TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Oznaka: poškodbe

  • TEKAŠKI PLAN ZA MARATON – PREKINITEV

    TEKAŠKI PLAN ZA MARATON – PREKINITEV

    Vsak tekač, ki je že pretekel maraton ali pa tekač, ki se ga trudi preteči že leta se zaveda, da je ena od zmag že ta, da se lahko postaviš na start.

    Na startu maratona pa lahko stojiš le, če imaš za seboj dovolj tekaških kilometrov ali bolje: treninga za maraton.

    Sama sem jih pretekla štirinajst. Štirinajst uradnih maratonov, štirinajst maratonskih razdalj. Zadnjih pet let pa ostajam brez kraljevske razdalje. Zato je bila letos želja po še enem maratonu toliko večja. Petnajst je pa tudi lepa številka :).

    In kako kaže? Slabo. Še slabše postane, ko pogledam v svoj tekaški plan za maraton.

    Ne smem teči. V bistvu, ne morem teči … dolgo. Telo ne pusti. Sama sebe sem sita, da spet začenjam s pisanjem kako sem na teku padla, si natrgala ramenski tetivi. O tem ste lahko brali. V marcu sem imela dvotedensko tekaško pavzo. Rama pa še vedno ni dobra. Ampak tekla sem vseeno. In prav dobro mi je šlo.

    V juliju me je spet “usekalo v križu”. Lumbago. Postaja že moj stalni spremljevalec. Tokrat o podrobnostih ne bom, ker sem nekaj zgodb na to temo že napisala. Žal. Naj napišem le, da se me je lotilo na počasnem sprehodu na morju (nisem tekla, skakala, plezala).

    Vse se mi je lepo poklopilo s fizioterapijo za ramo tako, da me je fizioterapevtka hitro spravila k sebi. Vzela si je tudi veliko časa in mi natančno pojasnila stvari, ki jih sama že leta vem in jih ne slišim rada. Očitno mi telo zaradi moje ignorance to tudi vedno pogosteje sporoča samo. In očitno lombaga s tekom ni mogoče pozdraviti.

    Tekla nisem skoraj mesec dni. Sedaj tečem kratke razdalje, počasi, po mehki podlagi. Kot včasih. Pred tridesetimi leti.

    Pridno delam vaje za ramo in hrbtenico. Nekatere še vedno iste kot pred vek kot štiridesetimi leti. Postopoma dodajam vaje za moč. In iščem pomoč. Zdi se mi, da mi sami ne bo uspelo ter da potrebujem pomoč strokovnjaka, ki se bo mojemu stanju znal posvetiti in ki ga ne bo zanimal samo denar. Takih pa je malo. Nekaj sem jih že preizkusila pa je bil vse skupaj le stran vržen denar. Malo me skrbi, da za EMŠO pač zdravnika ni. Ali pač.

    Maraton mi je leta predstavljal predvsem “češnjico na tortici”. Nagrado za pridno tekanje preko celega leta. Vsaj tako sem mislila. Ostala bom pač brez češnjice. Itak imam raje torte. Ampak moram priznati, da mi maraton pomeni več kot le to. Maraton je tako zelo moj, našla sem se v tem.

    Nekoč sem zapisala: “Maraton je življenje. In tek je kri.” Torej, dokler še lahko tečemo je vse v redu.

    Ne vem kaj naj napišem na koncu. Z glavo skozi zid ne bom rinila. Se ne izplača, ker je na tak način poraz zagotovljen. Pa vendar. Ko tečem se počutim živo. Močno. In svobodno. Le kako naj potem preneham teči?

    Dragi moji. Uživajte v gibanju in zavedajte se, da ni nič samoumevno.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

  • Tek po prisilnem tekaškem počitku

    Tek po prisilnem tekaškem počitku

    Hitro se lahko zgodi. Prisilni tekaški počitek, namreč. Pisala bom o tistem, ki je posledica bolezni ali pa poškodbe.

    Poznate ta občutek, ko nemočno gledaš skozi okno in jih povsod vidiš! Zjutraj, opoldan, zvečer. V soncu, megli, snegu, dežju. Zdi se, da vsi tečejo.

    Tisti na prisilnem počitku pa koprneče vzdihujemo: “Kako lepo bi bilo steči… ven, na cesto!”

    Vztrajnost imamo tekači nekako v genih: »Tako kot kilometrov enkrat zmanjka in  slej ko prej zagledaš cilj, podobno kot ob likanju izgine velikanski kup perila  in kot  prehitro mine dopust in počitnice, bo minil tudi naš prisilni tekaški počitek.”

    Medtem pa, namesto, da se smilimo samim sebi, izkoristimo čas počitka in razmislimo, zakaj je do bolezni ali poškodbe sploh prišlo.

    Povprašajmo za nasvet zdravnika, pobrskajmo po tekaški literaturi, pozanimajmo se pri izkušenejših tekačih. Odvisno, kaj nas muči, boli, skrbi.

    Karkoli že je, resnejša bolezen ali tekaška poškodba, počitek nas bo stal nekaj tekaške kondicije. Vendar to ni nič proti zdravju. To ni konec sveta. Verjamem namreč, da je vsaka stvar na tem svetu z razlogom in za nekaj dobra.

    Telo nas je enostavno zaradi nekega vzroka vrglo v posteljo! Pof!  Koliko smo imeli sami tu prstov zraven…. odkrito si priznajmo in se iz napak kaj naučimo. Napačna prehrana, premalo počitka, napačen trening? Preslabo poznavanje lastnih sposobnosti?

    Z leti se nam to vedno pogosteje dogaja. Pred nekaj leti me je doletel tritedenski prisilni tekaški počitek. Gripa. Zoprna. Z visoko vročino. Odpovedati sem se morala maratonu. Nisem tekla, počivala sem. In premišljevala… zakaj se mi je to zgodilo. Kakšnega pametnega vzroka nisem našla, še najbolj verjetno se mi je zdelo, da sem imela premalo počitka. Tolažila sem se z upanjem, da se mi bodo istočasno pozdravile manjše tekaške poškodbe, izzvenela naj bi mi bolečina v križu, pa še pri zdravniku sem izvedela, da nisem slabokrvna. Podobno je bilo pozimi, ob prebolevanju korone.

    In zadnjih nekaj let po mojih čudežnih tekaških padcih, operaciji, zastaranih poškodbah. Ja, z leti se vse prebudijo.

    In kdaj spet nazaj v superge? Šele potem, ko smo popolnoma zdravi. Takrat se vrnemo k aktivnostim postopoma. Prisluhnimo si in vztrajajmo. Uspeh pride počasi. Kondicija pa tudi. Slednja hitreje kot bi si morda mislili.

    Danes sem bila »on the road again«. Jaz in še mnogi drugi. Po treningu bolj utrujena kot običajno. Ampak neskončno odločena, da nadaljujem. Po pameti. Postopoma.

    Tek po prisilnem tekaškem počitku Photo by Daniel Reche on Pexels.com

    Upam, da ste bili tudi vsi tisti, ki svojih tekaških ciljev zaradi prisilnega tekaškega počitka niste uspeli realizirati, zdravi. In da veste, kako naprej.

    Jaz vem!

    Tečem naprej po planu, kjer sem prekinila. Prvih nekaj tekov previdno. Nato pa vedno močneje, odločneje. Brez izgovorov. In predvsem z veseljem. Saj veste. Tek se vedno “splača”.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Fediverse Reactions