Tekaške poškodbe stopala kot so žulji, otiščanci, črni in poškodovani nohti so nadloga vsakega tekača, ki malo več teče. Zadeve so izredno neprijetne zato jih je bolje preprečevati kot zdraviti.
Priporočam, da ste pozorni na sledeče zadeve:
- superge morajo biti za številko ali dve večji od običajne obutve, vendar nikakor ne prevelike,
- model superg mora odgovarjati vaši obliki stopala in tehniki teka,
- notranjost superg mora biti cela, stičišča naj bodo gladka, prav tako petni del,
- za tekmo in dolge teke nikoli ne obujmo popolnoma novih nogavic ali izrabljenih,
- pred tekmo in zahtevnejšim treningom si ne skrajšujte nohtov – to napravite vsaj tri dni prej,
- nohti morajo biti ravno prav dolgi,
- redno si odstranjujte trdo kožo z ostanki žuljev, saj se ravno na teh mestih stopala, žulji lahko ponovijo,
- po vsakem treningu preverite stanje stopal in ukrepajte,
- redno si delajte piling stopal z mešanico olivnega olja in soli,
- priskrbite si dobrega pedikerja in ga tudi obiskujte,
- na dopustu si privoščite veliko morja, naj ostanejo nohti naravni, brez laka, da se nohtnina utrdi,
- če imate možnost, si privoščite bosi tek po mivki in bodite tudi drugače veliko bosi.
Vse lepo in prav, vsi vemo kaj smemo in kaj ne, pa še vedno naredimo kakšno napako.
V prejšnjem članku sem pisala o izgubi nohta zaradi mehanske poškodbe oz. nastanka žulja pod nohtom, ki povzroči počrnitev nohtnine ter kasneje izgubo le-tega. Če boste tak primerek pokazali zdravniku vam bo skoraj gotovo diagnosticiral glivice, ki so sicer zelo trdovratne vendar vsaka obarvanost nohta še ni glivična bolezen. Sicer pa se dandanes ni potrebno bati, da vam bo zdravnik sploh kaj predpisal. Če pa že, obvezno preberite kaj piše na škatlici. Nekatera zdravila za zdravljenje te nadloge in katere celo oglašujejo (tablete, kapsule) so zelo škodljiva in bolj kot za želodec primerna za smeti.
Noht, ki nam ponovno zraste je občutljivejši in veliko bolj dovzeten za razne okužbe. Zraste lahko malo obarvan, neraven in se na koncu lahko plasti. V lekarni dobimo razna mazila in tekočine za utrjevanje nohtov, kar priporočam. Ne priporočam pa lakiranja sveže poškodovanih nohtov.
Nekateri tekači si takšne nohte preventivno zaščitijo s pudrom za noge, kremo, obliži in silikonskimi kapicami za palce. Slednjih ne priporočam, ker nimam dobrih izkušenj. Predvsem je to slab občutek, ker je palec praktično hermetično zaprt v plastičen žep in ko boste zaščito sneli, bo ubogi palec dvakrat ubog saj bo koža povsem zmehčana, bela in občutljiva. Vsak človek skuša napake, ki jih je nekoč storil popraviti in se jim v prihodnje izogniti. Tudi jaz sem to poskušala potem, ko sem izgubila svoj prvi noht na palcu stopala.
Glavni krivec so bile napačne superge. Sicer vrhunske in z vsemi karakteristikami predpisanimi za tekače dolgoprogaše.
Za enega od naslednjih maratonov sem si tako omislila širši model superg in večjo številko obuvala. Ter profesionalne tekaške nogavice. Pred startom sem si stopala tudi namazala s posebno kremo.
Med tekom sem sicer delno čutila nekakšno sumljivo dogajanje, vendar tudi v sanjah nisem pomislila, da bo rezultat takšen, kot je bil. V cilj nisem pritekla s časovnim rekordom maratona pač pa z rekordnim številom žuljev. Ta rekord še drži in ga nimam namena izboljšati.
Tistim s slabim želodcem prepovedujem branje nadaljevanja!
Po raztegu sem se usedla na betonski zid, da se bom sezula. Slutila sem katastrofo v supergah. Okoli mene družina ter cel kup prijateljev in naključnih firbcev. Najprej sem si odvezala vezalke in jih razrahljala. Dober občutek. Potem sem sezula desno supergo. Uf! Bele nogavičke so bile rdeče. Postopek ponovim na levi nogi, rezultat identičen. Najraje bi pustila nogavice na nogah. »Sedaj pa vsi stran pogledat!« Večina jasno ni ubogala. Ko sem sezula nogavice je bil pogled neopisljiv.
Pozor: nazorno!
Nohta nad palcema obeh nog privzdignjena in obdana z ogromnim mehurjem polnim sokrvice. Ponekod je iz mehurja tekla krvava tekočina. Ostali prsti so bili podobno napihnjeni, nohti dvignjeni, en ali dva nohtka sta mi celo stala pokonci. Nožni prsti so izgledali popolnoma deformirani. Nisem si jih upala niti dotakniti. Izgledalo je tako grdo, da me še bolelo ni. Bruce Willis bi bil ob meni mevža. Sploh ne vem kako sem odkrevsala do avta. Končen rezultat je bilo slovo sedmih nohtov vključno s tistima na palcih. Slike namenoma ne objavljam.
Si predstavljate čudovit pogled na moja stopala čez nekaj mesecev, ko se je zadeva polegla? En del nohtov je že kar takoj manjkal, torej jih ni bilo. Drugi del nohtov je bil črn, en palec mi je delno rasel. Kako sem sanirala zadevo si preberite v prejšnjem članku.
Sanacija poškodovanih stopal po nekaj mesecih še vedno ni dobra. Vsaj 10 mesecev je potrebno, da je zadeva kolikor toliko prebavljiva, da ne izgledaš v stopala kot škrbasta coprnica. Moreče. Pozimi še gre, kaj pa poleti? Kako sem sita zaprtih sandalov, mehkih čevljev, raznovrstnih “špagaric”… In na drugi strani vabečih novih sandalov in natikačev v omari, ki jih ne morem obuti. Ker se vidijo prsti!
Na srečo kozmetična industrija dela čudeže in nam pedikerji že nekaj let tudi na nogah naredijo umetne nohte, točno po navodilih in ne modnih zapovedih. Saj veste – tisto tekaško dolžino in obliko. Vendar svetujem, da se za umetne nohte odločimo le v skrajni sili. Dvomim, da je to zdravju prijazno.
Na koncu pa še nekaj: najpogumnejši tekači se zadeve lotijo tako, da si nohte enostavno izpulijo. Citiram: »Osebno sem si izpulil že vse nohte razen enega palca. Nekatere več kot desetkrat«. Česar ni, ne more boleti! Auuuuč!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 