TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Kam bi šle? Kakšna planina! Ja, Kašna planina.

V nedeljo je bil en tak lep, lahkoten in predvsem zabaven dan. S prijateljicama, pohodnicama, smo se odpravile na planinski potep — na Kašno planino. Ja, prav ste prebrali: Kašno planino. Ne “kakšno planino”. Mene je to ime dolgo pošteno begalo. Vedno sem imela občutek, da me nekdo nekaj sprašuje:
»Na kakšno planino pa greste?«

In jaz vsa zmedena:
»Pa saj ravno to sprašujem!«

Kadar grem v hribe grem najraje tja, kjer še nisem bila. Juhuhu! To bo to!

Že doma sem se vestno namazala s sončno kremo, predvsem po nosu, ki se na soncu obnaša kot skandinavski turist v avgustu — v petih minutah postane rdeč in skrb vzbujajoč. Kadar iščem primerna sončna očala za na morje ali gore vedno pomislim, zakaj vendar ne delajo takšne s zaščito nosu. Kot na primer potapljaške maske,

Startale smo iz Črnivca, meni že večkrat obiskanega izhodišča, vreme res idealno, razpoloženje pa tudi. Jaz pa vsa navdušena, ker sem bila prepričana, da grem nekam, kjer še nikoli nisem bila. Rada odkrivam nove hribe, nove poti, nove razglede. To je tisti občutek male raziskovalke, ki še vedno živi v meni.

Hodimo, klepetamo, občudujemo tisto mehko zeleno podrast pod smrekami, ki izgleda kot luksuzna gozdna preproga iz Ikee za gorske vile. Seveda je nisem fotografirala. Zakaj bi človek slikal nekaj lepega, če lahko doma ugotavlja, da bi moral?

Potem pa nekje proti vrhu začnem dobivati čuden občutek.
»Čakaj malo …«
»Tamle za tisto skalo je imel radioamater svojo postajo!«
»Točno vem, kje je žig!«

In v tistem me zadene resnica:
Jaz sem tukaj že bila.

Ne enkrat. Večkrat.

S prijateljema in Iko ter mojim dragim možem. Kako lepo smo se imeli. Nekoč nas je ujel naliv, zavijala sem se v danes že trikrat premajhen anorak. Skratka — očitno sem se z velikim veseljem podala na raziskovanje popolnoma “novega” hriba, ki ga poznam bolje kot pot do najbližjega Mercatorja.

Sama pri sebi sem se začela krohotati, saj sem ugotovila, da sem bila popolnoma ista že kot otrok. Takrat sem iz domačega okna ves čas gledala en majhen hribček tam daleč čez polja in na drugi strani Save. Kot druga celina!

Staremu atu sem težila skoraj vsak teden:
»Ataaa, a greva enkrat na oni hrib?«

On pa je zamahnil z roko:
»Ah, to ni nič.«
»To je ena gmajna.«

Jaz pa resno:
»Kakšna gmajna? A ima ime? A je to Triglav?«

Stari ata se je smejal in obljubljal, da bova enkrat pa res šla. In ko je enkrat končno rekel:
»No, pa pojdiva,«
sem bila prepričana, da odhajava najmanj v Himalajo.

blizu. Ob Savi sva šla vse do železniškega mostu in prečila Savo. Ta most je imel v moji mladosti zelo veliko vlogo! In potem sva šla do Črnuč, ki so praktično na drugi strani in potem kmalu v hrib. Na Tabor! In od tam naprej po gozdi proti tako imenovani Gmajni. Hrib res ni bil ravno visok. Takrat pa je bil to zame skoraj Everest. Med potjo sem izgubila svojo rdečo pleteno jopico — tisto pravo, mamino, ročno štrikano. Ko sem ugotovila, da je ni več, sem se na lepem na ves glas razjokala. Jok. Panika. Iskalna akcija. Stari ata pa je mirno hodil sem in tja kot izkušen gorski reševalec jo je kmalu potem našel med šmarnicami kot največji planinski zaklad stoletja. Ups! Tisočletja.

Potem me je še dodatno psihično uničil z zgodbo o “rdečih zajcih”. Gozd je bil namreč senčen, temen, rastlinje se mi je zdelo zelo nenavadno, skoraj čudežno.

»A so tukaj medvedi?« sem vprašala.
»Ne.«
»Volkovi?«
»Ne.«
»Lisice?«

On pa popolnoma mirno:
»Ne. Tukaj so samo hudi rdeči zajci.«

Naslednjih dvajset minut sem hodila skozi hosto v popolni bojni pripravljenosti. Vsak list je bil sumljiv. Vsaka veja hudobna roka začaranega drevesa. V moji glavi so bili rdeči zajci ogromne gozdne pošasti z gorečimi očmi, ki jedo majhne otroke in verjetno še planinske čevlje. Stari ata pa se je potihem zabaval bolj kot se danes upokojenci na mobitelu.

Na poti nazaj sva šla še po njegovi znameniti “bližnjici”. Kar je pri njem pomenilo: daljša pot, več blata, trnja, kopriv in bistveno več možnosti za poškodbo kolen. Spotoma je stopil na njivo, izpulil repo, iz žepa potegnil svoj legendarni nožiček — tisti nožiček, s katerim je rezal vrvice, lupil jabolka, popravljal stvari, mi izrezljal pohodno palico ali piščalko ter s katerim bi po potrebi verjetno lahko popravil še traktor ali pregnal medveda. Repo je olupil v dolgih spiralnih trakovih, mi jo rezal na koščke in jo jedla sva kar med hojo. Še danes se mi zdi, da je bila to najboljša repa na svetu. Mogoče zato, ker je bila malo sladka in gotovo zato, ker mi jo je dal ata. Pa tudi narabutana je bil. Skoraj malo ukradena. Ali pa zato, ker je bil ob starem atu vsak navaden dan videti kot pustolovski kavbojski film brez konjev, kavbojev in indijancev.

In očitno se do danes ni veliko spremenilo. Še vedno grem v hribe z isto otroško radovednostjo: da odkrijem nekaj novega. Samo zdaj se mi redno dogaja, da sredi poti navdušeno ugotovim:
»Joj, tukaj sem pa jaz že bila!«

Tako da trenutno še raziskujem, ali gre za:
– planinsko nostalgijo,
– pretirano ljubezen do hribov,
– ali pa za tisto simpatično življenjsko obdobje, ko lahko isti hrib petkrat odkriješ na novo in si vsakič enako navdušen.

Za zdaj bomo rekli, da so krivi hribi. In mogoče malo leta. 😄

V prijetnem sproščenem tempu smo dosegle najvišji vrh izleta, to je Kranjska reber, 1435 nmv. In res — vse sem vedela. Le skrinjica z žigom je bila nova.

Na vrhu je bilo že nekaj pohodnikov, vsi pa smo občudovali čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe. Iz te smeri so vrhovi videti povsem drugače, zato smo jih nekaj časa skoraj ugibali kot pri kaki planinski različici kviza “Kdo je kdo”. Večina teh vrhov je bila že osvojenih, nekateri pa še čakajo na svoj trenutek. Vedno večkrat pa človek pomisli tudi: »Dajmo čim prej, dokler noge še tako lepo služijo.«

Potem, ko smo se opremile z žigom in se pofočkale v Planinc.si, smo v tišini občudovale razgled. Pojedla sem jabolko in vrgla obgrizek v travo, ko spet zagledam spomin in skoraj zaslišim Meto: “Ne! Ne metati obgrizkov. Ika bo vse pojedla in potem dobi drisko!” Danes pa Ika težko hodi v hribe, čeprav je bila še nekaj let nazaj pravi planinski pes! Ljubiteljica skodranih kužkov.

Odpravile smo se naprej in ko smo se spustile proti Kašni planini, mi je postalo kristalno jasno: jaz sem bila tukaj že večkrat. Ne enkrat. Večkrat. Mi, stara klapa. Samo ne spomnim se, da bi se spustili čisto do pastirske koče.

Tokrat smo izlet še malce podaljšale in prišle vse do koče. Tam nam je prijazen gospod skuhal pravo turško kavo, nazdravile pa smo še z “domačimi” borovničkami, katere smo prinesle s seboj. To so tisti majhni planinski trenutki, ki naredijo dan popoln. Sledi obvezno slikanje kozarčkov, selfi. Pa spet Planinc.si. Obvezna hribovska administracija.

Nazaj smo se vračale po cesti in naredile lepo polkrožno pot. Pod planinsko kočo smo nabrale precej smrekovih vršičkov, nabiranje pa se je nato veselo nadaljevalo še ob poti navzdol. Očitno dan ni bil samo pohodniški, ampak tudi mini nabiralniški projekt.

Zdaj me čaka trgovina, kjer bom kupila sladkor, da pripravim smrekove vršičke.

Za vse generacije bo – od vnučkov do starih staršev. Nekaj pripravka bo končalo kot sirup za zdravje in nekaj kot domači “smrekovec” oziroma naš mali planinski “gripohin”, da nazdravimo na vrhu.

Naredile smo prijeten, nezahteven planinski izlet: skupaj okoli 700 višinskih metrov, približno 11 kilometrov in slabe štiri ure hoje. Predvsem pa ogromno vršičkov, klepeta in ugotavljanja, da včasih človek “odkriva” kraje, kjer je v resnici že bil — samo besede so drugačne.