Oznaka: astma

Gotovo maratona ne bi nikoli želela preteči, če mi tek ne bi bil tako zelo všeč.

To seveda ne pomeni, da med tekom ves čas uživam. Tek je bolj kot užitek nekakšno delo ali še bolje:  garanje.  In tisto najboljše vedno pride šele na koncu. Ko se ustaviš.

Sicer mi je všeč še marsikaj.

Všeč mi je, kadar se utrujena zleknem v fotelj. Ali se lotim banjice sladoleda od katere se le s težavo ločim.

Všeč mi je pospravljati stanovanje ali puliti plevel na vrtu, pometati okoli hiše. Likati in obešati perilo.  Rada pleskam! Skušam celo kaj popraviti. Rada berem, pletem, šivam. Rada kvačkam, plešem, pojem.Poslušam dobro glasbo. Pečem in pojem, spet.  Skoraj bi pozabila: tudi rišem rada! Pa pišem – itak! V rimah ali brez. Da le črke letijo sem ter tja. Ker mi je v užitek. Vse našteto! Pa še kaj! Krasno za dušo, malo manj za telo.

Ampak po nobeni od gornjih dejavnosti se ne počutim tako dobro kot po teku. Živo! In daleč najboljše se počutim takrat, ko dam vse od sebe. Ko praktično trpim in se priganjam  v hitrejše obrate. In ob tem na nek način uživam. Če ne drugače ob misli na konec treninga ?

Večkrat mi kdo reče, ti že lahko tečeš, ko pa v teku tako neizmerno uživaš. Takrat se kar malo zamislim. Kaj je za koga užitek in trpljenj ter kaj je čemu vzrok ali posledica? No, sicer pa vsi vemo, da so nam najljubše stvari tiste, za katere se je potrebno potruditi.

S tekom do zdravja

Skrbi so manjše, počutje tako fizično kot psihično je boljše. Vedno izgine glavobol, uspešno saniram ali preprečim prehlad in morebitne nadaljnje bolezni, ki iz prehlada lahko sledijo. Hrbtenične bolečine nastale zaradi sedenja v službi – popustijo. Da seveda ne govorim o ostalih dolgoročnih pozitivnih vplivih, ki jih tek ima na človeško zdravje. Zaradi tega in še marsičesa drugega, mi je tek res všeč. Veste, po teku se bolje diha! Lepše in lažje živi. Meni pomaga dihati s polnejšimi pljuči.

Astma

Nekateri ji pravijo tudi naduha. S to boleznijo sem se najprej srečala posredno, imel jo je moj stari ata. Vodil me je na dolge sprehode za Savo. “Greva za prod”, je rekel. In sva šla nabirat šmarnice, tavžentrožo, mavrahe ali pa gledati cigane. Jap! Bilo je malo grozljivo videti v živo njihov tabor, sploh, ker so nas otroke včasih strašili, da nas bodo odnesli cigani, če ne bomo pridni. Včasih sva šla  v hrib čez Savo na Tabor, Rašico in v Gmajno. Jedla borovnice, jagode, kislice. Pa repo. Seveda repa ne raste v gozdu in na travnikih. Raste pa ob travnikih, na njivah. Občasno sva si kakšno “sposodila” ali bolje rešila, da ne bi zgnila. Ne! Nisva rabutala!

Takrat je težko dihal in me opozarjal: “Ne jej v klanec, boš dobila naduho!”

Ubogala sem ga. Pa sem jo vseeno dobila. Kasneje, ko ata ni bilo več.

Zaznamovana

Dušenje. Dvakrat v obdobju enega leta sem pristala na urgenci že v rahlo indigo barvi. Slišati sem bila kot kakšen ubogi mnogo pretežek Mops. Injekcija ter nato cel kup zdravil. To je bilo obdobje, ko sem naravnost vzljubila žajbel. Se spomnila atove “tavžentrože”.

Diagnoza : alergijska astma.

Takoj sem si kupila knjigo Življenje z astmo. In jokala kot dež, ko sem jo prebirala. Težje aktivnosti prepovedane. Med njimi je bil tek. Sama sebi sem se smilila in imela ves čas pred očmi rumeni zdravniški karton z napisom ob mojem imenu: ASTMATIK!

Brala sem knjigo, se smilila sama sebi, hropla in sopihala ter počasi hodila in se počutila kot obsojenec na astmo, kot bolnik na smrtni postelji. Prepričana, da me na koncu mojega življenja čaka: zadušitev!

Pulmologinja mi je odsvetovala tek skupaj z vsemi bolj konkretnimi aktivnostmi. Priporočala je le hojo in plavanje. Glede na to, da nisem bila sposobna sama prehoditi petih stopnic, ki so me ločile do vhoda v zdravstveni dom, niti ni bilo tako čudno.

Še ena stopnička do maratona

Hropla sem kot stari meh… hropla in počasi hodila. Ter jedla vsa predpisana zdravila. Osem različnih je bilo. In še počasneje je hropenje in piskanje izginjalo. Hoji sem dodala tako za preizkus:  ščepec teka… in spet hropla. Hropla sem torej v vsakem primeru in ugotovila, da mi torej tek ne škoduje! Stanje se mi s tekom ni poslabšalo.

In potem sem malo več hoje začinila z več teka. In še več. In več!

Nakar se je po slabih dveh letih pričel dogajati  čudež. Hropenje in piskanje je izginjalo. Se spet pojavilo … in izginilo … vedno redkeje. Ker sem vedno hitreje opazila simptome! In stopila PO PAMETI “na gas”!

Astmo sem ubila s tekom

Tek je energija. Nekakšen antioksidant.  Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo!  Tudi astmo, ki se mi je pojavila v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja (na pol poti do Abrahama), sem ubila s tekom.

Postopoma. To sicer ni bil Zavčev “knock-out”. Bolj  frcanje.

S tekom sem premikala mejo dušenja in si na nek način širila pljuča. Sprva me je pričelo dušiti po  prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem . Vztrajala sem in kot po čudežu  – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi (moj tedaj že mož  mi je dejal, da pljuvam kot “star dec”) –  lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato sem rada tekla dolgo in daleč. Mogoče sem ravno zato tako navdušena nad maratoni? Če sem tekla dalj časa sem lažje dihala. Zadihati s polnimi pljuči – resnično s polnimi pljuči – čisti užitek! Občutek kot bi dejansko pil in ne dihal zrak.

Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 mt nad morjem.  Ko pocrkajo pršice! In višje kot greš, lažje dihaš. Dokler zrak resnično ni redkejši.

Srečneži, ki astme nimate, cenite in čuvajte svoje zdravje!

Življenje z astmo

Napisala sem, da sem astmo ubila s tekom. Ubila sem astmo! To žal ne more biti res.  Je pa zelo blizu resnice.  Res  je, da jo ravno s tekom in dobrim poznavanjem svoje bolezni, trdno držim na vajetih. Trenutno ne more niti migniti!!!

Zdravnica, ki me je pred več kot tridesetimi leti zdravila, je že nekaj časa upokojena. V tem času je znanost na področju pulmologije napredovala. Imamo nova dognanja in nova zdravila. Pulmologinja, ki jo obiskujem sedaj, je nad mojim pristopom navdušena. Ob vsakem obisku me temeljito pregleda. To, da astmo imam , je dejstvo. Kot tudi to, da mi tek in nasploh aktivno športno življenje pomaga, pa je tudi dejstvo. Upam, da tako ostane naprej.

In še dobra novica za vse tekače z astmo! Mi smo carji! Treniramo pod podobnimi pogoji kot atleti na kenijski planoti! Na višji nadmorski višini! Ves čas! Brez dragih potnih stroškov! Kar doma, tukaj, kjerkoli, zdaj. Škoda, da nam ne uspe vedno pravočasno sestopiti, dol, v nižino. Pa kaj!?

Si torej predstavljate, kako hitri bi šele bili, če bi lahko ves čas dihali na polno? Rakete, same rakete!!! Sicer je pa ogromno odličnih tekačev in ostalih športnikov astmatikov.

In po vsem tem, da mi tek ne bi bil v užitek! Danes grem gotovo na eno konkretno dozo teka! Po zdravje!

OPOZORILO! To ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru zdravstvenih težav poiščite pomoč strokovnjaka.