Do vzpona smo prehodili še veliko kilometrov tako v daljino kot v višino. Ampak naj slike povedo svoje.
2. december – 4. dan
Datum ni več važen – 5. dan
6. dan, 7. dan
V koči je mrzlo. Čisto pri miru ležim oblečena praktično za pohod in zvita v spalno vrečo. Po vrhu pa še debela odeja. Ob štirih zjutraj imamo zajtrk. Ob petih startamo, gor. Na vrh 4167 metrov visokega Toubkala. Vrha v Atlasu, najvišje gore Maroka.
Končno čas za zajtrk. Pozajtrkujemo. Še zadnjič preverimo opremo za vzpon. Čelna svetilka, gamaše, dereze.
Zunaj, na mrazu, ki ga praktično ne čutim, se skoraj zjokam ob natikanju derez. “Tako grozno te pogrešam”. Nimam dovolj močnih prstov. Kolega in vodič mi pomagata. Končno nas je vseh pet pripravljenih.
Krenemo. Prvi je vodič, sledim jaz in nato ostali. Ves čas hodimo enakomerno. Tako kot prvega maratona sem se tudi tega podviga lotila s strahospoštovanjem. Moj največji strah je višinska bolezen ter astma. V žepu imam Ventolin.
Pogledam v nebo, prepolno zvezd. Pred nami migljajoče lučke manjših skupin, ki so že pred nami krenile proti vrhu.
Enakomerno hodimo. Prehiti nas hitrejša skupina, katero kasneje dohitimo in gremo naprej spet mi. Vse skupaj me malce spominja na prehiter začetek na maratonu. Neučakani tekači se zaženejo in potem crknejo, če ne prej že na polovici. Prehiter začetek je ključ za neuspeh. Kasneje smo izvedeli, da dva člana prehitre odprave nista dosegla vrha.
Naš Ajoub pa je vrhunski. Zelo mlad ampak tudi zelo strokoven, zabaven, prijazen, potrpežljiv. Pravi multipraktik.
Prispemo na sedlo pod vrhom in se malce ustavimo. Črno nebo deli rdeča črta. Sončna črta. Življenska črta.
Vrh je skoraj kopast. Pospeševati ne morem. Enakomerno grem. Kot lokomotiva. Kot Mojca na svojem zadnjem maratonu. In v zadnjih kilometrih maratona. Počasi – a vztrajno.
Trikotnik vrha.
Navdušenje.
Trud.
Svoboda.
Hvaležnost.
Da sem.
Tukaj.
Živa.
Ti pa si z mano – razpršen nekje vse naokoli … okoli mene, v meni.
Ilmil je ljubka majhna vasica in leži na nadmorski višini 1800 metrov v visokogorskem delu Atlasa.
Večina odprav na Toubkal se praktično odpravi kar od tukaj. Do vrha potrebuješ dobrih pet ur hoda. Veliko agencij vodi svoje pohodnike iz Ilmila do koče pod Toubkalom in od tam je še tri ure do vrha. Je pa to precej hiter vzpon in marsikomu lahko ponagaja višinska bolezen.
Ecolodge Ridad
Naš treking je zastavljen drugače. Praktično obkrožili bomo najvišji vrh Maroka in se šele nato povzeli na sam vrh.
Naš prvi pohodni dan je bil lep, sončen. Precej toplo.
Potem, ko je prispela mula smo končno videli, kako bo vse skupaj izgledalo. Mi, pohodniki, bomo nosili le dnevne nahrbtnike z vodo, malico, rezervnimi oblačili, mule pa nam bodo nosile tiste vsaj 10 kg težke torbe. Preko hrbta mulam vržejo posebna sedla, ki imajo ob straneh nekakšne velike košare. Bilo me je kar malo sram. Enostavno je takole hodit, ko ti vso težo nosijo drugi.
Mule seveda ne gredo same. Spremljati jih mora še nekdo.
Revico sem skušala malce potolažiti ampak te živali so vajene garanja. Pa sitnih in vsiljivo slinastih turistov oz. pohodnikov imajo verjetno tudi že vrh glave.
Ajoub je dal znak in skrenili smo na pot. Povedal nam je, da bomo imeli kosilo kasneje, najprej pa se moramo povzpeti na sedlo.
Hoje sem se lotila zelo resno, kot bi šla na Triglav.
Sprva smo hodili po makadamski cesti in nato zavili na po, kjer smo zagledali ogromno čredo koz. Nasproti pa nam je prišlo kar lepo število mul in njihovih spremljevalcev. Mule imajo prednost. Zato se moraš kar hitro umakniti.
Ta del poti je bil še zelen, iglavci, grmičevje, trave ter rdeča prst.
Pot se vijugasto vije do sedla, Vedno manj je drevja, pokrajina postaja odprta, občudujemo to maroško prostranstvo.
Namenjeni smo na sedlo oz. prelaz Tizi NˇTamatert, 2279 nmv, v Visokem Atlasu kamor vodi tudi cesta. Videli smo kar nekaj kolesarjev na navadnih in električnih kolesih.
Čas za postanek. Na prelazu je nekakšna okrepčevalnica. Imajo tudi stranišče “na štrbunk”, lahko kupiš čips, čokoladice … ali pa samo uživaš v razgledu na dolini Imlil in Imnan v tem delu Atlasa.
Vse je skromno, privajamo se na preprostost. Enostavnost. Živost.
Razmišljam o sami današnji etapi. Zadeva je krajša in enostavnejša, kot sem pričakovala. Praktično nas čaka le še kakšni dve uri hoda. Vendar to še nič ne pomeni. Prepričana sem, da nas čaka še marsikaj.
Pozor: elektrika, smrtno nevarno!
Postanka je kmalu konec in gremo naprej. Čez dobro uro smo že na mestu, kjer bomo jedli. Naši sopotniki, vodič in dva kuharja, že vneto režejo, lupijo, sekljajo.
Jedilnica pa je tudi že pripravljena.
Kmalu nas postrežejo s čajem. Čaj je zeliščni, grenek in dišeč. Vedno postrežejo tudi kocke belega sladkorja.
Nad pogrinjkom smo navdušeni.
Kmalu začne dišati in želodčki se nam oglašajo. Prinašajo nam krožnik za krožnikom. Kruh, zelenjava, priloga, meso ali jajca oz. ribe. Ampak pozor: mesa je praktično za vzorec. In ni dnevno na jedilniku.
Torej: če nočeš ostati brez beljakovin, moraš ostati “buden”. Malce drugačni časi so, kot so bili včasih. NO MERCY! Samo: ZAGRABI!
Uf, kakšno razkošje barv. Kako lepo naložen krožnik. Vabeč. “Saj bomo samo jedli,” pomislim. Domov bom prišla prav lepo porejena.
Po resnično zdravem kosilu smo se odpravili naprej. V vasico, kjer bo naša naslednja nočitev.
Opazujemo lepo urejene terasaste vrtove. Sadna in mandljeva drevesa.
Ob prihodu v vas nas pozdravijo živali.
Stavbe oziroma hiše v vaseh so betonske, veliko jih je narejenih iz blata in kamna. Kombinirajo tudi glino in slamo. Zato so vse te vasice v rjavo rdečkasti barvi, kar se lepo zlije z okolico.
Strehe so običajno ravne, morda rahlo poševne, da lažje odteče voda. Oblike so kvadratne ali pravokotne, veliko jih ima notranja dvorišča.
Prispeli smo do svojega prenočišča, gorske hiše v vasici v dolini Tachird, ki leži le nekaj nadmorskih metrov nad 2000. Majčkeno me zaskrbi ta naša aklimatizacija za 4000 nadmorskih metrov.
Gite Dar Tanzoughte
Ta stavba je večnadstropna, s teraso in balkonom. Krstimo ga s svojim gripohinom. Limonce!
Počutimo se spočito, nismo lačni, dan pa je še dolg. Zato se odpravim še na dodatno raziskovanje okolice, pridruži se mi še ena od popotnic. Greva do konca vasi ter naprej gor v breg, kjer srečava dva možakarja v tradicionalnih berberskih oblačilih, djellabah. Sedita zadovoljno na tleh ob poti in kadita. Midve pa se vrneva nazaj ugibajoč, kje je stezica, po kateri bomo pot nadaljevali jutri.
Potem ko si privoščimo tuš, kar je navadno izredno adrenalinsko, sledi večerja.
Življenje tu je skromno. Ljudje pa se mi zdijo zadovoljni. In prijazni. Na zgornji sliki lahko vidite inovativen način sušenja perila. Treba se je pač znajti.
V vsakem od naših prenočišč smo imeli podobno sobo. Sedišča s centralno mizo. In prav vsakič sem bila navdušena, kako lepo je. Pa če je bilo še tako preprosto. Vse je tako drugače.
Po okusni večerji, katere del je bila obvezno berberska enolončnica, nas je vodič prav vsak večer seznanil, kaj nas čaka naslednji dan.
Pred spanjem smo si zagotovili dovolj odej ter se toplo zakomotali vanje. Vse do jutra.
Pa še malo pohodniške statistike iz mojega Garminčka: 12 km v dolžino, cca 750 mt v višino, cca 4 ure počasne hoje.
za obiskovanje gora. Iskanje destinacij. Preverjanj vremena… karkoli. Če kaj ne vem, vprašam njega. Če kaj nisva vedela, sva vprašala njega.
Pravi: “Grem na Zvoh”. In jaz odgovorim: “Grem s tabo.”
Odpeljeva se na planino pod Krvavcem, na Planino Jezerca, kjer je plačljivo parkirišče. Trenutno je potrebno plačati 5 € za cel dan.
V taki sestavi hodiva prvič na Zvoh. Morali bi biti vsaj trije. Vsi trije. Jaz bi hodila zadnja.
Bojan okreva po težki smučarski poškodbi. Zlom medenice. Upa, da bo še smučal. Presrečen je, da spet lahko hodi. Vedno več.
Če sem mislila, da bo to počasen sprehod, sem se prekleto zmotila. Štartala sva kar korajžno v breg. Potruditi sem se morala, skoraj bi mi ušel. Odličen trening za decemberski treking na maroški Toubkal.
Greva mimo Kriške planine, gor po uhojeni poti. Mimo Hotela Krvavec in radijskega stolpa. Vzpon na sam vrh je kar strm.
Hladno je in megleno. A vseeno prijetno.
Kmalu sva na zgornji postaji žičnice, katera žalostno čaka zimsko sezono. Bazen je prazen. Pretoplo je še.
Greva proti vrhu Velikega Zvoha kjer vidim, da so postavljene nekakšne energetske točke. Sumljivo blizu so nagnetene, precej skeptična sem do tega. Če vas pa zanima kaj več, si lahko preberete na tej povezavi: Energetski park.
Pomislim: “Vse za obiskanost”.
Ustaviva se pri platoju, udariva petke. Bojan pozna čisto vse vrhove. Razlaga mi in kaže in prav za vsak vrh ima svojo zgodbo. Obhodil in preplezal je praktično vse naše hribe. Veliko tudi v tujini in Himalaji.
S Fricem naju je ogromno naučil o gorah. Z njim sva osvojila najlepše vrhove.
Iščem žig vendar ga ne najdem. Nič hudega. Šteje le osvojen vrh. Sicer pa sama sebi verjamem, da sem bila na vrhu. Doma se vedno vestno zapišem vsak osvojen vrh v letošnjem letu. Všeč mi je ta navada za katero me je navdušila pohodniška družba.
Precej hladno je in piha.
“Vidiš, tam sva pa s Fricem ruševje nabirala”, mi pokaže.
Kar vidim ju.
Vršički ruševja so namreč odlični za pripravo sirupa. Veliko okusnejše je od smrekovih vršičkov. In zdravo. Vendar to ve le malokdo.
Mahneva jo navzdol in se ustaviva Pr˘Florjan še na odličnih štrukljih. Res so dobri, najboljši letos.
Ko se vračava proti parkirišču sva zmenjena, da bova še šla. Morda tudi smučati pozimi. Krvavec imamo praktično pred nosom.
Na tale vrh grem lahko tudi sama. Tako, za trening. Na hitro.
»Kolikokrat sem že bil razočaran v dolini. V gorah še nikoli!« Tone Svetina
Draga prijatejica, ne vem, kje pobiraš ideje, ampak neskončno sem hvaležna, da sva se spoznali. S teboj in zaradi tebe sem živa prišla v nebesa. Čisto zares. Zgodilo se je 3. oktobra 2025. Bil je nepozaben dan.
Destinacija
Tri planinske navdušenke smo se tistega oktobrskega petka odpravile v Julijce. Lovimo vrhove visokogorja, predno zapade sneg. Sama si želim osvojiti čim več dvatisočakov.
Cilj: Jezerski Stog. To je 2040 m visoka gora, ki leži v vzhodnem delu Julijskih Alp. Skupaj z grebenom in sosednjimi vrhovi predstavlja naravno mejo med Fužinsko planino in Triglavskim naravnim parkom.
Planina Blato
Na vrh lahko pridete iz več izhodišč, me smo izbrale Planino Blato, ki je kategorizirana kot delno zahtevna neoznačena pot. Točen opis poti najdete na Hribi.net.
Planina Blato
Pohodne čevlje smo pognale okoli 9. ure. Obetal se je lep, jasen dan. Iz parkirišča do Planine Blato smo se malce ogrele ter se po manjšem vzponu obrnile in občudovale razgled. Planina Blato res ni od muh. Ampak za nas tri je to šele dober začetek.
Čudesa narave
Jutro je bilo hladno. Opazovale smo umetniške stvaritve, ki jih ustvari narava. Trave, rože, trnje, grmičevje… Prav vsaka čisto navadna zel je postala umetnina. Opazujem in razmišljam, kako bi vso to lepoto pretopila s svinčnikom in barvicami na papir. Kako bi to opisala z besedami. Sem namreč ponovno študentka, tokrat – UTZO, Univerze za tretje življensko obdobje.
Prijetna pot čez gozd, mestoma strma, nas je pripeljala do lovske koče, kjer nas pričakajo ponovno osupljivi razgledi na naš cilj, okoliške hribe, gore. Meni do tedaj neznana pokrajina.
Ta čudež sva odkrila skupaj …
…ko sva pred davnimi leti z mojim dragim možem prišla na Kriške pode. Zadelo naju je v srce! Kot bi bila na drugem planetu. Obljubila sva si, da bova “gor” hodila čim večkrat. Midva in hčerki. Lepo je bilo.
Želim si obiskati prav vsak vrh, ki ga objame pogled.
Pot čez gozdOb poti
Planina Krstenica
Sama lepota. Ogradi, Krn, Debeli vrh, Ablanca, Tošč, Prevalski Stog, Adam in Eva, Verner….
Krenemo naprej in občudujemo cvetje, ki ga je kljub jeseni, še veliko. Prispemo do Planine Krstenica in nadaljujemo naprej. Ob vračanju se bomo tu ustavile za dalj časa.
Planina Krstenica
Planet Gora
Od nekdaj sem imela rada znanstveno fantastiko in v gorah jo živim.
Planet Gora je čudežen. Tu bi lahko kar ostala in hodila večno. Dan za dnem. Hvaležna sem, da sem. Da lahko hodim. Da vidim. Čutim te gore, to pokrajino. Da sem to sploh sposobna čutiti. Niso vsi.
Proti Planini Jezerca
Planina Jezerca
Hodimo pod pobočjem Krsteniškega in Jezerskega Stoga in pridemo do Planine Jezerca. Pravijo, da je ta planina zapuščena. Kakorkoli, živali ni, je pa še korito in manjše jezerce, ki bolj spominja na mlako. Lepo je. Slikovito.
Nekoč sem imela idejo…
… predno sem spoznala ljubezen mojega življenja, pustiti vse in živeti sama ravno na eni od takšnih planin. V miru. Žal v nobenem primeru ne bi bilo združljivo z naslednjo nenavadno željo: imeti s seboj močne zvočnike in poslušati rock. Na glas. V miru. Brez butanja po vratih : “Daj bolj potiho!”
Jezerski preval
Od tu nadaljujemo strmo v breg na Jezerski preval. Pot je vijugasta, občasno se ustavimo in občudujemo razglede, ugibamo imena vrhov.
Ob poti nam pomežiknejo zmrznjeni kristali majhnega potočka, ki nam preči pot. Hladno je. A ne če hodiš v breg! Uživamo v vsakem koraku, čeprav je potrebno kar nekaj napora.
Na vrhu Jezerskega prevala ostanemo brez sape. Pa ne zaradi napora. Od lepote! Sem mar umrla?
Saj to so vendar nebesa!
Nebeški razgledi
Piha kot pri norcih, vendar sploh ni pomembno. Nase navlečemo anorake, kape, rokavice in uživamo, uživamo, žive v nebesih.
Očak z belo kapo …
Kar zagledam je neopisljivo. Raj na zemlji. Pogled na očaka, imamo ga pred nosom.
Ta vikend bi morala iti na Triglav z večjo skupino žensk, vendar smo zaradi napovedi slabega vremena zadevo odpovedale. Kasneje se je izkazalo, da res upravičeno.
Sedaj pa ga takole gledam, kot bi se mi malce posmehoval. Kar v dvomih sem, morda bi pa le lahko šle. Vidljivost je tako dobra, da vidimo Aljažev stolp, Dom Planiko pod Triglavom in Vodnikov dom.
Proti vrhu
Poigravamo se z mislijo, da skočimo še na Adama in Evo. Imele bi tri dvatisočake v žepu in to na en mah. Žal se časovno ne bi izteklo. Nas bosta počakala do prihodnjič.
Proti vrhu
Ko pridemo malce k sebi od vse te lepote okoli nas, gremo proti vrhu po lepem, razglednem a vetrobnem grebenu.
Dvatisočak osvojen!
Lepa grebenasta pot nas privede na kopast vrh, kjer nas pričaka Možic.
Možic
Opravimo vso planinsko birokracijo ter obvezno fotografiranje. Sledi malica.
Na vrhu!
Izgubljena v vesolju
Ob povratku na sedlu srečamo izgubljeno pohodnico. Gospa je iz Nizozemske in ne ve, kje je. Prišla je po zaprti poti iz Vodnikovega doma. Pravzaprav še sama točno ne ve od kje, ker tudi ne ve, kje je. Ve pa, da mora priti do Bohinjskega jezera.
Povabim jo, naj se nam pridruži, saj gremo v isto smer.
Ob poti
Tujci so nad našimi hribi res navdušeni, gospa se z družino redno vrača že več let. Zdi se mi pa strašno neodgovorna, da takole pohajkuje sama naokoli.
Planina Krstenica
Na planini Krstenica napravimo malce daljši postanek in nadaljujemo do parkirišča pod planino Blato.
Slap Suha
Ustavimo se še ob slikovitem slapu Suha. Najdete ga ob sedaj asfaltirani cesti, ki vodi na parkirišče na Planini Blato. Vidna je manjša potka na enem od ovinkov. Slap je dolg približno 40 metrov, v poletnih mesecih težko viden, sicer pa kraljevski.
V Stari Fužini odložimo hvaležno turistko. No, vsaj morala bi biti hvaležna. Rešile smo jo pred temo in morda celo pred čim hujšim. Ali pa se motim. Smo ji prekrižale račune in če se malce pošalim, prikrajšale za brezplačen prevoz s helikopterjem?
Planinska analiza
Uf, kako paše sezuti planinske čevlje. Pa čeprav sem v njih doživela toliko lepega.
Analiza
V Bohinjski Bistrici si privoščimo odlično kavico in minimalistične štrukeljce. Polne načrtov kaj vse še moramo osvojiti.
Dan je bil resnično nepozaben. Tako lep dan, sončen, brez oblačka, da je bilo skoraj nepredstavljivo, da bo že naslednji dan snežilo… in plazilo.
Uf, kakšen dan! 12. oktober 2025. Čudovit za skok na kakšen dva tisočak.
Pa vendar, če nisi dovolj vztrajen in optimističen, ga lahko zamudiš. No, midve s prijateljico ga nisva.
Planšarija Dolga njiva
Tolsta Košuta je predzadnji vrh v grebenu Košute na meji z Avstrijo, v gorovju Karavanke. Na samem koncu je samo še Mala Košuta, skrita v ruševju in ni tako zelo izrazit vrh. Posledično prejme precej manj obiska pa tudi sicer je pot malce slabše vidna.
Startali sva v megli iz parkirišča Pod krnico in bili v pol ure pri Planšariji Dolge njive, kjer so naju pozdravili trije veseli oslički. Ostale živali so planino že zapustile.
Najprej sva si rezervirali kosilo. Prazen žakelj ne stoji pokonci in to bova obe ob povratku.
Kreneva naprej po poti, razgled slab, povsod megla, ki postaja vedno gostejša. Ampak midve greva na vrh odločeni, da prebijeva megleno zaveso. Pot je kljub megli dobro vidna, na poti ni večjih nevarnosti in tudi podlaga je relativno suha.
Skušam se orientirati po železnih stopnicah, tam nekje je potrebno zaviti v levo, gor po travi, proti grebenu. Vendar ne vidim nič.
Nasproti primahajo tri planinke in beseda da besedo. Pravijo, da je brez veze nadaljevati naprej. Zgoraj samo še gostejša megla. Pokažem sliko, katero sem pred nekaj minutami prejela iz vrha Ojstrice. Šajba! Prepričava jih in vse tri se obrnejo in gremo skupaj na vrh. Pet žensk se odločno usmeri na Tolsto Košuto.
Hodimo in se počasi vzpenjamo v vedno gostejšo meglo. In že ob poti zagledamo kažipot za Tolsto Košuto in kmalu zatem tudi megleni obris železnih stopnic. Pot je prava!
Megla pričara nekakšno skrivnostnost in čarobnost. Zdi se, kot bi hodile skozi akvarel gorske sivine.
proti Tolsti Košuti
Po kakšni ure hoje postaja megla vedno redkejša in skoraj že na grebenu nas pričaka nepozaben razgled.
Tolsta Košuta
Megla praktično pri naših nogah a glave v soncu.
Vrhovi gledajo iz megli kot majhni otočki. Kvarner. Pravi mali slovenski gorski kvarner.
Kakšen privilegij imava danes. In povsem po najini zaslugi. Ker sva šli.
Najprej pridemo vse skupaj na Vzhodni vrh Tolste košute, kjer se pofočkamo, fotografiramo in opravimo s planinsko birokracijo. Saj veste kaj je to. Vpisi, žigosanje, slikanje …
planinska birokracija
Odločiva se, da podaljšava pot še do sosednjega vrha – vzhodnega vrha Tolste Košute. Posloviva se od pohodnic in greva naprej na manj obiskan vrh Tolste Košute vendar je pot do tja vredna vsakega koraka. Vsakega vdiha. Vsakega pogleda.
Ob poti zagledava v megli na avstrijski strani glorijo. Tega pojava še nisem videla. Je pa dokaj pogost, kadar je sonce za vami in sije skozi meglo ali oblake. Torej je glorija nekakšna sestrična mavrice, ki nastane po oz. ob dežju.
Glorija
Razgledi so osupljivi. Skrivnostni. In mestoma grozljivi. Odsekane pečine, skale, brezna … ki se končajo nekje v neznani, megleni globini.
Človek bi se usedel in samo gledal in užival… samo na slovensko stran. Avstrijska je še vedno v megli … le v daljavi se kažejo posamezni vrhovi.
Polet na luno
Pomalicava in nahraniva še gorsko kavko.
Kavka
In nato počasi navzdol, nazaj do planšarije, kjer naju pričakajo kolegice in častijo pijačo. Navdušene, da sva jih pregovorili.
Ja, včasih je potrebno vztrajati samo še malo, čisto malo, da smo nagrajeni.
To je bila ena od najbolj slikovitih tur letošnjega leta.
Prehodili sva 9 km, naredili cca 900 višincev in preživeli čudovitih šest aktivnih ur v naravi. Bolj kot vse te številke pa je vredno to, da sva se imeli čudovito in preživeli res prelep dan.
Po takem dnevu si samo še želiš, da se tja gor spet vrneš, čim prej. In upaš na dobro vreme.
Vsa podrobnejša navodila glede pohoda boste našli na spletni strani hribi.net.
Prejšnji vikend smo tekli. Mladež že v soboto, mi, “ta stari” pa v nedeljo. Čudovit dan je bil.
Odtekla sem polmaraton, slabo pripravljena, priznam. Ampak počutje je bilo po tekmi čisto solidno.
Aktivni počitek
Priporočljivo je, da po napornem tekaškem dogodku telesu privoščimo nekaj počitka. Telo se mora regenerirati. Staro maratonsko pravilo velja, da mora počitek trajati toliko dni kot je bilo pretečenih kilometrov. 42 dni torej. Dejstvo je, da smo po takšni preizkušnji bolj izpostavljeni poškodbam. Imamo razrahljane vezi in podobno. Počitek seveda ni mišljen v smislu “vse štiri od sebe”. Le naporne tekme in treningi niso priporočljivi.
Skrite pasti regeneracije
Letos nisem pretekla maratona, sem pa polovico. In priznam, danes sem začutila znano bolečino v kolenu in če ne bi imela obutih visokih pohodnih čevljev, bi si prav lahko poškodovala gleženj. To se mi rado dogaja.
Ta teden sem se torej regenerirala tako, da sem predvsem redno delala raztezne vaje in vaje za hrbtenico in moč. Brez teka pa sem zdržala 4 dni.
Peti dan sem odtekla res počasen ravninski 8 km tek, za danes pa je bila v planu planinska tura na Mali Grintovec. Zaradi vremenskih razmer smo se odločile, da zadeva odpade.
Škoda. Mislim, da smo ga “pihnile”. Pa čeprav ni pihalo.
Dan je bil prečudovit.
Proti Prevalu
Grem ven! V hrib!
Pograbila sem pohodne čevlje in palice in jo mahnila kar od doma gor v hrib na pot, po kateri smo včasih samo tekli, dandanašnji pa tam hodim in tečem ter se še vedno občasno izgubljam.
Pohodništvo
Govorim o tekaškem krogu Brdo. Tekaške trase različnih daljin vodijo okoli, na, pod in vse povsod naokrog Klobuka, Stražnega vrha in Utika.
Tekaška pot
Jaz sem jo mahnila po zahodni strani in prišla do Prevala, prečila cesto in mimo ukradenega kipa kurirčka odkorakala po markirani poti na Toško Čelo.
Banditi na delu!
Na Toško Čelo
Izbrala sem daljšo, manj poznano pot, ob kateri zelo rade rastejo marele in tudi ostale gobe. Včasih ti pomežikne tudi kakšen jurček. Žal pa je v poletni mesecih tudi veliko klopov. Kaj več o lokaciji vam pa ne izdam, ker ne bi rada ostala čisto brez gob.
Tudi jesen je lepa
Pot je bila mokra, mestoma drseča, vendar ni bilo prehudo zato sem se ves čas malce jezila sama nase, da se nisem pridružila dekletom, ki so skočila na zajtrk na Veliki Zvoh. Napačna odločitev. Sicer se pa občasno tudi sama rada potepam po hribih.
pohodništvo
Na vrhu hriba me je pričakal lep razgled.
Vrh Peštota
Če sem točnejša, vrh Toško Čelo ne obstaja. Toško Čelo je vas. Najvišji vrh vasi Toškega Čela pa se imenuje Peštota. Vrh je v zasebni lasti, obkrožajo ga visoke smreke, katere je zasadil lastnik. Ni navdušen nad obiskom pohodnikov zato se tja ne vračam več.
Pogled na Kamniško savinjske alpe
Skok na Stražni vrh
Vračala sem se po drugi poti vse do kurirčka, nato pa sem se na Prevalu odpravila po tekaški poti proti Klobuku. Sredi poti se odcepi potka proti vrhu Stražnega vrha, kjer sem se pofočkala in naredila kar nekaj lepih fotografij.
Stražni vrh
pohodništvoKuža je izgubil darilo!pod Stražnim vrhom
Sledil je spust in ob izstopu iz gozda me je čakalo presenečenje na travniku. Živali! Kravice, bik, kozice.
Živalice
Kmetija Pr` Adam
Odločim se, da skočim še do kmetije Pr` Adam po nekaj zelenjave. Stročji fižol za dobro kosilo. Prijazni gospod mi podari še domači sir za žar. Jutri ga preizkusim.
Kdo ga najde?
Rezime
Domov sem se vrnila po prijetnih treh urah hoda. Prehodila sem 10 km in naredila 250 višincev ter osvojila dva že velikokrat osvojena vrhova. Toško Čelo in Stražni vrh. Nekaj je pa le bilo.
Rožica z mravljico.
Pa še “spremna beseda”
Sprva sem imela namen napisati tekaško analizo vezano na nedeljski polmaraton. Res me zanima, koliko kilometrov mi je sploh uspelo preteči kot pripravo na tekmo. Bo počakalo.
Pa sem ga pihnila!
Na koncu pa še opozorilo: v prihodnosti imam na tej strani namen zapisovati utrinke pohodnih tur. Tekaških nasvetov bo bolj malo. Če pa bodo – bodo bolj penzionistično obarvani. Toliko v vednost in opozorilo.
Leto 2023 je bilo tekaško zadovoljivo, saj mi je končno spet uspelo preteči maraton. Pa čeprav prav potihoma mislim, da si ga nisem ravno “zaslužila”, glede na malo število pretečenih kilometrov.
Vendar stvari niso več take, kot so bile nekoč.
Skušam teči bolj z glavo. Zakaj? Da bom lahko še dolgo tekla, brez poškodb oz. s čim manj bolečinami. Tek potrebujem kot hrano in vodo. Je praktično del telesne in mentalne higiene. Hrana in voda mi omogočata fizično preživetje, tek pa mentalno. Prinaša mi nekakšno ravnovesje. Na nek način me prizemlji in hkrati osvobodi, prežene nepotrebne strahove, pomaga videti stvari jasneje, pomaga živeti.
Tek mora biti. Brez njega nisem prava jaz. Maraton pa lahko pogrešam.
Tek je smešen. Če ne tečem me vse boli. Vključno z dušo. Če tečem, me tudi kaj boli ampak na dober način. In kasneje se bolje počutim.
V letu 2023 sem pretekla 705,21 km v povprečnem tempu 7:20 min/km kar mi je vzelo vsega skupaj samo 86 ur, 11 minut in 11 sekund. Ob tem sem naredila za 6.139 m vzpona.
Marsikomu ta številka ne pomeni nič ali pa zelo malo. Kakorkoli pa vam lahko zatrdim, da številka ni visoka. Vendar mi takšna količina teka v zadnjih nekaj letih povsem ustreza. Ob predpostavki, da starejši tekači potrebujemo več regeneracije, je to čisto v redu. Stvar deluje.
V letu 2023 sem zabeležila tudi dve tekmi. Polmaraton v Bovcu in maraton v Ljubljani. Na obeh sem dosegla osebni rekord “v obratnem smislu”. Letos sem namreč tekla obe tekmi najpočasneje. Ampak cilj je bil – preteči maraton. Preteči maraton je že samo po sebi zmaga.
Poleg teka beležim še vožnjo s kolesom in planinarjenje.
Kolesarskih kilometrov se je nabralo gotovo več kot 320 zabeleženih in so predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva.
Na koncu pa dejavnost, ki sodi ob bok teku. Gorništvo, planinarjenje, potepanje po naših prečudovitih hribih.
Gore, planine, hribi. Ko se čas ustavi, če si le dovolimo. Tam gori je drug svet. Najlepši. Čist. In jasen tudi kadar dežuje.
Pohodniških kilometrov se je nabralo 265 km v daljino in 14.120 metrov v višino. Precej približne številke.
Spodaj navajam nekaj nepozabnih planinskih tur, ki sva jih opravila s Fricem sama, še večkrat pa skupaj z najinimi dragimi prijatelji.
Iz poti na Polhograjsko Grmado (898 nm), 4. 2. 2023
Štartala sva v Dvoru mimo Kuclja proti Lovski koči na Malo Grmado in nato naprej na Polhograjsko Grmado. Povratek po drugi strani nazaj do Lovske koče in nato po isti poti nazaj na obvezen postanek Pr Andrejcu.
Gradišče, Velika planina, 10.2.2023
Super zimski izlet, midva z derezami in v pohodnih čevljih, Bojan pa je imel s seboj še turne smučke. Ko se je iz vrha Gradišča pognal navzdol sva samo še slišala: “Jodldudldiiii…”
Iz poti na Utik, 23. 2. 2023
Tole je bil bolj tekaški izlet v solo izvedbi. Krožna pot okoli Utika in Klobuka, mestoma markirana pot. Ampak moje skrite stezice so prijetnejše. Sedaj veste zakaj se naselje pod Utikom imenuje Podutik.
Pogled iz stolpa na Orlah, 26. 2. 2023
Prijeten pohod s prijateljema z Iko od Sv. Urha na Orle. Razgled iz vrha novega stolpa je vreden ogleda.
Sivka, 4.3.2023
Tura od Pasje ravni do Sivke in nazaj, križem kražem v snegu po gozdu in med smrekami.
Pasja ravan, 4.3.2023Peštota – najvišji vrh Toškega Čela, 10.3.2023
Leta 2023 je posebno tudi po tem, da sem v tem letu prvič osvojila najvišji vrh Toškega Čela. Vedno smo samo vedeli, da je tam nekje… 10. marca 2023 pa sem ga le odkrila in ovekovečila.
Štefanja gora, 18.3.2023
Leta 2023 sva bila tudi prvič na Štefanji gori. Luštno!
Pogled proti Kočni in Grintovcu iz poti na Štefanjo goro, 18.3.2023Potepanja po Kamenjaku, 15.4.2023
Kamenjak ni hrib, je čaroben polotok v hrvaški Istri katerega sva z najinima dragima prijateljema prehodila po dolgem in počez, praktično v vseh letnih časih. Neprecenljivo.
Planina Prevala – Bornova pot, 6.5.2023
Tudi na Planini Prevala sem bila v letu 2023 prvič. No, vsaj po poti tunelov – Bornovi poti.
Jelovica – iz poti na Vodiško planino, 21.5.2023
Jelovica in njeni temni gozdovi… mestoma sva se malce zgubljala ampak kdor išče – ta najde. Tudi midva sva.
Jamnik, 21.5.2023Na Toško Čelo, 15.7.2023
Jp. Ni bil jurček!
Potepanja po Polhograjskih dolomitih, 23.7.2023
Kadar ne veš kam – Polhograjci so vedno pri roki. No, pri nogah.
Iz poti na Malo košuto, pot precej izpostavljena, slabo markirana oz. markacij sploh ni. 29.7.2023.Mala košuta, 1790 nm, 29.7.2023
Mestoma grozljivo. Markirano? Uf!
Slap Gorejca, 6.8.2023
Toliko fantastičnih poti!
Pravljične poti Loga pod Mangartom, 6.8.2023
Ali je sploh še kje lepše?
Iz poti na Nemške glave (1597 nm), 7.8.2023
Adrenalin… brezpotje … včasih se je potrebno obrniti tik pod vrhom.
Slap Zaročenca, 7.8.2023
Slap Zaročenca sva pa le našla. Čeprav sva Poročenca.
Iz poti Od Mlinča na Mangartsko sedlo (2055 nm), 8.8.2023
Dobro sva se nahodila in prav hvaležna sem, da sva šla na Mangartsko sedlo enkrat še v pohodnih čevljih. Super tura, čudoviti razgledi.
Velika korita Soče, 9.8.2o23
Itak vemo, da je to ena sama čarobna pravljica.
Krožna pot Loške Koritnice, 10.8.2023
Prijetna pot, lepi razgledi, mir in tišina.
Pragozd pod Jalovcem in Mangartom, 10.8.2023
V tem gozdu pa prav čakaš, da se prikaže kakšna vila ali pa vilinec. Čarobno.
Od Sedla pod Mangartom do vznožja vzpona na Mangart, 11.8.2023
Prvoten plan je bil vrh, vendar je vzpon preprečilo slabo počutje. Sva pa vneto čakala na najina junaka. “Tam gor sta! Ju vidiš?”
Mangart je padel! Bravo!Razgled iz Velikega Selišnika (1952 nm), 14.8.2023
Veliki Selišnik se nahaja poleg bolj znanega Viševnika. Je pa pot na Veliki Selišnik toliko bolj zahtevna. Ženski del odprave je bil (beri: sem bila) kar malo siten.
Dom na planini Korošica, 10. september 2023
Kako lepo! Lepo je bilo biti tukaj skupaj s prijateljema in z Iko.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Vroči poletni dnevi naj ne bodo izgovor za skrivanje za zidovi stanovanja in ležanje pod klimatskimi napravami. Včasih je potrebno kar dobro napeti možgančke, da najdemo zase primerno turo.
Tokrat sva iskala predvsem turo primerno za vroče poletne dni: senca, po možnosti ob vodi ter z maksimalno 500 mt višinske razlike. Na sotesko Pekel pri Borovnici s svojimi čudovitimi petimi slapovi se je spomnil mož. Pridružil se nama je še Bojan.
Začetek poti je iz parkirišča pred Gostiščem Pekel. Bili smo dovolj zgodnji, da ni bilo praktično nikogar in tako je ostalo do povratka na izhodišče.
Kljub letošnji izredni suši je v soteski še vedno čutiti vlago. Pričakovala sem, da praktično ne bo vode, vendar je je bilo dovolj. Vidnih je bilo vseh pet slapov.
Vhod v sotesko, foto: Mojca Vesel
Za pohod potrebujete dobre pohodne čevlje, priporočam tudi palice. Pozimi pa prav gotovo še vsaj dereze.
Pot ni primerna za mlajše otroke saj je mestoma zelo izpostavljena. Kljub suši je še vedno na posameznih delih poti le ta vlažna in drseča.
Na izhodišču oz. ob povratku lahko obiščete Gostišče Pekel ter se odžejate in okrepčate. Če ste bolj pozne sorte. Mi smo bili žal prezgodnji. Sreče tudi nismo imeli s kmečkim turizmom na Pristavi. Odsotni zaradi dopusta. Zato vedno pravim: na pot nikoli brez vode in vsaj manjšega prigrizka.
Kmečki turizem Pristava, foto: Mojca Vesel
Želim vam varen korak in obilo užitkov v naši prelepi naravi. Pa še nekaj foto utrinkov :).
Pravijo, da se po jutru dan pozna. Nekaj podobnega naj bi veljalo tudi za celo leto. Zato se vsako leto potrudim, da svoj 1. januar začinim s kakšno od meni ljubih dejavnosti. Navadno je to bil tek. Leto pa sem si zavezala pohodne čevlje.
Rada imam božično novoletni čas. Ko smo končno vsi skupaj. Moja družina.
Letos sem ugotovila, da se imamo lahko prav tako lepo tudi brez v nulo počiščenega stanovanja, brezhibne potice in raznovrstnih piškotov. Moje ukvarjanje s sivo ekonomijo, če lahko to imenujem nestrokovno popravljanje rolete, ki me je stalo ponovnih bolečin v križu in tokrat rekordnega števila zaužitih protibolečinskih in protivnetnih tablet, ni bilo niti približno pametno.
V življenju je tako, da vsako svojo odločitev v življenju plačamo. Položimo račune. Nekatere od njih plačujemo celo življenje, druge pa so krajšega roka. Mislim, da sem svoje tokratno neumnost plačala z dvotedensko neaktivnostjo.
In na novega leta dan je padla odločitev, da na ljubo zdrave hrbtenice raje obujem pohodne čevlje in odmaširam po mehki podlagi gor v hrib.
V dobri družbi s Fricem in Bojanom.
Bojan je sinonim za hribolazca. Pozna vse gričke, hribe, gore z vsemi možnimi dostopi in sestopi. Ne le pri nas tudi širom po svetu. Hvaležna sem, da se občasno lahko pridružim njemu in mojemu Fricu. Tokrat je bilo tako.
Na prvega leta dan gremo na najvišji vrh Polhograjskih dolomitov: Tošč.
Zemljevid – barvna karta glede na višino
Še predno sva odšla od doma sva prejela prvi Bojanov klic: “Vzemita s seboj gamaše!”
Poiščeva in spakirava gamaše. Vzamem rezervno švic majico in nekaj novoletnih piškotov ter vodo.
Sledi drugi Bojanov klic: “Vzemita še verižice!”
No, verižice so tiste lahke Verigine dereze. Mestne. Večkrat kot za v hrib sem jih uporabila za tek po ledu. Jaz jim rečem tekaške dereze.
Ne boste verjeli, ampak srečali smo se točno na križišču ceste, ki zavije proti izhodišču.
Veselo si mahamo čez okna avtomobila in si potrobimo. V teh korona časih sem res vesela, ko zagledam prijatelje. Pa čeprav čez steklo in maske…
Parkiramo avtomobile.
Bojan kot vedno pripravljen na vse. Iz avta potegne lopato in odmeče kup snega, tako da lahko midva zelenca parkirava svoj avtomobil ob cesti.
Voščimo si na daljavo, si veselo mahamo. Bliže ne upamo, nevidna meja strahu in previdnosti je med nami.
Najin prijatelj je sicer bolj fit kot večina tridesetletnikov. A v resnici jih šteje že čez sedem desetletij.
Res je prava korenina, velik motivator in optimist. Ljubitelj narave in gibanja.
Sprva krenemo po cesti proti Omejčevi kmetiji. Cesta je razširjena, narejeno je odvodnjavanje. Od daleč zagledamo psa, ki sedi na lesenem podstavku pred hišo in nas budno opazuje. Čakam, da zalaja vendar je tiho vse dokler nismo skoraj čisto blizu. Ko mu povem, da je priden gromko zalaja. Ni zoprn. Je privezan. Samo svoje delo opravlja in je prijazno opozoril lastnika, da se trije tipi “muvajo” okoli kmetije in rinejo gor nekam v gozd.
Dan je oblačen in višje ko se dvigamo bolj je mraz in več je snega. Na poti, ko se Didova pot pridruži poti, ki pelje mimo Omejčeve kmetije, si nadenemo dereze, saj je sneg vedno bolj zbit, pot drseča in mestoma poledenela.
Na poti, ki se pridruži iz Gont se hoče celo prikazati sonce. Srečamo celo nekaj planincev. Na delu poti, kjer se drevesa umaknejo pogledu, uzrem vrsto vrhov Pograjcev: Mali Tošč, Grmada, Mala Grmada….
Osebni arhiv: Tošč 2021
Na vrhu Tošča nas pričaka novoletna smrečica. Prepričana sem, da je smreka, kajti jelke so zahvaljujoč se nesimpatičnemu podajanju informacij uradnega vladnega govorca Jelkota, naravnost nezaželene in nepriljubljene.
Bojan naju informira, da je to že trideseto leto, ko vrh Tošča na višini 1021 n/m krasi novoletni drevešček. Mimogrede: drevešček krasijo bonbončki in v pisane stekleničke zaviti in skriti šnopčki.
Na vrhu zavriskamo. Lep zasnežen kopast vrh. Iz desne strani se proti vrhu dviga gosta megla, na drugo stran pa imamo lep pogled proti Polhovemu Gradcu, Sivki s Pasjo ravnjo. O Triglavu, ki ga lahko ob lepem vremenu uzreš, ni ne duha ne sluha.
Pojemo piškote, spijemo vodo in svoj “koronahin” in krenemo nazaj. Na vrhu je mraz in piha.
Zahvaljujoč derezam je naša hoja varna in lahkotna. Nekaj nasproti hodečih planincev nerodno podrsava. Bojan jih prijazno opozori.
Kmalu se pot odcepi in krenemo na Via Dida. Precej manj je shojena. Hodiš po nekakšnem grabnu do potoka ob katerem je narejena posebna naprava. Reče se ji “norc”. Poskrbi, da črpa vodo po načelih povsem navadne tehnike brez vsake elektrike vse do kmetije na Gontah.
Osebni arhiv – norc Via Dida
Od “norca” naprej je pot malce bolj izpostavljena, potrebna je večja previdnost. Ob najbolj izpostavljenem delu se ustavite in poglejte okoli sebe: zagledali boste lep slap. Po njem teče potoček, ki smo ga uzrli ob norcu.
Osebni arhiv: slap Via Dida
Via Dida pripelje do ceste, ki vodi iz Gont, pri . To je zelo mrzla dolina. Snamemo dereze in gamaše ter krenemo po poti do avta.
Lep dan je bil. Narejenih 7 km v dolžino, 550 v višino. Če bodo vsi dnevi v letu 2021 takšni, bo to odlično leto.Samo zdravje rabimo vsi.
OPOZORILO: tole pa ni članek o teku. Je pa lepa kombinacija. Hoja in tek. Tek in hoja.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 