Med Vihrenom in Musalo – dva vrhova, dve zgodbi

⏱️ Čas branja: 9 minut

Največji cilj našega potovanja sta bila dva vrhova – Vihren in Musala.

V zadnjih dveh letih se je nabralo toliko izgub, da imam občutek, da žalovanje sploh nima več konca. Tik pred odhodom sta nas pretresli še dve izgubi in resno sem razmišljala, da bi potovanje odpovedala. Danes vem, da je bila odločitev, da grem, prava.

Čeprav Vihren in Musalo loči le enajst metrov višinske razlike, sta si geološko povsem različna. Vihren je pretežno marmorna gora z izrazitim kraškim reliefom, Musala pa granitni velikan gorovja Rila. Prav zato imata tako različen videz in značaj.

Če bi me pred letom dni kdo vprašal, kaj vem o bolgarskih gorah, bi bil odgovor precej kratek. Potem pa sem se nekega julijskega jutra znašla pod Vihrenom, nekaj dni pozneje pa še na najvišjem vrhu Balkana – Musali. Bolgarija me je presenetila bolj, kot sem pričakovala.

Ko pomislimo na Bolgarijo, večina najprej pomisli na Črno morje, sončne plaže in zgodovinska mesta. Tudi sama sem pred odhodom vedela o tej državi presenetljivo malo. Šele med pripravami na treking sem odkrila, da je skoraj tretjina Bolgarije gorata in da jo prepredajo mogočna gorovja Rila, Pirin, Rodopi, Stara planina in Vitoša. Prav tu se skriva pravi raj za pohodnike – ledeniška jezera, granitni vrhovi, bogata flora in favna ter številne planinske poti, ki so pri nas še vedno precej manj znane kot alpske.

Vihren – gora kamna, gamsov in velikih razgledov

Na Vihren smo krenili z istega izhodišča kot dan prej. Takrat smo si zaradi napovedane nevihte ogledali le del ledeniških jezer pod vrhom, čeprav se je pozneje izkazalo, da dežja sploh ni bilo. Pred odhodom smo se ustavili še pri približno 1300 let starem boru, enem najstarejših dreves v Evropi. Če je preživel trinajst stoletij, potem zagotovo ve, da se v življenju ne splača hiteti.

Na pot nas je odšlo približno dvakrat po petinštirideset (dva avtobusa, vsak avtobus en slovenski vodič!). Na Vihren sta nas spremljala dva vodnika – slovenska vodička in bolgarska gorska vodnica Mila. Mila je bila res mila. Hodila je na čelu skupine, tempo je bil odličen, med potjo pa se je večkrat sklonila in pobrala kakšen odvržen papirček. Takšne drobne geste veliko povedo o človeku.

Nekaj časa sem hodila tik za njo. Želela sem izvedeti čim več o gorovju Pirin in o Bolgariji. Pogovor je hitro stekel, še bolj pa me je presenetilo, kako dobro pozna Slovenijo. Večkrat jo je obiskala z avtomobilom in rekla nekaj, kar mi je ostalo v spominu.

»Ko prečkaš hrvaško-slovensko mejo, se vse spremeni. Vse je bolj zeleno, čistejše in bolj urejeno.«

Za trenutek sem obstala. Vedno sem mislila, da Slovenijo tako vidim predvsem zato, ker je moja domovina. Lepo je bilo slišati enako mnenje od nekoga, ki nanjo gleda od zunaj.

Pot se je kmalu postavila pokonci. Ni bila prepadna ali posebej nevarna, zahtevala pa je zbranost. Veliki kamni se radi premaknejo, utrujene noge pa hitro naredijo napačen korak. V gorah nesreča nikoli ne počiva.

Ob postankih smo iskali gamse. Najlažje jih je bilo opaziti na zaplatah snega, kjer so njihove temne silhuete lepo izstopale. Niso bili tako blizu, kot bi si želela, a dovolj blizu, da sem jih z veseljem opazovala. Tako sem se zatopila v iskanje naslednjega gamsa, da mi je Mila z glavnino skupine neopazno ušla naprej.

Na približno 2600 metrih sem začutila nekaj znanega.

Rahlo hropenje.

Podoben občutek sem imela že pod Toubkalom v Maroku. Najprej sem pomislila, da je vzrok le redkejši zrak. Potem pa me je prijateljica spomnila na nekaj, na kar sama sploh nisem pomislila.

»To je verjetno astma.«

Seveda.

Ventolin sem imela v nahrbtniku, vendar ga – kot že tolikokrat – nisem uporabila. Odločila sem se, da bom naslednji dan na Musali naredila preprost poskus.

Do vrha sem prišla brez večjih težav. Med hojo sem se celo pošalila sama s seboj. Ko sem trenirala za maratone, sem si pogosto govorila, da imam doma kar svojo kenijsko planoto in zato izvrsten višinski trening. Edina težava je bila, da ta moja »kenijska planota« nikoli ni izginila.

Na vrhu Vihrena se je odprl veličasten razgled na Pirin. Ostre stene iz belega triasnega marmorja so se lesketale od bleščeče bele do temno sive barve. Ob igri svetlobe pod hitro menjajočimi se oblaki so sence spreminjale kuliso praktično iz sekunde v sekundo.

Najbolj pa me je nasmejal kup kamenja, zložen v obliko križa in ovit z zaščitno mrežo. Na njem je visela cela gruča planincev, ki so iskali najboljši kot za fotografijo.

V glavi sem že videla naslov časopisa:

»Sto Slovencev zrušilo vrh Vihrena.«

Na srečo je vrh ostal tam, kjer mora biti.

Sestop je bil dolg in je zahteval več zbranosti kot vzpon. Utrujenost naredi svoje in prav pri sestopu moraš paziti na vsak korak. Pod Vihrenom nas je čakala planinska koča.

Punce smo naročile pivo.

Sedle smo na klop, pogledale proti vrhu in skoraj hkrati izrekle:

Kljukica.

Vihren je bil osvojen.

Musala – dva vpiha in kosmati varuh

Naslednji cilj je bila Musala, s svojimi 2925 metri najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka. Njeno ime naj bi izviralo iz turškega izraza Mus Allah – »blizu Boga«. Ko jo opazuješ od daleč, hitro razumeš, zakaj.

Tokrat smo začeli skoraj v središču smučarskega letovišča Borovec. Prvi del poti je potekal z gondolo.

In potem …

… smo čakali.

Čeprav se nas je pod postajo zbralo skoraj sto pohodnikov, se gondola ni premaknila niti minuto prej.

Vozni red je bil ob 8.30.

Ob 8.30.

Ne ob 8.29.

Red je red.

Ko smo le sedli v rdečo gondolo, smo hitro ugotovili, da ima vsak svojo nalogo. Trije so sedeli obrnjeni proti vrhu in so bili »šoferji«, trije pa smo gledali proti dolini in smo se razglasili za »zavore«.

Obujali smo zgodbe o žičnicah, ki so se nekoč nekje pokvarile ali celo padle, zato je vožnja minila precej živahno. Potem pa se je gondola za nekaj trenutkov ustavila. Na vmesni postaji se vrata ene od kabin niso hotela zapreti in šest pohodnikov je moralo izstopiti.

Za hip sem pomislila na Kanin.

Potem sem si rekla, da je bolje, da ne razmišljam preveč.

Nekaj minut pozneje smo se že smejali in nadaljevali pot proti vrhu. Vrh nas je opazoval v daljavi. Temen. Masiven. Surov.

Od zgornje postaje gondole vodi lepo urejena pot proti Musali. Ob poti smo šli mimo treh planinskih koč in več ledeniških jezer. Pri enem izmed njih me je najbolj nasmejala tabla.

Prepovedano kopanje.

Stala je še preden smo jezero sploh zagledali.

Izredno zanimivo se mi zdi, da je tudi Musalskih jezer natanko “pravljičnih sedem”. To sem izvedela doma, ob pisanju te treking zgodbe. Mislim, da smo videli štiri, morda tudi več.

Višje ko smo prihajali, bolj kamnita je postajala pokrajina. Ruševja ni bilo več. Ostale so skale, veter in nebo.

Naš bolgarski vodnik je bil miren, nasmejan in zelo prijazen. Med krajšimi postanki si je z očitnim užitkom prižgal cigareto, mi pa smo v tem času lovili sapo, občudovali razglede, naredili kakšno fotografijo in, kot se za planince spodobi, poiskali kakšno primerno grmovje. Njegov umirjen pristop je bil pravo nasprotje nenehnemu priganjanju, ki smo ga bili vajeni s strani slovenske vodičke. Poleg tega nas je naučil nekaj osnov bolgarščine. Presenetilo me je, kako zelo je podobna slovenščini – celo bolj, kot sem pričakovala. V nekaterih besedah sem našla več podobnosti kot v srbohrvaščini.

Nekje pod vrhom se je ponovno oglasilo znano hropenje.

Tokrat sem bila pripravljena.

Ventolin.

Dva vpiha.

In čez nekaj minut sem vedela, da je bil poskus uspešen.

Dihanje je postalo lažje.

Končno sem razumela, da na višini ne odpove moja kondicija, ampak se oglasi astma. To je bilo pomembno spoznanje. Na kondiciji lahko še vedno delaš. Astme pa ne odpraviš samo z dodatnimi treningi.

No, saj ni tako hudo.

Sem vendar še med mlajšimi upokojenkami.

Ššš …

Na vrhu je bilo živahno. Planinci iz vseh vetrov, veliko jezikov in še več fotoaparatov. Musala je očitno zelo priljubljen cilj.

Ob pogledu na množico sem se spet pošalila.

»Sto Slovencev zrušilo še Musalo.«

A tudi tokrat se vrh ni dal.

Morda tudi zato ne, ker ga čuva njegov najbolj znani prebivalec – maček Muri. Podobno kot Garf pod Toubkalom.

O njem nisem našla skoraj nobenih informacij. Očitno ga poznajo predvsem pohodniki, ki pridejo na Musalo. Med ljudmi se sprehaja popolnoma mirno, kot da je vrh že od nekdaj njegov.

In če dobro pomislim …

Na sestopu sta se zgodila tudi dva padca. Na srečo nobeden ni bil hujši, sta pa nas oba opomnila, da je treba ostati zbran vse do konca poti. Gora ne odpusti nepazljivosti, tudi ko se zdi, da je najtežje že za nami.

Domov z Musale nisem odnesla le fotografij in enega kamenčka za spomin.

Odnesla sem veliko pomembnejše spoznanje.

Včasih za težje dihanje ni kriva slabša pripravljenost.

Včasih sta dovolj že dva vpiha Ventolina, da se odprejo pljuča.

In z njimi tudi nova potovanja.

---

Nekaj številk za konec

• Musala – 2925 m – najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka (gorovje Rila).
• Vihren – 2914 m – najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.
• Razlika v višini med vrhovoma znaša le 11 metrov.
• Borovec leži na približno 1350 m nadmorske višine in je najstarejše bolgarsko gorsko letovišče.
• Bansko leži na približno 930 m nadmorske višine in je eno najbolj znanih izhodišč za pohodništvo in smučanje v gorovju Pirin.

Če bi me danes kdo vprašal, kateri vrh mi je bil ljubši, odgovora ne bi imela. Vihren me je navdušil s svojo divjostjo, Musala pa s svojo odprtostjo in mističnostjo. Vsaka gora mi je podarila nekaj svojega. Musala pa še eno pomembno spoznanje – da je včasih rešitev veliko preprostejša, kot si predstavljamo. V mojem primeru sta bila to dva vpiha Ventolina, ki nista odprla le dihalnih poti, ampak tudi vrata novim gorniškim izzivom.

Oba vrhova sta osvojena. Eden iz marmorja oz. apnenca, drugi iz granita. Vsak na svoj način. In oba bosta ostala med tistimi gorami, kamor bi se nekoč z veseljem vrnila.

Za konec pa še eno vprašanje za vas 😊.
Ste za to, da v naslednjem članku napišem tudi bolgarsko legendo o nastanku Vihrena in Musale? Meni je bila zelo všeč, saj na prav poseben način razlaga, zakaj sta si ti dve gori tako različni. Vesela bom vašega mnenja v komentarjih.