Čas branja: 13 minut
Tura: Kamniška Bistrica – Cojzova koča na Kokrškem sedlu – Štruca – Skuta – Cojzova koča na Kokrškem sedlu – Grintovec – Kamniška Bistrica
Trajanje: 3 dni / 2 nočitvi
Izhodišče: Kamniška Bistrica
Prenočevanje: Cojzova koča na Kokrškem sedlu
Dolgo načrtovano večdnevno potepanje po hribih končno realizirano. Tri dni, dve noči na Kokrškem sedlu, trije vrhovi in načrt, ki je bil že od začetka narejen tako, da ga lahko v vsakem trenutku spremeniva.
V gorah je to vedno najboljši načrt.
Z Beti sva se odpravili v Kamniško-Savinjske Alpe. Prvi dan iz Kamniške Bistrice do Cojzove koče na Kokrškem sedlu, naslednji dan proti Skuti, tretji dan pa Grintovec in nazaj v dolino.
Tako nekako.
Kajti najpomembnejši del načrta je bil dogovor, da ga bova sproti prilagajali razmeram, počutju in svojim sposobnostim.
In tako se je tudi zgodilo.
Previdnost stane eno uro
Avto sva pustili na večjem parkirišču v Kamniški Bistrici.
Pred odhodom sva namreč na Facebooku prebrali zgodbo nekoga, ki naj bi zaradi parkiranja dobil kar tisoč evrov kazni. Svoje je dodala še informacija bližnjih, ki so na bolj odmaknjenem parkirišču višje v dolini videli avtomobil z razbito šipo in policiste okoli njega.
Sklenili sva, da bo najin avto tri dni raje počakal spodaj, na večjem in bolj obljudenem parkirišču.
Cena previdnosti?
Približno ura hoje več.
Ampak saj sva prišli hodit!
Da obstaja tudi drugačna filozofija, sta nama takoj pokazali dve pohodnici, ki sta naju prehiteli na cesti. Z avtom sta se odpeljali naprej proti Koncu in si prihranili tisto uro, ki sva jo midve namenili varnosti avtomobila.
Do Cojzove koče sva potrebovali približno tri ure in pol in naredili približno 1200 nmv.
Koča je postala najin začasni dom.
Najin visokogorski dom
Cojzova koča nama je postala bazni tabor za naslednja dva dneva. Stoji na imenitnem mestu, je urejena in prijetna. Velik del koče je bil obnovljen leta 2018, pri precej visokih cenah pa bi si po mojem mnenju nekaj prenove zaslužil še spalni del.
Sicer pa – odlično.
Škoda le, da sva družabne igre našli šele zadnji dan, tik pred odhodom.
Navsezadnje pa v gore nisva prišli zaradi hotelske sobe in družabnih iger.
Prišli sva zaradi tistega, kar je zunaj.
Opazovala sem oskrbnika koče, starejša zakonca.
In za trenutek me je odneslo drugam. To se mi pogosto dogaja.
Nekoč sva namreč tudi midva s Fricem govorila o tem, da bi lahko bila oskrbnika planinske koče. Mogoče potem, ko bi se upokojila.
Gledala sem ju in pomislila:
To bi lahko bila midva.
Pa nisva.
Življenje je napisalo drugo zgodbo.
Ping, ping, ping
Najina tridnevna tura je imela tudi svojo zvočno kuliso.
Ni bilo samo šumenje vetra.
Bil je telefon.
Ping.
Parkirnino sva plačali prek EasyParka in telefon je začel pošiljati SMS-obvestila.
Ping.
Pa še eno.
In še eno.
Tudi ponoči.
Če te v planinski koči ne zbudi smrčanje, te očitno lahko parkirišče v Kamniški Bistrici.
Beti je telefon nazadnje nekako utišala.
Pravo presenečenje pa naju je čakalo po vrnitvi: SMS-i so bili zaračunani in nabral se je nepričakovano visok znesek. Po reklamaciji se je zadeva na srečo uredila.
Naj bo to praktičen opomnik pohodnikom: pri plačevanju parkirnine prek aplikacij preverite tudi nastavitve in način obveščanja.
Midve sva bili pripravljeni na skale, grušč, utrujenost in vreme.
Na plačljive SMS-e pa ne.
»Glej, že nazaj gresta!«
Naslednje jutro sta pohodnici, ki sta si prvi dan z avtom prihranili uro hoje, odšli proti Skuti precej pred nama.
Med potjo sva z Beti ugibali, kje sta.
»Zdajle ju bova pa že srečali, ko se bosta vračali.«
In res.
Čez nekaj časa zagledava dve postavi, ki se nama približujeta čez melišče.
»Glej, že nazaj gresta!«
V najini predstavi sta seveda že osvojili Skuto.
Nista je.
Na vrh sploh nista prišli. Nekje sta izgubili pot, zašli in se odločili za vrnitev.
Za naju pa se je začela prava mala visokogorska detektivka.
Kje sta zavili?
Katero markacijo sta spregledali?
Kje ju je odneslo v napačno smer?
Midve nisva zašli.
In tukaj moram precej zaslug pripisati Beti.
Beti, hribovska gamsovka
V skalah imava svojo delitev dela.
Ko se začnejo skale, Beti spustim naprej.
Ne iz vljudnosti.
Iz čistega pragmatizma.
Beti se namreč v skalah spremeni.
Če je na običajnem vzponu njen korak nekoliko bolj umirjen, se med skalami v njej prebudi nekaj, kar nima več veliko skupnega z običajnim človekom.
Markacije vidi tam, kjer jaz vidim petdeset odtenkov sivega kamna. Prehode najde, še preden jaz ugotovim, da jih iščeva. Po skalah je hitra, suverena in presenetljivo močna.
Takrat ji pravim:
Beti, moja gamsovka.
Morda nekaj naredijo tudi leta dela v vinogradu. Če vse življenje premaguješ bregove, očitno telo nekaj odnese s seboj tudi v visokogorje.
Tako sva nadaljevali po najini preverjeni formuli: gamsovka spredaj, jaz za njo in obe z očmi na pecljih za naslednjo markacijo.
Prave gorske koze pa so naju pričakale nekoliko pozneje.
Na poti proti Štruci in Skuti so naju z varne razdalje opazovali kozorogi. Midve njih, oni naju. Le da so bili oni na tistem kamenju precej bolj doma kot midve. Ob njih je moja »gamsovka« za trenutek dobila pravo konkurenco.
Na vrhovih pa so naju praviloma že čakale kavke. Lačne, pogumne in očitno zelo dobro poučene o tem, da pohodniki iz nahrbtnikov ne vlečemo samo rezervnih majic. Človeka so znale pogledati tako, da je bilo popolnoma jasno, kaj pričakujejo.
In uspelo nama je.
Štruca.
Potem Skuta.
Štruco sva torej uspešno namazali s Skuto.
Kje so skale?
Nekaj pa me je presenetilo.
V spominu sem imela Kamniško-Savinjske Alpe bolj skalnate. Pričakovala sem mogočne skale, gladke plošče in stene.
Namesto tega pa – grušč.
Ogromno grušča.
Na trenutke sta se mi Skuta in pozneje Grintovec zdela, kot bi nekdo pripeljal nekaj tovornjakov peska, kamenja in skal ter vse skupaj stresel na velikanski kup.
To me je begalo predvsem zaradi spomina, ki sem ga nosila s seboj že šestintrideset let.
Na gladko skalo.
Ampak do nje moram priti nekoliko pozneje.
Na poti in v koči sva srečevali presenetljivo veliko tujcev. Nemce, ki sva jih pozneje znova videvali na Skuti in Grintovcu, Nizozemce, Francoze, Zagrebčane …
Gore so bile tiste dni precej mednarodne.
Šestintrideset let sem čakala eno skalo
Zadnji dan je bil namenjen Grintovcu.
Zame pa to ni bil samo še en vrh.
Na njem sem že stala.
Pred šestintridesetimi leti.
Z možem.
Na poročnem potovanju.
Med vzponom sem ves čas čakala tisto skalo.
Gladko skalo, ki sem jo šestintrideset let nosila v spominu kot enega nevarnejših delov poti na Grintovec.
Takrat sva s Fricem nekje zapustila markirano pot.
»Saj je ista smer. Kaj bova hodila nazaj? Greva kar tukaj gor.«
Fric se je pognal navzgor in brez večjih težav prišel čez gladko skalo.
Jaz za njim.
Samo da meni ni šlo.
Drselo mi je in me odnašalo nazaj. Bila sem mlada, neizkušena in predvsem precej bolj neprevidna, kot sem danes.
Fric je bil že zgoraj.
»Teci!« je zakričal. »Kot da tečeš v breg!«
Teci?
Po gladki skali?
Ampak sem.
Začela sem hitro premikati noge. Ena, druga, ena, druga, kot bi tekla po vseh štirih v strmem klancu.
In sem prišla gor.
Tista skala je naslednjih šestintrideset let ostala v mojem spominu.
Zato sem jo zdaj čakala.
Tu nekje bo.
Morda za naslednjim ovinkom.
Malo više.
Tamle?
Ni je bilo.
In bolj ko sem gledala ves grušč okoli sebe, manj mi je bilo jasno, kje za vraga sva jo takrat sploh našla.
Pot se je v teh letih morda nekoliko spremenila.
Toda najverjetnejša razlaga je precej bolj preprosta.
Takrat sva zašla.
Tokrat pa sem bila šestintrideset let starejša in očitno vsaj malo pametnejša.
Hodila sem po markacijah.
Na istem vrhu, v drugem življenju
In potem sem ponovno stala na Grintovcu.
Šestintrideset let pozneje.
Kavke so bile seveda tudi tam – te očitno niso nameravale izpustiti niti enega najinega vrha. Beti se je izkazala in jih temeljito nahranila.
Malce pod vrhom pa so se med kamenjem sprehajale gorske kokoške. Še eno majhno presenečenje Grintovca
Toda mene je Grintovec odnesel šestintrideset let nazaj.
Prvič sem bila tukaj s Fricem na najinem poročnem potovanju.
Najin medeni mesec sva sestavila po svoje: nekaj morja in nekaj gora. Ta recept nama je bil očitno všeč, saj sva podobno preživljala dopuste še vrsto let.
Takrat pa nečesa nisem vedela.
Da nisva sama.
Začetek povečevanja družine sva načrtovala skoraj tako natančno kot kakšno planinsko turo.
Prvotni datum poroke sva prestavila za štirinajst dni, ker moževega najboljšega prijatelja takrat ni bilo v Sloveniji. S partnerico sta odšla na potovanje po Evropi. Tudi midva bi se jima lahko pridružila, pa si zaradi finančnih skrbi nisva upala.
Še danes mi je žal.
Ker se torej na prvotno izbrani dan še ne bova poročila, sva sklenila, da lahko začneva uresničevati naslednjo točko življenjskega načrta.
Očitno sva bila precej učinkovita.
Šestintrideset let pozneje sem med hojo vedela:
takrat po teh gorah nisva hodila dva.
Bili smo že trije.
Samo da še nisva vedela.
Najin prvi Grintovec
Tudi takrat sva začela v Kamniški Bistrici in se povzpela do Cojzove koče. Ker sva bila šestintrideset let mlajša, sva nadaljevala naravnost na Grintovec.
Na vrhu skoraj ni bilo razgleda.
Megla.
Poleg naju je bil na vrhu samo še en planinec.
Prosila sva ga, da naju fotografira. In slika je še vedno tu.
Nenadoma je postal nemiren.
Rekel je, da se čuti naelektrenost in se bal, da bo udarila strela.
Naju je pošteno prestrašil.
On jo je ucvrl nazaj proti Kokrškemu sedlu.
Midva pa sva nadaljevala po svojem načrtu.
Želela sva še na Kočno. Hodila sva namreč po Slovenski planinski poti in nabirala žige.
Pot je bila zahtevna, napredovala sva počasi in previdno. To so bili drugačni časi. Brez čelad, brez samovarovalnih kompletov in očitno tudi z nekoliko drugačno predstavo o tem, kaj vse se pač gre.
Na razpotju sva se Kočni vendarle odpovedala in nadaljevala proti Češki koči.
Še dobro.
Do nje sva prišla skoraj ponoči.
Tam naju je oskrbnik pošteno okregal.
Tako se v gore ne hodi.
Potem nama je povedal, da se je pred le nekaj dnevi smrtno ponesrečil mlad fant prav nekje na območju, po katerem sva se tisti dan tudi sama prebijala.
To naju je streznilo.
Potem sva dobila ričet.
Po skalah, megli, strahu, skorajšnji temi in oskrbnikovi pridigi je bil najbrž eden najboljših ričetov mojega življenja.
Za spomin pa sem dobila še krvav žulj na palcu.
Kam sva šla naslednji dan?
Ne vem več. O, pa vem! Našla sem sliko iz Kamniškega sedla. Vračala sva se v Kamniško Bistrico.
Spomin ima očitno svoje markacije. Upam, da z leti niso popolnoma zbledele in da se morda ob naslednji turi spomnim tudi točnejšega nadaljevanja.
Fant, ki je moral nekomu povedati
Šestintrideset let pozneje sva se z Beti z Grintovca vrnili do Cojzove koče na Kokrškem sedlu.
Sedli sva za mizo in začeli pripravljati nahrbtnika za povratek v dolino.
Takrat je pristopil mlad fant.
»Lahko prisedem?«
»Seveda.«
Prisedel je.
In potem je moral nekomu povedati.
Po nekaj stavkih sem pomislila, da bi lahko ta dan praznoval kot svoj drugi rojstni dan.
Neka mlajša pohodnica, vplivnica, mu je namreč svetovala, naj gre kar čez Dolgi hrbet.
Saj ni nič takega.
Čisto enostavno.
Nič nevarnega.
In fant je šel.
Brez pravih izkušenj z zahtevnim visokogorjem in brez ustrezne opreme.
Pripovedoval je o prepadih, slabo vidni poti, zahtevnih prehodih in mestih, kjer se je moral čez skalo vleči z rokami.
Povedal je, da ga je bilo na smrt strah.
Torej res zelo strah.
Da si niti približno ni predstavljal, kaj ga čaka. Če bi vedel, ne bi šel po tej poti.
Predvsem pa je bil vesel, da je prišel živ čez.
Potem pa je povedal nekaj, zaradi česar mi je postal še bolj simpatičen.
»Nekomu sem moral povedati. Doma pa ne bom.«
»Zakaj ne?«
»Ker me potem ne bodo več pustili v hribe.«
To sem zelo dobro razumela.
Tudi sama od svojih hčera še danes, z velikim časovnim zamikom, izvem kakšno zgodbo o tem, kaj vse sta počeli. In ob nekaterih me kar zmrazi.
Zato sem mu svetovala:
»Potem jim povej čez dvajset let.«
Smejali smo se.
Rekla sem mu, da je z Dolgim hrbtom opravil kar dober sprejemni izpit za visokogorje.
Zdaj lahko gre skoraj povsod.
Samo prihodnjič z ustrezno opremo, dobro preučeno potjo in predvsem z nekoliko več previdnosti pri izbiri ljudi, ki jim bo verjel, ko mu bodo rekli:
»Ah, saj ni nič takega.«
Ob njegovi pripovedi pa sem pomislila še nekaj.
Pred šestintridesetimi leti sva bila tista mlada, neizkušena in nekoliko preveč pogumna pohodnika midva s Fricem.
Naju je moral oskrbnik na Češki koči poučiti, kako se v gore ne hodi.
Zdaj sem na Cojzovi koči sedela jaz in poslušala mladeniča, ki je pravkar dobil svojo lekcijo.
Nekatere stvari se očitno ne spreminjajo.
Samo generacije se zamenjajo.
Ura, ki sva jo dobili nazaj
Potem je prišel čas za sestop.
In najin novi pohodniški prijatelj je poskrbel še za zadnje dejanje tridnevne zgodbe.
Njegov avto je bil parkiran višje. V Koncu.
Najin pa seveda spodaj.
Na tistem velikem in varnem parkirišču, zaradi katerega sva prvi dan hodili približno uro več.
In tako nama je mladenič, ki je moral nekomu zaupati svojo zgodbo z Dolgega hrbta, na koncu prihranil prav tisto zadnjo uro hoje po cesti.
Prvi dan sva uro hoje plačali za previdnost.
Zadnji dan nama jo je nekdo podaril nazaj.
Krog se je lepo sklenil.
Markacije
V treh dneh sva stali na Štruci, Skuti in Grintovcu.
Toda ko zdaj razmišljam o turi, se mi zdi, da domov nisem prinesla samo treh vrhov in en težko pričakovan na novo osvojen žig.
Dve pohodnici sta izgubili markacije in se vrnili.
Beti jih med skalami najde tam, kjer jaz vidim samo kamen.
Pohodnik je zaupal napačnemu nasvetu in se znašel na poti, na katero še ni bil pripravljen. In imel srečo.
S Fricem sva pred šestintridesetimi leti zapustila markirano pot, ker se nama ni ljubilo vračati. In imela srečo.
Jaz pa sem se po šestintridesetih letih vrnila na isto goro in vso pot čakala gladko skalo, ki je ni bilo.
Morda se je spremenila pot.
Zagotovo pa sem se spremenila jaz.
V gorah je dobro vedeti, kam greš. Dobro je spremljati markacije. Še pomembneje pa je vedeti, kdaj spremeniti načrt, kdaj se obrniti in komu zaupati.
Podobno je verjetno tudi v življenju.
Le da so tam markacije precej slabše vidne.
Štruco sva torej namazali s Skuto.
Naslednji dan sva poteptali še Grintovec.
Po treh dneh sva se vrnili v dolino z utrujenimi nogami, novim pohodniškim prijateljem in kupom novih zgodb.
Jaz pa še z eno staro.
Takšno, ki me je na Grintovcu čakala šestintrideset let.
Spet si bil z mano, veš.
