Nesrečni ljudje zapravljajo čas za sovraštvo, zavist in ljubosumje.
Srečni varčujejo čas, da bi lahko čim dlje ljubili in dobroto delili z drugimi!
Bodite v novem letu srečni in nesrečo zakopljite globoko v sneg.
Srečno in zdravo 2022!
Oznaka: mojca vesel
-
Srečno novo leto
-
Tek in bolečina v hrbtenici
Pozor! To ni zdravniški nasvet! Je samo moja 2. zgodba mojega 1001. načina “kako te useka v križu”. Tokrat: nekje ob morju, poletni dopust.
Jutranji prvi tek na morju. Vem, kje bom tekla. Nekakšen turistično informativni krog, mimo ribarnice in potem naprej gor preko Poti Valov do Kačjega zaliva in nazaj.
Obvezne jutranje vaje narejene z muko, na silo in površno, da jih le oddelam tako za boljši občutek, popijem še nekaj vode in stečem.
Ni prevroče, tek je prijeten. Najprej lahen vzpon, nato spust. Za ribarnico sem kakšno uro prezgodnja. Zelenjavar pa je že na svojem mestu.
Tečem spet rahlo navzgor, srečam dva tekača, pozdravimo se.
Uživam v prelepem pogledu na morje in istočasno pogledujem, če bom kje uzrla kakšno potko do obale. Včasih take poti vodijo do najlepših skritih plaž.
Na vrhu se prisilim in ustavim. Želim se razgledati. Pogled je čudovit. Spodaj sinje modro morje ter kvarnersko otočje. Na nebu je nekaj posameznih oblakov. Večina je popolnoma belih, opazim pa še dva, temnejša. Ponoči je deževalo. Tudi zato je vidljivost tega jutra tako dobra in zrak odličen.
Pomislim, da bi naredila nekaj razteznih vaj, pa se mi ne ljubi! Odženem še nadležno misel, saj sem vendar na dopustu. Res. Prava počitniška lenoba!
Stečem naprej, spust proti zalivu Kačjak. Pot po kateri tečem je zaprta za promet. Je nekakšna sprehajalna pot, odlična za tek in kolesarjenje. Ta konec jadranske obale dobro poznam iz kolesarske perspektive.
Tek in bolečina v hrbtenici V zalivu se obrnem in stečem nazaj.
Postalo je vroče ampak letos sploh ni tiste prave vročine. Skušam paziti na držo in teči čimbolj pravilno. Razmišljam o sveže pečenih sardelicah za zajtrk. Tistih svežih, direktno iz morja.
Prehitim gospo, katera sprehaja dva rahlo nevrotična psa. Manjši je izpuščen in bega iz ene strani poti na drugo in ves čas bevska, večjega vodi za povodec. Ko sem že skoraj mimo zalaja še večji z nekakšnim basom: Wow, wowww, wooooow… ! In me skoraj odnese. Hvala bogu, da je pes privezan. Upam, da ga gospodarica dovolj čvrsto drži.
Tečem še naprej navzdol, klanec je kar strm, podzavestno tečem hitreje. Tisti pasji zobje mi niso bili preveč simpatični.
Istočasno opazim, da ne vem točno, kje sem. Tečem in pogledujem nazaj, kje sta psa, kje sem jaz in kje je prava ulica … ko me nekaj strahovito useka. V križ! Uf! Kar verjeti ne morem. Občutek, kot bi se mi v križu razpela vsa vretenca in skočila spet nazaj vendar zasukana kakšnih 20 stopinj bolj desno. Če bi tekla po vseh štirih bi bila kot tisti avtomobili, ki kar kličejo po avto-optiki.
Tečem čisto počasi. Ustaviti si ne upam, ker se mi dozdeva, da v tem primeru ne pridem več do doma. Za trenutek si zaželim, da bi lahko kar odplavala do apartmaja. Žal po asfaltu ne gre.
Počasi “šklemfam” in zavijem naslednjo ulico levo, upajoč, da je prava. Iz kolesa je vse videti drugače!
Bolečina ne popusti. Vedno bolj boli! Jaz si pa še vedno ne upam ustaviti, sicer pa skoraj stojim, le počasi lezem naprej z občutkom, da mi bodo odpovedale noge ali pa bom padla na polovico. Presekana v križu. Počutim se kot … stara šklemfa.
Sama sebi se že smilim, zalotim se, da se držim kot bi mi pulili na živo zobe ali pa nohte iz prstov. Auč!
Pa se spomnim prave tekaške korenine!
Na enem od Ljubljanskih maratonov sem se kot ponavadi pred startom ogrevala. To je bil eden od maratonov, kjer je bil start še pred hramom slovenske norosti (beri: parlamentom) in z vijugavim ciljem na samem trgu, tedaj še parkiriščem pred Maximarketom, torej na Trgu republike. Slovenska cesta je bila tako priložnostno zaprta, da smo se lahko po mili volji ogrevali in raztegovali.
Ko na lepem srečam znan obraz, slovensko maratonsko legendo. Lojzeta. Znan po svojem išiasu in pivu na okrepčevalnicah.
»Živjo, Lojze! Koliko kilometrov bo danes padlo?«
»Ah, še ne vem! Bom videl, kako se bom počutil, me v križu trga…«
»Kako? Potem pa bolje samo en krog. Cel maraton bo preveč!«
»Ah, kje pa! Sej ravn zato bi šel celga! A veš! Če tečem, me ne boli. Ta hudič (išias) bolj boli, če ne migam. Ko pa laufam in sem enkrat ogret, me pa manj boli! He, he … bom kar celga odlaufal!« se je očitno v trenutku odločil.
In ga je res. Cel maraton, 42 kilometrov s ciljno ravnino vred.
Ja, on je odtekel cel maraton, kar tako. Jaz pa treniram »po reglcih« celo leto, da le ne bo kaj narobe .. in evo, me vseka v križ po parih kilometrih na morju.
In je držalo tisto v križu, najmanj tri dni! Pridno sem jedla Naklofen, porabila vse vzorčke raznih hladilnih gelov, si naredila domači valjček za masažo, ki je istočasno služil še kot termofor (na koncu prispevka si lahko preberete navodila).
Pa potem še vedno nisem mogla teči. Le spomnila sem se vseh vaj za hrbtenico, katere naj bi delala vsako jutro. In katere realno delam bolj teoretično kot praktično. Ob njih se v bistvu prebujam. Delam jih površno, pomanjkljivo, samo nekatere in še te s premalo ponovitvami.
Očitno sem potrebovala lekcijo.
Sedaj spet lahko telovadim na tleh, na trdi podlagi. Vse vaje predvidene za »hrbteničarje« in v priporočeni količini.
Ne bo šlo drugače.
Minila so leta, ko je zadostoval samo tek. Ko me je začela boleti hrbtenica (imam skoliozo s kifozo od najstniških let naprej), sem obula superge in tekla. In bolečine so izginile.
Sedaj rabim več. Predvsem več vadbe »z glavo«.
Nismo vsi Lojzeti …
Pa še obljubljena navodila:
DOMAČI MASAŽNO GRELNI VALJČEK
Navodilo za izdelavo: Prazno večjo plastenko napolni z vročo vodo in jo dobro zapri. Ovij jo v brisačo ali kakšno podobno tkanino.
Navodilo za uporabo:
- Varianta TERMOFOR: Postavi valjček za hrbet na stol in se z bolečim delom hrbtenice nasloni nanj. Počasi in previdno! Uporabno tudi za gretje ostalih delov telesa. Npr. podplati!
- Varianta MASAŽNIK: Uleži se na tla. Pod boleči del hrbtenice postavi valjček in previdno prični z masažo (premikaj se gor in dol s pomočjo rok in nog).Uporabno tudi za masiranje ostalih delov telesa. Npr. meča!
Tek in bolečina v hrbtenici OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.Fediverse Reactions
-
Tek in gula
Ljudi, ki se uspešno uprejo ali izognejo prazničnemu prenažiranju je precej manj kot nas je tistih, ki nas dobrote praznično obloženih miz premamijo. Prekomerno.
Zavedajmo se, da količina ni edini problem ali greh. Torej ne le koliko pojemo, pomembno je tudi kaj. Niso problem le pridobljeni kilogrami, veliko bolj nevarno je slabo počutje, ker vodi v bolezen. Fizično ali psihično.
In vsem tem, kakršna sem tudi sama, so namenjene naslednje besede: postavite si mamljiv cilj za katerega veste, da se boste potem, ko ga boste dosegli, počutili dobro. Odlično! Cilj, ki ga boste želeli doseči za vsako ceno!
In takšen je tudi moj (ne samo tekaški) cilj. Visok in ambiciozen. Težko ga bo doseči, zato bo še toliko bolj dragocen. In eden izmed pogojev, da ga bom dosegla je tudi zmernost pri jedi. Verjemite, tek s polno in pretežko ritjo ter prenažrtim organizmom ni prijeten. Slabo in težko bom tekla še manj pa dosegla zastavljeni cilj.
Naj vas odriv odnese do neba! Najbolj nevarni so dnevi brez teka ali brez kakršnegakoli gibanja. In več kot jih je, slabše je. Zato si ne dovolite, da ostajate neaktivni dalj časa. Že teden dni je lahko preveč. In starejši kot ste – bolj je to pomembno.
Telesni neaktivnosti se hitro pridruži še manj zdravo prehranjevanje. To je nekako povezano. Pri meni je tako, da če ne tečem redno, mi nezdrava hrana bolj tekne in prav hitro se na nek način zastrupim ali bolje: zasvojim. Sem kot zdravljena odvisnica. Čokolada tu, torta tam in kmalu sem obsedena – s sladkorjem.
Rezultat: počutim se obupno. Res slabo. V glavo in telo! Nobene prave energije nimam več, utrujena od in do negibnosti.
Gibanje zunaj, na zraku, potrebujem kot kisik! In od vsega gibanja tam zunaj najbolj potrebujem ravno tek.
Vsi skupaj smo v nevarnem času. Obdobje od november tja do 21. decembra, je že samo po sebi depresivno. Sivina, megla, vlaga pa še dnevi se krajšajo. Letos pa je še posebej zoprno, saj smo se vsi skupaj znašli v znanstveno fantastičnem filmu v katerem se borimo proti nevidnemu sovražniku. Virusu. In kot da to še ni dovolj imamo še zmedene voditelje. Ljudje smo sitni, zaskrbljeni, zamorjeni in nekateri še agresivni.
Polagam vam na srce: prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se gibamo. Zunaj, v naravi. Verjemite, veliko je skritih stezic. Nikamor niso odšle, samo poiskati jih spet moramo.
Predihani in nadihani zraka, se bomo bolje počutili in lažje zmogli vsakodnevne aktivnosti. In se uprli naslednji razvadi, ki na nas preži ob praznikih: požrešnosti. V mislih imam tisto požrešnost, ki je povezana s prenažiranjem s hrano.
Gula Žal sama na praznične dobrote nisem imuna. Vsako leto se borim proti tej razvadi. V prazničnem času leta na nas iz vseh strani prežijo same dobrote in prav vsako leto, vsako leto popustim! Enkrat malo več, drugič manj. Posledica je logična. Dodatni kilogrami in kot sem že rekla: slabo počutje, napihnjenost in ostale težave z zdravjem. Moje telo ne prenaša dobro sladke hrane, slaščic na osnovi bele moke, belega sladkorja, raznoraznih krem. Škodo sicer vedno skušam omiliti z manj predelanimi živili in s polnozrnatimi žiti. Žal pa je učinek majhen. Resnično pomaga le zmernost. In več gibanja.
V ljudeh je še vedno usidrano prepričanje, da se je preko zime praktično “normalno” ali “skoraj zdravo” zrediti. Trdim, da je to lahko nevarna miselnost saj marsikdo v tem “ustnem izročilu” najde uteho in opravičilo za prekomerno hranjenje in konstantno pridobivanje kilogramov. Kakšen dodatno pridobljen kilogram ali dva preko zime ni sicer nič strašnega. Vendar morate vedeti, kdaj je dovolj. Vsak zase bi moral vedeti, katera je tista meja, preko katere se ne sme. Ko si je treba odločno reči: DOVOLJ! Sicer lahko prav kmalu postanemo debelušni, predebeli. In spet bom napisala: starejši kot ste, bolj je to nevarno.
Decemberska čarobnost je resnično magična. Kot bi se dobre vile poskrile in to ravno tam okoli obložene mize. Pojavijo se tiste v službi požrešnice Gule, njihove zle misli se neslišno zasejejo v možgane.
“Pojej potičko, saj so prazniki. Neolikano je, da ne poskusiš. Bodo užaljeni. Poskusi še pehtranovo in tiste čokoladne kolačke. Saj lahko sedaj po maratonu. Telo se mora okrepiti.”
In verjemite, pridejo leta, ko mogoče maratona sploh ne pretečeš. A um bo vedno našel pot: “Pojej potičko, saj so prazniki. Nisi ŠE TAKO debela. Saj lahko sedaj pozimi. Telo se mora okrepiti.”
Bla, bla, pa ne s tako hrano in ne toliko! In nič “saj lahko…”, ne ti mene!
“Lahko, seveda lahko. Zima je čas za počitek. Nekateri sploh ne tečejo čez zimo, sploh nikoli, ti pa ves čas nekaj migaš, spočiti se moraš!”
Pajade! Dovolj sem pojedla in pozimi se teče. Zima je idealna za gibanje. Naj bom vsa zabuhla, napihnjena, tečna, z bolečo glavo in hrbtenico? In da pristanem na začetku. Ne! Pretežko sem prigarala svojo kondicijo, ne bom padla spet na nulo in začela od začetka.
“Mmmmm, kako je dobro! Recept rabiš! Še tisti košček te gleda, tam, na drugi strani mize. O bog, kaj me tako tišči v želodcu? Bom še malo moje pite, je lažje prebavljiva, ker je iz pirine moke in domačih jabolk ter z medom. Brez sladkorja! Tako, še en košček moje pite, da malce razredčim ostale sladice”.
Ej! Rit raste tudi po piri in medu! Si pozabila, kaj je med? Izloček žuželk, 70% sladkor. Barve pa kot dojenčkov mekonij. Zelo je zdrav, ampak ne v ogromnih količinah in v vseh možnih oblikah tekoče in trde hrane.
“Oh, kako paše tale odlična čokoladna torta brez moke”.
Jejhata. Oh, jej. O jej. Le jej, ja jej!
Kot nočna mora! Pisana množica raznovrstnih kolačkov, tortic, potičk, keksov, krem, zavitkov… vse to koraka proti meni in jaz se jim ne morem odpreti… usta polna sline…. Gnjampck….
Bolje tek v naravi, kot preveč teka za mizo. Sladko mamilo
Sprašujem se, kaj se dogaja z mojo zdravo tekaško naravnanostjo, doslednostjo in vztrajnostjo v primeru slaščic? Prav tako, kot znam odgnati go. Lenobo, ko me želi odvrniti od teka, bi morala poslati k vragu tudi go. Požrešnost. A je včasih nesramna gospa močnejša. Prav začara me, obsede, hipnotizira. Coprnica! Nenadzorovano me odvleče v kuhinjo, medtem ko mi roka pograbi nož, da si odrežem nov kos, mi možgane dobesedno omrtviči… la la la …. kar ne slišim več svojega glasu.
Odrežem košček in ga z užitkom pojem. Tu bi se lahko končalo. Ampak ne! Hipnotizira me ponovno. Kot v transu spet vstanem, roka seže po nož in odreže nov košček peciva in gremo.
Hop! Pa ga ni! Medtem mi v glavi samo pridušeno nekdo nekaj prišepetava, češ nikar. Pa kar preslišim!
Tudi želodec se potuhne. Sploh mi ne sporoči, da nima več prostora. Ne!
”Požri vse, da boš imela enkrat dovolj!” in grem še po enega.
Pogled v pekač s kolačem je grozljiv.
”Da te ni sram!” potem kriči Slaba vest.
“Kaj se sedaj oglasaš?! Kje si bila pa prej! Po toči zvoniti je prepozno!” Vase sem spravila za tri maratone kalorij! In to v eni uri! Si predstavljate kakšna bi bila, če ne bi tekla? Omara, meh, kot tiste 300-kg Američanke, ki jih morajo dvigniti z bagrom ali pa se pod njimi podre strop hiše (živijo oz. ležijo ali bolje ŽREJO v prvem nadstropju – v pritličju ni prostora, ker sicer nihče ne more mimo).
Vsakega malo. Požrešnost je nemarna beseda.
Požrežnost (Gula)! Peti od sedmih smrtnih (naglavnih) grehov po stari razvrstitvi v krščanstvu, ki pomenijo pogubo, če se v njih vztraja in se ne pokesa.
No, jaz se redno kesam. Takoj, ko pojem. Nato me žre me slaba vest, žre in žre in žre dokler od žalosti ne pojem še zadnjega koščka. Da bo mir.
Požrešnost in pohlep! Vse okoli nas je je polno! Še, še, še … Nikoli dovolj! Žrejo, grebejo, kradejo, lažejo…. pa ne le tortic in slaščic ! Žrejo lastno vrsto, raso, soljudi, narod! Žrejo lastna podjetja, državo! Žrejo sami sebe! Bi jim bila rada podobna? Mar je vse to vredno?
Osebki o katerih govorim, pa ne znajo nehati! Nikoli nimajo dovolj! Ničesar! Moči, stvari, denarja!
Ko enkrat začneš, pravijo, prideš na okus in ne moreš več nehati. Zasvojenost!
Nočem jim biti podobna! Niti malo!
Čimprej se moram spraviti v svoj “filling”. In to nikoli ni enostavno. Doseči tisti “filling”, ko mi nepravi glas v glavi ne more nič.
Dovolje je bilo. Oddahnimo si. Zaprite oči!
Skupaj si zamislimo, da tečemo lahkotno … a hitro. V želodcu nas nič ne tišči … čokolada nas ne mami. Čutimo moč, odriv je močan. Čutite veter na obrazu?
Letimo! Ne le tečemo. Letimo! Če ne tečemo, hodimo. Navkreber! Če ne gre navkreber pa naravnost. Samo ven v naravo pojdimo, ven v gibanje.
Naj prepolni krožniki ne bodo krivci zaradi katerih bomo izgubili tisti dober občutek moči v telesu in prav posebnemu tekaškemu užitku? Ni vredno.
Ne bom več, pa pika!
Gula! Adijo!
7 smrtnih grehov – SALIGIA OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Fediverse Reactions
-
-
Neznano gozdno bitje na teku
Spet nabiram kilometre. Sem v fazi izpred dvajsetih let, ko se mi je zdelo preteči sedemnajst kilometrov grozno daleč. No. Prosim. Prejšnji teden osemnajst, kar spada pod daljinca. In ker tokrat ne bom pretiravala in prehitevala dogodkov sledi naslednji daljinec, ki bo dolg približno 20 kilometrov, prihodnji teden. Pretiravanje za tekača po 50+ ne samo, da ni v modi, tudi pametno ni.
Danes pa moram resno premisliti in narediti plan glede moke za potico in predvsem bi bilo pametno narediti kaj z mojo hitrostjo. Tekaško. Ki je daleč od tega. Ampak po vseh tekaških zakonitostih potrebujem moč. Torej danes naredim 200-metrske intervalčke v klanec, šest ponovitev in spečem potico. Dovolj bo za začetek.
Ogrevanje je ravno pravšnja dolžina, da pritečem do želenega hribčka. Malce nostalgično pomislim na starega Garmina, revež je crknil v vodi. Imel je več funkcij, ampak vse je v glavi. Pred klancem se umirim, zadiham in pričnem teči sprva počasi in nato vedno hitreje v hrib. No, vsaj trudila sem se, da bi šla vedno hitreje v hrib. V resnici je zadeva izgledala podobno, kot bi z avtom v leru pritiskal na gas. Veliko hrupa in nič efekta. Hropla in puhala ter pihala sem proti koncu klanca, kjer me je odrešila ravnina.
Uf! Jajc. Pogledam okoli, pogledam za seboj, nikjer nikogar in grdo pljunem tisto čudno sluzasto belo slino. Saj veste. Nabere se od napora. Upam, da mi kakšen vladni uslužbenec ne bo napisal kazni.
Če med slino plavajo “Koronce” jim itak ne bo luštno. Spekle se bodo na vročem asfaltu, packe!
Sproščujoče stečem nazaj dol po bregu, utrip umirim, nadiham se. In ponovim še petkrat. Vsakič je bilo lažje. Rada bi verjela, da zato, ker se tako hitro izboljšujem pod pretvezo “mišice imajo spomin”. Vendar se imam na sumu, da predvsem zato, ker sem se vsako naslednjo ponovitev premalo borila, trudila. Ampak res nisem mogla dihat. Verjetno še vedno kaj cveti.
Cveti. Celo leto kaj cveti. Če ne drugega pa prah pod posteljo.
V bistvu sem grozna. Med zadnjo ponovitvijo se zalotim, kako mi iz malih možganov v zavest polzi trapasta misel, da med “korona situacijo” ni pametno preveč izmučiti svoje telo. Ker telo potrebuje moč za boj proti morebitnemu virusu. Hudobcu Covidu-19. Traparija! Kako pa naj drugače telo pridobi moč in imunsko odpornost kot z gibanjem na svežem zraku?
Prav vesela sem, kot je šest ponovitev konec. Prihodnjič jih naredim osem.
Glavni trening je za menoj, jaz pa malce v precepu po kateri poti proti domu. Ob avtocesti me moti hrup, po asfaltu me moti asfalt in korak me kar odnese proti gozdu gor v hrib. Sicer se že rahlo mrači ampak saj nimam daleč. To bo tak prijeten gozdno mehkoben in podplatom prijazen iztek.
Kadar človek teče v hrib ima precej zožen pogled na okolico. Na glavi imam še kapo s šiltom, ki stvar še poslabša. Prši namreč malček izpod neba. Zelenje se je od zadnjič tako razbohotilo, da je resnično temno v gozdu. Idealno za poleti, ko bo vročina.
Gozdna potka je blatna, drevesne korenine grdo drsijo in čof skočim še v blatno lužo s čimer moje skoraj nove superge grdo spremenijo barvo. Iz sivo roza so se spremenile v barvo čokoladno lešnikove file za potico.
Občasno prav obožujem sproščeni tek, ko tečeš kar tako, brez začrtane trase, tempa. Tam naprej se nekaj sveti, zavijem iz poti ven in pritečem na trato, ki jo prepoznam iz čisto druge perspektive.
Vrnem se na pot in tečem gor, proti vrhu. Kdo bi si mislil, da imam praktično pred nosom tak perfekten poligon? Ustavim se pred velikanskim blatom. Izgleda kot živo blato in skušam ugotoviti kje bi ga bilo najbolj pametno preskočiti ali zaobiti.
Nenadoma od zadaj iz svoje desne strani zaslišim čuden trušče, topot. Otrpnem in obstanem. Takrat izza grmovja zagledam ogromno glavo. Rjavo glavo. Ta glava potuje z velikansko hitrostjo na ogromnem trupu. Zdivja mimo mene. S kančkom očesa me ošvrkne. Zmrznem. Skoraj se pokakam.
Nisem videla še take živali. Brez skrbi, medveda bi spoznala. Ampak ni bil, ker medved nima kopit. To bitje pa je prikopitljalo in strašno hitro tudi odkopitljalo na kopitih.
Žival je izgledala kot gromozansko velik gams brez rogovja. In sivo temno rjave barve. Z rahlo sivimi zaplatami. Se komu sanja kaj bi to lahko bilo? Srn in srnjakov je v tem gozdu ogromno. Ampak kako bi kozorog in to brez rogov zašel v gozd nad Podutikom, točneje malo pod Klobukom ali Straškim vrhom? Ne vem. Res ne vem.
Ne, ne. Ni bila ta. Slika je zgolj simbolična 😉 Kakorkoli. Stečem. Hitreje stečem kar za njim, ki ga nikjer več ni. Priznam, da sem se ustrašila ampak strah je zamenjalo navdušenje.
Kako lepo, kako super, joj, kaj sem videla!
Tečem naprej gor, držati se moram desno, da me ne ulovi noč. Pot se razširi in že tečem ob potočku, ki je precej poln mimo našega “zvončkastega” področja in naprej po poti nad kmetijo nazaj v gozd.
Vidljivost je slaba, pomembna je varnost, zato tečem kar po lužah in kmalu se spet prikaže prvotna barva mojih superg. Tečem precej hitro. Za vsak slučaj. Da me ne ulovi tisti skrivnostni kopitljavec.
Še spust po klančku navzdol proti naselju, proti asfaltni cesti, kjer stečem s tako lahkoto, kot bi danes sploh še ne tekla. Pa še občutek varnosti me prevzame.
Sedaj vem. Najbolje, da jutri kupim drugo moko in se potrudim, da spečem še eno potico, ki bo vsaj približno bolj mehka. Tisto “poleno”, ki mi ga je uspelo speči iz mešanice ržene in polnozrnate pirine moke prav gotovo ne bo navdušilo sobotnih gostov na rojstnodnevnem pikniku.
Ampak – kaj naj naredim s torto? Mogoče izvem jutri na tempo teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Fediverse Reactions
-
-
Tekaška nadutost in prevzetnost
Včasih, ampak res samo včasih se mi še zgodi, da se mi enostavno ne ljubi obuti superg. Predvsem pozimi, ko so krajši dnevi. Vlaga, mraz, megla. Luže, plundra. Mokre superge. Na pol zmrznjen obraz. In težja tekaška oblačila. Zaprte pipe na pokopališčih ter vodnjakih. Klavrno. Človeka resnično mine.
Okoli ničle in gosta, temno siva megla. Tako je bilo zunaj, tisto nedeljo. Ko se mi ni in ni dalo. Nikamor.
Da sem premaknila rit se imam zahvaliti izključno svojemu zavedanju, kako klavrn občutek bi šele imela, če bi obsedela notri, na toplem. Navkljub obljubi, ki sem si jo dala. Da tisto nedeljo odtečem en daljši tek. Ne glede na vreme. Ta nedelja je bila namreč edina opcija za izvedbo daljšega teka.
Prežemal me je že znan, slab občutek, ki ga imamo tekači po daljši odsotnosti gibanja v naravi. Okornost, nekakšna napihnjenost v telesu ter zabuhlost v glavi. Tisti čuden pritisk zadaj za očmi. Ki se še stopnjuje ob vsakodnevnem stresu. Izrazi pa se skozi neko nejasno tečnobo in nezavedno sitnarjenje. Kar tako. Navadno čisto brez veze.
Čudovito je, če imaš ob sebi človeka, ki to v tebi prepozna. In te ob tvoji neodločnosti in izmikanju skoku v superge na pravi način podpre. In to tako, da greš. Da ne podležeš lastnim izgovorom.
Ob vsem tem sem tisto mrkobno nedeljo nekako navlekla nase tekaške cunje. Vse možne zadeve vključno s toplejšimi nogavicami. Rokavice, trak za ušesa in kapo s šiltom. Ker ves čas nekaj leti in pada iz megle. Najraje bi si nadela še smučarska očala, ker po dolgem teku navadno dobim otečene , zabuhle oči. Od mraza. Tudi tiste malo večje za plavanje bi bile mogoče dobre. Ali pa kar potapljaška maska…
Vodo bi skoraj morala vzeti s seboj. A sem se v tisti svoji sitnobi odločila, da ne. Ne vem, zakaj. Ker je ozračje že dovolj vlažno? Ali pa bom med tekom lovila redke kapljice iz dreves ter razpršenost vlage v megli? Dehidrirati sredi Ljubljane bi bilo pa tudi skrajno nenavadno. Vedno lahko tekač zavije v kakšno gostišče, bar ali bife ter spije vodo. Če ni ravno pandemije.
Tekaški ceremonijal se nadaljuje s supergami. Obuvam tiste zoprne, zimske. Težke, trde. Ampak edine primerne za vlažno tekaško podlago. Tekla bom po blatu, lužah, plundri in deloma mokrem asfaltu.
Kolebam še med vrati… ali ne bi šla kar nazaj?
Ampak , ko so superge enkrat na nogah – kdo se bo sedaj sezuval in ponovno preoblačil? Kot kakšna velezguba?
Stojim na cesti. Podobna kupu nesreče. Nikjer nikogar. Samo jaz in sivina. Nebo podobno tlem na katerih stojim. Se postavim na glavo?
Prisilim se v ogrevanje. Nekaj poskakujem, naredim malo klavrnih vaj. Odločim se, da se bom ogrela s počasnim tekom. Imam čas …
Stečem … ali bolje … porivam se naprej. Leva noga, desna noga, leva noga, desna noga… Oh, kakšen napor!
Odtekla bom dobrih dvajset kilometrov.
Dolga bo … ampak vse mine. Tudi teh dvajset bo. Tečem na silo … nato samo še tečem. Preskakujem luže, preko polja vlečem noge iz blata. Ponovno preskakujem luže in že sem na PST. Pot spominov je prazna. Siva. Meglena. V daljavi je opaziti redkega sprehajalca.
Tečem. Tečem počasi, tečem vztrajno. Avtomatično. Direktno preko luže… superge odrešim blata, a stopala so zaenkrat še dokaj suha.
Teža in neudobje superg sta s tem upravičena.
Včasih preteče nekaj kilometrov, da se telo navadi, psiha pa vda v usodo. Včasih se prične tekaška uživancija malo kasneje.
Tudi moja se je. Tam nekje po desetem kilometru, ko sem pretekla dobro polovico svojega načrtovanega treninga, je postal tek užitek. Glava lahka, noge poskočnejše. Dober občutek.
Opazim celo, da je postala megla svetlejša. Na poti je opaziti tudi več sprehajalcev. Ter sem ter tja kakšen tekač. Redek.
Ni čudno, si mislim. In sem vesela, da sama tečem. Jaz tečem. Kljub nešteto izgovorom, ki sem si jih izmislila.
Skušam teči zavestno. Malce hitreje kot prve kilometre. Bolj pokonci. Zdi se mi, da mi gre dobro. Padla sem notri. Celo več! Zazdi se mi, da prav lepo tečem. Postanem kar nekako prevzetna, malo važna. Kot bi mi stopilo v glavo, češ, ker sem pretekla že nekaj maratonov in še več polmaratonov in krajših tekov ter nešteto uživaških tekov po gozdu, za Savo in celo po mestu, pa znam. Teči. Znam teči pravilno. Ti kilometri se morajo nekje poznati, kajne?
Takrat zaslišim nekaj za seboj.
Siva megla postane spet gostejša, poloti se me spet nekakšna tesnoba. In hrup za menoj vedno bolj izrazit.
Kot bi nekdo vlekel železno kuglo, verigo, morda gorjačo.
Postane me strah. Nevede malce pospešim. V tej megli se nič ne vidi. Nobenega problema nimam več s tekom. Nič me ne moti. Še megla ne.
Hrup neznanega izvora pa, kot da je pritrjen na moja stopala.
Hrup je izrazitejši. Kot bi se kugla, veriga ali morda celo gorjača, vlekla za menoj. Vedno hitreje.
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Postaja zlovešče.
Hrup imam čisto za seboj. A pazi! Hrup me skuša prehiteti? Po levi.
Skušam ostati mirna, enakomerno tečem naprej in skrivaj poškilim na levo, kaj to je…
Zagledam tipa, ki teče. Nenavadnega. Za moje pojme nenavadnega. Za tisto okolje. Tisto meglo. Za tek v megli, pozimi. Po blatu, lužah, ostankih snega.
Tip teče mimo mene. Deluje grozno! Oblečen v sprehajalca. Kavbojke, trendovski čevlji, usnjena jakna z žepi polnimi kovencev, ključev, dolg redek čop mu plapola kot zastava. Ne, ni bil Vid iz TV.
Prehiti me pravilno po levi in zavije nazaj na desno stran poti, direktno pred mano. Pred moj nos! Kot bi se mu zmešalo.
Popolnoma sem pozabila na svojo tekaško melanhonijo, lenobo!
Konkretno sem morala »zabremzati superge«, ker bi tipčka dobesedno pohodila.
To mi res ni všeč.
Na cesti sovražim izsiljevanje. Ko nekdo izsili prednost. In sploh sovražim prehitevanje. Ko te nekdo prehiti in nato zapelje pred tebe in pelje naprej POČASNEJE!
To je resnično nevarno za kakšno prometno nesrečo.
Tisto nedeljo sem imela srečo. Očitno tekaško izsiljevanje se ni tragično končalo s pohojenimi supergami, poškodbo ahilove tetive ali kakšnim padcem. Ne! Ker sem upočasnila superge.
Upočasnila sem superge ampak hitrost teka mi ni odgovarjala. Pa čeprav je bil tempo še vedno hitrejši kot do tistega trenutka, se mi je enostavno za malo zdelo, da bom sedaj tekla za »tem tipom v ta kmašni obleki«. Prevzetnost!
Zavijem levo in ga prehitim. Tečem dovolj dolgo po levi strani in se počasi vrnem na desno stran poti, pred tekača. Tako se pravilno prehiteva!
Pazim na tempo. Zadovoljna, da sem mu pokazala. Temu sprehajalcu! Nekaj minut je vse v redu a potem spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Sedaj vem, da za menoj ni kakšne grozeče verige, kugle ali gorjače. Za menoj je tisti model s čopom. Tip, ki misli, da je tekač. Kdo je že dejal: ne sodi, da ti ne bo sojeno?
Hrup je spet vedno bliže. Skušam teči enakomerno. Ne želim pospeševati. Konec koncev imam do doma še kakšnih sedem kilometrov. Ne želim jih prepešačiti. Če sem odšla na tek.
Zgodba se ponovi. Tip me prehiti po levi ter se mi parkira spet direktno pred nos.
Sedaj sem pa resnično jezna.
Najraje bi mu kakšno rekla v stilu:«Ej, pazi! Štor! Ne nastavljaj se mi pred nos!«
Pa sem se zadržala. Mislim, da predvsem zato, ker sem bila že preveč zadihana.
Ampak, očitno se me je polotila nekakšna »tekaška važnost ali prevzetnost« . Povsem neupravičeno, ker res nisem kakšen poseben tekaški biser! Odločno sem tipa še enkrat prehitela. Kaj se pa gre!
Tokrat sem v hitrejšem tempu tekla dlje, da ga pustim za seboj. Dovolj daleč za seboj! Da bom imela že enkrat mir!
Slab kilometer sem ves čas skrivoma prisluškovala, kdaj spet zaslišim tisti:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Mir sem imela dobrih pet minut. Ravno toliko, da sem si oddahnila, misleč: »Tip je crknil, pregorel … he he!« Končno sem si malo odpočila in tekla v normalnem tempu naprej.
Resno sem pričela razmišljati, da bi zavila v gostišče ob poti na kozarec vode. Tole me je malo zdelalo.
Ko spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
In vedno hitreje, vedno bliže:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
V glavi se mi je kar bliskalo, vedela sem, kristalno jasno mi je bilo, da se ne smem sprovocirati. Tekač na dolge proge se ne sme pustiti sprovocirati sotekačem in ostalim izzivalcem. Ne na tekmi, ne na treningu! Teči mora po svojih zmožnostih, po svojem planu. Po pameti!
Odločim se, da bom zrela in pametna… ko me dohiti in že prehiteva po levi strani. Ob meni je.
Možgani mi v trenutku blokirajo, zdrava pamet odpove. Noge se pričnejo vrteti hitreje. Odločim se, da grem na »izčrpavanje nasprotnika«.
Gotovo poznate to tekaško taktiko. Oceniš nasprotnika koliko časa bo zmožen teči v tvojem tempu, nato ga izčrpavaš na ocenjeni hitrosti ter na koncu elegantno prehitiš in pustiš za seboj. Pogoj pri tej taktiki je, da si vsaj približno tako dober kot nasprotnik.
Iz strani ocenim nasprotnika, da je načet. Jaz tudi. Torej bo boj. Razum mi skuša dopovedati, naj vendar ne bom otročja in bedasta. Pa spodim glas iz glave, češ, pa kaj! Tale me že ne bo prehitel.
Tempo je konkreten. Postaja vedno hujši. Izčrpavanje nasprotnika noče delovati tako kot bi si želela. Tečeva z ramo ob rami. Sprehajalec v kavbojkah, trendi čeveljcih in usnjeni šklepetajoči jakni s poskakujočim čopom las na glavi ter jaz, v popolni tekaški bojni opremi, v tekaških supergah, hlačah, nogavicah, tečeva in se boriva.
Tip pospeši in se ga držim. Drviva vsaj dobrih petsto metrov, tip ne popušča. Rahlo pospešim in se sprašujem, ali sploh lahko tečem hitreje. Tečeva. Tip sprva rahlo popusti vendar hitro pride k sebi. Še huje! Skuša me prehiteti. Teče že malce pred mano!
Besna sem! Kaj je zdaj to! Ne bo me prehitel! Napnem vse moči in tečem ob njem! Šprintam! Nič več ne gledam kam stopam. Vseeno mi je za luže, plundro, blato! Maham z rokami, se odrivam na vso moč, hropeva pa oba kot stara parna lokomotiva. Če bi prišel kdo nasproti bi ga verjetno kar pregazila.
Boj se nadaljuje, svojo hitrost naženem do skrajnosti, hitreje ne gre … jezi me, ampak ne gre! Noge in kolki, kot bi bili zarjaveli. Sploh se nočejo vrteti in premikati hitreje!
Nato se zgodi nekaj neverjetnega!
Tip dobesedno eksplodira!
Odnese ga dva metra naprej, me prehiti in teče, dvigne obe roki kot zmagovalec in nato, kako nenavadno, zavije levo ob pot in se… ustavi !
Besna sem bila kot ris. Najraje bi se ustavila in mu povedala, da je – no, saj veste kaj, in da je to moj petnajsti kilometer, njegov pa maksimalno drugi! In naj se gre solit! Lahko bi se poškodovala, ker sem pretiravala! Teči bi morala počasi. Kako bom sploh še prišla do doma? Po vseh štirih?
Odločim se za drugo taktiko. Delam se kot da ni nič in lepo naprej tečem. Tip še vedno krili z rokami v zraku kot zmagovalec in mi zmagovalno maha. Zaploskam mu in nato z roko pokažem naprej v smeri PST in skozi na silo raztegnjene ustnice v “kvazi nasmeh” zavpijem:«Bravo! Ampak cilj je na Bajerju!« in tečem dalje. Za trenutek opazim začudenje …
Tečem dalje in molim, da pridem hitro do nesrečnega ovinka, da se me ne bo videlo. V tem tempu me bo namreč pobralo.
Zadnjih pet kilometrov pretečem sprva jezna, nato hehetajoča se in na smrt žejna. V skrajno počasnem tempu ob katerem čutim čisto vse mišice.
Ne morem se načuditi lastni neumnosti, kako sem se pustila sprovocirati. In kako neumna sem še v resnici. Ker tip ni bil obut v superge in ker ni tekel v bolj všečni tekaški tehniki sem si naduto predstavljala, da pač ne more biti hitrejši. On pa ni tekač. Ne more teči hitreje od mene. Prav mi je bilo!
Včasih za sebe mislimo, da smo drugačni, boljši. Ugotovila sem, da obsojam. Sodim ljudi po zunanjosti. Izgledu. Neznanec mi je dobesedno šel na živce, ker je tekel normalno oblečen. Pa kaj mi je za božjo voljo? Saj sem to še sama pred kratkim počela! Še bolj mi je šel na živce, ker me je prehitel! Mogoče sem šla tudi jaz njemu na živce iz podobnega vzroka. Ker sem bila v popolni tekaški bojni opremi. On pa je z mano opravil, tako na ena, dva, tri, v »ta kmašnih čevljih«.
Nadutost je grda lastnost. Mar mislim, da je moja tekaška tehnika pravilna, lepa? Mislite tako vi za svojo? Pred leti sem si ogledala posnetek lastnega teka. Bil je milo rečeno: grozen. In kje piše, da danes tečem lepše? Pravilneje?
Sicer pa, čisto odkrito! Mislim, da je vsa ta tekaška filozofija in pametovanje okoli tehnike teka, treningov, opreme in ostalega napihnjena do milega konca! Večina teh stvari je puhlih, praznih, mehurčkastih. Le nekaj je tistih resničnih. Znanih od nekdaj. Položenih v naš praspomin. Instinkt! Sedmi ali osmi čut!
Včasih sem tekla drugače. Ne vem več kako, ampak gotovo drugače. Vsi ti teki, treningi, prebrana literatura je gotovo pustila posledice. Nekatere dobre, druge slabe in večinoma – v to sem prepričana – nepomembne.
Tekač je v svojem bistvu skromen. In ne nadut. In ne prevzeten. Pameten tekač ne sodi po izgledu, zunanjosti. Pameten tekač se briga zase. Za druge se briga le toliko, da jim pomaga. Če lahko in če zna. Takšna bi bila rada. In malo hitrejša…
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Fediverse Reactions
-
-
Tek in ostali športi
Tek je čudovit šport, ki pa ga kombinacija z nekaterimi ostalimi športi še oplemeniti. Izboljša naše počutje, zdravje in kvaliteto življenja.
Toby Tanser: “Ptice letijo, ribe plavajo, človek pa je od nekdaj bil tekač, hoja je samo oblika lenobe, zato treniraj trdo in zmaguj z lahkoto.”
Photo by Visually Us on Pexels.com Tek…
Da, najprej je bil tek. Pa saj v resnici vsi vemo, da človek prej steče kot shodi. Prvi človeški koraki so bolj podobni teku kot hoji.
Tek. Še sama ne vem kdaj sem ga tako vzljubila.
Kot pri večini se je tudi pri meni začelo že v osnovni šoli pa čeprav je bil takrat poudarek predvsem na športih z žogo. Imela sem to srečo, da je bil učitelj telesne vzgoje znani jugoslovanski maratonec, po rodu Črnogorec, ki nam je po svojih najboljših močeh skušal približati tek in predvsem tek na dolge proge.
Vsa slovenska srenja je sicer v tistih časih dihala in živela za našo takrat nadvse uspešno smučarsko reprezentanco. Praktično ni bilo Slovenca, ki ne bi smučal ali si to vsaj želel.
Jaz pa sem tekla za sprostitev.
Tek je bil moj odmor med učenjem. Med učenjem za maturo sem si postavila cilj: vsaj osem krogov na hipodromu v Stožicah.
Tekla sem za Savo, splezala pod železniški črnuški most, si prižgala cigareto – o sveta neumnost – ter opazovala skrivnostne vrtince v globoki reki. Meditacija. Če sem imela srečo, sem pričakala vlak, ki je temeljito pretresel železno konstrukcijo in povzročil pravi mali potres.
Tek za boljšo kondicijo, da bom lažje hodila v gore, višje in dlje. Do Triglava in še naprej. Pogled na Kamniške Alpe iz domačega dvorišča je bil tako zelo mamljiv.
Tekla sem za boljše počutje, zdravje. Brez teka sem se vedno počutila slabo in nekako prazno. Pogosto sem imela skoraj neznosne bolečine v hrbtenici ter glavobole. Da o slabšem razpoloženju ne govorim.
Tekla sem sama in kasneje z mojim Fricem.
Tekla sem, še vedno tečem in vedno bom. Tek je moj način življenja.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI Planinarjenje …
S tekaško kondicijo je veliko lažje prilesti v naročje naših prelepih slovenskih gora. Pojdite jih obiskat! S možem sva osvojila praktično celotno Slovensko planinsko transverzalo. Od višjih vrhov nama manjka le Prisojnik. Po moji krivdi, zaradi slabega občutka. Imam močno razvito intuicijo in ta svoj notranji glas rada poslušam.
Kasneje s hčerkama so padli še celotni Polhograjski dolomiti in še marsikateri hrib in gora.
Zadnje čase spet več hodim v hribe. Predvsem v sredogorje. Pred leti sem se hribov v zimskem času izogibala, danes pa jih na novo odkrivam v sneženi preobleki. Pogrešam pa gore, visokogorje. Predvsem meni najdražje Julijce. Vsak dan me vleče tja gor v skale. Visoko. Še višje.
Planinarjenje in hoja v hrib je krasna kombinacija s tekom. Tudi tečem najraje po gozdu, gor in dol, kros tek. Obožujem Polhograjske dolomite, čudoviti so. Primerni tako za hojo kot za tek ali kombinacijo. Na položnejših predelih lahko poizkusite počasi teči. Ni tako hudo. Malce se poigrajte! Če tečete počivate od hoje in ko hodite počivate od teka.
Tek po izletu v hribe pa je itak vedno izreden. Preizkusite.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI Kolesarjenje …
Ste se tudi vi v otroštvu podili s kolesom po okolici? Z veseljem se spominjam svojega temno zelenega ponija, ki sem si ga kupila v drugem razredu osnovne šole iz lastnih prihrankov. Kot smrklja sem bila med najhitrejšimi vrstniki. S svojim zelenim ponijem sem praktično prevozila bližnjo in daljno okolico doma vključno s zasavskim prodom in črnuških hribovjem. Doma tega seveda niso vedeli.
Kasneje mi je kolo dolgo časa služilo le še kot prevozno sredstvo.
Moj pravi športni rekvizit je postal šele v drugi polovici leta 2008.
Moj najljubši maratonec se je moral žal zaradi zdravstvenih razlogov napornejšemu teku odpovedati, kar pa je uspešno nadomestil s kolesarjenjem ter istočasno postal moj prototip tekaškega trenerja, ki jih je danes že za cel ocean. Dobrih in slabih. Moj pa je itak najboljši.
Ljudje, ki se imamo radi moramo skrbeti za to, da preživljamo svoj prosti čas čim več skupaj. S tem smo tudi medsebojno bolj povezani in se imamo še raje. Tudi midva nisva nobena izjema.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI Zato sem se mu pri kolesarjenju z veseljem pridružila. Število tekaških kilometrov se je sicer zmanjšalo za približno 30%, vendar pa so treningi postali bolj razgibani.
Prav tako sem prepričana, da sem svojemu telesu naredila uslugo, saj sem določene dele telesa razbremenila in se na ta način morda izognila tudi kakšni kasnejši resnejši tekaški poškodbi.
Tako je prvi kolesarski podvig vpisan pod datum 10/8/2008.
Svoj tekaški program sem delno prilagodila. Kolesarjenje je dosti manj naporno kot tek, nekje v razmerju 1:4. To pomeni, da bi bil ekvivalent dolgega teka (vsaj 30 km) nekje 120 km kolesarjenja. So pa kolesarski kilometri v družbi resnično prava sprostitev, dogodivščina ter istočasno raziskovanje in potovanje po naši lepi domovini. In tujini. Lepo nadomestilo za vzdržljivostni trening.
Kolesarjenje v hrib pa krasen trening moči.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI Kljub manjšemu številu tekaških kilometrov ni bil moj čas na naslednjih maratonih nič slabši. Obratno. Moj najboljši čas maratona sega v leto 2012, ko sem na Ljubljanskem maratonu dosegla zame odličen čas – 3:26:31. Zelo se bom morala potruditi, da bom ta svoj osebni rekord še izboljšala.
Plavanje …
Kako čudovit občutek je skok v morje po sicer navdihujočem a napornem teku. Nebeško!
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI Plavanje je bilo moja šibka točka. A sem se odločila, da ga izboljšam zato sem se vpisala v plavalni tečaj. V zimskem obdobju veselo plavam v zaprtih bazenih in se trudim izpopolniti svojo tehniko plavanja. Delfina ne bom nikoli odlično obvladala, skok na glavo se mi še nikoli ni prav posrečil, tudi obrati so pojem zase. Ampak Kravl mi pa že gre mnogo bolje…
Foto: PIXABAY Občutek po plavanju je vedno odličen. V poletnih mesecih mi kar malo manjka plavalnega drila, saj se dejansko raztegneš in razbremeniš vse mišice v telesu. Pa tudi konkretno nadihaš in s tem izboljšaš tehniko dihanja, ki je pri teku spet zelo pomembna.
Mislim, da na nek način aktivno plavanje delno odtehta masažo, ki je za tekače tudi priporočljiva. In to je spet odlična dopolnitev teku.
TELOVADBA
Uf, dolgo je trajalo, da sem vzljubila telesne vaje. No, vsaj na nek način. Vedno sem šla raje kakšen kilometer dalj odteči, kot pa malo več telovaditi. A ravno z leti se je pokazalo, kako zelo pomembna je. Hvaležno nam bo celotno telo in predvsem sklepi.
Predlagam, da se še v postelji najprej temeljito raztegnete ter nato naredite nekaj vaj za:
- hrbtenico,
- trebuh,
- noge,
- zadnjico.
Poleg boljše gibljivosti boste utrdili mišice in s tem posredno tudi izboljšali svojo tehniko teka. Za dober tekaški slog so izredno pomembne močne hrbtne in trebušne mišice.
Foto – PIXABAY Idealno je, da vsaj trikrat tedensko namenite malce več časa telesni vadbi. Izvajate jo lahko sami doma, v fitnesu ali pa se pridružite kakšni skupini. Vaje lahko obogatite tudi z različnimi vadbenimi pripomočki.
Naj prišepnem:
– mišice rok krepim z dvigovanjem pol-kilogramskih ročk kar ob gledanju večernega dnevnika.
Zelo pomembne pa so raztezne vaje. Priporočam, da jih delate vsak dan.
Triatlon …
Ob teku, kolesarjenju in plavanju so se mi utrnile nove ideje in želje. Izboljšati plavalni slog in se morda nekoč podati na kakšen triatlonček v sprint razdalji (750 m plavanja, 20 km kolesarjenja, 5 km teka).
In če se lotimo triatlona bomo morda želeli oddelati polno razdaljo (ultra ali Ironman), ki je sestavljena iz 3860 m plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,195 km teka. Posamezne panožne razdalje niso problematične, vendar vse skupaj? To zna biti problem. Ali bolje: nov izziv.
Foto – PIXABAY Ja, življenje je res zanimivo… zakaj si ga ne bi še malce bolj začinili, da bo še bolj? Sicer pa življenje samo poskrbi za začimbe za katere ni vedno rečeno, da nam bodo všeč. Zato cenite sedanjost. Sposobnost gibanja. Izkoristite svoje telo. Sedeč na kavču vam ne koristi najbolje.
Namesto konca…
pa predlagam, da kar začnete. Nekaj od zgoraj napisanega vam bo gotovo ugajalo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Fediverse Reactions
-
Led? Sneg? Obuj se in steci!
Lovim dan. Tisti del, ko je še svetlo. Danes bom preizkusila. Končno. Tek, ki ga že tako dolgo čakam. Z derezami.
Službene cunje letijo dol, tekaške gor. Rokavice, kape, buf okoli vratu. Nimaš kaj. Zima je. Zaščititi se je treba. Spijem kozarec vode. Pozimi še hitreje dehidriraš.
Garminko si navežem kar med potjo po stopnicah. Garminka je moja nova lahkotna prijatejica. Kupila sem si jo potem, ko je težkokategornika Garminčka pobralo. Podlegel je vodi. Revež. Zalilo ga je preko grla pa je bil baje pravi potapljač. Triatlonec. Ah, ta tehnika. Manj kot je je, bolje je! Ampak če je ni nič, je pa skoraj že zanič.
Superge. Na noge gredo težje, za zimo. Nimam jih preveč rada. Trde so. Bolijo občasno. Več kot 10 kilometrov zelo težko pretečem v njih. Pa niso one krive. Kriva sem jaz in moja trapasta stopala. In ker je zunaj ledeno, končno lahko preizkusim še dereze.
Imam jih že vsaj tri leta. In to nepreizkušene. V živo se spomnim, kako smo šli neko mrzlo in zaledenelo nedeljo z družino po šentviški strani gor na Toško Čelo. Po tleh je bil živ led. Pametovala sem, da je prenevarno za tek, preveč drsi. V tistem je nasproti pritekla tekačica, suvereno, z varnim korakom. Ja. Na nogah oz. preko superg si je navlekla dereze. Prvi trenutek zadeve sploh nisem ozavestila. Šele kasneje mi je kapnilo.
Seveda lahko vedno tečeš. Tudi po ledu. Na noge si natakneš dereze in greš.
Po tistem pohodu na Toško Čelo sem imela kmalu rojstni dan in od mojih dveh Veseličk sem dobila dragoceno darilo. Verigine dereze Ice Track. Za nizkogorje.
Nizkogorje je vse kar je nižje od visokogorja in nikjer ne piše, da so samo za pohodne čevlje. Lahko so tudi za tekaške. In najbolj mi je všeč, da so slovenski proizvod. Domače je najboljše. Lokalno pridelano. Od krompirja do derez. Sedaj si jih natikam na superge. Ni preveč zakomplicirano. Elastične so, lepo gredo gor. Čedne barve. Nebeško modre. Kot zunaj nebo. Pomislim: “Opremljena v nulo!”
He, he! Led prihajam!
Nerodno se od kobacam po stopnicah ven, sprva hodim in končno stečem. Samo kje je kaj ledu?
Po naselju se je preko dopoldneva vse odtalilo! Le na robu ceste je ponekod še nekaj snega, ostanka ledu. Iščem te ostanke in jih skušam pohoditi.
Ropotam kot kot kakšna aluminijasta kanta za smeti. Stiskam zobe, ker imam občutek, da bom uničila vse tiste zobčke. Izven naselja se zadeva malce izboljša. Lahko tečem ob strani po blatu in snegu. Ko končno pritečem do PST-ja se mi oddahne. Led! Ledeno in drseče. Juhuhu!
Fino gre. Nič ne drsi, nič ne spodrsavam. Veliko varneje se počitim kot bi se, če bi tekla brez derez.
Po kakšnih petih kilometrih postanejo noge težke. Dereze me nekako zabijajo v tla. Oglašajo se posamezni sklopi mišic po nogah, predvsem stegenske. Pazim na tehniko teka. Pomagam si z enakomernim tempom, držo in rokami.
V hipu se navdušim, da po resnično dolgem času spet enkrat tečem z utežmi na nogah. To je fino. Spominjam se, kako prijetno je steči šele po tem, ko uteži snameš. Kar poletiš! Podobno kot takrat, ko po celodnevni smuki snameš pancerje. Najlepši del dneva! No, skoraj.
PST je mestoma resnično čisto poledenela. Jaz pa tečem kot težak štirikolesnik z verigami in se tudi tako počutim. Težko. Ampak fino. Kar nekaj sprehajalcev je na poti. Lep dan je in veliko ljudi je pokukalo na plano. Kot spomladanski zvončki in trobentice.
Zrak je super in vse je v redu. Po dolgem času se mi zazdi, da je vse tako, kot mora biti.
Pritečem spet nazaj na asfalt. Na nadvozu nad avtocesto se ustavim. Najprej pogled proti gorenjski, nato proti primorski. Pod menoj reka avtomobilov. Navzgor pa hribi, bele gore, modro nebo. Lep je ta svet. Prelepa je naša dežela.
Snamem uteži. Ups. Dereze. In z vsako v svoji roki stečem naprej, proti domu. Neskončno zadovoljna, da po dolgem času tečem tudi z utežmi na rokah.
Ja, včasih sem vse to pogosteje počela. Izvajala raznolike treninge. Se po tekaško igrala.
Sedaj pa bolj po tekaško uživam. Ampak malo igre in otroškega veselja je vedno dobrodošel dodatek.
Le kakšen tek me čaka jutri? Bo dež, sneg, sonce? Blato ali led? Ni važno. Važno je, da smo zdravi. Živi. Samo to dvoje potrebujemo pa je vse ostalo mogoče. Tudi tek. Kajti tudi slednji ni samoumeven. Pa če nam je to všeč ali ne. Zato se obuj in steci!
Tek in sneg OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
-
Nov začetek
Človeško telo ima rok trajanja. Če temu ne bi bilo tako, bi bili praktično nesmrtni. Pa nismo. In ti šment, celo tek pri tem ne pomaga.
Slej ko prej se zgodi. Ko ne gre več. Pomembno pa je, da znamo presoditi, kdaj je resnično tisti čas, ko moramo neko dejavnost opustiti.
Tekači večkrat slišimo, da se nam določene zdravstvene težave gotovo ne bi zgodile, če ne bi tekli. Tudi vas to jezi? Ob težavah s različnimi sklepi od gležnjev, kolen, kolkov do hrbtenice – prav hitro bo komentar netekača: preveč tečeš! Tek za kolena ni zdrav. Preveč se giblješ.
Pa ni tako. Človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Brez gibanja se ne počutimo dobro, ne moremo celostno delovati. Ne fizično in tudi ne umsko.
Tek torej ni vzrok. Napačen način obremenjevanje telesa – to pa. Kar pa ni nujno samo tek. Telo veliko zdrži. Dolgo se lahko “igramo” z njim in ga silimo v napore. Takšne in drugačne. Ampak ne v nedogled. Ko je vsega dovolj, telo samo reče: STOP! Na vrsti je počitek. Telo ukaže: “Nehaj mi težiti, mar ne vidiš, da ti preko bolečine in slabega počutja govorim, da prenehaj!” Ponavljati neke gibe ali pa vnašati strup v telo.
No, tudi to je “tek”…
Za menoj je 90 dni brez teka. 90 dni sanacije. Rehabilitacije. Karkoli. Prišel je čas, ko sem presodila, da je čas, da se ustavim za nekaj časa. Naj se telo spočije. Poškodba odpravi. Sanira. Odločila sem se, da si vzamem čas. Da preverim. Poslušam zdravnike. Športne fizioterapevte. Kiropratike. Skratka – strokovnjake. Pa ne le njih. Tudi vse tiste, ki mi ves čas govorijo, da tečem preveč. Da sem vsako leto starejša. Tudi tiste, ki mislijo, da tek ni zdrav. Dala sem možnost drugim in sebi, da dokažejo, da se motim in da imajo “oni” prav.
Kaj mislite? Mi je počitek pomagal? So bolečine izginile, ker nisem tekla? Je poškodba odstranjena?
Naj vam najprej zaupam, kako je zdravljenje potekalo.
Obisk osebne zdravnice mi je prinesel močne protibolečinske tablete in napotnico za slikanje hrbtenice. Meritev kostne gostote sem opravila na lastne stroške, ker to naše zdravstvo ne pokriva.
Kot vsi vemo, tablete niso rešitev. Stvari sem želela priti do dna!
Prvič v življenju sem obiskala športno fizioterapevtko ter se naročila na manualno terapijo znanega in opevanega strokovnjaka. Že nekaj let sem se odpravljala k njemu, da me pregleda in pove, kakšno je stanje moje hrbtenice. No, ta klic telesa mi je pomagal, da sem realizirala tudi to.
Prvih 30 dni
Športna fizioterapevtka je imela veliko nalogo. Lumbago se mi je namreč zgodil teden dni pred smučanjem. Prepričana je bila, da me bo spravila v red in da bom lahko smučala. “Tri dni in boš dobra”, je bila prepričana. Žal je mnenje po treh dneh spremenila rekoč:” Tole je pa pretrd oreh”, in mi še čez kakšen dan odsvetovala smučanje. Kar je bilo tudi v resnici nemogoče, saj nisem prenesla niti deset minut vožnje v avtomobilu.
Pa vendar je fizioterapevtka , roko na srce, naredila čudež. Iz moje skrivenčene postave me je vsakič skoraj poravnala. Vse dokler nisem prišla po stopnicah do avtomobila. Izstop iz avta je bil že kritičen. Po štirinajstih dneh sem bila bolje. Naučila me je štirih vaj, ki so pomagale popustiti bolečino ter delno krepiti mišice trupa.
Vaje sem delala še nadaljnih štirinajst dni do termina, ko sem prvič odšla na pregled k manualnemu terapevtu z namenom, da najde in odpravi pravi vzrok mojim vedno pogostejšim bolečinam. V nasprotnem primeru bi, kot že večkrat do tedaj, postopoma pričela teči.
Drugih 30 dni …
Prvi obisk pri manualnem terapevtu je bila postavitev diagnoze. Skolioza v prsnem in ledvenem delu hrbtenice z rahlo kifozo in zamaknjenost medenice.
Sledile so terapije dvakrat na teden: 10-15 minut terapevta ter nadaljnih 10-15 minut na nekakšnem električnem stimulatorju. Predpisan sem imela počitek, krajši sprehod ter gretje določenih delov hrbtenice.
Po treh tednih sem morala terapijo prekiniti in nadaljevati s predpisanimi razteznimi vajami.
Tretjih 30 dni …
V tem obdobju sem lahko pričela z malo daljšimi sprehodi in razteznimi vajami . Dovoljeno je tudi plavanje: hrbtno ali prsno z glavo v vodi.
Kakšnih posebnih sprememb na telesu nisem opazila. Več sprememb je bilo v mojem razpoloženju. Kronično pomanjkanje gibanja! Gibanja na polno! Saj veste – ko se zadihaš in ti pulz poskoči v višave!
Kontrolni pregled je bila tudi zadnja terapija. Bila naj bi – ozdravljena. Poškodba – sanirana, kolikor je to pač sploh lahko mogoče. Če ima človek praktično od rojstva deformirano hrbtenico res ni mogoče pričakovati čudeža.
Prosila sem za napotke, kako naprej. Lahko pričnem z intenzivnejšo vadbo, z utrjevanjem mišic trupa, vadbo moči?
“Zaradi takšnih zadev imamo mi paciente!”
Nekaj resnice gotovo je v tem. Vendar se ne morem sprijazniti z dejstvom, da zadostuje sprehod ali počasen tek za vadbo celotnega telesa. Nič trebušnjakov, sklec, počepov. Hoja, plavanje, malce kolesarjenja, počasen tek sicer pa gretje, raztezne vaje, uživanje in počivanje.
Kakšno nasprotje od športne fizioterapevtke, ki mi je svetovala postopno vadbo in jačanje posameznih mišičnih skupin, nadaljevanje s tekom.
Razočarana…
Moram priznati, da sem bila in sem še vedno zelo razočarana.
Najbolj nad dejstvom, da človek resnično ne more nikomur zaupati. Verjeti. Vse je navadno trženje dejavnosti, ki jo dotični strokovnjak (zdravnik, fizioterapevt, farmacevt, maser, bioenergetik) izvaja ali bolje trži. Pacienti smo v večini primerov samo množica naivcev plavajočih v bazenu lažnega upanja prave strokovne pomoči.
In po vsej tej kalvariji, danes po štirih mesecih ugotavljam to, kar vem že zelo, zelo dolgo.
Poslušaj svoje telo, razmisli in ukrepaj! Delaj po svoji pameti!!! Nihče drug zame ne more vedeti o mojem počutju več, kot vem sama!
Stanje tekaškega telesa po 3-mesečni tekaški pavzi …
V bistvu bi lahko napisala – stanje telesa po 4-mesečni tekaški pavzi. Ker tečem tako malo, da to skorajda ni vredno omembe. Ali pa tudi ne! Odvisno.
Trenutno je stanje takšno, da lahko tečem počasi in zmerno nekje 10 km. Pa v resnici nisem še pretekla več kot 6 km, ker se držim postopnega plana. Trudim se teči pravilno, ko opazim, da delam stare napake se ustavim. Naredim nekaj vaj in nadaljujem s počasnim tekom. Moj plan je namreč sledeč: teči postopoma na ta način toliko časa, da bom dosegla spet maratonsko razdaljo in pretekla spet svoj maraton.
In moje počutje? Obupno! Sem tekaško depresivna, ker je obdobje alergenov jaz pa astmatik, je še huje. Težko diham. Tudi zato, ker sem se zredila. In to “rejenje” se kar ne ustavi. Občutek imam, da se spreminjam v mroža.
Nekoč sem si rekla, da ne bom nikoli več prenehala teči do te mere, da ne bi bila sposobna preteči maratona. Kadarkoli. Pa ne hitro – lepo počasi. Vedno naj bi bila v tako dobri tekaški pripravljenosti, da lahko “odpuzam” do Bleda na krem šnito. Peš. V supergah.
No, danes nimam šans. Ne pretečem…
Sem pa sposobna tega, kar nisem bila nikoli iz enostavnega razloga: škoda časa. Sedeti pred TV-jem in gledati nadaljevanke. In šov! The biggest looser Slovenija! Kako prikladno. Če bom tako nadaljevala, se lahko v naslednji sezoni kar prijavim.
In tekaški cilji ….
Ob zadnjem maratonu, katerega sem kar težko pretekla, sem si dejala, da nad določeno težo ne grem več na maraton, ker ne tečem z užitkom. Preveč se matram in prepočasi tečem. Nisem človek, vsaj zaenkrat še ne, ki mu je cilj samo priti preko 42 km. Ne. Preteči ga moraš. V nekem tempu. Sedaj pa imam tak tempo teka kot včasih, ko sem hitro hodila! Katastrofa.
Katastrofa, ki to ni …
Mogoče, je pa za vsem skupaj skritega kaj več. Pri polni zavesti namreč priznavam, da sem se pričenjala že malce po tekaško dolgočasiti. To pomeni, da sem se naveličala priganjanja samo sebe na tek zato, ker se bliža nek tekaški dogodek in moram trenirati. Moram! Sita sem te besede. Tako kot najstnica včasih nisem prenesla te besede: moraš, daj! Pa ni bil problem v tem, da ne bi želela česa narediti – na smrt me je živciralo dejstvo, da mi je nekdo to naročil, kar bi sama ITAK naredila! In če bi me pustili vsaj še minuto na miru, bi to storila sama, tako pa so vsi po vrsti pametovali, ukazovali, grozili s pogledi, kremžili obrvi … in potem jaz ZANALAJŠČ nisem želela narediti tistega takrat, samo zato, ker so mi rekli!
Ja, očitno sem imela problem s samo seboj, ker sem se ves čas priganjala, da moram, moram, moram narediti takšen ali drugačen tekaški trening, ker drugače , nekaj ne bo… tako, kot sem mislila, da bi moralo biti. In nevede sem se zasužnjila.
Ja, čas je, da se osvobodim.
Tek mi je vedno pomenil svobodo. Zrak, veter, širjavo, prostost, naravo, kisik, srečo, prostranost …
Spet mi bo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Fediverse Reactions
-
-
TEK IN PISANJE ALI PISANJE IN TEK? TO JE ZDAJ VPRAŠANJE!
Če tečem tudi pišem. Obratno je veliko težje. Še prav posebej, če želiš pisati o teku. Enostavno ni ideje. Ni inspiracije. Vse skupaj je brez veze.In zakaj sploh pisati o teku?V zadnjih letih se je na trgu pojavilo tekaških knjig kot gob po dežju. Od odličnih do slabih. Sprva sem jih kupovala, tako da imam doma tako prve kot druge. In nekatere od njih enostavno ne morem prebrati do konca. Ker so zanič. Sama samopromocija osebkov, ki so jih napisali. In vedno več je takih. Kar nekaj … prežvečenega. Kot bi vas želel nekdo na vso silo prepričati, da se zjutraj dani in proti večeru mrači. Ja, hvala. To vemo. Vsi.Priznam, da sem se ravno ob branju ene od slabših tekaških knjig navdušila tudi sama. Pa ne za tek. Za pisanje! “Če je tole vredno knjige in ljudje celo to berejo in hvalijo – potem pa tudi jaz lahko kaj napišem. Tek neskončno bolj čutim! “
Prav tako je tudi s članki. Vedno več jih je. In malo je tistih pravih, pristnih.Večina je slab prevod tujih objav. Veliko pa takih, ki so polni nesmislov.Cel kup tekaških nasvetov, namigov, priporočil … zgodb in nezgod. Dobrih in slabih. Od katerih so najpomembnejše “ključne besede”. Za berljivost. Za čimvišje mesto na Googlu.Pa reklamni oglasi. Tisti očitni kot tisti skriti, kot da to niso. Za promocijo. Prodajo. Prepoznavnost. Kaj je res in kaj ni – največkrat sploh ni več važno. Zgodba? Vsebina? Ah, kaj bi z njo.In potem blogerji, podobni pisci kot sem jaz sama. Ko moraš povedati, napisati, deliti svoje navdušenje. Navdušiti morda še koga. Precej nas je. Mogoče celo preveč. Vse skupaj postaja prežvečeno. Nismo pričeli že malce težiti? Skrbi me. Tega nočem.
Mogoče je čas, da neham. Objavljati. Mar res koga zanima kje sem tekla, kako sem se počutila, kdaj me je kje zabolelo, koliko kilometrov se je nabralo, kako lepo je bilo in kako me je na vsem lepem usekalo v križu? Brez veze. In kako lep razgled! In nebo. In žulji in črni nohti v supergah. Za levjim skokom. Tri tedne pred maratonom. Komu mar!Že celo večnost nisem napisala nič pametnega. Pravzaprav sploh nič.
Tudi tekla že nisem celo večnost. Ker ne smem. Iskreno med nami: prvič v svojem tekaškem življenju sem se odločila, da bom za spremembo poslušala do potankosti stroko. In tako že praktično tri mesece ne počnem nič. Zadnje tri tedne delam raztezne vaje in hodim. Po ravnem. Po tej terapiji naj bi ne imela več težav z vse pogostejšimi bolečinami v križu in kolku.Bomo videli. Ali so vsi ti dragi specialisti vredni svojega denarja. Vam povem. Mogoče. Če se mi bo še dalo pisati.Kajti, če ne tečem, tudi pisati ne morem. O teku. Kako le? Če tega ne počnem. Več.Ugotavljam, da človek navajen na tek, lahko postane brez teka en čisto navaden “samosebismileči” se kup nesreče brez vsake volje in energije. Ko si utrujen od utrujenosti.“Ej! A mi podaš?”Vse še enkrat od začetka.Fediverse Reactions
-
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 