Lepa reč. O vztrajnosti je bilo že ogromno napisanega. Odtipkajte v Google pa boste videli.

Kaj pa trma? Zadetek v Googlu bo precej skromnejši. In še tistih nekaj linkov se bo navezovalo na … otroško  in seveda – žensko trmo.

Pa smo tam! Zato želim na vsak način nekaj o tej temi napisati tudi sama!

Ampak preden nadaljujem poglejmo, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ v nadaljevanju):

tŕma -e ž (ŕ)
1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: ni mi bila všeč njegova trma; premagati trmo; otroška, ženska trma / ekspr. izbiti, iztepsti komu trmo; vztrajati v trmi / ekspr.: trma ga je držala bil je trmast; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel
● obdobje trme pri otroku obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih
// ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo; delal je z občudovanja vredno trmo vztrajnostjo
2. ekspr. trmast človek: težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje zelo je nepopustljiv / kot psovka s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta

vztrájnost-i ž (ā)
lastnost, značilnost vztrajnega:občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja
// fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti
♦ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka

Celotno geslo Sinonimni Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče

vztrájnost -i ž

fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti

Definiciji sta različni. Cel kup podobnih besed, katere različni ljudje razumemo – različno. Vsak po svoje.

Pa vendar sta si ti dve lastnosti, trma in vztrajnost, tako zelo sorodni. Prepričana sem, da bi bil dovolj že pridevnik. Ampak potem bi slovenski jezik bil za eno besedico manj bogat. Očitno tega nočemo.

Vrnite se  v otroštvo. Vi v vašega, jaz v mojega. Pa nič hudega, če nismo ista generacija. Otroci in starši smo globoko v sebi  vsi enaki ali pa smo si vsaj zelo podobni.

Gotovo smo v otroški dobi neštetokrat slišali tisto: »Ne bodi tako trmast! Poglej kako je trmasta!« Ali celo kaj hujšega: »Izbij mu / ji to trmo iz riti!« In v odrasli dobi izrekli.

Ter slišali ali celo izrekli, ko je bila za podobno ali celo isto dejanje odrasla oseba nagrajena s stavkom: »Ta pa je vztrajen!«

In na določeni stopnji razvoja spoznali: »Halo! Če sem trmast sem torej vztrajen!« To je torej nekaj dobrega. Pozitivnega. Trma ni vedno nekaj slabega.

Zdrava trma in vztrajnost – kje je tu razlika? Obe lastnosti nam lahko pomagata v življenju. In to – zelo! In vedno se bodo našli ljudje, ki bodo eno ali drugo lastnost želeli izničiti, preoblikovati, izkoristiti sebi v prid.

Ampak jaz pišem o teku. In res je, da je tek življenje. Če tako hočemo. Če smo dovolj vztrajni in če smo dovolj trmasti. Ob predpogoju, da smo zdravi in nepoškodovani.

In, da! Maratonci rabimo oboje. Saj veste – včasih je treba tudi z glavo skozi zid. Še posebej tam okoli tridesetega kilometra.

Lahko smo vztrajni in se držimo tekaškega ali kakšnega drugega načrta pa vendar brez tiste tekaške trme ne bomo nikamor prišli. Včasih ne gre vse le na lepo, brez problema – včasih je treba stisniti zobe in velikokrat pridemo na cilj samo  s tisto vrsto trme, ki so jo nam v otroštvu očitali odrasli. Ali pa smo jo morda prevečkrat sami očitali svojim otrokom.

Grem – in pika! Hočem do tja! Želim in bom to dosegel.

Kdo  in kje je tisti, ki bo nekomu sugeriral kaj je dobro zanj ali za neko skupino ljudi? Kdo in kje je tisti, ki si mi dovoli oziroma upa ukazati kako naj treniram ali kako naj živim? Nihče ne more nikogar dovolj dobro presoditi, oceniti, poznati. Kje je ta brihtnež? Kdo je ta genij?

Kar je dobro zate morda ni dobro zame. Konec koncev vse izhaja iz naših želja. Praželja. In iz našega psihofizičnega stanja.

Vsi imamo v svojih prsih svoje edinstveno srce.  V srcu je skrita duša. Naša. Edinstvena. Nihče je ne pozna. Še sami  včasih ne. Ker si to ne dovolimo. Morda si ne upamo. Smo že preveč zavedeni, uokvirjeni, zaslepljeni?

Ja, res je. Jaz pišem o teku. In tek je življenje. In res je. Včasih malo preveč filozofiram. Ampak v življenju je tudi to včasih potrebno. Sicer pa nekateri od tega celo živijo. In zakaj ne bi? Na ta način nam včasih zapletene stvari postanejo čez noč kristalno jasne. Ali pa vsaj malo jasnejše. Ali pa ravno obratno.

Nisem psiholog.  Sem preprosta ženska. Mama dveh odraslih hčera.  Družina mi pomeni največ na svetu.  In, da. Rada tečem. Tek bistri misli. Zato vem. Vem, da se tista lastnost, ki jo SSKJ opisuje kot “vztrajnost” rodi iz otroške trme! Zato je ne smemo zatreti. Nikoli!

Ne ubijte TRME v otroku! Ker jo bo v življenju še kako potreboval.

To seveda ne pomeni, da svojemu otroku dovolimo vse. Uporabljati je potrebno samo zdravo pamet! Nič ne bomo naredili, če svojemu otroku ne postavimo meja in ga vzgojimo v razvajenega “pamža”. Le ubiti ne smemo njegove kreativnosti in radovednosti!

Le tako bo namreč lahko kot odrasel človek ostal zvedav in kreativen. In kot takšen srečnejši in vedrejši v življenju.

Pravzaprav smo lahko takšni vsi!

Samo ozrimo se vase. Še več! Poiščimo v sebi tisto svojo otroško vnemo, trmo! Prisluhnimo ji! Vodila nas bo do naših skritih, zakritih in morda že pozabljenih želja. Saj veste! Kjer je želja – tam je pot! Če je želja pristna in dovolj velika, bo postala naš cilj in motivacija. In  svojo željo bomo dosegli z vztrajnostjo. Trmo. Vnemo. Kakorkoli. Je težko. A vredno. In nikoli ni prepozno!

Včasih se je treba prebiti skozi zid. Skozi navidezno resničnost! Tako, da te to ne ubije. Da preživiš. Drugače! Kajti zidovi so. Visoki. Trdni. Predvsem v naših glavah. In v glavah večine okoli nas!

In ne! Ni samo tekaški zid. Včasih mora biti tudi kakšna buška. Čeprav jaz v resnici samo pišem o teku.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.