TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Oznaka: treking Maroko

  • Treking Maroko – vzpon na Toubkal

    Treking Maroko – vzpon na Toubkal

    ⏱️ Čas branja: približno 4 minute

    Do vzpona smo prehodili še veliko kilometrov, tako v daljino kot v višino. Ampak naj slike povedo svoje.

    2. december – 4. dan

    Berberska vas v gorovju Visoki Atlas v Maroku
    Berberske vasi, izgubljene med pobočji Visokega Atlasa.
    Hoja po gorski poti v Visokem Atlasu v Maroku
    Počasi višje. Pokrajina se spreminja, sneg je vse bližje.
    Mule s prtljago prečkajo potok na poti skozi Visoki Atlas v Maroku
    Promet po berbersko. Mule imajo prednost. Vedno.
    Pohod skozi berbersko vas na poti proti Toukalu
    Skozi berberske vasi proti Toubkalu. Do vrha je bilo še daleč.

    Datum ni več važen – 5. dan

    Berberski zajtrk navdahnjen ali prilagojen Evropejcem.
    Naš običajen maroško berberski zajtrk z obvezno malo sladko banano.
    Raznolika ponudba berberskih vasi in mest, od mesa do začimb in nepozabnih slapov. Imlil.
    Od mesa in začimb do slapov pod Imlilom – Atlas ni hranil le naših oči.

    6. dan, 7. dan

    Ob petih gremo na Toubkal

    V koči je mrzlo.

    Čisto pri miru ležim, oblečena praktično za pohod in zvita v spalno vrečo. Čez vse pa še debela odeja.

    Ob štirih zjutraj imamo zajtrk. Ob petih startamo.

    Gor.

    Na vrh 4.167 metrov visokega Toubkala, najvišje gore Maroka in celotnega Atlasa.

    Končno je čas za zajtrk. Pozajtrkujemo in še zadnjič preverimo opremo za vzpon.

    Čelna svetilka. Gamaše. Dereze.

    Zunaj, na mrazu, ki ga praktično ne čutim, se skoraj zjokam ob natikanju derez.

    »Tako grozno te pogrešam.«

    Nimam dovolj močnih prstov. Kolega in vodič mi pomagata.

    Končno nas je vseh pet pripravljenih.

    Pod zvezdami proti vrhu

    Krenemo.

    Prvi je vodič, sledim jaz in nato ostali.

    Ves čas hodimo enakomerno.

    Tako kot prvega maratona sem se tudi tega podviga lotila s strahospoštovanjem. Moj največji strah sta višinska bolezen in astma. V žepu imam Ventolin.

    Pogledam v nebo, prepolno zvezd.

    Pred nami migljajo lučke manjših skupin, ki so že pred nami krenile proti vrhu.

    Enakomerno hodimo.

    Pohodniki ponoči na zasneženi poti proti Toubkalu v gorovju Atlas v Maroku
    Naša mala karavana v strumni vrsti koraka proti vrhu Toubkal.

    Prehiti nas hitrejša skupina, ki jo pozneje dohitimo in ponovno prehitimo.

    Vse skupaj me nekoliko spominja na prehiter začetek maratona. Neučakani tekači se zaženejo in potem omagajo, če ne prej, pa nekje na polovici.

    Prehiter začetek je lahko ključ do neuspeha.

    Pozneje smo izvedeli, da dva člana prehitre odprave nista dosegla vrha.

    Naš Ajoub pa je vrhunski. Zelo mlad, a tudi zelo strokoven, zabaven, prijazen in potrpežljiv.

    Pravi multipraktik.

    Ko črno nebo prereže rdeča črta

    Prispemo na sedlo pod vrhom in se nekoliko ustavimo.

    Črno nebo deli rdeča črta.

    Sončna črta.

    Življenjska črta.

    Vrh je skoraj kopast. Pospeševati ne morem.

    Enakomerno grem.

    Sončni vzhod smo dočakali prav na vrhu Tozubkala v gorovju Atlas v Maroku.
    Črno nebo rereže rdeča črta. Sončna črta. Življenska črta.

    Kot lokomotiva.

    Kot Mojca na svojem zadnjem maratonu. V zadnjih kilometrih maratona.

    Počasi – a vztrajno.

    Na vrhu Toubkala – 4.167 metrov

    Trikotnik vrha.

    Navdušenje.

    Trud.

    Svoboda.

    Hvaležnost.

    Da sem.

    Tukaj.

    Živa.

    Ti pa si z mano – razpršen nekje vse naokoli … okoli mene, v meni.

    Hvala, Toubkal, da si mi pomagal preživeti.

    Sedaj moram naprej.

    Počasi.

    Včasih samo naravnost.

    Ali pa ne.

    Samo ne na miru.

    Tudi zate.

    Luna nad zasneženim gorovjem Atlas ob sončnem vzhodu med vzponom na Toubkal
    Luna nad Atlasom, pod njo pa skoraj popolna piramida.
    Sončni žarki med zasneženimi skalami na Toubkalu v gorovju Atlas.
    Svetlobba si vedno najde pot.
    Mojca na vrhu 4.167 metrov visokega Toubkala ob sončnem vzhodu.
    Zmogla sem.