TREKING MAROKO – VZPON NA TOUBKAL

Do vzpona smo prehodili še veliko kilometrov tako v daljino kot v višino. Ampak naj slike povedo svoje.

2. december – 4. dan

Datum ni več važen – 5. dan

6. dan, 7. dan

V koči je mrzlo. Čisto pri miru ležim oblečena praktično za pohod in zvita v spalno vrečo. Po vrhu pa še debela odeja. Ob štirih zjutraj imamo zajtrk. Ob petih startamo, gor. Na vrh 4167 metrov visokega Toubkala. Vrha v Atlasu, najvišje gore Maroka.

Končno čas za zajtrk. Pozajtrkujemo. Še zadnjič preverimo opremo za vzpon. Čelna svetilka, gamaše, dereze.

Zunaj, na mrazu, ki ga praktično ne čutim, se skoraj zjokam ob natikanju derez. “Tako grozno te pogrešam”. Nimam dovolj močnih prstov. Kolega in vodič mi pomagata. Končno nas je vseh pet pripravljenih.

Krenemo. Prvi je vodič, sledim jaz in nato ostali. Ves čas hodimo enakomerno. Tako kot prvega maratona sem se tudi tega podviga lotila s strahospoštovanjem. Moj največji strah je višinska bolezen ter astma. V žepu imam Ventolin.

Pogledam v nebo, prepolno zvezd. Pred nami migljajoče lučke manjših skupin, ki so že pred nami krenile proti vrhu.

Enakomerno hodimo. Prehiti nas hitrejša skupina, katero kasneje dohitimo in gremo naprej spet mi. Vse skupaj me malce spominja na prehiter začetek na maratonu. Neučakani tekači se zaženejo in potem crknejo, če ne prej že na polovici. Prehiter začetek je ključ za neuspeh. Kasneje smo izvedeli, da dva člana prehitre odprave nista dosegla vrha.

Naš Ajoub pa je vrhunski. Zelo mlad ampak tudi zelo strokoven, zabaven, prijazen, potrpežljiv. Pravi multipraktik.

Prispemo na sedlo pod vrhom in se malce ustavimo. Črno nebo deli rdeča črta. Sončna črta. Življenska črta.

Vrh je skoraj kopast. Pospeševati ne morem. Enakomerno grem. Kot lokomotiva. Kot Mojca na svojem zadnjem maratonu. In v zadnjih kilometrih maratona. Počasi – a vztrajno.

Trikotnik vrha.

Navdušenje.

Trud.

Svoboda.

Hvaležnost.

Da sem.

Tukaj.

Živa.

Ti pa si z mano – razpršen nekje vse naokoli … okoli mene, v meni.

Hvala Toubkal – da si mi pomagal preživeti.

Sedaj moram naprej.

Počasi.

Včasih samo naravnost.

Ali pa ne.

Samo ne na miru.

Tudi zate.

One response to “TREKING MAROKO – VZPON NA TOUBKAL”

  1. Treking Maroko – nazaj v civilizacijo – TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE - prikazna slika

    […] tistem trenutku, ko sem zapisala, da je zgodbica Treking Maroko – vzpon na Toubkal zadnja o tem podvigu, že pišem čisto novo. Ne morem kar pustiti vnemar naš povratek v […]

    Všeč mi je

Komentiraj

TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Ko sem bila otrok, sem verjela v rdeče zajce! Se potepala s starim atom za Savo in z njim osvajala prve vrhove. Si izmišljevala stvari, ki jih odrasli niso razumeli – ali pa so se delali, da jih ne. Imela najboljšo prijateljico. Renato.

Potem sem odrasla, začela teči po hribih, loviti kilometre, življenje … ulovila ljubezen in samo sebe.

Danes gre vse počasneje, v ruzaku z menoj potuje več spominov kot sendvičev. Še vedno pa z istim veseljem raziskujem, kam vodi tista najbolj zaraščena potka.

In mogoče celo še vedno vsaj malo verjamem v atove rdeče zajce…. in tisti “vsaj še en maraton”.

O meni in mojem teku: Mojca sem. In tečem, od nekdaj.

Intervju: Na štiri oči

Stik s stranjo

IZJAVA
vsi zapisi, tekaški prebliski, utrinki, modrosti po maratonih ter drugih “tonih” in fotografije na blogu Tekaški nasveti malo drugače so (če ni posebej napisano drugače) last avtorice.

Kopiranje vsebin ali fotografij za komercialne namene brez dovoljenja ni dovoljeno.
Če si kdo moje zapise prisvoji brez vprašanja, ga bo dohitela hitrejša stvar od intervalnega treninga – odškodninski zahtevek.

Za uradno uporabo vsebin, sodelovanja ali objave v medijih pa sem dosegljiva po dogovoru.

Če pa moje vsebine delite za nekomercialne namene, bom še enkrat vesela, če navedete vir 😊


Zadnji prispevki