Domoljubje ne potrebuje sovražnika

🕒 Čas branja: približno 8 minut

V zadnjem času me v Sloveniji nekaj vedno bolj moti.

Sovražnost.

Ne samo sovražnost do tujcev. Še bolj me boli sovražnost med nami samimi.

Med Slovenci.

Delimo se na leve in desne, naše in vaše, prave in neprave. Če razmišljaš drugače, nisi več samo človek z drugačnim mnenjem. Hitro dobiš nalepko. Komunajzar. Fašist. Levičar. Desničar. Izdajalec. Nepravi Slovenec.

Pravzaprav mi za primer ni treba daleč.

Pred kratkim sem se odločila narediti majhen, povsem neznanstven eksperiment na Facebooku.

Pod politično objavo sem namenoma napisala komentar, v katerem se nisem opredeljevala za eno ali drugo stran. Oprla sem se na konkretne podatke in časovnico ter čakala, kaj se bo zgodilo.

Ni bilo treba dolgo čakati.

Namesto odgovora na argument sem izvedela, da mi »škodi vročina«. Nato še, da sem bodisi »pokvarjena« bodisi »butasta« ter da se naj »ugasnem«.

Pod eno in isto objavo sem bila označena tako za levičarko kot za desničarko.

In prav to se mi zdi skoraj popoln rezultat mojega malega eksperimenta. Za nekoga sem bila očitno leva in za drugega desna.

Zanimivo je bilo predvsem to, da se skoraj nihče ni ukvarjal s tistim, kar sem dejansko napisala. Veliko pomembneje je bilo ugotoviti, kam politično sodim.

Morda me pri vsem tem najbolj žalosti, kako grob je postal naš jezik. Kot da drugačno mnenje ni več povabilo k pogovoru, ampak dovoljenje za žalitev. Besede, ki jih nekoč človeku ne bi izrekli v obraz, danes brez pomisleka napišemo popolnemu neznancu. In besede niso nedolžne. Z njimi ustvarjamo prostor, v katerem bodisi lahko živimo drug z drugim – bodisi se vedno bolj sovražimo.

In skoraj lahko napovem, kaj se bo zgodilo tudi ob tej zgodbi. Ker bom napisala, da me moti sovražnost do tujcev in parola Slovenijo Slovencem, bom za nekatere avtomatično levičarka. Morda komunajzarka. Ker bom hkrati napisala, da morajo ljudje, ki pridejo živet k nam, spoštovati naša pravila, bom za koga drugega verjetno desničarka.

Kaj pa, če nisem ne eno ne drugo?

Kaj pa, če želim samo razmišljati s svojo glavo?

Nisem zagovornica ene ali druge politične strani. Pri vsaki oblasti želim ohraniti pravico, da pohvalim tisto, kar se mi zdi dobro, in kritiziram tisto, kar se mi zdi slabo.

Morda se to zdi komu čudaško. Ampak ne boste verjeli. Tako smo bili vzgajani. Povej kaj je narobe, predlagaj izboljšave. Tako se družba razvija.

Morda je prav to danes postalo najtežje.

Če kritiziraš desnico, si levičar. Če kritiziraš levico, si desničar. Kot da vmesnega prostora, v katerem človek presoja dejanja in ne strankarske barve, sploh ni več. Sicer smo pa videli: niti kritizirati ti ni treba. Samo poveš dejstva, ki eni od političnih strani niso všeč.

Pa mora obstajati. Sredina.

Nobena stranka nima monopola nad resnico. Nobena oblast si ne zasluži naše brezpogojne zvestobe. In noben politik ne bi smel biti pomembnejši od države, ki jo vodi.

Zame je tudi to domoljubje.

Država ni oblast. Slovenija ni nobena politična stranka.

Slovenija smo ljudje, ki tukaj živimo.

Saj smo si vendar veliko bolj podobni, kot smo si različni.

Govorimo isti jezik. Hodimo po istih ulicah. Veselimo se uspehov istih športnikov. Gledamo iste gore. In ko pride poplava, požar ali nesreča, znamo stopiti skupaj. Takrat nenadoma ni več tako pomembno, kdo je levi in kdo desni.

Zakaj potem dovolimo, da nas je tako preprosto razdeliti?

Politika že dolgo ve, kako uporabna je delitev na »nas« in »njih«. Najprej potrebuje problem, potem nekoga, ki je zanj kriv, nazadnje pa nekoga, ki se ponudi kot rešitev.

Pravzaprav me ta mehanizem nekoliko spominja na nekaj povsem drugega – na kozmetično industrijo, o kateri sem pisala pred kratkim.

Najprej ti pokaže problem. Morda ga celo ustvari. Potem ti ponudi rešitev.

Tudi politika pozna marketing. Pozna svojo ciljno skupino, išče nove volivce, ugotavlja, česa se bojijo, kaj jih jezi in kaj želijo slišati. Tako kot podjetje išče nove kupce in novo kupno moč, politika išče nove glasove. Volivce.

Le da nam pri kozmetiki prodajajo kremo, pri politiki pa ideje, pripadnost in včasih tudi sovražnika.

Zato se mi zdi pomembno, da ne dovolimo, da bi postali samo tarčna skupina.

Ne želim biti ne kupka ne volivka, ki ji nekdo najprej pove, kaj je njen problem, nato kdo je zanj kriv in nazadnje še, kaj mora kupiti – ali koga mora voliti – da bo problem izginil.

Ne zato, ker ljudje ne bi smeli imeti različnih političnih prepričanj. Seveda jih lahko imamo. Demokracija brez različnih mnenj sploh ni demokracija.

Skrbi me trenutek, ko nehamo razmišljati s svojo glavo. Ko začnemo ponavljati besede drugih, ne da bi se vprašali, kaj v resnici pomenijo. Ko človeka ne presojamo več po njegovih dejanjih, ampak po predalčku, v katerega smo ga spravili.

Kako hitro se to zgodi, lahko opazujemo skoraj vsak dan.

Dovolj je politično odmeven dogodek, o katerem še nimamo vseh informacij. Namesto da bi najprej počakali na dejstva, se skoraj v trenutku oblikujeta dva tabora. Vsak ima svojo razlago, svojega krivca in pogosto tudi svojo »resnico«.

Na eni strani se pojavijo sumi, teorije in obtožbe. Na drugi obramba, zanikanje in iskanje krivde pri političnem nasprotniku.

Levi. Desni. Naši. Vaši.

In nekje vmes izgine najbolj preprosto vprašanje:

Kaj pravzaprav vemo in česa ne vemo?

To je vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti veliko pogosteje.

Ne samo v politiki.

Preden obsodimo človeka. Preden delimo objavo. Preden ponovimo govorico. In predvsem preden dovolimo, da nam nekdo drug pove, kdo je naš sovražnik.

Zgodovina nas je že dovoljkrat opozorila, kam lahko pripelje čas, ko množica neha spraševati in začne samo še slediti.

Zato nočem, da mi kdorkoli pove, koga moram sovražiti, da bom dobra Slovenka.

Slovenijo imam rada.

Toda moje domoljubje ne potrebuje sovražnika.

In prav tu se zame politična delitev na »naše« in »vaše« sreča še z neko drugo delitvijo: na »naše« in »tujce«.

Bilo bi zelo nepošteno, če bi pri tem s prstom kazala samo na druge.

Kajti tudi sama sem se že ujela v takšnem razmišljanju.

Tudi sama sem se bala tujcev. Ker so bili drugačni. Ker so bili temnejši. Ker so govorili drugače. Ker sem premalo poznala njihove kulture in njihove navade.

Zanimivo pa je nekaj drugega.

Bala sem se jih predvsem doma.

Ko sem potovala po njihovih deželah in bila med njimi, se jih nisem bala.

Tam sem bila jaz tujka.

Kako nenavadno deluje naš občutek za »svoje« in »tuje«.

In potem me je nekoč ustavila hčerka.

Študirala je v tujini in mi rekla nekaj zelo preprostega:

»Veš, mami, tudi jaz sem tujka v tisti državi.«

Ta stavek mi je ostal.

Koliko ljudi, ki danes bentijo čez tujce v Ljubljani, ima sina ali hčer na študiju nekje v tujini? Koliko naših otrok dela v Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji ali še dlje?

Mi vemo, kdo so.

Vemo, da so naši otroci. Da študirajo, delajo, se trudijo. Da imajo svoje skrbi, ljubezni, strahove in sanje.

Toda človek, ki jih sreča na ulici, tega ne ve.

Zanj so lahko samo tujci.

Nekdo s čudnim priimkom. Nekdo z naglasom. Nekdo »od tam nekje«.

In takrat se ogledalo obrne.

Tudi sama sem v tujini doživela presenetljivo nepoznavanje Slovenije. Slovenijo so umeščali nekam proti Rusiji. Ljudje iz držav, ki jih imamo za zelo razvite in izobražene, so imeli o nas predstave, ob katerih sem se spraševala, ali sploh vedo, kje živimo.

Ni prijetno, ko nenadoma ugotoviš, da si v očeh nekoga drugega tudi sam samo stereotip.

Prav zato me skrbijo parole.

Kako se počuti mati, katere sin ali hči pride zjutraj na delo v Ljubljani in na poti zagleda sporočilo:

Slovenijo Slovencem.

Na prvi pogled se sliši in vidi skoraj samoumevno. Slovenija je moja država. Tukaj sem doma. Seveda si želim, da ostane dežela, v kateri se govori slovensko, spoštuje naš jezik, našo kulturo in naš način življenja.

Toda pri parolah je vedno vredno narediti še en korak in se vprašati: kaj te besede v resnici pomenijo?

Kdo so Slovenci, ki jim pripada Slovenija? In predvsem – kdo so potem tisti, ki jim ne?

Slovenija namreč ni dom samo ljudem slovenskega rodu. V njej že dolgo živijo pripadniki italijanske in madžarske skupnosti, romske skupnosti ter ljudje številnih drugih evropskih in ostalih narodnosti. Tukaj delajo, plačujejo davke, vzgajajo otroke in gradijo svoja življenja. Slovenija je tudi njihov dom.

Pa še nekaj se je zgodilo z besedo tujec:

• kot da smo jo začeli uporabljati skoraj kot sopomenko za migranta. In še huje – kot da ob besedi migrant vedno pogosteje pomislimo na nekoga, ki je nevaren, ki bo živel na naš račun, morda pomislimo celo na kriminalca in terorista.

Toda kdo sploh je tujec?

Je tujec tudi sosed iz Italije, s katerim se tako radi ustavimo in poklepetamo v angleščini? Ga sovražimo? Mu želimo povedati, naj gre domov?

Kaj pa Nemec, ki se je zaljubil v Slovenijo in tukaj kupil hišo. Francoz, ki si je tukaj ustvaril družino. Bosanka, ki že trideset let dela v našem zdravstvenem domu? Ukrajinka, ki je prišla zaradi vojne? Delavec iz Slovaške, ki dela na avtocesti? Ponoči ali podnevi, ni važno.

Vsi so tujci.

Pa vendar jih v svojih glavah ne vidimo enako. Spet isto: vidimo samo en kader. In tu se moramo ustaviti. Morda naš problem ni tujec. Morda smo si ustvarili podobo določenega tujca: po barvi kože, obleki, jeziku, državi, iz katere prihaja – in nanj obesili vse svoje strahove.

Niso vsi tujci migranti. Niso vsi migranti begunci. In predvsem: nobena od teh besed še ničesar ne pove o tem, kakšen človek stoji pred nami.

Navsezadnje tudi Slovenci nismo nekega lepega dne zrasli iz zemlje pod Triglavom kot gobe po dežju.

Zato me pri paroli Slovenijo Slovencem ne moti ljubezen do Slovenije. To razumem, saj jo imam rada tudi sama.

Moti me vprašanje, ki ostane skrito za njo:

• komu s tem pravzaprav sporočamo, da Slovenija ni njegova?

Parole so privlačne prav zato, ker so kratke. Za razmislek pa je vedno potrebnih nekaj besed več.

Ob tem pa pozabljamo še na nekoga.

Na starše ljudi, ki so prišli k nam.

Tudi človek, ki danes dela v Ljubljani, ima morda nekje čez mejo mamo, ki ga čaka. Očeta, ki ga pokliče. Družino, ki jo skrbi, ali mu je dobro.

Tako kot nas skrbijo naši otroci v tujini.

Kaj naj si ob tem misli njen otrok?

Potem pa obrnimo napis.

Predstavljajmo si svojega otroka, ki študira ali dela v Nemčiji in vsak dan hodi mimo velikih plakatov:

Nemčijo Nemcem.

Bi nam bilo še vedno vseeno?

Ali bi nas nekje globoko stisnilo, ker bi vedeli, da je tisti napis namenjen tudi našemu otroku?

Tu se zame začne meja zdravega okusa.

Država potrebuje pravila. Potrebuje premišljeno migracijsko politiko. Od ljudi, ki pridejo živet vanjo, sme in mora zahtevati spoštovanje zakonov in pravil skupnega življenja.

Toda nekaj povsem drugega je, ko iz porekla človeka naredimo merilo njegove vrednosti.

Koliko tujca je v meni?

Moj mož se je veliko ukvarjal z najinimi koreninami. Raziskoval je družinsko zgodovino in rodovnike, opravila sva tudi DNK-analize.

Rezultati so bili presenetljivi.

Ko začneš brskati dovolj daleč nazaj, se tista preprosta predstava »jaz sem Slovenka, ti si pa tujec« zelo hitro zaplete.

V osnovni šoli smo se učili o preseljevanju narodov. Takrat sem si predstavljala puščice na zemljevidu. Eni so šli sem, drugi tja.

Danes se mi zdi skoraj nenavadno, da ob sodobnih migracijah govorimo, kot da se je človeštvo prvič v zgodovini začelo premikati.

Ljudje se selimo že desettisoče let.

Prihajali so iz različnih smeri. Premikali so se Slovani, Germani in številna druga ljudstva. Ljudje so prihajali, odhajali, osvajali, bežali, trgovali, se poročali, zaljubljali in imeli otroke.

Naš izvor je veliko bolj pisan.

Narodi potrebujejo imena. Države potrebujejo meje. Človeška zgodovina pa se za te meje ni kaj dosti menila.

Koliko ljudi je moralo skozi tisočletja hoditi, bežati, se seliti, srečevati in zaljubljati, da sem danes lahko jaz – Slovenka?

In potem pogledam človeka, ki je prišel od drugod, in mu rečem:

Tujec.

Kako nenavadna beseda, če pogledaš dovolj daleč nazaj.

Zakaj sploh odidemo?

Zakaj se ljudje selimo?

Tudi tukaj ni nič posebno novega.

Nekoč so ljudje odhajali, ker ni bilo hrane. Ker se je spreminjalo podnebje. Ker so iskali rodovitnejšo zemljo. Ker je proti njihovemu ozemlju prihajalo drugo ljudstvo. Ker je divjala vojna.

Danes odhajajo iz presenetljivo podobnih razlogov.

Bežijo pred vojno in preganjanjem. Iščejo delo. Želijo zaslužiti več. Želijo svojim otrokom omogočiti boljše življenje.

Saj smo počeli enako tudi mi.

Slovenci smo odhajali na delo v Nemčijo, Švico in drugam. V Slovenijo so prihajali ljudje iz drugih delov nekdanje Jugoslavije, ker je bilo tukaj delo in možnost boljšega zaslužka.

Danes naši otroci študirajo in delajo po vsej Evropi in svetu.

Človek je vedno iskal kraj, kjer bi lahko bolje živel.

Toda med današnjimi migracijami so tudi milijoni ljudi, ki niso odšli zato, ker bi si želeli pustolovščine ali višje plače.

Odšli so, ker so morali.

Zaradi vojne.

In vojna ima eno bistveno razliko od potresa, suše ali ledene dobe.

Vojno naredi človek.

Nekdo sprejme odločitev, zaradi katere začnejo padati bombe. Nekdo se bori za ozemlje, oblast, vire ali politični vpliv. Nekje daleč od njega pa neka mati pograbi otroka in nekaj najnujnejših stvari ter odide.

Ko čez mesece ali leta pride v naše mesto, mi ne vidimo več tistega trenutka.

Vidimo samo tujko.

Ne vemo, kaj je pustila za seboj. Ne vemo, kakšne križe nosi. Ne vemo niti, ali je pobegnila pred vojno, prišla študirat, našla tukaj službo, se zaljubila ali preprosto želela živeti drugače.

Vidimo obraz, obleko, barvo kože, slišimo naglas – in zelo hitro sestavimo zgodbo namesto nje.

Razumevanje ne pomeni, da je dovoljeno vse

Toda če želim biti poštena, moram povedati še nekaj.

Razumevanje razlogov, zaradi katerih ljudje prihajajo, ne pomeni, da me pri življenju v spreminjajočem se mestu nič ne moti.

Moti me.

Moti me, ko vidim smeti po tleh. Čike na pločniku. Uriniranje po ulicah. Nespoštovanje skupnega prostora.

In tudi sama sem se že zalotila pri misli: »Odkar je toliko tujcev …«

Toda potem se moram ustaviti.

Je nekaj narobe zato, ker je nekdo tujec – ali zato, ker se neprimerno vede?

To ni isto.

In neprimernega vedenja ne želim opravičevati z drugačno kulturo.

Kdor pride živet sem, mora spoštovati pravila skupnosti, v katero je prišel. Tako kot jih moramo spoštovati ljudje, ki smo se tukaj rodili.

Strpnost ne pomeni, da moraš vse sprejeti in vse odobravati.

Pomeni pa, da tudi takrat, ko nekega vedenja ne odobravaš, v drugem še vedno vidiš človeka.

Eno je reči:

»Tega vedenja v našem mestu ne želim.«

Nekaj povsem drugega pa:

»Teh ljudi tukaj ne želim.«

Prvo je zahteva po skupnih pravilih.

Drugo je sodba o človeku.

In meja med njima je včasih nevarno tanka.

Še nevarnejša postane, ko začne na tej meji politika nabirati točke.

Strah je zelo uporabno politično orodje. Tujec je priročen sovražnik, ker pogosto nima imena. Ne poznamo njegove mame. Ne poznamo njegovih otrok. Ne poznamo njegove zgodbe.

Zato ga je zelo preprosto spremeniti v »njih«.

In tako smo spet tam, kjer smo začeli.

Pri »nas« in »njih«.

Levi in desni. Domači in tujci. Naši in vaši.

Vedno znova isti mehanizem.

Ne smemo dovoliti, da drugi razmišljajo namesto nas. Ne smemo dovoliti, da nam parola nadomesti lastno presojo.

Zato se skušam, kadar me prime, da bi spet rekla »ti tujci«, spomniti hčerkinih besed:

»Mami, tudi jaz sem tam tujka.«

Morda bi se morali tega večkrat spomniti vsi.

Naši otroci so nekje tujci.

Otroci drugih mater so tujci pri nas.

Naši predniki so se selili. V naših genih so zapisane poti ljudi, ki so hodili po svetu že tisočletja pred nami.

Zahtevajmo od človeka, ki pride živet med nas, da spoštuje pravila naše skupnosti.

Toda ne dovolimo drugim, da nam povedo, koga moramo sovražiti.

Razmišljajmo s svojo glavo.

Kajti pod plakatom, ki danes nekomu sporoča, da ne sodi sem, hodi otrok neke matere.

Jutri lahko pod podobnim plakatom nekje drugje hodi moj.

In kaj bi si želela, da bi tam videli v njem?

Tujca?

Ali človeka?