovanja je presenetljivo podoben – imena izvirajo iz oblike, videza ali posebnosti posameznega jezera.
Če so Musalska jezera divja in skoraj surova, so Rilska bolj odprta in prijazna pohodniku. Med jezeri se pretakajo slapovi, okoli njih cvetijo visokogorske rastline, še sredi julija pa so na nekaterih bregovih ležale velike zaplate snega, po gladini pa so plavale ledene plošče.
Vreme nam je bilo naklonjeno. Sonce je razsvetlilo jezera v najlepših barvah, šele proti koncu so se začeli čez grebene zbirati oblaki. Tako smo lahko v miru občudovali eno najlepših naravnih znamenitosti Bolgarije.
Ob koncu tedna sem ugotovila, da me Bolgarija ni navdušila le z najvišjima vrhovoma Balkana. V spominu so mi ostala predvsem njena jezera – mirna, kristalno čista in vsako s svojo zgodbo. Prav ta so skupaj z mogočnimi gorami, sončničnimi polji in starodavnim borom ustvarila podobo Bolgarije, ki je ne bom zlahka pozabila.
Vrhove osvajamo. Ob jezerih pa se ustavimo.
Kaj pa vi? Imate tudi vi kakšno gorsko jezero, ki vam je ostalo posebej v spominu? Morda zaradi njegove lepote, poti do njega ali zgodbe, ki se je tam zgodila? Vesela bom vaših zgodb v komentarjih.
Največji cilj našega potovanja sta bila dva vrhova – Vihren in Musala.
V zadnjih dveh letih se je nabralo toliko izgub, da imam občutek, da žalovanje sploh nima več konca. Tik pred odhodom sta nas pretresli še dve izgubi in resno sem razmišljala, da bi potovanje odpovedala. Danes vem, da je bila odločitev, da grem, prava.
Čeprav Vihren in Musalo loči le enajst metrov višinske razlike, sta si geološko povsem različna. Vihren je pretežno marmorna gora z izrazitim kraškim reliefom, Musala pa granitni velikan gorovja Rila. Prav zato imata tako različen videz in značaj.
Če bi me pred letom dni kdo vprašal, kaj vem o bolgarskih gorah, bi bil odgovor precej kratek. Potem pa sem se nekega julijskega jutra znašla pod Vihrenom, nekaj dni pozneje pa še na najvišjem vrhu Balkana – Musali. Bolgarija me je presenetila bolj, kot sem pričakovala.
Ko pomislimo na Bolgarijo, večina najprej pomisli na Črno morje, sončne plaže in zgodovinska mesta. Tudi sama sem pred odhodom vedela o tej državi presenetljivo malo. Šele med pripravami na treking sem odkrila, da je skoraj tretjina Bolgarije gorata in da jo prepredajo mogočna gorovja Rila, Pirin, Rodopi, Stara planina in Vitoša. Prav tu se skriva pravi raj za pohodnike – ledeniška jezera, granitni vrhovi, bogata flora in favna ter številne planinske poti, ki so pri nas še vedno precej manj znane kot alpske.
Vihren – gora kamna, gamsov in velikih razgledov
Na Vihren smo krenili z istega izhodišča kot dan prej. Takrat smo si zaradi napovedane nevihte ogledali le del ledeniških jezer pod vrhom, čeprav se je pozneje izkazalo, da dežja sploh ni bilo. Pred odhodom smo se ustavili še pri približno 1300 let starem boru, enem najstarejših dreves v Evropi. Če je preživel trinajst stoletij, potem zagotovo ve, da se v življenju ne splača hiteti.
Vihren (2914 m), najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.
Na pot nas je odšlo približno dvakrat po petinštirideset (dva avtobusa, vsak avtobus en slovenski vodič!). Na Vihren sta nas spremljala dva vodnika – slovenska vodička in bolgarska gorska vodnica Mila. Mila je bila res mila. Hodila je na čelu skupine, tempo je bil odličen, med potjo pa se je večkrat sklonila in pobrala kakšen odvržen papirček. Takšne drobne geste veliko povedo o človeku.
Pot proti Vihrenu vodi čez značilno belo-sivo marmorno pokrajino severnega dela gorovja Pirin.
Nekaj časa sem hodila tik za njo. Želela sem izvedeti čim več o gorovju Pirin in o Bolgariji. Pogovor je hitro stekel, še bolj pa me je presenetilo, kako dobro pozna Slovenijo. Večkrat jo je obiskala z avtomobilom in rekla nekaj, kar mi je ostalo v spominu.
Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.
Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.
Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.
»Ko prečkaš hrvaško-slovensko mejo, se vse spremeni. Vse je bolj zeleno, čistejše in bolj urejeno.«
Za trenutek sem obstala. Vedno sem mislila, da Slovenijo tako vidim predvsem zato, ker je moja domovina. Lepo je bilo slišati enako mnenje od nekoga, ki nanjo gleda od zunaj.
Pot se je kmalu postavila pokonci. Ni bila prepadna ali posebej nevarna, zahtevala pa je zbranost. Veliki kamni se radi premaknejo, utrujene noge pa hitro naredijo napačen korak. V gorah nesreča nikoli ne počiva.
Ob postankih smo iskali gamse. Najlažje jih je bilo opaziti na zaplatah snega, kjer so njihove temne silhuete lepo izstopale. Niso bili tako blizu, kot bi si želela, a dovolj blizu, da sem jih z veseljem opazovala. Tako sem se zatopila v iskanje naslednjega gamsa, da mi je Mila z glavnino skupine neopazno ušla naprej.
Balkanski gamsi so ena najbolj značilnih živali Narodnega parka Pirin in endemična podvrsta Balkanskega polotoka.
Na približno 2600 metrih sem začutila nekaj znanega.
Rahlo hropenje.
Podoben občutek sem imela že pod Toubkalom v Maroku. Najprej sem pomislila, da je vzrok le redkejši zrak. Potem pa me je prijateljica spomnila na nekaj, na kar sama sploh nisem pomislila.
»To je verjetno astma.«
Seveda.
Ventolin sem imela v nahrbtniku, vendar ga – kot že tolikokrat – nisem uporabila. Odločila sem se, da bom naslednji dan na Musali naredila preprost poskus.
Do vrha sem prišla brez večjih težav. Med hojo sem se celo pošalila sama s seboj. Ko sem trenirala za maratone, sem si pogosto govorila, da imam doma kar svojo kenijsko planoto in zato izvrsten višinski trening. Edina težava je bila, da ta moja »kenijska planota« nikoli ni izginila.
Na vrhu Vihrena se je odprl veličasten razgled na Pirin. Ostre stene iz belega triasnega marmorja so se lesketale od bleščeče bele do temno sive barve. Ob igri svetlobe pod hitro menjajočimi se oblaki so sence spreminjale kuliso praktično iz sekunde v sekundo.
Najbolj pa me je nasmejal kup kamenja, zložen v obliko križa in ovit z zaščitno mrežo. Na njem je visela cela gruča planincev, ki so iskali najboljši kot za fotografijo.
Vihren, 2914 nmv, BolgarijaKriž na vrhuPogled na pogorjeObeležje, ki je obstalo ;), Vihren, 2014 nmv, Bolgarija
V glavi sem že videla naslov časopisa:
»Sto Slovencev zrušilo vrh Vihrena.«
Na srečo je vrh ostal tam, kjer mora biti.
Sestop je bil dolg in je zahteval več zbranosti kot vzpon. Utrujenost naredi svoje in prav pri sestopu moraš paziti na vsak korak. Pod Vihrenom nas je čakala planinska koča.
Punce smo naročile pivo.
Sedle smo na klop, pogledale proti vrhu in skoraj hkrati izrekle:
Kljukica.
Vihren je bil osvojen.
Musala – dva vpiha in kosmati varuh
Naslednji cilj je bila Musala, s svojimi 2925 metri najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka. Njeno ime naj bi izviralo iz turškega izraza Mus Allah – »blizu Boga«. Ko jo opazuješ od daleč, hitro razumeš, zakaj.
Tokrat smo začeli skoraj v središču smučarskega letovišča Borovec. Prvi del poti je potekal z gondolo.
In potem …
… smo čakali.
Čeprav se nas je pod postajo zbralo skoraj sto pohodnikov, se gondola ni premaknila niti minuto prej.
Vozni red je bil ob 8.30.
Ob 8.30.
Ne ob 8.29.
Red je red.
Ko smo le sedli v rdečo gondolo, smo hitro ugotovili, da ima vsak svojo nalogo. Trije so sedeli obrnjeni proti vrhu in so bili »šoferji«, trije pa smo gledali proti dolini in smo se razglasili za »zavore«.
Gondola iz Borovca močno skrajša vzpon na Musalo.
Obujali smo zgodbe o žičnicah, ki so se nekoč nekje pokvarile ali celo padle, zato je vožnja minila precej živahno. Potem pa se je gondola za nekaj trenutkov ustavila. Na vmesni postaji se vrata ene od kabin niso hotela zapreti in šest pohodnikov je moralo izstopiti.
Za hip sem pomislila na Kanin.
Potem sem si rekla, da je bolje, da ne razmišljam preveč.
Začetek poti proti Musali je nezahteven, višje pa postane teren vse bolj kamnit.
Nekaj minut pozneje smo se že smejali in nadaljevali pot proti vrhu. Vrh nas je opazoval v daljavi. Temen. Masiven. Surov.
Od zgornje postaje gondole vodi lepo urejena pot proti Musali. Ob poti smo šli mimo treh planinskih koč in več ledeniških jezer. Pri enem izmed njih me je najbolj nasmejala tabla.
Prepovedano kopanje.
Stala je še preden smo jezero sploh zagledali.
Eno izmed ledeniških jezer ob poti na najvišji vrh Balkana.Musalsko jezero ob poti – Spodnje jezeroTabla s prepovedjo kopanja stoji še preden zagledamo jezero – nasmejala je marsikaterega pohodnika.Musalska jezera – ledeno jezeroMusalska ledeniška jezera sodijo med najlepše naravne znamenitosti gorovja Rila.
Izredno zanimivo se mi zdi, da je tudi Musalskih jezer natanko “pravljičnih sedem”. To sem izvedela doma, ob pisanju te treking zgodbe. Mislim, da smo videli štiri, morda tudi več.
Višje ko smo prihajali, bolj kamnita je postajala pokrajina. Ruševja ni bilo več. Ostale so skale, veter in nebo.
Naš bolgarski vodnik je bil miren, nasmejan in zelo prijazen. Med krajšimi postanki si je z očitnim užitkom prižgal cigareto, mi pa smo v tem času lovili sapo, občudovali razglede, naredili kakšno fotografijo in, kot se za planince spodobi, poiskali kakšno primerno grmovje. Njegov umirjen pristop je bil pravo nasprotje nenehnemu priganjanju, ki smo ga bili vajeni s strani slovenske vodičke. Poleg tega nas je naučil nekaj osnov bolgarščine. Presenetilo me je, kako zelo je podobna slovenščini – celo bolj, kot sem pričakovala. V nekaterih besedah sem našla več podobnosti kot v srbohrvaščini.
Nekje pod vrhom se je ponovno oglasilo znano hropenje.
Tokrat sem bila pripravljena.
Ventolin.
Dva vpiha.
In čez nekaj minut sem vedela, da je bil poskus uspešen.
Dihanje je postalo lažje.
Končno sem razumela, da na višini ne odpove moja kondicija, ampak se oglasi astma. To je bilo pomembno spoznanje. Na kondiciji lahko še vedno delaš. Astme pa ne odpraviš samo z dodatnimi treningi.
No, saj ni tako hudo.
Sem vendar še med mlajšimi upokojenkami.
Ššš …
Na vrhu je bilo živahno. Planinci iz vseh vetrov, veliko jezikov in še več fotoaparatov. Musala je očitno zelo priljubljen cilj.
Ob pogledu na množico sem se spet pošalila.
»Sto Slovencev zrušilo še Musalo.«
Na vrhu Musale (2925 m), najvišjega vrha Bolgarije in Balkanskega polotoka.
A tudi tokrat se vrh ni dal.
Morda tudi zato ne, ker ga čuva njegov najbolj znani prebivalec – maček Muri. Podobno kot Garf pod Toubkalom.
Maček Muri, neuradni varuh vrha Musale, odstranjevalec odvečne hrane iz bližnje meteorološke postaje in ljubljenec pohodnikov. Po potrebi odstrani tudi vašo hrano iz nahrbtnika.
O njem nisem našla skoraj nobenih informacij. Očitno ga poznajo predvsem pohodniki, ki pridejo na Musalo. Med ljudmi se sprehaja popolnoma mirno, kot da je vrh že od nekdaj njegov.
In če dobro pomislim …
Na sestopu sta se zgodila tudi dva padca. Na srečo nobeden ni bil hujši, sta pa nas oba opomnila, da je treba ostati zbran vse do konca poti. Gora ne odpusti nepazljivosti, tudi ko se zdi, da je najtežje že za nami.
Domov z Musale nisem odnesla le fotografij in enega kamenčka za spomin.
Odnesla sem veliko pomembnejše spoznanje.
Včasih za težje dihanje ni kriva slabša pripravljenost.
Včasih sta dovolj že dva vpiha Ventolina, da se odprejo pljuča.
In z njimi tudi nova potovanja.
Nekaj številk za konec
Musala – 2925 m – najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka (gorovje Rila).
Vihren – 2914 m – najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.
Razlika v višini med vrhovoma znaša le 11 metrov.
Borovec leži na približno 1350 m nadmorske višine in je najstarejše bolgarsko gorsko letovišče.
Bansko leži na približno 930 m nadmorske višine in je eno najbolj znanih izhodišč za pohodništvo in smučanje v gorovju Pirin.
Če bi me danes kdo vprašal, kateri vrh mi je bil ljubši, odgovora ne bi imela. Vihren me je navdušil s svojo divjostjo, Musala pa s svojo odprtostjo in mističnostjo. Vsaka gora mi je podarila nekaj svojega. Musala pa še eno pomembno spoznanje – da je včasih rešitev veliko preprostejša, kot si predstavljamo. V mojem primeru sta bila to dva vpiha Ventolina, ki nista odprla le dihalnih poti, ampak tudi vrata novim gorniškim izzivom.
Oba vrhova sta osvojena. Eden iz marmorja oz. apnenca, drugi iz granita. Vsak na svoj način. In oba bosta ostala med tistimi gorami, kamor bi se nekoč z veseljem vrnila.
Razgled iz vrha Musale: najvišji vrh Balkana in Bolgarije, 2925 nmv
Za konec pa še eno vprašanje za vas 😊. Ste za to, da v naslednjem članku napišem tudi bolgarsko legendo o nastanku Vihrena in Musale? Meni je bila zelo všeč, saj na prav poseben način razlaga, zakaj sta si ti dve gori tako različni. Vesela bom vašega mnenja v komentarjih.
Pohod na Kranjsko reber in Kašno planino iz Črnivca. Opis poti, razgledi, višinski metri, fotografije in zabavna zgodba o rdečih zajcih.
Iščete idejo za nezahteven pohod s čudovitimi razgledi? Tokrat vas popeljem na Kranjsko reber in Kašno planino. Poleg opisa poti vas čakajo še skrivnostni rdeči zajci.
Kam smo se odpravile?
Kam bi šle? Kakšna planina! Ja, Kašna planina.
V nedeljo je bil en tak lep, lahkoten in predvsem zabaven dan. S prijateljicama Beti in Ireno, pohodnicama, smo se odpravile na planinski potep — na Kašno planino. Ja, prav ste prebrali: Kašno planino. Ne “kakšno planino”. Mene je to ime dolgo pošteno begalo. Vedno sem imela občutek, da me nekdo nekaj sprašuje: »Na kakšno planino pa greste?«
In jaz vsa zmedena: »Pa saj ravno to sprašujem!«
Kadar grem v hribe grem najraje tja, kjer še nisem bila. Juhuhu! To bo to!
Že doma sem se vestno namazala s sončno kremo, predvsem po nosu, ki se na soncu obnaša kot skandinavski turist v avgustu — v petih minutah postane rdeč in skrb vzbujajoč. Kadar iščem primerna sončna očala za na morje ali gore vedno pomislim, zakaj vendar ne delajo takšne s zaščito nosu. Kot na primer potapljaške maske,
Črnivec – kažipot za planinske smeri
Startale smo iz Črnivca, meni že večkrat obiskanega izhodišča, vreme res idealno, razpoloženje pa tudi. Jaz pa vsa navdušena, ker sem bila prepričana, da grem nekam, kjer še nikoli nisem bila. Rada odkrivam nove hribe, nove poti, nove razglede. To je tisti občutek male raziskovalke, ki še vedno živi v meni.
Kašna planina ali kakšna planina?
Hodimo, klepetamo, občudujemo tisto mehko zeleno podrast pod smrekami, ki izgleda kot luksuzna gozdna preproga iz Ikee za gorske vile. Seveda je nisem fotografirala. Zakaj bi človek slikal nekaj lepega, če lahko doma ugotavlja, da bi moral?
Na Kranjsko reber – pogozdeno področje
Potem pa nekje proti vrhu začnem dobivati čuden občutek. »Čakaj malo …« »Tamle za tisto skalo je imel radioamater svojo postajo!« »Točno vem, kje je žig!«
Ko ugotoviš, da si tukaj že bil
In v tistem me zadene resnica: Jaz sem tukaj že bila.
Ne enkrat. Večkrat.
Kranjska reber – ob poti
S prijateljema in Iko ter mojim dragim možem. Kako lepo smo se imeli. Nekoč nas je ujel naliv, zavijala sem se v danes že trikrat premajhen anorak. Skratka — očitno sem se z velikim veseljem podala na raziskovanje popolnoma “novega” hriba, ki ga poznam bolje kot pot do najbližjega Mercatorja.
Sama pri sebi sem se začela krohotati, saj sem ugotovila, da sem bila popolnoma ista že kot otrok. Takrat sem iz domačega okna ves čas gledala en majhen hribček tam daleč čez polja in na drugi strani Save. Kot druga celina!
Staremu atu sem težila skoraj vsak teden: »Ataaa, a greva enkrat na oni hrib?«
On pa je zamahnil z roko: »Ah, to ni nič.« »To je ena gmajna.«
Jaz pa resno: »Kakšna gmajna? A ima ime? A je to Triglav?«
Stari ata se je smejal in obljubljal, da bova enkrat pa res šla. In ko je enkrat končno rekel: »No, pa pojdiva,« sem bila prepričana, da odhajava najmanj v Himalajo.
Ob Savi sva šla vse do železniškega mostu in prečila Savo. Ta most je imel v moji mladosti zelo veliko vlogo! In potem sva šla do Črnuč, ki so praktično na drugi strani in potem kmalu v hrib. Na Tabor! In od tam naprej po gozdi proti tako imenovani Gmajni. Hrib res ni bil ravno visok. Takrat pa je bil to zame skoraj Everest. Med potjo sem izgubila svojo rdečo pleteno jopico — tisto pravo, mamino, ročno štrikano. Ko sem ugotovila, da je ni več, sem se na lepem na ves glas razjokala. Jok. Panika. Iskalna akcija. Stari ata pa je mirno hodil sem in tja kot izkušen gorski reševalec jo je kmalu potem našel med šmarnicami kot največji planinski zaklad stoletja. Ups! Tisočletja.
Rdeči zajci iz otroštva
Kranjska reber, Kašna planina – ob poti
Potem me je še dodatno psihično uničil z zgodbo o “rdečih zajcih”. Gozd je bil namreč senčen, temen, rastlinje se mi je zdelo zelo nenavadno, skoraj čudežno.
»A so tukaj medvedi?« sem vprašala. »Ne.« »Volkovi?« »Ne.« »Lisice?«
On pa popolnoma mirno: »Ne. Tukaj so samo hudi rdeči zajci.«
Naslednjih dvajset minut sem hodila skozi hosto v popolni bojni pripravljenosti. Vsak list je bil sumljiv. Vsaka veja hudobna roka začaranega drevesa. V moji glavi so bili rdeči zajci ogromne gozdne pošasti z gorečimi očmi, ki jedo majhne otroke in verjetno še planinske čevlje. Stari ata pa se je potihem zabaval bolj kot se danes upokojenci na mobitelu.
Na poti nazaj sva šla še po njegovi znameniti “bližnjici”. Kar je pri njem pomenilo: daljša pot, več blata, trnja, kopriv in bistveno več možnosti za poškodbo kolen. Spotoma je stopil na njivo, izpulil repo, iz žepa potegnil svoj legendarni nožiček — tisti nožiček, s katerim je rezal vrvice, lupil jabolka, popravljal stvari, mi izrezljal pohodno palico ali piščalko ter s katerim bi po potrebi verjetno lahko popravil še traktor ali pregnal medveda. Repo je olupil v dolgih spiralnih trakovih, mi jo rezal na koščke in jo jedla sva kar med hojo. Še danes se mi zdi, da je bila to najboljša repa na svetu. Mogoče zato, ker je bila malo sladka in gotovo zato, ker mi jo je dal ata. Pa tudi narabutana je bil. Skoraj malo ukradena. Ali pa zato, ker je bil ob starem atu vsak navaden dan videti kot pustolovski kavbojski film brez konjev, kavbojev in indijancev.
In očitno se do danes ni veliko spremenilo. Še vedno grem v hribe z isto otroško radovednostjo: da odkrijem nekaj novega. Samo zdaj se mi redno dogaja, da sredi poti navdušeno ugotovim: »Joj, tukaj sem pa jaz že bila!«
Tako da trenutno še raziskujem, ali gre za: – planinsko nostalgijo, – pretirano ljubezen do hribov, – ali pa za tisto simpatično življenjsko obdobje, ko lahko isti hrib petkrat odkriješ na novo in si vsakič enako navdušen.
Razgledi s Kranjske rebri
Za zdaj bomo rekli, da so krivi hribi. In mogoče malo leta. 😄
V prijetnem sproščenem tempu smo dosegle najvišji vrh izleta, to je Kranjska reber, 1435 nmv. In res — vse sem vedela. Le skrinjica z žigom je bila nova.
Kranjska reber in planinska birokracija
Na vrhu je bilo že nekaj pohodnikov, vsi pa smo občudovali čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe. Iz te smeri so vrhovi videti povsem drugače, zato smo jih nekaj časa skoraj ugibali kot pri kaki planinski različici kviza “Kdo je kdo”. Večina teh vrhov je bila že osvojenih, nekateri pa še čakajo na svoj trenutek. Vedno večkrat pa človek pomisli tudi: »Dajmo čim prej, dokler noge še tako lepo služijo.«
Potem, ko smo se opremile z žigom in se pofočkale v Planinc.si, smo v tišini občudovale razgled. Pojedla sem jabolko in vrgla obgrizek v travo, ko spet zagledam spomin in skoraj zaslišim Meto: “Ne! Ne metati obgrizkov. Ika bo vse pojedla in potem dobi drisko!” Danes pa Ika težko hodi v hribe, čeprav je bila še nekaj let nazaj pravi planinski pes! Ljubiteljica skodranih kužkov.
Odpravile smo se naprej in ko smo se spustile proti Kašni planini, mi je postalo kristalno jasno: jaz sem bila tukaj že večkrat. Ne enkrat. Večkrat. Mi, stara klapa. Samo ne spomnim se, da bi se spustili čisto do pastirske koče.
Pastirska koča in turška kava
Kašna planina – pastirska koča
Tokrat smo izlet še malce podaljšale in prišle vse do koče. Tam nam je prijazen gospod skuhal pravo turško kavo, nazdravile pa smo še z “domačimi” borovničkami, katere smo prinesle s seboj. To so tisti majhni planinski trenutki, ki naredijo dan popoln. Sledi obvezno slikanje kozarčkov, selfi. Pa spet Planinc.si. Obvezna hribovska administracija.
Smrekovi vršički za domov
Nazaj smo se vračale po cesti in naredile lepo polkrožno pot. Pod planinsko kočo smo nabrale precej smrekovih vršičkov, nabiranje pa se je nato veselo nadaljevalo še ob poti navzdol. Očitno dan ni bil samo pohodniški, ampak tudi mini nabiralniški projekt.
Kašna planina – krožna pot
Zdaj me čaka trgovina, kjer bom kupila sladkor, da pripravim smrekove vršičke za sirup. Nekaj pripravka bo končalo domači “smrekovec” oziroma naš mali planinski “gripohin” za zimske dni. Po kakšnem mrzlem pohodu res lepo sede. Za vse generacije bo – od vnučkov do starih staršev.
Podatki o turi
🥾 Kranjska reber (1435 m)
📍 Izhodišče: Črnivec
📏 Dolžina: približno 11 km
⛰️ Višinska razlika: okoli 700 m
⏱️ Čas hoje: približno 4 ure
⭐ Zahtevnost: lahka do srednje zahtevna
Naredile smo prijeten, nezahteven planinski izlet na Kranjsko reber ter naprej do Kašne planine. Predvsem pa ogromno vršičkov, klepeta in ugotavljanja, da včasih človek “odkriva” kraje, kjer je v resnici že bil — samo besede so drugačne.
Zaključek
VaK pohod prinese nekaj svojega. Prijetna družba, čudoviti razgledi, morda zgodba, ki ti ostane e dolgo v spomini po vrnitvi domov.
Kranjska reber in Kašna planina sta meni podarili vse troje.
Ste bili že na Kranjski rebri ali Kašni planini? Imate tudi vi kakšen hrib, za katerega vedno znova ugotovite, da ga “odkrivate” na novo? Vesela bom vaših zgodb v komentarjih.
Zbudili smo se še v zadnje naše maroško jutro. Malce zmedeni, dobro naspani in odločeni, da izkoristimo čas do zadnje minute za ogled kaosa Marakeša, predno nas izpljune nazaj v “civilizirano” Evropo in Mercatorjeve shoping centre.
Ves čas potovanja sem imela tiho željo, da se preizkusim čisto sama tudi v raziskovanju tujega mesta. V Imlilu me je bilo tega strah a sem videla, da bi šlo tudi v popolnoma solo izvedbi.
Sedaj pa me je tam za vrati čakal prav Marakeš. V moji glavi je že dolgo obstajal kot mesto nevarnosti, kriminala, zmede, vsiljivih trgovcev, ugrabiteljev. Nekakšna mešanica Indiana Jonesa in Igre prestolov.
Ugrabitev me pravzaprav ni pretirano skrbela. Kdo bi si prostovoljno naložil na grbo eno utrujeno babo z bolečo peto in še brez Wi-Fi-ja?
Pred leti sta hčerki potovali po Maroku skupaj s fantom starejše. Prevozili so praktično ves Maroko, raziskovali Atlas, puščavo, obiskali Marakeš. Takrat sem živela v neprestanem strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo. Predvsem zato, ker se je v tistem obdobju, ko je bila senca Islamske države še zelo prisotna tudi v Severni Afriki, se je veliko govorilo o umoru dveh tujih študentk na območju narodnega parka Toubkal.
Bila sem skoraj v vojaški pripravljenosti. Kot nočna mora sem visela nad njimi s prošnjo :”Javljajte se mi,” in res sem redno dobivala slike ter nagajiva sporočila v smislu “Še smo živi”!
Varnost je danes zelo resna stvar.
Sta me pa prav onidve oborožili z veliko koristnimi nasveti, ki so mi prišli še kako prav. Otroci, predvsem naši lastni, nas učijo vse do smrti. Smiselno je, da dovolj kmalu prepoznamo, kdaj je čas, da utihnemo z nasveti. Lepo je, ko nas sami vprašajo zanje. Takrat se pa le potrudimo.
Pogumno sem torej stopila ven, v ta “nevarni arabski svet”, z mobitelom v roki in samozavestjo prekaljene osnovnošolske tajnice. Odpravila sem se po glavni ulici navzdol in občasno slikala pogled nazaj, kar mi bo pomagalo ob povratku. Pravljice so res poučne. Hvala Janko in Metka. Pogled v nasprotno smer navadno izgleda resnično čisto drugačen – osnovni zakon orientacije in življenja.
Bilo je še zgodaj. Mesto se je šele prebujalo. Trgovine so bile zaprte, ulice skoraj prazne, mir in umirjenost povsod.
Po nekaj križiščih sem preverila telefon.
Nič. Brez interneta. Brez zemljevida. Brez orientacije. In z zanič SIM kartico. Pa tako vešče sem si jo naložila, da sem bila celo občudovana iz strani IT-jevca.
Pot sem si skušala čimbolj zapomniti, večkrat sem se po kakšni ulici sprehodila v obe smeri, skušala obdržati orientacijo. Si zapomniti napis na vratih (kasneje so bila odprta), spečega črnega mačkona (ki se je čez pol ure prestavil na drugo stran), arabesko na fasadi (ki je postala nevidna pod kasneje razobešenim blagom), štukaturo nad vrati, vonj po cimetu (ki se je kasneje spremenil v sladkobni marakeški vonj) …
Mesto se je začelo čudežno spreminjati.
Iz nekaj ljudi jih je nastalo veliko, kmalu preveč. Pojavili so se motoristi, osli z vozovi, vozovi kar tako, trgovci so odpirali svoje trgovinice, premikali zaboje, obešali blago, razstavljali artikle, vabili.
Ozke in mirne ulice so postajale vedno bolj polne in glasne, vedno bolj žive, vedno bolj pisane in kaotične.
V nekem trenutku sem zavila v ulico za katero se je zdelo, da vodi na cilj moje ekspedicije. Do mene je pritekel starejši gospod. Gospod, kakršnega bi se pri nas marsikdo na prvi pogled prestrašil: manjkajočih zob, v starih, prašnih oblačilih, utrujenega obraza. “No, no, this direction!” mi je prigovarjal in kazal v drugo smer, ki se je izkazala za pravo.
Smer je bila res prava, saj je bila gneča že skoraj nepopisna. Vse je bilo na tej poti. Od kur, mačk, psov, trgovcev, otrok, turistov, domačinov na motorčkih, oslovskih vpreg, mul, koles… In vse se je prepletalo in križalo po nekakšnem redu, ki je deloval bolj kot nered, a je delovalo. Nekajkrat sem že pomislila na katastrofo, pa ni bilo tako. Berberi pazijo na turiste. V Ljubljani bi me v podobni situaciji, ko sem napačno prečkala uličico ali hodila ob strani, vsaj nekajkrat poslali “saj veste kam”. Bili so zaščitniški, resnično. Potrpežljivi in prijazni ter kljub vsej tej naglici in dinamiki, mirni.
Marakeška tržnica, Jemaa el-Fnaa, je poseben svet, ki obstaja skoraj tisoč let. Nekoč prostor trgovcev, pripovedovalcev zgodb, glasbenikov, akrobatov, zdravilcev in popotnikov iz karavan, ki so prihajali čez Saharo. Prevod “Jemaa el-Fnaa” naj bi pomenil “zbor mrtvih”, ker naj bi tu nekoč javno izvrševali kazni in razkazovali glave upornikov. Danes pa je ta prostor poln stojnic s čajem, začimbami, glinenih izdelkov, berberskih oblačil … Človek ima občutek, kot da stopa čez več stoletij hkrati.
In mucki, povsod me najdejo. Sedeli so pred mojo najljubšo trgovinice, kjer sem kupila začimbe in bila odrešena z wifi-jem, vsi nekako elegantni, inteligentni, suvereni mačkoni. Urejeni. Ne nekakšni ubogi potepuški sestradanci. Le rahlo nezaupljivi a mirni. Kakšno božanje neki! “Počasi, ženska. Nismo se še odločili, če si vredna našega zaupanja”. Mačke obvladajo mesto do potankosti.
Na trgu Jemaa el-Fnaa so nekoč sloveli krotilci kač, ki so bili simbol starega Marakeša. Danes jih je precej manj tudi zaradi zaščite živali. Nekateri sopotniki so jih uspeli videti, meni žal ni uspelo.
V nekem trenutku, ko se je ura bližala mojemu povratku na mesto odhoda do letališča, pa šok! Kje sem? Vse je isto. Zmedeno sem gledala v telefon. Pristopi prodajalec, mi vnese geslo v mobitel in – skoraj rešena! Zemljevid se je naložil. V zahvalo sem kupila začimbe, katere imajo tudi zaradi tega malce bolj eksotičen okus.
Ja, Marakeš ni isto mesto ob sedmih zjutraj ali ob desetih zvečer. To sta skoraj dva različna svetova.
Predčasno sem se vrnila na dogovorjeno mesto in ker ni bilo še nikogar, sem si ogledala še bližnje ulice, kjer ni bilo toliko turistov, predvsem domačini. Ta del mi je bil najbolj všeč.
Opazovala sem domačine, kako kupujejo zelenjavo, tehtajo, polnijo košare, se pogovarjajo. Občudovala sem ogromne sadeže in način, kako umirjeno in naravno je teklo njihovo vsakdanje življenje.
Ko smo se peljali na letališče, smo skozi okna taksija opazovali ravnino in gore v ozadju. Začela me je grabiti tista tiha žalost ob koncu potovanja ter istočasno veselje, da se vračam domov.
Na letu domov sem razmišljala o naši “razviti” Evropi, kjer imamo praktično vse. Polne trgovine, omare, hladilnike in prepolne glave. Pa ljudem še vedno nekaj manjka. Vedno bi še nekaj imeli. Nekaj kupili. Nekaj dosegli. Nekam hiteli.
Zakaj vsi tako zelo rinemo v ta svet, kjer imamo vedno več stvari, vedno manj pravih vrednot in vedno manj časa drug za drugega. In ravno drug drugega lahko tako hitro izgubimo. Vse ostalo pa ostane in je nadomestljivo.
Z mano si bil, veš.
“Kaj boš rinila v Maroko? Mar niso naši hribi najlepši?”
In jaz bi ti odgovorila: “Ja, naši hribi so najlepši. Ampak ali ne bi rad videl, kakšne so tiste rdeče skale, kako se hodi po njih, kakšni so hribi tam nad Saharo?”
Včasih sva si bila zaradi tega tako različna in ravno to je bilo lepo. Drug drugega sva znala prizemljiti in en drugega vleči in cone udobja.
Na tej poti sem bila prvič zares sama brez tebe. Nisi me pospremil. In nisi me pričakal.
In bala sem se. Kako bom brez tebe. Da bom sedela nekje med samimi pari in se počutila kot odvečna prtljaga. Izgubljen kovček na letališču življenja.
Pa je šlo. Zmogla sem. Ponosen bi bil name. Tako kot po vsakem maratonu. Ko si kričal in me bodril: “Dejmo, Mojca!”
Kot da si z mano in istočasno na drugem koncu sveta. In tako čudno je, da te res nekako ni, da te ne vidim. In slišim le na posnetkih, tistih, ki si jih naredil največ: “Dejmo, Mojca!”
Ljubezen ne izgine samo zato, ker človek ostane sam. Samo obliko spremeni.
V tistem trenutku, ko sem zapisala, da je zgodbica Treking Maroko – vzpon na Toubkal zadnja o tem podvigu, že pišem čisto novo. Ne morem kar pustiti vnemar naš povratek v civilizacijo in moje prvo samostojno potepanje po tujem mestu. Narediti to pri 60-ih ni kar tako. Vsaj tako sama sebe rada pohvalim.
Zemljevid okolice Toubkala
Torej, potem, ko smo osvojili kralja Maroka in očeta Atlasa, smo se pričeli počasi in previdno spuščati nazaj do koče Toubkal, kjer smo si sneli dereze, se malček odpočili in nadaljevali pot nazvdol, ki je v teoriji zelo preprosta: “samo dol greš”. V resnici smo zelo previdno stopali po že znanih poteh, se izogibali zaplatam živega ledu, hrepeneli po “ta malih” derezah. Še dan prej smo odprtih ust občudovali okolico, danes pa bolečih nog in rahlo načetih kolen vseeno bolj pazili na gravitacijo.
Koča pod Toubkalom
Odhajali smo proti izhodišču v Imlil. Mislim, da je to ime edino, ki sem si ga zapomnila. Tu so imena namreč zasnovana tako, da jih človek prav hitro pozabi: višina, utrujenost, slab spom……, ah, pustimo to.
Nekje na polovici poti smo doživeli nepozabno srečanje.
Njegovo visočanstvo Atlasa
Naš stari znanec! Lokalna legenda! Oranžni maček iz koče pod Toubkalom, katerega smo želeli vsi prebožati, ga držati v naročju, on pa se je vedno nekako izrinil na klop in izbral najboljše mesto.
Mačkovo ime si bom izposodila od prijateljičinega mačka, kajti obema neskončno pristaja: Garf!
Garf v akciji: Imlil- Toubkal – Imlil – repeat 😉
Torej, Garf, nam je frajersko prikorakal nasproti, po sredini potke in vprašal: “Kdo ste pa vi? Ste vi mar tisti, ki mi včeraj niste privoščili zadnjega – sicer izredno redkega – koščka mesa? Kot maček, manjše rasti od vas ljudi, potrebujem VEČ beljakovin!”
Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se umaknil. To smo spoštljivo naredili mi: “Izvolite Vaša Gnada, Vaše Visočanstvo, Častiti Garf Toubkalski!” Večina se nas je ob tem rahlo priklonila, kot je to v navadi pri Angležih. Ob srečanju s kraljico.
Garf je bil kar zadovoljen z nami in s seboj ter se še mimogrede podrgnil ob noge. Bila sem neskončno ponosna nase, da me je Garf sploh opazil in pustil šop oranžne dlake na mojih pohodnih hlačah.
Garf pa ni bil edina žival. Predvsem nasproti nam je hodilo veliko odprav z mulami. Na mule si moral biti zelo pozoren, saj si jih ob občudovanju okolice ter še bolj ob akrobatskem izmikanju ledenih plošč in blata, lahko kaj hitro spregledal.
Rešiteljica Treking Maroko – Toubkal – Imlil
Berberske mule imajo namreč očitno svojo prometno logiko. Imajo prednost. Težo. Malo tolerance za sanjarjenje teh čudnih dvonožnih nesposobnih bitij. Nesposobnih seveda zato, ker ne zmorejo nositi lastne prtljage. K sreči imajo mule vedno spremljevalce, vodiče. Slednje morajo celo vleči za seboj, saj se jih “nebodijihtreba” primejo za rep.
Nekje na polovici spusta je postala pot precej prometna. Veliko nas je šlo dol, še več gor. In potem nenadoma pretresljiv krik, več krikov, jok. In to ne človeški!
Mula z mentaliteto maratonca Treking Maroko – Toubkal – Imlil
Mula. Uboga nesrečnica je protestirala. Za ritjo ji je hodila druga mula in videti je bilo, da ji to ni prav nič všeč. Pritekli so vodiči in skušali stvar umiriti – ampak kot pri malih otrocih je manj posredovanj včasih več.
Mula je pa sedaj čisto zares imela dovolj! Pričela je ritati, kot maček Tinko, ko ima dovolj pestovanja, brcati z zadnjimi nogami v zrak – in kot bi mignil so košare s prtljago razvajenih pohodnikov ležale vse naokoli.
“Bravo, mula, kraljica!” sem si mislila. Faca. TO! UPOR!
Jaz sem naredila tisto klasično držo: rahlo upognjena kolena, švrk za okope! In v naslednjem trenutku – reševanje situacije!
“Come here! Dont stay there, it could be dangerous”! je kričal Ajoub in mi nato še povedal: “I am boss here, not you!” Ja, ja, seveda. O, sranje! Sami šefi. Sem se kar malo ustrašila. Sem ubogala. Vodiči v gorah ne govorijo zaradi lepšega.
V nadaljevanju smo vsi skupaj malo utihnili. Kot da rabimo čas, da prebavimo to, kar smo videli. Romantika osvajanja vrhov in tisto neprijetno: kdo v resnici koga vodi in nosi po teh poteh?
Po enajstih urah hoje smo prispeli v Imlil, se še zadnjič okrepčali, skušali vsrkati vse okoli sebe.
Potem je prišel taksi. In nato Marakeš.
In svet berberskih vasic, topline domačinov, svet mul in prahu, tišine in miru je zamenjal svet civilizacije. Kot bi preklopil TV kanal.
V Marakešu smo dobili skoraj luksuzno namestitev, katero ceniš in razumeš po šestih dnevih gora: topla voda, čiste rjuhe, mehka postelja, dišeče brisače, ogledalo. No, slednjega sem se bolj ustrašila kot ne.
Potem, ko smo se “ponovno rodili” – smo se odpravili na našo zadnjo večerjo. V strogi center Marakeša.
Čudovito je bilo sedeti na normalnem stolu in ne na tleh. Jesti iz mize in ne iz tal. Luksus! Vzdušje je bilo prijetno, zvoke Marakeša se podoživela skoraj pravljično … in potem hrana in lepih, čistih krožnikov, posod… vse pisano, slastno dišeče… njami ….
Nenadoma pa za mojim hrbtom močan, odločen, nerazumljiv glas in potem polno glasnih besed. Zazdelo se mi je, kot bi nekdo z zvočnikom zavpil direktno v restavracijo.
Žlice smo obdržali kar v zraku!
“To je muezin, iz minareta poleg restavracije kliče k molitvi,” pojasni popotniški kolega, ki je obiskal praktično že skoraj vse države tega sveta.
“Jezus,” avtomatično pomislim. “No, v bistvu je Alah!” Upss, seveda, to pa vem.
V tistem doživim še drugo presenečenje: zunaj smo! Ne notri.
“Da, zunaj smo, na terasi restavracije,” mi potrdijo ostali. “Ni čudno, da nisi opazila”, so me potolačili. Vse naokoli nas je namreč polno nekih zaves in tepihov – ozračje pa ima vsaj 20 stopinj celzija. Ne pa -5 kot tisto jutro in tista prej.
Ja, lepo je obiskovati druge kraje kjer vidiš, da je tudi zvok kraja del kulture in ne samo hrup.
Ob sprehodu nazaj v prenočišče nas je Marakeš posrkal v svoje uličice, tople, skorajda zatohle, živahne, polne vonjav, drobnih pisanih okraskov, lučic … saj ne znam opisati.
Nekateri pohodniki so se odločili še za znamenite marakeške palačinke. Jaz pa sem se odločila, da po obilni večerji poslušam svoje telo in sem “after party” preskočila z direktnim skokom na glavo v sveže postlano posteljo.
Naslednji dan me čaka nov podvig. Potep po Marakešu. V solo varianti.
Do vzpona smo prehodili še veliko kilometrov tako v daljino kot v višino. Ampak naj slike povedo svoje.
2. december – 4. dan
Datum ni več važen – 5. dan
6. dan, 7. dan
V koči je mrzlo. Čisto pri miru ležim oblečena praktično za pohod in zvita v spalno vrečo. Po vrhu pa še debela odeja. Ob štirih zjutraj imamo zajtrk. Ob petih startamo, gor. Na vrh 4167 metrov visokega Toubkala. Vrha v Atlasu, najvišje gore Maroka.
Končno čas za zajtrk. Pozajtrkujemo. Še zadnjič preverimo opremo za vzpon. Čelna svetilka, gamaše, dereze.
Zunaj, na mrazu, ki ga praktično ne čutim, se skoraj zjokam ob natikanju derez. “Tako grozno te pogrešam”. Nimam dovolj močnih prstov. Kolega in vodič mi pomagata. Končno nas je vseh pet pripravljenih.
Krenemo. Prvi je vodič, sledim jaz in nato ostali. Ves čas hodimo enakomerno. Tako kot prvega maratona sem se tudi tega podviga lotila s strahospoštovanjem. Moj največji strah je višinska bolezen ter astma. V žepu imam Ventolin.
Pogledam v nebo, prepolno zvezd. Pred nami migljajoče lučke manjših skupin, ki so že pred nami krenile proti vrhu.
Enakomerno hodimo. Prehiti nas hitrejša skupina, katero kasneje dohitimo in gremo naprej spet mi. Vse skupaj me malce spominja na prehiter začetek na maratonu. Neučakani tekači se zaženejo in potem crknejo, če ne prej že na polovici. Prehiter začetek je ključ za neuspeh. Kasneje smo izvedeli, da dva člana prehitre odprave nista dosegla vrha.
Naš Ajoub pa je vrhunski. Zelo mlad ampak tudi zelo strokoven, zabaven, prijazen, potrpežljiv. Pravi multipraktik.
Prispemo na sedlo pod vrhom in se malce ustavimo. Črno nebo deli rdeča črta. Sončna črta. Življenska črta.
Vrh je skoraj kopast. Pospeševati ne morem. Enakomerno grem. Kot lokomotiva. Kot Mojca na svojem zadnjem maratonu. In v zadnjih kilometrih maratona. Počasi – a vztrajno.
Trikotnik vrha.
Navdušenje.
Trud.
Svoboda.
Hvaležnost.
Da sem.
Tukaj.
Živa.
Ti pa si z mano – razpršen nekje vse naokoli … okoli mene, v meni.
Etapa je vodila čez visokogorska območja do Oukaimdena, najvišje ležečega smučišča v Maroku, nato pa po gorskih poteh navzdol do tradicionalne vasi Oussertek.
Ko sem se zjutraj zbudila sem opazila skozi gosto zaveso, sneg. Le kaj nam bo prinesel današnji dan?
Najprej zajtrk, priprava torbe in dnevnega nahrbtnika. Toplo oblečeni smo stopili ven, kjer nas je pričakal povsem drugačen razgled, kot smo ga videli prejšnji dan.
Rdeče skale so bile prekrite s snežno odejo. V zraku vonj po zimi. Mrazu.
Ta dan je bil v znamenju berberskih vasic in gostoljubja domačinov.
Pozor: delo na strehi!Hiša, kamor smo bili prijazno povabljeni na čaj – in dobili malico
Začeli smo se dvigati po poledeneli cesti, katero smo kmalu zapustili in se pričeli dokaj strmo dvigati v breg proti višje ležečim vasem.
Po ozki potki v vas – nad nami je mošeja
Nebo bleščeče modro, belino vrhov je dopolnjevala rdeča barva Atlasa, v snegu pa so se bleščali milijoni majhnih briljantov.
Videli smo ljudi, kako čistijo strehe svojih hiš. Hiše imajo ravne, betonske strehe. Ni strešnikov. Pomembno je, da se sneg očisti, sicer prične vlaga zamakati v notranjost.
Gospod ob poti nas povabi na čaj, naš vodič pa nam predlaga, da vstopimo. Tako bomo videli kako ta preprosta prebivališča Berberov izgledajo v notranjosti.
Berberi so avtohtoni prebivalci Severne Afrike. Preživljajo se s kmetijstvo in pastirstvom ter vedno več s turizmom. V Maroku je to ljustvo prisotno tisočletja, daleč pred prihodom Arabcev v 7. stoletju. Konflikte so imeli s Feničani, Rimljani in Kartaginci.
V 7. stoletju so Arabci prinesli islam, ki se je razširil med Berberi, kateri pa so uspeli ohraniti številne kulturne posebnosti in jezik.
Od 11. do 16. stoletja so berberska plamena ustanavljala močna kraljestva. Almoravidi so bili močna muslimanska berberska družina, kateri so ustanovili Rdeče mesto – Marakeš. Kraljestvo Almohadi je imelo velik vpliv na Španijo. Sicer so Berberi v Antiki znani tudi kot stari Libijci. Beseda “berber” pomeni “negrško-govoreči) in je v tistem času za Rimljane, Grke in Bizantince predstavljala ljudstva v Severni Afriki.
Naj nadaljujem z našimi prijaznimi gostitelji.
Prostor, kamor ponosno povabijo svoje goste … in v katerem lahko tudi spijo.
Ob vstopu v hišo smo se sezuli ter po prstih odšli v prostor, kamor nas je povabil gospod. Tla po hiši so betonska, stene neobdelane. Prostor, kamor smo bili povabljeni je podoben vsem prostorom tekom trekinga, kjer smo jedli. Po tleh pogrnjeni tepihi, naokoli divani in na sredini velika miza.
Naš vodič nam je simpotično prikazal, kako se pravilno nalije čaj. Od spodaj navzgor!
Najprej smo dobili njihov tipičen zeliščni čaj, katerega ena od sestavin je gotovo tudi meta. Poleg ponudijo kocke sladkorja. Naš vodič pa nam je pokazal, kako se pravilno natoči čaj v kozarčke.
Medtem, ko smo se greli s čajem, nam je prijazna gospodinja spekla kruh.
Same dobrote!Kruh je bil tako vroč, da smo morali kar malce počakati …
Ponudili so nam orehe, olive ter olivno olje. Prvič sem poskusila tudi sir, ki je nekaj med kozjim sirom in skuto. Zelo okusen. Vse domače, iz njihovih polj in vrtov ter domačih koz.
Betonska tla, barvne stene in radoveden mačkon!
Presenečeni nad prijaznostjo in gostoljubjem smo diskretno pustili nekaj napitnine.
Berberska gostoljubnost je namreč ena najglobljih in najbolj cenjenih vrednot tega ljudstva. Ima dolgo zgodovinsko in kulturno ozadje.
Gostoljubnost temelji na načelu časti, skupnosti in preživetja v zahtevnem okolju (Atlas, Sahara…). Popotnik oz. gost ni breme, temveč blagoslov.
V tradicionalni berberski kulturi velja, da je gost poslan od boga. Zavrniti gosta ali ga slabo sprejeti velja za veliko sramoto. Gost je nedotakljiv.
Čaj je simbol dobrodošlice in ponudba metinega čaja nekakšen obred, kar smo večkrat doživeli. Zavrnitev čaja velja za nevljudno. O tem nas je vodič predhodno opozoril.
Čeprav gospodar morda nima hrane in je resnično reven, bo vedno ponudil kar hiša premore. Pa čeprav to pomeni, da bodo domači jedli manj.
Ta pregovorna berberska gostoljubnost je še vedno živa predvsem v vaseh v Atlasu, na podeželju ter med starejšimi generacijami. Lahko potrdim. Res je.
Ti ljudje so resnično skromni in spoštljivi. Ves čas so mirni, prijazni in potrpežljivi. Pa čeprav jih je zunaj čakalo delo. Streho je bilo potrebno še očistiti snega. In sneg se je vedno bolj neusmiljeno topil.
Kasneje sem izvedela še malce več o tem, kako se moraš kot gost obnašati v berberski hiši. Vedno pozdraviš Azul ali Salam, se rokuješ, sezuješ in nikoli ne smeš stopati čez hrano. Čaja ne zavrni, spij vsaj požirek. Vedno se je z desno roko, hrano se jemlje le iz dela posode, ki je najbližji tebi. Sediš na odkazanem mestu, podplatov ne smeš razkazovati proti ljudem in nikoli ne prekinjaj starejših. Starost ima pri Berberih velik pomen in starejše ljudi zelo spoštujejo. Nezaželene teme so politika, verske kritike, primerjanje “boljšega življenja” v Evropi. Poslušanje cenijo veliko bolj kot govorjenje.
Če sprejmeš povabilo v hišo, ne smeš ponujati denarja, lahko pa pustiš majhno darilo (čokoladice za otroke, čaj, sadje…).
Ob odhodu se zahvališ s Tanemmirt (berbersko) ali Šukran (arabsko). Tudi čisto navaden hvala z nasmeškom je dovolj.
Posneli smo nekaj fotografij v hiši in s prebivalci, vendar smo jih vedno vprašali za dovoljenje. Nikoli ni bilo problema.
Gospodar se je z vsakim od nas rokoval. Poslovili smo se kot prijatelji.
Kar lep del poti sem bila pod vtisom tega lepega doživetja. Veliko sem razmišljala tako o sebi kot o naši družbi. O naših predsodkih, ki so največkrat posledica nevednosti. Obsojanja. Strahu pred drugačnostjo.
Močan veter na vrhu prelaza
Okrepljeni s hrano in toplino domačinov smo se pognali naprej, v hrib, na preval. Od tu naprej bom po berbersko. Naj govorijo slike zase.
Počasi in vztrajno po vedno globljem sneguPogled nazajMednarodna markacija – možici so razpoznavni povsodOb vstopu v narodni park nas pozdravi napis v arabskem, berberskem, francoskem in angleškem jaziku.“I can buy myself flowers, write my name in the sand… ” POP ZBOR tudi v Maroku!Proti smučišču …Berberska vas v sneguLeva, desna … do konca in še malo naprej!
Preko prelaza, kjer sva s sopohodnico navdušeno prepevali slovenske pesmi (upam, da ostalih niso preveč bolela ušesa) in se je vodič ves čas hehljal in skušal še sam kaj zabrundati, smo se spustili do pravega visokogorskega maroškega smučišča, kjer so nas že čakale mule in kuharja.
Kuha se kuha – berberska juha!Zdravo in slastno … Miza je pogrnjena.Pogled iz jedilnice …Neskončna modrina, neskončna belina. Le kadar je zima.“Spet so me otovorili. Komaj čakam, da jim spet pobegnem!”Področje edinega maroškega smučiščaČrna, rdeča, modra, zelena? Bela.Maroška Kranjska Gora
Po počitku smo šli naprej do jezera, ki je prava turistična atrakcija, naselje ob smučišču pa eden večjih in turistično bolj obleganih krajev v zimskem času.
Kapučin iz bifeja na štirih kolesih je bil odličen.
Pasji prijateljPasja družinica se sonči na skalah. Poleg so apartmaji.
Nato smo spet morali prestaviti pohodne čevlje v višje prestave. Naprej, gor, na naslednje sedlo, mimo kričeče oranžno rdeče vasice na sedlo, kjer so razgledi jemali sapo. Pa ne le zaradi razgledov na vrhove, igra megle, oblakov in svetlobe je bila nezemeljska.
Fascinantni ogromni kamni pisano rdeče barveBerberska vasOsupljivi razglediTam je Toubkal, nad mojo roko, tisti piramidasti vrh!… ko so besede odveč …Meglena kulisaMirAtlas. Afrika.
In sledil je spet spust. V povsem drugačno okolico. Sneg je izginjal izpod nog. Naj omenim, da tu skale skorajda ne drsijo. Kamenina je bolj groba, hoja lažja in dozdeva se mi, da morda bolj varna kot v naših Alpah.
Ni je večje umetnice od Narave.
Bela kulisa se je spreminjala v rdečo. Tisto afriško. Tudi topleje je bilo.
Zemlja je rdeče do oranžno rjave barve zaradi velike vsebnosti železovih oksidov. Prav tako je tu veliko gline (glineni izdelki!) in peščenjaka, ki je bogat z železom. Veliko je vulkanske in sedimentne kamenine, kar smo videli med potjo, saj so nas očarali tako možno zeleni, beli kot rdeči kamni.
Pastirji ženejo ovce v dolino. Dan gre h koncu.Kozice bi rade še malo ostale.Kdo me najde? Sprašuje koza. Ne, jaz nisem koza!Tukaj sem!Tudi koze morajo v dolino. Ponoči so tu volkovi in divji psi.… tudi vi slišite afriške bobne?“Putka, skrij se!” Nekateri pogrešajo piščančje meso ;/Pogumnica. Izzivalka.Spet v vasi.
Živali, koze, ovce, kure, osli … Najbolj v nevarnosti so bili piščanci. Nekateri sopotniki so zelo pogrešali beljakovine. Jaz ne prav dosti.
To je bil dan, ki je bil za tri dni. Od doživetij do popolnoma različnih okolij.
Presrečni smo bili, ko smo prišli do prenočišča. Gorska hiša. Kjer nas je čakalo še eno presenečenje. Dve kopalnici s toplo vodo. Idealen balkon za pitje našega gripohina. Čudovite modre tople odeje. Neskončno smo bili hvaležni.
Berberska pojedina: od ogljikovih hidratov in beljakovin do predvsem ogromno zelenjave.
In dobra hrana v prostorni jedilnici z nekdaj tudi pri nas zelo popularnimi plastičnimi stoli.
Free Man
Znamenje, katerega smo videvali praktično povsod. To ni uradni simbol, je pa simbol, ki se nanaša na idejo svobode, neodvisnosti in pripadnosti Berberom. Identificirajo se kot “svobodni ljudje”.
Spodaj pa še nekaj statistike. Ja, dobro smo hodili.
Ilmil je ljubka majhna vasica in leži na nadmorski višini 1800 metrov v visokogorskem delu Atlasa.
Večina odprav na Toubkal se praktično odpravi kar od tukaj. Do vrha potrebuješ dobrih pet ur hoda. Veliko agencij vodi svoje pohodnike iz Ilmila do koče pod Toubkalom in od tam je še tri ure do vrha. Je pa to precej hiter vzpon in marsikomu lahko ponagaja višinska bolezen.
Ecolodge Ridad
Naš treking je zastavljen drugače. Praktično obkrožili bomo najvišji vrh Maroka in se šele nato povzeli na sam vrh.
Naš prvi pohodni dan je bil lep, sončen. Precej toplo.
Potem, ko je prispela mula smo končno videli, kako bo vse skupaj izgledalo. Mi, pohodniki, bomo nosili le dnevne nahrbtnike z vodo, malico, rezervnimi oblačili, mule pa nam bodo nosile tiste vsaj 10 kg težke torbe. Preko hrbta mulam vržejo posebna sedla, ki imajo ob straneh nekakšne velike košare. Bilo me je kar malo sram. Enostavno je takole hodit, ko ti vso težo nosijo drugi.
Mule seveda ne gredo same. Spremljati jih mora še nekdo.
Revico sem skušala malce potolažiti ampak te živali so vajene garanja. Pa sitnih in vsiljivo slinastih turistov oz. pohodnikov imajo verjetno tudi že vrh glave.
Ajoub je dal znak in skrenili smo na pot. Povedal nam je, da bomo imeli kosilo kasneje, najprej pa se moramo povzpeti na sedlo.
Hoje sem se lotila zelo resno, kot bi šla na Triglav.
Sprva smo hodili po makadamski cesti in nato zavili na po, kjer smo zagledali ogromno čredo koz. Nasproti pa nam je prišlo kar lepo število mul in njihovih spremljevalcev. Mule imajo prednost. Zato se moraš kar hitro umakniti.
Ta del poti je bil še zelen, iglavci, grmičevje, trave ter rdeča prst.
Pot se vijugasto vije do sedla, Vedno manj je drevja, pokrajina postaja odprta, občudujemo to maroško prostranstvo.
Namenjeni smo na sedlo oz. prelaz Tizi NˇTamatert, 2279 nmv, v Visokem Atlasu kamor vodi tudi cesta. Videli smo kar nekaj kolesarjev na navadnih in električnih kolesih.
Čas za postanek. Na prelazu je nekakšna okrepčevalnica. Imajo tudi stranišče “na štrbunk”, lahko kupiš čips, čokoladice … ali pa samo uživaš v razgledu na dolini Imlil in Imnan v tem delu Atlasa.
Vse je skromno, privajamo se na preprostost. Enostavnost. Živost.
Razmišljam o sami današnji etapi. Zadeva je krajša in enostavnejša, kot sem pričakovala. Praktično nas čaka le še kakšni dve uri hoda. Vendar to še nič ne pomeni. Prepričana sem, da nas čaka še marsikaj.
Pozor: elektrika, smrtno nevarno!
Postanka je kmalu konec in gremo naprej. Čez dobro uro smo že na mestu, kjer bomo jedli. Naši sopotniki, vodič in dva kuharja, že vneto režejo, lupijo, sekljajo.
Jedilnica pa je tudi že pripravljena.
Kmalu nas postrežejo s čajem. Čaj je zeliščni, grenek in dišeč. Vedno postrežejo tudi kocke belega sladkorja.
Nad pogrinjkom smo navdušeni.
Kmalu začne dišati in želodčki se nam oglašajo. Prinašajo nam krožnik za krožnikom. Kruh, zelenjava, priloga, meso ali jajca oz. ribe. Ampak pozor: mesa je praktično za vzorec. In ni dnevno na jedilniku.
Torej: če nočeš ostati brez beljakovin, moraš ostati “buden”. Malce drugačni časi so, kot so bili včasih. NO MERCY! Samo: ZAGRABI!
Uf, kakšno razkošje barv. Kako lepo naložen krožnik. Vabeč. “Saj bomo samo jedli,” pomislim. Domov bom prišla prav lepo porejena.
Po resnično zdravem kosilu smo se odpravili naprej. V vasico, kjer bo naša naslednja nočitev.
Opazujemo lepo urejene terasaste vrtove. Sadna in mandljeva drevesa.
Ob prihodu v vas nas pozdravijo živali.
Stavbe oziroma hiše v vaseh so betonske, veliko jih je narejenih iz blata in kamna. Kombinirajo tudi glino in slamo. Zato so vse te vasice v rjavo rdečkasti barvi, kar se lepo zlije z okolico.
Strehe so običajno ravne, morda rahlo poševne, da lažje odteče voda. Oblike so kvadratne ali pravokotne, veliko jih ima notranja dvorišča.
Prispeli smo do svojega prenočišča, gorske hiše v vasici v dolini Tachird, ki leži le nekaj nadmorskih metrov nad 2000. Majčkeno me zaskrbi ta naša aklimatizacija za 4000 nadmorskih metrov.
Gite Dar Tanzoughte
Ta stavba je večnadstropna, s teraso in balkonom. Krstimo ga s svojim gripohinom. Limonce!
Počutimo se spočito, nismo lačni, dan pa je še dolg. Zato se odpravim še na dodatno raziskovanje okolice, pridruži se mi še ena od popotnic. Greva do konca vasi ter naprej gor v breg, kjer srečava dva možakarja v tradicionalnih berberskih oblačilih, djellabah. Sedita zadovoljno na tleh ob poti in kadita. Midve pa se vrneva nazaj ugibajoč, kje je stezica, po kateri bomo pot nadaljevali jutri.
Potem ko si privoščimo tuš, kar je navadno izredno adrenalinsko, sledi večerja.
Življenje tu je skromno. Ljudje pa se mi zdijo zadovoljni. In prijazni. Na zgornji sliki lahko vidite inovativen način sušenja perila. Treba se je pač znajti.
V vsakem od naših prenočišč smo imeli podobno sobo. Sedišča s centralno mizo. In prav vsakič sem bila navdušena, kako lepo je. Pa če je bilo še tako preprosto. Vse je tako drugače.
Po okusni večerji, katere del je bila obvezno berberska enolončnica, nas je vodič prav vsak večer seznanil, kaj nas čaka naslednji dan.
Pred spanjem smo si zagotovili dovolj odej ter se toplo zakomotali vanje. Vse do jutra.
Pa še malo pohodniške statistike iz mojega Garminčka: 12 km v dolžino, cca 750 mt v višino, cca 4 ure počasne hoje.
Ponoči se zbudim. Premetavam se. Iz levega na desni bok, na hrbet in spet nazaj.
Kaj če ne bom zmogla? Lahko dobim grižo in višinsko bolezen.
Kdo sploh gre?
Bom ostala kje izgubljena na Atlasu? Med kamni? Ko bom šla za skalo lulat me bo odneslo dol po bregu. Morda celo kje obležim med kamenjem z usrano ritjo.
Mogoče sploh nihče ne bo opazil, da manjkam.
Skupina bo hodila in hodila ter po nekaj urah bo nekdo rekel: »Kje pa je ta stara? Ali ni bila še ena starejša ženska z nami?«
Samo pet nas je v ekipi. Kaj če so to štiri super fit osebe? Mogoče celo natrenirani prijatelji? In potem jaz – stara baba pri šestdesetih. S sivimi lasmi. Saj jih bo kap, ko me bodo zagledali!
Lahko me zagrabi astma. Ali pa izda hrbtenica? Si predstavljate, da zjutraj ne bom mogla več iz postelje, ker bom vsa razbolena? In bom revše tacalo vsa zvita in prepognjena v križu?
Me bodo naložili na mulo?
Zjutraj zaskrbljeno kličem agencijo. Izvem, da niso to štirje fit prijatelji in da tudi niso tako zelo mladi. Ena oseba je celo letnik 1965. Ko povem, da sem to jaz, sledi malce predolga tišina. Prijazna sogovornica me potolaži, da ni spet take hude razlike med nami. in da bomo imeli odličnega vodiča.
Kaj to spremeni?
V naslednjih dnevih do odhoda skušam še kaj narediti za kondicijo in nakupiti manjkajočo opremo. Pas za denar in dokumente. Ne smem izgubiti potnega lista.
Obiščem ambulanto za popotnike, kjer dobim zdravila v primeru višinske bolezni. Ko doma preberem navodila in vse stranske učinke se odločim, da jih vzamem res le v skrajni sili. Sicer pa saj ne grem na Everest.
Toubkal je res najvišja gora Atlasa in Maroka. In najvišja gora arabskega sveta. V višino pa meri “le” 4167 metrov nadmorske višine. Kakorkoli, tako visoko nisem bila še nikoli. Letalo ne šteje.
dan
Uf! Dan odhoda. Še zadnjič preverim opremo. V veliko torbo lahko natlačim do 10 kg robe. Pohodne palice, dereze, natikače, prvo pomoč, toaletne potrebščine, oblačila, spalno vrečo, tanko brisačo in kopalke ter dnevni nahrbtnik, ki ima previsoko hrbtišče, da bi ga lahko uporabila kot osebno prtljago za na letalo.
V primernejši nahrbtnik si nabašem malico in stvari, ki so presegle težo potovalnega nahrbtnika.
Obujem pohodne čevlje ter najtežja in najtoplejša oblačila, se poslovim od tašče in mačka, zaklenem vrata in adijo.
Imam strašno srečo, ker me bodo pobrali v naselju na parkirišču.
Hodim gor in dol in čakam. Brez očal ne vidim najbolje zato maham kar vsem kombijem po vrsti. Na srečo je že drugi pravi.
Pa sem jih končno spoznala, kdo bo z mano. Niso delovali kot noro naspidirani olimpijci ampak čisto solidni pohodniki, mlajši od mene. Ampak nekdo je vedno najmlajši in nekdo najstarejši in to sem bila sedaj jaz. In to je tudi vedno pogosteje. Upam, da bo tako še dolgo.
Moram reči, da smo se prav lepo ujeli. Nekateri med njimi so pravi popotniki, izkušeni visokogorci, osvojili so že Ararat, Kilimanjaro, hodili po Tibetu, Himalaji in še kje.
Kmalu smo ugotovili, da nimamo dovolj »razkužila« oz. gripohina oz. alkohola, po domače šnopca za ubijanje maroških mikrobov, bakterij in virusov. No, domača zdravila. Sledil je skok v letališko trgovinico, kjer pa se kaj močnejšega od Limoncella ni dobilo. Ampak v sili hudič tudi muhe žre. Mi bomo pa limonce pili.
Polet je bil prijeten, sedela sem ob oknu in ves čas opazovala luno in lučke na tleh. Poleg mene je bil mlad Maročan, prijazen in klepetav. Na lepem zagledam njegovo roko z mobitelom pred mojimi nosom in očmi. Ves navdušen. »Kaj mu je?« pomislim. Ko je to večkrat ponovil mi je bilo končno jasno. Slikal je razgled skozi okno. Saj bi se mu umaknila, morda je bil to njegov prvi polet z letalom. Vendar ni bilo potrebe, fant je bil kot na fedrih, ves čas je tekal gor in dol po letalu.
Spoznala sem, da je strašno moderno kupovati parfume na letalu. Mogoče samo na tej relaciji? Moj sosed si ga je kupil, ga takoj odprl ter se z njim obilno nadišavil. Na lepem spet pod nosom zagledam njegovo roko: »You like it?« »Oh, it smells very nice!« mu odgovorim. Videti je nadvse zadovoljen. Mogoče se pa vrača domov iz dela v Italiji, razmišljam. Tako iskreno srečen je.
Treking Maroko Foto: osebni arhiv
Po dobrih treh urah in pol smo končno pristali. Sledile so malce obsežnejše letališke formalnostih, dobila sem celo žig v potni list in ob izhodu iz letališča spoznali našega vodiča. Ajuba.
Malce s strahom sem se vprašala (lahko zatrdim, da nisem bila edina), koliko je ta prijeten in čeden fant sploh star. Izkazalo se je, da je s svojimi 25 leti resnično vrhunski. Strokoven, prijazen, potrpežljiv. Moram priznati, da so se moje skrbi razpuhtele. Gotovo bo kmalu vedel, če kateri od nas morda ni primeren za osvojitev vrha. Vrh pride na vrsto šele peti dan hoje.
Ajoub nas je pospremil do naslednjega kombija s prav tako mladim voznikom, ki nas je vse skupaj ob spremljavi tehno glasbe odpeljal na izhodišče trekinga in sicer v cca 65 km oddaljeno vasico Ilmil. Mislim, da je bila ura že blizu polnoči, ko smo prispeli.
Nad nastanitvijo smo bili navdušeni. Tako maroško, drugače, vse v njihovem stilu.
Dodelili so nam dve prijetni sobi. S kopalnico in toplo vodo. Klimo, ki je grela. Takrat še nismo vedeli, da je to luksuz.
Naša prva nastanitev Foto: osebni arhiv
Zaspali smo kot ubiti.
V pohodnih čevljih prehodili: 0 km, višincev pa ogromno. Žal ne vem, kako visoko smo leteli.
2. dan
Dobro sem spala. Zajtrk je bil pa fantastičen. Obožujem njihov kruh!
Po zajtrku smo se razgledali po hiši in okolici. Prijeten ambient je dopolnjeval tudi bazen z ležalniki. Samo kopalec se ni našel nobeden.
Bazen za goste, Ilmil Foto: osebni arhiv
No, potem pa je počasi šlo zares.
Pograbili smo vsak svojo prtljago, kjer smo počakali svoj “taksi” za naslednjih 7 dni. Prišel je na štirih nogah.
Bliža se čas odhoda in mene vedno bolj daje trema. Ta treking je namreč eden od ciljev letošnjega leta. Sem dovolj dobro pripravljena?
Treking kot sredstvo za preživetje
Pravzaprav bolj sredstvo za preživetje, da ostanem fokusirana na življenje, da ne padem v temo, v obup. Da se ne vdam. Da tečem, planinarim in da ne odneham. Da vztrajam. Ker pri duševnih bolečinah vedno najbolj pomaga ravno narava. In gibanje.
Življenje je lepo kljub tragedijam, krivicam in bolečinam, ki nam jih prinaša. V to moramo verjeti.
Sem dovolj pripravljena?
Bom zmogla? Me bo spet “usekalo” v križu? Kdaj me bo začela boleti peta? Vem, da me bo. Ampak zaradi malce bolečine se pri svojih šestdesetih letih ne bom odpovedala nebesom, tam gor, nad 4.000.
Nimam časa
Čas je, da odživim svoje želje in uresničim sanje. Vsaj tiste, katere lahko dosežem sama. Pri mojih letih ni več časa za odlašanje.
In kaj najbolj pomaga pri tem? Akcija! Tako kot se klin izbija s klinom, ne moreš biti aktiven brez akcije. Ne danes, ne jutri. Nikoli.
Iskanje meja
Toubkal je vrh, ki mi bo povedal, koliko še zmorem. Do kam lahko še grem. Ali lahko sežem še višje? Morda je to limit in telesu tak napor ne bo odgovarjal. Če bo tako bom vedela in skušala uživati v coni udobja ali bolje – še vzdržnega neudobja.
Od nekdaj mi je namreč všeč fizična aktivnost, kjer se moraš truditi, malce trpeti, se potiti, kar je predvsem tek, maraton in tudi hoja v hribe. In kjer si na koncu vedno nagrajen. S srečo v sebi, ker si dosegel zadani cilj. In v gorah z najlepšimi razgledi.
In kakšen je bil moj trening?
Ker sem že dovolj velika in stara, sem si ga sestavila kar sama. Izkušenj imam veliko, svoje telo poznam najbolje in poleg tega je na voljo ogromno bolj in manj kvalitetnih tekaških knjig in člankov iz katerih znam izločiti zrnje od plev.
Tekla sem 2 – 3 krat tedensko. Dan za lahkoten tek, dan za kratke intervale v klanec ter dan za dolgi tek. Slednji je bil pogojen z dolžino oz. intenzivnostjo celodnevnega pohodniškega dne, ki je bil navadno med vikendom. En dan je bil namenjen tudi krajšemu skoku na bližnji hribček kot je Toško Čelo, Šmarna gora ali Polhograjska in Mala Grmada.
Vsak dan sem delala raztezne vaje ter premalokrat vaje za moč in preventivo:
dvig pete na stopnici
počepi na eni nogi ob steni
vaje za kolke in stopala
plank
Trudila sem se, da sem spala dovolj. Tu sem plan celo presegla. In jedla kvalitetno. No, naj bi.
In kakšen je bil izplen?
Tek
Pri meni brez teka seveda ne gre. Tečem zmerno, počasi. Spomladi sem tekla s hčerko na 12 km trojkah in oktobra polmaraton v Ljubljani. Naj kot zanimivost dodam, da sem pred Ljubljanskim maratonom tekla resnično zelo malo. Nekoč bi to vsem odsvetovala. Ampak z leti stvari vidiš drugače. Mislila sem, če lahko hodim po hribih deset ur bom pa tudi odtekla teh 21 kilometrov. In sem jih res. Počasi, ampak je šlo. Porabila sem 2 uri in 22 minut. Moje mišice očitno še nimajo demence.
Gore in hribi
Veliko sem bila v hribih, osvojila sem kar nekaj dva tisočakov, tri tisočak v Dolomitih in nabirala kondicijo po Polhograjcih.
Poškodbe
Kakšnih posebnih poškodb nimam. Običajno telo šestdesetletnice, katero občasno pestijo bolečine v hrbtenici, zadnjih nekaj mesecev pa tudi bolečina v peti. Na srečo rentgen ni pokazal kaj posebnega.
Kaj me čaka?
V petih dneh bomo prehodili 75 kilometrov v 36 urah. Naredili bomo 4742 m vzpona in se spustili za kar 5374 m. Zadnji dan osvojimo Toubkal, ki je najvišji vrh Atlasa, Maroka in arabskega sveta. Po nekaterih podatkih meri 4165 m in po drugih 4167. Ampak jaz se zaradi teh dveh metrov ne bom preveč obremenjevala.
In kakšen je moj največji strah za treking?
Grem v okviru agencije, v skupini nas je vseh skupaj pet, ne poznam nikogar. Sem najstarejša. Predvsem se bojim, da bom prepočasna ter da se bom zaradi tega preveč utrudila. Posledično lahko dobim višinsko bolezen. Mogoče celo drisko. Pa še kaj. Morda se spotaknem in se odkotalim po bregu navzdol. Zaostanem, ko bom čepela za kakšnim grmom … in se izgubila. Me bodo na koncu natovorili na mulo? Uboga žival.
No, kako bo, bom napisala, ko se vrnem.
In takrat bo tudi čas, da si postavim nove cilje glede na izzid tega trekinga. Višje ali pa nižje.
za obiskovanje gora. Iskanje destinacij. Preverjanj vremena… karkoli. Če kaj ne vem, vprašam njega. Če kaj nisva vedela, sva vprašala njega.
Pravi: “Grem na Zvoh”. In jaz odgovorim: “Grem s tabo.”
Odpeljeva se na planino pod Krvavcem, na Planino Jezerca, kjer je plačljivo parkirišče. Trenutno je potrebno plačati 5 € za cel dan.
V taki sestavi hodiva prvič na Zvoh. Morali bi biti vsaj trije. Vsi trije. Jaz bi hodila zadnja.
Bojan okreva po težki smučarski poškodbi. Zlom medenice. Upa, da bo še smučal. Presrečen je, da spet lahko hodi. Vedno več.
Če sem mislila, da bo to počasen sprehod, sem se prekleto zmotila. Štartala sva kar korajžno v breg. Potruditi sem se morala, skoraj bi mi ušel. Odličen trening za decemberski treking na maroški Toubkal.
Greva mimo Kriške planine, gor po uhojeni poti. Mimo Hotela Krvavec in radijskega stolpa. Vzpon na sam vrh je kar strm.
Hladno je in megleno. A vseeno prijetno.
Kmalu sva na zgornji postaji žičnice, katera žalostno čaka zimsko sezono. Bazen je prazen. Pretoplo je še.
Greva proti vrhu Velikega Zvoha kjer vidim, da so postavljene nekakšne energetske točke. Sumljivo blizu so nagnetene, precej skeptična sem do tega. Če vas pa zanima kaj več, si lahko preberete na tej povezavi: Energetski park.
Pomislim: “Vse za obiskanost”.
Ustaviva se pri platoju, udariva petke. Bojan pozna čisto vse vrhove. Razlaga mi in kaže in prav za vsak vrh ima svojo zgodbo. Obhodil in preplezal je praktično vse naše hribe. Veliko tudi v tujini in Himalaji.
S Fricem naju je ogromno naučil o gorah. Z njim sva osvojila najlepše vrhove.
Iščem žig vendar ga ne najdem. Nič hudega. Šteje le osvojen vrh. Sicer pa sama sebi verjamem, da sem bila na vrhu. Doma se vedno vestno zapišem vsak osvojen vrh v letošnjem letu. Všeč mi je ta navada za katero me je navdušila pohodniška družba.
Precej hladno je in piha.
“Vidiš, tam sva pa s Fricem ruševje nabirala”, mi pokaže.
Kar vidim ju.
Vršički ruševja so namreč odlični za pripravo sirupa. Veliko okusnejše je od smrekovih vršičkov. In zdravo. Vendar to ve le malokdo.
Mahneva jo navzdol in se ustaviva Pr˘Florjan še na odličnih štrukljih. Res so dobri, najboljši letos.
Ko se vračava proti parkirišču sva zmenjena, da bova še šla. Morda tudi smučati pozimi. Krvavec imamo praktično pred nosom.
Na tale vrh grem lahko tudi sama. Tako, za trening. Na hitro.
»Kolikokrat sem že bil razočaran v dolini. V gorah še nikoli!« Tone Svetina
Draga prijatejica, ne vem, kje pobiraš ideje, ampak neskončno sem hvaležna, da sva se spoznali. S teboj in zaradi tebe sem živa prišla v nebesa. Čisto zares. Zgodilo se je 3. oktobra 2025. Bil je nepozaben dan.
Destinacija
Tri planinske navdušenke smo se tistega oktobrskega petka odpravile v Julijce. Lovimo vrhove visokogorja, predno zapade sneg. Sama si želim osvojiti čim več dvatisočakov.
Cilj: Jezerski Stog. To je 2040 m visoka gora, ki leži v vzhodnem delu Julijskih Alp. Skupaj z grebenom in sosednjimi vrhovi predstavlja naravno mejo med Fužinsko planino in Triglavskim naravnim parkom.
Planina Blato
Na vrh lahko pridete iz več izhodišč, me smo izbrale Planino Blato, ki je kategorizirana kot delno zahtevna neoznačena pot. Točen opis poti najdete na Hribi.net.
Planina Blato
Pohodne čevlje smo pognale okoli 9. ure. Obetal se je lep, jasen dan. Iz parkirišča do Planine Blato smo se malce ogrele ter se po manjšem vzponu obrnile in občudovale razgled. Planina Blato res ni od muh. Ampak za nas tri je to šele dober začetek.
Čudesa narave
Jutro je bilo hladno. Opazovale smo umetniške stvaritve, ki jih ustvari narava. Trave, rože, trnje, grmičevje… Prav vsaka čisto navadna zel je postala umetnina. Opazujem in razmišljam, kako bi vso to lepoto pretopila s svinčnikom in barvicami na papir. Kako bi to opisala z besedami. Sem namreč ponovno študentka, tokrat – UTZO, Univerze za tretje življensko obdobje.
Prijetna pot čez gozd, mestoma strma, nas je pripeljala do lovske koče, kjer nas pričakajo ponovno osupljivi razgledi na naš cilj, okoliške hribe, gore. Meni do tedaj neznana pokrajina.
Ta čudež sva odkrila skupaj …
…ko sva pred davnimi leti z mojim dragim možem prišla na Kriške pode. Zadelo naju je v srce! Kot bi bila na drugem planetu. Obljubila sva si, da bova “gor” hodila čim večkrat. Midva in hčerki. Lepo je bilo.
Želim si obiskati prav vsak vrh, ki ga objame pogled.
Pot čez gozdOb poti
Planina Krstenica
Sama lepota. Ogradi, Krn, Debeli vrh, Ablanca, Tošč, Prevalski Stog, Adam in Eva, Verner….
Krenemo naprej in občudujemo cvetje, ki ga je kljub jeseni, še veliko. Prispemo do Planine Krstenica in nadaljujemo naprej. Ob vračanju se bomo tu ustavile za dalj časa.
Planina Krstenica
Planet Gora
Od nekdaj sem imela rada znanstveno fantastiko in v gorah jo živim.
Planet Gora je čudežen. Tu bi lahko kar ostala in hodila večno. Dan za dnem. Hvaležna sem, da sem. Da lahko hodim. Da vidim. Čutim te gore, to pokrajino. Da sem to sploh sposobna čutiti. Niso vsi.
Proti Planini Jezerca
Planina Jezerca
Hodimo pod pobočjem Krsteniškega in Jezerskega Stoga in pridemo do Planine Jezerca. Pravijo, da je ta planina zapuščena. Kakorkoli, živali ni, je pa še korito in manjše jezerce, ki bolj spominja na mlako. Lepo je. Slikovito.
Nekoč sem imela idejo…
… predno sem spoznala ljubezen mojega življenja, pustiti vse in živeti sama ravno na eni od takšnih planin. V miru. Žal v nobenem primeru ne bi bilo združljivo z naslednjo nenavadno željo: imeti s seboj močne zvočnike in poslušati rock. Na glas. V miru. Brez butanja po vratih : “Daj bolj potiho!”
Jezerski preval
Od tu nadaljujemo strmo v breg na Jezerski preval. Pot je vijugasta, občasno se ustavimo in občudujemo razglede, ugibamo imena vrhov.
Ob poti nam pomežiknejo zmrznjeni kristali majhnega potočka, ki nam preči pot. Hladno je. A ne če hodiš v breg! Uživamo v vsakem koraku, čeprav je potrebno kar nekaj napora.
Na vrhu Jezerskega prevala ostanemo brez sape. Pa ne zaradi napora. Od lepote! Sem mar umrla?
Saj to so vendar nebesa!
Nebeški razgledi
Piha kot pri norcih, vendar sploh ni pomembno. Nase navlečemo anorake, kape, rokavice in uživamo, uživamo, žive v nebesih.
Očak z belo kapo …
Kar zagledam je neopisljivo. Raj na zemlji. Pogled na očaka, imamo ga pred nosom.
Ta vikend bi morala iti na Triglav z večjo skupino žensk, vendar smo zaradi napovedi slabega vremena zadevo odpovedale. Kasneje se je izkazalo, da res upravičeno.
Sedaj pa ga takole gledam, kot bi se mi malce posmehoval. Kar v dvomih sem, morda bi pa le lahko šle. Vidljivost je tako dobra, da vidimo Aljažev stolp, Dom Planiko pod Triglavom in Vodnikov dom.
Proti vrhu
Poigravamo se z mislijo, da skočimo še na Adama in Evo. Imele bi tri dvatisočake v žepu in to na en mah. Žal se časovno ne bi izteklo. Nas bosta počakala do prihodnjič.
Proti vrhu
Ko pridemo malce k sebi od vse te lepote okoli nas, gremo proti vrhu po lepem, razglednem a vetrobnem grebenu.
Dvatisočak osvojen!
Lepa grebenasta pot nas privede na kopast vrh, kjer nas pričaka Možic.
Možic
Opravimo vso planinsko birokracijo ter obvezno fotografiranje. Sledi malica.
Na vrhu!
Izgubljena v vesolju
Ob povratku na sedlu srečamo izgubljeno pohodnico. Gospa je iz Nizozemske in ne ve, kje je. Prišla je po zaprti poti iz Vodnikovega doma. Pravzaprav še sama točno ne ve od kje, ker tudi ne ve, kje je. Ve pa, da mora priti do Bohinjskega jezera.
Povabim jo, naj se nam pridruži, saj gremo v isto smer.
Ob poti
Tujci so nad našimi hribi res navdušeni, gospa se z družino redno vrača že več let. Zdi se mi pa strašno neodgovorna, da takole pohajkuje sama naokoli.
Planina Krstenica
Na planini Krstenica napravimo malce daljši postanek in nadaljujemo do parkirišča pod planino Blato.
Slap Suha
Ustavimo se še ob slikovitem slapu Suha. Najdete ga ob sedaj asfaltirani cesti, ki vodi na parkirišče na Planini Blato. Vidna je manjša potka na enem od ovinkov. Slap je dolg približno 40 metrov, v poletnih mesecih težko viden, sicer pa kraljevski.
V Stari Fužini odložimo hvaležno turistko. No, vsaj morala bi biti hvaležna. Rešile smo jo pred temo in morda celo pred čim hujšim. Ali pa se motim. Smo ji prekrižale račune in če se malce pošalim, prikrajšale za brezplačen prevoz s helikopterjem?
Planinska analiza
Uf, kako paše sezuti planinske čevlje. Pa čeprav sem v njih doživela toliko lepega.
Analiza
V Bohinjski Bistrici si privoščimo odlično kavico in minimalistične štrukeljce. Polne načrtov kaj vse še moramo osvojiti.
Dan je bil resnično nepozaben. Tako lep dan, sončen, brez oblačka, da je bilo skoraj nepredstavljivo, da bo že naslednji dan snežilo… in plazilo.
Uf, kakšen dan! 12. oktober 2025. Čudovit za skok na kakšen dva tisočak.
Pa vendar, če nisi dovolj vztrajen in optimističen, ga lahko zamudiš. No, midve s prijateljico ga nisva.
Planšarija Dolga njiva
Tolsta Košuta je predzadnji vrh v grebenu Košute na meji z Avstrijo, v gorovju Karavanke. Na samem koncu je samo še Mala Košuta, skrita v ruševju in ni tako zelo izrazit vrh. Posledično prejme precej manj obiska pa tudi sicer je pot malce slabše vidna.
Startali sva v megli iz parkirišča Pod krnico in bili v pol ure pri Planšariji Dolge njive, kjer so naju pozdravili trije veseli oslički. Ostale živali so planino že zapustile.
Najprej sva si rezervirali kosilo. Prazen žakelj ne stoji pokonci in to bova obe ob povratku.
Kreneva naprej po poti, razgled slab, povsod megla, ki postaja vedno gostejša. Ampak midve greva na vrh odločeni, da prebijeva megleno zaveso. Pot je kljub megli dobro vidna, na poti ni večjih nevarnosti in tudi podlaga je relativno suha.
Skušam se orientirati po železnih stopnicah, tam nekje je potrebno zaviti v levo, gor po travi, proti grebenu. Vendar ne vidim nič.
Nasproti primahajo tri planinke in beseda da besedo. Pravijo, da je brez veze nadaljevati naprej. Zgoraj samo še gostejša megla. Pokažem sliko, katero sem pred nekaj minutami prejela iz vrha Ojstrice. Šajba! Prepričava jih in vse tri se obrnejo in gremo skupaj na vrh. Pet žensk se odločno usmeri na Tolsto Košuto.
Hodimo in se počasi vzpenjamo v vedno gostejšo meglo. In že ob poti zagledamo kažipot za Tolsto Košuto in kmalu zatem tudi megleni obris železnih stopnic. Pot je prava!
Megla pričara nekakšno skrivnostnost in čarobnost. Zdi se, kot bi hodile skozi akvarel gorske sivine.
proti Tolsti Košuti
Po kakšni ure hoje postaja megla vedno redkejša in skoraj že na grebenu nas pričaka nepozaben razgled.
Tolsta Košuta
Megla praktično pri naših nogah a glave v soncu.
Vrhovi gledajo iz megli kot majhni otočki. Kvarner. Pravi mali slovenski gorski kvarner.
Kakšen privilegij imava danes. In povsem po najini zaslugi. Ker sva šli.
Najprej pridemo vse skupaj na Vzhodni vrh Tolste košute, kjer se pofočkamo, fotografiramo in opravimo s planinsko birokracijo. Saj veste kaj je to. Vpisi, žigosanje, slikanje …
planinska birokracija
Odločiva se, da podaljšava pot še do sosednjega vrha – vzhodnega vrha Tolste Košute. Posloviva se od pohodnic in greva naprej na manj obiskan vrh Tolste Košute vendar je pot do tja vredna vsakega koraka. Vsakega vdiha. Vsakega pogleda.
Ob poti zagledava v megli na avstrijski strani glorijo. Tega pojava še nisem videla. Je pa dokaj pogost, kadar je sonce za vami in sije skozi meglo ali oblake. Torej je glorija nekakšna sestrična mavrice, ki nastane po oz. ob dežju.
Glorija
Razgledi so osupljivi. Skrivnostni. In mestoma grozljivi. Odsekane pečine, skale, brezna … ki se končajo nekje v neznani, megleni globini.
Človek bi se usedel in samo gledal in užival… samo na slovensko stran. Avstrijska je še vedno v megli … le v daljavi se kažejo posamezni vrhovi.
Polet na luno
Pomalicava in nahraniva še gorsko kavko.
Kavka
In nato počasi navzdol, nazaj do planšarije, kjer naju pričakajo kolegice in častijo pijačo. Navdušene, da sva jih pregovorili.
Ja, včasih je potrebno vztrajati samo še malo, čisto malo, da smo nagrajeni.
To je bila ena od najbolj slikovitih tur letošnjega leta.
Prehodili sva 9 km, naredili cca 900 višincev in preživeli čudovitih šest aktivnih ur v naravi. Bolj kot vse te številke pa je vredno to, da sva se imeli čudovito in preživeli res prelep dan.
Po takem dnevu si samo še želiš, da se tja gor spet vrneš, čim prej. In upaš na dobro vreme.
Vsa podrobnejša navodila glede pohoda boste našli na spletni strani hribi.net.
Prejšnji vikend smo tekli. Mladež že v soboto, mi, “ta stari” pa v nedeljo. Čudovit dan je bil.
Odtekla sem polmaraton, slabo pripravljena, priznam. Ampak počutje je bilo po tekmi čisto solidno.
Aktivni počitek
Priporočljivo je, da po napornem tekaškem dogodku telesu privoščimo nekaj počitka. Telo se mora regenerirati. Staro maratonsko pravilo velja, da mora počitek trajati toliko dni kot je bilo pretečenih kilometrov. 42 dni torej. Dejstvo je, da smo po takšni preizkušnji bolj izpostavljeni poškodbam. Imamo razrahljane vezi in podobno. Počitek seveda ni mišljen v smislu “vse štiri od sebe”. Le naporne tekme in treningi niso priporočljivi.
Skrite pasti regeneracije
Letos nisem pretekla maratona, sem pa polovico. In priznam, danes sem začutila znano bolečino v kolenu in če ne bi imela obutih visokih pohodnih čevljev, bi si prav lahko poškodovala gleženj. To se mi rado dogaja.
Ta teden sem se torej regenerirala tako, da sem predvsem redno delala raztezne vaje in vaje za hrbtenico in moč. Brez teka pa sem zdržala 4 dni.
Peti dan sem odtekla res počasen ravninski 8 km tek, za danes pa je bila v planu planinska tura na Mali Grintovec. Zaradi vremenskih razmer smo se odločile, da zadeva odpade.
Škoda. Mislim, da smo ga “pihnile”. Pa čeprav ni pihalo.
Dan je bil prečudovit.
Proti Prevalu
Grem ven! V hrib!
Pograbila sem pohodne čevlje in palice in jo mahnila kar od doma gor v hrib na pot, po kateri smo včasih samo tekli, dandanašnji pa tam hodim in tečem ter se še vedno občasno izgubljam.
Pohodništvo
Govorim o tekaškem krogu Brdo. Tekaške trase različnih daljin vodijo okoli, na, pod in vse povsod naokrog Klobuka, Stražnega vrha in Utika.
Tekaška pot
Jaz sem jo mahnila po zahodni strani in prišla do Prevala, prečila cesto in mimo ukradenega kipa kurirčka odkorakala po markirani poti na Toško Čelo.
Banditi na delu!
Na Toško Čelo
Izbrala sem daljšo, manj poznano pot, ob kateri zelo rade rastejo marele in tudi ostale gobe. Včasih ti pomežikne tudi kakšen jurček. Žal pa je v poletni mesecih tudi veliko klopov. Kaj več o lokaciji vam pa ne izdam, ker ne bi rada ostala čisto brez gob.
Tudi jesen je lepa
Pot je bila mokra, mestoma drseča, vendar ni bilo prehudo zato sem se ves čas malce jezila sama nase, da se nisem pridružila dekletom, ki so skočila na zajtrk na Veliki Zvoh. Napačna odločitev. Sicer se pa občasno tudi sama rada potepam po hribih.
pohodništvo
Na vrhu hriba me je pričakal lep razgled.
Vrh Peštota
Če sem točnejša, vrh Toško Čelo ne obstaja. Toško Čelo je vas. Najvišji vrh vasi Toškega Čela pa se imenuje Peštota. Vrh je v zasebni lasti, obkrožajo ga visoke smreke, katere je zasadil lastnik. Ni navdušen nad obiskom pohodnikov zato se tja ne vračam več.
Pogled na Kamniško savinjske alpe
Skok na Stražni vrh
Vračala sem se po drugi poti vse do kurirčka, nato pa sem se na Prevalu odpravila po tekaški poti proti Klobuku. Sredi poti se odcepi potka proti vrhu Stražnega vrha, kjer sem se pofočkala in naredila kar nekaj lepih fotografij.
Stražni vrh
pohodništvoKuža je izgubil darilo!pod Stražnim vrhom
Sledil je spust in ob izstopu iz gozda me je čakalo presenečenje na travniku. Živali! Kravice, bik, kozice.
Živalice
Kmetija Pr` Adam
Odločim se, da skočim še do kmetije Pr` Adam po nekaj zelenjave. Stročji fižol za dobro kosilo. Prijazni gospod mi podari še domači sir za žar. Jutri ga preizkusim.
Kdo ga najde?
Rezime
Domov sem se vrnila po prijetnih treh urah hoda. Prehodila sem 10 km in naredila 250 višincev ter osvojila dva že velikokrat osvojena vrhova. Toško Čelo in Stražni vrh. Nekaj je pa le bilo.
Rožica z mravljico.
Pa še “spremna beseda”
Sprva sem imela namen napisati tekaško analizo vezano na nedeljski polmaraton. Res me zanima, koliko kilometrov mi je sploh uspelo preteči kot pripravo na tekmo. Bo počakalo.
Pa sem ga pihnila!
Na koncu pa še opozorilo: v prihodnosti imam na tej strani namen zapisovati utrinke pohodnih tur. Tekaških nasvetov bo bolj malo. Če pa bodo – bodo bolj penzionistično obarvani. Toliko v vednost in opozorilo.
Leto 2023 je bilo tekaško zadovoljivo, saj mi je končno spet uspelo preteči maraton. Pa čeprav prav potihoma mislim, da si ga nisem ravno “zaslužila”, glede na malo število pretečenih kilometrov.
Vendar stvari niso več take, kot so bile nekoč.
Skušam teči bolj z glavo. Zakaj? Da bom lahko še dolgo tekla, brez poškodb oz. s čim manj bolečinami. Tek potrebujem kot hrano in vodo. Je praktično del telesne in mentalne higiene. Hrana in voda mi omogočata fizično preživetje, tek pa mentalno. Prinaša mi nekakšno ravnovesje. Na nek način me prizemlji in hkrati osvobodi, prežene nepotrebne strahove, pomaga videti stvari jasneje, pomaga živeti.
Tek mora biti. Brez njega nisem prava jaz. Maraton pa lahko pogrešam.
Tek je smešen. Če ne tečem me vse boli. Vključno z dušo. Če tečem, me tudi kaj boli ampak na dober način. In kasneje se bolje počutim.
V letu 2023 sem pretekla 705,21 km v povprečnem tempu 7:20 min/km kar mi je vzelo vsega skupaj samo 86 ur, 11 minut in 11 sekund. Ob tem sem naredila za 6.139 m vzpona.
Marsikomu ta številka ne pomeni nič ali pa zelo malo. Kakorkoli pa vam lahko zatrdim, da številka ni visoka. Vendar mi takšna količina teka v zadnjih nekaj letih povsem ustreza. Ob predpostavki, da starejši tekači potrebujemo več regeneracije, je to čisto v redu. Stvar deluje.
V letu 2023 sem zabeležila tudi dve tekmi. Polmaraton v Bovcu in maraton v Ljubljani. Na obeh sem dosegla osebni rekord “v obratnem smislu”. Letos sem namreč tekla obe tekmi najpočasneje. Ampak cilj je bil – preteči maraton. Preteči maraton je že samo po sebi zmaga.
Poleg teka beležim še vožnjo s kolesom in planinarjenje.
Kolesarskih kilometrov se je nabralo gotovo več kot 320 zabeleženih in so predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva.
Na koncu pa dejavnost, ki sodi ob bok teku. Gorništvo, planinarjenje, potepanje po naših prečudovitih hribih.
Gore, planine, hribi. Ko se čas ustavi, če si le dovolimo. Tam gori je drug svet. Najlepši. Čist. In jasen tudi kadar dežuje.
Pohodniških kilometrov se je nabralo 265 km v daljino in 14.120 metrov v višino. Precej približne številke.
Spodaj navajam nekaj nepozabnih planinskih tur, ki sva jih opravila s Fricem sama, še večkrat pa skupaj z najinimi dragimi prijatelji.
Iz poti na Polhograjsko Grmado (898 nm), 4. 2. 2023
Štartala sva v Dvoru mimo Kuclja proti Lovski koči na Malo Grmado in nato naprej na Polhograjsko Grmado. Povratek po drugi strani nazaj do Lovske koče in nato po isti poti nazaj na obvezen postanek Pr Andrejcu.
Gradišče, Velika planina, 10.2.2023
Super zimski izlet, midva z derezami in v pohodnih čevljih, Bojan pa je imel s seboj še turne smučke. Ko se je iz vrha Gradišča pognal navzdol sva samo še slišala: “Jodldudldiiii…”
Iz poti na Utik, 23. 2. 2023
Tole je bil bolj tekaški izlet v solo izvedbi. Krožna pot okoli Utika in Klobuka, mestoma markirana pot. Ampak moje skrite stezice so prijetnejše. Sedaj veste zakaj se naselje pod Utikom imenuje Podutik.
Pogled iz stolpa na Orlah, 26. 2. 2023
Prijeten pohod s prijateljema z Iko od Sv. Urha na Orle. Razgled iz vrha novega stolpa je vreden ogleda.
Sivka, 4.3.2023
Tura od Pasje ravni do Sivke in nazaj, križem kražem v snegu po gozdu in med smrekami.
Pasja ravan, 4.3.2023Peštota – najvišji vrh Toškega Čela, 10.3.2023
Leta 2023 je posebno tudi po tem, da sem v tem letu prvič osvojila najvišji vrh Toškega Čela. Vedno smo samo vedeli, da je tam nekje… 10. marca 2023 pa sem ga le odkrila in ovekovečila.
Štefanja gora, 18.3.2023
Leta 2023 sva bila tudi prvič na Štefanji gori. Luštno!
Pogled proti Kočni in Grintovcu iz poti na Štefanjo goro, 18.3.2023Potepanja po Kamenjaku, 15.4.2023
Kamenjak ni hrib, je čaroben polotok v hrvaški Istri katerega sva z najinima dragima prijateljema prehodila po dolgem in počez, praktično v vseh letnih časih. Neprecenljivo.
Planina Prevala – Bornova pot, 6.5.2023
Tudi na Planini Prevala sem bila v letu 2023 prvič. No, vsaj po poti tunelov – Bornovi poti.
Jelovica – iz poti na Vodiško planino, 21.5.2023
Jelovica in njeni temni gozdovi… mestoma sva se malce zgubljala ampak kdor išče – ta najde. Tudi midva sva.
Jamnik, 21.5.2023Na Toško Čelo, 15.7.2023
Jp. Ni bil jurček!
Potepanja po Polhograjskih dolomitih, 23.7.2023
Kadar ne veš kam – Polhograjci so vedno pri roki. No, pri nogah.
Iz poti na Malo košuto, pot precej izpostavljena, slabo markirana oz. markacij sploh ni. 29.7.2023.Mala košuta, 1790 nm, 29.7.2023
Mestoma grozljivo. Markirano? Uf!
Slap Gorejca, 6.8.2023
Toliko fantastičnih poti!
Pravljične poti Loga pod Mangartom, 6.8.2023
Ali je sploh še kje lepše?
Iz poti na Nemške glave (1597 nm), 7.8.2023
Adrenalin… brezpotje … včasih se je potrebno obrniti tik pod vrhom.
Slap Zaročenca, 7.8.2023
Slap Zaročenca sva pa le našla. Čeprav sva Poročenca.
Iz poti Od Mlinča na Mangartsko sedlo (2055 nm), 8.8.2023
Dobro sva se nahodila in prav hvaležna sem, da sva šla na Mangartsko sedlo enkrat še v pohodnih čevljih. Super tura, čudoviti razgledi.
Velika korita Soče, 9.8.2o23
Itak vemo, da je to ena sama čarobna pravljica.
Krožna pot Loške Koritnice, 10.8.2023
Prijetna pot, lepi razgledi, mir in tišina.
Pragozd pod Jalovcem in Mangartom, 10.8.2023
V tem gozdu pa prav čakaš, da se prikaže kakšna vila ali pa vilinec. Čarobno.
Od Sedla pod Mangartom do vznožja vzpona na Mangart, 11.8.2023
Prvoten plan je bil vrh, vendar je vzpon preprečilo slabo počutje. Sva pa vneto čakala na najina junaka. “Tam gor sta! Ju vidiš?”
Mangart je padel! Bravo!Razgled iz Velikega Selišnika (1952 nm), 14.8.2023
Veliki Selišnik se nahaja poleg bolj znanega Viševnika. Je pa pot na Veliki Selišnik toliko bolj zahtevna. Ženski del odprave je bil (beri: sem bila) kar malo siten.
Dom na planini Korošica, 10. september 2023
Kako lepo! Lepo je bilo biti tukaj skupaj s prijateljema in z Iko.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Le kateri Ljubljančan ne pozna Toškega Čela? Pa veste, kaj Toško Čelo sploh je?
Toško Čelo je vas v Mestni občini Ljubljana na nadmorski višini 552 m in edino samostojno naselje v ljubljanski Četrtni skupnosti Dravlje. Kraj je prijetna izletniška točka, saj je z vrha slemena lep razgled na mesto in širšo okolico.
Le malo ljudi ve, da je najvišji vrh naselja Toško Čelo vrh Peštota (590 n.m.). Torej Toško Čelo sploh ni vrh ampak naselje. Naselje oz. vas Toško Čelo ima razgibano zgodovino in pomembno mesto v 2. svetovni vojni.
Kot partizansko oporišče z močno kurirsko dejavnostjo predvsem v obdobju od novembra 1941 do marca 1942. Oborožena tričlanska patrulja je sporočila predajala pod Toškim Čelom, na mestu kjer danes stoji kip partizanskega kurirčka in prenašala “kurirčkovo pošto” na Medenski hrib, ki je bil na nemški strani meje. To je bila praktično vez med Ljubljano in Gorenjsko. Italijanski fašisti so v znak maščevanja vas Toško Čelo požgali do tal 19. marca 1943.
Vas je bila v celoti obnovljena po vojni in je danes s svojim vrhom Peštota, priljubljena izletniško rekreativna točka nad Ljubljano. S slikovitim razgledom na mesto in okolico ter Kamniško Savinjske Alpe je danes Toško Čelo s svojo bližnjo in tudi daljno okolico pravi pravcati celoletni “naravni fitnes”.
Najbližji dostop je iz Podutika in sama se v meglenih jesensko-zimskih dneh večkrat zapeljem skozi meglo in smog z avtom do vasi Toško Čelo in tečem v soncu od Toškega Čela do vasi Topol in na vrh Sv. Katarine, praktično v popolni idili in miru. Ljubljana pa ostaja pogreznjena v beli gošči.
Prijetna je gozdna pot iz smeri Šentvid vendar pozor: v megli se lahko hitro izgubite.
Na Toško Čelo se lahko podate tudi po cesti, ki vodi od Celovške ceste mimo Pržana, Dolnic in Glincami s slikovito cerkvijo Sv. Antona Puščavnika iz leta 1526. V bližnjem gozdu se nahaja Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Nadaljujemo po cesti mimo kamnoloma in na prelazu oz. prevalu Prevlanik (378 n.m.) zavijemo desno mimo spomenika Kurirčka Dolomitskega odreda, na Toško Čelo.
Toško Čelo lahko obiskujete praktično preko celega leta. Pot kurirjev in vezistov je markirana, sicer pa proti vrhu vodi več dobro uhojenih poti.
Za tiste manj sigurne pa še vedno ostane asfaltirana cesta, na srečo avtomobili niso prav pogosti.
Vrh Peštota nad Toškim Čelom je skrit. Naj vam bo spodnji zemljevid v pomoč:
Točko Čelo
Pod vrhom Peštota je planota s pogledom na čudovito panoramo Kamniško Savinjskih Alp. Lahko se spočijete na klopi in uživate v razgledu in miru.
Peštota – Toško Čelo
Kaj pa pozimi? Tisti, ki nismo ravno ljubitelji fitnesa in zaprtih prostorov, si lahko privoščimo hitro hojo v popoldnevih kratkih zimskih dni v soju čelnih svetilk vse do Lovske koče na Toškem Čelu, kjer nas bodo vedno prijazno sprejeli in pogostili z odličnimi domačimi flancati. Zimski pohodi v sneženi gazi so idilični. Pravljični. Celo adrenalinski, če opaziš ob poti svetleče se oči, ki te opazujejo vsaj tako prestrašeno kot jih ti. Navadno se izkaže, da je samo prestrašen muc iz bližnje kmetije ali hiše. Pa brez panike: pozimi medvedi spijo.
Peštota – Toško Čelo
Mestoma je planinska pot precej strma in v primeru snega in vlage drseča, zato priporočam uporabo primerne obutve in pohodnih palic. Male dereze so super v primeru zmrzali. Hoja s palicami je tudi sicer priporočljiva, saj na ta način aktiviramo večji sklop naših mišic ter omilimo pritisk na kolena in prste nog ob spustu.
V toplejšem delu leta pa boste na cesti Podutik – Toško Čelo boste ves čas srečevali kolesarje, predvsem opremljene z gorskimi in treking kolesi. Krajše dneve in vremensko nestabilne dneve lahko izkoristite tudi za hiter kolesarski vzpon na Toško Čelo. Kolesarjenje na Toško Čelo sploh ni enostavno zato se boste kar konkretno prepotili. Če vam ni dovolj lahko zadevo ponavljate v nedogled, npr. od Kurirčka do table Toško Čelo. Odličen trening moči.
Sicer pa na Toško Čelo najraje tečem. Glede težavnosti skoraj ne znam povedati kaj je lažje oz. težje. Tekaški korak ali kolesarski obrat. Verjetno je ključ v kondiciji oziroma v razmerju med tekaško kolesarskimi kilometri.
Tek na Toško Čelo in morda še naprej do Topola ter po želji do vznožja Polhograjske grmade ali do cerkvice na Sv. Katarini je odličen trening moči in vzdržljivosti. Teren je zahtevnejši od najtežjega dela tekaške trase Teka trojk zato vsem tistim, ki želite 29 km v maju preteči bolj suvereno in predvsem hitreje, tak trening toplo priporočam. Preberite: Podutik-Toško Čelo-Topol-Sv.Katarina-Podutik)!
Če spadate med tiste ljudi, ki pravijo: “Kakšen hrib pa je to, če na vrhu ni gostilne?!” naj vas potolažim. Ne le ena, dve! Lovska koča je praktično ves čas, razen ob ponedeljkih, odprta. Odpiralni oz. delovni čas Gostišča Bitenc pa ni tako zelo zanesljiv.
Gibanje je pomembno za naše zdravje. Začinite svoji trening in namesto fitnesa obiščite Toško Čelo in poiščite njegov pravi vrh: Peštoto!
Vroči poletni dnevi naj ne bodo izgovor za skrivanje za zidovi stanovanja in ležanje pod klimatskimi napravami. Včasih je potrebno kar dobro napeti možgančke, da najdemo zase primerno turo.
Tokrat sva iskala predvsem turo primerno za vroče poletne dni: senca, po možnosti ob vodi ter z maksimalno 500 mt višinske razlike. Na sotesko Pekel pri Borovnici s svojimi čudovitimi petimi slapovi se je spomnil mož. Pridružil se nama je še Bojan.
Začetek poti je iz parkirišča pred Gostiščem Pekel. Bili smo dovolj zgodnji, da ni bilo praktično nikogar in tako je ostalo do povratka na izhodišče.
Kljub letošnji izredni suši je v soteski še vedno čutiti vlago. Pričakovala sem, da praktično ne bo vode, vendar je je bilo dovolj. Vidnih je bilo vseh pet slapov.
Vhod v sotesko, foto: Mojca Vesel
Za pohod potrebujete dobre pohodne čevlje, priporočam tudi palice. Pozimi pa prav gotovo še vsaj dereze.
Pot ni primerna za mlajše otroke saj je mestoma zelo izpostavljena. Kljub suši je še vedno na posameznih delih poti le ta vlažna in drseča.
Na izhodišču oz. ob povratku lahko obiščete Gostišče Pekel ter se odžejate in okrepčate. Če ste bolj pozne sorte. Mi smo bili žal prezgodnji. Sreče tudi nismo imeli s kmečkim turizmom na Pristavi. Odsotni zaradi dopusta. Zato vedno pravim: na pot nikoli brez vode in vsaj manjšega prigrizka.
Kmečki turizem Pristava, foto: Mojca Vesel
Želim vam varen korak in obilo užitkov v naši prelepi naravi. Pa še nekaj foto utrinkov :).
Ne veste kam na dopust? Od pozne pomladi do jeseni je odlična izbira otok Iž. Različne aktivnosti, pestra zgodovina, odlična kulinarika in nepozabna nastanitev – vse to boste izvedeli v nadaljevanju.
Otok Iž (Es)
Otok Iž leži med Dugim otokom in Ugljanom v velikosti približno 18 km2. Na otoku sta dva večja kraja Mali Iž in Veli Iž. Zgodovinsko je otok zelo star, na njem so najdeni predmeti iz rimske dobe. Da je bilo področje poseljeno že v antiki je razvidno iz starohrvaške arhitekture.
Otok Iž je praktično nedotaknjen. Občutek imaš, da življenje teče kot pred 1000 leti.
Otok Iž
Sicer pa je otok zelo miren. Morda je malce več dogajanja v Velem Ižu vendar je Mali Iž zaradi svoje slikovitosti, miru in nedotaknjenosti prav gotovo prva izbira.
Kraljevina Iž
Prebivalci Iža so zanimivi ljudje, imajo praktično svoj jezik ali pa tako močan dialekt, da ne razumeš skoraj ničesar. Iž je namreč kraljevina. Tako pravijo…
Upam, da boste imeli srečo in priložnost biti prisotni na tradicionalni Iški fešti. Prebivalci se takrat oblečejo v narodne noše in plešejo stare otoške plese. Pojejo ter pripravljajo domače tradicionalne jedi. Vrhunec pa je izbor Iškega kralja z mandatom enega leta.
Praznovanje se prične že popoldan, ko se mladi in mladi po srcu na čolnih in barkah povežejo skupaj z vrvjo ter kot pravo ladjevje odplujejo ob petju (in pitju) na Veli Iž.
Po pristanku na trgu v Velem Ižu so tokrat ob svečanem govoru, katerega je skoraj nemogoče razumeti, odstavili starega in imenovali novega kralja. Turisti smo ob huronskem smejanju in ploskanju uvideli, da se ob tem strahovito zabavajo. Nato je sledilo rajanje.
Mali Iž
Najbolj idilično mesto na otoku je mestece Mali Iž s 1000 let staro cerkvico in pokopališčem, ki je zaščiteno. Sicer pa je bilo včasih v okolici Malega Iža skrivališče piratov.
Že na prvi pogled sem se zaljubila v to slikovito, neokrnjeno vasico na hribčku. Kasneje izvem, da Mali Iž sestavlja več zaselkov: Porovac, Knež, Makovac, Komoševa in Muće.
Kmalu sem se prepričala, da so tudi prebivalci posebni. Prvotni občutek, da morda nisem ravno dobrodošla se je kmalu spremenil potem, ko so se domačini navadili, da že navsezgodaj pritečem od nekje, skočim v morje in odbrzim v trgovino po kruh. Po tednu dni sem bila njihova.
Mali Iž ima svoj praznik 15. avgusta. To je dan Marije zaščitnice vseh Maloižanov. Domačini se ob domačih specialitetah, ki so na voljo vsem, ob plesu in glasbi zabavajo vse do jutra. Tudi midva sva se.
Otok Iž – Fešta
Čarobni otok Iž
Z možem sva zagovornika aktivnega dopusta. Tako sva se odpravila na dopust s polno »bojno opremo«: kolesa s čelado in ostala kolesarska in tekaška krama, plavutke, maska, balinci, karte. Celo čoln (gumenjak) sva si izposodila pri prijatelju. Privoščila sva si namreč enega od najinih redkih tri tedne trajajočih dopustov na isti destinaciji. Otok Iž.
Otok Iž… o katerem se nisva pozanimala skoraj nič. Misleč, da je tudi ta jadranski otok kot vsi ostali otoki. Za naju je pomembno, da je čista voda, senca, sveža riba in samostojen apartma ali manjša hiša na mirni lokaciji z obveznim žarom za peko. To je sanjska destinacija.
Najboljša nastanitev
Za prijeten dopust je pomembna tako dobra nastanitev kot dobri sosedje.
Kdo je tip, ki stoji poleg najinih gostiteljev? Malce sumničavo naju je opazoval, midva pa njega. Lado je prijazen človek in je sosedom priskočil na pomoč ob oddaji apartmajske hišice.
»Če kaj ne vesta, vprašajta kar Ladota. On vse ve!«
Slovenski Ižan Lado Skok
Tako je tudi bilo. Neusahljiv vir informacij in dobre volje. Mislim, da ve veliko več o otoku Ižu kot sami prebivalci. Zgodovina, dogodki, prigode, anekdote, kulinarika, šport …. Sicer pa o njem veliko povedo tudi domačini, saj so ga vzeli za svojega in ga neizmerno spoštujejo.
»Vidva samo recita, da vaju pošilja Lado!«
In tako sva imela najboljšega soseda na celem Ižu.
Ne bo vam žal, če se boste odločili za apartmaje, katerih srce in duša je Slovenec Lado Skok. Poleg prijetnih apartmanov, bazena in okolice ter srčnosti gostitelja boste deležni prenekaterih koristnih informacij in anekdot, ki navadnim turistom niso dostopne. Pa še kakšne večje neumnosti vas bo obvaroval. Tako kot je naju.
Otok Iž je poln presenečenj in neštetih možnosti preživljanja prostega časa. Majhen na pogled – a neskončen po svoji raznolikosti. O različnih možnostih rekreacije in doživetij na pravljičnem otoku Ižu preberite v nadaljevanju.
Kolesarjenje
Kolesarjenje – otok Iž
Promet je redek, kolesar je varen saj na otoku skorajda ni cest. Domačini se vozijo s starimi neregistriranimi avtomobili. Kljub temu Iž premore prometnega policaja na motorčku, ki zna hitro napisati kazen za napačno parkiranje. Avtomobila, ne kolesa.
Prav dolgih avanturističnih kolesarskih popotovanj na Ižu ne boste mogli izvesti. Malce več izbire imajo srečneži z gorskimi kolesi.
Teren za kolesarjenje je precej strm in razgiban. Poleg asfaltne ceste in betoniranih poti, ki so si jih uredili domačini med nasadi oljk, lahko kolesarjenje združite z rekreacijo in raziskovanjem otočka. Priporočam nekaj kondicije in zdrave trme.⁸
ù
Drugače pa lahko kolesa uporabljate kot prevozno sredstvo. Če imate radi ribe, je odlična destinacija ribogojnica s svežimi brancini in oradami. Nahaja se kakšen kilometer pred Velim Ižem. Priporočam, da pedala zavrtite še do mesta, kjer vas v domači pekarnici čaka nebeško dober domači kruh.
Sicer pa je odlično tudi Ižko oljčno olje. Pridobivajo ga še na stari način, prav tako kot pred stotimi leti, brez kakršnekoli kemične ali industrijske obdelave.
Tek
Tek – otok Iž
Glede na izjemno majhnost otoka je razumljivo, da klasičnih dolgih tekov ni mogoče opraviti. Kar pa sploh ni slabo. Privoščite si drugačen trening po razgibanem terenu in različnih tekaških podlagah.
V zadnjem času je izredno priljubljen t.i. “trail running”, tek v naravi po planinskih poteh in hribovitem terenu, polnem dvigov in spustov. Zaradi samega terena sem bila na Ižu vanj praktično prisiljena in danes ga obožujem.
Tek po brezpotjih, kolovozih, kozjih stezicah, iz ene strani Iža na drugo stran… na obeh straneh pa slano nebeško sinje morje. Praktično ne srečaš nikogar, le kakšen radoveden osliček iz oljčnega nasada te pozdravi. Tudi izgubiti se ne moreš. Če pa se vam zazdi, da ne veste kje ste, odtecite pravokotno v hrib na vrh otoka. Vaša trenutna lokacija vam bo hitro jasna. Rešen problem.
Plavanje
Skok iz pomola v Malem Ižu
Z njim se dan lahko prične. Takoj po teku, seveda.
Mali Iž ima simpatičen pomol iz katerega se lahko kar v tekaški opremi poženete v morje. Idealno! No, superge pa vseeno sezujte.
Čez dan izkoristite vsak trenutek in plavajte čimveč. Plavanje je čudovita vadba za celotno telo in dušo.
Pohodništvo
Otok je prepreden s pohodniškimi potmi, katerih večina je primerna tudi za gorsko kolesarjenje. Poti so označene, na turistični agenciji pa so na voljo tudi kvalitetni zemljevidi z opisi posameznih znamenitosti in zanimivosti.
Otok Iž – Karta Trekking & biking
Potovanja
Lokacija Iža je primerna za obisk bližnjih Kornatov, Ugljana, Pašmana, Rave in Dugega otoka. Otok je namreč dobro povezan z Zadrom in sosednjimi otoki.
Dugi otok – plaža Sakarun
Otok Iž obdaja veliko slikovitih zalivčkov in malih otočkov. Če imate za to primeren čoln in znanje, lahko plovbo opravite sami. Drugače pa se pridružite kakšni od organiziranih skupin.
Avanturizem
Tu pa je vsak svoj avtor. Mi smo se lotili – vožnje s čolnom.
Že takoj drugi dan našega prihoda na otok Iž smo želeli z izposojenim čolnom gumenjakom obiskati bližnji zaliv Kamenjak.
Slovenski Ižan Lado Skok, katerega ste spoznali v v začetku članka, nam je prijazno svetoval, naj svoj prvi zagon čolna ne opravljamo spodaj v marini.
Mali Iž
»Zakaj bi se vam vsi smejali? Pojdite v zaliv s privezi ob trajektni luki.«
In smo šli. Čoln nam je uspelo sestaviti brez problema. Z manjšimi problemčki je uspel tudi projekt preverjanja vžiga motorja.
Nato smo odrinili čoln od obale, se nekako zvlekli v čoln in s kapitanom sva pričela navdušeno veslati. Ne bom podrobno o tem, kako smo se že takoj zapletli v bojo, ki me je spominjala na Wilsona (Brodolom, Tom Hanks v glavni vlogi). Ko nas je Wilson končno spustil iz svojih krempljev, sva s kapitanom še odločneje zaveslala, a v resnici smo se le vrteli … in se vrtela v krogu. Ostala posadka (hčeri), sta se vedno bolj smejali, midva pa kričala eden drugemu, da mora veslati ravno v nasprotno smer. Zmedo je presekal kapitan z odločitvijo, da bo vžgal motor.
Sedaj se je šele začelo. V tistem zalivčku gre resnično vse v nasprotno smer! Namesto ven, na morje, stran od čolnov in obale smo šli vedno hitreje nazaj na obalo med čolne in skale.
»Pazi! Zaleteli se bomo v čoln!« Kapitan samo stiska ustnice, punci se vedno bolj smejita, jaz pa gledam, kdaj bomo morali izskočiti, da se ne bomo razbili na skalah s čolnom vred. V strašni eksploziji! V tistem opazim nekoga na sosednjem čolnu, kako se zabava in se nam smeji! Mi pa še kar drvimo v obalo, kapetan še bolj stiska ustnice, punci utihneta ali bolje otrpneta. Za centimeter zgrešimo čoln, a naš kapitan je dobil občutek in se umetelno izognil naslednjemu ter nato nekako obrnil gumenjak ven na odprto morje. Rešeni!
Vse zadovoljne smo hvalile kapitana: “Kakšen manever! Sedaj bo pa šlo! Juhuuu!”
Šlo je kakšnih pet minut, zunaj zaliva je namreč pihalo, tok je bil premočan, valovi previsoki. Komaj nam je še uspelo obrniti čoln in se vrniti nazaj v zaliv.
Neznancu na čolnu, ki se nam je smejal, sta se pridružila še dva radovedneža.
“Nam že mahajo”, kar verjeti ne morem. Seveda, brezplačno »Pozorište na moru«.
Kapitan zmanjša hitrost, počasi gremo proti obali in mestu s privezom. Pametno smo izbrali smo lokacijo, kjer v bližini ni čolnov. Počasi, počasi gremo naprej. Kapitan ugasne motor.
»Vrzi sidro!« mi ukaže. »Daj, daj, hitro!«
Nekam vržem sidro.
»Primi vrv!«
Uf, dobro, da je povedal, sicer bi šlo že kar takoj oboje v paketu.
»Dobro, drži konec vrvi,« mi zabiča.
Držim vrv tako močno, da me boli zapestje.
Počasi lezemo proti obali…
Naenkrat spet panika.
»Prehitro gremo! Zaleteli se bomo v obalo!«
Kaj naj?! V roki držim vrv z vso silo, da je ne izgubim. Urška hrbtno čofne v morje z nahrbtnikom vred, Nina skoči v plitvino, jaz kričim: »Kje je Urška?!?!«
Ne vem kako, kdaj in zakaj, a nekako nam je uspelo zaustaviti čoln.
Kapitan spleza ven in ukaže: «Podaj mi vrv!«
Stegnem roko z vrvjo, da mu jo podam.
»Pa kje imaš vrv? Zakaj mi moliš roko?«
Pogledam v roko in jo razprem. Ni vrvi. Kar gledam, saj ne morem verjeti. Vrv skoraj še čutim v dlani, a je dejansko ni videti nikjer. Urška mokra kot miš se reži kot pečen zajec. Nina me nejeverno gleda misleč, da se hecam.
»Ni je!« ugotovim.
Kakšna morasta vožnja! Jaz se tega s čolnom ne grem več! Teorija in praksa sta res dva različna svetova.
Kulinarika na Ižu
Vedno se prileže dobro jesti. Vsak dan sveža riba na Ižu je zagotovljena. Iz bližnje ribogojnice orad in brancinov, jedilnik popestrijo tudi ulovi lokalnih ribičev.
Sardelice ala Skok
Ulovljene sardelice nekaj metrov od apartmaja je smrtni greh spraviti v hladilnik. »Takoj jih očistita in na žar z njimi!«
Sardelicam odstraniš glavo, odrežeš od vratu proti repu na trebuhu tanek podolgovat trikotnik, splahneš, dobro osušiš in hop na žar. Nikar jih ne solite.
Slika je simbolična
Dober tek! Boljših še nisem jedla.
Odhod
Otok Iž boste zagotovo zapustili z najkajsnejšim trajektom. Tudi midva sva ga in to z zelo težkim srcem. Ne samo, da je bilo konec dopusta, konec je bilo tega dopusta.
Še se bova vračala. Čez nekaj let. Zagotovo. In zagotovo brez čolna.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pelješac kot izbira za aktivni dopust z vinogradi, vetrnimi elektrarnami. Ston, Žuljana, Trstenik … ter kristalno čisto morje.
Kam naj gre na dopust nekdo, ki bi rad malce lenaril, veliko plaval, tekel in kar nekaj kolesaril?
Včasih preveč načrtovanja in planiranja ni dobro. Sicer greste lahko na dopust že vsega siti, utrujeni in kar je najslabše: s pričakovanjem nečesa, česar ni.
Pustite se presenetiti. Da pa presenečenje ne bo preveliko, preverite kraj dopustovanja preprosto na spletu. Google earth – Street View. Preverite kraj, okolico, plažo…
Mogoče se odločite za …. Pelješac. Točneje…. Žuljana. Sicer pa imamo vedno vsi svoj izhod v sili: kar koli – tam okoli!
Ko izberete destinacijo je potrebno le še zmetati bolj in manj nepotrebno »navlako« v avto in …. gremo!
Vendar pozor! Nikar ne pozabite kolesa in superg. Morda pohodnih čevljev. Dokumentov in denarja oz. plačilnih kartic. Vse ostalo je pogrešljivo in nadomestljivo.
Nastanitev?
Če ste sami “veliki”, zdravi in odrasli: kje sploh je problem? Pojdite enkrat kar tako, na »blef«! Neobvezujoče. Na Pelješac!
Polotok v južni Dalmaciji. Iz Ljubljane je oddaljen dobrih 600 kilometrov, kar predstavlja okoli sedem ur in pol vožnje. Vendar – pozor! Otok je dolg 65 km in širok 6. Cesta na polotoku sicer ni slaba, vendar je precej hribovita in vijugasta med številnimi vinogradi zato je previdna vožnja priporočljiva.
Najvišja gora na Pelješcu sega v višino 961 mnm, Sveti Ilija. Med domačini imenovana Zmijsko brdo ali Monte Vipera. Verjemite, Pelješac je še kako poznan tudi plezalecem. Če želite osvojiti vrh se odpravite dovolj zgodaj.
Sv. Ilija
Kdaj na pot? Predlagam čim prej. In če želite dopust izkoristiti kar najbolje, je to seveda takoj po službi.
Zahvaljujoč se odličnim cestnim povezavam boste kot bi mignil na križišču, kjer se odcepite desno na Pelješac, smerkoz Ston.
Pogled na Ston
Prvo večje naselje na Pelješcu je Mali Ston in sledi mu Ston, imenovan tudi Ston Veli. Pravi mali Dubrovnik. Poznan je po solinah in čudovitih obalah za kopanje, predvsem Prapretna, preden so ga spremenili v trajektno luko.
Ston
Ston morate obiskati in preživeti tu vsaj en dan. Prehodite obzidje in se sprehodite po uličicah med kamnitimi stavbami. Ston so ustanovili Dubrovčani v 14. Stoletju. Mali in Veli Ston so povezali z obzidjem dolgim 7500 metrov z utrdbami, ki je služil obrambi, v obliki nepravilnega peterokotnika. Danes je zid obnovljen in je s 5500 metri najdaljši kamniti zid v Evropi.
Ston Veli
Ston je eden mojih najljubših krajev na zemlji. Pred leti kot skromna vasica z velikansko lipo na sredi trga, malo trgovinico pred cerkvijo in še manjšo gostilno, kjer so prodajali predvsem domače žganje. A od nekdaj ima Ston Veli nek poseben čar. Danes je idilični Ston pravo turistično mesto. Ogromno urejeno parkirišče, obnovljeno obzidje, zastave na stolpih, urejene zgradbe. Lipa je nekako izginila, cerkev je večja in obnovljena deloma zaradi obstreljevanja med vojno ter potresa izpred nekaj let. Ter mala množica kafičev, gostilnic, stojonic, trgovin, živilskim trgom s pestro kulinarično ponudbo. Vse vrvi.
Danes ima Ston še nekaj, kar v preteklosti ni imel. STON WALL MARATHON!Imam ga na svoji »wish listi«.
Slikovita vožnja čez Pelješac mimo Prapretna, nekoč enega najlepših avtocampov.
Prapretno, plaža
Včasih je bil že samo obisk stranišča prava mala avantura. Dolga vrsta pred enim in edinim samcatim straniščem. Neučakani čakajoči pa vseh vrst in narodnosti. Eni s toaletnim papirjem v roki drugi pa s steklenico vode. Če si predolgo odlašal z obiskom wc-ja si se lahko kar obrnil in odšel nazaj s še malce več prtljage. V hlačah, seveda.
Avtocamp Prapretno, Ston, Pelješac
Trstenik, slikovita ribiška vasica. Morda tu najdete nastanitev. Morda le za eno noč ali več. Ali morda v Orebiću. Orebić ni moja izbira. Žal. Morje ni prave barve, cesta je preblizu obale in plaže. Ga pa obožujejo “wind surferji”. Lahko imate srečo in vas čaka prijetno presenečenje. Čista soba, čista posteljnina… in zjutraj fige za zajtrk. Direktno iz drevesa.
Sončni zahod v enem od zalivov Žuljane
A naša izbira je Žuljana! Vas, manjše naselje ob slikovitem zalivu. Teren za tek, plavanje, kolesarjenje. Raj za mnoge potapljače. Ljubitelje narave in okusne zdrave hrane.
Žuljana
Tu je morje tako čudovite barve, peščena plaža s številnimi zalivčki, borovci, zelenje… tišina….pravljica. In odličen ambient za poletno branje.
Poletno branje
Z malo sreče in potrpljenja boste tudi v sezoni našli namestitev. Poklepetajte z domačini, sprehodite se med hišami. Verjemite, ponudbe se bodo na koncu kar vrstile.
Tudi teren za tek je odličen. Lahko tečete ob morju vse do slikovitega Trstenjaka. Lahko pa se odločite za tek v notranjost in v stari del naselja. Možnosti je praktično nešteto.
V nadaljevanju pa vam predstavljam še nekaj relacij za kolesarjenje:
Žuljana – Dubrava – Metohija-Ston-Žuljana
Dolžina: 52 km
Višinska razlika: 650 mt
Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob vinogradih in vetrnih elektrarnah ter številnih vinskih kleti
Predlog: oglejte si kakšno od hribovskih vasic, npr. Zabrdje
Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka, prijetna vožnja ob školjčiščih na vzhodni strani ter konkreten vzpon iz Brijeste proti Putnikovičem
Predlog: postanek v Brijesti, prijetno mestece, vendar obilo sreče pri iskanju gostincev. Vzemite s seboj dovolj VODE!
S kolesom po polotoku
Žuljana-Dubrava-Drače-Janjina-Trstenik-Žuljana
Dolžina: 24 km
Višinska razlika: 400 mt
Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka in ogled mesta Drače
Predlog: predlagam postanek v Drači na pijači ter v Janjini, kjer lahko kupite ribe za kosilo ali večerjo.
Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob zahodni obali Pelješca, strm dvig na vrh Dingača – zmagovalen razgled in vožnja preko tunela v naselje Potomlje ter ravninska vožnja po osrednjem delu Pelješca in spust proti Žuljani.
Predlog: predno zavijete v tunel lahko nadaljujete pot po asfaltni cesti in se spustite do morja in okopate. Ob vrnitvi predlagam postanek v naselju Potomlje na pijači, ker boste garantirano zelo žejni. Uživajte v senci in si privoščite kaj dobrega.
Kaj pa kulinarika?
Če spadate med ljubitelje rib – Žuljana je prava izbira. Med sedmo in osmo uro se sprehodite na obalo, kjer jih lahko kupite od lokalnih ribičev. Če boste zaspali oz. bo ponagajala burja in polna luna, pa zajahajte kolo ali vprežite jeklenega konjička in hop do Janjine, kjer je veeelikanska ribarnica. Sveže ribe zagotovljene!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je v okrnjeni obliki objavljen na straneh preberite.si, 16. 7. 2015.
Pravijo, da se po jutru dan pozna. Nekaj podobnega naj bi veljalo tudi za celo leto. Zato se vsako leto potrudim, da svoj 1. januar začinim s kakšno od meni ljubih dejavnosti. Navadno je to bil tek. Leto pa sem si zavezala pohodne čevlje.
Rada imam božično novoletni čas. Ko smo končno vsi skupaj. Moja družina.
Letos sem ugotovila, da se imamo lahko prav tako lepo tudi brez v nulo počiščenega stanovanja, brezhibne potice in raznovrstnih piškotov. Moje ukvarjanje s sivo ekonomijo, če lahko to imenujem nestrokovno popravljanje rolete, ki me je stalo ponovnih bolečin v križu in tokrat rekordnega števila zaužitih protibolečinskih in protivnetnih tablet, ni bilo niti približno pametno.
V življenju je tako, da vsako svojo odločitev v življenju plačamo. Položimo račune. Nekatere od njih plačujemo celo življenje, druge pa so krajšega roka. Mislim, da sem svoje tokratno neumnost plačala z dvotedensko neaktivnostjo.
In na novega leta dan je padla odločitev, da na ljubo zdrave hrbtenice raje obujem pohodne čevlje in odmaširam po mehki podlagi gor v hrib.
V dobri družbi s Fricem in Bojanom.
Bojan je sinonim za hribolazca. Pozna vse gričke, hribe, gore z vsemi možnimi dostopi in sestopi. Ne le pri nas tudi širom po svetu. Hvaležna sem, da se občasno lahko pridružim njemu in mojemu Fricu. Tokrat je bilo tako.
Na prvega leta dan gremo na najvišji vrh Polhograjskih dolomitov: Tošč.
Zemljevid – barvna karta glede na višino
Še predno sva odšla od doma sva prejela prvi Bojanov klic: “Vzemita s seboj gamaše!”
Poiščeva in spakirava gamaše. Vzamem rezervno švic majico in nekaj novoletnih piškotov ter vodo.
Sledi drugi Bojanov klic: “Vzemita še verižice!”
No, verižice so tiste lahke Verigine dereze. Mestne. Večkrat kot za v hrib sem jih uporabila za tek po ledu. Jaz jim rečem tekaške dereze.
Ne boste verjeli, ampak srečali smo se točno na križišču ceste, ki zavije proti izhodišču.
Veselo si mahamo čez okna avtomobila in si potrobimo. V teh korona časih sem res vesela, ko zagledam prijatelje. Pa čeprav čez steklo in maske…
Parkiramo avtomobile.
Bojan kot vedno pripravljen na vse. Iz avta potegne lopato in odmeče kup snega, tako da lahko midva zelenca parkirava svoj avtomobil ob cesti.
Voščimo si na daljavo, si veselo mahamo. Bliže ne upamo, nevidna meja strahu in previdnosti je med nami.
Najin prijatelj je sicer bolj fit kot večina tridesetletnikov. A v resnici jih šteje že čez sedem desetletij.
Res je prava korenina, velik motivator in optimist. Ljubitelj narave in gibanja.
Sprva krenemo po cesti proti Omejčevi kmetiji. Cesta je razširjena, narejeno je odvodnjavanje. Od daleč zagledamo psa, ki sedi na lesenem podstavku pred hišo in nas budno opazuje. Čakam, da zalaja vendar je tiho vse dokler nismo skoraj čisto blizu. Ko mu povem, da je priden gromko zalaja. Ni zoprn. Je privezan. Samo svoje delo opravlja in je prijazno opozoril lastnika, da se trije tipi “muvajo” okoli kmetije in rinejo gor nekam v gozd.
Dan je oblačen in višje ko se dvigamo bolj je mraz in več je snega. Na poti, ko se Didova pot pridruži poti, ki pelje mimo Omejčeve kmetije, si nadenemo dereze, saj je sneg vedno bolj zbit, pot drseča in mestoma poledenela.
Na poti, ki se pridruži iz Gont se hoče celo prikazati sonce. Srečamo celo nekaj planincev. Na delu poti, kjer se drevesa umaknejo pogledu, uzrem vrsto vrhov Pograjcev: Mali Tošč, Grmada, Mala Grmada….
Osebni arhiv: Tošč 2021
Na vrhu Tošča nas pričaka novoletna smrečica. Prepričana sem, da je smreka, kajti jelke so zahvaljujoč se nesimpatičnemu podajanju informacij uradnega vladnega govorca Jelkota, naravnost nezaželene in nepriljubljene.
Bojan naju informira, da je to že trideseto leto, ko vrh Tošča na višini 1021 n/m krasi novoletni drevešček. Mimogrede: drevešček krasijo bonbončki in v pisane stekleničke zaviti in skriti šnopčki.
Na vrhu zavriskamo. Lep zasnežen kopast vrh. Iz desne strani se proti vrhu dviga gosta megla, na drugo stran pa imamo lep pogled proti Polhovemu Gradcu, Sivki s Pasjo ravnjo. O Triglavu, ki ga lahko ob lepem vremenu uzreš, ni ne duha ne sluha.
Pojemo piškote, spijemo vodo in svoj “koronahin” in krenemo nazaj. Na vrhu je mraz in piha.
Zahvaljujoč derezam je naša hoja varna in lahkotna. Nekaj nasproti hodečih planincev nerodno podrsava. Bojan jih prijazno opozori.
Kmalu se pot odcepi in krenemo na Via Dida. Precej manj je shojena. Hodiš po nekakšnem grabnu do potoka ob katerem je narejena posebna naprava. Reče se ji “norc”. Poskrbi, da črpa vodo po načelih povsem navadne tehnike brez vsake elektrike vse do kmetije na Gontah.
Osebni arhiv – norc Via Dida
Od “norca” naprej je pot malce bolj izpostavljena, potrebna je večja previdnost. Ob najbolj izpostavljenem delu se ustavite in poglejte okoli sebe: zagledali boste lep slap. Po njem teče potoček, ki smo ga uzrli ob norcu.
Osebni arhiv: slap Via Dida
Via Dida pripelje do ceste, ki vodi iz Gont, pri . To je zelo mrzla dolina. Snamemo dereze in gamaše ter krenemo po poti do avta.
Lep dan je bil. Narejenih 7 km v dolžino, 550 v višino. Če bodo vsi dnevi v letu 2021 takšni, bo to odlično leto.Samo zdravje rabimo vsi.
OPOZORILO: tole pa ni članek o teku. Je pa lepa kombinacija. Hoja in tek. Tek in hoja.
Danes bom napisala nekaj takega, kar se spodobi za konec leta. Rada bi napisala nekakšno analizo mojega športnega leta, število obdelanih kilometrov, pregled nastopov na tekaških tekmah, povprečen čas, tempo.
Hm. Pa poglejmo.
Pretekla sem natanko 698,40 km, povprečna hitrost 8,9 km/h ter povprečen srčni utrip 131 udarcev/minuto. Nastopila nisem na nobeni tekmi. Nam jih je odnesla Korona.
V primerjavi z zadnjima dvema letoma po moji maratonski abstinenci zaradi operacije na podplatu sem pretekla 30% več. Glede na to, da je december pretežno tekaško manj aktiven zaradi “spet usekalo v križu” se tolažim z mislijo, da bi bila razdalja vsaj kakšnih 20 km daljša.
Če pretečeno razdaljo primerjam s svojim normalnim “maratonskim” letom pa vidim, da sem naredila polovico manj kilometrov. Vseeno ostajam optimist, da se v letu 2021 spet vrnem na svoja dobra stara tekaška pota.
Prekolesarila sem 565 km, predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva. V službo se namreč največkrat peljem s kolesom. Kolesarjenje kot rekreacijo pa sem nadomestila s pohodništvom. V letu 2020 mi je uspelo nabrati za 630 km horizontalno in 40 km vertikalno.
Ampak: podrobnejši pregled mojih športnih aktivnosti pokaže, da sem bila precej bolj pridna kot je to na prvi pogled videti. Hitrost je malce počasnejša kot leta pred tem, kar pa je posledica dejstva, da sem tekla pretežno po gozdu in ob tem naredila tudi kar nekaj višinske razlike. Sem tudi že “malo” starejša. Vračam se dobesedno nazaj h koreninam. V tekaškem in pohodniškem smislu, namreč. No, upam.
Uf. Resnici na ljubo, sem kar zadovoljna.
Všeč mi je tek po gozdu, obožujem šentviški hrib. Vsakič izberem drugo potko, stezico, kolovoz. Tek po včasih tako oblegani Poti spominov in tovarištva je bil le občasen. Torej, bom nadaljevala s tem. V letu 2021 si želim ponovno preteči maraton. Upam, da mi bo zdravje služilo. V januarju bom pričela podaljševati svojo najdaljšo pretečeno razdaljo v letu 2020, ki je bila 20 km.
V letu 2021 želim ohraniti svojo kolesarsko aktivnost s tem, da ob povratku skočim večkrat mimogrede še na Toško Čelo. Tako bom pridobila nekaj malega na treningu moči. Imam namreč željo, da se odpeljem s kolesom na Vršič. Tokrat samo iz Kranjske Gore.
Na koncu pa tisto, kar me je v letu 2020 po dolgih letih ponovno očaralo. Gore, planine, hribi. Hočem jih več ter osvojiti čim več dva tisočakov.
Foto: osebni arhiv – Montaž
Podrobnejše planiranje bom pa pustila za kdaj drugič. Trenutno sem samo pri željah. In tam se pravzaprav tudi vse prične.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Da, najprej je bil tek. Pa saj v resnici vsi vemo, da človek prej steče kot shodi. Prvi človeški koraki so bolj podobni teku kot hoji.
Tek. Še sama ne vem kdaj sem ga tako vzljubila.
Kot pri večini se je tudi pri meni začelo že v osnovni šoli pa čeprav je bil takrat poudarek predvsem na športih z žogo. Imela sem to srečo, da je bil učitelj telesne vzgoje znani jugoslovanski maratonec, po rodu Črnogorec, ki nam je po svojih najboljših močeh skušal približati tek in predvsem tek na dolge proge.
Vsa slovenska srenja je sicer v tistih časih dihala in živela za našo takrat nadvse uspešno smučarsko reprezentanco. Praktično ni bilo Slovenca, ki ne bi smučal ali si to vsaj želel.
Jaz pa sem tekla za sprostitev.
Tek je bil moj odmor med učenjem. Med učenjem za maturo sem si postavila cilj: vsaj osem krogov na hipodromu v Stožicah.
Tekla sem za Savo, splezala pod železniški črnuški most, si prižgala cigareto – o sveta neumnost – ter opazovala skrivnostne vrtince v globoki reki. Meditacija. Če sem imela srečo, sem pričakala vlak, ki je temeljito pretresel železno konstrukcijo in povzročil pravi mali potres.
Tek za boljšo kondicijo, da bom lažje hodila v gore, višje in dlje. Do Triglava in še naprej. Pogled na Kamniške Alpe iz domačega dvorišča je bil tako zelo mamljiv.
Tekla sem za boljše počutje, zdravje. Brez teka sem se vedno počutila slabo in nekako prazno. Pogosto sem imela skoraj neznosne bolečine v hrbtenici ter glavobole. Da o slabšem razpoloženju ne govorim.
Tekla sem sama in kasneje z mojim Fricem.
Tekla sem, še vedno tečem in vedno bom. Tek je moj način življenja.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Planinarjenje …
S tekaško kondicijo je veliko lažje prilesti v naročje naših prelepih slovenskih gora. Pojdite jih obiskat! S možem sva osvojila praktično celotno Slovensko planinsko transverzalo. Od višjih vrhov nama manjka le Prisojnik. Po moji krivdi, zaradi slabega občutka. Imam močno razvito intuicijo in ta svoj notranji glas rada poslušam.
Kasneje s hčerkama so padli še celotni Polhograjski dolomiti in še marsikateri hrib in gora.
Zadnje čase spet več hodim v hribe. Predvsem v sredogorje. Pred leti sem se hribov v zimskem času izogibala, danes pa jih na novo odkrivam v sneženi preobleki. Pogrešam pa gore, visokogorje. Predvsem meni najdražje Julijce. Vsak dan me vleče tja gor v skale. Visoko. Še višje.
Planinarjenje in hoja v hrib je krasna kombinacija s tekom. Tudi tečem najraje po gozdu, gor in dol, kros tek. Obožujem Polhograjske dolomite, čudoviti so. Primerni tako za hojo kot za tek ali kombinacijo. Na položnejših predelih lahko poizkusite počasi teči. Ni tako hudo. Malce se poigrajte! Če tečete počivate od hoje in ko hodite počivate od teka.
Tek po izletu v hribe pa je itak vedno izreden. Preizkusite.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kolesarjenje …
Ste se tudi vi v otroštvu podili s kolesom po okolici? Z veseljem se spominjam svojega temno zelenega ponija, ki sem si ga kupila v drugem razredu osnovne šole iz lastnih prihrankov. Kot smrklja sem bila med najhitrejšimi vrstniki. S svojim zelenim ponijem sem praktično prevozila bližnjo in daljno okolico doma vključno s zasavskim prodom in črnuških hribovjem. Doma tega seveda niso vedeli.
Kasneje mi je kolo dolgo časa služilo le še kot prevozno sredstvo.
Moj pravi športni rekvizit je postal šele v drugi polovici leta 2008.
Moj najljubši maratonec se je moral žal zaradi zdravstvenih razlogov napornejšemu teku odpovedati, kar pa je uspešno nadomestil s kolesarjenjem ter istočasno postal moj prototip tekaškega trenerja, ki jih je danes že za cel ocean. Dobrih in slabih. Moj pa je itak najboljši.
Ljudje, ki se imamo radi moramo skrbeti za to, da preživljamo svoj prosti čas čim več skupaj. S tem smo tudi medsebojno bolj povezani in se imamo še raje. Tudi midva nisva nobena izjema.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Zato sem se mu pri kolesarjenju z veseljem pridružila. Število tekaških kilometrov se je sicer zmanjšalo za približno 30%, vendar pa so treningi postali bolj razgibani.
Prav tako sem prepričana, da sem svojemu telesu naredila uslugo, saj sem določene dele telesa razbremenila in se na ta način morda izognila tudi kakšni kasnejši resnejši tekaški poškodbi.
Tako je prvi kolesarski podvig vpisan pod datum 10/8/2008.
Svoj tekaški program sem delno prilagodila. Kolesarjenje je dosti manj naporno kot tek, nekje v razmerju 1:4. To pomeni, da bi bil ekvivalent dolgega teka (vsaj 30 km) nekje 120 km kolesarjenja. So pa kolesarski kilometri v družbi resnično prava sprostitev, dogodivščina ter istočasno raziskovanje in potovanje po naši lepi domovini. In tujini. Lepo nadomestilo za vzdržljivostni trening.
Kolesarjenje v hrib pa krasen trening moči.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kljub manjšemu številu tekaških kilometrov ni bil moj čas na naslednjih maratonih nič slabši. Obratno. Moj najboljši čas maratona sega v leto 2012, ko sem na Ljubljanskem maratonu dosegla zame odličen čas – 3:26:31. Zelo se bom morala potruditi, da bom ta svoj osebni rekord še izboljšala.
Plavanje …
Kako čudovit občutek je skok v morje po sicer navdihujočem a napornem teku. Nebeško!
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Plavanje je bilo moja šibka točka. A sem se odločila, da ga izboljšam zato sem se vpisala v plavalni tečaj. V zimskem obdobju veselo plavam v zaprtih bazenih in se trudim izpopolniti svojo tehniko plavanja. Delfina ne bom nikoli odlično obvladala, skok na glavo se mi še nikoli ni prav posrečil, tudi obrati so pojem zase. Ampak Kravl mi pa že gre mnogo bolje…
Foto: PIXABAY
Občutek po plavanju je vedno odličen. V poletnih mesecih mi kar malo manjka plavalnega drila, saj se dejansko raztegneš in razbremeniš vse mišice v telesu. Pa tudi konkretno nadihaš in s tem izboljšaš tehniko dihanja, ki je pri teku spet zelo pomembna.
Mislim, da na nek način aktivno plavanje delno odtehta masažo, ki je za tekače tudi priporočljiva. In to je spet odlična dopolnitev teku.
TELOVADBA
Uf, dolgo je trajalo, da sem vzljubila telesne vaje. No, vsaj na nek način. Vedno sem šla raje kakšen kilometer dalj odteči, kot pa malo več telovaditi. A ravno z leti se je pokazalo, kako zelo pomembna je. Hvaležno nam bo celotno telo in predvsem sklepi.
Predlagam, da se še v postelji najprej temeljito raztegnete ter nato naredite nekaj vaj za:
hrbtenico,
trebuh,
noge,
zadnjico.
Poleg boljše gibljivosti boste utrdili mišice in s tem posredno tudi izboljšali svojo tehniko teka. Za dober tekaški slog so izredno pomembne močne hrbtne in trebušne mišice.
Foto – PIXABAY
Idealno je, da vsaj trikrat tedensko namenite malce več časa telesni vadbi. Izvajate jo lahko sami doma, v fitnesu ali pa se pridružite kakšni skupini. Vaje lahko obogatite tudi z različnimi vadbenimi pripomočki.
Naj prišepnem:
– mišice rok krepim z dvigovanjem pol-kilogramskih ročk kar ob gledanju večernega dnevnika.
Zelo pomembne pa so raztezne vaje. Priporočam, da jih delate vsak dan.
Triatlon …
Ob teku, kolesarjenju in plavanju so se mi utrnile nove ideje in želje. Izboljšati plavalni slog in se morda nekoč podati na kakšen triatlonček v sprint razdalji (750 m plavanja, 20 km kolesarjenja, 5 km teka).
In če se lotimo triatlona bomo morda želeli oddelati polno razdaljo (ultra ali Ironman), ki je sestavljena iz 3860 m plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,195 km teka. Posamezne panožne razdalje niso problematične, vendar vse skupaj? To zna biti problem. Ali bolje: nov izziv.
Foto – PIXABAY
Ja, življenje je res zanimivo… zakaj si ga ne bi še malce bolj začinili, da bo še bolj? Sicer pa življenje samo poskrbi za začimbe za katere ni vedno rečeno, da nam bodo všeč. Zato cenite sedanjost. Sposobnost gibanja. Izkoristite svoje telo. Sedeč na kavču vam ne koristi najbolje.
Namesto konca…
pa predlagam, da kar začnete. Nekaj od zgoraj napisanega vam bo gotovo ugajalo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Nekateri opravijo s Slovensko planinsko potjo (SPP v nadaljevanju) v nekaj dneh. Nekateri pa to priljubljeno planinsko pot sestavljamo celo življenje. Prav lahko se zgodi, da ostanemo tudi brez kakšnega žiga. Pa to sploh ni važno. Važna je prehojena pot in doživetja. Zlitje z naravo in samim seboj.
Kadar ne veva kam, vzameva torej v roke knjižico SPP in preveriva manjkajoče žige. Tokrat sva se odločila za nadaljevanje poti od točke št. 69 po najini verziji knjižic izdanih pri Planinski založbi Slovenije leta 1986.
SPP – Vojsko – Golaki – Predmeja / 2 dni
Tura iz leta 2000 bo ostala nepozabna. To je bil planinski pohod s hčerkama, starima devet in šest let. Kadarkoli pomislim na to turo se spomnim besed, ki jih je izrekla najmlajša, ko smo dosegli vrh Golakov: » Za tole, se je pa splačalo potruditi!« Potem, ko jo je njen ati dvignil na ramena in je končno lahko zagledala celoten razgled po vrhovih smrek Trnovskega gozda pa samo še:«Uau!«.
Prav jezna sem, ampak ne spominjam se točno poteka pričetka in konca poti. Prvi žig smo osvojili v Planinskem domu Rudar, 1080 n/m, naslednji je bil Mali Golak, 1495 n/m. Spominjam se, da smo prespali pa v Iztokovi koči pod Golaki, na 1260 n/m. Koča kot tista iz pravljice Janko in Metka, le da je bil oskrbnik nadvse prijazen in zanimiv človek. Koča je bila polna različnih domačih čajev in »domačih zdravil«. Prav posebej navdušeni pa smo bili nad lestvijo, po kateri smo splezali na naša ležišča.
Naslednji dan smo nadaljevali pot preko prevala Strgarija, Petrov hrib, Veliki in Mali Modrasovec do Koče Antona Bavčerja na Čavnu. Tu smo se okrepčali in nadaljevali pot do Predmeje. Spominjam se, da je bil ta del poti precej slabo označen, zato smo nekajkrat skoraj zašli. Strah me je bilo medvedov, ves čas se mi je zdelo, da jih slišim. No, letos sem spoznala, da sem jih mogoče res.
Križišče poti v Predmeji
Od Predmeje naprej smo pešačili proti Ajdovščini. Vendar se nas je usmilil domačin in nas z avtomobilom odpeljal vse do železniške postaje v Ajdovščini. Bil je res enkraten izlet.
SPP – Predmeja – Col – Javorniki – Nanos – Senožeti / 3 dni
Pred skoraj osemnajstimi leti: točka 69. Zavetišče Antona Bavčerja na Čavnu, 1242 n/m nosi žig z datumom 22. 7. 2000! Uf! Skrajni čas, da nadaljujeva naprej. Sama.
Od Predmeje sva tokrat nadaljevala sama. In se ves čas spraševala, zakaj vendar nismo šli nikoli skupaj. Iskali smo druge poti, ki naj bi bile primernejše za pohode z otroki. In marsikatera je bila veliko manj primerna. Razgledi so namreč veličastni, pot ne prestrma in dovolj varna za tiste otroke, ki so ubogljivi in vajeni hoje. Za pridne, torej. Razvajenci na takšnih poteh nimajo kaj iskati. To velja tako za otroke kot odrasle.
Prvi dan: Predmeja – Gora – Sinji vrh – Podrta gora – Kovk – Col (6 ur)
Pot Po robu je resnično slikovita in pohodnika pelje po robu planote Trnovski gozd. Lep pogled na Vipavsko dolino vse do tržaškega zaliva.
This slideshow requires JavaScript.
Zdeluje naju utrujenost in lakota. Mestoma se markacije izgubijo, pomagava si s GSM-jem. Ves čas je potrebno biti pazljiv in slediti markacijam. Pot naju pripelje do Otliške jame, kjer naju pričaka klop z mizo in Naravno okno imenovano tudi Otliška jama.
Odločiva se, da si bova najprej ogledala okno in nato pojedla malico.
This slideshow requires JavaScript.
Žal se izkaže za napako. Ko se vrneva je klop polno zasedena zato se odločiva, da greva naprej in se ustaviva na kakšnem drugem kotičku. Pa ga kar ni bilo. A na karti je bilo videti, da bova kmalu na Sinji gori. Zato nadaljujeva pot med pašniki in travniki.
Po kakšnih treh urah hoda sve se že prav naivno veselila okrepčila na Sinji gori. Jedla bom joto. Karkoli na žlico. Potrebna sva bila počitka. In hrane.
Manj sanjski del tega odseka SPP so delni odseki, ki vodijo po cestah in predvsem tisti del, ki vodi po asfaltiranih cestah.
Zlo slutnja pa me je obšla ob “nabijanju” asfalta proti vrhu Sinje gore. Kmečki turizem na Sinji gori, omenjen praktično v vseh tiskanih in spletnih izdajah SPP, se nahaja malce pod vrhom. Mimo naju so se vozili avtomobili, pretežno italijanske registracije. Vrh dostopen po asfaltni cesti je slabo znamenje. Tega nisva predvidela.
Asfaltna pot se je počasi spremenila v parkirišče in gostinsko dvorišče s prijaznimi lesenimi mizami in klopmi ter veličastnim razgledom.
Razveselila sva se, saj je bilo kar nekaj nezasedenih mest. Nekaj se bo našlo za naju.
Prva zadeva, ki sem jo naredila potem, ko sva sedla, je bil pregled sumljive situacije v desnem čevlju. Nekaj se je čudno grbančilo. Sezula sem čevlje in se vseeno odločila, da zadeva ostane skrita pod nogavicami. Konec koncev je bilo kar nekaj ljudi okoli. Kljub temu, da smo sedeli zunaj naj ostane zrak prepojen z vonjem Trnovskega gozda in ne mojih “prešvicanih štunfov”.
Kmalu je prišla do naju natakarica. Naročila sva pivo in se odločila za neznano, domače.
“Kaj pa imate za pojesti?” sva vprašala.
“Nič. Vsaj dve uri je za počakati. Strežemo samo na podlagi predhodnih rezervacij.”
“Saj ne bi nič posebnega, samo kakšno čorbo na žlico. Verjetno imate kaj za pohodnike?” sem naivno spraševala.
Natakarica je ustrežljivo odšla vprašati v kuhinjo in se vrnila, da res ni nič. Čisto nič, kar bi lahko pojedla.
V redu, sva si mislila, bova pa popila pivo. Baje je pivo tudi hrana. In ker že za pojesti ne moreva nič dobiti, bova lepo, kulturno, pojedla svoje sendviče za mizo. Med tem sva opazovala dogajanje okoli naju. Zelo malo pohodnikov, večina ljudi se je pripeljala z avtomobilov. Starejši Italijan se na vse pretege trudi parkirati svoj super avtomobil skoraj med mizami. Ljudje mirno jedo in opazujejo razgled, uživajo v okusni hrani. Na koncu naročijo še desert. Mmmmm….
Midva pa uživava v okusnih sendvičih. In pivu.
Ponudba za pohodnike
Po pol ure počitka se k mizi blizu naju usedeta še dva pohodnika. S psom. Slovenca. Natakarica jima pove popolnoma isto zgodbo kot nama. Nič brez rezervacije še vsaj dve uri.
Pričneva se pripravljati na odhod, pospravljati stvari v nahrbnik. Noge previdno tlačim v gojzdarje. Moralo bi biti v redu in zdržati še nadaljnje tri ure do današnje končne destinacije na Colu. Tam bova dobila kakšno čorbico.
“Ampak v pohodnih čevljih še nikoli nisem ostala brez pijače, hrane ali zavetja. Kjerkoli v hribih”, razmišljam. Prosiva za račun in plačava.
Med tem časom se za sosednjo mizo usede mlajši italijanski par. Brez pohodnih čevljev.
Natakarica pristopi in ju povpraša za naročilo. Želita naročiti hrano.
Ušesa napnem kot anteno. Italijansko dovolj dobro razumem. Ne, nimata rezervacije. Tako kot je nisva imela midva in prej omenjeni slovenski par. Obsedim in čakam kaj bo.
Opazim nenavadno vedenje natakarice. S hrbtom se obrne proti nama in na tak način skuša narediti nekakšen zvočni varovalni zid. Pomislim, da ne želi, da bi slišala, kaj jima bo povedala.
Ne, ni povedala iste zgodbe kot jo je povedala nama ali pred desetimi minutami slovenskemu paru.
Žal, ves čas omenjam nacionalnost, ker je to očitno edini ključ do načina obravnavanja gostov v tem gostišču.
Pove le, da bosta na hrano morala malce počakati. Malce!
Nato povpraša še naju, ker vidi, da še kar sediva. “Kako sta se odločila? Bosta počakala in še kaj naročila?”
Pojasnim, da ne, ker nisva več lačna. Najedla sva se sendvičev. Ji povem, da še vedno sediva, ker nisem hotela oditi prej, saj me je zanimalo, kaj bo povedala gospe in gospodu pri sosednji mizi. Zagovarja se, da je v tem času minilo že toliko časa, da na hrano ni več potrebno čakati dve uri. Počutim se neumno. Gosta Slovenca pred gostoma Italijanoma sta dobila enak odgovor kot midva pred desetimi minutami. Očitno EURO iz slovenskih rok ni enako vreden kot iz rok tujcev. Res smo hlapci!
Ne da mi miru. Vem, da ni ona nič kriva. Prijazna, mlada punca, dela po navodilih nadrejenih. Kljub temu jo povprašam, če ve, da je njihovo gostišče omenjeno kot možna točka za okrepčilo na Slovenski planinski poti. Povem, da bi bilo etično, da se poskrbi za tistih nekaj planincev, ki pridejo peš po poti SPP, da dobijo nekaj za pojesti. Joto. Ričet. Karkoli. Planinci nismo izbirčni. SLOVENSKA PLANINSKA POT je slovenski ponos! Ampak očitno to ne šteje, ko se vplete ekonomija. Ekonomija obsega…
Želim si, da bi lahko kaj spremenila.
“Pridita še kdaj”, naju povabi ob slovesu, “ampak prej vseeno raje rezervirajta,” doda.
“Bova še prišla, lepo je tukaj,” povem in dodam, da bova verjetno obšla gostišče.
Veliko je drugih vrhov in lepši so tisti, kjer vrh krasi trava, skala ali križ. Karkoli. Brez vrednosti je za planinca vrh z gostilno, kjer brez rezervacije ne dobiš ničesar in si poleg tega obravnavan kot drugorazreden gost. Ne, hvala.
This slideshow requires JavaScript.
Nadaljujeva pot na vrh, uživava v izjemno lepem razgledu na Trnovski gozd, Golake. V daljavi je slutiti morje in na severu Julijce, Karavanke in Kamniško Savinjske alpe.
Z malce grenkim priokusom nadaljujeva pot po Robu proti Podrti gori. Nadaljevanje poti iz vrha Sinje gore je slabo označena, shojenih je veliko poti. Žal se odločiva za napačno in kar nekaj časa je trajalo, da sva našla pravo pot. Brez pomoči GSM-a bi bila izgubljena.
Tu srečava nekaj pohodnikov, razgledne klopi so zasedene. Prideva do slikovite planine Sončnica s piknik prostorom in nadaljujeva proti Kolku.
This slideshow requires JavaScript.
Kljub prelepi naravi postajava vedno bolj utrujena in se sprašujeva, kaj se je zgodilo z nama. Šest ur markirane poti za celodnevni izlet ni veliko. Glede na to, da sva včasih hodila po deset, dvanajst ur. In to v precej drugačnem tempu kot danes. In ko potem računava koliko let je preteklo od takrat se zaveva, kako beži čas. Beži čas in midva sva vedno počasnejša. Ne gre skupaj, kajne?
Pot proti Colu se vleče. Zavedam se žulja. Boli in peče. Ampak si mislim, večji in hujši kot tisti po maratonih ta gotovo ni. Poleg tega je zadaj, na peti. Zanimivo. Ob teku dobim žulje na prstih, v hribih pa so očitno šibka točka pete. Torej moji skoraj novi pohodni čevlji le niso tako zelo dobri kot se mi je zdelo. Sicer pa krivim nogavice. Imam cel predal neuporabnih športnih nogavic za katere mislim, da so še kar v redu. Tisti “kar” ni v redu. Stiskam zobe in si predstavljam, kako bom doma pospravila predal in pometala vse neuporabne nogavice v smeti!
Opaziva, da sva spet nekoliko zašla. Že nekaj časa ni bilo marakacije. GSM! Brez njega bi bila danes verjetno že čisto drugje kot sva.
Končno prisopihava na asfaltno cesto. Col. Col je pred nama. Markacije. In upava, da bo Gostišče Tratnik odprto. Zanimivo je priti iz gozda na cesto, po kateri sva se pred dvema letoma pripeljala s kolesom. Takrat sva delala praktično podobno turo le v nasprotni smeri in po cesti. Slovenija je res tako majhna! Tudi takrat sva imela postanek pri Tratniku. Držim pesti, da bo odprta. Ker drugje ni nobene gostilne. V tem koncu si skorajda obsojen na hujšanje, če nimaš s seboj okrepčila.
Noge vlečem po asfaltu in čudno stopam. Tokrat se bom sezula in pogledala svoj žulj. Sva že pred gostilno. Odprta je! Hura!
Jota se prileže. Sledi ji borovničev štrudelj. Mmmmmm …. In moj žulj? Uf… velik, krvav.
Zazvoni mobitel. Kliče skrbna gostiteljica, kjer imava rezervirano nočitev. V teh krajih tudi tovrstne ponudbe ni prav veliko. Predlaga, da pride po naju. Dva kilometra izven Cola. Brez problema.
Vztrajava pri pešačenju.
Kilometri po asfaltu do najine namestitve v bližnjem kraju Višnje se vlečejo kot jara kača. Ampak vse mine, tudi ta “dolga” pot je. Tukaj spiva. Apartmaji Urdih, Višnje. Neskončno zadovoljna.
Odlična namestitev, lepi in čisti apartmaji, slasten zajtrk in izredno prijazni gostitelji.
Gostitelja sta naju pričakala z velikim, toplim nasmehom in pijače polnim hladilnikom. In pravo malo cirkuško predstavo mlade mucke Muce.
Mala nagajivka mucica Muca
Kako paše tuš po celodnevni hoji in opazovanje sončnega zahoda iz balkona! S kozarcem osvežilne pijače v roki. In nato počitek v udobni, sveže postlani postelji. Sedi. 5!
2. dan: od Cola do Abrama – 6,15 ure
Drugi dan je namenjen pohodu od Cola preko Javornikov v Podkraj na Abram. Markiranih poti za dobrih šest ur, glede na najino pripravljenost predvidevava dobrih sedem ur.
Najprej oskrba žulja, ki ne izgleda lepo. Pomagam si z obližem in dvojnimi nogavicami. Ter vklop gumba: “IGNORE”.
Slasten zajtrk, jajčka, domače mesnine, kruh in marmelada ter domača jagodna rulada. Nebeško sva se najedla in napila dišečega čaja.
In nato – pot pod noge.
Začetek ni bil dober. Na cesti pred hišo sva najprej zagledala najino novo prijateljico Muco. Povoženo. Skoraj se na glas razjočem. Stečem nazaj in povem, kaj se je zgodilo. Muco je povozil avto.
Pot nadaljujeva v tišini, gor na cesto, da se priključiva trasi SPP. Uboge živali. Uboga muca, še skoraj mladiček je bila. Res sva žalostna.
Čez čas pozvoni mobitel. Gostiteljica. “Sta že prišla na cesto? Počakajta pri znamenju. Nekaj sta pozabila! Pripeljem za vama!” pove in že prekine zvezo.
Le kaj bi pozabila, se sprašujeva in glej ga zlomka, malce predno odvije pot v gozd se pripelje gostiteljica z avtomobilom in nama izroči: pribor za higieno! Spet se zahvaljujeva in se še enkrat posloviva nato pa zagrizeva v hrib.
Pot pelje skozi gozd, deloma vodi po gozdnih cestah. Potrebno je biti pazljiv saj markacijo kaj hitro spregledaš ob prečenju SPP s cesto. Mestoma je opaziti posledice loma drevja zaradi žleda izpred let.
Rane naravne katastrofe iz leta 2014
V daljavi si ogledujeva vrhove in ugibava, kateri je glavni. Po dveh urah hoda me moj žulj že zelo boli. Hodim malo po svoje, stopam s celim podplatom, občasno grem vzvratno in komaj čakam, da že prideva do koče in si malo odpočijeva. Namesto v dveh urah in pol sva prispela do Pirnatove koče na Javornikih v dobrih teh urah.
Najprej zagledava Medvedovo domačijo, ki je omenjena v raznih planinskih publikacijah in kmalu nato kočo. Veselim se, da bom lahko oskrbela žulj ter se malce okrepčala. Obnoviti morava tudi zalogo vode.
Pirnatova koča na Javorniku – odprta le ob sobotah, nedeljah in praznikih
No, tokrat sva pa ostala čisto brez vsega, tudi brez pijače in žiga, po katerega sva bila namenjena. Žig SPP je ovalen, predpisane oblike zato si s tistim pritrjenim na fasado doma ne moreva pomagati. V vodniku piše, da je žig SPP dostopen na Medvedovi domačiji. Vendar nama prijazna gospa pojasni, da nič več. “Novi oskrbnik koče nam ga ni predal.” Škoda. To bi bilo vredno omeniti tudi v publikacijah in ali vsaj – na spletu.
Sicer sva si pa deloma tudi sama kriva. Kadar imava dopust je to praznik ampak samo za naju! Torej: več sreče prihodnjič! Vsaj veva, kam. Naslednjič prideva iz kakšne druge smeri.
Stičišče dolin
Eden izmed kažipotov kaže na vrh Javornikov, kjer je razgledni stolp. Do njega le deset minut! Vendar se glede na situacijo v mojih nogavicah odločim, da ga obišče ob prvi naslednji priliki. Skrbi me, kako bom prišla v dolino. Želim namreč priti na cilj določen za današnji dan.
Spet se lotiva malice iz nahrbtnika. Oskrbim žulj in že greva naprej. Pot vodi čez bukov gozd vendar je tokrat skoraj vsa pozornost usmerjena izključno na postavitev noge tako, da bo čim manj trenja v gojzdarjih. Bolj in manj mi uspeva. Gumb “ignore” postaja vedno bolj vroč. Ampak okolica, prelepa narava, pomaga. Vsaj malo.
This slideshow requires JavaScript.
Pašniki so ograjeni z električnim pastirjem. Nič kaj prijetna se mi ni zdela pot mimo mladih bikcov in razprosajenih konjičkov. Takrat sem na svoj žulj skoraj čisto pozabila.
Zadnji del poti do Podkraja se nama je spet vlekel in predvsem naju je skrbelo, kje bova dobila vodo, okrepčilo in oskrbo za moj žulj. Pred dvema letoma sva se čez Podkraj peljala s kolesom in nisva nikjer našla nobene trgovine ali gostilne.
Končno prideva v kraj in vprašava prvega domačina, ki ga srečava. Razveseli naju z informacijo, da sicer gostilne nimajo, imajo pa … picerijo. Spodaj pod cerkvijo. Trgovine nimajo in prav tako ne lekarne. Sicer pa je v centru kraja tudi naravni izvir vode tako, da vodo bova gotovo dobila.
Pogumno šepam naprej, stiskam zobe in se jezim, ker nisem preventivno namestila obliža še predno se mi je naredil žulj. Ali vsaj obula dvojne nogavice, kot včasih. Ampak po toči zvoniti je prepozno.
Končno zagledava zagledava zvonik in kjer je zvonik je tudi gostilna. Ups. Picerija. In je bila. Srce mi zaigra.
Nekam prazno je. Gospo, ki sedi za mizo skoraj v strahu vprašava, če imajo odprto.
“Imamo. Kar naprej. Imata srečo – prvi dan po dopustu!”
No, pa sva res imela srečo. Skoraj vržem se na leseno klop, pod prijazno senco in se … sezujem. Naročiva pijačo. In se odločiva za pico. Z razžvrkljanim jajčkom. Takšne še nisva jedla.
Potem se lotim operacije. Previdno sezujem čevelj in zelo previdno sezujem zgornjo nogavico. Nato še spodnjo. Pogled ni obetaven, ker je gaza nad nogavico rdeče barve.
Malo odpijem in zajamem sapo.
Nato se previdno lotim obliža. Lepo gre stran, praktično je že odstopil, na sredini se drži kože tako, da ga mestoma s težavo odstranim.
Grdo je.
Predlagam, da bi polila po rani žganje. Pa mi moj odsvetuje. Na rano zlijem vodo in pustim, da se zadeva suši in počiva na zraku. Žulj utripa.
Pica je bila res dobra, z gostilničarko načnemo pogovor in seveda beseda najprej nanese na žulj. In kako je človek vesel, ko takole sreča sorodno tekaško dušo, ki se spozna na žulje in ima doma prave specialne obliže za žulje!
Podari mi dva, za katera sem neizmerno hvaležna. Vredni so kot kilo zlata! Aleluja! Gremo naprej!
Okrepčevalnica Likar z odlično ponudbo pic in … obliži za žulje 😉
Ampak pot bom nadaljevala v natikačih, saj piše v planinskem vodniku, da gre kar precej časa po cesti.
Kar oba si naveževa gojzdarje na nahrbtnik in jo mahneva proti Abramu “kot dva Čeha” proti Abramu.
Nikoli ne reci nikoli
Sprva čez travnik, suha trava prijetno bode, pazim na žulj. Obliž pa čuvam za čas, ko bom ponovno obula pohodne čevlje.
Kmalu sva na cesti, ki se vleče v neskončnost vse do Abrama. Tako sva nekje tri ure hodila v opankah in si temeljito prezačila smrdljive noge.
Na poti do Abrama
Ta del poti je med dolgočasnejšimi. Pot po senci čez gozd je sicer dokaj prijetna, vendar prav dolgo v njej ne moreš uživati. Lažje bi bilo, če bi tekla. Veliko primernejša je za tek. Mestoma poskušam steči in kar paše. Vendar me težak nahrbnik pritiska ob tla, peta pa skeli in opozarja na previdnost.
Opankarji na SPP
Nanos ni le vrh, je obsežna planota. Zelenje, gozd, travniki. In neskončna makadamska cesta katere mir mestoma zmoti kakšen avtomobil in pohodnika posuje z belim prahom.
Ko spet opazim italijanske registracije me stisne pri srcu. Nočitev sem rezervirala v Furlanovem zavetišču na Abramu, kjer bova tudi dobila manjkajoči žig za knjižico SPP. Kaj pa če sem rezervirala na kmečkem turizmu? Kaj če ostaneva spet brez vsega?
Na poti na nanoško planoto
Svoj strah za enkrat zadržim zase. Skoraj prepričana sem, da sem pravilno rezervirala saj sem številko dobila na strani Planinske zveze Slovenije! Torej mora biti vse v redu. Mogoče bi si morala omisliti novajšo izdajo Planinskega vodnika po SPP ampak kaj, ko je vse na internetu.
Kurjava
Prideva mimo ogromnega kupa debel in vej. Opaziva, da sva “nekam” prišla. Gorske kmetije, cesta se spremeni v asfaltno, križišče s potjo in vipavske strani.
Le najinega Furlana ni in ni.
Nato v daljavi zagledava ljudi. Avtomobile. Parkirane. Na desni strani je večje gostišče polno ljudi, parkiranih avtomobilov.
Aha. To je kmečki turizem, zavetišče mora biti nekje naprej in nadaljujeva pot. Na levi strani stoji lepa zgradba z vrtom s senco in lesenimi klopmi. Je to? Ni. Piše … lovsko društvo …
“Oprostite!” zakličem gospodu pred poslopjem. “Iščeva Furlanovo zavetišče pri Abramu. Je še daleč naprej?”
Lovec naju razsvetli, da je tisto tam doli to, kar iščeva. Kmečki turizem Abram in Furlanovo zavetišče na Abramu je ena in ista stvar! Moj se kar ne da in trdi, da to ni res, ker karta kaže drugače. Res je trmast. Lovec se pa kar smeji in pravi, da imava srečo, ker je veliko gostov iz sosednje Italije že odšlo. Ta narod res izvoha kje se dobro je in pije!
Jap! Do Abrama prideš z avtom. Ni čudno, da še nisva bila nikoli tukaj.
Svoj opankarski korak usmeriva proti gneči. Hodim kot robot, vse me že boli, v želodcu kruli in sedaj me še skrbi, kako se bo končal današnji dan.
Nikjer nobenega domačega, natakarica na drugem koncu streže in skoraj teče. Vstopim in ob pogledu na notranjost, ki izgleda tako, kot mora planinski dom izgledati, občutim pravo olajšanje. Sedaj lahko brez skrbi preverim najino namestitev. Vse je v redu, soba je pripravljena, dobila bova hrano, žig, vse. Imajo celo vpisno knjigo, sicer malce skrito in brez svinčnika ampak … vsaj to se vidi, da je to nekoč bil planinski dom. Zavetišče!
Naročim njoke. Pivo. Življenje je lepo.
Ko je želodec potolažen si ogledam še okolico polno živali.
This slideshow requires JavaScript.
Zajci z malim radovednim in smešnim zajčkom, kokošnjak s samozavestnim ves čas kikirikajočim petelinom in kozami do …. medveda, ki obožuje solato!
Medved je star 26 let, obožuje predvsem kuhano hrano in je na domačiji našel svoje zavetišče. Karkoli že to pomeni.
Naj dodam, da je bila hrana zelo okusna, soba in tuš solidna, cene pa primerne – planinskim! Le vzdušje je odšlo. Odnesla ga je “ekonomija obsega”.
Zaspiva kot ubita.
3. dan: Abram – Nanos – Razdrto – Senožeti / 6 ur
Lahko bi napisala – in tretji dan je od mrtvih vstal, tako dobro sem spala. Zajtrk sva imela ob sedmih, vse domače, vse slastno.
Sledi oskrba žulja: obliž za žulje in dvojne nogavice. Navdušena sem nad obližem. Kot bi ne imela nič! Previdno obujem še čevelj in … malo čutim ampak … kdor ne čuti nič je mrtev.
Pot nadaljujeva – že spet – po makadamski cesti. Če bi vedela, da bo to trajalo skoraj dva kilometra bi jih prehodila v opankah, ker me ves čas skrbi, kako se bo žulj obnašal ob vzponu in spustu iz Nanosa.
Pa ni “skoraj” nič čutiti. Dobro nama gre, hitra sva. Na Nanosu sva v dveh urah, čisto po markacijah.
Jutro na Vojkovi koči na Nanosu
Privoščiva si čaj, žulj je v redu. Zanimiv jedilni list imajo: “Naša mala kuhinjica prosi, za veliko potrpljenja!” No, čaj so pa le imeli.
Sprehodiva se do vrha in uživava v razgledu, vidi se na vse strani, avtocesta v dolini pa me spominja na otroško avtocesto.
?
Pogled na Vipavsko dolino
Odločiva, da se bova do Razdrtega spustila po krajši, strmejši poti. Manj časa kot bom mučila svoj žulj, manj škode bom naredila.
In sva šla za prvo (precej obledelo) markacijo – narobe.
Ampak nisva bila edina. Še potem, ko je vse skupaj izgledalo močno sumljivo in so se markacije spremenile v bledo rdečo liso ali bolje lisico, sva še kar rinila. Saj sta pred nama še dve planinki!
In potem, ko ju dohitiva skupaj modrujemo: “Pa saj je prav! Tam spodaj tudi hodijo!”
In smo šli pod vplivom črednega nagona ovc naprej, narobe.
Pot je bila vedno hujša. Planinki sta ostali nekje zadaj. Tisti spredaj so izginili v neznano. Midva sva pa iz podzavesti potegnila na plano ostanke stezosledstva in skoraj vohljala za potjo.
In ves čas ugibala, kje bi morala iti. Ampak nekakšna pot je bila… tam levo ob melišču. Ampak prava gre po desni strani.
Preveriva na GSM in ugotoviva, da hodiva po nemarkirani poti. Ampak pot je. Bolj strma. Verjetno so jo shodili domačini, da se izognejo gužvi. Ugibam.
Kar precej moči nama je pobral spust iz Nanosa. Strmo. Drseče. Zoprno. Z občasnim postankom na riti. Zaradi zdrsa ali varnosti. Kolena čuvam. Je pa ugodno za žulj. Ker mi prsti nabijajo v sprednji del čevlja tako, da se peta počuti skoraj kot v opankah. No, vsaka stvar je za kaj dobra.
Nemarkirana pot pa se konča nekaj deset metrov stran od markirane. Čisto v redu.
Izhodišče z velikim parkiriščem Razdrto
Dobro sva se nadelala. Greva na kavico! In v Razdrtem se usedeva v prvi in mogoče edini bistro in … počivava. Razmišljam, da bi se ponovno preobula v opanke. Zakaj pa ne?
In se. Nadaljujeva pot po asfaltu, opanke so postale že čisto tanke. Pot vodi na travnik in gozd. Premišljujem, da se preobujem ampak… bom še malo počakala.
Nenadoma opazim kačo, kako šviga čez posušeno travo. Pohodni čevlji so skoraj v momentu spet na nogah.
Iz Razdrtega proti Senožetim
Pot iz Razdrtega proti Senožetim sva pred leti že prehodila z otroki. Šli smo vse do Socerba in Tinjana. Super smo se imeli. Torej naj ne bi imela problemov s povratkom.
Nekaj časa je šlo, sledila sva spet nekim malce bolj bledim markacijam, poti sem se deloma spominjala ampak na vsem lepem je bil gozd vse naokoli naju povsem poraščen, pot je popolnoma izginila.
In spet naju je rešil GSM. Očitno so delno spremenili potek poti in s pomočjo vodiča na mobitelu hodiva skozi podrast in se nekako prebijeva spet na pravo pot. Pozdravijo naju označbe, tudi za bicikliste. To bo verjetno vzrok za spremembo.
Proti Senožetim
Približujeva se Senožetim, pot je širok kolovoz. Pred leti je tu rastlo veliko čemaža ampak danes ga ni opaziti. Skril se je med ostalo zelenje.
Bolijo me noge. Oba. Peče me žulj. Čeprav že skoraj v Senožetih se spet pridružim opankarjem. Še kilometrček in sva na cilju.
Za nama je en krasen hribovski dopust poln doživetij in novih spoznanj. Ena štukerija SPP je uspela. Ampak ne v celoti. Javorniki naju čakajo. Razgledni stolp in žig. Spet ena krasna tura!
Kolesa, čelade, kolesarski čevlji, rokavice, nogavice, anorak, dva para kolesarskih hlač in majic. Mini nahrbnik. Lučka. Bidon. In potem glavno: tekaške superge, nogavičke, vsaj dvojne tekaške hlače in nekaj majic. Šild. In obvezno: pohodni čevlji, večji nahrbtnik, pohodne nogavice, ki so malo debelejše in pohodne palice. Kratke hlače, dodatne majčke. Kapa. Sončna očala. Tista bolj šrot. Imam jih za “kao športne”. Tiste prave športne sem izgubila ali založila že vsaj dvakrat zato sem se kaznovala tako, da si ne kupim več nobenih novih. Ker za izgubljanje so dobre vsake. Pardon! Dobre so tiste slabše. Trenutno imam tiste, ki sem jih dobila od hčerk. Ker so čudne barve. Pa sta jih sicer po robovih malo pobarvali na sivo tako, da so sedaj res čudne. Ali pa ravno obratno. Posebne!
Kopalke, plavalna očalca in plavutke.
Pa obvezno Garminček. Pa njegov HR. Konc. Pika.
To je vse od športa.
Adijo pamet.
No, sedaj pa inventura uporabljenosti teh pritiklin.
Letos je praktično vsa kolesarska oprema ostala nerabljena. Razen koles! Brez koles nikamor! Rabila sva jih za vozarjenje ob obali, gor in dol. Za iskanje samotnih plaž, skoka do trgovine.
Energije za konkreten kolesarski podvig, žal, letos nisva zmogla ali premogla. Pride kakšno leto takšno. Upravičeno. A človek si kar ne prizna, da ne bo šlo, misleč – mogoče pa bo. No, se je pa vsaj oprema nekako napojila morskega zraka.
Tekaška oprema je bila izrabljena v celoti. Zaradi nesrečne nastanitve, katere nikoli več ne bova ponovila, sem imela dejansko skoraj premalo kosov. Ampak me je rešila nekakšna čudna “utrujenost”, ki se ji reče lenoba. V drugem tednu. Lenoba je bila celo malce opravičena, saj je bilo spanje, resnično, otežkočeno. Zelo!
Tako sem v večini juter le odprla oči: “O, kako bi šla rada tečt,” in se obrnila na drugo stran ter zaspala kot dojenček. Ampak, saj veste! Potem dan kar ni to, kar bi moral biti. In odhod domov je bil tudi zaradi tega nekoliko lažje. Domača postelja. Spanec. Občutek naspanosti. Tek! Ja. Brez dobrega spanca tudi tek ni to, kar naj bi bil.
In potem: pohodni čevlji. Gojzdarji! Čisto majčkeno, čisto malo je manjkalo, pa bi ostali nerabljeni.
Pred nosom se nama je namreč bočil vrh. “Tja gor greva!” sem si vsakič rekla, ko sem ga pogledala. Pa je nekako naneslo letos, da nisva šla gor na vrh, vrh pa tudi ni hotel priti dol k nama. Ampak – evo! Alternativa. Izlet z avtom se je končal tako, da je bil dostop na razgledno točko veliko varnejši v gojzdarjih kot v opankah. Pa sva jih prezračila !!!
Kopalkam pa sva dala vetra! Če se je le dalo, jih nisva imela. Zahvaljujoč kolesom namreč vedno najdeva svojo skrito čarobno malo intimno plažo. Čudovit občutek svobode, ko zaplavaš osvobojeno v morje! Kaj pa ostala plavalna oprema? Očala so bila uporabljena – zelo! Plavutke pa le enkrat. Ravno toliko, da so bile upravičene do tega, da so šle v prtljago.
Naj tule napišem še zaključek. Od vse silne športne opreme bi letos zadostovala kolesa, superge, tekaške hlače in majice z nogavičkami, gojzdarji, plavalna očala in plavutke. Gojzdarji in plavutke pogojno.
Hm. Saj sploh ni tako malo!
Bom vseeno popravila seznam za prihodnjič. Da ne vlačiva krame naokoli. In tako prihraniva čas, živce, prašek, prostor v avtomobilu, energijo v telesu, obrabo kovčkov ipd. Bova eko in bio hkrati. Zelena. Osveščena. In ozaveščena. Kar hočete.
Kakšno leto pač pride tako.
Malo drugačno. Ampak vseeno fajn. In lepo! Vedno je lepo v pravi družbi.
Ampak kaj, ko sploh ne veste, kje se je vse to silno športanje dogajalo! Pa naj vam bodo slike v pomoč. Grem stavit, da boste uganili!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 