TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Oznaka: pravljice

  • Pol kile kislega gipsa

    Pol kile kislega gipsa

    ⏱ Čas branja: 6 minut

    Bilo je eno tistih čudovitih poletnih dni, ki se jih še dolgo spominjaš. Zrak je dišal po cvetju in v njem je kar ščemelo od neznanega pričakovanja.

    Mojca si je ravno s težavo počesala lase in jih spela v visok čop.

    Tako.

    Ogledovala se je z vseh strani, ampak nekaj ji še vedno ni bilo všeč. Čop ji nikakor ni hotel stati tako trdno kot takrat, ko ji ga je naredila mami. Sigurno je bila kriva elastika, malo pa je bila jezna tudi na svoje močne lase.

    Sošolka Metka je imela vedno zanimivo frizuro, kitke in čopke na sto načinov. Čeprav si je Mojca morala priznati, da svojih las že ne bi zamenjala za Metkino repo, počesano na sto načinov. In resnici na ljubo so bili tisti čopki in kitke že rahlo bedasti.

    Tedaj je pozvonilo.

    Mojca je v hipu pozabila na čop in zdrvela po stopnicah odpret vrata. Seveda je bila njena najboljša prijateljica Renata.

    »Živjo!« sta zavpili obe naenkrat.

    Nato sta se zasmejali kot pravi navihanki.

    »Danes greva raziskovat! Super!«

    »Mami! Mamiiii! A grem lahko mal z Renato ven?« je vpila Mojca.

    »Ampak najprej moraš v trgovino,« ji je odgovorila mama z vrta.

    »Kaj pa prinesem?«

    »V kuhinji imaš torbo z listkom in denarjem. Pa hitro pridi!«

    »Glej, da boš vse prinesla, kar piše na listku!« je še dodal Mojčin oče.

    Mojca je odhitela po torbo in že sta z Renato zdrveli proti trgovini.

    »Pojdiva po bližnjici!« je predlagala Mojca.

    Renata pa je imela še boljšo idejo.

    »Pojdiva po običajni poti. Ker jo že tako dobro poznava, greva lahko kar miže.«

    »O. K.,« se je strinjala Mojca. »Samo ves čas morava pozdravljati, da ne bo kakšna soseda spet užaljena.«

    Objeli sta se čez ramena in zakorakali kar po sredini ulice, miže in z obrazoma, obrnjenima proti nebu.

    »DOBER DAN, DOBER DAN, DOBER, DOBER, DOBER DAN …«

    »Mislim, da morava zaviti na levo!« je zavpila Mojca.

    »DOBER DAN, DOBER DAN, NA LEVO ZAVIJAMO VSAK DAN …« sta vpili in zavili na levo.

    »DOBER DAN, DOBER DAN, NARAVNOST ŠIBAMO VSAK DAN …« sta se smejali in spotikali po cesti.

    »DOBER DAN, DOBER DAN, VOHAM JABOLČKE, NJAM, NJAM …« sta se hihitali pod mogočno jablano, ki je svoje veje razprostirala nizko čez cesto.

    »Dober dan, dober dan, punčki. Danes sta pa zelo veseli!« ju je ogovoril raskav ženski glas.

    Ustavili sta se in se spogledali.

    Pred seboj sta uzrli čudno postavo. Gumijasti škornji, v škornje zatlačene hlače. Pogled je šel malo više: pozor – krilo, delovna halja in ženska z ruto, izpod katere so kukali skuštrani sivi lasje. In povrhu vsega še star moški klobuk.

    »TOTARCA!«

    Kot bi mignil, sta bili v trgovini.

    To je bila majhna klasična trgovina, v kateri so bile zaposlene tri prodajalke. Vse tri sta deklici dobro poznali. Točno sta vedeli tudi, katera prodajalka nerada vrača drobiž. Renata je bila celo prepričana, da otrokom včasih vrne manj, kot bi morala.

    »To sem izkusila na lastni koži,« je rada povedala.

    »No, kaj boš pa danes kupila?« je Mojco vprašala rdečelična prodajalka.

    »Joj, listek imam v torbi.«

    »No, kar meni daj listek,« je hotela biti ustrežljiva prodajalka.

    »Ne, ne, saj ni treba. Bom že sama prebrala,« je rekla Mojca in debelo buljila v listek, na katerem je nekaj prav čudnega pisalo.

    »No, pohiti, no. Vrsta se nabira. Starejši ne morejo čakati. No, kaj piše?«

    »POL KILE KISLEGA GIPSA,« je Mojca prebrala zelo počasi. Skoraj tako počasi kot M A L I N O V E C.

    »No, punčka, ni lepo, da se norca delaš iz mene. Daj no, pokaži že ta listek!«

    Prodajalka se je zbrano zazrla v listek in oči so ji postajale vedno bolj izbuljene. Na nos si je zavzeto nataknila še očala. Nato je čisto resno poklicala na pomoč kolegico.

    »Kaj piše?«

    »Pol kile kislega gipsa.«

    Prodajalki sta izginili v zadnje prostore trgovine in ju kar nekaj časa ni bilo nazaj.

    »Tega pa nimamo,« sta deklici končno izvedeli, ko sta se prodajalki spet pojavili.

    Tudi njima očitno ni bilo povsem jasno, ali kisli gips res obstaja ali ju deklici vlečeta za nos.

    Nič bolj jasno ni bilo Renati in Mojci.

    »KISLI GIPS ALI NE KISLI GIPS. TO JE ZDAJ VPRAŠANJE.«

    »Čigava pisava pa je to?« se je na lepem domislila Renata.

    »Od atita,« je rekla Mojca in se počutila rahlo trapasto.

    Fotr pa tudi ne morem rečt, si je mislila.

    Renata se je zasmejala.

    »Joj, si neumna! Fotr te je zeznu! Ha, ha, ha! A boš kisli gips za kosilo? Hi, hi, hi!«

    »Pa kaj! Mogoče pa res obstaja! Ati nekaj popravlja v kleti, pa ga mogoče rabi.«

    Ko sta se vrnili iz trgovine, ju je pričakal oče.

    »No, a si vse dobila?« je vprašal Mojco.

    »Ne, niso imeli vsega. Nekaj si tako grdo napisal, da sploh nisem vedela, kaj naj kupim. Pisalo je POL KILE KISLEGA GIPSA! Vse prodajalke so pomagale iskati, pa niso nič našle.«

    »Saj je pisalo POL KILE KISLEGA GIPSA,« je čisto mirno rekel ati. »Zdaj pa pojdi nazaj in vprašaj, če imajo KVIHTE ZA VASERVAGO.«

    Mojca ni vedela, kaj naj si misli. Ati je govoril precej resno, ampak nekaj na njegovem obrazu ga je vendarle izdajalo.

    Previdno ga je pogledala.

    »A se hecaš?«

    »Zakaj bi se hecal?« je vprašal ati.

    Mojca ga je sumničavo opazovala.

    Kvihte za vaservago …

    Nekje je to že slišala.

    In nenadoma se je spomnila.

    Prejšnji dan je ati doma pripovedoval, kako si je v Litostroju privoščil svojega mladega vajenca. Čisto resno ga je poslal po kvihte za vaservago, fant pa jih je ubogljivo iskal po skladiščih. Iz enega v drugega, pa v tretjega – kvihte za vaservago pa nikjer.

    Atiju se je zdela štorija strašno zabavna.

    Mami pa prav nič.

    »Kako si lahko tako nesramen!« ga je okregala. »Da se takole delaš norca iz ubogega fanta!«

    Mojca takrat sicer ni imela pojma, kaj so kvihte in kaj vaservaga. Zapomnila pa si je, da se jih v Litostroju očitno ne da najti.

    In zdaj ji je nenadoma kapnilo.

    »Že vem!« je vzkliknila. »Take kvihte imajo samo v Litostroju!«

    Ati se ni dal.

    »Ti kar pojdi nazaj v trgovino in vprašaj prodajalke, če imajo kvihte za vaservago.«

    Mojca bi mogoče še šla. Zdaj jo je že prav zanimalo, kaj bi prodajalke rekle.

    Ampak mami ni pustila.

    »Nikamur ne bo šla!« je rekla. »Grdo je, da se takole delaš norca iz ljudi. Že včeraj si si privoščil ubogega vajenca, danes pa bi še prodajalke.«

    S tem je bilo iskanja kislega gipsa in kvih­tov za vaservago konec.

    Mojca še vedno ni čisto dobro vedela, kaj so kvihte in kaj vaservaga.

    Ampak hecno je bilo pa vseeno.

    Kasneje ji je ati vse razložil.

    Kaj pa ti?

    Veš, kaj je kisli gips?
    In kaj so kvihte za vaservago?

    No, pa poglejmo.

    Kisli gips ne obstaja.

    Kvihte so uteži, vaservaga pa vodna tehtnica. Uteži za vodno tehtnico seveda tudi ne obstajajo.

    Kaj je vodna tehtnica, pa menda veš.

     🧰 Iz skrinje spominov
    Pravljica je nastala po resničnem dogodku iz mojega otroštva.

  • Totarca

    Totarca

    ⏱️ Čas branja približno 5 minut

    Na križišču dveh ulic, zaraščenih s starim drevjem, le pet minut hoda od skrivnostne reke Save, je nekoč stala majhna kmečka hiša.

    Pravzaprav nihče ni dobro vedel, koliko je stara. Njena streha se je že pogrezala sama vase, niti eno okno ni bilo celo, čez razbite šipe pa so bile pribite deske in kosi kartona. Namesto ograje je okoli nje rasla gosta, divja živa meja, na dvorišču pa je ležalo vse mogoče, za kar nihče ni vedel, čemu služi.

    Le za hišo je rasla majhna češnja. Najpogumnejši otroci so si jo celo upali rabutati.

    In v tej hiši je živela Totarca.

    No, vsaj midve z Renato sva ji tako rekli.

    Totarca ni bila podobna nobeni drugi stari ženici, ki sva jo poznali. Pod krilom je nosila hlače. Na nogah je imela gumijaste škornje ali velike moške čevlje. Okoli glave si je zavezala ruto, čez ruto pa poveznila črn moški klobuk.

    Imela je okrogel rdeč obraz in še bolj rdeča lica.

    Odrasli so govorili, da ga rada pije.

    Midve z Renato pa sva vedeli, da to še zdaleč ni res.

    Totarca je gotovo počela veliko hujše stvari.

    Morda je čarala.

    Morda je ponoči hodila k Savi in se pogovarjala z duhovi.

    Morda je v svoji razpadajoči hiši kuhala čarobne napoje.

    Morda pa je celo žrla otroke.

    Tistega dne se je končal prvi razred.

    Z Renato sva se vračali iz šole, vsaka s svojo rdečo torbo na ramenih.

    Jaz sem bila strašno ponosna na svojo svetlečo lakasto rdečo torbo, Renata pa na svojo temno rdečo.

    Ves čas sva se smejali in klepetali.

    Dokler naju ni ustavila prva soseda.

    »No, punčki? Sta dobili spričevalo? Sta bili dobri?«

    »Ja, dobri sva,« sva odgovorili.

    Čez nekaj hiš je vprašala druga:

    »Je konec šole? Sta dobri?«

    Spogledali sva se.

    Kako vedo?

    Najina dobra volja je postajala vedno manj dobra.

    »Kako vsi vedo, da sva dobri?« sem vprašala Renato.

    »Ne vem.«

    »Zakaj pa ne rečejo odlični?«

    Tudi Renata ni vedela.

    To je bilo že od sile.

    In potem sva prišli do hiše, mimo katere sva vedno previdno oprezali ter hodili nekoliko hitreje.

    Totaričine hiše.

    A tokrat sva imeli drugačne načrte.

    Spogledali sva se in rekli skoraj istočasno: »Greva raziskat!«

    Pogumno sva stopili naprej.

    Takrat se je izza žive meje prikazal črn klobuk.

    Pod njim ruta.

    Pod ruto pa okrogel rdeč obraz.

    Totarca.

    »Dober dan, punčki,« je rekla. »A sta dobri?«

    Obstali sva.

    Kot bi naju zadela strela.

    Za trenutek sva celo pozabili, da se je bojiva.

    »Kako pa vi veste?!« sva zazijali.

    Totarca se je nasmehnila.

    »Ja, kakšni pa naj bosta taki luštni punčki?«

    Meni pa je bilo vse takoj jasno.

    Torej se mi vidi!

    Že na obrazu se mi vidi, da sem samo dobra.

    Grozno.

    Še isti trenutek sem si prisegla, da bo naslednje leto vse drugače. Učila se bom. Ves čas se bom učila. Imela bom same petice.

    In če me bo naslednje leto kdo vprašal:

    »A si dobra?«

    bom rekla:

    »Ne. Odlična sem.«

    Iz teh pomembnih misli me je prebudil Totaričin glas.

    »A bosta malinovec?«

    Malinovec!

    Ob tej besedi sem skoraj pozabila, pred čigavo hišo stojim.

    Malinovec je bil namreč prva beseda, ki sem jo v življenju čisto sama prebrala in tudi razumela.

    MALINOVEC.

    »Bom,« sem rekla.

    Renata me je pogledala, kot da sem izgubila pamet.

    »Trapa!« mi je zašepetala. »Totarca žre otroke! A bi rada, da naju požre?«

    Zdaj sem se spomnila.

    Res je.

    »Kaj pa, če bo užaljena, če nočeva?« sem zašepetala nazaj.

    »Kaj pa, če nama da strup?« je rekla Renata. »Potem naju pa zakolje in požre.«

    To je bil precej dober razlog, da malinovca ne bi pili.

    Toda bilo je prepozno.

    Noge so naju že nesle skozi razraščeno živo mejo na Totaričino dvorišče. Kot bi bile začarane.

    In takrat sva ga zagledali.

    Pred vrati je stalo veliko leseno tnalo.

    Na tnalu pa –

    SEKIRA.

    Krvava sekira.

    Z Renato sva se spogledali.

    Kri nama je zledenela v žilah.

    Torej je res.

    Vse zgodbe so bile resnične.

    Totarca žre otroke.

    Najbrž je ravnokar pojedla enega.

    Morda dva.

    Zdaj sva bili na vrsti midve.

    Že sva se pripravljali, da se obrneva in zbeživa, ko je Totarca odprla vrata.

    »Joj, punčki,« je rekla. »Raje stopita semle noter. Kure sem klala, pa je zunaj vse polno perja.«

    Kure!

    Z Renato sva še enkrat pogledali krvavo sekiro.

    Potem Totarco.

    Potem druga drugo.

    Morda je res klala kure.

    Morda.

    Stopili sva v hišo.

    Totarca nama je nalila malinovec.

    Bil je rdeč.

    Zelo rdeč.

    Skoraj tako rdeč kot kri na sekiri.

    Kozarec sem dvignila k ustom.

    Renata tudi.

    In ker nobena od naju ni hotela čakati, da bi ugotovila, ali je v njem malinovec ali čarovniški strup, sva ga popili v enem samem požirku. Bova pač skupaj umrli.

    »Hvala!« sva zaklicali.

    In stekli.

    Čez dvorišče.

    Skozi živo mejo.

    Po ulici.

    Tekli sva, kolikor so naju nesle noge, in se nisva ustavili vse do doma.

    Naslednje jutro sva bili še vedno živi.

    Torej malinovec najbrž ni bil zastrupljen.

    Toda mimo Totaričine hiše sva še dolgo hodili nekoliko hitreje.

    Kajti nikoli ne veš.

    Morda je res klala samo kure.

    Morda pa je Totarca tistega dne preprosto ugotovila, da sva še nekoliko premajhni in bo počakala na naslednje leto, ko bova večji.

    Ampak takrat ne bova šli mimo njene hiše.

     🧰 Iz skrinje spominov
    Pravljica je nastala po resničnem dogodku iz mojega otroštva.