Oznaka: musala

  • Treking po Bolgariji – jezera

    Treking po Bolgariji – jezera

    Bolgarska ledeniška jezera – tri različne zgodbe

    ⏱️ Čas branja: 8 minut

    Na trekingu po Bolgariji nas niso navdušili le najvišji vrhovi Balkana. Kamorkoli smo se odpravili po Rili in Pirinu, so nas spremljala ledeniška jezera – eno za drugim, vsako drugačno in vsako čudovito. Srečali pa smo tudi prav posebnega prebivalca gora: približno 1300 let star Bajkušev bor, ki me je spomnil, kako dolga in bogata je zgodovina Bolgarije.

    Najstarejše drevo v Bolgariji, Bajkušev bor

    A narava je tista, ki je name naredila še močnejši vtis. Kamorkoli smo se odpravili v gorovji Rila in Pirin, so nas spremljala ledeniška jezera – eno za drugim, vsako drugačno in vsako čudovito. Zdi se, da je voda v gorovjih Rila in Pirin skoraj na vsakem koraku.

    Med vožnjami z avtobusom pa nas je spremljala še ena značilna podoba Bolgarije – neskončna polja sončnic. Kilometre in kilometre so se razprostirala ob cestah ter s svojo zlato rumeno barvo ustvarjala čudovit kontrast zelenim gozdovom in visokim goram v ozadju. Če so pohodniške dneve zaznamovali vrhovi in jezera, so vožnje med njimi zaznamovale prav sončnice.

    Sončnice so nas spremljale vso pot po Bolgariji

    Banderiška jezera – marmornato srce Pirina

    Prvi stik z ledeniškimi jezeri smo doživeli v narodnem parku Pirin. Banderiška jezera so skupina šestnajstih ledeniških jezer, raztresenih med približno 2000 in 2500 metri nadmorske višine. Med najbolj znanimi so Muratovo, Ribno Banderiško, Dolgo in Žabje jezero.

    Že prvi koraki so razkrili, da je severni Pirin nekaj posebnega. Za razliko od granitne Rile, ki smo jo obiskovali naslednje dni, tukaj prevladuje marmor. Prav bele marmornate stene Vihrena dajejo pokrajini njen značilen videz in jo ločijo od drugih balkanskih gorstev.

    Taborišče pod pobočjem Vihrena in Banderiških jezer
    Potočni osat (Cirsium rivulare) pogost tudi v naših gorah
    Nekoč mogočen bor, danes tih spomin na neizprosno moč narave. V ozadju Vihren
    Rumeni cvetovi lučnika (papeževa sveča) stopajo med zelenimi travniki in skalnatimi pobočji Rile
    Edini, ki se jim tisti dan ni nikamor mudilo, so bili konji. Malo smo jim zavidali.
    Ribno Banderiško jezero – smaragdna voda sredi divje pokrajine Pirina.
    Raznoliko cvetje narodnega parka Pirin
    Vrtna sretena (znanstveno ime Geum coccineum), priljubljena roža moje stare mame
    Ob gorskih potokih cvetijo drobni zakladi, ki jih med hitrim korakom zlahka spregledamo.
    Košeničica, čvrst grm pogorja Pirin
    Muratovo jezero ima zelo izrazite marmorne dele, vendar severni Pirin ni v celoti marmorno gorovje, ki temu delu dajejo povsem drugačen značaj kot granitna Rila.
    Na zdravje! Za gore, prijateljstvo in še en čudovit dan v naravi.

    Navdušilo me je bogastvo cvetja. Med številnimi alpskimi rastlinami sem zagledala tudi oranžne cvetove, ki so me v trenutku vrnili v otroštvo, saj jih je na svojem vrtu gojila moja stara mama. Neverjetno, kako lahko ena sama roža prebudi toliko lepih spominov.

    Ob poti smo srečali še čredo konj. Pravili so, da so divji. No, če so bili res divji, so svojo divjost zelo uspešno skrivali. Mirno so se pasli naprej in nas pogledali s tistim izrazom: “Ah, spet ena skupina firbcev. Tudi ti bodo že čez pet minut odšli.” Mi smo bili zanje precej manj zanimivi kot trava, ki so jo pridno mulili.

    Med potjo nam je vodička pripovedovala legendo o Todorki, Vihrenu in Musali. Takšne zgodbe dajo goram poseben čar. Ob tem sem pomislila, da tudi našim Alpam pravzaprav nič ne manjka. Imamo Kekca, Pehto, Bedanca in številne ljudske pripovedi. Morda jih le nekoliko manj predstavljamo obiskovalcem in jih premalo vključujemo v zgodbe o naših gorah.

    Potem pa se mi je porodila še druga misel. Morda je prav, da naše gore niso še bolj razvpite. Že danes jih obiskuje ogromno ljudi. Z večjim obiskom prihajajo tudi smeti, neprimerna oprema, podcenjevanje gora in žal vse več nesreč. Gore niso zabaviščni park. So občutljivo naravno okolje, ki si zasluži spoštovanje.

    Naša skupina si je ogledala Muratovo in Ribno Banderiško jezero. Do naslednjih dveh, med njima tudi Žabjega jezera, pa nismo nadaljevali. Razloženo nam je bilo, da višje zaradi snega ne bomo šli. Obrazložitev: nevarnost nevihte. “Aplikacija tako kaže!” se ni dala vodička. “Pa v nebo poglejte! Saj ni nobenih nevarnih oblakov,” smo predlagali. Ampak ni šlo. Nekateri verujejo v internet.

    Kasneje smo izvedeli, da je druga skupina iste agencije z očitno bolj »demokratičnim« vodičem isti dan hodila po isti poti in prišla prav do teh dveh dodatnih jezer. Šele tam so se zaradi snežnih razmer soglasno odločili, da naprej nima smisla nadaljevati. Mnogi v naši skupini bi želeli nadaljevati vsaj do tja. Zato se mi ne zdi prav, da sta dve skupini, ki sta plačali enak program in enako ceno, dobili različno izkušnjo.

    V gorah se razmere hitro spreminjajo in spremembe programa so včasih nujne. Prav zato pa mora biti vodnik strokovno usposobljen, poznati vreme, teren, rastlinstvo, živali in posebnosti pokrajine, predvsem pa mora svoje odločitve tudi jasno pojasniti skupini. Dober vodnik pohod spremeni v pravo doživetje.

    Na trekingu na Toubkalu v Maroku sem imela srečo spoznati prav takšnega vodnika. Ko smo ga prvič zagledali, smo bili nekoliko presenečeni. Deloval je zelo mlad, še precej mlajši, kot je bil v resnici. Marsikomu se je verjetno za hip porodilo vprašanje, koliko izkušenj sploh lahko ima. Že po prvih urah hoje pa je razblinil vse dvome. Bil je izjemno strokoven, srčen in miren. Gore je poznal do zadnje podrobnosti, vsako težavo je rešil brez panike in vedno z nasmehom.

    Takrat sem se znova spomnila, da leta sama po sebi ne povedo veliko. Nekdo je lahko mlad in izjemno odgovoren, drugi precej starejši, pa nič bolj moder. Znanje, izkušnje, odgovornost in odnos do ljudi niso zapisani v rojstnem listu.

    Na poti nazaj proti Banskemu smo se ustavili še pri Bajkuševem boru, enem najstarejših dreves v Evropi. Približno 1300 let star bosanski bor je skoraj toliko star kot bolgarska država. Ko stojiš ob njem, se čas za trenutek ustavi. Pomisliš, koliko generacij ljudi je prišlo in odšlo, on pa še vedno stoji tam in tiho pripoveduje svojo zgodbo.

    Sedem Musalskih jezer

    Le dan pred obiskom Sedmih rilskih jezer smo med vzponom na Musalo občudovali še eno skupino ledeniških jezer – Sedem Musalskih jezer. Zanje nismo namenili posebnega pohodniškega dneva, temveč so bila čudovit spremljevalec poti proti najvišjemu vrhu Balkana. Prav zato smo si jih ogledali le delno, kolikor jih razkrije planinska pot.

    Ledeno jezero pod Musalo
    Musalska jezera v daljavi
    Karakaško jezero pod Musalo

    Kljub temu je bilo to dovolj, da smo začutili njihovo divjo lepoto. Ležijo višje od Sedmih rilskih jezer, obdana so z granitnimi stenami, melišči in dolgo obstojnimi snežišči. Najvišje med njimi je Ledeno jezero, ki je bilo tudi sredi julija še vedno delno zamrznjeno. Pogled na ledene plošče pod najvišjim vrhom Balkana je bil eno najlepših presenečenj celotnega trekinga.

    Sedem rilskih jezer

    Po preselitvi v Borovec nas je naslednji dan čakal še najbolj znan bolgarski ledeniški biser – Sedem rilskih jezer. Nastala so v ledeni dobi pred približno 18.000 leti.

    Do planote smo se popeljali s staro dvosedežnico, ki je že sama po sebi posebno doživetje. Počasi se vzpenja nad gozdovi in pohodniku omogoči, da že pred začetkom ture začuti veličino Rile.

    Sedem rilskih jezer, katerih nekatera imena so povsem podobna imenom Sedmerih triglavskih jezer
    Pogled na Spodnje jezero (Dolnoto ezero / Долното езеро) – 2095 nmv
    Jezero Dvojček (Bliznaka / Близнака) – 2243 nmv, na levi strani se vidi del jezera Deteljica (Trilistnika / Трилистника) – 2216 m
    Jezero Ledvica (Babreka / Бъбрека) – 2282 nmv
    Jezero Oko (Okoto / Окото) – 2440 nmv
    Panoramski pogled na Sedem
    rilskih jezer
    Jezero Solza (Salzata / Сълзата) – 2535 m. Ime je dobilo po izredno čisti vodi.
    Ledeniški potoki povezujejo jezera in tvorijo ogromno malih slapov

    Tokrat nas je spremljal prijazen bolgarski vodnik, ki je skupino vodil sproščeno in z veliko dobre volje.

    Sedem rilskih jezer leži med približno 2100 in 2500 metri nadmorske višine. Vsako nosi ime po svoji značilnosti: Solza, Oko, Ledvica, Dvojček, Deteljica, Ribje jezero in Spodnje jezero.

    Ko sem hodila med njimi, sem pomislila na naša Triglavska sedmera jezera. Oboje je oblikoval ledenik. Oboje sestavlja sedem jezer. Oboje predstavlja enega najlepših visokogorskih kotičkov svoje države. Tudi način poimenovanja je presenetljivo podoben – imena izvirajo iz oblike, videza ali posebnosti posameznega jezera.

    Če so Musalska jezera divja in skoraj surova, so Rilska bolj odprta in prijazna pohodniku. Med jezeri se pretakajo slapovi, okoli njih cvetijo visokogorske rastline, še sredi julija pa so na nekaterih bregovih ležale velike zaplate snega, po gladini pa so plavale ledene plošče.

    Vreme nam je bilo naklonjeno. Sonce je razsvetlilo jezera v najlepših barvah, šele proti koncu so se začeli čez grebene zbirati oblaki. Tako smo lahko v miru občudovali eno najlepših naravnih znamenitosti Bolgarije.

    Ob koncu tedna sem ugotovila, da me Bolgarija ni navdušila le z najvišjima vrhovoma Balkana. V spominu so mi ostala predvsem njena jezera – mirna, kristalno čista in vsako s svojo zgodbo. Prav ta so skupaj z mogočnimi gorami, sončničnimi polji in starodavnim borom ustvarila podobo Bolgarije, ki je ne bom zlahka pozabila.

    Vrhove osvajamo. Ob jezerih pa se ustavimo.

    Kaj pa vi? Imate tudi vi kakšno gorsko jezero, ki vam je ostalo posebej v spominu? Morda zaradi njegove lepote, poti do njega ali zgodbe, ki se je tam zgodila? Vesela bom vaših zgodb v komentarjih.

  • Treking po Bolgariji -vrhovi

    Treking po Bolgariji -vrhovi

    Med Vihrenom in Musalo – dva vrhova, dve zgodbi

    ⏱️ Čas branja: 9 minut

    Največji cilj našega potovanja sta bila dva vrhova – Vihren in Musala.

    V zadnjih dveh letih se je nabralo toliko izgub, da imam občutek, da žalovanje sploh nima več konca. Tik pred odhodom sta nas pretresli še dve izgubi in resno sem razmišljala, da bi potovanje odpovedala. Danes vem, da je bila odločitev, da grem, prava.

    Čeprav Vihren in Musalo loči le enajst metrov višinske razlike, sta si geološko povsem različna. Vihren je pretežno marmorna gora z izrazitim kraškim reliefom, Musala pa granitni velikan gorovja Rila. Prav zato imata tako različen videz in značaj.

    Če bi me pred letom dni kdo vprašal, kaj vem o bolgarskih gorah, bi bil odgovor precej kratek. Potem pa sem se nekega julijskega jutra znašla pod Vihrenom, nekaj dni pozneje pa še na najvišjem vrhu Balkana – Musali. Bolgarija me je presenetila bolj, kot sem pričakovala.

    Ko pomislimo na Bolgarijo, večina najprej pomisli na Črno morje, sončne plaže in zgodovinska mesta. Tudi sama sem pred odhodom vedela o tej državi presenetljivo malo. Šele med pripravami na treking sem odkrila, da je skoraj tretjina Bolgarije gorata in da jo prepredajo mogočna gorovja Rila, Pirin, Rodopi, Stara planina in Vitoša. Prav tu se skriva pravi raj za pohodnike – ledeniška jezera, granitni vrhovi, bogata flora in favna ter številne planinske poti, ki so pri nas še vedno precej manj znane kot alpske.

    Vihren – gora kamna, gamsov in velikih razgledov

    Na Vihren smo krenili z istega izhodišča kot dan prej. Takrat smo si zaradi napovedane nevihte ogledali le del ledeniških jezer pod vrhom, čeprav se je pozneje izkazalo, da dežja sploh ni bilo. Pred odhodom smo se ustavili še pri približno 1300 let starem boru, enem najstarejših dreves v Evropi. Če je preživel trinajst stoletij, potem zagotovo ve, da se v življenju ne splača hiteti.

    Pogled na vrh Vihrena, Bolgarija
    Vihren (2914 m), najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.

    Na pot nas je odšlo približno dvakrat po petinštirideset (dva avtobusa, vsak avtobus en slovenski vodič!). Na Vihren sta nas spremljala dva vodnika – slovenska vodička in bolgarska gorska vodnica Mila. Mila je bila res mila. Hodila je na čelu skupine, tempo je bil odličen, med potjo pa se je večkrat sklonila in pobrala kakšen odvržen papirček. Takšne drobne geste veliko povedo o človeku.

    Manjši vrh ob poti na Vihren in zvonček za srečo
    Pot proti Vihrenu vodi čez značilno belo-sivo marmorno pokrajino severnega dela gorovja Pirin.

    Nekaj časa sem hodila tik za njo. Želela sem izvedeti čim več o gorovju Pirin in o Bolgariji. Pogovor je hitro stekel, še bolj pa me je presenetilo, kako dobro pozna Slovenijo. Večkrat jo je obiskala z avtomobilom in rekla nekaj, kar mi je ostalo v spominu.

    • Polno gorskega cvetja

    »Ko prečkaš hrvaško-slovensko mejo, se vse spremeni. Vse je bolj zeleno, čistejše in bolj urejeno.«

    Za trenutek sem obstala. Vedno sem mislila, da Slovenijo tako vidim predvsem zato, ker je moja domovina. Lepo je bilo slišati enako mnenje od nekoga, ki nanjo gleda od zunaj.

    Pot se je kmalu postavila pokonci. Ni bila prepadna ali posebej nevarna, zahtevala pa je zbranost. Veliki kamni se radi premaknejo, utrujene noge pa hitro naredijo napačen korak. V gorah nesreča nikoli ne počiva.

    Ob postankih smo iskali gamse. Najlažje jih je bilo opaziti na zaplatah snega, kjer so njihove temne silhuete lepo izstopale. Niso bili tako blizu, kot bi si želela, a dovolj blizu, da sem jih z veseljem opazovala. Tako sem se zatopila v iskanje naslednjega gamsa, da mi je Mila z glavnino skupine neopazno ušla naprej.

    Balkanski gamsi so ena najbolj značilnih živali Narodnega parka Pirin in endemična podvrsta Balkanskega polotoka.

    Na približno 2600 metrih sem začutila nekaj znanega.

    Rahlo hropenje.

    Podoben občutek sem imela že pod Toubkalom v Maroku. Najprej sem pomislila, da je vzrok le redkejši zrak. Potem pa me je prijateljica spomnila na nekaj, na kar sama sploh nisem pomislila.

    »To je verjetno astma.«

    Seveda.

    Ventolin sem imela v nahrbtniku, vendar ga – kot že tolikokrat – nisem uporabila. Odločila sem se, da bom naslednji dan na Musali naredila preprost poskus.

    Do vrha sem prišla brez večjih težav. Med hojo sem se celo pošalila sama s seboj. Ko sem trenirala za maratone, sem si pogosto govorila, da imam doma kar svojo kenijsko planoto in zato izvrsten višinski trening. Edina težava je bila, da ta moja »kenijska planota« nikoli ni izginila.

    Na vrhu Vihrena se je odprl veličasten razgled na Pirin. Ostre stene iz belega triasnega marmorja so se lesketale od bleščeče bele do temno sive barve. Ob igri svetlobe pod hitro menjajočimi se oblaki so sence spreminjale kuliso praktično iz sekunde v sekundo.

    Najbolj pa me je nasmejal kup kamenja, zložen v obliko križa in ovit z zaščitno mrežo. Na njem je visela cela gruča planincev, ki so iskali najboljši kot za fotografijo.

    V glavi sem že videla naslov časopisa:

    »Sto Slovencev zrušilo vrh Vihrena.«

    Na srečo je vrh ostal tam, kjer mora biti.

    Sestop je bil dolg in je zahteval več zbranosti kot vzpon. Utrujenost naredi svoje in prav pri sestopu moraš paziti na vsak korak. Pod Vihrenom nas je čakala planinska koča.

    Punce smo naročile pivo.

    Sedle smo na klop, pogledale proti vrhu in skoraj hkrati izrekle:

    Kljukica.

    Vihren je bil osvojen.

    Musala – dva vpiha in kosmati varuh

    Naslednji cilj je bila Musala, s svojimi 2925 metri najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka. Njeno ime naj bi izviralo iz turškega izraza Mus Allah – »blizu Boga«. Ko jo opazuješ od daleč, hitro razumeš, zakaj.

    Tokrat smo začeli skoraj v središču smučarskega letovišča Borovec. Prvi del poti je potekal z gondolo.

    In potem …

    … smo čakali.

    Čeprav se nas je pod postajo zbralo skoraj sto pohodnikov, se gondola ni premaknila niti minuto prej.

    Vozni red je bil ob 8.30.

    Ob 8.30.

    Ne ob 8.29.

    Red je red.

    Ko smo le sedli v rdečo gondolo, smo hitro ugotovili, da ima vsak svojo nalogo. Trije so sedeli obrnjeni proti vrhu in so bili »šoferji«, trije pa smo gledali proti dolini in smo se razglasili za »zavore«.

    Gondola, Borovec - zgornja postaja izhodišča na Musalo
    Gondola iz Borovca močno skrajša vzpon na Musalo.

    Obujali smo zgodbe o žičnicah, ki so se nekoč nekje pokvarile ali celo padle, zato je vožnja minila precej živahno. Potem pa se je gondola za nekaj trenutkov ustavila. Na vmesni postaji se vrata ene od kabin niso hotela zapreti in šest pohodnikov je moralo izstopiti.

    Za hip sem pomislila na Kanin.

    Potem sem si rekla, da je bolje, da ne razmišljam preveč.

    Začetek poti proti Musali
    Začetek poti proti Musali je nezahteven, višje pa postane teren vse bolj kamnit.

    Nekaj minut pozneje smo se že smejali in nadaljevali pot proti vrhu. Vrh nas je opazoval v daljavi. Temen. Masiven. Surov.

    Od zgornje postaje gondole vodi lepo urejena pot proti Musali. Ob poti smo šli mimo treh planinskih koč in več ledeniških jezer. Pri enem izmed njih me je najbolj nasmejala tabla.

    Prepovedano kopanje.

    Stala je še preden smo jezero sploh zagledali.

    Izredno zanimivo se mi zdi, da je tudi Musalskih jezer natanko “pravljičnih sedem”. To sem izvedela doma, ob pisanju te treking zgodbe. Mislim, da smo videli štiri, morda tudi več.

    Višje ko smo prihajali, bolj kamnita je postajala pokrajina. Ruševja ni bilo več. Ostale so skale, veter in nebo.

    Naš bolgarski vodnik je bil miren, nasmejan in zelo prijazen. Med krajšimi postanki si je z očitnim užitkom prižgal cigareto, mi pa smo v tem času lovili sapo, občudovali razglede, naredili kakšno fotografijo in, kot se za planince spodobi, poiskali kakšno primerno grmovje. Njegov umirjen pristop je bil pravo nasprotje nenehnemu priganjanju, ki smo ga bili vajeni s strani slovenske vodičke. Poleg tega nas je naučil nekaj osnov bolgarščine. Presenetilo me je, kako zelo je podobna slovenščini – celo bolj, kot sem pričakovala. V nekaterih besedah sem našla več podobnosti kot v srbohrvaščini.

    Nekje pod vrhom se je ponovno oglasilo znano hropenje.

    Tokrat sem bila pripravljena.

    Ventolin.

    Dva vpiha.

    In čez nekaj minut sem vedela, da je bil poskus uspešen.

    Dihanje je postalo lažje.

    Končno sem razumela, da na višini ne odpove moja kondicija, ampak se oglasi astma. To je bilo pomembno spoznanje. Na kondiciji lahko še vedno delaš. Astme pa ne odpraviš samo z dodatnimi treningi.

    No, saj ni tako hudo.

    Sem vendar še med mlajšimi upokojenkami.

    Ššš …

    Na vrhu je bilo živahno. Planinci iz vseh vetrov, veliko jezikov in še več fotoaparatov. Musala je očitno zelo priljubljen cilj.

    Ob pogledu na množico sem se spet pošalila.

    »Sto Slovencev zrušilo še Musalo.«

    Na vrhu Musale (2925 m), najvišjega vrha Bolgarije in Balkanskega polotoka.

    A tudi tokrat se vrh ni dal.

    Morda tudi zato ne, ker ga čuva njegov najbolj znani prebivalec – maček Muri. Podobno kot Garf pod Toubkalom.

    Maček Muri, neuradni varuh vrha Musale, odstranjevalec odvečne hrane iz bližnje meteorološke postaje in ljubljenec pohodnikov. Po potrebi odstrani tudi vašo hrano iz nahrbtnika.

    O njem nisem našla skoraj nobenih informacij. Očitno ga poznajo predvsem pohodniki, ki pridejo na Musalo. Med ljudmi se sprehaja popolnoma mirno, kot da je vrh že od nekdaj njegov.

    In če dobro pomislim …

    Na sestopu sta se zgodila tudi dva padca. Na srečo nobeden ni bil hujši, sta pa nas oba opomnila, da je treba ostati zbran vse do konca poti. Gora ne odpusti nepazljivosti, tudi ko se zdi, da je najtežje že za nami.

    Domov z Musale nisem odnesla le fotografij in enega kamenčka za spomin.

    Odnesla sem veliko pomembnejše spoznanje.

    Včasih za težje dihanje ni kriva slabša pripravljenost.

    Včasih sta dovolj že dva vpiha Ventolina, da se odprejo pljuča.

    In z njimi tudi nova potovanja.


    Nekaj številk za konec

    • Musala2925 m – najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka (gorovje Rila).
    • Vihren2914 m – najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.
    • Razlika v višini med vrhovoma znaša le 11 metrov.
    • Borovec leži na približno 1350 m nadmorske višine in je najstarejše bolgarsko gorsko letovišče.
    • Bansko leži na približno 930 m nadmorske višine in je eno najbolj znanih izhodišč za pohodništvo in smučanje v gorovju Pirin.

    Če bi me danes kdo vprašal, kateri vrh mi je bil ljubši, odgovora ne bi imela. Vihren me je navdušil s svojo divjostjo, Musala pa s svojo odprtostjo in mističnostjo. Vsaka gora mi je podarila nekaj svojega. Musala pa še eno pomembno spoznanje – da je včasih rešitev veliko preprostejša, kot si predstavljamo. V mojem primeru sta bila to dva vpiha Ventolina, ki nista odprla le dihalnih poti, ampak tudi vrata novim gorniškim izzivom.

    Oba vrhova sta osvojena. Eden iz marmorja oz. apnenca, drugi iz granita. Vsak na svoj način. In oba bosta ostala med tistimi gorami, kamor bi se nekoč z veseljem vrnila.

    Razgled iz vrha Musale: najvišji vrh Balkana in Bolgarije, 2925 nmv

    Za konec pa še eno vprašanje za vas 😊.
    Ste za to, da v naslednjem članku napišem tudi bolgarsko legendo o nastanku Vihrena in Musale? Meni je bila zelo všeč, saj na prav poseben način razlaga, zakaj sta si ti dve gori tako različni. Vesela bom vašega mnenja v komentarjih.