Le kaj naj bi počel tekač na dopustu, če je vendar na dopustu? Naj bi tekel? Potem to ne bo dopust. Ali pač. Če si tekač rekreativec. Mi namreč tečemo zato, da se spočijemo. Torej brez teka na dopustu ne gre.
Večina nas gre za glavni letni dopust na morje. Nekam na obalo. Ni lepšega, kot lep tek v hladnem jutru in nato zamahi v ravno prav hladno morje. Nebeško. Tak dan je za tekače že skoraj popoln. Brez tekaškega uvoda je to veliko težje. Dan nekako ni pravi, dokler se to ne zgodi. Tek.
Zamudiš jutranji tek in potem nekako slabe vesti čakaš večer, da se malce shladi.
In nikoli ni rečeno, da se spet ne bo kaj zgodilo, ko ne boš imel možnosti odteči svojo dozo. In tako ostaneš brez svojega “obroka” teka. In v to besedico se vrine črka Č in postaneš teČka.
In potem padeš notri. V luknjo brez teka. In ta je vedno globlja. Vsako leto se borim, da zmagam na dopustu. Tek pred lenobo.
Prvi teden dopusta
Na dobro vidnem mestu imam list s tekaškim planom. S seboj ga nimam zato, da se ga bom čisto držala. Bolj tako – orientacijsko in za boljši občutek. Tečem redno, skoraj vsak dan. Spoznavam novi kraj, zanimivosti, plaže kar pride še kako prav za kasneje. Preštejem število trgovin, pošt, lekarn. Ob vsakem teku dobivam nove ideje kam teči naslednji dan. Trudim teči raznoliko, kakšen dan malce hitreje predvsem tam, kjer je to možno.
Dan 1
Zjutraj vstanem brez problema, iščem superge, uro. Stvari še niso na svojim mestih, preveč ropotam. Končno sem zunaj. In spet nazaj notri. Pijem vodo. Spet zunaj. Odtečem svoj prvi raziskovalni tek na novem terenu. Navadno pozabim na ogrevanje. V počasnem tempu prodajam zijala in se čudim ter skušam zapomniti od kje sem pritekla, da se bom znala vrniti. Istočasno iščem primerno plavalno mesto blizu doma, da bom lahko odpešačila mokra gor. Na kofe!
Dan 2
Vstanem, se opremim, spijem vodo in kmalu sem zunaj. Malce ogrevanja in zadovoljno stečem. Skušam malce hitreje, vse mi je že bolj poznano, zato tečem bolj sproščeno in navadno malce hitreje. Po teku zadovoljno zaplavam in že grem gor na kavo.
Dan 3
Noč tako hitro mine, lepo sem se navadila spati. Paše! Še malo mižim. In zaspim. Ok. Dan za počitek. Mogoče bom šla zvečer.
Dan 4
Iz tistega mogoče ni bilo nič. Vstanem malo jezno. Tečem. Malo dlje. Gor. V vas nad morjem. Vroče je. Vstajati bom morala prej. Razgled iz vrha vasice je nor! Lepo! Zadovoljno pritečem nazaj. Vroče! Vržem superge iz nog in že plavam. UF! Super je bilo!
Dan 5
Dan za počitek. Ne morem vsak dan. Imam pravico do spanja!!!
Dan 6
Strop nad glavo je krvav! Ponoči smo bili krvavi boj s komarji! Od utrujenosti spim do … ne povem.
Dan 7
… je gospodov dan.
Drugi teden na dopustu
Počutim se že čisto domače, razdalje so mi poznane. Če želim 5 km tek tečem v levo, če želim 10 pa desno. Nato lahko seveda tudi kombiniram. Navdušena, da imam na poti tudi zastonj pitno vodo sanjarim o dolgem teku.
Dan 8
… je bog ustvaril ROCK! Ja. Morala bi vstati in iti teči. Že tri dni nisem tekla. Ne smem imeti toliko presledka! Samo malo zamižim. Zavezujem si superge in tečem… ko se zbudim in vidim, da se mi je samo sanjalo. Mmmmmm….. zajtrk me čaka!
Dan 9
Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi nama sonce svetilo skozi okno direktno v glavo. Sem mislila, da je ura šele sedem in ne devet! Čisto prevroče za tek! Lahko bi me zbudil!
Nisem jaz kriva. Tečna. Tečna tudi popoldan. Zvečer me podi v superge – ampak nočem!
Dan 10
Slaba vest in pravi sram pred mojim mi pomaga v superge. Tečem kot lenivec. Seveda zavijem na levo. Komaj se premikam. Najraje bi hodila. Včasih priteče kakšen tekač, to pomaga. Skušam se vsaj delati, da tečem. Potem nekako gre… komaj zdržim. Usranih pet kilometrov. Voda se mi zdi mrzla, čeprav jih ima skoraj 30! Zaplavam tri zamahe. In grem gor. Kot potolčeni kramoh.
Dan 11
Vstanem in grem tečt brez razmišljanja, da lahko ne bi šla, ker sem šla že včeraj. Pomaga. Super mi gre. Odločim se za novo smer, desno in naravnost gor, katero obžalujem. Kmalu moram shoditi v tako strm breg, da je še hoja naporna. Ampak moram gor, na vrh! Mogoče je na drugi strani kaj videti! In je! Neprehodno grmovje. Misija iskanja nove sanjske plaže ni uspela. Bova ostala na stari. Ampak kilometrčkov je bilo malček več.
Dan 12
Mislim, da sva spala kakšni dve uri in to proti jutru. Vročina! Ubijalska vročina. Teči ne moreš, če nisi naspan!
Dan 13
Vročina ne popušča, nič ne pomaga. Poleg tega so v bližini neki razgrajači. Požrta od komarjev jih v temi pobijava in upava, da bova kaj spala.
Dan 14
Vstanem in se oblečem v tekaške hlače. Obsedim ob obuvanju superg, se slečem in grem nazaj spat. Pa kaj!
Tretji teden dopusta
Čisto sem notri. Premiki ne smejo biti prehitri, sicer ti je še bolj vroče. Točno vem, kje je najboljša senca. Ob kateri uri zapustiti plažo. Do kdaj je še znosno teči. Če. Sploh … Lenoba leze vame.
Dan 15
Rada bi odtekla en res dolg tek tukaj na morju. To je bila misel v postelji.
Dan 16
Z nadčloveškimi napori vstanem in se odšlepam ven tečt. Ko začnem teči se sprašujem kaj mi je! Če tečeš vendar pihlja okrog glave. Bolje je, kot če sediš in se ne premikaš. Ko se ustavim, me zalije pot. Še v morju se ne morem prenehati potiti. Purpurno rdeča v obraz sem skoraj cel dan. Ampak je pasalo. Teči.
Dan 17
Tako pregreto je vse, da dobim prepoved! Danes ne smem teči! Sem kar zadovoljna.
Dan 18
Pogrešam gozd. Zjutraj. Ko pridem domov …
Dan 19
Mogoče bom tekla zvečer. Ampak zvečer je že tako pregreto, da je to misija nemogoče. Poleg tega – mar bomo samo tekli? Imam se na sumu, da iščem izgovore.
Dan 20
Vstanem kot bi me katapultirali! Zadnji dan! Jaz pa moram, moram še enkrat odteči gor v tisto vasico s pravljičnim razgledom. Tečem in uživam. Malce bolj na plitko diham, ko tečem mimo kozje farme. Ampak zgoraj je tako lepo! Diši! In plava se super! Voda je “nadodlična”!
Dan 21
Potem, ko zapuščava najin počitniški kraj se vedno spomnim še na kakšno tekaško varianto. Mogoče pa še kdaj prideva. Bom pa takrat. Sicer je pa povsod lepo teči.
Zaključek
Na koncu naj dodam, da je tri tedne dopusta na morju absolutno preveč! Vsak teden si bolj len in bolj mediterantsko začinjen. Počasi … s čim manj gibanja 😉 !
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 