Bolgarska ledeniška jezera – tri različne zgodbe

⏱️ Čas branja: 8 minut

Na trekingu po Bolgariji nas niso navdušili le najvišji vrhovi Balkana. Kamorkoli smo se odpravili po Rili in Pirinu, so nas spremljala ledeniška jezera – eno za drugim, vsako drugačno in vsako čudovito. Srečali pa smo tudi prav posebnega prebivalca gora: približno 1300 let star Bajkušev bor, ki me je spomnil, kako dolga in bogata je zgodovina Bolgarije.

A narava je tista, ki je name naredila še močnejši vtis. Kamorkoli smo se odpravili v gorovji Rila in Pirin, so nas spremljala ledeniška jezera – eno za drugim, vsako drugačno in vsako čudovito. Zdi se, da je voda v gorovjih Rila in Pirin skoraj na vsakem koraku.

Med vožnjami z avtobusom pa nas je spremljala še ena značilna podoba Bolgarije – neskončna polja sončnic. Kilometre in kilometre so se razprostirala ob cestah ter s svojo zlato rumeno barvo ustvarjala čudovit kontrast zelenim gozdovom in visokim goram v ozadju. Če so pohodniške dneve zaznamovali vrhovi in jezera, so vožnje med njimi zaznamovale prav sončnice.

Banderiška jezera – marmornato srce Pirina

Prvi stik z ledeniškimi jezeri smo doživeli v narodnem parku Pirin. Banderiška jezera so skupina šestnajstih ledeniških jezer, raztresenih med približno 2000 in 2500 metri nadmorske višine. Med najbolj znanimi so Muratovo, Ribno Banderiško, Dolgo in Žabje jezero.

Že prvi koraki so razkrili, da je severni Pirin nekaj posebnega. Za razliko od granitne Rile, ki smo jo obiskovali naslednje dni, tukaj prevladuje marmor. Prav bele marmornate stene Vihrena dajejo pokrajini njen značilen videz in jo ločijo od drugih balkanskih gorstev.

Navdušilo me je bogastvo cvetja. Med številnimi alpskimi rastlinami sem zagledala tudi oranžne cvetove, ki so me v trenutku vrnili v otroštvo, saj jih je na svojem vrtu gojila moja stara mama. Neverjetno, kako lahko ena sama roža prebudi toliko lepih spominov.

Ob poti smo srečali še čredo konj. Pravili so, da so divji. No, če so bili res divji, so svojo divjost zelo uspešno skrivali. Mirno so se pasli naprej in nas pogledali s tistim izrazom: “Ah, spet ena skupina firbcev. Tudi ti bodo že čez pet minut odšli.” Mi smo bili zanje precej manj zanimivi kot trava, ki so jo pridno mulili.

Med potjo nam je vodička pripovedovala legendo o Todorki, Vihrenu in Musali. Takšne zgodbe dajo goram poseben čar. Ob tem sem pomislila, da tudi našim Alpam pravzaprav nič ne manjka. Imamo Kekca, Pehto, Bedanca in številne ljudske pripovedi. Morda jih le nekoliko manj predstavljamo obiskovalcem in jih premalo vključujemo v zgodbe o naših gorah.

Potem pa se mi je porodila še druga misel. Morda je prav, da naše gore niso še bolj razvpite. Že danes jih obiskuje ogromno ljudi. Z večjim obiskom prihajajo tudi smeti, neprimerna oprema, podcenjevanje gora in žal vse več nesreč. Gore niso zabaviščni park. So občutljivo naravno okolje, ki si zasluži spoštovanje.

Naša skupina si je ogledala Muratovo in Ribno Banderiško jezero. Do naslednjih dveh, med njima tudi Žabjega jezera, pa nismo nadaljevali. Razloženo nam je bilo, da višje zaradi snega ne bomo šli. Obrazložitev: nevarnost nevihte. “Aplikacija tako kaže!” se ni dala vodička. “Pa v nebo poglejte! Saj ni nobenih nevarnih oblakov,” smo predlagali. Ampak ni šlo. Nekateri verujejo v internet.

Kasneje smo izvedeli, da je druga skupina iste agencije z očitno bolj »demokratičnim« vodičem isti dan hodila po isti poti in prišla prav do teh dveh dodatnih jezer. Šele tam so se zaradi snežnih razmer soglasno odločili, da naprej nima smisla nadaljevati. Mnogi v naši skupini bi želeli nadaljevati vsaj do tja. Zato se mi ne zdi prav, da sta dve skupini, ki sta plačali enak program in enako ceno, dobili različno izkušnjo.

V gorah se razmere hitro spreminjajo in spremembe programa so včasih nujne. Prav zato pa mora biti vodnik strokovno usposobljen, poznati vreme, teren, rastlinstvo, živali in posebnosti pokrajine, predvsem pa mora svoje odločitve tudi jasno pojasniti skupini. Dober vodnik pohod spremeni v pravo doživetje.

Na trekingu na Toubkalu v Maroku sem imela srečo spoznati prav takšnega vodnika. Ko smo ga prvič zagledali, smo bili nekoliko presenečeni. Deloval je zelo mlad, še precej mlajši, kot je bil v resnici. Marsikomu se je verjetno za hip porodilo vprašanje, koliko izkušenj sploh lahko ima. Že po prvih urah hoje pa je razblinil vse dvome. Bil je izjemno strokoven, srčen in miren. Gore je poznal do zadnje podrobnosti, vsako težavo je rešil brez panike in vedno z nasmehom.

Takrat sem se znova spomnila, da leta sama po sebi ne povedo veliko. Nekdo je lahko mlad in izjemno odgovoren, drugi precej starejši, pa nič bolj moder. Znanje, izkušnje, odgovornost in odnos do ljudi niso zapisani v rojstnem listu.

Na poti nazaj proti Banskemu smo se ustavili še pri Bajkuševem boru, enem najstarejših dreves v Evropi. Približno 1300 let star bosanski bor je skoraj toliko star kot bolgarska država. Ko stojiš ob njem, se čas za trenutek ustavi. Pomisliš, koliko generacij ljudi je prišlo in odšlo, on pa še vedno stoji tam in tiho pripoveduje svojo zgodbo.

Sedem Musalskih jezer

Le dan pred obiskom Sedmih rilskih jezer smo med vzponom na Musalo občudovali še eno skupino ledeniških jezer – Sedem Musalskih jezer. Zanje nismo namenili posebnega pohodniškega dneva, temveč so bila čudovit spremljevalec poti proti najvišjemu vrhu Balkana. Prav zato smo si jih ogledali le delno, kolikor jih razkrije planinska pot.

Kljub temu je bilo to dovolj, da smo začutili njihovo divjo lepoto. Ležijo višje od Sedmih rilskih jezer, obdana so z granitnimi stenami, melišči in dolgo obstojnimi snežišči. Najvišje med njimi je Ledeno jezero, ki je bilo tudi sredi julija še vedno delno zamrznjeno. Pogled na ledene plošče pod najvišjim vrhom Balkana je bil eno najlepših presenečenj celotnega trekinga.

Sedem rilskih jezer

Po preselitvi v Borovec nas je naslednji dan čakal še najbolj znan bolgarski ledeniški biser – Sedem rilskih jezer. Nastala so v ledeni dobi pred približno 18.000 leti.

Do planote smo se popeljali s staro dvosedežnico, ki je že sama po sebi posebno doživetje. Počasi se vzpenja nad gozdovi in pohodniku omogoči, da že pred začetkom ture začuti veličino Rile.

Tokrat nas je spremljal prijazen bolgarski vodnik, ki je skupino vodil sproščeno in z veliko dobre volje.

Sedem rilskih jezer leži med približno 2100 in 2500 metri nadmorske višine. Vsako nosi ime po svoji značilnosti: Solza, Oko, Ledvica, Dvojček, Deteljica, Ribje jezero in Spodnje jezero.

Ko sem hodila med njimi, sem pomislila na naša Triglavska sedmera jezera. Oboje je oblikoval ledenik. Oboje sestavlja sedem jezer. Oboje predstavlja enega najlepših visokogorskih kotičkov svoje države. Tudi način poimenovanja je presenetljivo podoben – imena izvirajo iz oblike, videza ali posebnosti posameznega jezera.

Če so Musalska jezera divja in skoraj surova, so Rilska bolj odprta in prijazna pohodniku. Med jezeri se pretakajo slapovi, okoli njih cvetijo visokogorske rastline, še sredi julija pa so na nekaterih bregovih ležale velike zaplate snega, po gladini pa so plavale ledene plošče.

Vreme nam je bilo naklonjeno. Sonce je razsvetlilo jezera v najlepših barvah, šele proti koncu so se začeli čez grebene zbirati oblaki. Tako smo lahko v miru občudovali eno najlepših naravnih znamenitosti Bolgarije.

Ob koncu tedna sem ugotovila, da me Bolgarija ni navdušila le z najvišjima vrhovoma Balkana. V spominu so mi ostala predvsem njena jezera – mirna, kristalno čista in vsako s svojo zgodbo. Prav ta so skupaj z mogočnimi gorami, sončničnimi polji in starodavnim borom ustvarila podobo Bolgarije, ki je ne bom zlahka pozabila.

Vrhove osvajamo. Ob jezerih pa se ustavimo.

Kaj pa vi? Imate tudi vi kakšno gorsko jezero, ki vam je ostalo posebej v spominu? Morda zaradi njegove lepote, poti do njega ali zgodbe, ki se je tam zgodila? Vesela bom vaših zgodb v komentarjih.