Oznaka: KOLESARJENJE

  • Tekaško kolesarski tekač

    Tekaško kolesarski tekač

    Najbolje sem tekla, ko sem tudi veliko kolesarila. Sedaj sem kolo zamenjala za pohodne čevlje, se pa spominjam tistega poletja, ki smo ga pričakali po dveh zelo kilavih. Deževnih, hladnih. Brez vročinskih valov.

    Takrat sem si rekla: “Naj pripeka…  žge… trideset  stopinj, petintrideset… nažgi do petdeset, če hoče … meni paše! Jaz bi se končno rada pogrela,” upajoč, da bo trajalo vse tja do oktobra.

    Tekač na kolesu vedno malo misli tudi na tek. Morda ob pogledu na okolico, kako lepo bi bilo tudi tam teči. Po tistih stezicah, gozdu, kjerkoli. Našla sem zapis, kako mi je končno neko nedeljo uspelo potešiti tekaško lakoto. Tekaško lakoto najbolje potešiš z dolgim tekom.

    Tisto nedeljo sem torej šla, namesto ob sedmih šele ob osmih zjutraj vedoč, da sem ga že polomila. Davek prepoznega odhoda v posteljo. Zaspan in neprespan tekač je slab tekač!

    Nedelje so bile navadno namenjene daljšim tekom. Tokrat je bilo dvajset kilometrov, vendar: teči sem morala čim bolj pravilno! Postavljanje stopal, delo rok, drža, pogled… cela znanost, cela filozofija! Kot nekakšen test, če sem kaj napredovala! Ko opazim, da tečem spet “po starem” se ustavim, poravnam držo in spet stečem. Baje naj bi se na tak način tudi teklo hitreje. Sami superlativi! In z vztrajnim ponavljanjem in odpravljanjem napak bi mi moralo uspeti.

    Ustavila sem se natanko štirikrat. Enkrat zaradi rdeče luči na semaforju (postanek sem izkoristila za razteg), dvakrat zaradi pitja vode na vodnjaku in tretjič zato, ker sem opazila, da tečem spet kot “po svoje”. Torej – le enkrat zaradi pravega vzroka. Ni čudno.

    Po več kot dvestopetdesetih kilometrih na kolesu v tem tednu sem bila naravnost … žejna teka. Samo teka, brez …. znanosti in filozofiranja.  Cap cap… v supergah po asfaltu, makadamu… kjerkoli. Potrebujem “čisti tek”. Skoraj tako kot čisti zrak! Tistega, naravnega, sproščujočega. Da tečeš… nekam naprej, daleč.

    Jutro je ob osmih relativno pozno za tek, a vendar je bila moja tekaška trasa … prazna. PST je še vedno osvobojena reke sprehajalcev, tekačev, kolesarjev. Koseški bajer skorajda deviški, race glisirajo in naspidirano prehitevajo ena drugo v boju za morebiten prigrizek vržen iz brega s strani do sedaj še redkega jutranjega sprehajalca.

    Tekač na kolesu, Koseški bajer, foto: M. Vesel

    Tečem v skoraj novih supergah. Lahkih, rumenih.  Korak v njih je kot skok po trampolinu. Bolje se počutim kot v trdih kolesarskih čevljih.

    Tečem in se zadovoljno smehljam, ko po pretečenih nekaj kilometrih že pijem vodo na pipici ob plaži Koseškega bajerja.

    Pretekli teden sem bila zelo pridna glede rekreacije, čeprav sem pretekla le dva kratka pet kilometrska teka v tempu »preudarnih želv«. In vaje.

    Sem pa zato prekolesarila razgibanih dvestopetdeset kilometrov. Praktično sem diagonalno prekolesarila skoraj celo Slovenijo in to ne ravninsko, precej je bilo vzponov in seveda spustov. Hvala bogu… brez padcev. Pretežno primorsko-kraške regije. Lepo. Zabavno. Super sem se imela!

    Ko tekač sede na kolo… postane tekač na kolesu.

    Tekač na kolesu ali tekaško kolesarski tekač, ne komplicira. Uživa v pihljanju vetrca okoli ušes, hitrejšega spreminjanja pokrajine okoli sebe, počitku ob spustih. In svobodi! Zakaj?

    Mediji so  prepolni raznoraznih nasvetov o tekaški tehniki, drži, opremi, prehrani, treningih, organiziranih vadbah… Pa veste kaj ! V redu, marsikaj drži. Verjamem. Da. Res je. Bo že držalo. Drži pa kot pribito, da je v vsem tem pompu in rompu ogromno pretiravanja. In namen ni vedno najbolj pošten!

    “Ko sedim na trdem sedežu s čelado na glavi in v neudobnih kolesarskih čevljih na nogah pomislim: »Klinc pa tekaška tehnika!«

    Tekač na kolesu, ob Soči, foto: M. Vesel

    In ko se trmasto zaganjam v strmi klanec in ko mi v možganih skorajda utripa moja na maratonih pridobljena mantra: »Brez popuščanja!« skorajda istočasno pomislim: » Klinc te gleda Tekaška Drža!« Na kolesu mi ne moreš nič. Sedim na riti in poganjam pedala. To je to. Sedim na riti in se spustim po klancu navzdol. Amen.

    In ker sem “tekaški kolesar” se s kolesarsko tehniko ne ukvarjam. Le toliko, kot je nujno potrebno za udobno vožnjo s kolesom in kakšen zmeren napad na klanec.

    In vrhunec? Pivo ob postanku. Najslajše je tisto na kakšnem gričku. Višji kot je hrib, bolj kot je strm klanec… slajše je pivo. Pa čeprav je čisto navadna unionska ali pa laška…. s……a. “Isto sranje – drugo pakovanje”, smo včasih rekli v Jugi.

    Tekač na kolesu, rt Kamenjak, Foto: M. Vesel

    Pa da ne bo pomote. Ne kolesarim zaradi piva na vrhu grička ali na koncu ture… všeč mi je to … kolesarsko gibanje. Počivajo kolena in nekatere ostale tekaške mišice. In moj tekaški del možganov. In potujem. Kilometri pa letijo tako hitro mimo!

    Ugotavljam, da je pretirana preokupacija s tekaško tehniko, tekaško prehrano, tekaško držo, tekaško oremo, tekaškimi supergami, … tekaško…blabla…tekaško blablabla… tekaško bla bla bla bla blablablablabla … že prav nadležno! Že vsaka trač revija ima kakšen sestavek o teku.

    »Pa dejte nehat! Dost mam! Puste me tečt! »

    Tek in kolesarjenje je dejansko krasna kombinacija. To ne pišem, ker sem nekje prebrala, čeprav piše že vsepovsod. To lahko preberete skoraj v vsakem vsaj delno tekaško kolesarsko obarvanem glasilu. To sem preizkusila in doživela.

    Kolo in tek: kot levi in desni korak! Super gresta skupaj pa vendar vsak po svoje! In rezultat je lahko eno odlično počutje. Zdravje. Užitek.

    Tekaško kolesarska kombinacija s poudarkom na teku, mi je prinesla najboljši maratonski čas: 3:26:31. Kar zgodilo se je.

    Kaj pa na kolesarski dirki? To pa ne vem. Me še ni bilo zraven…. vam bo povedal kakšen kolesar v tekaških supergah. Verjamem pa, da je raznovrstna športna aktivnost gotovo dobra.

    Doprinos kolesarjenja k maratonskemu teku

    A za na koncu naj še nekaj dodam. Ugotovila sem , da je kolesarjenje lahko odlično nadomestilo za trening vzdržljivosti. Zapeljite se do morja, obkrožite Polhograjske Dolomite, prekolesarite Prekmurje, zapeljite se iz Ljubljane čez Vršič in drugič preko Mosta na Soči do Bovca… in brez škode lahko izpustite kakšen dolgi tek.

    Tekač na kolesu, foto: M. Vesel

    Ko pa boste s kolesi zagrizli v hrib, bo to odličen trening za moč. Vzpon na naše številne prelaze, vrhovi… Ko boste naslednjič tekli svojo priljubljeno tekaško traso, morebitnih klančkov sploh ne boste zaznali ali pa se vam bodo vsaj zazdeli veliko nižji. Kar leteli boste preko njih.

    In teka se ne boste nikoli naveličali …

    In tudi tekaške poškodbe boste minimalizirali …

    “Vroče je in kmalu bo za menoj dvajseti kilometer. V supergah. Pretekla sem jih popolnoma brez problemov, z enim “pedagoškim” postankom. Tistih nekaj klancev praktično nisem občutila. Vidim pa, da nimam prave hitrosti. Ne letim. Ne drvim. Noge kar ne morejo hitreje, obračajo se prepočasi, kot bi bile na nek način zarjavele. Kot bi zakrknila.”

    Nekaj manjka. In vem. Mislim, da vem, kaj je to. 

    Ko tekač zamenja tekaške kilometre s kolesarskimi izgublja hitrost. S kolesarjenjem vzdržuje vztrajnost, sposobnost teči dolgo časa, enakomerno. Kolesarjenje po hribovitem terenu pripomore tudi k boljšemu teku v hrib, grizenju v klanec. Ne pripomore pa k hitrosti. Ni hitrega teka… brez teka. Z menoj je že tako.

    Zato je smiselno, da obdobje, ko tekač kolesari, oplemeniti s tekaškimi treningi baziranimi na tehniki hitrosti.

    Intervali. Različnih dolžin. Ter tempo teki. Igre hitrosti. Stopnjevanja. Šprinti.

    Tako sem včasih trenirala, lastnim izkušnjam najbolj verjamem. Čeprav je včasih problem ali morda celo prava umetnost prepoznati lastne izkušnje in jih tudi s pridom uporabiti.

    No, kot sem že na začetku zapisala, je ta čas za menoj. Sedaj hodim in tečem. In tečem, hodim, hodim, hodim in tečem. Sedaj sem bolj “tekač v pohodnih čevljih”. Všeč mi je. A o tem kaj več prihodnjič.

    Vzletišče Vogar, foto: M. Vesel

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Fediverse Reactions
  • Pelješac in aktivni dopust

    Pelješac in aktivni dopust


    Pelješac kot izbira za aktivni dopust z vinogradi, vetrnimi elektrarnami. Ston, Žuljana, Trstenik … ter kristalno čisto morje.

    Kam naj gre na dopust nekdo, ki bi rad malce lenaril, veliko plaval, tekel in kar nekaj kolesaril?

    Včasih preveč načrtovanja in planiranja ni dobro. Sicer greste lahko na dopust že vsega siti, utrujeni in kar je najslabše: s pričakovanjem nečesa, česar ni.

    Pustite se presenetiti. Da pa presenečenje  ne bo preveliko, preverite kraj dopustovanja preprosto na spletu. Google earth – Street View. Preverite kraj, okolico, plažo…

    Mogoče se odločite za …. Pelješac.  Točneje…. Žuljana.  Sicer pa imamo vedno vsi svoj izhod v sili: kar koli – tam okoli!

    Ko izberete destinacijo je potrebno le še zmetati bolj in manj nepotrebno »navlako« v avto in …. gremo!

    Vendar pozor! Nikar ne pozabite kolesa in superg. Morda pohodnih čevljev. Dokumentov in denarja oz. plačilnih kartic. Vse ostalo je pogrešljivo in nadomestljivo.

    Nastanitev?

    Če ste sami “veliki”, zdravi in odrasli: kje sploh je problem? Pojdite enkrat kar tako, na »blef«! Neobvezujoče. Na Pelješac!

    Polotok v južni Dalmaciji. Iz Ljubljane je oddaljen dobrih 600 kilometrov, kar predstavlja okoli sedem ur in pol vožnje. Vendar – pozor! Otok je dolg 65 km in širok 6. Cesta na polotoku sicer ni slaba, vendar je precej hribovita in vijugasta med številnimi vinogradi zato je previdna vožnja priporočljiva.

    Najvišja gora na Pelješcu sega v višino 961 mnm, Sveti Ilija. Med domačini imenovana Zmijsko brdo ali Monte Vipera. Verjemite, Pelješac je še kako poznan tudi plezalecem. Če želite osvojiti vrh se odpravite dovolj zgodaj.

    Sv. Ilija

    Kdaj na pot? Predlagam čim prej. In če želite dopust izkoristiti kar najbolje, je to seveda takoj po službi.

    Zahvaljujoč se odličnim cestnim povezavam boste kot bi mignil na križišču, kjer se odcepite desno na Pelješac, smerkoz Ston.

    Pogled na Ston

    Prvo večje naselje na Pelješcu je Mali Ston in sledi mu Ston, imenovan tudi Ston Veli. Pravi mali Dubrovnik. Poznan je po solinah in čudovitih obalah za kopanje, predvsem Prapretna, preden so ga spremenili v trajektno luko.

    Ston

    Ston morate obiskati in preživeti tu vsaj en dan. Prehodite obzidje in se sprehodite po uličicah med kamnitimi stavbami. Ston so ustanovili Dubrovčani v 14. Stoletju. Mali in Veli Ston so povezali z obzidjem dolgim 7500 metrov z utrdbami, ki je služil obrambi, v obliki nepravilnega peterokotnika. Danes je zid obnovljen in je s 5500 metri najdaljši kamniti zid v Evropi.

    Ston Veli

    Ston je eden mojih najljubših krajev na zemlji.   Pred leti kot skromna vasica z velikansko lipo na sredi trga, malo trgovinico pred cerkvijo in še manjšo gostilno, kjer so prodajali predvsem domače žganje. A od nekdaj ima Ston Veli nek poseben čar. Danes je idilični Ston pravo  turistično mesto. Ogromno urejeno parkirišče, obnovljeno obzidje, zastave na stolpih, urejene zgradbe. Lipa je nekako izginila, cerkev je večja in obnovljena deloma zaradi obstreljevanja med vojno ter potresa izpred nekaj let. Ter mala množica kafičev, gostilnic, stojonic, trgovin, živilskim trgom s pestro kulinarično ponudbo. Vse vrvi.

    Danes ima Ston še nekaj, kar v preteklosti ni imel.  STON WALL MARATHON!  Imam ga na svoji »wish listi«.

    Slikovita vožnja čez Pelješac mimo Prapretna, nekoč enega najlepših avtocampov.

    Prapretno, plaža

    Včasih je bil že samo obisk stranišča prava mala avantura. Dolga vrsta pred enim in edinim samcatim straniščem. Neučakani čakajoči pa vseh vrst in narodnosti. Eni s toaletnim papirjem v roki drugi pa s steklenico vode. Če si predolgo odlašal z obiskom wc-ja si se lahko kar obrnil in odšel nazaj s še malce več prtljage. V hlačah, seveda.

    Avtocamp Prapretno, Ston, Pelješac

    Trstenik, slikovita ribiška vasica. Morda tu najdete nastanitev. Morda le za eno noč ali več. Ali morda v Orebiću. Orebić ni moja izbira. Žal.  Morje ni prave barve, cesta je preblizu obale in plaže. Ga pa obožujejo “wind surferji”. Lahko imate srečo in vas čaka prijetno presenečenje. Čista soba, čista posteljnina… in zjutraj fige za zajtrk. Direktno iz drevesa.

    Sončni zahod v enem od zalivov Žuljane

    A naša izbira je Žuljana! Vas, manjše naselje ob slikovitem zalivu. Teren za tek, plavanje, kolesarjenje. Raj za mnoge potapljače. Ljubitelje narave in okusne zdrave hrane.

    Žuljana

    Tu je morje  tako čudovite barve, peščena plaža s številnimi zalivčki, borovci, zelenje… tišina….pravljica. In odličen ambient za poletno branje.

    Poletno branje

    Z malo sreče in potrpljenja boste tudi v sezoni našli namestitev. Poklepetajte z domačini, sprehodite se med hišami. Verjemite, ponudbe se bodo na koncu kar vrstile.

    Tudi teren za tek je odličen. Lahko tečete ob morju vse do slikovitega Trstenjaka. Lahko pa se odločite za tek v notranjost in v stari del naselja. Možnosti je praktično nešteto.

    V nadaljevanju pa vam predstavljam še nekaj relacij za kolesarjenje:

    • Žuljana – Dubrava – Metohija-Ston-Žuljana
      • Dolžina: 52 km
      • Višinska razlika: 650 mt
      • Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob vinogradih in vetrnih elektrarnah ter številnih vinskih kleti
      • Predlog: oglejte si kakšno od hribovskih vasic, npr. Zabrdje
    Iz kolesarskega potepanja
    • Žuljana –Dubrava-Brijesta-Putnikovići-Dubrava-Žuljana
      • Dolžina: 33 km
      • Višinska razlika: 640 mt
      • Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka, prijetna vožnja ob školjčiščih na vzhodni strani ter konkreten vzpon iz Brijeste proti Putnikovičem
      • Predlog: postanek v Brijesti, prijetno mestece, vendar obilo sreče pri iskanju gostincev. Vzemite s seboj dovolj VODE!
    S kolesom po polotoku
    • Žuljana-Dubrava-Drače-Janjina-Trstenik-Žuljana
      • Dolžina: 24 km
      • Višinska razlika: 400 mt
      • Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka in ogled mesta Drače
      • Predlog: predlagam postanek v Drači na pijači ter v Janjini, kjer lahko kupite ribe za kosilo ali večerjo.
    Vinska klet v Janjini
    • Žuljana-Trstenik-Potomje-Dingač-Pijavičino-Žuljana
      • Dolžina: 30 km
      • Višinska razlika: 470 mt
      • Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob zahodni obali Pelješca, strm dvig na vrh Dingača – zmagovalen razgled in vožnja preko tunela v naselje Potomlje ter ravninska vožnja po osrednjem delu Pelješca in spust proti Žuljani.
      • Predlog: predno zavijete v tunel lahko nadaljujete pot po asfaltni cesti in se spustite do morja in okopate. Ob vrnitvi predlagam postanek v naselju Potomlje na pijači, ker boste garantirano zelo žejni. Uživajte v senci in si privoščite kaj dobrega.

    Kaj pa kulinarika?

    Če spadate med ljubitelje rib – Žuljana je prava izbira. Med sedmo in osmo uro se sprehodite na obalo, kjer jih lahko kupite od lokalnih ribičev. Če boste  zaspali oz. bo ponagajala burja in polna luna, pa zajahajte kolo ali vprežite jeklenega konjička in hop do Janjine, kjer je veeelikanska ribarnica. Sveže ribe zagotovljene!

    Kulinarika

    Dober tek!

    Tečem – letim – živim !

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Članek je v okrnjeni obliki objavljen na straneh preberite.si, 16. 7. 2015.

    Fediverse Reactions
  • Inventura rekreativnega športnika

    Inventura rekreativnega športnika

    Danes bom napisala nekaj takega, kar se spodobi za konec leta. Rada bi napisala nekakšno analizo mojega športnega leta, število obdelanih kilometrov, pregled nastopov na tekaških tekmah, povprečen čas, tempo.

    Hm. Pa poglejmo.

    Pretekla sem natanko 698,40 km, povprečna hitrost 8,9 km/h ter povprečen srčni utrip 131 udarcev/minuto. Nastopila nisem na nobeni tekmi. Nam jih je odnesla Korona.

    V primerjavi z zadnjima dvema letoma po moji maratonski abstinenci zaradi operacije na podplatu sem pretekla 30% več. Glede na to, da je december pretežno tekaško manj aktiven zaradi “spet usekalo v križu” se tolažim z mislijo, da bi bila razdalja vsaj kakšnih 20 km daljša.

    Če pretečeno razdaljo primerjam s svojim normalnim “maratonskim” letom pa vidim, da sem naredila polovico manj kilometrov. Vseeno ostajam optimist, da se v letu 2021 spet vrnem na svoja dobra stara tekaška pota.

    Prekolesarila sem 565 km, predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva. V službo se namreč največkrat peljem s kolesom. Kolesarjenje kot rekreacijo pa sem nadomestila s pohodništvom. V letu 2020 mi je uspelo nabrati za 630 km horizontalno in 40 km vertikalno.

    Ampak: podrobnejši pregled mojih športnih aktivnosti pokaže, da sem bila precej bolj pridna kot je to na prvi pogled videti. Hitrost je malce počasnejša kot leta pred tem, kar pa je posledica dejstva, da sem tekla pretežno po gozdu in ob tem naredila tudi kar nekaj višinske razlike. Sem tudi že “malo” starejša. Vračam se dobesedno nazaj h koreninam. V tekaškem in pohodniškem smislu, namreč. No, upam.

    Uf. Resnici na ljubo, sem kar zadovoljna.

    Všeč mi je tek po gozdu, obožujem šentviški hrib. Vsakič izberem drugo potko, stezico, kolovoz. Tek po včasih tako oblegani Poti spominov in tovarištva je bil le občasen. Torej, bom nadaljevala s tem. V letu 2021 si želim ponovno preteči maraton. Upam, da mi bo zdravje služilo. V januarju bom pričela podaljševati svojo najdaljšo pretečeno razdaljo v letu 2020, ki je bila 20 km.

    V letu 2021 želim ohraniti svojo kolesarsko aktivnost s tem, da ob povratku skočim večkrat mimogrede še na Toško Čelo. Tako bom pridobila nekaj malega na treningu moči. Imam namreč željo, da se odpeljem s kolesom na Vršič. Tokrat samo iz Kranjske Gore.

    Na koncu pa tisto, kar me je v letu 2020 po dolgih letih ponovno očaralo. Gore, planine, hribi. Hočem jih več ter osvojiti čim več dva tisočakov.

    Podrobnejše planiranje bom pa pustila za kdaj drugič. Trenutno sem samo pri željah. In tam se pravzaprav tudi vse prične.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Fediverse Reactions
  • S kolesom iz Ljubljane v Čezsočo

    S kolesom iz Ljubljane v Čezsočo

    KOLESARJENJE

    Čezsoča je podolgovata vasica pod pogorjem Polovnik ob Soči z razpoznavnimi hišami znanimi po svojih kamnitih »štejngah«, ki je sestavljena iz  treh koncev: »gorenj, srednji in dolenj konc« ter od Bovca oddaljena približno tri kilometre. S cerkvijo, ki te brezsrčno vrže iz sladkega sna ob 7. uri zjutraj.

    Preden se odpravite na daljši kolesarski izlet  morate imeti v nogah nekaj kolesarske osnove, vsaj kakšnih 500 km kolesarjenja po razgibanem terenu ter seveda tehnično brezhibno kolo s pripadajočo opremo v primeru nevšečnosti (tlačilka, pribor za krpanje zračnic).

    Kolesarska-oprema

    Imeti tako dobre prijatelje, kot jih imava midva, ki ti vnaprej odpeljejo opremo za preoblačenje, te pogostijo s piknikom in prenočitvijo pa še šampanjec  odprejo ob tvojem prihodu, to je pa seveda luksuz.

    Dan pred podvigom si pripravite opremo in za božjo voljo pustite TV, pivo in čips pri miru. Kakšen večer je TV lahko tudi ugasnjen. Ne bo se pokvaril in užaljen tudi ne bo, saj je vendar samo navadna stvar oz. predmet. Pojdite raje prej v posteljo in še enkrat v mislih preletite kolesarsko progo, ki jo želite prekolesariti.

    Napovedoval se je relativno vroč dan z že skoraj obveznimi nevihtami v popoldanskem času.

    Glede na vreme sva se torej odločila, da greva od doma čim prej. Ampak jaz pred šesto uro res nisem mogla vstati. Bila sem namreč na smrt utrujena od celotnega delovnega tedna. Moj se me je milostno usmilil in sem lahko še malo zadremala do pol sedmih.

    Potem pa:«Auf! Dovolj je bilo! Gremo! Kavo bova pila med potjo! Ne bi rad crknil v vročini.«

    Z napol zalimanimi očmi  si izprosim zajtrk. Brez hrane bi po dveh urah padla iz kolesa. Ne morem brez zajtrka. Prepričam tudi mojega priganjača, da  z menoj poje koruzne kosmiče z jogurtom in spije kozarec vode.  Zajtrk je obvezen zato ga priporočam tudi vam. Končno se mi je uspelo urediti.

    Še zadnji pregled koles, opreme. Poleg standardne opreme (čelada ipd) za tako dolgo pot priporočam, da s seboj vzamete še:

    • Bidon z vodo (nujno!)
    • Anorak
    • Rezervno majico
    • Sončna očala in kremo za sonce
    • Osebni dokument
    • Denar in po potrebi manjši prigrizek (v primeru, da kolesarite po predelih brez gostišč)

    To je vse.

    Prižgem Garminčka in že vrtiva pedala. Kmalu začutim veter v laseh, kar je pri teku čudovito. Pri kolesarjenju pa ne, ker pomeni, da sem pozabila na čelado.

    Jasno moj spet godrnja, ker se moram vrniti in preplezati ograjo na vrt, da pridem do kolesarnice, saj sem se zaklenila od znotraj ven.

    Končno sva na poti, ura je 7:10. Če vprašate mojega: »Katastrofa! Crknila bova od vročine!« Meni se pa zdi čisto solidno.

    Iz Podutika zavijeva proti Gasilnemu domu in se preko vasi Glince odpeljeva do Celovške ceste vse do Broda in mimo Stanežič proti Škofji Loki.

    Peljeva se mimo spomenika požrešnosti in pohlepa, idiličnega dvorca v Goričanah in naprej proti Sori.

    Jutro je relativno hladno, na nebu so koprenasti oblaki, cesta je še prazna. Šele v Puštalu, malo pred Škofjo Loko opaziva malce več življenja na cestah, ob hišah in poljih. »Potem pa mene goni, ne vem kako zgodaj, na kolo«, pomislim.

    Povzpneva se po strmem klancu proti glavnemu križišču in zavijeva desno v staro mestno jedro. Tu pa je živahno. Očitno bo veselica.  Pripravljajo oder, postavljajo  stojnice. »Lahko bi spila kavo, poklepetala z domačini«, pomislim, ampak moj goni naprej in ne sliši mojih klicev.

    KOLESARJENJE ŠKOFJA LOKA

    »Tip je čisto obseden«, pomislim, se ustavim in naredim nekaj posnetkov kar na mobi. Enkrat bi se res rada v miru sedla na trg tega srednjeveškega mesta, spila kavo in polizala sladoled. Sicer je pa za nama šele 20 km.

    Sedem nazaj na kolo in se odcikcakam naprej med navdušenimi Škofjeločani, ki hitijo v pripravljanju svojega praznika. Tam dol, na glavni cesti ga zagledam, živčno gleda kje sem.

    Ampak ne morem kar tako mimo tega veličastnega  škofjeloškega Kapucinskega mostu. Ustavim se in spet naredim na hitro nekaj posnetkov. Moj mi živčno  maha,  češ, pohiti. »Če bo ves čas takšen, se mi bo še zmešalo. Njemu pa tudi, če bom ves čas opletala z mobijem«, pomislim.

    Iz Škofje Loke se odpeljeva v smeri nekdanjega železarskega središča Železnikov. Voziva se po dolini Selške Sore  čez slikovite vasice  Praprotno in  Dolenja vas v kateri se pripravljajo na veselico. Vse v vasi vrvi, teka, pometajo cesto. Peljeva se skozi Studeno in že sva v Železnikih. Tako si po 35 km privoščiva kratek oddih v nama že znanem barčku ob cesti.

    Kolesarjenje -kava v Železnikih

    Od Železnikov s svojim znamenitim plavžem iz leta 1860 je kolesarjenje še prijetnejše, saj praktično ni nobenega prometa.

    Kolesarjenje -plavž Železniki

    Nadaljujeva naprej v Zali Log, kjer novačijo nevesto na »šrangi«. Tu lahko še vedno vidite dvojne kozolce z zidanimi stebri in prekrite s skrilavcem.

    Kolesarjenje - Zali log

    Na 46. km prideva do odcepa. Zavijeva na primorsko, levo v smeri Tolmina, desno pa lahko greste na gorenjsko na Soriško planino in naprej v Bohinj. Cesta je lepo speljana, klanca skorajda ne opaziš. Slikovita pot naju vodi ob Zgornji Sorici med gozdovi in travniki.

    Kolesarjenje razcep gorenjska primorska

    Spomnim se, da moram piti vodo. Na kolesu kar pozabim.

    Kmalu sva v Podporeznu in na 53. km naju če pričaka tabla Petrovo Brdo.

    Še tri malce strmejše serpentine in že sva na vrhu. No, tale vzpon na 803 m n.v.  res ni bil hud. Hujši je spust v Podbrdo, kjer komaj sledim mojemu dirkaču. Ob priliki mu zakričim naj ustavi ob poti, ker je spodaj lepo počivališče z razgledom. Ustavi. Imam pa res srečo!

    Petrovo brdo

    Ura je že enajst dopoldan, privoščiva si zasluženo pijačo. Sicer bi raje kaj pomalicala, a nimajo nič. Malce dodatne energije naju je kar odneslo  naprej in spodaj v Podbrdu komaj zvoziva ovinek. Auuuu! Malo je manjkalo pa bi bil spet Auuuč!

    Kako so to lepi kraji! Skriti ob rečici Bači. Sicer ta konec dobro poznam. Mogoče še bolje iz vrha, iz planin! Nebesa so nad nami, le povzpeti  se je treba na njih.

    Peljeva se skozi skromne, a slikovite vasice Kuk, Znojile, Hudajužna, preko Koritnice v Grahovo ob Bači, kjer je za nama 70 km prijetne vožnje. In veselje, da je za nama že več kot pol kolesarske poti.

    Ne dolgo nazaj je tukaj potekal najtežji in najlepši slovenski gorski maraton GM40 – gorski maraton štirih občin (Bohinj, Cerkno, Tolmin, Železniki), skupne višinske razlike kar 5.800 m. Start tu v Podbrdu nazaj na Petrovo Brdo in na Koblo (1498 m n.v.) Pa spet spust na planino Kal in na sedlo Čez Suho tik pod Črno Prstjo. Sledi spust vse do Hudajužne pa spet vzpon na Porezno in nazaj dol v Podbrdo. Uf! Vsa čast udeležencem. Nekoč bi rada izbrala dovolj poguma!

    Garminček javlja, da sem pokurila že skoraj 2000 kalorij. Lačna! Bolj kot gledam številko bolj sem lačna in če ne bom dobila nič za pod zob bom padla iz kolesa. 80 km in Bača pri Modreju, kjer zavijemo desno proti Tolminu.

    Pravljičen Most na Soči. V lovu za hrano se ustaviva na desnem bregu v obetajoči gostilnici. A žal imajo samo pijačo in sladoled. Želodček bo moral na kaj konkretnega še malo počakati.

    Most na Soči

    Vroče je, sonce pripeka in midva spet vrtiva pedala proti cilju. Kot nalašč nikjer nobene gostilne. Ugotovim, da se je danes pričel  Soča outdoor Festival 2014 saj ob prihodu v Tolmin zagledava neobičajno veliko množico gorskih kolesarjev. Končno opaziva restavracijo v kateri si privoščiva zasluženo kosilo in pijačo ter daljši počitek.

    Pred nama je še kakšnih 40 km vožnje. V Tolminu se izogneva glavni cesti, ki je preveč prometna in zapeljeva skozi mesto v smeri Zatolmina proti Doljam, Gabrjem in Volarjem. Tu si lahko ogledate prelepa  korita Tolminke, Zadlaško oz. Dantejevo jamo v kateri naj bi pesnik Dante Alighieri našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija.  Prijetna pot se mestoma vzpenja in spet spušča v senci dreves s čudovitim pogledom na okoliške hribe in pogorje Kolovrat s Kukom in svojimi Nebesi, ki to niso, katerega pa sva prekolesarila že spomladi.

    Smaragdna-Soča

    Vasica Selišče in Kamno. V smeri proti vasi Ladra opaziva čarobno turkizno zeleno Sočo. Ob njej kolesariva vse do Kobarida in jo prečkava preko mostu ob katerem je križišče s potmi, ki vodijo v Drežnico, bližnji kamp in naprej proti Bovcu.

    sočica 2

    Kolesa usmeriva v klanec proti Kobaridu in Bovcu ter počasi prehitevava še počasnejšo kolono pohodnikov.

    Na 108. km sva v Trnovem ob Soči – eni od kajakaških postaj.

    Boli naju zadnja plat, a vztrajno goniva naprej po cesti, ki je speljana okoli  malce zapostavljene gore Polovnik.  Na 114. km sva na naslednji kajakaški postaji Srpenica in nato sledi Žaga. Ne morem se spomniti, kdaj nazadnje sva se s kajaki spustila po Soči? Ti konci so resnično pravljični in polni priložnosti za različne dejavnosti.

    Kajakaštvo-na-Soči

    Na ovinku pri mostu čez hudournik Učja je dobra gostilna. Gostilna in picerija pri mostu, z odličnimi postrvmi. Složno ugotoviva, da je ponovno čas za kratek počitek. Ura sploh še ni veliko, predvidevava, da bova v Čezsoči ob približno isti uri kot bosta prijatelja iz vode. Sta namreč navdušena kajakaša. Pred nama pa je samo še slabih 10 km.

    Oh, kako paše sedeti na normalnem stolu. Šele sedaj začutim, da sem utrujena. A še prijetnejši bo počitek pod staro jablano.

    Počasi se odpeljeva naprej proti Čezsoči in kmalu zavijeva desno v smeri Log Čezsoški ter konec mostu takoj levo proti Čezsoči. Če le rahlo dvigneš pogled  zagledaš najveličastnejši slap v Sloveniji in Evropi, Boka. Je namreč 106 metrov dolg in 18 m širok in še vedno raste.

    svinjak

    Midva pa se že peljeva po poti ob Soči, ki je več kot primerna tudi za tekaški pobeg. Idilična vasica okrašena z rožami in s razpoznavnim vrhom Svinjak v ozadju, naju pozdravlja.  In že sva na cilju.

    Pozdravljena Čezsoča!

    česod

     

    Povzetek poti: