Članek je bil objavljen 8. oktobra 2014 na spletni strani Preberite.si.
Za veliko večino tekačev se približuje DAN D – udeležba na tekaški prireditvi Ljubljanski maraton, ki bo 26. Oktobra 2014.
Osebno se tekaških prireditev preko leta ne udeležujem prav pogosto, a gotovo je ena izmed obveznih tekem, ki se je udeležim, kakšen mesec dni pred maratonom oz. izbrano prireditvijo. Testna tekma namreč spodbudi tekmovalni adrenalin in je tudi odličen pokazatelj tekaške pripravljenosti.
Letos sem tekla kot testno tekmo polmaraton na 2. Konjiškem maratonu. Zadnja nedelja v septembru je primerna za testno tekmo za glavni maratonski nastop konec oktobra ter naravnost idealna za nastop na Ljubljanskem maratonu , ki poteka v zadnjem vikendu meseca oktobra. Letos je to že 19. po vrsti.
Za testno tekmo se pripravljam po podobnem scenariju kot za glavni nastop na maratonu:
- Zadnji teden pazim na prehrano in skrbim za zadostno hidracijo
- Zadnjič preverim superge, v katerih bom tekla maraton ter izberem celotno tekaško opremo
- Odločim se za okvirno taktiko teka na testni tekmi, ki naj bi jo uporabila tudi na maratonu
Tak scenarij sem izvedla tudi testni tekmi za maraton v Slovenskih Konjicah.
Prihod v Slovenske Konjice je naznanjal lep dan ter odlično organizacijo. Brez problema sva našla parkirišče ter prireditveni prostor. Stari del Slovenskih Konjic, spremenjen v startno – ciljni prostor, me je naravnost navdušil.
Prevzem startnih številk zgledno urejen, vse je teklo kot namazano. Poleg startne številke in čipa je predvsem mojega navijača razveselila slastna salama, hlebček domačega kruha ter žlahtna vinska kapljica.
V vrečki najdem celo gel za masažo mišic.« To bom pa gotovo potrebovala po tekmi«, pomislim.
Predno se odpravim na start skočiva še na kavico in obvezno na WC. Tam srečam razpoložene sotekačice, malce pokramljamo od odličnem vzdušju v Slovenskih Konjicah. Pade še anekdota o pričetku tekme kar direktno iz stranišča čez start na cilj. Trema pač naredi svoje. Potem, ko počasi »odkapljamo« ena za drugo ven, si zaželimo še veliko užitka na tekmi. Tekači smo si na tekmah tako konkurenti kot zavezniki.
Sledi nekaj razgibalnih vaj in potem počasi odtečem proti osrednjemu delu prireditve. Bliže kot sem, bolj me »stiska tekaška mrzlica« ko nenadoma zaslišim…
… ne morem verjeti lastnim ušesom! Kot bi bila na rock koncertu. Dva dobra komada, bilo jih je še več, zame dovolj! Ob obilici pretežno »postane muske«, ki se je sliši na podobnih prireditvah, sem neskončno hvaležna prirediteljem za vsak dober komad. Kapo dol.
To rabimo na maratonskih tekmah, dragi prireditelji! Tek in Rock´N´Roll gresta z roko v roki!
Sledi razgibavanje in ogrevanje z rahlim tekom. Ob tem se razgledujem po startnem prostoru. Zadevo ocenim popolnoma napačno, zmotim se za ravno 180 stopinj. Deset minut do starta mi končno postane preveč sumljivo, da od 700 prijavljenih tekačev ni še nobenega na startu.
Povprašam redarja. Ta mi prijazno razloži, da ne startamo od »tule dol« ampak »kule gor«. V tistem zagledam startni boks: čisto poln, nabasan poskakujočih, smejočih, veselih, zaskrbljenih, nekaterih celo malce prestrašenih sotekmovalcev.
Uf! Prav hitro se »odsmukam« med navijači do ograje za boks, iščem prehod in ga končno najdem. Vem, da ne smem biti preveč zadaj, vsaj na sredino moram priti, da bom vsaj približno lahko pričela tek v svojem tempu. Na začetku so nas namreč prireditelji opozorili na ozek prehod na začetku trase.
»Nalimam« se še enemu zamudniku za hrbet in odsmukam za njim med poskakujočimi tekmovalci nekje do sredine boksa. Po obrazih okoli sebe presodim, da bi to lahko bilo to. In to je tudi to bilo.
Še tri minute do starta!
Napetost narašča, spodbudne besede, poskakujemo. Bend nažiga v ritmu srčnega utripa.
Odštevamo in že tečemo!
Proga konjiškega polmaratona poteka v dveh krogih s tem, da se na četrtini celotne razdalje ali polovici drugega kroga naredi pentlja za manjkajoče metre. To mi je všeč, ker je lepo razvidno, kdo je pred tabo in kdo kmalu za tabo. Potem pa se grem svojo tekaško igrico, ki ji pravim: lovim – bežim! Mislim, da podrobnejša razlaga kako to gre, ni potrebna. Je pa včasih kar naporna.
Začetek je bil res upočasnjen, ozko grlo namreč tolikšnega števila tekmovalcev ne more spustiti mimo tako, da bi vsak tekel v želenem tempu. Prvih dvesto metrov se potrpežljivo zadržujem, kolikor se pač lahko, kasneje začnem smukati mimo počasnejših tekačev. Na prvem kilometru preverim čas, nisem preveč izgubila. Sicer je pa tako, da je gneča na začetku tekme lahko celo dobrodošla, saj marsikomu prepreči prehiter začetek. To je vsekakor slabša opcija kot izguba nekaj tekaških sekund ob končnem rezultatu. Govorim seveda za rekreativne tekače.
Potem, ko se gneča porazgubi, normalno stečem in uživam v teku na testni tekmi. Tako zelo, da spregledam prvo postajo z vodo. Hitro se oštejem: «Pazi vendar, že drugi kiks danes!« Res je. Dan bo vroč in tudi sicer priporočam vsem, pijte vodo na vsaki postaji! Voda je najpomembnejša, ostali prigrizki in napitki na 21km dirki so manj pomembni. Voda pa je nujna!
Načeloma nisem pristaš uživanja raznih prehranskih in športnih dodatkov. Vendar na maratonski razdalji vzamem kakšen gel. Na tekmi vzamem enega na 10, 20 in 30 km ter preko njega popijem vodo. Več kot tri na 42 kilometrov mi ne odgovarja. Sem pa skoraj prepričana, da bi zelo podoben rezultat dosegla s koščkom banane ali čokolade. Vendar je vrečko gela veliko lažje prenašati s seboj v žepkih, saj se na ponudbo na tekaških stojnicah maratonci ne smemo zanašati. Glikogenske zaloge je pametno nadzorovati in jih maksimalno polniti oz. podaljševati trajanje zaloge glikogena.
Priporočam vam, da ne vzamete gela prvič na tekmi, saj vam je lahko slabo. Preizkusite ga že na kakšnem od treningov. Danes je ponudba gelov ogromna zato preverite na embalaži vsebino. Vseeno je bolje odteči tekmo brez vsega kot vnašati v svoje telo neznane in morda celo škodljive substance.
Sem na dobri poti, da opustim tudi gele ter pričnem tekati naokoli z bananami za pasom. Vedno bolj sem prepričana, da geli in ostali športni prigrizki ter pijače bolj kot tekačem koristijo kapitalistom. Čim večja razlika v ceni je nova vrednota sodobnega sveta. Žal tudi za ceno zdravja sočloveka. Kaj se dogaja s poštenjem? No, pa ne bom tukaj o volitvah.
Prvi krog tečemo polmaratonci in tekači na deset kilometrov skupaj. Ob približevanju cilja prvega kroga, tekmovalci na krajšo razdaljo prično stopnjevati hitrost. Naj vas – dolgoprogaše – to ne zavede. Vztrajajte v lastnem tempu kajti vas čaka še en isti krog.
Drugi krog je bil sicer speljan po popolnoma isti poti a vendar je bilo doživetje popolnoma drugačno.
Če so se mi klanci prvotno zdeli blagi ali se mi je celo zdelo, da jih ni, so se mi v drugem delu postavili skorajda navpično ter pojavili tudi tam, kjer naj jih ne bi bilo. Čudež se je zgodil tudi s kilometrskimi razdaljami, ki so bile kar naenkrat daljše. Vsaj meni se je tako zdelo.
Spremenila se je tudi situacija ob progi, podobno kot na Ljubljanskem maratonu v drugem krogu. Navijači čudežno izginejo, poskrijejo se v hiše, na vrtove in na polja. Ostanejo le tisti najbolj zvesti in srčni.
In take srčne navijače bi včasih najraje kar objela.
Drugi konjiški krog je bil zame resnično veliko težji. Hitrost mi je grdo padla. Sem kljub vsemu pričela prehitro?
Še sreča, da mi je občasno najzvestejši navijač izza kakšnega ovinka zakričal: »Dajmo, Mojca!« Potem je šlo lažje. In potem: »Pazi desno roko!« Kadar zaslišim to, vem, da sem res že »načeta«. To je tekaški izraz za stanje, ko ti počno pojemati moči. Meni so. Sonce je neusmiljeno žgalo, veter je nesramno pihal v prsa in klanec pod nogami nikakor ni hotel izginiti. Kilometer pa se je vlekel in vlekel v neskončnost.
Ampak, ker prijetne stvari vedno hitro minejo, morajo miniti tudi manj prijetne. In tako je tudi bilo.
Pritekla sem na svoj nekje 15 kilometer, ko sem celo ugotovila, da sem tu nekoč že tekla. Vse je bilo tako znano. Pred leti sem res pod Zreškimi termami tekla svoj dolgi tek in delala šest kilometrske kroge v hudem nalivu, ki ni in ni pojenjal. Na cesti ni bilo nikogar, samo jaz ter kakšen avtomobil. Občasno smo se srečali z ekipo nogometašev, katere je trener neusmiljeno gonil v klanec. Pa so tudi oni kmalu omagali.
Naslednji kilometri so bili lažji, moč se mi je nekako povrnila in do cilja sem lahko tekla v dobrem tempu. Občasni klici in spodbude redkih navijačev so to še spodbudili.
Kmalu sem zaslišala vse močnejše zvoke in ciljnega prostora in noge so letele kar same. Še malo. Pred ciljem s strahom preverim še čas nad ciljem in se kar malce oddahnem in pospešim.
Zadovoljna. Spodim glas, lahko bi pa…še malo hitreje…. Zakaj nisi raje… Polmaraton sem pretekla v neto času 1:42:40, absolutno sem bila 7. in 2. v svoji kategoriji… Utihni!!! Dobro je bilo. Slovenske Konjice – hvala!
Tako. Testna tekma je za mano.
Sedaj pa po pameti do maratona. Čaka me še podrobna analiza stanja in postavitev tekaške taktike. In ne smem pozabiti paziti na telesno težo in na spodbujanje tekaške hitrosti. Z daljinci je pa do maratona nepreklicno konec.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 