Oznaka: maraton treh src

Gledam v svojo nogo, masiram podplat. Bom pretekla še kakšen maraton? Trenutno sem na dvanajstem kilometru.

Svoj deveti maraton pa sem pretekla v Radencih. 2013. Obdobje, ko je bila popularizacija teka na vrhuncu.

Za večino tekačev tekaške prireditve na domačih tleh niso bile več dovolj. Potrebno je bilo iti v tujino. Podjetni posamezniki so pričeli z organizacijo  skupinskih potovanj in vedno več tekaških navdušencev je odhajalo  na tekaške prireditve v tujini. “The Abbott World Marathon Majors (AWMM), 2006” , šopek šestih elitnih maratonov se je dodobra prijel tudi pri nas.

Vse to se je dotaknilo tudi mene. Lepo bi bilo odteči maraton in si istočasno  ogledati znamenitosti in utrip življenja v tujih krajih. Vendar sem si zadala drugačen cilj: predno tečem maraton v tujini bom najprej pretekla vse domače maratone. Saj jih ni veliko. .

Kljub temu, da jih ni veliko,  zadeva sploh ni enostavna, vsaj zame ne.  Velik izziv mi predstavlja namreč spomladanski čas. Termin je zelo neugoden za astmatike.

Pa vendar me je dober maratonski čas na Ljubljancu 2012 vlil toliko poguma, da sem se odločila. Čas je, da pretečem maraton v Radencih.

Trening za “spomladanca”

Po kakšnem mesecu lahkotnega občasnega tekanja sem se lotila treninga. Trening naj bi bil skoraj identičen treningu za Ljubljanca, vendar zimski čas tega ne omogoča. Sneg, led, noč. Večinoma sem tekla ponoči, daljši teki pa so bili odtečeni med vikendom. Posebne cikličnosti ni bilo,  pretežno je bil to tek po inspiraciji, tekla sem v naravi,  po makadamu in gozdu.

V obdobju šestih mesecev, med pretečenim Ljubljanskim maratonom in nastopom na  Maratonu treh src, sem pretekla 400 kilometrov.  Udeležila se nisem nobene druge tekme. Moj cilj je bil skromen. Preteči maratonsko razdaljo v Radencih pod štirimi urami.

33. maraton Treh src

Dan je bil čudovit. Sonce in polno nasmejanih tekačev. Stali smo pred ciljem, nekateri z rdečimi baloni v rokah katere smo ob poku pištole spustili v zrak in stekli.

Začela sem počasi, tukaj sem že imela težave. Zabavno je opazovati sotekače. Nekateri preveč previdni in drugi premalo. Podobno kot v Ljubljani smo tekli s polmaratonci in podobno kot tedaj tudi še v Ljubljani – v dveh krogih.

Počutje je bilo dobro, na sedmem kilometru sem imela čas 36:39 minut kar pomeni, da sem pretekla en kilometer v povprečnem času 5 minut in 14 sekund. Postajalo je vedno bolj vroče, vročini pa se je pridružil še veter. Do petnajstega kilometra je še bilo prijetno nato pa sem začutila, da moram biti skrajno pazljiva. Vreme ni bilo na moji strani. Vročina mi nikakor ne odgovarja, veter v prsa je pobiral moči.

Pogled na prostrana polja, ki so bolj spominjala na razburkano zeleno morje je bil čaroben, naravnost pravljičen, vendar po drugi strani sumljivo preteč.

Tisto “nekaj” je bilo v zraku. Občasno sem potipala žep v tekaškem krilu. Ventolin je bil tam.  Praktično ga le redkokdaj uporabim. Izjemoma enkrat na teku trojk na kratki razdalji, ker smo startali direktno v cvetoče lipe in kostanj, kar me je dobesedno zabilo. In, da, ravno tukaj leta 2009, ko sem v cilju razmeroma hitrega polmaratona “padla v Ventolin”.

Straniščne težave

Na nekje sedemnajstem kilometru sem v trebuhu začutila neprijetno dogajanje. “Mogoče se zato slabše počutim”, sem pomislila in se odločila, da na polovički poiščem WC. Mogoče moram na stranišče. Hja, do svojega devetega maratona se mi ni zgodilo, da bi morala na malo ali veliko potrebo med tekmo. No, ampak vse je enkrat prvič.

Na polovico maratona sem pritekla v skrbeh, kje bom našla stranišče.  Čas sem imela 1:50:40, povprečen čas na kilometer je bil dokaj enakomeren 5:16. Na obratu v Radencih je bilo evforično, polno navijačev in glej “moji srčki” kričijo in mahajo in jaz čisto pozabim na svoj namen, da poiščem stranišče. Pa itak nikjer ni bilo videti prenosnih stranišč, nikjer nobenega Dixyija.

Vzneseno sem odtekla v drugi krog, v boj, v bitko za moj srčni maraton v Radencih  vse dokler me spet ni “zašraufalo” . Ojoj! Od tega trenutka naprej nisem razmišljala o ničemer več kot o straniščih.  Bredla sem po spominu na katerem kilometru sem jih videla. Bila sta dva! Mislim, da na petnajstem. Torej bo še nekaj časa trajalo, da pritečem do tja.

Na 28. kilometru pričnem izgubljati hitrost. Sem že na 5:30. Ampak to sploh ni bil problem.

Mudi se mi na stranišče. Zelo. Bilo je grozno. Zagledam mojega na kolesu, malo naprej. Kriči “Dajmo Mojca!” jaz pa “Kje je kakšen sekret? Ne morem več!!”

Oddrvi naprej in čez čas spet nazaj z novico, da me odrešitev čaka čez dva kilometra.  V mislih sem se že videla, kako bom odtekla direktno na sredino polja, dala hlače dol in adijo pamet! Bolje tako, kot s polnimi gatami naprej. Ampak nekako mi je uspelo.

Moj Dixi

No, na sliki ni  tisti moj pravi. Tale je izposojen iz Pixabaya. Moj Dixi pa kot zakleto ni bil prazen. Stopicljala sem pred vrati in prosila: “Pridi že ven, kdor koli je notri, lepo te prosim!” Končno!

Skok v sekret, hlače dol in … olajšanje! Občutek sem imela, da bom od sedaj naprej letela in ne le tekla.

Iz WC-ja sem prišla osvobojena. Svobodna. Srečna. Neskončno zadovoljna! Sedaj bom poletela proti cilju!

Poskušam poleteti pa so moje noge kot prikovane. Poskušam teči kot prej, pa nikamor ne gre. Nobenih moči več nimam, pred menoj pa še kakšnih  petnajst kilometrov.

V sekretu sem poleg neljube prtljage pustila tudi vso svojo moč in energijo.

Popuščam, vsi me prehitevajo. Pričela se je muka.

Enakomerni zamahi z rokami, porivanje in vlečenje nog, dihanje s čisto premajhnimi pljuči. Poskusim z Ventolinom. Malo pomaga. Vsaj zadiham lahko ampak prave moči nimam.

Tečem

Tečem ob zelenem polju, vse valovi, rdeč mak. Sinje nebo. Lepota. Jaz pa tečem mrtva. Makadam. Shodim. Ne morem. Padla bom. Voda. Ventolin. Porinem se naprej, tečem, če je to sploh še tek. Delam se da tečem, to je skoraj hoja.

Zeleno polje. Zeleno morje. Preredki navijači. Saj jih sploh ni. Regljanje žab. Prisilim se in pogledam naokoli. Lepo je.

V daljavi se sliši zvok ciljnega prostora. Še malo, ki traja večno. Še malo, ki ga nikoli ne bo konec. Še malo, ki nista samo dve besedi.

Voda. Ventolina nočem. Slabo mi je. Gela si ne upam pojesti. V trebuhu imam podivjance. Boli.

In tečem

Tečem. Spet tečem. Vedno več navijačev. Pomaga. Tečem proti cilju. Bolje mi bo. Kako lepo se bo ustaviti.  Nekdo mi nekaj kriči, jaz pa samo bolščim predse v asfalt in nekako tečem in molim, da bo že konec. Ker ne morem več. Ne morem več dihati. Ne morem več premikati nog. Ne morem se več nositi.

Odrešitev

Zagledam moje! Nina teče z mano.  Urška kriči in me lovi na fotoaparat. Bolje sem. Vsaj delam se, da sem bolje. Tečem v cilj. Spet tečem. Ne zanima me ura. In ko pritečem v cilj bi spet tekla.

Zadovoljna. Ko se v miru spet nadiham pa srečna. Vesela. Spet jaz!

Ja, do danes moj najtežji maraton.

Potrebovala sem štiri  ure, pet minut in dve sekundi. Od 32 maratonk sem bila 16. V svoji kategoriji  (bilo nas je sedem) pa sem celo dobila srebrno medaljo.