Stoječ v vrsti pred blagajno sem bila primorana poslušati pritoževanje treh mlajših žensk, ki so se pritoževale nad množico “tekajočih aktivnežev”, ki jih vsako leto na dopustu konstantno spravljajo v slabo voljo in budijo v njih slabo vest. “Na morju imam pravico imeti mir!” je bila glasna ena izmed njih.

Pa sem se spomnila, kako me je pred leti razburil članek prav na to temo, zato sem se razpisala. To moje pisanje spremenjeno spet objavljam spodaj. Ime avtorja sem namenoma izpustila, saj je od tedaj preteklo že preveč časa. Prav tako članka ni več mogoče prebrati, saj je umaknjen iz spleta. Obstaja tudi možnost, da ga ne najdem.

Ampak to sploh ni problem.

Vsake toliko časa se v medijih pojavi kakšen članek uperjen proti teku in tekačem. Verjetno je le slučaj, da sta dva, ki sta me najbolj, milo rečeno – začudila,  izšla ravno v časopisu Delo.

Taisti časopis je namreč pred leti (2002) v okviru svoje priloge Polet s fantastičnim Primožem Kališnikom in Benom Piškurjem v frontnih vrstah,  praktično obnorel Slovenijo s tekom ter hkrati ponudil že tekajoči populaciji prepotrebne informacije o pravilnem pristopu k temu zdravemu in lepemu športu.

Tako smo lahko v Delu 2014 brali sestavek z naslovom Maratonci.

Avtor je zgroženo ugotavljal, kako mu tekači  celo ob sončnem vzhodu  ter kolesarji, ki delajo kroge po otočku, vzbujajo slabo vest. Avtor se namreč v taki družbi počuti kot zguba.

Iz sestavka je mogoče razbrati, da avtor ni zadovoljen s seboj, saj dogajanje športnih aktivnosti okoli sebe doživlja kot osebnostni napad, diktat in zapoved družbe.

Citiram: “V tem seveda ni nič slabega, razen da človeku, ki morda ni tako zagnan, vzbuja slabo vest.”

 Slaba vest je čustvo, ki nas opozarja, da nekaj ne delamo v skladu z našim globljim prepričanjem in lastno moralno odgovornostjo, ki je globoko v nas.

Soseda bi  mi  lahko vzbujala slabo vest, ker vsakih 14 dni pomiva okna. Zakaj? Ker so moja okna umazana in naj bi se počutila kot lenuh in slaba gospodinja.

Preostane mi torej:

• Varianta A:  vzeti vedro z vodo in krpo ter jih pomiti.
• Varianta B:  se  jeziti na sosedo in skušati prepričati ostale, kako posega v mojo osebnostno integriteto in je poleg tega še neuvidevna  in diktatorska.
• Varianta C: iti na tek in se pomiriti s seboj.

Tekači navadno izberemo varianto C. Tudi zato, ker imamo po teku še več energije, celo za pomivanje oken.

Predlagam, da vsak netekač, ki se podobno kot avtor ali omenjene ženske, počuti nelagodno ob množici aktivnih soljudi, skuša svoje slabo počutje odpraviti s soudeležbo. Nelagodje oz. slaba vest je namreč potrditev, da si prav tako dejavnost v resnici želite opravljati tudi sami. Le nesramna ga. Lenoba je v napoto, ovita v stotine izgovorov.

Globoko v sebi smo namreč vsi tekači.

Z aktivno vključitvijo v tekaško oz. aktivno doživljanje prostega časa bi se tudi avtor na dopustu in nasploh veliko bolje počutil, hkrati pa bi lažje prepoznal zmedenost in nejasnost svojega prispevka.

Avtor bi tako na lastne oči uvidel, da ob sončnem vzhodu ni nikjer videti množice tekačev. Prav gotovo ne ob morju na naši zemljepisni širini. Še težje je opaziti kolesarja v kakšnem »neprebojnem skafandru«. Večina ljudi je žal še vedno prelenih, da bi se zgodaj zjutraj dvignili iz tople postelje pa naj bodo katerekoli narodnosti že. Nismo le Slovenci tisti, ki se trudimo biti aktivni.

Avtor naslavlja sestavek z : Maratonci. Beseda MARATON (in njene izpeljanke, katere ena je tudi naslov besedila) je namreč ena izmed najbolj izrabljenih besed zadnjih nekaj let. Vsak tekač ni maratonec a vendar je  vsak maratonec tekač. Razlika je velika  in tudi pristop do treninga je precej drugačen. Zato nestrokovno opletanje medijev s to besedo po dolgem in počez res ni na mestu.

V zadnjem času je dejansko opaziti več tekajočih posameznikov v poznih dopoldanskih in zgodnjih večernih urah, navadno v vrhunski in barvno usklajeni tekaški opremi in z obveznimi mobiteli. Tečejo. In kot dokaz vestno objavljajo svoje slike na socialnih omrežjih.

Gotovo bo kdo od njih postal resen tekač, triatlonec ali celo ultramaratonec, drugi se bodo le hvalili, da so tekli na dopustu. Odlično! Naredili so nekaj zase in se počutili kot heroji in ne kot zgube. Ker so premagali lastno lenobo. Pa čeprav zaripli v obraz. Nekaj truda pač mora biti in kot so včasih rekli: »Brez muje se še čevelj ne obuje«.

Pravzaprav so redki zaripli obrazi in obnemogla telesa tekačev kje pod kakšnim borovcev. Jaz jih nisem opazila. Tekači namreč vadbo zaključimo v morju in pod tušem ter ob raztezanju.  

Morda je avtor zamenjal posameznike za ponočnjake, mogoče pa so se posvečali kakšni drugi aktivnosti, ki tudi povzroči podobne simptome. Kdo ve…

Aktivne počitnice so modna zapoved?  Prej želja kot zapoved. Tek je sicer postal zelo popularen in že dolgo tekač ne velja več za čudaka. A človek ostaja po naravi len in aktivne počitnice bodo ostale samo izbira za malce bolj discipliniranega in gibanja žejnega posameznika ali manjše skupine ljudi.

Se pa strinjam z avtorjem, da je smisel rekreacije v tem, da v njej uživamo ter da si občasno povrnemo moči tudi z opoldanskim spancem. Prija tako tistim, ki že preko dne ne delajo nič oziroma počivajo kot tistim, ki so že navsezgodaj naredili nekaj zase. Se potili ob teku po bližnjem griču ali pa delali kroge s kolesi po otočku… ob sončnem vzhodu, medtem ko še vse spi…