Kategorija: ✈️ Potovanja

Potopisi, dopusti, izleti in odkrivanje novih krajev.

  • Treking Maroko – potep po Marakešu

    Treking Maroko – potep po Marakešu

    Kdo mara keš? Marakeš!

    Zbudili smo se še v zadnje naše maroško jutro. Malce zmedeni, dobro naspani in odločeni, da izkoristimo čas do zadnje minute za ogled kaosa Marakeša, predno nas izpljune nazaj v “civilizirano” Evropo in Mercatorjeve shoping centre.

    Ves čas potovanja sem imela tiho željo, da se preizkusim čisto sama tudi v raziskovanju tujega mesta. V Imlilu me je bilo tega strah a sem videla, da bi šlo tudi v popolnoma solo izvedbi.

    Sedaj pa me je tam za vrati čakal prav Marakeš. V moji glavi je že dolgo obstajal kot mesto nevarnosti, kriminala, zmede, vsiljivih trgovcev, ugrabiteljev. Nekakšna mešanica Indiana Jonesa in Igre prestolov.

    Ugrabitev me pravzaprav ni pretirano skrbela. Kdo bi si prostovoljno naložil na grbo eno utrujeno babo z bolečo peto in še brez Wi-Fi-ja?

    Pred leti sta hčerki potovali po Maroku skupaj s fantom starejše. Prevozili so praktično ves Maroko, raziskovali Atlas, puščavo, obiskali Marakeš. Takrat sem živela v neprestanem strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo. Predvsem zato, ker se je v tistem obdobju, ko je bila senca Islamske države še zelo prisotna tudi v Severni Afriki, se je veliko govorilo o umoru dveh tujih študentk na območju narodnega parka Toubkal.

    Bila sem skoraj v vojaški pripravljenosti. Kot nočna mora sem visela nad njimi s prošnjo :”Javljajte se mi,” in res sem redno dobivala slike ter nagajiva sporočila v smislu “Še smo živi”!

    Varnost je danes zelo resna stvar.

    Sta me pa prav onidve oborožili z veliko koristnimi nasveti, ki so mi prišli še kako prav. Otroci, predvsem naši lastni, nas učijo vse do smrti. Smiselno je, da dovolj kmalu prepoznamo, kdaj je čas, da utihnemo z nasveti. Lepo je, ko nas sami vprašajo zanje. Takrat se pa le potrudimo.

    Pogumno sem torej stopila ven, v ta “nevarni arabski svet”, z mobitelom v roki in samozavestjo prekaljene osnovnošolske tajnice. Odpravila sem se po glavni ulici navzdol in občasno slikala pogled nazaj, kar mi bo pomagalo ob povratku. Pravljice so res poučne. Hvala Janko in Metka. Pogled v nasprotno smer navadno izgleda resnično čisto drugačen – osnovni zakon orientacije in življenja.

    Bilo je še zgodaj. Mesto se je šele prebujalo. Trgovine so bile zaprte, ulice skoraj prazne, mir in umirjenost povsod.

    Po nekaj križiščih sem preverila telefon.

    Nič. Brez interneta. Brez zemljevida. Brez orientacije. In z zanič SIM kartico. Pa tako vešče sem si jo naložila, da sem bila celo občudovana iz strani IT-jevca.

    Pot sem si skušala čimbolj zapomniti, večkrat sem se po kakšni ulici sprehodila v obe smeri, skušala obdržati orientacijo. Si zapomniti napis na vratih (kasneje so bila odprta), spečega črnega mačkona (ki se je čez pol ure prestavil na drugo stran), arabesko na fasadi (ki je postala nevidna pod kasneje razobešenim blagom), štukaturo nad vrati, vonj po cimetu (ki se je kasneje spremenil v sladkobni marakeški vonj) …

    Mesto se je začelo čudežno spreminjati.

    Iz nekaj ljudi jih je nastalo veliko, kmalu preveč. Pojavili so se motoristi, osli z vozovi, vozovi kar tako, trgovci so odpirali svoje trgovinice, premikali zaboje, obešali blago, razstavljali artikle, vabili.

    Ozke in mirne ulice so postajale vedno bolj polne in glasne, vedno bolj žive, vedno bolj pisane in kaotične.

    V nekem trenutku sem zavila v ulico za katero se je zdelo, da vodi na cilj moje ekspedicije. Do mene je pritekel starejši gospod. Gospod, kakršnega bi se pri nas marsikdo na prvi pogled prestrašil: manjkajočih zob, v starih, prašnih oblačilih, utrujenega obraza. “No, no, this direction!” mi je prigovarjal in kazal v drugo smer, ki se je izkazala za pravo.

    Smer je bila res prava, saj je bila gneča že skoraj nepopisna. Vse je bilo na tej poti. Od kur, mačk, psov, trgovcev, otrok, turistov, domačinov na motorčkih, oslovskih vpreg, mul, koles… In vse se je prepletalo in križalo po nekakšnem redu, ki je deloval bolj kot nered, a je delovalo. Nekajkrat sem že pomislila na katastrofo, pa ni bilo tako. Berberi pazijo na turiste. V Ljubljani bi me v podobni situaciji, ko sem napačno prečkala uličico ali hodila ob strani, vsaj nekajkrat poslali “saj veste kam”. Bili so zaščitniški, resnično. Potrpežljivi in prijazni ter kljub vsej tej naglici in dinamiki, mirni.

    Marakeška tržnica, Jemaa el-Fnaa, je poseben svet, ki obstaja skoraj tisoč let. Nekoč prostor trgovcev, pripovedovalcev zgodb, glasbenikov, akrobatov, zdravilcev in popotnikov iz karavan, ki so prihajali čez Saharo. Prevod “Jemaa el-Fnaa” naj bi pomenil “zbor mrtvih”, ker naj bi tu nekoč javno izvrševali kazni in razkazovali glave upornikov. Danes pa je ta prostor poln stojnic s čajem, začimbami, glinenih izdelkov, berberskih oblačil … Človek ima občutek, kot da stopa čez več stoletij hkrati.

    In mucki, povsod me najdejo. Sedeli so pred mojo najljubšo trgovinice, kjer sem kupila začimbe in bila odrešena z wifi-jem, vsi nekako elegantni, inteligentni, suvereni mačkoni. Urejeni. Ne nekakšni ubogi potepuški sestradanci. Le rahlo nezaupljivi a mirni. Kakšno božanje neki! “Počasi, ženska. Nismo se še odločili, če si vredna našega zaupanja”. Mačke obvladajo mesto do potankosti.

    Na trgu Jemaa el-Fnaa so nekoč sloveli krotilci kač, ki so bili simbol starega Marakeša. Danes jih je precej manj tudi zaradi zaščite živali. Nekateri sopotniki so jih uspeli videti, meni žal ni uspelo.

    V nekem trenutku, ko se je ura bližala mojemu povratku na mesto odhoda do letališča, pa šok! Kje sem? Vse je isto. Zmedeno sem gledala v telefon. Pristopi prodajalec, mi vnese geslo v mobitel in – skoraj rešena! Zemljevid se je naložil. V zahvalo sem kupila začimbe, katere imajo tudi zaradi tega malce bolj eksotičen okus.

    Ja, Marakeš ni isto mesto ob sedmih zjutraj ali ob desetih zvečer. To sta skoraj dva različna svetova.

    Predčasno sem se vrnila na dogovorjeno mesto in ker ni bilo še nikogar, sem si ogledala še bližnje ulice, kjer ni bilo toliko turistov, predvsem domačini. Ta del mi je bil najbolj všeč.

    Opazovala sem domačine, kako kupujejo zelenjavo, tehtajo, polnijo košare, se pogovarjajo. Občudovala sem ogromne sadeže in način, kako umirjeno in naravno je teklo njihovo vsakdanje življenje.

    Ko smo se peljali na letališče, smo skozi okna taksija opazovali ravnino in gore v ozadju. Začela me je grabiti tista tiha žalost ob koncu potovanja ter istočasno veselje, da se vračam domov.

    Na letu domov sem razmišljala o naši “razviti” Evropi, kjer imamo praktično vse. Polne trgovine, omare, hladilnike in prepolne glave. Pa ljudem še vedno nekaj manjka. Vedno bi še nekaj imeli. Nekaj kupili. Nekaj dosegli. Nekam hiteli.

    Zakaj vsi tako zelo rinemo v ta svet, kjer imamo vedno več stvari, vedno manj pravih vrednot in vedno manj časa drug za drugega. In ravno drug drugega lahko tako hitro izgubimo. Vse ostalo pa ostane in je nadomestljivo.

    Z mano si bil, veš.

    “Kaj boš rinila v Maroko? Mar niso naši hribi najlepši?”

    In jaz bi ti odgovorila: “Ja, naši hribi so najlepši. Ampak ali ne bi rad videl, kakšne so tiste rdeče skale, kako se hodi po njih, kakšni so hribi tam nad Saharo?”

    Včasih sva si bila zaradi tega tako različna in ravno to je bilo lepo. Drug drugega sva znala prizemljiti in en drugega vleči in cone udobja.

    Na tej poti sem bila prvič zares sama brez tebe. Nisi me pospremil. In nisi me pričakal.

    In bala sem se. Kako bom brez tebe. Da bom sedela nekje med samimi pari in se počutila kot odvečna prtljaga. Izgubljen kovček na letališču življenja.

    Pa je šlo. Zmogla sem. Ponosen bi bil name. Tako kot po vsakem maratonu. Ko si kričal in me bodril: “Dejmo, Mojca!”

    Kot da si z mano in istočasno na drugem koncu sveta. In tako čudno je, da te res nekako ni, da te ne vidim. In slišim le na posnetkih, tistih, ki si jih naredil največ: “Dejmo, Mojca!”

    Ljubezen ne izgine samo zato, ker človek ostane sam. Samo obliko spremeni.

  • Otok Iž

    Otok Iž

    Ne veste kam na dopust? Od pozne pomladi do jeseni je odlična izbira otok Iž. Različne aktivnosti, pestra zgodovina, odlična kulinarika in nepozabna nastanitev – vse to boste izvedeli v nadaljevanju.

    Otok Iž (Es)

    Otok Iž leži med Dugim otokom in Ugljanom v velikosti približno 18 km2. Na otoku sta dva večja kraja Mali Iž in Veli Iž.  Zgodovinsko je otok zelo star, na njem so najdeni predmeti iz rimske dobe.  Da je bilo področje  poseljeno že v antiki je razvidno iz starohrvaške arhitekture.

    Otok Iž je  praktično nedotaknjen. Občutek imaš, da življenje teče kot pred 1000 leti.

    Otok Iž

    Sicer pa je otok zelo miren. Morda je malce več dogajanja v Velem Ižu vendar  je Mali Iž zaradi svoje slikovitosti, miru in nedotaknjenosti prav gotovo prva izbira.

    Kraljevina Iž

    Prebivalci Iža so zanimivi ljudje, imajo praktično svoj jezik ali pa tako močan dialekt, da ne razumeš skoraj ničesar. Iž je namreč kraljevina. Tako pravijo…

    Upam, da boste imeli srečo in priložnost biti prisotni na tradicionalni Iški fešti. Prebivalci se takrat oblečejo v narodne noše in plešejo stare otoške plese. Pojejo ter pripravljajo domače tradicionalne jedi. Vrhunec pa je izbor Iškega kralja z mandatom enega leta.

    Praznovanje se prične že popoldan, ko se mladi in mladi po srcu na čolnih in barkah povežejo skupaj z vrvjo ter kot pravo ladjevje odplujejo ob petju (in pitju) na Veli Iž.

    Po pristanku na trgu v Velem Ižu so tokrat ob svečanem govoru, katerega je skoraj nemogoče razumeti, odstavili starega in imenovali novega kralja. Turisti smo ob huronskem smejanju in ploskanju uvideli, da se ob tem strahovito zabavajo. Nato je sledilo rajanje.

    Mali Iž

    Najbolj idilično mesto na otoku je mestece Mali Iž s 1000 let staro cerkvico in pokopališčem, ki je zaščiteno. Sicer pa je bilo včasih v okolici Malega Iža skrivališče piratov.

    Že na prvi pogled sem se zaljubila v to slikovito, neokrnjeno vasico na hribčku. Kasneje izvem, da Mali Iž sestavlja več zaselkov: Porovac, Knež, Makovac, Komoševa in  Muće.

    Kmalu sem se prepričala, da so tudi prebivalci posebni. Prvotni občutek, da morda nisem ravno dobrodošla se je kmalu spremenil potem, ko so se domačini navadili, da že navsezgodaj pritečem od nekje, skočim v morje in odbrzim v trgovino po kruh. Po tednu dni sem bila njihova.

    Mali Iž ima svoj praznik 15. avgusta. To je dan Marije zaščitnice vseh Maloižanov. Domačini  se ob domačih specialitetah, ki so na voljo vsem, ob plesu in glasbi zabavajo vse do jutra. Tudi midva sva se.

    Otok Iž – Fešta

    Čarobni otok Iž

    Z možem sva zagovornika aktivnega dopusta.  Tako sva se odpravila na dopust s polno »bojno opremo«: kolesa s čelado in ostala kolesarska in tekaška krama, plavutke, maska, balinci, karte. Celo čoln (gumenjak) sva si izposodila pri prijatelju. Privoščila sva si namreč enega od najinih redkih tri tedne trajajočih dopustov na isti destinaciji. Otok Iž.

    Otok Iž… o katerem se nisva pozanimala skoraj nič. Misleč, da je tudi ta jadranski otok kot vsi ostali otoki. Za naju je pomembno, da je čista voda, senca, sveža riba in samostojen apartma ali manjša hiša na mirni lokaciji z obveznim žarom za peko. To je sanjska destinacija.

    Najboljša nastanitev

    Za prijeten dopust je pomembna tako dobra nastanitev kot dobri sosedje.

    Kdo je tip, ki stoji poleg najinih gostiteljev? Malce sumničavo naju je opazoval, midva pa njega. Lado je prijazen človek in je sosedom priskočil na pomoč ob oddaji apartmajske hišice.

    »Če kaj ne vesta, vprašajta kar Ladota. On vse ve!«

    Slovenski Ižan Lado Skok

    Tako je tudi bilo. Neusahljiv vir informacij in dobre volje. Mislim, da ve veliko več o otoku Ižu kot sami prebivalci. Zgodovina, dogodki, prigode, anekdote, kulinarika, šport …. Sicer pa o njem veliko povedo tudi domačini, saj so ga vzeli za svojega in ga neizmerno spoštujejo.

    »Vidva samo recita, da vaju pošilja Lado!«

    In tako sva imela najboljšega soseda na celem Ižu.

    Ne bo vam žal, če se boste odločili za apartmaje, katerih srce in duša je Slovenec Lado Skok. Poleg prijetnih apartmanov, bazena in okolice ter srčnosti gostitelja boste deležni prenekaterih koristnih informacij in anekdot, ki  navadnim turistom niso dostopne. Pa še kakšne večje neumnosti vas bo obvaroval. Tako kot je naju.

    Apartmani Skok 2013

    Nekaj dodatnih informacij glede nastanitve je na voljo na spletnem naslovu http://www.apartmani-iz.si/.

    Aktivnosti na otoku Iž

    Otok Iž je poln presenečenj in neštetih možnosti preživljanja prostega časa. Majhen na pogled – a neskončen po svoji raznolikosti. O različnih možnostih rekreacije in doživetij na pravljičnem otoku Ižu preberite v nadaljevanju.

    Kolesarjenje

    Kolesarjenje – otok Iž

    Promet je redek, kolesar je varen saj na otoku skorajda ni cest. Domačini se vozijo s starimi neregistriranimi avtomobili. Kljub temu Iž premore prometnega policaja na motorčku, ki zna hitro napisati kazen za napačno parkiranje. Avtomobila, ne kolesa.

    Prav dolgih avanturističnih kolesarskih popotovanj na Ižu ne boste mogli izvesti. Malce več izbire imajo srečneži z gorskimi kolesi. 

    Teren za kolesarjenje je precej strm  in razgiban. Poleg asfaltne ceste in betoniranih poti, ki so si jih uredili domačini med nasadi oljk, lahko kolesarjenje združite z rekreacijo in raziskovanjem otočka. Priporočam nekaj kondicije in zdrave trme.⁸

    ù

    Drugače pa lahko kolesa uporabljate kot prevozno sredstvo. Če imate radi ribe, je odlična destinacija ribogojnica s svežimi brancini in oradami. Nahaja se kakšen kilometer pred Velim Ižem. Priporočam, da pedala zavrtite še do mesta, kjer vas v domači pekarnici čaka nebeško dober domači kruh.

    Sicer pa je odlično tudi Ižko oljčno olje. Pridobivajo ga še na stari način,  prav tako kot pred stotimi leti, brez kakršnekoli kemične ali industrijske obdelave.

    Tek

    Tek – otok Iž

    Glede na izjemno majhnost otoka je razumljivo, da klasičnih dolgih tekov ni mogoče opraviti. Kar pa sploh ni slabo. Privoščite si drugačen trening po razgibanem terenu in različnih tekaških podlagah.

    V zadnjem času je izredno priljubljen t.i. “trail running”, tek v naravi po planinskih poteh in hribovitem terenu, polnem dvigov in spustov. Zaradi samega terena sem bila na Ižu vanj praktično prisiljena in danes ga obožujem.

    Tek po brezpotjih, kolovozih, kozjih stezicah, iz ene strani Iža na drugo stran… na obeh straneh pa slano nebeško sinje morje. Praktično ne srečaš nikogar, le kakšen radoveden osliček iz oljčnega nasada te pozdravi. Tudi izgubiti se ne moreš. Če pa se vam zazdi, da ne veste kje ste, odtecite pravokotno v hrib na vrh otoka. Vaša trenutna lokacija vam bo hitro jasna. Rešen problem.

    Plavanje

    Skok iz pomola v Malem Ižu

    Z njim se dan lahko prične. Takoj po teku, seveda.

    Mali Iž ima simpatičen pomol iz katerega se lahko kar v tekaški opremi poženete v morje.  Idealno! No, superge pa vseeno sezujte.

    Čez dan izkoristite vsak trenutek in plavajte čimveč. Plavanje je čudovita vadba za celotno telo in dušo.

    Pohodništvo

    Otok je prepreden s pohodniškimi potmi, katerih večina je primerna tudi za gorsko kolesarjenje. Poti so označene, na turistični agenciji pa so na voljo tudi kvalitetni  zemljevidi z opisi posameznih znamenitosti in zanimivosti.

    Otok Iž - KartaTrekking & biking

    Otok Iž – Karta Trekking & biking

    Potovanja

    Lokacija Iža je primerna za obisk bližnjih Kornatov, Ugljana, Pašmana, Rave in Dugega otoka. Otok je namreč dobro povezan z Zadrom in sosednjimi otoki. 

    Dugi otok – plaža Sakarun

    Otok Iž obdaja veliko slikovitih zalivčkov in malih otočkov. Če imate za to primeren čoln in znanje, lahko plovbo opravite sami. Drugače pa se pridružite kakšni od organiziranih skupin.

    Avanturizem

    Tu pa je vsak svoj avtor. Mi smo se lotili – vožnje s čolnom.

    Že takoj drugi dan našega prihoda na otok Iž smo želeli z izposojenim čolnom gumenjakom obiskati bližnji zaliv Kamenjak. 

    Slovenski Ižan Lado Skok, katerega ste spoznali v v začetku članka, nam je prijazno svetoval, naj svoj prvi zagon čolna ne opravljamo spodaj  v marini.

    Mali Iž

    »Zakaj bi se vam vsi smejali? Pojdite v zaliv s privezi ob trajektni luki.«

    In smo šli. Čoln nam je uspelo sestaviti brez problema. Z manjšimi problemčki je uspel tudi projekt preverjanja vžiga motorja.

    Nato smo odrinili čoln od obale, se nekako zvlekli v čoln in s kapitanom sva pričela navdušeno veslati. Ne bom podrobno o tem, kako smo se že takoj zapletli v bojo, ki me je spominjala na Wilsona (Brodolom, Tom Hanks v glavni vlogi). Ko nas je Wilson končno spustil iz svojih krempljev, sva s kapitanom še odločneje zaveslala, a v resnici smo se le vrteli … in se vrtela v krogu. Ostala posadka (hčeri), sta se vedno bolj smejali, midva pa kričala eden drugemu, da mora veslati ravno v nasprotno smer. Zmedo je presekal kapitan z odločitvijo, da bo vžgal motor.

    Sedaj se je šele začelo. V tistem zalivčku gre resnično vse v nasprotno smer! Namesto ven, na morje, stran od čolnov in obale smo šli vedno hitreje nazaj na obalo med čolne in skale.

    »Pazi! Zaleteli se bomo v čoln!« Kapitan samo stiska ustnice, punci se vedno bolj smejita,  jaz pa gledam, kdaj bomo morali izskočiti, da se ne bomo razbili na skalah s čolnom vred. V strašni eksploziji! V tistem opazim nekoga na sosednjem čolnu, kako se zabava in se nam smeji! Mi pa še kar drvimo v obalo, kapetan še bolj stiska ustnice, punci utihneta ali bolje otrpneta. Za centimeter zgrešimo čoln, a naš kapitan je dobil občutek in se umetelno izognil naslednjemu ter nato nekako obrnil gumenjak ven na odprto morje. Rešeni!

    Vse zadovoljne smo hvalile kapitana: “Kakšen manever! Sedaj bo pa šlo! Juhuuu!”

    Šlo je kakšnih pet minut, zunaj zaliva je namreč pihalo, tok je bil premočan, valovi previsoki. Komaj nam je še uspelo obrniti čoln in se vrniti nazaj v zaliv.

    Neznancu na čolnu, ki se nam je smejal, sta se pridružila še dva radovedneža.

    “Nam že mahajo”, kar verjeti ne morem. Seveda, brezplačno »Pozorište na moru«.

    Kapitan zmanjša hitrost, počasi gremo proti obali in mestu s privezom. Pametno smo izbrali smo lokacijo, kjer v bližini ni čolnov. Počasi, počasi gremo naprej. Kapitan ugasne motor.

    »Vrzi sidro!« mi ukaže. »Daj, daj, hitro!«

    Nekam vržem sidro.

    »Primi vrv!«

    Uf, dobro, da je povedal, sicer bi šlo že kar takoj oboje v paketu.

    »Dobro, drži konec vrvi,« mi zabiča.

    Držim vrv tako močno, da me boli zapestje. 

    Počasi lezemo proti obali…

    Naenkrat spet panika.

    »Prehitro gremo! Zaleteli se bomo v obalo!«

    Kaj naj?!  V roki držim vrv z vso silo, da je ne izgubim. Urška hrbtno čofne v morje z nahrbtnikom vred, Nina skoči v plitvino, jaz kričim: »Kje je Urška?!?!«

    Ne vem kako, kdaj in zakaj, a nekako nam je uspelo zaustaviti čoln.

    Kapitan spleza ven in ukaže: «Podaj mi vrv!«

    Stegnem roko z vrvjo, da mu jo podam.

    »Pa kje imaš vrv? Zakaj mi moliš roko?«

    Pogledam v roko in jo razprem. Ni vrvi. Kar gledam, saj ne morem verjeti. Vrv skoraj še čutim v dlani, a je dejansko ni videti nikjer. Urška mokra kot miš se reži kot pečen zajec. Nina me nejeverno gleda misleč, da se hecam.

    »Ni je!« ugotovim.

    Kakšna morasta vožnja! Jaz se tega s čolnom ne grem več! Teorija in praksa sta res dva različna svetova.

    Kulinarika na Ižu

    Vedno se prileže dobro jesti. Vsak dan sveža riba na Ižu je zagotovljena. Iz bližnje ribogojnice orad in brancinov, jedilnik popestrijo tudi ulovi lokalnih ribičev.

    Sardelice ala Skok

    Ulovljene sardelice nekaj metrov od apartmaja je smrtni greh spraviti v hladilnik. »Takoj jih očistita in na žar z njimi!«

    Sardelicam odstraniš glavo, odrežeš od vratu proti repu na trebuhu tanek podolgovat trikotnik, splahneš, dobro osušiš in hop na žar. Nikar jih ne solite.

    Slika je simbolična

    Dober tek! Boljših še nisem jedla.

    Odhod

    Otok Iž  boste zagotovo zapustili z najkajsnejšim trajektom. Tudi midva sva ga in to z zelo težkim srcem. Ne samo, da je bilo konec dopusta, konec je bilo tega dopusta.

    Še se bova vračala. Čez nekaj let. Zagotovo. In zagotovo brez čolna.

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Fediverse Reactions
  • Pelješac in aktivni dopust

    Pelješac in aktivni dopust


    Pelješac kot izbira za aktivni dopust z vinogradi, vetrnimi elektrarnami. Ston, Žuljana, Trstenik … ter kristalno čisto morje.

    Kam naj gre na dopust nekdo, ki bi rad malce lenaril, veliko plaval, tekel in kar nekaj kolesaril?

    Včasih preveč načrtovanja in planiranja ni dobro. Sicer greste lahko na dopust že vsega siti, utrujeni in kar je najslabše: s pričakovanjem nečesa, česar ni.

    Pustite se presenetiti. Da pa presenečenje  ne bo preveliko, preverite kraj dopustovanja preprosto na spletu. Google earth – Street View. Preverite kraj, okolico, plažo…

    Mogoče se odločite za …. Pelješac.  Točneje…. Žuljana.  Sicer pa imamo vedno vsi svoj izhod v sili: kar koli – tam okoli!

    Ko izberete destinacijo je potrebno le še zmetati bolj in manj nepotrebno »navlako« v avto in …. gremo!

    Vendar pozor! Nikar ne pozabite kolesa in superg. Morda pohodnih čevljev. Dokumentov in denarja oz. plačilnih kartic. Vse ostalo je pogrešljivo in nadomestljivo.

    Nastanitev?

    Če ste sami “veliki”, zdravi in odrasli: kje sploh je problem? Pojdite enkrat kar tako, na »blef«! Neobvezujoče. Na Pelješac!

    Polotok v južni Dalmaciji. Iz Ljubljane je oddaljen dobrih 600 kilometrov, kar predstavlja okoli sedem ur in pol vožnje. Vendar – pozor! Otok je dolg 65 km in širok 6. Cesta na polotoku sicer ni slaba, vendar je precej hribovita in vijugasta med številnimi vinogradi zato je previdna vožnja priporočljiva.

    Najvišja gora na Pelješcu sega v višino 961 mnm, Sveti Ilija. Med domačini imenovana Zmijsko brdo ali Monte Vipera. Verjemite, Pelješac je še kako poznan tudi plezalecem. Če želite osvojiti vrh se odpravite dovolj zgodaj.

    Sv. Ilija

    Kdaj na pot? Predlagam čim prej. In če želite dopust izkoristiti kar najbolje, je to seveda takoj po službi.

    Zahvaljujoč se odličnim cestnim povezavam boste kot bi mignil na križišču, kjer se odcepite desno na Pelješac, smerkoz Ston.

    Pogled na Ston

    Prvo večje naselje na Pelješcu je Mali Ston in sledi mu Ston, imenovan tudi Ston Veli. Pravi mali Dubrovnik. Poznan je po solinah in čudovitih obalah za kopanje, predvsem Prapretna, preden so ga spremenili v trajektno luko.

    Ston

    Ston morate obiskati in preživeti tu vsaj en dan. Prehodite obzidje in se sprehodite po uličicah med kamnitimi stavbami. Ston so ustanovili Dubrovčani v 14. Stoletju. Mali in Veli Ston so povezali z obzidjem dolgim 7500 metrov z utrdbami, ki je služil obrambi, v obliki nepravilnega peterokotnika. Danes je zid obnovljen in je s 5500 metri najdaljši kamniti zid v Evropi.

    Ston Veli

    Ston je eden mojih najljubših krajev na zemlji.   Pred leti kot skromna vasica z velikansko lipo na sredi trga, malo trgovinico pred cerkvijo in še manjšo gostilno, kjer so prodajali predvsem domače žganje. A od nekdaj ima Ston Veli nek poseben čar. Danes je idilični Ston pravo  turistično mesto. Ogromno urejeno parkirišče, obnovljeno obzidje, zastave na stolpih, urejene zgradbe. Lipa je nekako izginila, cerkev je večja in obnovljena deloma zaradi obstreljevanja med vojno ter potresa izpred nekaj let. Ter mala množica kafičev, gostilnic, stojonic, trgovin, živilskim trgom s pestro kulinarično ponudbo. Vse vrvi.

    Danes ima Ston še nekaj, kar v preteklosti ni imel.  STON WALL MARATHON!  Imam ga na svoji »wish listi«.

    Slikovita vožnja čez Pelješac mimo Prapretna, nekoč enega najlepših avtocampov.

    Prapretno, plaža

    Včasih je bil že samo obisk stranišča prava mala avantura. Dolga vrsta pred enim in edinim samcatim straniščem. Neučakani čakajoči pa vseh vrst in narodnosti. Eni s toaletnim papirjem v roki drugi pa s steklenico vode. Če si predolgo odlašal z obiskom wc-ja si se lahko kar obrnil in odšel nazaj s še malce več prtljage. V hlačah, seveda.

    Avtocamp Prapretno, Ston, Pelješac

    Trstenik, slikovita ribiška vasica. Morda tu najdete nastanitev. Morda le za eno noč ali več. Ali morda v Orebiću. Orebić ni moja izbira. Žal.  Morje ni prave barve, cesta je preblizu obale in plaže. Ga pa obožujejo “wind surferji”. Lahko imate srečo in vas čaka prijetno presenečenje. Čista soba, čista posteljnina… in zjutraj fige za zajtrk. Direktno iz drevesa.

    Sončni zahod v enem od zalivov Žuljane

    A naša izbira je Žuljana! Vas, manjše naselje ob slikovitem zalivu. Teren za tek, plavanje, kolesarjenje. Raj za mnoge potapljače. Ljubitelje narave in okusne zdrave hrane.

    Žuljana

    Tu je morje  tako čudovite barve, peščena plaža s številnimi zalivčki, borovci, zelenje… tišina….pravljica. In odličen ambient za poletno branje.

    Poletno branje

    Z malo sreče in potrpljenja boste tudi v sezoni našli namestitev. Poklepetajte z domačini, sprehodite se med hišami. Verjemite, ponudbe se bodo na koncu kar vrstile.

    Tudi teren za tek je odličen. Lahko tečete ob morju vse do slikovitega Trstenjaka. Lahko pa se odločite za tek v notranjost in v stari del naselja. Možnosti je praktično nešteto.

    V nadaljevanju pa vam predstavljam še nekaj relacij za kolesarjenje:

    • Žuljana – Dubrava – Metohija-Ston-Žuljana
      • Dolžina: 52 km
      • Višinska razlika: 650 mt
      • Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob vinogradih in vetrnih elektrarnah ter številnih vinskih kleti
      • Predlog: oglejte si kakšno od hribovskih vasic, npr. Zabrdje
    Iz kolesarskega potepanja
    • Žuljana –Dubrava-Brijesta-Putnikovići-Dubrava-Žuljana
      • Dolžina: 33 km
      • Višinska razlika: 640 mt
      • Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka, prijetna vožnja ob školjčiščih na vzhodni strani ter konkreten vzpon iz Brijeste proti Putnikovičem
      • Predlog: postanek v Brijesti, prijetno mestece, vendar obilo sreče pri iskanju gostincev. Vzemite s seboj dovolj VODE!
    S kolesom po polotoku
    • Žuljana-Dubrava-Drače-Janjina-Trstenik-Žuljana
      • Dolžina: 24 km
      • Višinska razlika: 400 mt
      • Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka in ogled mesta Drače
      • Predlog: predlagam postanek v Drači na pijači ter v Janjini, kjer lahko kupite ribe za kosilo ali večerjo.
    Vinska klet v Janjini
    • Žuljana-Trstenik-Potomje-Dingač-Pijavičino-Žuljana
      • Dolžina: 30 km
      • Višinska razlika: 470 mt
      • Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob zahodni obali Pelješca, strm dvig na vrh Dingača – zmagovalen razgled in vožnja preko tunela v naselje Potomlje ter ravninska vožnja po osrednjem delu Pelješca in spust proti Žuljani.
      • Predlog: predno zavijete v tunel lahko nadaljujete pot po asfaltni cesti in se spustite do morja in okopate. Ob vrnitvi predlagam postanek v naselju Potomlje na pijači, ker boste garantirano zelo žejni. Uživajte v senci in si privoščite kaj dobrega.

    Kaj pa kulinarika?

    Če spadate med ljubitelje rib – Žuljana je prava izbira. Med sedmo in osmo uro se sprehodite na obalo, kjer jih lahko kupite od lokalnih ribičev. Če boste  zaspali oz. bo ponagajala burja in polna luna, pa zajahajte kolo ali vprežite jeklenega konjička in hop do Janjine, kjer je veeelikanska ribarnica. Sveže ribe zagotovljene!

    Kulinarika

    Dober tek!

    Tečem – letim – živim !

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Članek je v okrnjeni obliki objavljen na straneh preberite.si, 16. 7. 2015.

    Fediverse Reactions
  • Tekač na morskem dopustu

    Tekač na morskem dopustu

    Le kaj naj bi počel tekač na dopustu, če je vendar na dopustu? Naj bi tekel? Potem to ne bo dopust. Ali pač. Če si tekač rekreativec. Mi namreč tečemo zato, da se spočijemo. Torej brez teka na dopustu ne gre.

    Večina nas gre za glavni letni dopust na morje. Nekam na obalo. Ni lepšega, kot lep tek v hladnem jutru in nato zamahi v ravno prav hladno morje. Nebeško. Tak dan je za tekače že skoraj popoln. Brez tekaškega uvoda je to veliko težje. Dan nekako ni pravi, dokler se to ne zgodi. Tek.

    Zamudiš jutranji tek in potem nekako slabe vesti čakaš večer, da se malce shladi.

    In nikoli ni rečeno, da se spet ne bo kaj zgodilo, ko ne boš imel možnosti odteči svojo dozo. In tako ostaneš brez svojega “obroka” teka. In v to besedico se vrine črka Č in postaneš teČka.

    In potem padeš notri. V luknjo brez teka. In ta je vedno globlja. Vsako leto se borim, da zmagam na dopustu. Tek pred lenobo.

    Prvi teden dopusta

    Na dobro vidnem mestu imam list s tekaškim planom. S seboj ga nimam zato, da se ga bom čisto držala. Bolj tako – orientacijsko in za boljši občutek. Tečem redno, skoraj vsak dan. Spoznavam novi kraj, zanimivosti, plaže kar pride še kako prav za kasneje. Preštejem število trgovin, pošt, lekarn. Ob vsakem teku dobivam nove ideje kam teči naslednji dan. Trudim teči raznoliko, kakšen dan malce hitreje predvsem tam, kjer je to možno.

    Dan 1

    Zjutraj vstanem brez problema, iščem superge, uro. Stvari še niso na svojim mestih, preveč ropotam. Končno sem zunaj. In spet nazaj notri. Pijem vodo. Spet zunaj. Odtečem svoj prvi raziskovalni tek na novem terenu. Navadno pozabim na ogrevanje. V počasnem tempu prodajam zijala in se čudim ter skušam zapomniti od kje sem pritekla, da se bom znala vrniti. Istočasno iščem primerno plavalno mesto blizu doma, da bom lahko odpešačila mokra gor. Na kofe!

    Dan 2

    Vstanem, se opremim, spijem vodo in kmalu sem zunaj. Malce ogrevanja in zadovoljno stečem. Skušam malce hitreje, vse mi je že bolj poznano, zato tečem bolj sproščeno in navadno malce hitreje. Po teku zadovoljno zaplavam in že grem gor na kavo.

    Dan 3

    Noč tako hitro mine, lepo sem se navadila spati. Paše! Še malo mižim. In zaspim. Ok. Dan za počitek. Mogoče bom šla zvečer.

    Dan 4

    Iz tistega mogoče ni bilo nič. Vstanem malo jezno. Tečem. Malo dlje. Gor. V vas nad morjem. Vroče je. Vstajati bom morala prej. Razgled iz vrha vasice je nor! Lepo! Zadovoljno pritečem nazaj. Vroče! Vržem superge iz nog in že plavam. UF! Super je bilo!

    Dan 5

    Dan za počitek. Ne morem vsak dan. Imam pravico do spanja!!!

    Dan 6

    Strop nad glavo je krvav! Ponoči smo bili krvavi boj s komarji! Od utrujenosti spim do … ne povem.

    Dan 7

    … je gospodov dan.

    Drugi teden na dopustu

    Počutim se že čisto domače, razdalje so mi poznane. Če želim 5 km tek tečem v levo, če želim 10 pa desno. Nato lahko seveda tudi kombiniram. Navdušena, da imam na poti tudi zastonj pitno vodo sanjarim o dolgem teku.

    Dan 8

    … je bog ustvaril ROCK! Ja. Morala bi vstati in iti teči. Že tri dni nisem tekla. Ne smem imeti toliko presledka! Samo malo zamižim. Zavezujem si superge in tečem… ko se zbudim in vidim, da se mi je samo sanjalo. Mmmmmm….. zajtrk me čaka!

    Dan 9

    Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi nama sonce svetilo skozi okno direktno v glavo. Sem mislila, da je ura šele sedem in ne devet! Čisto prevroče za tek! Lahko bi me zbudil!

    Nisem jaz kriva. Tečna. Tečna tudi popoldan. Zvečer me podi v superge – ampak nočem!

    Dan 10

    Slaba vest in pravi sram pred mojim mi pomaga v superge. Tečem kot lenivec. Seveda zavijem na levo. Komaj se premikam. Najraje bi hodila. Včasih priteče kakšen tekač, to pomaga. Skušam se vsaj delati, da tečem. Potem nekako gre… komaj zdržim. Usranih pet kilometrov. Voda se mi zdi mrzla, čeprav jih ima skoraj 30! Zaplavam tri zamahe. In grem gor. Kot potolčeni kramoh.

    Dan 11

    Vstanem in grem tečt brez razmišljanja, da lahko ne bi šla, ker sem šla že včeraj. Pomaga. Super mi gre. Odločim se za novo smer, desno in naravnost gor, katero obžalujem. Kmalu moram shoditi v tako strm breg, da je še hoja naporna. Ampak moram gor, na vrh! Mogoče je na drugi strani kaj videti! In je! Neprehodno grmovje. Misija iskanja nove sanjske plaže ni uspela. Bova ostala na stari. Ampak kilometrčkov je bilo malček več.

    Dan 12

    Mislim, da sva spala kakšni dve uri in to proti jutru. Vročina! Ubijalska vročina. Teči ne moreš, če nisi naspan!

    Dan 13

    Vročina ne popušča, nič ne pomaga. Poleg tega so v bližini neki razgrajači. Požrta od komarjev jih v temi pobijava in upava, da bova kaj spala.

    Dan 14

    Vstanem in se oblečem v tekaške hlače. Obsedim ob obuvanju superg, se slečem in grem nazaj spat. Pa kaj!

    Tretji teden dopusta

    Čisto sem notri. Premiki ne smejo biti prehitri, sicer ti je še bolj vroče. Točno vem, kje je najboljša senca. Ob kateri uri zapustiti plažo. Do kdaj je še znosno teči. Če. Sploh … Lenoba leze vame.

    Dan 15

    Rada bi odtekla en res dolg tek tukaj na morju. To je bila misel v postelji.

    Dan 16

    Z nadčloveškimi napori vstanem in se odšlepam ven tečt. Ko začnem teči se sprašujem kaj mi je! Če tečeš vendar pihlja okrog glave. Bolje je, kot če sediš in se ne premikaš. Ko se ustavim, me zalije pot. Še v morju se ne morem prenehati potiti. Purpurno rdeča v obraz sem skoraj cel dan. Ampak je pasalo. Teči.

    Dan 17

    Tako pregreto je vse, da dobim prepoved! Danes ne smem teči! Sem kar zadovoljna.

    Dan 18

    Pogrešam gozd. Zjutraj. Ko pridem domov …

    Dan 19

    Mogoče bom tekla zvečer. Ampak zvečer je že tako pregreto, da je to misija nemogoče.  Poleg tega – mar bomo samo tekli? Imam se na sumu, da iščem izgovore.

    Dan 20

    Vstanem kot bi me katapultirali! Zadnji dan! Jaz pa moram, moram še enkrat odteči gor v tisto vasico s pravljičnim razgledom. Tečem in uživam. Malce bolj na plitko diham, ko tečem mimo kozje farme. Ampak zgoraj je tako lepo! Diši! In plava se super! Voda je “nadodlična”!

    Dan 21

    Potem, ko zapuščava najin počitniški kraj se vedno spomnim še na kakšno tekaško varianto. Mogoče pa še kdaj prideva. Bom pa takrat. Sicer je pa povsod lepo teči.

    Zaključek

    Na koncu naj dodam, da je tri tedne dopusta na morju absolutno preveč! Vsak teden si bolj len  in bolj mediterantsko začinjen. Počasi … s čim manj gibanja 😉 !

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Fediverse Reactions
  • Seznam prtljage za športnike

    Seznam prtljage za športnike

    Ja!

    Vsako leto vedno isto!

    Cel kufer športnih oblačil za na morje!

    Kolesa, čelade, kolesarski čevlji, rokavice, nogavice, anorak, dva para kolesarskih hlač in majic. Mini nahrbnik. Lučka. Bidon. In potem glavno: tekaške superge, nogavičke, vsaj dvojne tekaške hlače in nekaj majic. Šild. In obvezno: pohodni čevlji, večji nahrbtnik, pohodne nogavice, ki so malo debelejše in pohodne palice. Kratke hlače, dodatne majčke. Kapa. Sončna očala. Tista bolj šrot. Imam jih za “kao športne”. Tiste prave športne sem izgubila ali založila že vsaj dvakrat zato sem se kaznovala tako, da si ne kupim več nobenih novih. Ker za izgubljanje so dobre vsake. Pardon! Dobre so tiste slabše. Trenutno imam tiste, ki sem jih dobila od hčerk. Ker so čudne barve. Pa sta jih sicer po robovih malo pobarvali na sivo tako, da so sedaj res čudne. Ali pa ravno obratno. Posebne!

    Kopalke, plavalna očalca in plavutke.

    Pa obvezno Garminček. Pa njegov HR. Konc. Pika.

    To je vse od športa.

    Adijo pamet.

    No, sedaj pa inventura uporabljenosti teh pritiklin.

    Letos je praktično vsa kolesarska oprema ostala nerabljena. Razen koles! Brez koles nikamor! Rabila sva jih za vozarjenje ob obali, gor in dol. Za iskanje samotnih plaž, skoka do trgovine.

    Energije za konkreten kolesarski podvig, žal, letos nisva zmogla ali premogla. Pride kakšno leto takšno. Upravičeno. A človek si kar ne prizna, da ne bo šlo, misleč – mogoče pa bo. No, se je pa vsaj oprema nekako napojila morskega zraka.

    Tekaška oprema je bila izrabljena v celoti. Zaradi nesrečne nastanitve, katere nikoli več ne bova ponovila, sem imela dejansko skoraj premalo kosov. Ampak me je rešila nekakšna čudna “utrujenost”, ki se ji reče lenoba. V drugem tednu. Lenoba je bila celo malce opravičena, saj je bilo spanje, resnično, otežkočeno. Zelo!

    Tako sem v večini juter le odprla oči: “O, kako bi šla rada tečt,” in se obrnila na drugo stran ter zaspala kot dojenček. Ampak, saj veste! Potem dan kar ni to, kar bi moral biti. In odhod domov je bil tudi zaradi tega nekoliko lažje. Domača postelja. Spanec. Občutek naspanosti. Tek! Ja. Brez dobrega spanca tudi tek ni to, kar naj bi bil.

    In potem: pohodni čevlji. Gojzdarji! Čisto majčkeno, čisto malo je manjkalo, pa bi ostali nerabljeni.

    Pred nosom se nama je namreč bočil vrh. “Tja gor greva!” sem si vsakič rekla, ko sem ga pogledala. Pa je nekako naneslo letos, da nisva šla gor na vrh, vrh pa tudi ni hotel priti dol k nama. Ampak – evo! Alternativa. Izlet z avtom se je končal tako, da je bil dostop na razgledno točko veliko varnejši v gojzdarjih kot v opankah. Pa sva jih prezračila !!!

    Kopalkam pa sva dala vetra! Če se je le dalo, jih nisva imela. Zahvaljujoč kolesom namreč vedno najdeva svojo skrito čarobno malo intimno plažo. Čudovit občutek svobode, ko zaplavaš osvobojeno v morje! Kaj pa ostala plavalna oprema? Očala so bila uporabljena – zelo! Plavutke pa le enkrat. Ravno toliko, da so bile upravičene do tega, da so šle v prtljago.

    Naj tule napišem še zaključek. Od vse silne športne opreme bi letos zadostovala kolesa, superge, tekaške hlače in majice z nogavičkami, gojzdarji, plavalna očala in plavutke. Gojzdarji in plavutke pogojno.

    Hm. Saj sploh ni tako malo!

    Bom vseeno popravila seznam za prihodnjič. Da ne vlačiva krame naokoli. In tako prihraniva čas, živce, prašek, prostor v avtomobilu, energijo v telesu, obrabo kovčkov ipd. Bova eko in bio hkrati. Zelena. Osveščena.  In ozaveščena. Kar hočete.

    Kakšno leto pač pride tako.

    Malo drugačno. Ampak vseeno fajn. In lepo! Vedno je lepo v pravi družbi.

    Ampak kaj, ko sploh ne veste, kje se je vse to silno športanje dogajalo! Pa naj vam bodo slike v pomoč.  Grem stavit, da boste uganili!

    OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

    Fediverse Reactions