⏱️ 9 minut branja
Kdo mara keš? Marakeš!
Zbudili smo se v naše zadnje maroško jutro. Malce zmedeni, dobro naspani in odločeni, da izkoristimo čas do zadnje minute za ogled kaosa Marakeša, preden nas izpljune nazaj v »civilizirano« Evropo in Mercatorjeve nakupovalne centre.
Ves čas potovanja sem imela tiho željo, da se preizkusim čisto sama tudi v raziskovanju tujega mesta. V Imlilu me je bilo tega strah, a sem videla, da bi šlo tudi v popolnoma solo izvedbi.
Zdaj pa me je tam za vrati čakal prav Marakeš.
V moji glavi je že dolgo obstajal kot mesto nevarnosti, kriminala, zmede, vsiljivih trgovcev in ugrabiteljev. Nekakšna mešanica Indiane Jonesa in Igre prestolov.
Ugrabitev me pravzaprav ni pretirano skrbela. Kdo bi si prostovoljno naložil na grbo eno utrujeno babo z bolečo peto in še brez Wi-Fi-ja?
Strah pred Marokom – nekoč in danes
Pred leti sta hčerki potovali po Maroku skupaj s fantom starejše. Prevozili so praktično ves Maroko, raziskovali Atlas in puščavo ter obiskali Marakeš.
Takrat sem živela v nenehnem strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo. V tistem obdobju je bila senca Islamske države še zelo prisotna tudi v Severni Afriki, veliko pa se je govorilo tudi o umoru dveh tujih študentk na območju narodnega parka Toubkal.
Bila sem skoraj v vojaški pripravljenosti. Kot nočna mora sem visela nad njimi s prošnjo: »Javljajte se mi!« In res sem redno dobivala fotografije ter nagajiva sporočila v smislu: »Še smo živi!«
Varnost je danes zelo resna stvar.
Sta me pa prav onidve oborožili z veliko koristnimi nasveti, ki so mi prišli še kako prav.
Otroci, predvsem naši lastni, nas učijo vse življenje. Smiselno je, da dovolj zgodaj prepoznamo, kdaj je čas, da utihnemo z nasveti. Lepo je, ko nas sami vprašajo zanje. Takrat pa se le potrudimo.
Sama na ulice Marakeša
Pogumno sem torej stopila ven, v ta »nevarni arabski svet«, z mobitelom v roki in samozavestjo prekaljene osnovnošolske tajnice.
Odpravila sem se po glavni ulici navzdol in občasno fotografirala pogled nazaj, saj sem računala, da mi bo to pomagalo pri povratku.
Pravljice so res poučne. Hvala, Janko in Metka.
Pogled v nasprotno smer je navadno videti čisto drugače – osnovni zakon orientacije in življenja.
Bilo je še zgodaj. Mesto se je šele prebujalo. Trgovine so bile zaprte, ulice skoraj prazne. Povsod mir in umirjenost.
Po nekaj križiščih sem preverila telefon.
Nič.
Brez interneta. Brez zemljevida. Brez orientacije. In z zanič SIM-kartico.
Pa tako vešče sem si jo naložila, da sem bila celo deležna občudovanja IT-jevca.
Brez interneta, brez zemljevida – in skoraj brez orientacije
Pot sem si skušala čim bolj zapomniti. Večkrat sem se po kakšni ulici sprehodila v obe smeri in skušala obdržati orientacijo.
Zapomniti sem si poskušala napis na vratih – pozneje so bila odprta. Spečega črnega mačkona – čez pol ure se je prestavil na drugo stran. Arabesko na fasadi – pozneje je izginila pod razobešenim blagom. Štukaturo nad vrati. Vonj po cimetu – ki se je pozneje pomešal s sladkobnim marakeškim vonjem …
Mesto se je začelo čudežno spreminjati.
Iz nekaj ljudi jih je nastalo veliko. Kmalu preveč.
Pojavili so se motoristi, osli z vozovi, vozovi kar tako. Trgovci so odpirali svoje trgovinice, premikali zaboje, obešali blago, razstavljali izdelke in vabili mimoidoče.
Ozke in mirne ulice so postajale vedno bolj polne in glasne. Vedno bolj žive, vedno bolj pisane in kaotične.
Kaos, ki vendarle deluje
V nekem trenutku sem zavila v ulico, za katero se je zdelo, da vodi proti cilju moje ekspedicije.
Do mene je pritekel starejši gospod. Gospod, kakršnega bi se pri nas marsikdo na prvi pogled prestrašil: z manjkajočimi zobmi, v starih, prašnih oblačilih in z utrujenim obrazom.
»No, no, this direction!« mi je prigovarjal in kazal v drugo smer.
Izkazalo se je, da je imel prav.
Gneča je postajala skoraj nepopisna. Na poti je bilo vse: kure, mačke, psi, trgovci, otroci, turisti, domačini na motorčkih, oslovske vprege, mule, kolesa …
Vse se je prepletalo in križalo po nekakšnem redu, ki je bil videti kot popoln nered – pa je vendarle deloval.
Nekajkrat sem že pomislila na katastrofo, pa je ni bilo.
Ljudje so pazili na turiste. V Ljubljani bi me v podobni situaciji, ko sem napačno prečkala uličico ali hodila ob strani, verjetno vsaj nekajkrat poslali »saj veste kam«.
Tu pa so bili ljudje zaščitniški. Potrpežljivi in prijazni ter kljub vsej naglici in dinamiki presenetljivo mirni.
Jemaa el-Fnaa – srce Marakeša
Jemaa el-Fnaa je poseben svet z dolgo zgodovino. Nekoč je bila prostor trgovcev, pripovedovalcev zgodb, glasbenikov, akrobatov, zdravilcev in popotnikov iz karavan, ki so prihajale čez Saharo.
Danes je trg poln stojnic s čajem in začimbami, glinenih izdelkov, berberskih oblačil in neštetih drugih stvari.
Človek ima občutek, kot da stopa skozi več stoletij hkrati.
Na Jemaa el-Fnaa so nekoč sloveli tudi krotilci kač, eden od simbolov starega Marakeša. Nekateri sopotniki so jih uspeli videti, meni žal ni uspelo.
In seveda – mačke
Mucki me najdejo povsod.
Sedeli so pred mojo najljubšo trgovinico, kjer sem kupila začimbe in bila odrešena z Wi-Fi-jem. Sami elegantni, inteligentni in suvereni mačkoni.
Urejeni. Nobeni ubogi, sestradani potepuhi.
Le rahlo nezaupljivi, a mirni.
Kakšno božanje neki!
»Počasi, ženska. Nismo se še odločili, ali si vredna našega zaupanja.«
Mačke obvladajo mesto do potankosti.
Kje sem?
Ko se je ura bližala času mojega povratka na mesto odhoda proti letališču, pa šok.
Kje sem?
Vse je bilo videti enako.
Zmedeno sem gledala v telefon. Pristopil je prodajalec, mi vnesel geslo za Wi-Fi in – skoraj rešena!
Zemljevid se je naložil.
V zahvalo sem kupila začimbe, ki imajo tudi zaradi tega nekoliko bolj eksotičen okus.
Marakeš ob sedmih zjutraj in Marakeš pozneje čez dan nista isto mesto. Skoraj dva različna svetova.
Najlepši je bil Marakeš domačinov
Predčasno sem se vrnila na dogovorjeno mesto. Ker ni bilo še nikogar, sem si ogledala še bližnje ulice, kjer je bilo manj turistov in več domačinov.
Ta del mi je bil najbolj všeč.
Opazovala sem ljudi, kako kupujejo zelenjavo, tehtajo, polnijo košare in se pogovarjajo. Občudovala sem ogromne sadeže in način, kako umirjeno in naravno je teklo njihovo vsakdanje življenje.
Ko smo se peljali na letališče, smo skozi okna taksija opazovali ravnino in gore v ozadju.
Začela me je grabiti tista tiha žalost ob koncu potovanja in hkrati veselje, da se vračam domov.
Na letu domov sem razmišljala o naši »razviti« Evropi, kjer imamo praktično vse. Polne trgovine, omare in hladilnike. In prepolne glave.
Pa ljudem še vedno nekaj manjka.
Vedno bi še nekaj imeli. Nekaj kupili. Nekaj dosegli. Nekam hiteli.
Zakaj tako zelo rinemo v svet, v katerem imamo vedno več stvari, vedno manj časa drug za drugega in morda tudi vedno manj pravih vrednot?
Prav drug drugega lahko tako hitro izgubimo.
Vse drugo ostane. In je nadomestljivo.
Z mano si bil, veš
»Kaj boš rinila v Maroko? Mar niso naši hribi najlepši?«
In jaz bi ti odgovorila:
»Ja, naši hribi so najlepši. Ampak ali ne bi rad videl, kakšne so tiste rdeče skale, kako se hodi po njih in kakšni so hribi tam nad Saharo?«
Včasih sva bila zaradi tega tako različna in ravno to je bilo lepo. Znala sva prizemljiti drug drugega in drug drugega vleči iz cone udobja.
Na tej poti sem bila prvič zares sama brez tebe.
Nisi me pospremil.
In nisi me pričakal.
Bala sem se, kako bom brez tebe. Da bom sedela nekje med samimi pari in se počutila kot odvečna prtljaga. Kot izgubljen kovček na letališču življenja.
Pa je šlo.
Zmogla sem.
Ponosen bi bil name. Tako kot po vsakem maratonu, ko si kričal in me bodril:
»Dejmo, Mojca!«
Kot da si z mano in hkrati na drugem koncu sveta.
Tako čudno je, da te res ni, da te ne vidim. Slišim te le še na posnetkih. In največkrat prav tisto:
»Dejmo, Mojca!«
Ljubezen ne izgine samo zato, ker človek ostane sam. Samo obliko spremeni.
:
🏜️ Preberi še ostale zgodbe z mojega potepanja po Maroku:
Treking Maroko in Toubkal – začetek
Treking Maroko – sedlo Gite Dar Tanzoughte (2279 nmv)
Treking Maroko – skozi berberske vasi
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 