Leto 2023 je bilo tekaško zadovoljivo, saj mi je končno spet uspelo preteči maraton. Pa čeprav prav potihoma mislim, da si ga nisem ravno “zaslužila”, glede na malo število pretečenih kilometrov.
Vendar stvari niso več take, kot so bile nekoč.
Skušam teči bolj z glavo. Zakaj? Da bom lahko še dolgo tekla, brez poškodb oz. s čim manj bolečinami. Tek potrebujem kot hrano in vodo. Je praktično del telesne in mentalne higiene. Hrana in voda mi omogočata fizično preživetje, tek pa mentalno. Prinaša mi nekakšno ravnovesje. Na nek način me prizemlji in hkrati osvobodi, prežene nepotrebne strahove, pomaga videti stvari jasneje, pomaga živeti.
Tek mora biti. Brez njega nisem prava jaz. Maraton pa lahko pogrešam.
Tek je smešen. Če ne tečem me vse boli. Vključno z dušo. Če tečem, me tudi kaj boli ampak na dober način. In kasneje se bolje počutim.
V letu 2023 sem pretekla 705,21 km v povprečnem tempu 7:20 min/km kar mi je vzelo vsega skupaj samo 86 ur, 11 minut in 11 sekund. Ob tem sem naredila za 6.139 m vzpona.
Marsikomu ta številka ne pomeni nič ali pa zelo malo. Kakorkoli pa vam lahko zatrdim, da številka ni visoka. Vendar mi takšna količina teka v zadnjih nekaj letih povsem ustreza. Ob predpostavki, da starejši tekači potrebujemo več regeneracije, je to čisto v redu. Stvar deluje.
V letu 2023 sem zabeležila tudi dve tekmi. Polmaraton v Bovcu in maraton v Ljubljani. Na obeh sem dosegla osebni rekord “v obratnem smislu”. Letos sem namreč tekla obe tekmi najpočasneje. Ampak cilj je bil – preteči maraton. Preteči maraton je že samo po sebi zmaga.
Poleg teka beležim še vožnjo s kolesom in planinarjenje.
Kolesarskih kilometrov se je nabralo gotovo več kot 320 zabeleženih in so predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva.
Na koncu pa dejavnost, ki sodi ob bok teku. Gorništvo, planinarjenje, potepanje po naših prečudovitih hribih.
Gore, planine, hribi. Ko se čas ustavi, če si le dovolimo. Tam gori je drug svet. Najlepši. Čist. In jasen tudi kadar dežuje.
Pohodniških kilometrov se je nabralo 265 km v daljino in 14.120 metrov v višino. Precej približne številke.
Spodaj navajam nekaj nepozabnih planinskih tur, ki sva jih opravila s Fricem sama, še večkrat pa skupaj z najinimi dragimi prijatelji.
Štartala sva v Dvoru mimo Kuclja proti Lovski koči na Malo Grmado in nato naprej na Polhograjsko Grmado. Povratek po drugi strani nazaj do Lovske koče in nato po isti poti nazaj na obvezen postanek Pr Andrejcu.
Super zimski izlet, midva z derezami in v pohodnih čevljih, Bojan pa je imel s seboj še turne smučke. Ko se je iz vrha Gradišča pognal navzdol sva samo še slišala: “Jodldudldiiii…”
Tole je bil bolj tekaški izlet v solo izvedbi. Krožna pot okoli Utika in Klobuka, mestoma markirana pot. Ampak moje skrite stezice so prijetnejše. Sedaj veste zakaj se naselje pod Utikom imenuje Podutik.
Prijeten pohod s prijateljema z Iko od Sv. Urha na Orle. Razgled iz vrha novega stolpa je vreden ogleda.
Tura od Pasje ravni do Sivke in nazaj, križem kražem v snegu po gozdu in med smrekami.
Leta 2023 je posebno tudi po tem, da sem v tem letu prvič osvojila najvišji vrh Toškega Čela. Vedno smo samo vedeli, da je tam nekje… 10. marca 2023 pa sem ga le odkrila in ovekovečila.
Leta 2023 sva bila tudi prvič na Štefanji gori. Luštno!
Kamenjak ni hrib, je čaroben polotok v hrvaški Istri katerega sva z najinima dragima prijateljema prehodila po dolgem in počez, praktično v vseh letnih časih. Neprecenljivo.
Tudi na Planini Prevala sem bila v letu 2023 prvič. No, vsaj po poti tunelov – Bornovi poti.
Jelovica in njeni temni gozdovi… mestoma sva se malce zgubljala ampak kdor išče – ta najde. Tudi midva sva.
Jp. Ni bil jurček!
Kadar ne veš kam – Polhograjci so vedno pri roki. No, pri nogah.
Mestoma grozljivo. Markirano? Uf!
Toliko fantastičnih poti!
Ali je sploh še kje lepše?
Adrenalin… brezpotje … včasih se je potrebno obrniti tik pod vrhom.
Slap Zaročenca sva pa le našla. Čeprav sva Poročenca.
Dobro sva se nahodila in prav hvaležna sem, da sva šla na Mangartsko sedlo enkrat še v pohodnih čevljih. Super tura, čudoviti razgledi.
Itak vemo, da je to ena sama čarobna pravljica.
Prijetna pot, lepi razgledi, mir in tišina.
V tem gozdu pa prav čakaš, da se prikaže kakšna vila ali pa vilinec. Čarobno.
Prvoten plan je bil vrh, vendar je vzpon preprečilo slabo počutje. Sva pa vneto čakala na najina junaka. “Tam gor sta! Ju vidiš?”
Veliki Selišnik se nahaja poleg bolj znanega Viševnika. Je pa pot na Veliki Selišnik toliko bolj zahtevna. Ženski del odprave je bil (beri: sem bila) kar malo siten.
Kako lepo! Lepo je bilo biti tukaj skupaj s prijateljema in z Iko.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 