TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Ko sem po koncertu Pop zbora v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prišla domov, sem vedela, da moram napisati ta zapis.

To je zgodba o teku, glasbi, ljubezni, izgubi in ljudeh, ki so mi pomagali in mi še vedno pomagajo, da po najtežjih letih svojega življenja grem naprej.

V življenju imam dve veliki ljubezni. Tek in glasbo.

Na prvi pogled nimata veliko skupnega. Ena potrebuje noge, druga glas. Ena se dogaja v naravi, druga v dvorani.

Pa vendar sta si podobni bolj, kot bi si človek mislil.

Obe zahtevata vztrajnost.

Obe zahtevata disciplino.

Obe zahtevata srce.

In obe te naučita, da moraš včasih narediti naslednji korak tudi takrat, ko misliš, da ga ne zmoreš.

Tek je moj sopotnik že več kot štiri desetletja.

Mama je bila tista, ki mi je nevede približala ljubezen do teka, čeprav sama ni pretekla veliko več kot nekaj korakov, kadar se ji je kam mudilo.

Ko sem bila še šolarka in sem se utapljala med knjigami, mi je večkrat rekla:

»Kar pojdi malo za Savo. Malo poteci. Potem se boš lažje učila.«

Takrat nisem vedela, da mi je dala nasvet za vse življenje.

Tek me spremlja od osnovnošolskih let, spremljal me je skozi mladost, materinstvo, službo, veselje in žalost. Ostal je z menoj tudi takrat, ko se mi je podrl svet.

Glasba pa me spremlja še dlje.

Od čisto zgodnjega otroštva, od maminih pesmic do zvonkega soprana stare mame. Potem pa »moj fotr« in njegove gramofonske plošče od swinga Glenna Millerja prek lahkotne orkestralne jazz glasbe Billyja Vaughna do nežnih ritmov bossa nove in druge glasbe, ki sva jo s sestro navdušeno poslušali na starem radiu Triglav, ki je imel na vrhu gramofon.

Vse je škripalo, pokalo in hreščalo, a če si porinil glavo čisto blizu, se je slišalo čudovito.

In potem sem odkrila rock.

Ure in ure sem poslušala glasbo, odkrivala nove komade, prevajala besedila, sanjarila. Borno žepnino in kasneje štipendijo zapravljala za gramofonske plošče.

Bila sem Mick Jagger in s svojim počenim glasom pela Waiting on a Friend.

Bila sem Bob Dylan in se izgubljala v njegovih fantastičnih besedilih.

Bila sem Janis Joplin in jokala ob njenih pesmih.

Bila sem Joan Baez in občudovala njen čisti glas.

Tekla sem ob zvokih rocka in včasih kar med tekom malce zapela. Sreča!

Vedno sem rada pela. Pa čeprav moj glas ni čisto nič posebnega.

Z možem sva delala načrte, kaj vse bova počela po upokojitvi. In eden od mojih planov je bil, da se bom priključila kakšnemu pevskemu zboru.

Pa je življenje odločilo drugače.

Da bom spremljala človeka, ki ga ljubim, skozi bolezen.

Da bom verjela v čudež vse do zadnjega njegovega diha.

Da bom izgubila moža.

Da bom izgubila mamo. Le en dan pred njim.

Tekla sem v hrib in klicala njegovo ime.

V avtomobilu do hripavosti kričala:

»Rak, ti prasec! Življenje, ti prasica!«

Mislila sem, da človek toliko žalosti ne more preživeti.

Žalovanje ni mirno.

Ni dostojanstveno.

Ni takšno, kot ga včasih vidimo v filmih ali beremo v knjigah.

Je razburkano morje.

Niham od nemoči do besa.

Od slepe jeze do globoke žalosti.

Pogrešanje pa je ostalo ves čas.

Tiho.

Vztrajno.

Vedno nekje v ozadju.

»Kje si, ljubezen moja?«

Ja, mislila sem, da toliko žalosti človek ne more preživeti.

Pa, do sedaj, nekako sem.

Če sem se izkopala iz teme, se res nisem sama.

Ob meni sta bili in sta še, moji hčerki.

Ena drugi smo bile največja opora.

In vedela sem še nekaj.

Postaviti se moram nazaj na noge. Ne samo zaradi sebe. Tudi zaradi njiju.

Izgubili sta očeta pri istih letih, kot sem ga jaz. Potrebujeta mamo, ki bo v redu. Takšno, ki zna objeti, poslušati, pomagati.

Ki ne bo dodatno breme v času, ko ga je bilo že tako preveč.

Vlekle smo se naprej, vsaka po svojih močeh.

Vsaka takrat, ko je zmogla.

Pomagali so mi ljudje.

Družina.

Sorodniki.

Prijatelji.

Sosedje.

Pomagajo mi hribi.

Pomaga mi tek.

Pomaga mi Fricov muc Feliks. Z menoj spi na postelji. Ves čas.

Pomaga mi Pop zbor.

V Pop zbor nisem vstopila zato, ker sem se upokojila.

Vstopila sem vanj po moževi smrti.

Iskala sem način, kako preživeti dneve.

Kako priti iz hiše.

Kako med ljudi.

Kako vsaj za nekaj ur utišati bolečino, ki me je spremljala na vsakem koraku.

Kako prepoditi misli iz glave.

Petje ne dovoli istočasnega razmišljanja!

Nisem iskala odra.

Nisem iskala nastopov.

Iskala sem dih.

In našla sem pojočo sebe.

Našla sem ljudi.

Celo skupnost ljudi!

Našla sem ponedeljke in srede, ki so me prisilili, da sem vstala s kavča, se uredila in odšla med ljudi tudi takrat, ko mi ni bilo do ničesar.

Takrat še nisem vedela, da ne vstopam samo v pevsko skupino.

Vstopala sem v obdobje svojega življenja, ki mi bo pomagalo preživeti najtežje čase.

In pomagala mi glasba.

Korak za korakom.

Pesem za pesmijo.

Dan za dnem.

Na eni od vaj nam je Nikola pred pesmijo I Don’t Want to Miss a Thing rekel:

»To je vesela pesem.«

Jaz pa sem v njej slišala nekaj povsem drugega.

Slišala sem naju.

Videla sem sebe.

»Pogrešala sem ga celo takrat, ko je bil še ob meni.«

Vedno sem se tako zelo bala zanj.

Slišala sem vse tiste večere, ko sem sedela ob njem in si želela ustaviti čas.

Da bi ostal.

Da bi zdravila prijela.

Da bi se zdravniki zmotili.

Na vaji sem jokala.

Na koncertu pa mi je uspelo.

Glas se mi je tresel.

Duša tudi.

Tistega večera sem stala na odru razprodane Gallusove dvorane Cankarjevega doma kot članica Pop zbora pod vodstvom Nikole Nikolića na koncertu Dan najlepših sanj.

Potem sem pogledala v dvorano.

Vedela sem, da so tam moji ljudje.

Videla sem ljudi, ki so prišli zaradi mene.

In pomislila tudi na vse tiste, ki jih ni bilo.

Na ljudi, ki so navijali zame od daleč.

In potem se je zgodilo še nekaj.

Za drobec sekunde sem si zaželela, da bi bila tam tudi on in mama.

Dva človeka, ki ju neskončno pogrešam.

Dve lučki.

On bi po koncertu zbral vso družbo in ne bi dovolil, da bi kdo odšel domov.

Mama pa bi se samo nasmehnila in rekla:

»Lepo je bilo. Res je bilo lepo.«

Potem pa sem si rekla:

»Nehaj sanjati, Mojca. Poj!«

In vendar …

Morda ni bilo treba, da sta sedela v dvorani.

Morda je bilo dovolj, da sta bila v mojem srcu.

Ker sta bila z menoj v vsaki noti, ki sem jo odpela.

In v vsakem koraku, ki me je pripeljal do tistega odra.

Ko danes razmišljam o tem koncertu, vem, da ni šlo samo za petje.

Bil je še en maraton.

Ne tisti na asfaltu.

Ampak eden tistih življenjskih maratonov.

In tako kot pri vsakem maratonu pride trenutek, ko misliš, da ne zmoreš več.

Potem pa narediš še en korak.

Še en dih.

Vdih.

In počasen izdih.

In še enega.

In še enega.

Dokler ne ugotoviš, da si prišla dlje, kot si si kadarkoli predstavljala.

Ta koncert ni bil cilj.

Bil pa je dokaz, da življenje po veliki izgubi še vedno obstaja.

Da se lahko človek ponovno smeji.

Da lahko ponovno sanja.

Da lahko ponovno poje.

In da ljubezen ne izgine, ko nekdo odide.

Samo spremeni obliko.

Pa vendar ostane.

Tako kot ostane pesem.