Svojo tekaško pripravljenost za maraton je smiselno preveriti na polmaratonu ter opraviti analizo testne tekme.

Svojo pripravljenost za maraton  je vsako leto priporočljivo preveriti na organizirani tekmi – polmaratonu. Tak nastop je”testna tekma”. Poleg tega, da preveriš svojo pripravljenost in hitrost, nastop pokaže tudi ostale pomanjkljivosti. Pa naj bodo organizacijske ali pa tehnično tekaške narave. Zato je smiselno nastop na testni tekmi čimbolj natančno analizirati. Še vedno imamo namreč nekaj časa, da odstranimo ali vsaj omilimo morebitne pomanjkljivosti z določenimi aktivnostmi.

Kam na testno tekmo

Po letošnjem tekaškem planu je prišla testna tekma na vrsto teden dni prej kot lansko leto, ko sem tekla na Konjiškem maratonu ter leto pred tem v Domžalah in na Ptuju.

Glede na to, da je tekaških prireditev zadnja leta v Sloveniji ogromno, me dolgo časa to sploh ni skrbelo. Dokler ni prišel čas za organizacijo tekaškega vikenda in prijavo.

Brskanje po spletu ni rodilo sadov. Nič. Neverjetno. Tekaških tekem in prireditev sicer veliko, vendar prav nobenega polmaratona na moj datum.

Pomoč sem poiskala, kot že mnogokrat do sedaj, na Tekaški forum. Spletna stran, ki si zasluži prav posebno obravnavo, zato tokrat čisto na kratko: forum tekačev, ljubiteljev teka od popolnih začetnikov do vrhunskih športnikov. Tu izveš praktično vse!

In tokrat je bilo tudi tako. Polmaratona v Sloveniji sicer nismo odkrili, sem pa dobila na izbiro dva tekaška cukrčka: Udine in Varaždin.

O  Varaždinski polmaratonu je bilo že veliko lepega napisanega na forumu. Lep, srčen maraton, vedno odlično organiziran pod taktirko glavnega organizatorja – tekaškega kluba Marathon95 Varaždin, katerega poznamo tudi na Tekaškem forumu, že dolga leta. Na Varaždinskem polmaratonu je  teklo že lepo število forumašev, zato je bila izbira dokaj enostavna: Varaždinski polmaraton!

Varaždin

Varaždin je staro srednjeveško mesto, vsega ima okoli 50.000 prebivalcev. To je mesto baroka, glasbe in cvetja, včasih glavno mesto Hrvaške in znano po svoji čarobnosti, zato se na prizorišče odpraviva že dan prej. Imela bova več časa za ogled mesta in še naspala se bom lahko dovolj. Odpadla bo namreč dolga vožnja pred tekmo! Tako  bo za vse več časa. Zajtrk in ostale priprave pred tekmo.

Namestitev sva dobila preko Booking.com. Krasen penzijonček. Berem, da se dobro spi, sobe so prenovljene, fen in sploh vse kar potrebujem. Idealno.

Na meji s Hrvaško ugotoviva, da je bilo res pametno iti dan prej. Zaradi beguncev naju namreč pošljejo na drug prehod. Če bi se to dogajalo naslednji dan zjutraj bi bila spet panika.

Sledi sporočilo od Booking.com, da je prišlo do pomote in premestitve drugam. Bo že moralo biti v redu.

Noč pred tekmo

Ležim v postelji, poravnana  na hrbtu brez vzglavnika , lepo pokrita in skušam zaspati.

In nato se začno prave predpriprave za testno tekmo v Varaždinu.

…. Taram, taram… bum…. bum…. bum… odmeva iz bližnje diskoteke.

Preveriva, če so okna dobro zaprta. Zaprta so, kolikor so lahko. Žal ne tesnijo dobro zato skoraj poskakujeva po postelji v ritmu … bum, bum, bum …bam, param, bam, bam…

Glavo vtaknem pod blazino in se trudim zaspati… ne gre.

Skušam odmisliti zvok. Moram spati. Ura bo zvonila ob pol sedmih, ker moram pred tekom dovolj zgodaj jesti, sicer lahko pustim zajtrk kje ob poti. Proti svoji volji.

Sedaj me moti žimnica. V sredini je  luknja, vleče me na desno. Ležim diagonalno. Moj sotrpin se besno vrti po postelji kot vrtavka.

Ko mu že skoraj zavidam, da je zaspal, ga odnese v zrak, kjer se nekako umetelno obrne in pade nazaj v posteljo. Usedem se in ga gledam. Deluje kot  da spi. Pravi akrobat.

Spijem vodo in skušam dalje spati.

Mislim, da je hrup prenehal okoli treh, ob štirih sem zadnjič pogledala na uro. Torej sem tedaj nekako zaspala ali bolje zadremala, ker sem v snu bila že na startu in iskala vhod pa čeprav sva šla stadion pogledati že podnevi.

Jutro pred tekmo

Ob pol sedmih zazvoni budilka. Samo spogledava se skozi napol priprte oči : »Še pol urice!«

Skušam se maksimalno spočiti v teh tridesetih minutah, ko se mi prikrade misel: “Zakaj  sploh rinem na to tekmo?”

Včasih se mi je zdelo naravnost trapasto hoditi na tekme in teči v tropu kot kakšen črednik in za to še plačevati?  Tako se mi že dolgo ne zdi več. Sicer na tekme ne hodim veliko, ampak kakšne tri ali štiri na leto pa le odtečem. Tako: za dušo in veselje ter kot test pripravljenosti.  Ter seveda obvezno en maraton na leto, za nagrado, ker sem pridna, da tečem. Da ne neham. Sicer, iskreno, samo med nami – maraton že dolgo ni več samo nagrada. Nagrada se je spremenila v potrebo. Rabim maraton! Hočem maraton!

Ležim v postelji in s strahom čakam, kdaj bo treba vstati. Čisto sem se potuhnila, da ga ne zbudim, da še malo traja tole poležavanje… torej, zakaj sploh rinem danes tja dol na start? Tudi enaindvajset kilometrov ni tako malo … lahko bi odležala tule še kakšni dve urici, počasi pojedla zajtrk, popila kavico in se odpravila malce po mestu. Na lenobni potep!

Samomotivacija

In potem? Nekaj bi manjkalo. Kot sta včasih rekli hčerki: vrhunec dneva. Ja, dan brez teka je izgubljen dan. Sicer pa … ni variante, da ne bi šla na tekmo, pa čeprav celo noč ne bi spala čisto nič.

Ne želim si takšnih dnevov in bog ne daj –  življenja. Že tako ali tako se kdaj zgodi.  Ah, to ni zame! To naj počno drugi, če želijo.

Veliko boljša je moja izbira: tekma in potem sprehod po mestu! In nato prisluženo pivo po tekmi na slikovitem trgu pred mestno hišo! To je življenje! In tisti čudovit občutek, ki te prevzame, v cilju. Ko je za teboj testna tekma in si še korak bliže maratonu: cilju tekaške sezone.

Čudovit je občutek zmage nad samim seboj!

Sem že v kopalnici. Na zajtrku. V opremi. Zunaj !

Pot na start

Ne boste verjeli: spet skoraj tečeva, tokrat na Stadion Sloboda, da dvignem startno številko. Z grozo ugotovim, da je vedno isto! Vedno zadno minuto! Kot v Amsterdamu. Le da je Varaždin manjši pa tudi točno poznava pot na stadion.

Dvignem številko.  V vrečki me preseneti praktična tekaška majica, voda in… velikanski sendvič!

Na stadionu je živahno. Tečejo tudi otroci na 400 in 800 metrov zato jih hitiva gledati in spodbujati. Ugotavljava, da so deklice hitrejše in vztrajnejše od dečkov. Ena izmed njih vodi skoraj celi krog a se preceni. Na koncu je tretja!

»Tudi jaz ne smem začeti prehitro«, pomislim.

Start Varaždinskega polmaratona je pred stadionom, kar hvala bogu izvem pravočasno potem, ko se nama je vseeno zdelo čudno, da tako dolgo ni nikjer odraslih tekačev.

Vzdušje je prijetno, ogrevamo se ob dobri glasbi in pogledujemo na uro.

Tekma – Varaždinski polmaraton

Start ob 10.00 – pok pištole.

Tokrat nimamo čipov, samo štoparico. Torej bomo uvrščeni po bruto času. Skušam se postaviti bolj spredaj, da ne izgubim preveč časa zaradi gneče a se kmalu začnem pomikati ritensko nazaj. Sotekači ali bolje konkurenca deluje prav nevarno.

Pred menoj je sloka maratonka – pravi klon Paule Redcliffe.

»Kaj se rineš naprej« se oštejem. »Nazaj se spravi, te bodo še pomendrali!«

No, ko stečemo, kar gre. Nihče me ne pomendra.

Tempo

Idealen tempo je tisti v katerem lahko pretečeš celotno tekmo kar najbolj ekonomično in  hitro. Pravzaprav ravno prav hitro, glede na svojo pripravljenost. Največkrat tekači naredimo to napako, da pričnemo prehitro. In čeprav so morda prvi kilometri hitrejši od planiranih je končen izračun slabši kot bi bil, če bi tekli enakomerno ali bolje, v ravno pravem tempu.

Prvi kilometer odtečem z lahkoto.

Na začetku tekme je tekač spočit, deluje tudi adrenalin, zato lahko hitro izgubiš realen občutek hitrosti in moči, ki jo vložiš v hitrost teka. Realen rezultat mojega občutka teka v prvem kilometru – lahkotnost – je bil v resnici samo prehiter tek glede na mojo pripravljenost in ostale dejavnike, ki vplivajo na sam končni rezultat teka na 21 kilometrov. Enostavno povedano: pretiravanje!

Pretiravam še naslednjih nekaj kilometrov misleč, da sem dovolj pripravljena. Da zmorem ter da sem v tem tempu sposobna preteči celotno testno tekmo.

Pa sem se grdo uštela. Pogrnila na polno pri tekaški taktiki.

Dodatno me je  spodbudil še moj nekdanji sotekač, češ, da ne morem biti vsako leto hitrejša.

Želim dokazati, da ni tako. Lahko sem boljša! Zakaj ne bi za svoj šestdeseti rojstni dan, na primer,  odtekla svoj najhitrejši maraton?! Ja, kaj? Zakaj pa ne?

»Nisi dovolj dobro pripravljena!«

To me jezi. Pa kdo sploh lahko ve, razen mene, kako dobro sem pripravljena in kako se počutim. Nihče! Samo JAZ!

Tako se podim prvih pet kilometrov iz mesta ven. Nato se zadeva nekako stabilizira, tečem malo pod pet minut na kilometer mimo polj in travnikov.

Da dosežem raven pod pet minut na kilometer, me vsako leto stane kar nekaj truda. Na Varaždinskem polmaratonu sem imela ves čas varljiv občutek: če se ne vidi petice (tečem pod pet) sem dobra, sem dovolj hitra.

In tako sem tekla prepričana, da bom v cilj pritekla v planiranem okviru.

Bežno pomislim, da bi bilo pametno preveriti čas na deset kilometrov in petnajst, a se mi enostavno ni dalo. Med tekom zelo nerada predolgo pogledujem na uro in še manj iščem podatke po njej. Pravzaprav je to izguba dragocenih sekund.

Sicer pa imam dober občutek. »Gotovo sem imela na desetem kilometru manj kot petdeset minut«.

To je bilo sicer res. A žal sem izračunala polovični čas napačno!  V resnici bi morala imeti na desetem kilometru okoli petinštirideset minut!

Moje zadovoljstvo doseže vrhunec, ko zaslišim tam nekje okoli sedemnajstega kilometra sotekmovalca, kako sprašuje kolegico:

«Kakšen tempo je tole? Za koliko?!«

»Tamo nekje četrdestri«, sledi odgovor.

»Uau«, sem vesela in se sploh ne sekiram, ko mimo mene stečeta dve tekačici. Kar naj gresta, glavno, da jaz pridem v cilj tam okoli 1:42:00. Brez veze! Ne bom se podila kot zmešana, lepo, pokončno bom odtekla v krog stadiona. Čas bo soliden, če nadaljujem v tem tempu. To bo celo bolje kot sem načrtovala!

Trasa polmaratona

Varaždinski polmaraton v marsičem spominja na moj veliki lanskoletni maraton v Amsterdamu. Tehnično in doživljajsko.

Start in cilj na stadionu, prihod na start v zadnji minuti.

Potek trase deloma po mestu in nato pentlja ven, na podeželje ter nazaj. V Varaždinu po drugi strani ceste, v Amsterdamu po drugi strani reke. In še nekaj imata skupnega. NADVOZ!

Oba maratona sta zelo ravninska. In oba imata en nadvoz. Varaždinski čez avtocesto. Veselo ga pretečem v obe smeri. Tja in nazaj. Teka, teka… brez problema. Nazaj grede se zalotim, da si hočem nadeti »trpečo masko« v tistem trenutku, ko se spomnim nadvoza v Amsterdamu. Hitro se je znebim in se na silo potegnem usta v nasmeh. Deluje. Na osemnajstem kilometru testne tekme za maraton pač ni trpljenja! Ga ne sme biti!

Osemintrideseti kilometer maratona je povsem druga zgodba. Vzporedno vesolje, če hočete. Še posebej, če je sredi dolgega nadvoza nad reko vodna postaja ravno na najbolj strmem delu klanca. Deluje kot navpično postavljen zid. Dobesedno.

Ni prijetno ponovno steči v tisti »klanec«.  Ker če želiš do vode na okrepčevalnici, se moraš bolj ali manj ustaviti, da sploh prideš do mize.  Zaradi gneče namreč– maratonci visijo skoraj v grozdih okoli okrepčevalnic, veliko jih hodi ali celo stoji in se razteguje ob trasi. Ta okrepčevalnica je bila res nekaj posebnega. Kot šank v vaški gostilni!

Ko sem torej izvajala »hodotek« v tisti “nadvozni” hrib, sem upravičeno imela na obrazu ne ravno srečen in navdihujoč izraz. Pa ne bom napisala, da sem trpela. Le grizla sem maratonske muke.

Tega problema na varaždinskem polmaratonu ni. Tekačev je veliko manj, vodo lahko nemoteno vzameš ali pa ti jo prostovoljci podajo in jo piješ med tekom. Ker so plastični kozarčki dokaj prožni je pitje enostavno.

Vodo pijte na vsaki okrepčevalnici. Potrebujete jo. Poživlja in daje novo energijo.

V Varaždinu res ni bilo pretirane gneče. V samem mestnem jedru praktično ni bilo čutiti, da se le nekaj minut stran odvija maraton. Nekaj navijačev je bilo okoli stadiona, po mestu ob trasi teka ter ob okrepčevalnicah.  To veselje, odkritje ali bolje razodetje, kaj takšna tekaška prireditev lahko vse dobrega prinese mestu, Varaždince še čaka.

Stadion Sloboda

Na vhodu na stadion Slobode zaslišim mojega najdražjega navijača: »Dejmo, Mojca!« Kot bi dobila brco v rit me odnese naprej, mimo njega in že tečem po stadionu.

Strašno mi je všeč občutek stika superg s stadionsko podlago, noge se lažje in hitreje premikajo. Prehitim še eno žensko in tečem naprej. Sotekača ob meni nekdo spodbuja in ta me prehiti. To me jezi in v tistim spet zaslišim od nekod mojega: »Prilimaj se mu za rit!« in se mu res najprej prilimam ter nato odlimam, ga prehitim in nato še enega.

Šprintam v cilj v pričakovanju odličnega časa!

Napovedovalec celo napove moje ime in med tekom si sramežljivo mislim: »Joj, pa ne, no!« in že sem pod slavolokom.

Ure še ne vidim. Skoraj takoj se spomnim, da moram ugasniti štoparico, ker nimamo čipov, da bi lahko kasneje videla svoj neto čas.

Nato zmagovalno pogledam na svojo uro: “Kaj?”

Pa še enkrat: “Kva?”

Ne morem verjeti: “Kuga?”

” Pa kva je zdej to?”

Če  je bilo na 20. Kilometru 1:34 kako je lahko sedaj 1:45:22?

Pomislim, da se mi je pokvarila ura. Tudi kalorije mi narobe sešteva… ampak čas? Halo! In sedaj vidim tudi na slavoloku svoj bruto čas – 1:45:23. In nato na rezultatih!

Kasneje se domislim, da sem očitno pogovor na trasi narobe razumela. Tekačica ni rekla: 1: 34 ampak 1:43! »Trisčetri al četritris«… nekaj takega.

Peklenski načrt

Za maraton si bom pet kilometrske čase vsekakor napisala s črnim alkoholnim flomastrom na roko! Ker to je pa že preveč. In sploh me skrbi! Kakšen čas sploh lahko pričakujem na maratonu? Pod štiri ure bo že, ampak kaj boljšega si skoraj ne upam pričakovati.

V naslednjih tednih me sicer čaka še nekaj treningov moči in hitrosti. Če jih bom po pameti in pravilno ter redno izvajala, lahko svojo hitrost sicer še malček izboljšam.

In na koncu – a ne nazadnje: prehrana! Jesti moram pravo hrano ob pravem času.

Torej:

• matematika
• trening
• prehrana

To je moj “peklenski načrt” , ki mi lahko pomaga do čim boljšega nastopa na maratonu. Ampak čudežev se pač ne da več narediti.

Ali pa?

Sicer je pa maraton že itak sam po sebi en velik čudež! Če ga le pretečeš!

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

Opomba: članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si dne 25. septembra 2015.