Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?

Sindrom “Kaj vse bi še lahko postorila”

Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki mlajši in bi želela biti ves čas ob njiju.  Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tistem nezlikanem kupu in celi gori moških srajc. Ali ima moj še kakšno za jutri? O neodnešenih smeteh, pozabila sem jih odnesti spotoma. Pa spet o mojih srčicah doma, ves čas sta nekako tekli z mano! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, kuhinjske omarice. Kopalnico je potrebno spet generalno počistiti. Spet bi kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama! Spet.

Sindrom “Kaj si bodo drugi mislili o meni”

Še posebno ženske imamo v sebi nekako prirojeno obsesijo, da zmoremo vse in še huje: da moramo narediti vse. In zato tisto pravo sebe prevečkrat postavljamo na zadnje mesto.

Ko danes pogledam nazaj so  me resnično mučile same neumnosti. Od tega kaj bosta rekla tašča in tast, sosedje, morebitni znanci in prijatelji, ki bi lahko prišli na obisk in ugotovili, da nimam vse pospravljeno – ampak: ”Teči je pa lahko šla!”

Resnica pa je takšna, da to ne zanima prav veliko ljudi. Briga pa popolnoma nič! Če pa že – to ni moj problem! Naj govorijo karkoli že hočejo. To pove več o njih kot o meni.

Mama mi je večkrat rekla: “Kaj se sekiraš!? Saj imaš vedno pospravljeno. Če koga moti, naj pa stran pogleda!” No, tisto, da imam vedno pospravljeno sploh ni res. Gotovo pa je, da največkrat samo ti veš, da kaj ni na svojem mestu ali pa je malce več prahu kot običajno.

Tek je pravica

S tempom življenja, kot ga živimo danes ni čudno, da smo občasno preutrujeni od vsega. Od službe, gospodinjskih opravil, morebitnih dodatnih izobraževanj, raznih obveznosti in marsikdaj tudi od lastne nesigurnosti vase! Zavedati se moramo, da ima vsak pravico, da si vsaj pol ure na dan vzame čas samo zase. Da je na svetu tudi naš Jaz ter da nikakor ni v redu, da zaradi vseh teh obveznosti popolnoma pozabimo nase.

Se počutite kot bi bili na razpelu? Tista Slaba Vest na eni strani in na drugi Tvoja Vest, ko se zavedaš, da moraš narediti tudi nekaj zase in ostati zvest samemu sebi. Ne mučite se! Recite si: “Pol ure na dan je mojih, porabim jih lahko za karkoli!”

Jaz jih. Brez slabe vesti. Za tek. In zrak tam zunaj. Za občutek nekakšne svobode, vsaj za pol ure na dan. Ven! V superge!

Dan brez teka je izgubljen dan

Na tek se lahko odpravimo praktično kadarkoli, odvisno kakšne in kdaj imamo svoje vsakodnevne obveznosti.

Med tednom se sama najraje odpravim pred morebitnim kosilom oz. večerjo. Ko se vrnem iz teka sem po tuširanju kot prerojena. Imam več energije in tudi naredim neskončno več kot če ne bi tekla.

Na tisti dan, ko ne tečemo, ne naredimo popolnoma nič več. Utrujeni od službe obtičimo ob ždenju za mizo ob prebiranju časopisja in pregledovanju reklamnih letakov, ob pitju kavice, počivanju na kavču. Skratka – neproduktivno. In na koncu dneva vidimo, da smo naredili veliko manj, kot bi, če bi šli teči. Če že drugega ne: vsaj tekli bi! Naredili bi nekaj zase.

Tako kot otroci tudi odrasli delujemo po sistemu: “Več dela kot imaš – bolje ga razporediš in več narediš!” Če pa dela ni dovolj, se ti ne ljubi narediti niti tisto, kar je resnično potrebno opraviti.

Adijo slaba vest

Slabo vest imamo ljudje takrat, ko naše vrednote niso v skladu z našim ravnanjem in vrednotami oz. pričakovanji družbe. Takrat v sebi bijemo boj med svojo notranjostjo in tem, kako nas vidi zunanji svet. Včasih so te ljudje debelo in začudeno gledali, če si tekel. Danes ne več. Vse to se spreminja.

Spreminjamo se tudi mi sami, do neke meje. A kljub vsemu smo edino sami sebi eden in edini jaz. Zato je najbolj pomembno, da ostajamo zvesti sebi.

Tekači najdemo pot do sebe ravno preko teka. Zato sem s to vrsto slabe vesti že zdavnaj opravila. Čeprav jo še imam! In to takrat, ko že nekaj dni ne tečem.