Ko danes pomislim na svoj prvi maraton najprej zagledam naju z možem, kako tečeva skupaj zadnjih dvesto metrov. Z roko v roki. Sicer pa strašna trema, strah in panika ter velikanska podpora družine in prijateljev.

Moj 1. – 8. Ljubljanski maraton 2003

Razglabljava o prehrani, opremi. Kakšno bo vreme? Kaj obleči? Na katerem kilometru vzeti gele? Kako na start, kje parkirati avto? Milijon vprašanj. In strašanska trema. Ali bo šlo? Oba morava preteči maraton. Skupaj. Ker je to najin skupen projekt. To si obljubiva. Nobeden ne bo pobegnil naprej, tečeva skupaj, se spodbujava in skozi cilj pritečeva skupaj.

Dan pred maratonom je že bilo jasno, da bo naslednji dan mrzlo. Dejansko je bilo okoli nič stopinj. Ker sva bila še začetnika in ker tudi tedaj v trgovinah še ni bilo veliko ponudbe s tekaško opremo, sva komaj uspela pripraviti primerna oblačila za nastop na tekmi.

Oblekla sva se po slojih…