Totarca

⏱️ Čas branja približno 5 minut

Na križišču dveh ulic, zaraščenih s starim drevjem, le pet minut hoda od skrivnostne reke Save, je nekoč stala majhna kmečka hiša.

Pravzaprav nihče ni dobro vedel, koliko je stara. Njena streha se je že pogrezala sama vase, niti eno okno ni bilo celo, čez razbite šipe pa so bile pribite deske in kosi kartona. Namesto ograje je okoli nje rasla gosta, divja živa meja, na dvorišču pa je ležalo vse mogoče, za kar nihče ni vedel, čemu služi.

Le za hišo je rasla majhna češnja. Najpogumnejši otroci so si jo celo upali rabutati.

In v tej hiši je živela Totarca.

No, vsaj midve z Renato sva ji tako rekli.

Totarca ni bila podobna nobeni drugi stari ženici, ki sva jo poznali. Pod krilom je nosila hlače. Na nogah je imela gumijaste škornje ali velike moške čevlje. Okoli glave si je zavezala ruto, čez ruto pa poveznila črn moški klobuk.

Imela je okrogel rdeč obraz in še bolj rdeča lica.

Odrasli so govorili, da ga rada pije.

Midve z Renato pa sva vedeli, da to še zdaleč ni res.

Totarca je gotovo počela veliko hujše stvari.

Morda je čarala.

Morda je ponoči hodila k Savi in se pogovarjala z duhovi.

Morda je v svoji razpadajoči hiši kuhala čarobne napoje.

Morda pa je celo žrla otroke.

Tistega dne se je končal prvi razred.

Z Renato sva se vračali iz šole, vsaka s svojo rdečo torbo na ramenih.

Jaz sem bila strašno ponosna na svojo svetlečo lakasto rdečo torbo, Renata pa na svojo temno rdečo.

Ves čas sva se smejali in klepetali.

Dokler naju ni ustavila prva soseda.

»No, punčki? Sta dobili spričevalo? Sta bili dobri?«

»Ja, dobri sva,« sva odgovorili.

Čez nekaj hiš je vprašala druga:

»Je konec šole? Sta dobri?«

Spogledali sva se.

Kako vedo?

Najina dobra volja je postajala vedno manj dobra.

»Kako vsi vedo, da sva dobri?« sem vprašala Renato.

»Ne vem.«

»Zakaj pa ne rečejo odlični?«

Tudi Renata ni vedela.

To je bilo že od sile.

In potem sva prišli do hiše, mimo katere sva vedno previdno oprezali ter hodili nekoliko hitreje.

Totaričine hiše.

A tokrat sva imeli drugačne načrte.

Spogledali sva se in rekli skoraj istočasno: »Greva raziskat!«

Pogumno sva stopili naprej.

Takrat se je izza žive meje prikazal črn klobuk.

Pod njim ruta.

Pod ruto pa okrogel rdeč obraz.

Totarca.

»Dober dan, punčki,« je rekla. »A sta dobri?«

Obstali sva.

Kot bi naju zadela strela.

Za trenutek sva celo pozabili, da se je bojiva.

»Kako pa vi veste?!« sva zazijali.

Totarca se je nasmehnila.

»Ja, kakšni pa naj bosta taki luštni punčki?«

Meni pa je bilo vse takoj jasno.

Torej se mi vidi!

Že na obrazu se mi vidi, da sem samo dobra.

Grozno.

Še isti trenutek sem si prisegla, da bo naslednje leto vse drugače. Učila se bom. Ves čas se bom učila. Imela bom same petice.

In če me bo naslednje leto kdo vprašal:

»A si dobra?«

bom rekla:

»Ne. Odlična sem.«

Iz teh pomembnih misli me je prebudil Totaričin glas.

»A bosta malinovec?«

Malinovec!

Ob tej besedi sem skoraj pozabila, pred čigavo hišo stojim.

Malinovec je bil namreč prva beseda, ki sem jo v življenju čisto sama prebrala in tudi razumela.

MALINOVEC.

»Bom,« sem rekla.

Renata me je pogledala, kot da sem izgubila pamet.

»Trapa!« mi je zašepetala. »Totarca žre otroke! A bi rada, da naju požre?«

Zdaj sem se spomnila.

Res je.

»Kaj pa, če bo užaljena, če nočeva?« sem zašepetala nazaj.

»Kaj pa, če nama da strup?« je rekla Renata. »Potem naju pa zakolje in požre.«

To je bil precej dober razlog, da malinovca ne bi pili.

Toda bilo je prepozno.

Noge so naju že nesle skozi razraščeno živo mejo na Totaričino dvorišče. Kot bi bile začarane.

In takrat sva ga zagledali.

Pred vrati je stalo veliko leseno tnalo.

Na tnalu pa –

SEKIRA.

Krvava sekira.

Z Renato sva se spogledali.

Kri nama je zledenela v žilah.

Torej je res.

Vse zgodbe so bile resnične.

Totarca žre otroke.

Najbrž je ravnokar pojedla enega.

Morda dva.

Zdaj sva bili na vrsti midve.

Že sva se pripravljali, da se obrneva in zbeživa, ko je Totarca odprla vrata.

»Joj, punčki,« je rekla. »Raje stopita semle noter. Kure sem klala, pa je zunaj vse polno perja.«

Kure!

Z Renato sva še enkrat pogledali krvavo sekiro.

Potem Totarco.

Potem druga drugo.

Morda je res klala kure.

Morda.

Stopili sva v hišo.

Totarca nama je nalila malinovec.

Bil je rdeč.

Zelo rdeč.

Skoraj tako rdeč kot kri na sekiri.

Kozarec sem dvignila k ustom.

Renata tudi.

In ker nobena od naju ni hotela čakati, da bi ugotovila, ali je v njem malinovec ali čarovniški strup, sva ga popili v enem samem požirku. Bova pač skupaj umrli.

»Hvala!« sva zaklicali.

In stekli.

Čez dvorišče.

Skozi živo mejo.

Po ulici.

Tekli sva, kolikor so naju nesle noge, in se nisva ustavili vse do doma.

Naslednje jutro sva bili še vedno živi.

Torej malinovec najbrž ni bil zastrupljen.

Toda mimo Totaričine hiše sva še dolgo hodili nekoliko hitreje.

Kajti nikoli ne veš.

Morda je res klala samo kure.

Morda pa je Totarca tistega dne preprosto ugotovila, da sva še nekoliko premajhni in bo počakala na naslednje leto, ko bova večji.

Ampak takrat ne bova šli mimo njene hiše.

 🧰 Iz skrinje spominov
Pravljica je nastala po resničnem dogodku iz mojega otroštva.