TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Oznaka: glasba

  • Pogrešala sem ga celo takrat, ko je bil še ob meni

    Pogrešala sem ga celo takrat, ko je bil še ob meni

    Ko sem po koncertu Pop zbora v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prišla domov, sem vedela, da moram napisati ta zapis.

    To je zgodba o teku, glasbi, ljubezni, izgubi in ljudeh, ki so mi pomagali in mi še vedno pomagajo, da po najtežjih letih svojega življenja grem naprej.

    V življenju imam dve veliki ljubezni. Tek in glasbo.

    Na prvi pogled nimata veliko skupnega. Ena potrebuje noge, druga glas. Ena se dogaja v naravi, druga v dvorani.

    Pa vendar sta si podobni bolj, kot bi si človek mislil.

    Obe zahtevata vztrajnost.

    Obe zahtevata disciplino.

    Obe zahtevata srce.

    In obe te naučita, da moraš včasih narediti naslednji korak tudi takrat, ko misliš, da ga ne zmoreš.

    Tek je moj sopotnik že več kot štiri desetletja.

    Mama je bila tista, ki mi je nevede približala ljubezen do teka, čeprav sama ni pretekla veliko več kot nekaj korakov, kadar se ji je kam mudilo.

    Ko sem bila še šolarka in sem se utapljala med knjigami, mi je večkrat rekla:

    »Kar pojdi malo za Savo. Malo poteci. Potem se boš lažje učila.«

    Takrat nisem vedela, da mi je dala nasvet za vse življenje.

    Tek me spremlja od osnovnošolskih let, spremljal me je skozi mladost, materinstvo, službo, veselje in žalost. Ostal je z menoj tudi takrat, ko se mi je podrl svet.

    Glasba pa me spremlja še dlje.

    Od čisto zgodnjega otroštva, od maminih pesmic do zvonkega soprana stare mame. Potem pa »moj fotr« in njegove gramofonske plošče od swinga Glenna Millerja prek lahkotne orkestralne jazz glasbe Billyja Vaughna do nežnih ritmov bossa nove in druge glasbe, ki sva jo s sestro navdušeno poslušali na starem radiu Triglav, ki je imel na vrhu gramofon.

    Vse je škripalo, pokalo in hreščalo, a če si porinil glavo čisto blizu, se je slišalo čudovito.

    In potem sem odkrila rock.

    Ure in ure sem poslušala glasbo, odkrivala nove komade, prevajala besedila, sanjarila. Borno žepnino in kasneje štipendijo zapravljala za gramofonske plošče.

    Bila sem Mick Jagger in s svojim počenim glasom pela Waiting on a Friend.

    Bila sem Bob Dylan in se izgubljala v njegovih fantastičnih besedilih.

    Bila sem Janis Joplin in jokala ob njenih pesmih.

    Bila sem Joan Baez in občudovala njen čisti glas.

    Tekla sem ob zvokih rocka in včasih kar med tekom malce zapela. Sreča!

    Vedno sem rada pela. Pa čeprav moj glas ni čisto nič posebnega.

    Z možem sva delala načrte, kaj vse bova počela po upokojitvi. In eden od mojih planov je bil, da se bom priključila kakšnemu pevskemu zboru.

    Osebni arhiv

    Pa je življenje odločilo drugače.

    Da bom spremljala človeka, ki ga ljubim, skozi bolezen.

    Da bom verjela v čudež vse do zadnjega njegovega diha.

    Da bom izgubila moža.

    Da bom izgubila mamo. Le en dan pred njim.

    Tekla sem v hrib in klicala njegovo ime.

    V avtomobilu do hripavosti kričala:

    »Rak, ti prasec! Življenje, ti prasica!«

    Mislila sem, da človek toliko žalosti ne more preživeti.

    Žalovanje ni mirno.

    Ni dostojanstveno.

    Ni takšno, kot ga včasih vidimo v filmih ali beremo v knjigah.

    Je razburkano morje.

    Niham od nemoči do besa.

    Od slepe jeze do globoke žalosti.

    Pogrešanje pa je ostalo ves čas.

    Tiho.

    Vztrajno.

    Vedno nekje v ozadju.

    »Kje si, ljubezen moja?«

    Ja, mislila sem, da toliko žalosti človek ne more preživeti.

    Pa, do sedaj, nekako sem.

    Če sem se izkopala iz teme, se res nisem sama.

    Ob meni sta bili in sta še, moji hčerki.

    Ena drugi smo bile največja opora.

    In vedela sem še nekaj.

    Postaviti se moram nazaj na noge. Ne samo zaradi sebe. Tudi zaradi njiju.

    Izgubili sta očeta pri istih letih, kot sem ga jaz. Potrebujeta mamo, ki bo v redu. Takšno, ki zna objeti, poslušati, pomagati.

    Ki ne bo dodatno breme v času, ko ga je bilo že tako preveč.

    Vlekle smo se naprej, vsaka po svojih močeh.

    Vsaka takrat, ko je zmogla.

    Pomagali so mi ljudje.

    Družina.

    Sorodniki.

    Prijatelji.

    Sosedje.

    Pomagajo mi hribi.

    Pomaga mi tek.

    Pomaga mi Fricov muc Feliks. Z menoj spi na postelji. Ves čas.

    Osebni arhiv

    Pomaga mi Pop zbor.

    V Pop zbor nisem vstopila zato, ker sem se upokojila.

    Vstopila sem vanj po moževi smrti.

    Iskala sem način, kako preživeti dneve.

    Kako priti iz hiše.

    Kako med ljudi.

    Kako vsaj za nekaj ur utišati bolečino, ki me je spremljala na vsakem koraku.

    Kako prepoditi misli iz glave.

    Petje ne dovoli istočasnega razmišljanja!

    Nisem iskala odra.

    Nisem iskala nastopov.

    Iskala sem dih.

    In našla sem pojočo sebe.

    Našla sem ljudi.

    Celo skupnost ljudi!

    Našla sem ponedeljke in srede, ki so me prisilili, da sem vstala s kavča, se uredila in odšla med ljudi tudi takrat, ko mi ni bilo do ničesar.

    Takrat še nisem vedela, da ne vstopam samo v pevsko skupino.

    Vstopala sem v obdobje svojega življenja, ki mi bo pomagalo preživeti najtežje čase.

    In pomaga mi glasba.

    Korak za korakom.

    Pesem za pesmijo.

    Dan za dnem.

    Na eni od vaj nam je Nikola pred pesmijo I Don’t Want to Miss a Thing rekel:

    »To je vesela pesem.«

    Jaz pa sem v njej slišala nekaj povsem drugega.

    Slišala sem naju.

    Videla sem sebe.

    »Pogrešala sem ga celo takrat, ko je bil še ob meni.«

    Vedno sem se tako zelo bala zanj.

    Slišala sem vse tiste večere, ko sem sedela ob njem in si želela ustaviti čas.

    Da bi ostal.

    Da bi zdravila prijela.

    Da bi se zdravniki zmotili.

    Na vaji sem jokala.

    Na koncertu pa mi je uspelo.

    Glas se mi je tresel.

    Duša tudi.

    Tistega večera sem stala na odru razprodane Gallusove dvorane Cankarjevega doma kot članica Pop zbora pod vodstvom Nikole Nikolića na koncertu Dan najlepših sanj.

    Potem sem pogledala v dvorano.

    Vedela sem, da so tam moji ljudje.

    Videla sem ljudi, ki so prišli zaradi mene.

    In pomislila tudi na vse tiste, ki jih ni bilo.

    Na ljudi, ki so navijali zame od daleč.

    In potem se je zgodilo še nekaj.

    Za drobec sekunde sem si zaželela, da bi bila tam tudi on in mama.

    Dva človeka, ki ju neskončno pogrešam.

    Dve lučki.

    On bi po koncertu zbral vso družbo in ne bi dovolil, da bi kdo odšel domov.

    Mama pa bi se samo nasmehnila in rekla:

    »Lepo je bilo. Res je bilo lepo.«

    Potem pa sem si rekla:

    »Nehaj sanjati, Mojca. Poj!«

    In vendar …

    Morda ni bilo treba, da sta sedela v dvorani.

    Morda je bilo dovolj, da sta bila v mojem srcu.

    Ker sta bila z menoj v vsaki noti, ki sem jo odpela.

    In v vsakem koraku, ki me je pripeljal do tistega odra.

    Ko danes razmišljam o tem koncertu, vem, da ni šlo samo za petje.

    Bil je še en maraton.

    Ne tisti na asfaltu.

    Ampak eden tistih življenjskih maratonov.

    In tako kot pri vsakem maratonu pride trenutek, ko misliš, da ne zmoreš več.

    Potem pa narediš še en korak.

    Pop zbor

    Še en dih.

    Vdih.

    In počasen izdih.

    In še enega.

    In še enega.

    Dokler ne ugotoviš, da si prišla dlje, kot si si kadarkoli predstavljala.

    Ta koncert ni bil cilj.

    Bil pa je dokaz, da življenje po veliki izgubi še vedno obstaja.

    Da se lahko človek ponovno smeji.

    Da lahko ponovno sanja.

    Da lahko ponovno poje.

    In da ljubezen ne izgine, ko nekdo odide.

    Samo spremeni obliko.

    Pa vendar ostane.

    Tako kot ostane pesem.

    Pop zbor

    Fediverse Reactions
  • Tek in Rock`n`Roll

    Tek in Rock`n`Roll

    Ni čudno, da se vse vrti in obrača, če je pa svet okrogel. Zato tudi tisti rek o zarečenem kruhu ni nastal čisto brez veze.

    Vam napišem nekaj o tem, kako je bilo in kako se je začelo … ja, tekaška tehnologija.

    Včasih sem takim tekačem rekla: “ožičeni” tekači. To je bilo kakšnih 15 let ali celo kaj več nazaj, ko je Slovenijo zajel cunami Polet in naplavil ogromne količine tekačev. Pa ne le  tekačev. Cunami tekačev je povzročil pravi cunami ponudbe tekaških artiklov. Pojavil se je pravi “tekaški trg”.

    Naj se osredotočim samo na “ožičene”.

    Žička kortuzija pri tem nima nobene povezave

    Bili so ali bili ste pravi NLP-jevci. Pritekli ste ovešeni z žicami, gromozanskimi napravami pripetimi na zapestje ali nadlakti. In čez čas so se pojavile še slušalke in “ožičeni” so postali prava moderna ikebana obdana z žicami štrlečimi izza zapestja, nadlakti, hrbta, podpazduhe in celo ušes! Priznam, zdeli ste se mi malo čudaški.

    “Le kaj jim bo ta navlaka, če tečeš, tečeš. In slušalke!” Boh vam daj po dejli lun – sem si mislila. Sicer pa: živi in pusti živeti!

    Pa se je nekega dne naša tekaška familija udeležila tekme in glej ga zlomka: vsi smo zadeli nekakšne “žičnate tranzistorje” kot sem jih sama poimenovala. Reč je delovala tako, da je lovila radijske valove in si lahko ob obilju motečih šumov ujel kakšen radijski program in če si imel srečo celo slišal kakšno pesem. Srečo si moral imeti seveda gromozansko, da si ujel komad, ki ti je bil tudi všeč.

    runner-986245_1920

    No, malce pod vtisom “ožičenih” sem se tudi jaz odpravila na “poskusni” žičnati tek, s tem – vsaj zame “prototipom MP3-ja”. Želela sem preizkusiti, kaj je tako dobrega na teh igračkah.  Rezultat je bil sledeč: ogromna izguba časa, izredno malo teka in morda pol minutke teka ob pogojno užitni glasbi z obilo spremljajočega hrupa.

    Očitno je bilo pa le dovolj, da sem se, nevede,  malo, čisto majčkeno, zastrupila.

    In kdo te bolje pozna kot tvoja družina? Nihče.  Za rojstni dan tako dobim od hčerk: MP3. Moj, lasten.

    Ob obilni pomoči sem usvojila igračko toliko, da mi je uspelo “napeči” meni ljube komade. In sem šla.

    O! Kakšna sprememba! Tek ob taktu, ob dobri muziki! Pa to je “two pack”! Double luck! Tek & Rock n  Roll! Prava uživancija! Kar tekla bi in tekla! Še malo! Še ta komad! Potem mi je začel MP3 nagajati, motile so me žičke slušalk, mi padati iz ušes… zadevica je škripala … me vedno bolj jezila. Slušalke so se dokončno uničile, očitno se je izrabila tudi baterija.

    mp3-player-8609_1920

    Pa sem prišla do informacije, da obstajajo napravice prav za tekače, takšne brez žičk. Samo zatakniš si jih v ušesa in okoli glave in … “here I come and here I go!” Na Tekaškem forumu  (TF v nadaljevanju) sem našla dobavitelja in si za malo denarja nabavila zadevo.

    Priznam, bilo je noro. Teči in teči in čakati na naslednji komad. Ko ti je padel tempo te je rock n roll pognal naprej.

    Občasno sem se spozabila celo tako daleč, da sem pozabila na varnost. In le več sreče kot pameti me je rešilo, da me ni zgazil kakšen avtomobil.

    Moj novi “brezžični” je z menoj tekel na Ljubljanskem maratonu. Pretekla sem ga enostavno in tudi najhitreje. Verjamem, da so mi izdatno pomagali The Rolling Stones v finišu. Čeprav mi je še danes žal, da vsaj ob prihodu v cilj nisem snela slušalk! Potem nebi preslišala bučnega navijanje ob finiširanju.

    Pa je tudi ta zadevica pričela nagajati. Po divjem pomenkovanju in modrovanju  na TF smo uporabniki ugotovili, da “stroj” le ni tako odličen, kot je na začetku kazalo. V mrazu je enostavno “umrl”. Prav tako na teku v dežju. Malo je igral in prenehal. In spet .. in spet .. in spet. In tek  je postal: MUKA!!!

    Sledilo je pregovarjanje z dobaviteljem. Kakšna garancija! Tip je ves čas trdil, da je MP3 odličen, da ne polnim pravilno baterije in podobne nebuloze. Počasi so se mi lasje postavljali že v irokezo, ušesa pa pridobivati obliko oslovskih. Saj veste, v smislu: “BABŠE NEUMNO!”

    Pa me je odrešil prekajen tekaški maček elektronik – “ožičeni tekač” torej – in to s pojasnilom, da so vezja tega izdelka slaba, posledično zadeva ne deluje kot bi morala in deluje točno tako, kot se je dogajalo meni.

    Lepega tekaškega dne, bil je blaten in deževen, sem zadevo v trenutku, ko je crknila sredi meni najljubšega komada, zabrisala iz glave direktno v grmovje in odspidirala domov. V hudi jezi se mi ni posvetilo, da bi odstranila pomnilnik s komadi. Tistemu pomnilniku se verjetno reče MP3, a je bil vgrajen v “okoliglavne” slušalke.

    Tako sem naslednji dan obupano brskala za njim po grmovju. Pa ga žal ni več bilo. Očitno ga je nekdo v prepričanju , da je našel zaklad, že odnesel domov na varno. Upam, da se je (ne)srečni najditelj zavedal, kako “fajn muska” je na oz. v njemu.

    Sledili so nekako pusti dnevi. Celo na tek me ni več tako zelo vleklo. Pravo zdravljenje odvisnosti.

    Prišla sem tako daleč, da se mi je zazdelo, da je tek brez glasbe na ušesih – brez veze! Postala sem nekakšen odvisnik.  Na srečo tudi odvisnik od teka in pravzaprav me je to rešilo, da sem se vrnila nazaj med ptičje petje, šelestenje dreves in poslušanje prometa okoli sebe.

    Ozdravljena

    bird-1295782_1280

    V predalu imam svojo tekaško glasbo. Po tem “bolečem” pripetljaju sem si spet nabavila MP3 ali 4 – nekaj “bolj kvalitetnega”, kar je občutila tudi denarnica. Še vedno ga imam. Nepreizkušenega.

    Ni ga namreč čez “Rock n Roll” gozdnih in poljskih ptic, šelestenja dreves, oglašanja narave. In kadar nekje na pol izgubljen v daljavi zaslišiš zvok civilizacije, celo zvok prometa postane “uau”!

    Tekaški nasvet malo drugače

    Sčasoma sem ugotovila, da zadevo lahko uporabljam tudi drugje. Ne le na teku. Ali – bog ne daj – na kolesu.

    Zadeva se odlično obnese kjerkoli. Tudi med pospravljanjem ali čakanjem na sprejem v zobno ordinacijo. Ali pa kar na domačem kavču.

    Da bo užitek popoln pa si izberite izdelek, ki bo deloval. In naj bo udoben. Naj bodo tudi slušalke vašega izdelka – kvalitetne. A nikoli, res nikoli ne pozabite na svojo varnost in varnost drugih.

    Ne vem, kako boste vi. Jaz si jutri nasnamem nove komade. Moram spet preizkusiti kombinacijo “TEK IN ROCK`N`ROLL” !

    Ampak v mejah normale.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Fediverse Reactions