TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Oznaka: tekaški nasveti

  • Tremopanika

    Tremopanika

    Ob pogledu na belo-zelen transparent mi srce vedno začne divje razbijati. Pa čeprav je reklama za kakšno drugo »zeleno« zadevo v barvah Ljubljanskega maratona. Ali ljubljanskih trojk. Ne glede na mojo udeležbo.

    Je maraton lahko rutina?

    Po prvem pretečenem maratonu me je skrbelo, če bom vztrajala. Postavljala sem si cilje: preteči maraton pri 42-ih, preteči pri 50-ih…  Zato je maraton na nek način je postal obvezen dogodek vsaj enkrat letno. Kot novo leto ali rojstni dan.

    Nekaterim dogodkom se živ človek ne more izogniti. Pa vendar nekako ne smatramo praznovanje rojstnega dne ali novega leta za rutino. Prav tako ne maratona.

    Čeprav, roko na srce, to z leti lahko postane. Če postanemo apatični, melanholični, naveličani vsega. Tega si ne smemo dovoliti. Moramo najti način, da se iz tega izvlečemo.

    Navadno pomaga prav tek. In še bolj tekaški cilji kot je na primer maraton. Sama z motivacijo nikoli nisem imela problema. Tek oz. gibanje v naravi potrebujem skoraj toliko kot zrak. In vsak maraton je vedno bil ne nekakšna nagrada za redne tekaške treninge.

    Maraton. Res je sicer, da je vsak maraton dolg 42.195 metrov. Nekateri jih v življenju pretečejo ogromno. Ker je prav vsak drugačen. Pa čeprav bi bil vedno enak, na istem kraju in ob isti uri ter enakem vremenu in pripravljenosti. Vsak maraton napiše povsem drugačno zgodbo. In poti (beri: treningi) prav tako.

    Možganov in naših občutij ter doživljanja pač ni mogoče okolupiti.

    Slab teden do maratona. Čas za dobro psihično predpripravo. Pregled tekaške trase, pripravo tekaške taktike, opreme, priprava prehranskega načrta pred maratonom…

    Čeprav  želimo in se trudimo vse organizirati in pripraviti kar najbolj optimalno, nas bo gotovo kaj presenetilo.

    Če dobro pomislim  je vsako leto isto. Čas gre vedno nekako narobe – ali se vleče ali pa prehitro mine. Zakaj bi ga torej zapravljala po nepotrebnem?

    Če bom pripravila kratke tekaške hlače, bo snežilo. Če bom pripravila dolge, bo pretoplo. Navadno se mi zgodi še kaj s supergami, podobno kot danes, ko sem na popoldanskem teku skoraj do kolen zagazila v gnojnico med tekom čez polje.

    Superge sem oprala, sedaj se sušijo. Pa bodo v redu ali se bo oblika deformirala? Jaz res ne vem. Vi tudi ne.

    Nagaja mi ura, če ji je verjeti, imam utrip kot slon ali želva. Samo še to se manjka, da uničim šilt na kapi.

    Gotovo je le eno: panika v zadnjih dveh dneh. Obvezno. Ali bolje – trema. In še bolje: tremopanika!

    Čudovito bi bilo to »tremopaniko« razporediti na vsaj deset zadnjih dni pred maratonom.

    A ne gre. Kot bi odmrli možgani.

    Saj je še dovolj časa. Ne da se mi razmišljati…

    In seveda je to tudi čas, ko moramo paziti na hrano. Kaj jesti.

    Kako poskrbeti za zadostne zaloge glikogena, hidracijo…

    Vsako leto pripravljam prehranski načrt, zbiram informacije, brskam po člankih… na koncu pa naredim kar nekaj po svoje misleč, da se držim reda in dogovora, ki sem ga sklenila sama s seboj, a v resnici je polno nekih prekrškov in izjem.

    Grozna sem! Če sem se sposobna zbrcati v superge kadarkoli s taktiko »ne poslušaj tistega glasu« je pri kršitvah s hrano podobno. Le da  tu ne poslušam pravega glasu.

    Po glavi mi brnijo sami recepti, kaj bi skuhala, spekla… na Kulinariki sem že skoraj abonirana. In še lačna sem ves čas! Saj vem, temperatura pada – apetit pa raste.

    Rit pa tudi.

    Čisto brez veze, da zaradi požrešnosti pokvarimo strikten tekaški trening in se še zredimo pred nastopom.

    Že tako in tako nisem tam, kot bi pravzaprav želela biti.

    Teh 14 dni bomo pa že še zdržali in jedli tako kot je treba, kaj ne? Ampak – kako že?

    Prehranske finte ali kako pripraviti telo na učinkovitejše kurjenje maščobe

    Zadnji teden pred maratonom bi morala preteči 30 kilometrov, da izpraznim vse glikogenske zaloge.

    Navadno se to ne priporoča, zadnji dolgi tek naj bi se pretekel vsaj 3 tedne pred maratonom. Tokrat pa en teden?

    Razmišljam, da bi to pač šlo. Greš ven, obuješ superge in odtečeš 30 km. Lepo mirno… zmeren tempo. To bi šlo.

    Ampak po tem treningu ne bi smeli pojesti prav nič ogljikovih hidratov. Nič ! Samo beljakovine, zelenjavo, sadje …  Pa saj to mi je všeč! Ogromna skleda solate in riba. Ogromna skleda solate in velik naraven zrezek… Ampak to je vse! Nobenih izletov v hladilnik in omaro več!

    Fino bi bilo, da tudi kavice ne (auč!) ter seveda nič alkohola (ni panike – pivo bo po maratonu še slajše).

    Lepši del pa pride na vrsto zadnje tri dni pred tekmo – ko pride na vrsto »carbo loading«. Navali na bele makarone, riž, palačinke …. Predvsem slednje bi šlo brez problemov! Zrezkov in rib bi se pa do tedaj lahko najedla že preko glave!

    Najhujša zadeva pri tem načrtu je strah, da se pregrešim in z enim grižljajem uničim vse. Ja, res! En grižljaj uniči vse! Tako pravijo strokovnjaki. In jaz jim deloma verjamem. To je isto kot zgodba o čokoladi in pršutu: bom en košček – na koncu izgine – vse!

    In potem bom na startu premalo spočita in brez glikogenskih zalog!

    Pa je to sploh zdravo za petdesetletno babnico? Kaj petdesetletno… kmalu šestdesetleno?

    Ne vem, res ne vem,  bom razmislila. Za tak načrt moraš biti resnično psihično trden, odločen, neomajen!

    “Ne! Ne bom čokolade! Ne, hvala! Ne bom poskusila te slastne, čudovite sočne torte! Ne, hvala!” Oh joj, ne vem če zmorem! Mi letos manjka motivacija?

    Ah, nehaj, no!

    Najbolje se je držati preverjenih zadev in ne eksperimentirati.

    Pred maratonom se je potrebno predvsem dobro spočiti. Se naspati. Dovolj piti in primerno jesti vsaj zadnje tri dni.

    Še pomembneje pa je: ostati zdrav! Le zdravi bomo na polno po maratonsko uživali!

    Konec oktobra je navadno veliko prehladov, viroz, grip in podobnih obolenj. Pazite se tudi poškodb!

    Če vas ujame kaj od navedenega priporočam, da se predvsem dobro pozdravite. Maraton je predolga preizkušnja, da bi se je lotevali na pol bolni. Nastop je lahko problematičen že samo zaradi pred kratkim prebolene bolezni, saj telo potrebuje kar nekaj časa, da si opomore. Če boste rinili z glavo skozi zid (in to ne tistega na 30 km) se vam lahko hudo maščuje. In potem res še dolgo ne boste mogli teči.

    Brez teka pa ni maratona, kaj ne?

    Na koncu naj vam zaupam še eno idejo. Mogoče bo pomagala tudi vam, da čas pred maratonom preživimo kar najbolj optimalno (beri: pametno!)

    Poiščite si svojo predmaratonsko mantro!

    Tako kot tisto spodbudno misel, ki vas v težkih trenutkih maratona žene naprej. Naj obstaja še ena za čas pred maratonom.

    Jaz jo imam!

    Originalni članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

  • Bovški maraton 2023- poročilo

    Bovški maraton 2023- poročilo

    Po petih letih sem spet stala na startu Bovškega polmaratona. In če sem si pred petimi leti rekla, da naj me koklja brcne, če ne bom prihodnje leto tekla v Bovcu tudi na maratonski razdalji moram priznati, da me je koklja dobro zgrešila.

    Udarila mimo za pet let in zgrešila tudi razdaljo.

    Pet let je tudi moja doba brez maratona. Kar verjetni ne morem! In letos skrajni čas, da to obdobje presekam. Pred dvajsetimi leti sem namreč pretekla svoj prvi maraton v Ljubljani in sama sebi bi se zdela zelo velika zguba, če ga letos ne bi pretekla ponovno. Pa čeprav čisto počasi. Pa čeprav pridem čisto zadnja na cilj – ampak najprej moram priti do starta. Zdrava in cela.

    Zato sem torej v soboto, 16. septembra 2023 stala na startu Blitz Bovec maratona. Bolj zadaj. Počasna kot polž. In odločena, da se na tej tekmi stestiram na polmaratonski razdalji, če sem sploh za na start maratona v Ljubljani.

    In kako sem trenirala? Veliko manj kot pred dvajsetimi leti. Tečem le trikrat na teden in vključujem veliko hoje v hrib oz. pohodništva. Tistih dvajset let žal ni čisto brez veze. Potrebujem veliko več regeneracije, veliko manj hrane, ker se kar redim oz. ne morem shujšati ter predvsem več vaj – pretežno razteznih – za celotno telo. Dva teka med tednom sta krajša in sta predvsem “igranje po tekaško” s hitrostjo ali bolje počasnostjo. Ob nedeljskih jutrih pa je čas za moje daljince, ko se izgubljam po poteh PST-ja.

    Kmalu po uvedbi daljincev nad 20 km sem ugotovila, da moj plan, ki vključuje število kilometrov, ki bi jih morala preteči, ne deluje. Sem prepočasna! Z grozo sem namreč ugotovila, da sem bila v času, ko sem na primer pred desetimi leti pretekla polmaraton – šele na 14. kilometru. Tako je sedaj moj plan za maraton koregiran iz kilometrov na čas. Daljince v nedeljo tečem npr. “tri ure”. Zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je tudi to, da za 30 kilometrov potrebujem toliko časa kot sem pred desetimi leti potrebovala za cel maraton. Še malo več.

    Ogrevamo se. Ogrevanje vodi znanec iz resničnostnih šovov Matic. Žal je vsaj polovica vaj zame neprimernih. Delam po svoje.

    Postavim se zadaj, moj najljubši maratonec mi vlije moč kot po navadi. Brez njega me naj tej tekmi ne bi bilo. Hvaležna sem mu. Vedno je z menoj na startu in na cilju. In včasih se pojavi tudi kje na trasi. Nikoli ne vem, kdaj ga bom kje zagledalo.

    Počasi stečemo.

    Odločena sem, da na začetku ne bom tekla hitreje kot sedem minut na kilometer. To je “hitrost” s katero imam namen opraviti z maratonom. Če mislite, da je to tako počasi, da to sploh ni tek vam moram zatrditi, da se motite. Tečeš lahko še počasneje.

    Prva polovica trase polmaratona je hitra, saj se teče navzdol. Zato je bil tudi moj tempo hitrejši vendar sem ves čas pazila in kontrolirala hitrost. Kar sploh ni bilo težko predvsem potem, ko se je trasa zravnala.

    Profil proge – polmaraton Bovec

    Lepo je bilo teči tam med gorami. Občutek sem imela, da je bilo ljudi precej manj kot pred petimi leti. Morda le lažni občutek, ker sem startala med zadnjimi. Pred petimi leti namreč še nisem bila takšna počasnela.

    Tekači smo tekli lepo narazen, nobene gneče, gosposko. S še dvema tekačicama smo kljub temu tekle skoraj ves čas skupaj. Na postajah z vodo smo se izgubljale in kasneje spet srečavale.

    V vasi Srpenice smo odvile med hiše, ena od njih kar po telefonu razlaga nekomu, da bo danes moral pač sam skuhati kosilo, ker je šele v Srpenicah! V tej simpatični vasici nas je pričakalo kar nekaj navijačev. Skušam suvereno in strumno teči. Otroci, babice, vaščani … pa me vpraša gospa ob poti: ” Ali ste ve zadnje?” Verjetno mi je padla čeljust čisto nekam dol ampak nekako mi ji je uspelo odgovoriti, da upam, da ne.

    Nauk za navijače: nikoli ne vprašajte nobenega tekača na tekmi, če je zadnji!

    Seveda nismo bile zadnje! Kar nekaj jih bi moralo še biti za nami. Vsaj tisti, ki so se v prvi polovici polovičke maratona precenili in že tam praktično shodili. Pa tudi če bi bile!

    No, na razburjenje sem raje hitro pozabila, saj smo pritekli na makedam, ki vodi proti Soči in je potrebno biti pazljiv. Gleženj imam namreč še vedno rahlo otečen in lepo zavit v bandažo. Pritečemo do stopnic, ki vodijo do brvi čez Sočo. Tokrat ni nobene gneče in lahko celo prav počasi stečem preko brvi… na sredini vseeno raje shodim, saj imam občutek, da me bo katapultiralo v zrak in nato v Sočo.

    Pot po drugi strani vodi v Log Čezsoški, gneče ni nobene. Občasno koga prehitim, tečem enakomerno, ni mi hudega.

    Na mostu ob slapu Boka sem na “domačem terenu”. Tu sem že večkrat tekla svoje jutranje teke, kadar sva bila pri prijateljih v Čezsoči. Občudujem Svinjak, njegov vrh smo osvojili julija 2020, super tura. Cerkev v Čezsoči se kar noče pojaviti sicer je pa to takooooo dooooooolga vas. Tokrat navijači niso tako ekstremni kot pred petimi leti v nalivu. Mogoče so se le naveličali, saj smo očitno med zadnjimi.

    Foto: Blitz Bovec maraton Testna tekma, poročilo

    Pritečemo do razkrižja, kjer se maratonci ločijo in gredo po svoje. Mi softiči pa gor v breg. Pomislim, da se že zaradi tega splača na cel maraton v Bovcu. “Bom šla drugo leto”, delam plane brez krčmarja. Nekam vroče mi postane in pljuča postanejo majhna, moči mi vlijejo fantiči, ki ob progi navijajo Chucka Berryja – Go, Johnny, go! Me je kar pognalo, celo toliko sape mi je ostalo, da sem fantičem zaklicala “Hvala fantje, super muska!”, kar me je sicer ubilo ampak sem v najpočasnejšem možnem tempu odpuzala do ovinka … in shodila.

    Nagnjena naprej, maham in si pomagam z rokami… mislim, da nisem čisto nič počasnejša kot prej, ko sem mislila, da tečem.

    Takrat pa , glej ga zlomka, kot po navadi, ko najmanj pričakuješ: “Gremo, Mojca !” “Ajde, še malo, gremo, Mojca!” In grem… in spet “tečem” in sopiham gor v klanec in upam, da ga bo konec in ko bi le bil še kje kakšen ovinek, da se skrijem za njim in vsaj za hipec spet shodim, ker mi bo razgonilo pljuča v prafaktorje.

    Pa je že ob meni “DEJMO, MOJCA!” , pa dejmo Mojca si mislim in puzam gor, gor, gor v nebesa… nasproti pride ženska in mi reče, samo še malo, na vrhu je voda in res je na vrhu voda. Požirek. Voda se mi zaleti. Še malo poplaknem. In odpuzam dalje, mimo picerije, proti Bovcu, v križišču gre malce navzdol in potem spet navzgor. Fotograf me slika, hvala bogu slike nisem nikjer našla in potem je letelo do cilja.

    Dobim medaljo, vesela sem… ampak ni nobenega mojega.

    Vseeno sem hitreje tekla kot je moj Fric hodil. Ni trajalo dolgo, da mi je čestital rekoč: “Dobra si!” Kaj pa vem, si mislim. Prišla sem pa le. Tudi hodim normalno, nisem sesuta, čisto ok. Testna tekma za maraton je uspela. Za 22,3 km sem potrebovala 2 uri, 30 minut in 45 sekund. Za limit v drugi krog v Ljubljani bo dovolj.

    Na stojnici točijo zastonj pivo! Spijem dva kozarčka in nič mi ni. “V Ljubljano grem!” se veselim. Kasneje izvem, da je bilo pivo brezalkoholno. Odličnega okusa.

    Bovški maraton v cilju polmaratona
    Foto: osebni arhiv Bovški maraton – v cilju polmaratona

    Sedaj pa po pameti do maratona.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

  • Tek in otroci

    Tek in otroci

    Odločili ste se, da boste tekli. Mogoče se želite udeleževati različnih tekaških tekem. Ali pa ste si za cilj postavili, da pretečete svoj prvi maraton. Odločitev, da boste pretekli maraton pa ne zadeva le vas ampak tudi vaše bližnje. Družino. Vaše otroke!

    V kolikor imate otroke je to lahko še en velik plus za lažje doseganje cilja. Prvega maratona. Zavedati se morate, da trening tekača, ki ima družino z malimi otroki ne more biti identičen treningu nekoga, ki družine in/ali otrok nima. Kar pa ni nujno, da predstavlja večji problem. Lahko postane prednost.

    Tek in otroci, osebni arhiv

    Tek je dejavnost preko katere otroci lahko spoznajo, da je trud vedno poplačan. Zato morajo biti tudi otroci vključeni v projekt “Prvi maraton”. Morda bodo nad vašo idejo in odločitvijo še bolj navdušeni kot vi sami. Vključite jih aktivno v oblikovanje svojega treninga.

    Kako? Pogovarjajte se, planirajte skupaj. Na ta način vas bo otrok podpiral, ko se boste odpravili na svojo dolgo tekaško turo, saj se ne bo čutil odrinjenega. Podpiral vas bo in vas ob koncu teka spraševal, kako je šlo. Treninge in tekme bo podoživljal z vami in vas skušal posnemati. Če ne v teku – v vztrajnosti.

    Kaj je lahko za starše večja motivacija kot iskreni ponos lastnih otrok? Otrok, ki so neskončno ponosni na vas? In nase?

    Tek je namreč tako zelo pošten kot le malo stvari v našem življenju. Kolikor vložiš – toliko dobiš. In prav ničesar ne moreš izsiliti in prigoljufati. Tek je maraton življenja. Poln vrhuncev in padcev, bojevanja samih s seboj in z okolico, smeha in solz … Tako v življenju kot pri teku ne gre brez truda.  Moraš se potruditi. Moraš napeti svoje moči, stisniti občasno zobe, obuti superge tudi takrat, ko se vsi ostali poskrijejo v hiše in zavijejo v tople odeje. 

    Kako naj tečejo otroci

    Tek in otroci, osebni arhiv

    Ne silite svojih otrok v dolge neprekinjene teke ali resne treninge. Otroško telo se namreč še razvija. Otroci naj tečejo v okviru igre. Tekaška abeceda je idealna za kaj takega. Sicer je pa tek dobra podlaga za celo vrsto športov.

    Otroci se lahko z vami udeležujejo tekaških tekmovanj. Na večini so namreč tudi otroške kategorije. Tu naj bo predvsem vodilo udeležba in ne uvrstitev.

    Brezplačni tekaški trener(ji)

    Vpišite otroke na atletiko ali kakšno podobno dejavnost. Če bodo otroci trenirali atletiko izkoristite zadevo in naj otroci novo znanje in vaje prenašajo na vas. Na tak način imajo otroci podvojen trening ter so še dodatno motivirani. Preizkusijo se lahko še v vlogi trenerja. Vi pa imate brezplačnega tekaškega trenerja! Gotovo se boste naučili česa novega. Tudi naju sta ravno hčerki naučili tekaške abecede. Skupaj smo delali tekaške vaje, tekmovali in se na veliko “kecali”.  In kakšno veselje je to šele za otroke! In motivacija za vse!

    Naložba za prihodnost

    Otroci bodo spoznali tek. Morda ne bodo ravno tekli z vami in se udeleževali tekmovanj. Vendar pa bodo vedeli kaj je to “tek”! Vedno je na razpolago, da pomaga rešiti kakšen problem. Vsak problem je namreč s tekom – ali še bolje: po teku – manjši.

    Tek in motivatorji

    Zapomnite si. Otroci so naši največji motivatorji. Veliko večji kot vsa znana imena tega sveta! Samo tega se moramo zavedati najprej odrasli in jim to dopustiti biti. Nikoli jih ne odrivajte stran od sebe! Vključite jih! Tecite s svojimi otroci. Obveščajte jih o svojem napredku. Bodite jim vzgled.

    Zavedajte se, da vaša uvrstitev na tekmi ni tako pomembna kot sledi, ki ste jih s svojimi tekaškimi treningi pustili na otrocih in družini. Ne pozabite: najpomembnejši so otroci, pomembni so vaši partnerji, pomembna je družina in šele nato vse ostalo. Postavite si prave prioritete. In ne bodite obsedeni! Saj veste: ljudje odhajajo, le stvari ostajajo.

    Tako. Potem, ko imamo za naš prvi maraton resnično vse urejeno in poskrbljeno, ko smo v svojo odločitev prepričani in vemo, da delamo edino pravilno ter povsem brez škode za družino in naše zdravje, potem vemo, da smo na pravi poti do maratona. Prišel je čas, da resnično pljunemo v roke. Ups! Pod noge. 

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

  • TEKAŠKI PLAN ZA MARATON – PREKINITEV

    TEKAŠKI PLAN ZA MARATON – PREKINITEV

    Vsak tekač, ki je že pretekel maraton ali pa tekač, ki se ga trudi preteči že leta se zaveda, da je ena od zmag že ta, da se lahko postaviš na start.

    Na startu maratona pa lahko stojiš le, če imaš za seboj dovolj tekaških kilometrov ali bolje: treninga za maraton.

    Sama sem jih pretekla štirinajst. Štirinajst uradnih maratonov, štirinajst maratonskih razdalj. Zadnjih pet let pa ostajam brez kraljevske razdalje. Zato je bila letos želja po še enem maratonu toliko večja. Petnajst je pa tudi lepa številka :).

    In kako kaže? Slabo. Še slabše postane, ko pogledam v svoj tekaški plan za maraton.

    Ne smem teči. V bistvu, ne morem teči … dolgo. Telo ne pusti. Sama sebe sem sita, da spet začenjam s pisanjem kako sem na teku padla, si natrgala ramenski tetivi. O tem ste lahko brali. V marcu sem imela dvotedensko tekaško pavzo. Rama pa še vedno ni dobra. Ampak tekla sem vseeno. In prav dobro mi je šlo.

    V juliju me je spet “usekalo v križu”. Lumbago. Postaja že moj stalni spremljevalec. Tokrat o podrobnostih ne bom, ker sem nekaj zgodb na to temo že napisala. Žal. Naj napišem le, da se me je lotilo na počasnem sprehodu na morju (nisem tekla, skakala, plezala).

    Vse se mi je lepo poklopilo s fizioterapijo za ramo tako, da me je fizioterapevtka hitro spravila k sebi. Vzela si je tudi veliko časa in mi natančno pojasnila stvari, ki jih sama že leta vem in jih ne slišim rada. Očitno mi telo zaradi moje ignorance to tudi vedno pogosteje sporoča samo. In očitno lombaga s tekom ni mogoče pozdraviti.

    Tekla nisem skoraj mesec dni. Sedaj tečem kratke razdalje, počasi, po mehki podlagi. Kot včasih. Pred tridesetimi leti.

    Pridno delam vaje za ramo in hrbtenico. Nekatere še vedno iste kot pred vek kot štiridesetimi leti. Postopoma dodajam vaje za moč. In iščem pomoč. Zdi se mi, da mi sami ne bo uspelo ter da potrebujem pomoč strokovnjaka, ki se bo mojemu stanju znal posvetiti in ki ga ne bo zanimal samo denar. Takih pa je malo. Nekaj sem jih že preizkusila pa je bil vse skupaj le stran vržen denar. Malo me skrbi, da za EMŠO pač zdravnika ni. Ali pač.

    Maraton mi je leta predstavljal predvsem “češnjico na tortici”. Nagrado za pridno tekanje preko celega leta. Vsaj tako sem mislila. Ostala bom pač brez češnjice. Itak imam raje torte. Ampak moram priznati, da mi maraton pomeni več kot le to. Maraton je tako zelo moj, našla sem se v tem.

    Nekoč sem zapisala: “Maraton je življenje. In tek je kri.” Torej, dokler še lahko tečemo je vse v redu.

    Ne vem kaj naj napišem na koncu. Z glavo skozi zid ne bom rinila. Se ne izplača, ker je na tak način poraz zagotovljen. Pa vendar. Ko tečem se počutim živo. Močno. In svobodno. Le kako naj potem preneham teči?

    Dragi moji. Uživajte v gibanju in zavedajte se, da ni nič samoumevno.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

  • Trma in vztrajnost

    Trma in vztrajnost

    Lepa reč. O vztrajnosti je bilo že ogromno napisanega. Odtipkajte v Google pa boste videli.

    Kaj pa trma? Zadetek v Googlu bo precej skromnejši. In še tistih nekaj linkov se bo navezovalo na … otroško  in seveda – žensko trmo.

    Pa smo tam! Zato želim na vsak način nekaj o tej temi napisati tudi sama!

    Ampak preden nadaljujem poglejmo, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ v nadaljevanju):

    tŕma -e ž (ŕ)
    1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: ni mi bila všeč njegova trma; premagati trmo; otroška, ženska trma / ekspr. izbiti, iztepsti komu trmo; vztrajati v trmi / ekspr.: trma ga je držala bil je trmast; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel
    ● obdobje trme pri otroku obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih
    // ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo; delal je z občudovanja vredno trmo vztrajnostjo
    2. ekspr. trmast človek: težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje zelo je nepopustljiv / kot psovka s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta

    Trma – Photo by Ketut Subiyanto on Pexels.com

    vztrájnost-i ž (ā)
    lastnost, značilnost vztrajnega:občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja
    // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti
    ♦ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka

    Celotno geslo Sinonimni Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče

    vztrájnost -i ž

    fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti

    Vztrajnost – Photo by Pixabay on Pexels.com

    Definiciji sta različni. Cel kup podobnih besed, katere različni ljudje razumemo – različno. Vsak po svoje.

    Pa vendar sta si ti dve lastnosti, trma in vztrajnost, tako zelo sorodni. Prepričana sem, da bi bil dovolj že pridevnik. Ampak potem bi slovenski jezik bil za eno besedico manj bogat. Očitno tega nočemo.

    Vrnite se  v otroštvo. Vi v vašega, jaz v mojega. Pa nič hudega, če nismo ista generacija. Otroci in starši smo globoko v sebi  vsi enaki ali pa smo si vsaj zelo podobni.

    Gotovo smo v otroški dobi neštetokrat slišali tisto: »Ne bodi tako trmast! Poglej kako je trmasta!« Ali celo kaj hujšega: »Izbij mu / ji to trmo iz riti!« In v odrasli dobi izrekli.

    Ter slišali ali celo izrekli, ko je bila za podobno ali celo isto dejanje odrasla oseba nagrajena s stavkom: »Ta pa je vztrajen!«

    In na določeni stopnji razvoja spoznali: »Halo! Če sem trmast sem torej vztrajen!« To je torej nekaj dobrega. Pozitivnega. Trma ni vedno nekaj slabega.

    Zdrava trma in vztrajnost – kje je tu razlika? Obe lastnosti nam lahko pomagata v življenju. In to – zelo! In vedno se bodo našli ljudje, ki bodo eno ali drugo lastnost želeli izničiti, preoblikovati, izkoristiti sebi v prid.

    Ampak jaz pišem o teku. In res je, da je tek življenje. Če tako hočemo. Če smo dovolj vztrajni in če smo dovolj trmasti. Ob predpogoju, da smo zdravi in nepoškodovani.

    In, da! Maratonci rabimo oboje. Saj veste – včasih je treba tudi z glavo skozi zid. Še posebej tam okoli tridesetega kilometra.

    Lahko smo vztrajni in se držimo tekaškega ali kakšnega drugega načrta pa vendar brez tiste tekaške trme ne bomo nikamor prišli. Včasih ne gre vse le na lepo, brez problema – včasih je treba stisniti zobe in velikokrat pridemo na cilj samo  s tisto vrsto trme, ki so jo nam v otroštvu očitali odrasli. Ali pa smo jo morda prevečkrat sami očitali svojim otrokom.

    Grem – in pika! Hočem do tja! Želim in bom to dosegel.

    Kdo  in kje je tisti, ki bo nekomu sugeriral kaj je dobro zanj ali za neko skupino ljudi? Kdo in kje je tisti, ki si mi dovoli oziroma upa ukazati kako naj treniram ali kako naj živim? Nihče ne more nikogar dovolj dobro presoditi, oceniti, poznati. Kje je ta brihtnež? Kdo je ta genij?

    Kar je dobro zate morda ni dobro zame. Konec koncev vse izhaja iz naših želja. Praželja. In iz našega psihofizičnega stanja.

    Vsi imamo v svojih prsih svoje edinstveno srce.  V srcu je skrita duša. Naša. Edinstvena. Nihče je ne pozna. Še sami  včasih ne. Ker si to ne dovolimo. Morda si ne upamo. Smo že preveč zavedeni, uokvirjeni, zaslepljeni?

    Ja, res je. Jaz pišem o teku. In tek je življenje. In res je. Včasih malo preveč filozofiram. Ampak v življenju je tudi to včasih potrebno. Sicer pa nekateri od tega celo živijo. In zakaj ne bi? Na ta način nam včasih zapletene stvari postanejo čez noč kristalno jasne. Ali pa vsaj malo jasnejše. Ali pa ravno obratno.

    Nisem psiholog.  Sem preprosta ženska. Mama dveh odraslih hčera.  Družina mi pomeni največ na svetu.  In, da. Rada tečem. Tek bistri misli. Zato vem. Vem, da se tista lastnost, ki jo SSKJ opisuje kot “vztrajnost” rodi iz otroške trme! Zato je ne smemo zatreti. Nikoli!

    Ne ubijte TRME v otroku! Ker jo bo v življenju še kako potreboval.

    Photo by jonas mohamadi on Pexels.com

    To seveda ne pomeni, da svojemu otroku dovolimo vse. Uporabljati je potrebno samo zdravo pamet! Nič ne bomo naredili, če svojemu otroku ne postavimo meja in ga vzgojimo v razvajenega “pamža”. Le ubiti ne smemo njegove kreativnosti in radovednosti!

    Le tako bo namreč lahko kot odrasel človek ostal zvedav in kreativen. In kot takšen srečnejši in vedrejši v življenju.

    Pravzaprav smo lahko takšni vsi!

    Samo ozrimo se vase. Še več! Poiščimo v sebi tisto svojo otroško vnemo, trmo! Prisluhnimo ji! Vodila nas bo do naših skritih, zakritih in morda že pozabljenih želja. Saj veste! Kjer je želja – tam je pot! Če je želja pristna in dovolj velika, bo postala naš cilj in motivacija. In  svojo željo bomo dosegli z vztrajnostjo. Trmo. Vnemo. Kakorkoli. Je težko. A vredno. In nikoli ni prepozno!

    Včasih se je treba prebiti skozi zid. Skozi navidezno resničnost! Tako, da te to ne ubije. Da preživiš. Drugače! Kajti zidovi so. Visoki. Trdni. Predvsem v naših glavah. In v glavah večine okoli nas!

    In ne! Ni samo tekaški zid. Včasih mora biti tudi kakšna buška. Čeprav jaz v resnici samo pišem o teku.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

  • TEKAŠKI PLAN ZA MARATON (1. – 16. MAJ 2022)

    TEKAŠKI PLAN ZA MARATON (1. – 16. MAJ 2022)

    Za nami je 12-tedenski tekaški bazni program. Če smo se plana vsaj okvirno držali potem smo v tem trenutku sposobni preteči polovico maratona.

    V kolikor nam je teklo vse kot po maslu smo morda izgubili tudi vse odvečne kilograme, ki smo si jih nabrali med zimo (cca 2-3). Meni osebno to še ni uspelo povsem, tako da me to veselje še čaka. Ni pa posebne panike. Z rednim treningom in zdravo prehrano to ne bo večji problem. Samo na tiste nesrečne tortice in čokoladice moram pozabiti. Ali vsaj razpoloviti 😉.

    Pa poglejmo kaj nas čaka v naslednjih dveh tednih:

    NedeljaPonedeljekTorekSredaČetrtekPetekSobota
    1.5.222.5.223.5.224.5.225.5.226.5.227.5.22
    Počitek15 – 18km Počasni tekPočitek5km JoggingPočitek11-13 km Tempo tekPočitek
    8.5.229.5.2210.5.2211.5.2212.5.2213.5.2214.5.22
    Počitek20 – 23 km Počasni tekPočitek5km JoggingPočitek9km Tempo tekPočitek
    Tekaški plan za maraton

    Pred desetimi leti sem pretekla svoj najhitrejši maraton (3:24:31) in v neizmerno veselje mi bo, če ga letos odtečem »samo« eno uro počasneje. Sicer pa mi je glavni cilj predvsem, da ga sploh pretečem in presekam z nizom »mrtvih« let nastalih deloma zaradi poškodbe in pandemije ter posledično odpadlih prireditev.

    Tekaški plan ni enak tistemu izpred desetih let, mu je pa podoben, ker je kratkočasen. Bazira na Gallowayu in njegovih resnicah ter novejših spoznanjih vezanih predvsem na dolžino teka ter dejstva, ki jih starejši tekači ne smemo spregledati: daljši čas regeneracije in konstantnost teka. Vključila sem svoje izkušnje in upam, da koristijo tudi vam.

    V naslednjih štirinajstih dneh bomo padli v rutino, ki bo sledila še nekaj naslednjih tednov. Ta rutina je taka, da se je prav po otroško veselim, torej: »nič bat«, fino bo in nikakor ne dolgočasno.

    Tekli bomo najmanj 3x na teden. Enkrat nas bo razveselil dolgi tek v počasnem tempu ob ponedeljkih, kratek 5-km tek za dušo (jogging tempo) ob sredah  ter ob petkih tempo tek, da z novimi močmi skočimo v vikend, ki bo namenjen drugim aktivnostim.

    Ves čas pa imejmo v mislih svoje počutje ter tek temu prilagodimo.

    Začeli bomo s počitkom, kot se za praznik dela spodobi. Ne bomo ležali doma na kavču ampak gremo s prijatelji in družino na bližnji hrib.  Sledita dva dneva počitka ter krajši tek za dušo. V petek pa poskusimo s tempo tekom. Tempo si izberite glede na počutje vendar tako, da ne boste ves čas tekli npr. v počasnem tempu ampak poskusite hitrost malce menjati. Npr. pričnite počasi nato skušajte dva ali tri kilometre teči hitreje (vendar ne na polno!) in nato spet počasneje. Naj bo zadnji kilometer hitrejši.

    Počasi namreč pričnemo razvijati hitrost. In moč. Več o tem naslednjič.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

  • Tek in astma

    Tek in astma

    Gotovo maratona ne bi nikoli želela preteči, če mi tek ne bi bil tako zelo všeč.

    To seveda ne pomeni, da med tekom ves čas uživam. Tek je bolj kot užitek nekakšno delo ali še bolje:  garanje.  In tisto najboljše vedno pride šele na koncu. Ko se ustaviš.

    Sicer mi je všeč še marsikaj.

    Všeč mi je, kadar se utrujena zleknem v fotelj. Ali se lotim banjice sladoleda od katere se le s težavo ločim.

    Všeč mi je pospravljati stanovanje ali puliti plevel na vrtu, pometati okoli hiše. Likati in obešati perilo.  Rada pleskam! Skušam celo kaj popraviti. Rada berem, pletem, šivam. Rada kvačkam, plešem, pojem.Poslušam dobro glasbo. Pečem in pojem, spet.  Skoraj bi pozabila: tudi rišem rada! Pa pišem – itak! V rimah ali brez. Da le črke letijo sem ter tja. Ker mi je v užitek. Vse našteto! Pa še kaj! Krasno za dušo, malo manj za telo.

    Ampak po nobeni od gornjih dejavnosti se ne počutim tako dobro kot po teku. Živo! In daleč najboljše se počutim takrat, ko dam vse od sebe. Ko praktično trpim in se priganjam  v hitrejše obrate. In ob tem na nek način uživam. Če ne drugače ob misli na konec treninga ?

    Večkrat mi kdo reče, ti že lahko tečeš, ko pa v teku tako neizmerno uživaš. Takrat se kar malo zamislim. Kaj je za koga užitek in trpljenj ter kaj je čemu vzrok ali posledica? No, sicer pa vsi vemo, da so nam najljubše stvari tiste, za katere se je potrebno potruditi.

    S tekom do zdravja

    Skrbi so manjše, počutje tako fizično kot psihično je boljše. Vedno izgine glavobol, uspešno saniram ali preprečim prehlad in morebitne nadaljnje bolezni, ki iz prehlada lahko sledijo. Hrbtenične bolečine nastale zaradi sedenja v službi – popustijo. Da seveda ne govorim o ostalih dolgoročnih pozitivnih vplivih, ki jih tek ima na človeško zdravje. Zaradi tega in še marsičesa drugega, mi je tek res všeč. Veste, po teku se bolje diha! Lepše in lažje živi. Meni pomaga dihati s polnejšimi pljuči.

    Astma

    Nekateri ji pravijo tudi naduha. S to boleznijo sem se najprej srečala posredno, imel jo je moj stari ata. Vodil me je na dolge sprehode za Savo. “Greva za prod”, je rekel. In sva šla nabirat šmarnice, tavžentrožo, mavrahe ali pa gledati cigane. Jap! Bilo je malo grozljivo videti v živo njihov tabor, sploh, ker so nas otroke včasih strašili, da nas bodo odnesli cigani, če ne bomo pridni. Včasih sva šla  v hrib čez Savo na Tabor, Rašico in v Gmajno. Jedla borovnice, jagode, kislice. Pa repo. Seveda repa ne raste v gozdu in na travnikih. Raste pa ob travnikih, na njivah. Občasno sva si kakšno “sposodila” ali bolje rešila, da ne bi zgnila. Ne! Nisva rabutala!

    Takrat je težko dihal in me opozarjal: “Ne jej v klanec, boš dobila naduho!”

    Ubogala sem ga. Pa sem jo vseeno dobila. Kasneje, ko ata ni bilo več.

    Zaznamovana

    Dušenje. Dvakrat v obdobju enega leta sem pristala na urgenci že v rahlo indigo barvi. Slišati sem bila kot kakšen ubogi mnogo pretežek Mops. Injekcija ter nato cel kup zdravil. To je bilo obdobje, ko sem naravnost vzljubila žajbel. Se spomnila atove “tavžentrože”.

    Diagnoza : alergijska astma.

    Takoj sem si kupila knjigo Življenje z astmo. In jokala kot dež, ko sem jo prebirala. Težje aktivnosti prepovedane. Med njimi je bil tek. Sama sebi sem se smilila in imela ves čas pred očmi rumeni zdravniški karton z napisom ob mojem imenu: ASTMATIK!

    Brala sem knjigo, se smilila sama sebi, hropla in sopihala ter počasi hodila in se počutila kot obsojenec na astmo, kot bolnik na smrtni postelji. Prepričana, da me na koncu mojega življenja čaka: zadušitev!

    Pulmologinja mi je odsvetovala tek skupaj z vsemi bolj konkretnimi aktivnostmi. Priporočala je le hojo in plavanje. Glede na to, da nisem bila sposobna sama prehoditi petih stopnic, ki so me ločile do vhoda v zdravstveni dom, niti ni bilo tako čudno.

    Še ena stopnička do maratona

    Hropla sem kot stari meh… hropla in počasi hodila. Ter jedla vsa predpisana zdravila. Osem različnih je bilo. In še počasneje je hropenje in piskanje izginjalo. Hoji sem dodala tako za preizkus:  ščepec teka… in spet hropla. Hropla sem torej v vsakem primeru in ugotovila, da mi torej tek ne škoduje! Stanje se mi s tekom ni poslabšalo.

    In potem sem malo več hoje začinila z več teka. In še več. In več!

    Nakar se je po slabih dveh letih pričel dogajati  čudež. Hropenje in piskanje je izginjalo. Se spet pojavilo … in izginilo … vedno redkeje. Ker sem vedno hitreje opazila simptome! In stopila PO PAMETI “na gas”!

    Astmo sem ubila s tekom

    Foto: osebni arhiv – Astma in tek

    Tek je energija. Nekakšen antioksidant.  Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo!  Tudi astmo, ki se mi je pojavila v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja (na pol poti do Abrahama), sem ubila s tekom.

    Postopoma. To sicer ni bil Zavčev “knock-out”. Bolj  frcanje.

    S tekom sem premikala mejo dušenja in si na nek način širila pljuča. Sprva me je pričelo dušiti po  prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem . Vztrajala sem in kot po čudežu  – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi (moj tedaj že mož  mi je dejal, da pljuvam kot “star dec”) –  lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato sem rada tekla dolgo in daleč. Mogoče sem ravno zato tako navdušena nad maratoni? Če sem tekla dalj časa sem lažje dihala. Zadihati s polnimi pljuči – resnično s polnimi pljuči – čisti užitek! Občutek kot bi dejansko pil in ne dihal zrak.

    Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 mt nad morjem.  Ko pocrkajo pršice! In višje kot greš, lažje dihaš. Dokler zrak resnično ni redkejši.

    Srečneži, ki astme nimate, cenite in čuvajte svoje zdravje!

    Življenje z astmo

    Napisala sem, da sem astmo ubila s tekom. Ubila sem astmo! To žal ne more biti res.  Je pa zelo blizu resnice.  Res  je, da jo ravno s tekom in dobrim poznavanjem svoje bolezni, trdno držim na vajetih. Trenutno ne more niti migniti!!!

    Zdravnica, ki me je pred več kot tridesetimi leti zdravila, je že nekaj časa upokojena. V tem času je znanost na področju pulmologije napredovala. Imamo nova dognanja in nova zdravila. Pulmologinja, ki jo obiskujem sedaj, je nad mojim pristopom navdušena. Ob vsakem obisku me temeljito pregleda. To, da astmo imam , je dejstvo. Kot tudi to, da mi tek in nasploh aktivno športno življenje pomaga, pa je tudi dejstvo. Upam, da tako ostane naprej.

    In še dobra novica za vse tekače z astmo! Mi smo carji! Treniramo pod podobnimi pogoji kot atleti na kenijski planoti! Na višji nadmorski višini! Ves čas! Brez dragih potnih stroškov! Kar doma, tukaj, kjerkoli, zdaj. Škoda, da nam ne uspe vedno pravočasno sestopiti, dol, v nižino. Pa kaj!?

    Si torej predstavljate, kako hitri bi šele bili, če bi lahko ves čas dihali na polno? Rakete, same rakete!!! Sicer je pa ogromno odličnih tekačev in ostalih športnikov astmatikov.

    In po vsem tem, da mi tek ne bi bil v užitek! Danes grem gotovo na eno konkretno dozo teka! Po zdravje!

    OPOZORILO! To ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru zdravstvenih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Fediverse Reactions