Oznaka: starejši tekači

Ljudje strašno radi pametujemo. Žal večkrat tudi takrat, ko se nam o določeni zadevi samo približno sanja. Majčkeno sveti.  Kot se je na primer meni tistega leta, ko me je ujel Abraham.

V enega od takratnih člankov Praznovanje Abrahama,   sem vsa evforična zapisala sledeče:

“Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je  samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč. Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!”

Lepo, navdušena sem sama nad seboj. Ampak danes vem, da je pisanje kakršno je zgoraj eno navadno natolcevanje.

Jupi! Fino smo ogreti, 50 let ogrevanja in zdaj gremo na polno! Malo morgen, punca.

V en kratek odstavek  sem uspela natlačiti cel kup neumnosti.

Me prav zanima, kdo se ogreva 50 let. Segreva zemlja, človeško bitje pa nikakor. Motor bi že zdavnaj crknil in mi z njim.

Seveda, pisala sem v tekaškem smislu: veselo tečemo že petdeset let, dajmo še naprej.

Škoda, da ni vse tako preprosto. Škoda, da nismo ustvarjeni za 5000 let, v tem primeru bi ta moja trditev celo držala. Tako pa ne.

Po petdesetih letih življenja smo, dragi moji, že načeti. Eni bolj in drugi manj. In še nekaj. Tisti trenutek, ko dopolniš petdeset let se pripravi, kajti procent možnosti dogajanja “sranja” se bliskovito poveča. Tebi osebno in tistim okoli tebe, ki jih imaš rad. Tako pač je.

Če si prej petdeset let brezskrbno tekal po poljih in stezeh, po gozdnih livadah in mestnih uličicah, obstaja velikanska verjetnost, da se bo to končalo. Brezskrbnemu teku se bo priključila Skrb, katero boš sicer s tekom na trenutke rahlo omilil, ampak izginila ne bo. In tej Skrbi, ki ti visi nad glavo, se po petdesetih letih ogrevanja zelo rado pridruži še kakšna sitna, tečna, teta Poškodba. Nič posebnega. Ampak ves čas malo boli v križu. Desni ali levi kolk. Stopalo. Noben športni copat na lepem več ne odgovarja. Korak ni tako siguren, klen. Moč hitreje izpuhti, utrujenost se ne poleže tako hitro kot včasih.

Klančki se tudi preko sezone nočejo spustiti, tako kot včasih. In moč ter hitrost sta ostali nekje daleč.

Zelena solata je postala super kalorična, človek ima občutek, da se redi že samo, ko zavoha hrano.

Ogljikovi hidrati te skušajo že samo s tem, da jih pogledaš, spremeniti v okroglo žogo Marogo. Napihovalko.

Mišice. Mišice. So na lepem samo še spomin. Če bi jih človek želel ohraniti, bi moral vaditi z utežmi kot obseden 28 ur na dan. Pa vsi vemo, da toliko ur dan niti nima.

In pravijo: kjer je volja tam je pot! Po petdesetih letih in več ogrevanja, si naveličan teh floskul. Kjer je volja tam je pot.

Imam voljo. Pa vedno močnejšo dioptrijo tudi. Je mogoče zato pot bolj zamegljena?

Petdeset let ogrevanja prinese kar nekaj izkušenj. Doseženih in preseženih ciljev. Izzivov. Na lepem se človek vpraša: zakaj? Nenadoma določene stvari postanejo manj pomembne. Iz preprostega razloga, ker v resnici niso tako zelo pomembne. Ni več dovolj časa za vse. Prednost je potrebno dati pravim stvarem. Ali bolje: ljudem. Ker nismo večni.

Videti je, da nekako ni naključje, da so  starejši tudi videti nekoliko sitni in godrnjavi. Sitnarjenje in godrnjavost vodi v zdolgočasenost in depresijo. In vse to skupaj v razne bolezni. Take v telesu in v duši. Povem vam, da to pa sploh ni v redu.

Veliko bolje je zbrati vso svojo voljo in kreniti proti megli dokler se ne pokaže pot. Ko jo najdemo, bo že bolje. Potem bomo vedeli kam. In največkrat tudi kako.

Potrebno je pogledati na uro. In se ne pretvarjati, da je dvanajst opoldne, če manjka le še pet minut do polnoči. Ne bomo celo življenje vedno močnejši, hitrejši, boljši. Lahko smo pa modrejši. In najdemo pravo merilo za prave vrednote. In tudi v drugi polovici, ko postanemo zreli tekači (50 +), še naprej uživamo v življenju. Izzivih, tekih, tekmah, sprehodih, pohodih. V čemer koli kar nas osrečuje ali radi počnemo. Vendar moramo ostati realni. Sicer nam bo telo samo pokazalo, koliko je ura.

Sicer pa tekači vemo, kako to gre. Sprva je težje, ko pa enkrat pričneš in vztrajaš, potem je pot najdena. In čudovito je, če smo tudi v tem obdobju življenja toliko zdravi, da lahko tečemo. Zunaj. V naravi. Narava stvari vedno postavi na pravo mesto.

Če ne moremo teči – pa lahko vsaj hodimo.  Migajmo. Kakorkoli. Samo ne obsedimo.

Ampak, kaj sploh paničarim!

Saj imamo cel kup tekaških knjig, tujih in domačih avtorjev. Menda bodo pomagale, da razjasnimo to čudno skrivnost.

Kajti, roko na srce, tam zunaj je še vedno polno hitrih in močnih ter motiviranih tekačev, ki so že močno v drugi polovici proti stotki. In še vedno na polno uživajo v teku.

Življenje je kot maraton. Le da življenje po petdesetem niti približno ni kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Polovica maratona je za večino nas že krepko za nami.

Zato bodimo modri tudi ko tečemo. Čeprav je včasih težko. Vendar gre. Samo teči je potrebno s srcem.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka