Oznaka: slaba vest

  • Tek in slaba vest

    Tek in slaba vest

    Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?

    Sindrom “Kaj vse bi še lahko postorila”

    Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki mlajši in bi želela biti ves čas ob njiju.  Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tistem nezlikanem kupu in celi gori moških srajc. Ali ima moj še kakšno za jutri? O neodnešenih smeteh, pozabila sem jih odnesti spotoma. Pa spet o mojih srčicah doma, ves čas sta nekako tekli z mano! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, kuhinjske omarice. Kopalnico je potrebno spet generalno počistiti. Spet bi kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama! Spet.

    Sindrom “Kaj si bodo drugi mislili o meni”

    Še posebno ženske imamo v sebi nekako prirojeno obsesijo, da zmoremo vse in še huje: da moramo narediti vse. In zato tisto pravo sebe prevečkrat postavljamo na zadnje mesto.

    Ko danes pogledam nazaj so  me resnično mučile same neumnosti. Od tega kaj bosta rekla tašča in tast, sosedje, morebitni znanci in prijatelji, ki bi lahko prišli na obisk in ugotovili, da nimam vse pospravljeno – ampak: ”Teči je pa lahko šla!”

    Resnica pa je takšna, da to ne zanima prav veliko ljudi. Briga pa popolnoma nič! Če pa že – to ni moj problem! Naj govorijo karkoli že hočejo. To pove več o njih kot o meni.

    Mama mi je večkrat rekla: “Kaj se sekiraš!? Saj imaš vedno pospravljeno. Če koga moti, naj pa stran pogleda!” No, tisto, da imam vedno pospravljeno sploh ni res. Gotovo pa je, da največkrat samo ti veš, da kaj ni na svojem mestu ali pa je malce več prahu kot običajno.

    Tek je pravica

    S tempom življenja, kot ga živimo danes ni čudno, da smo občasno preutrujeni od vsega. Od službe, gospodinjskih opravil, morebitnih dodatnih izobraževanj, raznih obveznosti in marsikdaj tudi od lastne nesigurnosti vase! Zavedati se moramo, da ima vsak pravico, da si vsaj pol ure na dan vzame čas samo zase. Da je na svetu tudi naš Jaz ter da nikakor ni v redu, da zaradi vseh teh obveznosti popolnoma pozabimo nase.

    Se počutite kot bi bili na razpelu? Tista Slaba Vest na eni strani in na drugi Tvoja Vest, ko se zavedaš, da moraš narediti tudi nekaj zase in ostati zvest samemu sebi. Ne mučite se! Recite si: “Pol ure na dan je mojih, porabim jih lahko za karkoli!”

    Jaz jih. Brez slabe vesti. Za tek. In zrak tam zunaj. Za občutek nekakšne svobode, vsaj za pol ure na dan. Ven! V superge!

    Dan brez teka je izgubljen dan

    Na tek se lahko odpravimo praktično kadarkoli, odvisno kakšne in kdaj imamo svoje vsakodnevne obveznosti.

    Med tednom se sama najraje odpravim pred morebitnim kosilom oz. večerjo. Ko se vrnem iz teka sem po tuširanju kot prerojena. Imam več energije in tudi naredim neskončno več kot če ne bi tekla.

    Na tisti dan, ko ne tečemo, ne naredimo popolnoma nič več. Utrujeni od službe obtičimo ob ždenju za mizo ob prebiranju časopisja in pregledovanju reklamnih letakov, ob pitju kavice, počivanju na kavču. Skratka – neproduktivno. In na koncu dneva vidimo, da smo naredili veliko manj, kot bi, če bi šli teči. Če že drugega ne: vsaj tekli bi! Naredili bi nekaj zase.

    Tako kot otroci tudi odrasli delujemo po sistemu: “Več dela kot imaš – bolje ga razporediš in več narediš!” Če pa dela ni dovolj, se ti ne ljubi narediti niti tisto, kar je resnično potrebno opraviti.

    Adijo slaba vest

    Slabo vest imamo ljudje takrat, ko naše vrednote niso v skladu z našim ravnanjem in vrednotami oz. pričakovanji družbe. Takrat v sebi bijemo boj med svojo notranjostjo in tem, kako nas vidi zunanji svet. Včasih so te ljudje debelo in začudeno gledali, če si tekel. Danes ne več. Vse to se spreminja.

    Spreminjamo se tudi mi sami, do neke meje. A kljub vsemu smo edino sami sebi eden in edini jaz. Zato je najbolj pomembno, da ostajamo zvesti sebi.

    Tekači najdemo pot do sebe ravno preko teka. Zato sem s to vrsto slabe vesti že zdavnaj opravila. Čeprav jo še imam! In to takrat, ko že nekaj dni ne tečem.

    Tek je beg. Pobeg k sebi. Vase.

    Fediverse Reactions
  • Tekači, netekači in slaba vest

    Tekači, netekači in slaba vest

    Stoječ v vrsti pred blagajno sem bila primorana poslušati pritoževanje treh mlajših žensk, ki so se pritoževale nad množico “tekajočih aktivnežev”, ki jih vsako leto na dopustu konstantno spravljajo v slabo voljo in budijo v njih slabo vest. “Na morju imam pravico imeti mir!” je bila glasna ena izmed njih.

    Pa sem se spomnila, kako me je pred leti razburil članek prav na to temo, zato sem se razpisala. To moje pisanje spremenjeno spet objavljam spodaj. Ime avtorja sem namenoma izpustila, saj je od tedaj preteklo že preveč časa. Prav tako članka ni več mogoče prebrati, saj je umaknjen iz spleta. Obstaja tudi možnost, da ga ne najdem.

    Ampak to sploh ni problem.

    Vsake toliko časa se v medijih pojavi kakšen članek uperjen proti teku in tekačem. Verjetno je le slučaj, da sta dva, ki sta me najbolj, milo rečeno – začudila,  izšla ravno v časopisu Delo.

    Taisti časopis je namreč pred leti (2002) v okviru svoje priloge Polet s fantastičnim Primožem Kališnikom in Benom Piškurjem v frontnih vrstah,  praktično obnorel Slovenijo s tekom ter hkrati ponudil že tekajoči populaciji prepotrebne informacije o pravilnem pristopu k temu zdravemu in lepemu športu.

    Tako smo lahko v Delu 2014 brali sestavek z naslovom Maratonci.

    Avtor je zgroženo ugotavljal, kako mu tekači  celo ob sončnem vzhodu  ter kolesarji, ki delajo kroge po otočku, vzbujajo slabo vest. Avtor se namreč v taki družbi počuti kot zguba.

    Iz sestavka je mogoče razbrati, da avtor ni zadovoljen s seboj, saj dogajanje športnih aktivnosti okoli sebe doživlja kot osebnostni napad, diktat in zapoved družbe.

    Photo by RF._.studio on Pexels.com

    Citiram: “V tem seveda ni nič slabega, razen da človeku, ki morda ni tako zagnan, vzbuja slabo vest.”

     Slaba vest je čustvo, ki nas opozarja, da nekaj ne delamo v skladu z našim globljim prepričanjem in lastno moralno odgovornostjo, ki je globoko v nas.

    Soseda bi  mi  lahko vzbujala slabo vest, ker vsakih 14 dni pomiva okna. Zakaj? Ker so moja okna umazana in naj bi se počutila kot lenuh in slaba gospodinja.

    Preostane mi torej:

    • Varianta A:  vzeti vedro z vodo in krpo ter jih pomiti.
    • Varianta B:  se  jeziti na sosedo in skušati prepričati ostale, kako posega v mojo osebnostno integriteto in je poleg tega še neuvidevna  in diktatorska.
    • Varianta C: iti na tek in se pomiriti s seboj.

    Tekači navadno izberemo varianto C. Tudi zato, ker imamo po teku še več energije, celo za pomivanje oken.

    Predlagam, da vsak netekač, ki se podobno kot avtor ali omenjene ženske, počuti nelagodno ob množici aktivnih soljudi, skuša svoje slabo počutje odpraviti s soudeležbo. Nelagodje oz. slaba vest je namreč potrditev, da si prav tako dejavnost v resnici želite opravljati tudi sami. Le nesramna ga. Lenoba je v napoto, ovita v stotine izgovorov.

    Globoko v sebi smo namreč vsi tekači.

    Z aktivno vključitvijo v tekaško oz. aktivno doživljanje prostega časa bi se tudi avtor na dopustu in nasploh veliko bolje počutil, hkrati pa bi lažje prepoznal zmedenost in nejasnost svojega prispevka.

    Avtor bi tako na lastne oči uvidel, da ob sončnem vzhodu ni nikjer videti množice tekačev. Prav gotovo ne ob morju na naši zemljepisni širini. Še težje je opaziti kolesarja v kakšnem »neprebojnem skafandru«. Večina ljudi je žal še vedno prelenih, da bi se zgodaj zjutraj dvignili iz tople postelje pa naj bodo katerekoli narodnosti že. Nismo le Slovenci tisti, ki se trudimo biti aktivni.

    Avtor naslavlja sestavek z : Maratonci. Beseda MARATON (in njene izpeljanke, katere ena je tudi naslov besedila) je namreč ena izmed najbolj izrabljenih besed zadnjih nekaj let. Vsak tekač ni maratonec a vendar je  vsak maratonec tekač. Razlika je velika  in tudi pristop do treninga je precej drugačen. Zato nestrokovno opletanje medijev s to besedo po dolgem in počez res ni na mestu.

    V zadnjem času je dejansko opaziti več tekajočih posameznikov v poznih dopoldanskih in zgodnjih večernih urah, navadno v vrhunski in barvno usklajeni tekaški opremi in z obveznimi mobiteli. Tečejo. In kot dokaz vestno objavljajo svoje slike na socialnih omrežjih.

    Gotovo bo kdo od njih postal resen tekač, triatlonec ali celo ultramaratonec, drugi se bodo le hvalili, da so tekli na dopustu. Odlično! Naredili so nekaj zase in se počutili kot heroji in ne kot zgube. Ker so premagali lastno lenobo. Pa čeprav zaripli v obraz. Nekaj truda pač mora biti in kot so včasih rekli: »Brez muje se še čevelj ne obuje«.

    Pravzaprav so redki zaripli obrazi in obnemogla telesa tekačev kje pod kakšnim borovcev. Jaz jih nisem opazila. Tekači namreč vadbo zaključimo v morju in pod tušem ter ob raztezanju.  

    Morda je avtor zamenjal posameznike za ponočnjake, mogoče pa so se posvečali kakšni drugi aktivnosti, ki tudi povzroči podobne simptome. Kdo ve…

    Aktivne počitnice so modna zapoved?  Prej želja kot zapoved. Tek je sicer postal zelo popularen in že dolgo tekač ne velja več za čudaka. A človek ostaja po naravi len in aktivne počitnice bodo ostale samo izbira za malce bolj discipliniranega in gibanja žejnega posameznika ali manjše skupine ljudi.

    Se pa strinjam z avtorjem, da je smisel rekreacije v tem, da v njej uživamo ter da si občasno povrnemo moči tudi z opoldanskim spancem. Prija tako tistim, ki že preko dne ne delajo nič oziroma počivajo kot tistim, ki so že navsezgodaj naredili nekaj zase. Se potili ob teku po bližnjem griču ali pa delali kroge s kolesi po otočku… ob sončnem vzhodu, medtem ko še vse spi…