Kategorija: 🚴 Drugi športi

Kolesarjenje in drugi športi, ki bogatijo življenje.

Tekaško kolesarski tekač

Najbolje sem tekla, ko sem tudi veliko kolesarila. Sedaj sem kolo zamenjala za pohodne čevlje, se pa spominjam tistega poletja, ki smo ga pričakali po dveh zelo kilavih. Deževnih, hladnih. Brez vročinskih valov.

Takrat sem si rekla: “Naj pripeka… žge… trideset stopinj, petintrideset… nažgi do petdeset, če hoče … meni paše! Jaz bi se končno rada pogrela,” upajoč, da bo trajalo vse tja do oktobra.

Tekač na kolesu vedno malo misli tudi na tek. Morda ob pogledu na okolico, kako lepo bi bilo tudi tam teči. Po tistih stezicah, gozdu, kjerkoli. Našla sem zapis, kako mi je končno neko nedeljo uspelo potešiti tekaško lakoto. Tekaško lakoto najbolje potešiš z dolgim tekom.

Tisto nedeljo sem torej šla, namesto ob sedmih šele ob osmih zjutraj vedoč, da sem ga že polomila. Davek prepoznega odhoda v posteljo. Zaspan in neprespan tekač je slab tekač!

Nedelje so bile navadno namenjene daljšim tekom. Tokrat je bilo dvajset kilometrov, vendar: teči sem morala čim bolj pravilno! Postavljanje stopal, delo rok, drža, pogled… cela znanost, cela filozofija! Kot nekakšen test, če sem kaj napredovala! Ko opazim, da tečem spet “po starem” se ustavim, poravnam držo in spet stečem. Baje naj bi se na tak način tudi teklo hitreje. Sami superlativi! In z vztrajnim ponavljanjem in odpravljanjem napak bi mi moralo uspeti.

Ustavila sem se natanko štirikrat. Enkrat zaradi rdeče luči na semaforju (postanek sem izkoristila za razteg), dvakrat zaradi pitja vode na vodnjaku in tretjič zato, ker sem opazila, da tečem spet kot “po svoje”. Torej – le enkrat zaradi pravega vzroka. Ni čudno.

Po več kot dvestopetdesetih kilometrih na kolesu v tem tednu sem bila naravnost … žejna teka. Samo teka, brez …. znanosti in filozofiranja. Cap cap… v supergah po asfaltu, makadamu… kjerkoli. Potrebujem “čisti tek”. Skoraj tako kot čisti zrak! Tistega, naravnega, sproščujočega. Da tečeš… nekam naprej, daleč.

Jutro je ob osmih relativno pozno za tek, a vendar je bila moja tekaška trasa … prazna. PST je še vedno osvobojena reke sprehajalcev, tekačev, kolesarjev. Koseški bajer skorajda deviški, race glisirajo in naspidirano prehitevajo ena drugo v boju za morebiten prigrizek vržen iz brega s strani do sedaj še redkega jutranjega sprehajalca.

Tekač na kolesu, Koseški bajer, foto: M. Vesel

Tečem v skoraj novih supergah. Lahkih, rumenih. Korak v njih je kot skok po trampolinu. Bolje se počutim kot v trdih kolesarskih čevljih.

Tečem in se zadovoljno smehljam, ko po pretečenih nekaj kilometrih že pijem vodo na pipici ob plaži Koseškega bajerja.

Pretekli teden sem bila zelo pridna glede rekreacije, čeprav sem pretekla le dva kratka pet kilometrska teka v tempu »preudarnih želv«. In vaje.

Sem pa zato prekolesarila razgibanih dvestopetdeset kilometrov. Praktično sem diagonalno prekolesarila skoraj celo Slovenijo in to ne ravninsko, precej je bilo vzponov in seveda spustov. Hvala bogu… brez padcev. Pretežno primorsko-kraške regije. Lepo. Zabavno. Super sem se imela!

Ko tekač sede na kolo… postane tekač na kolesu.

Tekač na kolesu ali tekaško kolesarski tekač, ne komplicira. Uživa v pihljanju vetrca okoli ušes, hitrejšega spreminjanja pokrajine okoli sebe, počitku ob spustih. In svobodi! Zakaj?

Mediji so prepolni raznoraznih nasvetov o tekaški tehniki, drži, opremi, prehrani, treningih, organiziranih vadbah… Pa veste kaj ! V redu, marsikaj drži. Verjamem. Da. Res je. Bo že držalo. Drži pa kot pribito, da je v vsem tem pompu in rompu ogromno pretiravanja. In namen ni vedno najbolj pošten!

“Ko sedim na trdem sedežu s čelado na glavi in v neudobnih kolesarskih čevljih na nogah pomislim: »Klinc pa tekaška tehnika!«

Tekač na kolesu, ob Soči, foto: M. Vesel

In ko se trmasto zaganjam v strmi klanec in ko mi v možganih skorajda utripa moja na maratonih pridobljena mantra: »Brez popuščanja!« skorajda istočasno pomislim: » Klinc te gleda Tekaška Drža!« Na kolesu mi ne moreš nič. Sedim na riti in poganjam pedala. To je to. Sedim na riti in se spustim po klancu navzdol. Amen.

In ker sem “tekaški kolesar” se s kolesarsko tehniko ne ukvarjam. Le toliko, kot je nujno potrebno za udobno vožnjo s kolesom in kakšen zmeren napad na klanec.

In vrhunec? Pivo ob postanku. Najslajše je tisto na kakšnem gričku. Višji kot je hrib, bolj kot je strm klanec… slajše je pivo. Pa čeprav je čisto navadna unionska ali pa laška…. s……a. “Isto sranje – drugo pakovanje”, smo včasih rekli v Jugi.

Tekač na kolesu, rt Kamenjak, Foto: M. Vesel

Pa da ne bo pomote. Ne kolesarim zaradi piva na vrhu grička ali na koncu ture… všeč mi je to … kolesarsko gibanje. Počivajo kolena in nekatere ostale tekaške mišice. In moj tekaški del možganov. In potujem. Kilometri pa letijo tako hitro mimo!

Ugotavljam, da je pretirana preokupacija s tekaško tehniko, tekaško prehrano, tekaško držo, tekaško oremo, tekaškimi supergami, … tekaško…blabla…tekaško blablabla… tekaško bla bla bla bla blablablablabla … že prav nadležno! Že vsaka trač revija ima kakšen sestavek o teku.

»Pa dejte nehat! Dost mam! Puste me tečt! »

Tek in kolesarjenje je dejansko krasna kombinacija. To ne pišem, ker sem nekje prebrala, čeprav piše že vsepovsod. To lahko preberete skoraj v vsakem vsaj delno tekaško kolesarsko obarvanem glasilu. To sem preizkusila in doživela.

Kolo in tek: kot levi in desni korak! Super gresta skupaj pa vendar vsak po svoje! In rezultat je lahko eno odlično počutje. Zdravje. Užitek.

Tekaško kolesarska kombinacija s poudarkom na teku, mi je prinesla najboljši maratonski čas: 3:26:31. Kar zgodilo se je.

Kaj pa na kolesarski dirki? To pa ne vem. Me še ni bilo zraven…. vam bo povedal kakšen kolesar v tekaških supergah. Verjamem pa, da je raznovrstna športna aktivnost gotovo dobra.

Doprinos kolesarjenja k maratonskemu teku

A za na koncu naj še nekaj dodam. Ugotovila sem , da je kolesarjenje lahko odlično nadomestilo za trening vzdržljivosti. Zapeljite se do morja, obkrožite Polhograjske Dolomite, prekolesarite Prekmurje, zapeljite se iz Ljubljane čez Vršič in drugič preko Mosta na Soči do Bovca… in brez škode lahko izpustite kakšen dolgi tek.

Tekač na kolesu, foto: M. Vesel

Ko pa boste s kolesi zagrizli v hrib, bo to odličen trening za moč. Vzpon na naše številne prelaze, vrhovi… Ko boste naslednjič tekli svojo priljubljeno tekaško traso, morebitnih klančkov sploh ne boste zaznali ali pa se vam bodo vsaj zazdeli veliko nižji. Kar leteli boste preko njih.

In teka se ne boste nikoli naveličali …

In tudi tekaške poškodbe boste minimalizirali …

“Vroče je in kmalu bo za menoj dvajseti kilometer. V supergah. Pretekla sem jih popolnoma brez problemov, z enim “pedagoškim” postankom. Tistih nekaj klancev praktično nisem občutila. Vidim pa, da nimam prave hitrosti. Ne letim. Ne drvim. Noge kar ne morejo hitreje, obračajo se prepočasi, kot bi bile na nek način zarjavele. Kot bi zakrknila.”

Nekaj manjka. In vem. Mislim, da vem, kaj je to.

Ko tekač zamenja tekaške kilometre s kolesarskimi izgublja hitrost. S kolesarjenjem vzdržuje vztrajnost, sposobnost teči dolgo časa, enakomerno. Kolesarjenje po hribovitem terenu pripomore tudi k boljšemu teku v hrib, grizenju v klanec. Ne pripomore pa k hitrosti. Ni hitrega teka… brez teka. Z menoj je že tako.

Zato je smiselno, da obdobje, ko tekač kolesari, oplemeniti s tekaškimi treningi baziranimi na tehniki hitrosti.

Intervali. Različnih dolžin. Ter tempo teki. Igre hitrosti. Stopnjevanja. Šprinti.

Tako sem včasih trenirala, lastnim izkušnjam najbolj verjamem. Čeprav je včasih problem ali morda celo prava umetnost prepoznati lastne izkušnje in jih tudi s pridom uporabiti.

No, kot sem že na začetku zapisala, je ta čas za menoj. Sedaj hodim in tečem. In tečem, hodim, hodim, hodim in tečem. Sedaj sem bolj “tekač v pohodnih čevljih”. Všeč mi je. A o tem kaj več prihodnjič.

Vzletišče Vogar, foto: M. Vesel

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Fediverse Reactions
29 januarja, 2022
Naravna drsališča

“Led ne le vabi, tudi grozi”, svarijo strokovnjaki.

Večina Ljubljančanov dobro pozna Koseški bajer, ki je pravzaprav umetno jezerce nastalo po izkopavanju gline. Je priljubljena izletniška točka ter destinacija za rekreacijo preko celega leta.

Koseški bajer dobro poznamo ljubljanski tekači in sprehajalci. Okoli jezera je urejena sprehajalna pot z informativnimi tablami o favni in flori v okolici ter klopmi in pomoli. Poleti se lahko odpočijete na čudoviti ploščadi sicer pa je nedaleč od nje tudi postaja s telovadnimi orodji, otroškimi igrali ter pitnik z vodo.

Naravno drsališče – Koseški bajer

Preko leta tam videvam poleg sprehajalcev in tekačev predvsem ribiče. Baje dobro prijemljejo krapi, somi, rdečeperke, ostiži, smuči ter še kaj bi se našlo. Sicer pa na bajerju letno poteka tudi tekmovanje ladijskih modelarjev. To tekmovanje je že tradicionalno, pa vendar ne edina tradicionalna dejavnost na ali ob Koseškem bajerju. V zimskem času, ko se Koseški bajer spremeni v naravno drsališče, ljudje kar tekmujejo med seboj. Pravzaprav ne vem, kako bi to tekmovanje poimenovala. Kdo je bolj nor ali kdo si več upa? Lahko bi bilo tudi tekmovanje v človeški naivnosti? Vsekakor postaja Koseški bajer vedno bolj prepoznaven ravno zaradi neprevidnih obiskovalcev in udorov ledu.

Ne vem.

Vem le, da brž ko bajer prekrije led, led prekrijejo sprehajalci, drsalci, kolesarji, staro in mlado v vseh odtenkih. Ob vikendih boste videli otroške vozičke in polno otrok! In podobno je gotovo po vseh podobnih naravnih drsališčih.

Naravna drsališča – Koseški bajer

Sami pogumneži! Nihče se ne boji udora ledu.

Saj znajo plavati, sicer jih bo pa že kdo potegnil iz vode.

Malce manj neodgovorni se mi zdijo odrasli posamezniki. Ne morem pa mimo mladih mamic klepetajočih ob ali na bajerju katere pustijo svoje nadobudneže, da se podijo po zaledeneli ploskvi. Kje vam je pamet?

Hvala bogu je imel nekdo pamet. In tako je obrežje Koseškega bajerja pridobilo še dodatno okrasje. Reševalne obroče, tako da lahko vsak sprehajalec ob katerem koli trenutku vrže rešilni obroč morebitnemu utapljajočemu se ali pogrezajočemu pogumnežu.

Robert Okorn iz ljubljanske gasilne brigade ter Uprava za zaščito in reševanje svarijo: »Pravilo je, da na led ne gremo nikdar sami. Obvestimo bližnje, preverimo pa tudi vremenske podatke, zlasti temperaturo in padavine. Na ledeni ploskvi ocenimo debelino in barvo, preglejmo razpoke in poslušajmo poke. Za testiranje ledu je najboljša potovalna palica z ostro konico. Če po ledu močno udarimo z nogami, koničasto palico ali kladivom in se pri tem ne prebije, je to znamenje, da je dovolj nosilen. Prelomi in suhe razpoke ledu niso nevarni, zelo pa je treba biti pazljiv pri mokrih prelomih. Če opazimo, da led okrog nas poka v koncentričnih krogih, je to znamenje za alarm. Takoj zapustimo ledeno površino.

»Če se led udre, je naš največji sovražnik panika,« pravi Okorn. Mrzla voda šokira, zaradi podhlajenosti nam hitro zmanjkuje moči. »Poskušamo torej ostati mirni in splezati na led, najbolje v smeri, od koder smo prišli. Če nam je uspelo priti ven, ne vstajajmo, ampak se stran odkotalimo,« našteva strokovnjak.

Občutek izginjanja tal pod nogami namreč ni prijeten.

Nekaj podobnega sem doživela sama, pa ne na Koseškem bajerju. Bilo je precej bolj nedolžno pa sem si kljub temu do konca življenja zapomnila – hoja po ledu je nevarna. Hoja po tankem ledu je neumna. In nikoli ne veš kako trden je led! Zato: ne hodi po ledu, če ni zavarovan!

Ob strugi Save lahko naletite na velikanske mlake vode, ki se ob mrazu spremenijo v zamrznjene ploskve. Lahko so rahlo prekrite s snegom tako, da jih niti ne opazite.

Mlake so posledica izkopavanja gramoza in podobnih dejavnosti. Pred leti jih je bilo zelo veliko na desnem bregu Save in sicer od smeri železniškega mostu proti Tacnu.

Tudi tisto leto je bila zima zelo mrzla, tudi snega smo imeli nekaj. Pred kosilom sem se odpravila sama na sprehod za Savo. Navadno sem komaj čakala, da sem prišla mimo obeh mostov. Struga Save mi je bila tam najbolj všeč saj se je zožila in preko velikanskih blokov skal gromko tekla z velikansko silo naprej. Čarobno je bilo opazovati vso to vodo. Predno pa si prišel do struge si moral preko razpotegnjenega brega polnega savskega proda in omenjenih manjših in malo večjih jam nastalih zaradi izkopavanj.

Drsanje, naravna drsališča Photo by Danik Prihodko on Pexels.com

Veselo sem se zadrsala preko nekaj malih zmrznjenih lužic. In se razveselila večje. Na tej sem se zabavala kar nekaj časa in pozabila na Savo. In potem le šla naprej. Zagledala sem še dve večji. Ena od njih je bila velikanska, temna in vedela sem, da tista gotovo ni varna.

Ta, tule pred menoj, pa bi lahko bila. BI LAHKO! HALO! Ploskev je bila videti lepa, gladka, svetla. Led se mi je zdel kar precej debel. KAR PRECEJ! HALO!

Pomislila sem, da bi bilo bolje, če to lužo izpustim. Ampak, ne. Kar nekaj me je gnalo gor.

Previdno sem stopila. Nič. Pa še malo naprej. Nič. Pa še malo sem ter tja. Pa sem se drsala malo sem, malo tja in vedno bolj proti sredini.

Nič posebnega se ni zgodilo. Sprva. Nič ni počilo. Samo prav počasi sem se pričela udirati.

Najprej sem imela vodo do gležnjev. Hotela sem se obrniti nazaj, na rob mlake ali luže. Pa ni šlo, ker sem se počasi in povsem nemočno udirala v vodo. Nikamor nisem mogla, ker me led enostavno ni izpustil, da bi lahko sploh kam stopila ali se vsaj obrnila.

Počasi je bila voda pri kolenih. Nisem mogla verjeti, kaj se dogaja. Čakala sem, da se ustavi. Saj vendar ta jama ni tako globoka! Saj jo poznam! Pa se ni ustavilo. Voda je šla naprej. Ups! Ne. Jaz sem šla vedno globlje. Ko mi je prišla voda do riti me je zagrabila panika! Obupano sem z nogami iskala tla – a nikjer ni bilo nič! Samo še poslabšala sem situacijo! Šlo je hitreje navzdol!

“Na pomoč! Na pomoč!” sem zakričala ampak nikjer ni bilo nikogar. Tam nikoli ni bilo veliko ljudi, sploh pa ne sprehajalcev in ne ob takem času.

Vodo sem imela že okoli pasu, ko sem pomislila, kdaj bodo doma opazili, da me ni in se skušala spomniti, koliko časa zdrži človeško telo v takšnem mrazu. “Kaj lahko naredim?” Še vedno se mi je zdelo nemogoče, da bi kar takole utonila. “Saj znam plavati!”

Zanimivo, kako prijeten je bil pravzaprav občutek v vodi. Sploh ni bila mrzla. Ni me zeblo! Verjetno od samega strahu in adrenalina.

Nato sem se ustavila.

Vodo sem imela malo pod prsmi.

Oddahnila sem si! Ampak nisem še bila rešena. Potrebno je bilo priti ven.

Previdno sem tipala tla z nogami, da mi ne bi zdrsnilo. Če bi tukaj padla ne vem, kako bi se mi uspelo pobrati. Skrbelo me je, kako bom sploh prišla iz ledu ven na breg.

Roke sem držala od sebe in previdno stopala proti bregu. Led se je lomil pred menoj. Torej je bil led resnično tanek! Tokrat – na srečo!

Stopala sem kot ledolomilec, vedno bolj odločna in šele ko sem imela vodo do kolen prepričana, da sem rešena.

Iz mene se je kadilo kot iz pravkar kuhane hrenovke.

Kar je bilo mogoče hitro sem jo odkorakala proti domu. Dva kilometra sta me ločila. Ko sem prišla na pot sem počasi stekla. Tekla sem kot bi imela leseno telo, občutek sem imela, da kavbojke na meni zmrzujejo.

Tisto nedeljo je bilo kosilo slastno. Goveja juha pa še nikoli ni bila tako dobra!

Vsem pogumnežem in naivnežem, ki se sprehajate, drsate ali na kakršenkoli način gibljete po kakšnem od naravnih drsališč pa želim še veliko govejih juh!

Vsem odraslim pa posebno svarilo: otroci vas gledajo, zgledi vlečejo. Bodite pametni! In odgovorni!

22 januarja, 2022
Otok Iž

Ne veste kam na dopust? Od pozne pomladi do jeseni je odlična izbira otok Iž. Različne aktivnosti, pestra zgodovina, odlična kulinarika in nepozabna nastanitev – vse to boste izvedeli v nadaljevanju.

Otok Iž (Es)

Otok Iž leži med Dugim otokom in Ugljanom v velikosti približno 18 km2. Na otoku sta dva večja kraja Mali Iž in Veli Iž. Zgodovinsko je otok zelo star, na njem so najdeni predmeti iz rimske dobe. Da je bilo področje poseljeno že v antiki je razvidno iz starohrvaške arhitekture.

Otok Iž je praktično nedotaknjen. Občutek imaš, da življenje teče kot pred 1000 leti.

Otok Iž

Sicer pa je otok zelo miren. Morda je malce več dogajanja v Velem Ižu vendar je Mali Iž zaradi svoje slikovitosti, miru in nedotaknjenosti prav gotovo prva izbira.

Kraljevina Iž

Prebivalci Iža so zanimivi ljudje, imajo praktično svoj jezik ali pa tako močan dialekt, da ne razumeš skoraj ničesar. Iž je namreč kraljevina. Tako pravijo…

Upam, da boste imeli srečo in priložnost biti prisotni na tradicionalni Iški fešti. Prebivalci se takrat oblečejo v narodne noše in plešejo stare otoške plese. Pojejo ter pripravljajo domače tradicionalne jedi. Vrhunec pa je izbor Iškega kralja z mandatom enega leta.

Praznovanje se prične že popoldan, ko se mladi in mladi po srcu na čolnih in barkah povežejo skupaj z vrvjo ter kot pravo ladjevje odplujejo ob petju (in pitju) na Veli Iž.

Po pristanku na trgu v Velem Ižu so tokrat ob svečanem govoru, katerega je skoraj nemogoče razumeti, odstavili starega in imenovali novega kralja. Turisti smo ob huronskem smejanju in ploskanju uvideli, da se ob tem strahovito zabavajo. Nato je sledilo rajanje.

Mali Iž

Najbolj idilično mesto na otoku je mestece Mali Iž s 1000 let staro cerkvico in pokopališčem, ki je zaščiteno. Sicer pa je bilo včasih v okolici Malega Iža skrivališče piratov.

Že na prvi pogled sem se zaljubila v to slikovito, neokrnjeno vasico na hribčku. Kasneje izvem, da Mali Iž sestavlja več zaselkov: Porovac, Knež, Makovac, Komoševa in Muće.

Kmalu sem se prepričala, da so tudi prebivalci posebni. Prvotni občutek, da morda nisem ravno dobrodošla se je kmalu spremenil potem, ko so se domačini navadili, da že navsezgodaj pritečem od nekje, skočim v morje in odbrzim v trgovino po kruh. Po tednu dni sem bila njihova.

Mali Iž ima svoj praznik 15. avgusta. To je dan Marije zaščitnice vseh Maloižanov. Domačini se ob domačih specialitetah, ki so na voljo vsem, ob plesu in glasbi zabavajo vse do jutra. Tudi midva sva se.

Otok Iž – Fešta

Čarobni otok Iž

Z možem sva zagovornika aktivnega dopusta. Tako sva se odpravila na dopust s polno »bojno opremo«: kolesa s čelado in ostala kolesarska in tekaška krama, plavutke, maska, balinci, karte. Celo čoln (gumenjak) sva si izposodila pri prijatelju. Privoščila sva si namreč enega od najinih redkih tri tedne trajajočih dopustov na isti destinaciji. Otok Iž.

Otok Iž… o katerem se nisva pozanimala skoraj nič. Misleč, da je tudi ta jadranski otok kot vsi ostali otoki. Za naju je pomembno, da je čista voda, senca, sveža riba in samostojen apartma ali manjša hiša na mirni lokaciji z obveznim žarom za peko. To je sanjska destinacija.

Najboljša nastanitev

Za prijeten dopust je pomembna tako dobra nastanitev kot dobri sosedje.

Kdo je tip, ki stoji poleg najinih gostiteljev? Malce sumničavo naju je opazoval, midva pa njega. Lado je prijazen človek in je sosedom priskočil na pomoč ob oddaji apartmajske hišice.

»Če kaj ne vesta, vprašajta kar Ladota. On vse ve!«

Slovenski Ižan Lado Skok

Tako je tudi bilo. Neusahljiv vir informacij in dobre volje. Mislim, da ve veliko več o otoku Ižu kot sami prebivalci. Zgodovina, dogodki, prigode, anekdote, kulinarika, šport …. Sicer pa o njem veliko povedo tudi domačini, saj so ga vzeli za svojega in ga neizmerno spoštujejo.

»Vidva samo recita, da vaju pošilja Lado!«

In tako sva imela najboljšega soseda na celem Ižu.

Ne bo vam žal, če se boste odločili za apartmaje, katerih srce in duša je Slovenec Lado Skok. Poleg prijetnih apartmanov, bazena in okolice ter srčnosti gostitelja boste deležni prenekaterih koristnih informacij in anekdot, ki navadnim turistom niso dostopne. Pa še kakšne večje neumnosti vas bo obvaroval. Tako kot je naju.

Apartmani Skok 2013

Nekaj dodatnih informacij glede nastanitve je na voljo na spletnem naslovu http://www.apartmani-iz.si/.

Aktivnosti na otoku Iž

Otok Iž je poln presenečenj in neštetih možnosti preživljanja prostega časa. Majhen na pogled – a neskončen po svoji raznolikosti. O različnih možnostih rekreacije in doživetij na pravljičnem otoku Ižu preberite v nadaljevanju.

Kolesarjenje

Kolesarjenje – otok Iž

Promet je redek, kolesar je varen saj na otoku skorajda ni cest. Domačini se vozijo s starimi neregistriranimi avtomobili. Kljub temu Iž premore prometnega policaja na motorčku, ki zna hitro napisati kazen za napačno parkiranje. Avtomobila, ne kolesa.

Prav dolgih avanturističnih kolesarskih popotovanj na Ižu ne boste mogli izvesti. Malce več izbire imajo srečneži z gorskimi kolesi.

Teren za kolesarjenje je precej strm in razgiban. Poleg asfaltne ceste in betoniranih poti, ki so si jih uredili domačini med nasadi oljk, lahko kolesarjenje združite z rekreacijo in raziskovanjem otočka. Priporočam nekaj kondicije in zdrave trme.⁸

ù

Drugače pa lahko kolesa uporabljate kot prevozno sredstvo. Če imate radi ribe, je odlična destinacija ribogojnica s svežimi brancini in oradami. Nahaja se kakšen kilometer pred Velim Ižem. Priporočam, da pedala zavrtite še do mesta, kjer vas v domači pekarnici čaka nebeško dober domači kruh.

Sicer pa je odlično tudi Ižko oljčno olje. Pridobivajo ga še na stari način, prav tako kot pred stotimi leti, brez kakršnekoli kemične ali industrijske obdelave.

Tek

Tek – otok Iž

Glede na izjemno majhnost otoka je razumljivo, da klasičnih dolgih tekov ni mogoče opraviti. Kar pa sploh ni slabo. Privoščite si drugačen trening po razgibanem terenu in različnih tekaških podlagah.

V zadnjem času je izredno priljubljen t.i. “trail running”, tek v naravi po planinskih poteh in hribovitem terenu, polnem dvigov in spustov. Zaradi samega terena sem bila na Ižu vanj praktično prisiljena in danes ga obožujem.

Tek po brezpotjih, kolovozih, kozjih stezicah, iz ene strani Iža na drugo stran… na obeh straneh pa slano nebeško sinje morje. Praktično ne srečaš nikogar, le kakšen radoveden osliček iz oljčnega nasada te pozdravi. Tudi izgubiti se ne moreš. Če pa se vam zazdi, da ne veste kje ste, odtecite pravokotno v hrib na vrh otoka. Vaša trenutna lokacija vam bo hitro jasna. Rešen problem.

Plavanje

Skok iz pomola v Malem Ižu

Z njim se dan lahko prične. Takoj po teku, seveda.

Mali Iž ima simpatičen pomol iz katerega se lahko kar v tekaški opremi poženete v morje. Idealno! No, superge pa vseeno sezujte.

Čez dan izkoristite vsak trenutek in plavajte čimveč. Plavanje je čudovita vadba za celotno telo in dušo.

Pohodništvo

Otok je prepreden s pohodniškimi potmi, katerih večina je primerna tudi za gorsko kolesarjenje. Poti so označene, na turistični agenciji pa so na voljo tudi kvalitetni zemljevidi z opisi posameznih znamenitosti in zanimivosti.

Otok Iž – Karta Trekking & biking

Potovanja

Lokacija Iža je primerna za obisk bližnjih Kornatov, Ugljana, Pašmana, Rave in Dugega otoka. Otok je namreč dobro povezan z Zadrom in sosednjimi otoki.

Dugi otok – plaža Sakarun

Otok Iž obdaja veliko slikovitih zalivčkov in malih otočkov. Če imate za to primeren čoln in znanje, lahko plovbo opravite sami. Drugače pa se pridružite kakšni od organiziranih skupin.

Avanturizem

Tu pa je vsak svoj avtor. Mi smo se lotili – vožnje s čolnom.

Že takoj drugi dan našega prihoda na otok Iž smo želeli z izposojenim čolnom gumenjakom obiskati bližnji zaliv Kamenjak.

Slovenski Ižan Lado Skok, katerega ste spoznali v v začetku članka, nam je prijazno svetoval, naj svoj prvi zagon čolna ne opravljamo spodaj v marini.

Mali Iž

»Zakaj bi se vam vsi smejali? Pojdite v zaliv s privezi ob trajektni luki.«

In smo šli. Čoln nam je uspelo sestaviti brez problema. Z manjšimi problemčki je uspel tudi projekt preverjanja vžiga motorja.

Nato smo odrinili čoln od obale, se nekako zvlekli v čoln in s kapitanom sva pričela navdušeno veslati. Ne bom podrobno o tem, kako smo se že takoj zapletli v bojo, ki me je spominjala na Wilsona (Brodolom, Tom Hanks v glavni vlogi). Ko nas je Wilson končno spustil iz svojih krempljev, sva s kapitanom še odločneje zaveslala, a v resnici smo se le vrteli … in se vrtela v krogu. Ostala posadka (hčeri), sta se vedno bolj smejali, midva pa kričala eden drugemu, da mora veslati ravno v nasprotno smer. Zmedo je presekal kapitan z odločitvijo, da bo vžgal motor.

Sedaj se je šele začelo. V tistem zalivčku gre resnično vse v nasprotno smer! Namesto ven, na morje, stran od čolnov in obale smo šli vedno hitreje nazaj na obalo med čolne in skale.

»Pazi! Zaleteli se bomo v čoln!« Kapitan samo stiska ustnice, punci se vedno bolj smejita, jaz pa gledam, kdaj bomo morali izskočiti, da se ne bomo razbili na skalah s čolnom vred. V strašni eksploziji! V tistem opazim nekoga na sosednjem čolnu, kako se zabava in se nam smeji! Mi pa še kar drvimo v obalo, kapetan še bolj stiska ustnice, punci utihneta ali bolje otrpneta. Za centimeter zgrešimo čoln, a naš kapitan je dobil občutek in se umetelno izognil naslednjemu ter nato nekako obrnil gumenjak ven na odprto morje. Rešeni!

Vse zadovoljne smo hvalile kapitana: “Kakšen manever! Sedaj bo pa šlo! Juhuuu!”

Šlo je kakšnih pet minut, zunaj zaliva je namreč pihalo, tok je bil premočan, valovi previsoki. Komaj nam je še uspelo obrniti čoln in se vrniti nazaj v zaliv.

Neznancu na čolnu, ki se nam je smejal, sta se pridružila še dva radovedneža.

“Nam že mahajo”, kar verjeti ne morem. Seveda, brezplačno »Pozorište na moru«.

Kapitan zmanjša hitrost, počasi gremo proti obali in mestu s privezom. Pametno smo izbrali smo lokacijo, kjer v bližini ni čolnov. Počasi, počasi gremo naprej. Kapitan ugasne motor.

»Vrzi sidro!« mi ukaže. »Daj, daj, hitro!«

Nekam vržem sidro.

»Primi vrv!«

Uf, dobro, da je povedal, sicer bi šlo že kar takoj oboje v paketu.

»Dobro, drži konec vrvi,« mi zabiča.

Držim vrv tako močno, da me boli zapestje.

Počasi lezemo proti obali…

Naenkrat spet panika.

»Prehitro gremo! Zaleteli se bomo v obalo!«

Kaj naj?! V roki držim vrv z vso silo, da je ne izgubim. Urška hrbtno čofne v morje z nahrbtnikom vred, Nina skoči v plitvino, jaz kričim: »Kje je Urška?!?!«

Ne vem kako, kdaj in zakaj, a nekako nam je uspelo zaustaviti čoln.

Kapitan spleza ven in ukaže: «Podaj mi vrv!«

Stegnem roko z vrvjo, da mu jo podam.

»Pa kje imaš vrv? Zakaj mi moliš roko?«

Pogledam v roko in jo razprem. Ni vrvi. Kar gledam, saj ne morem verjeti. Vrv skoraj še čutim v dlani, a je dejansko ni videti nikjer. Urška mokra kot miš se reži kot pečen zajec. Nina me nejeverno gleda misleč, da se hecam.

»Ni je!« ugotovim.

Kakšna morasta vožnja! Jaz se tega s čolnom ne grem več! Teorija in praksa sta res dva različna svetova.

Kulinarika na Ižu

Vedno se prileže dobro jesti. Vsak dan sveža riba na Ižu je zagotovljena. Iz bližnje ribogojnice orad in brancinov, jedilnik popestrijo tudi ulovi lokalnih ribičev.

Sardelice ala Skok

Ulovljene sardelice nekaj metrov od apartmaja je smrtni greh spraviti v hladilnik. »Takoj jih očistita in na žar z njimi!«

Sardelicam odstraniš glavo, odrežeš od vratu proti repu na trebuhu tanek podolgovat trikotnik, splahneš, dobro osušiš in hop na žar. Nikar jih ne solite.

Slika je simbolična

Dober tek! Boljših še nisem jedla.

Odhod

Otok Iž boste zagotovo zapustili z najkajsnejšim trajektom. Tudi midva sva ga in to z zelo težkim srcem. Ne samo, da je bilo konec dopusta, konec je bilo tega dopusta.

Še se bova vračala. Čez nekaj let. Zagotovo. In zagotovo brez čolna.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Fediverse Reactions
18 julija, 2021
Pelješac in aktivni dopust
Pelješac kot izbira za aktivni dopust z vinogradi, vetrnimi elektrarnami. Ston, Žuljana, Trstenik … ter kristalno čisto morje.

Kam naj gre na dopust nekdo, ki bi rad malce lenaril, veliko plaval, tekel in kar nekaj kolesaril?

Včasih preveč načrtovanja in planiranja ni dobro. Sicer greste lahko na dopust že vsega siti, utrujeni in kar je najslabše: s pričakovanjem nečesa, česar ni.

Pustite se presenetiti. Da pa presenečenje ne bo preveliko, preverite kraj dopustovanja preprosto na spletu. Google earth – Street View. Preverite kraj, okolico, plažo…

Mogoče se odločite za …. Pelješac. Točneje…. Žuljana. Sicer pa imamo vedno vsi svoj izhod v sili: kar koli – tam okoli!

Ko izberete destinacijo je potrebno le še zmetati bolj in manj nepotrebno »navlako« v avto in …. gremo!

Vendar pozor! Nikar ne pozabite kolesa in superg. Morda pohodnih čevljev. Dokumentov in denarja oz. plačilnih kartic. Vse ostalo je pogrešljivo in nadomestljivo.

Nastanitev?

Če ste sami “veliki”, zdravi in odrasli: kje sploh je problem? Pojdite enkrat kar tako, na »blef«! Neobvezujoče. Na Pelješac!

Polotok v južni Dalmaciji. Iz Ljubljane je oddaljen dobrih 600 kilometrov, kar predstavlja okoli sedem ur in pol vožnje. Vendar – pozor! Otok je dolg 65 km in širok 6. Cesta na polotoku sicer ni slaba, vendar je precej hribovita in vijugasta med številnimi vinogradi zato je previdna vožnja priporočljiva.

Najvišja gora na Pelješcu sega v višino 961 mnm, Sveti Ilija. Med domačini imenovana Zmijsko brdo ali Monte Vipera. Verjemite, Pelješac je še kako poznan tudi plezalecem. Če želite osvojiti vrh se odpravite dovolj zgodaj.

Sv. Ilija

Kdaj na pot? Predlagam čim prej. In če želite dopust izkoristiti kar najbolje, je to seveda takoj po službi.

Zahvaljujoč se odličnim cestnim povezavam boste kot bi mignil na križišču, kjer se odcepite desno na Pelješac, smerkoz Ston.

Pogled na Ston

Prvo večje naselje na Pelješcu je Mali Ston in sledi mu Ston, imenovan tudi Ston Veli. Pravi mali Dubrovnik. Poznan je po solinah in čudovitih obalah za kopanje, predvsem Prapretna, preden so ga spremenili v trajektno luko.

Ston

Ston morate obiskati in preživeti tu vsaj en dan. Prehodite obzidje in se sprehodite po uličicah med kamnitimi stavbami. Ston so ustanovili Dubrovčani v 14. Stoletju. Mali in Veli Ston so povezali z obzidjem dolgim 7500 metrov z utrdbami, ki je služil obrambi, v obliki nepravilnega peterokotnika. Danes je zid obnovljen in je s 5500 metri najdaljši kamniti zid v Evropi.

Ston Veli

Ston je eden mojih najljubših krajev na zemlji. Pred leti kot skromna vasica z velikansko lipo na sredi trga, malo trgovinico pred cerkvijo in še manjšo gostilno, kjer so prodajali predvsem domače žganje. A od nekdaj ima Ston Veli nek poseben čar. Danes je idilični Ston pravo turistično mesto. Ogromno urejeno parkirišče, obnovljeno obzidje, zastave na stolpih, urejene zgradbe. Lipa je nekako izginila, cerkev je večja in obnovljena deloma zaradi obstreljevanja med vojno ter potresa izpred nekaj let. Ter mala množica kafičev, gostilnic, stojonic, trgovin, živilskim trgom s pestro kulinarično ponudbo. Vse vrvi.

Danes ima Ston še nekaj, kar v preteklosti ni imel. STON WALL MARATHON! Imam ga na svoji »wish listi«.

Slikovita vožnja čez Pelješac mimo Prapretna, nekoč enega najlepših avtocampov.

Prapretno, plaža

Včasih je bil že samo obisk stranišča prava mala avantura. Dolga vrsta pred enim in edinim samcatim straniščem. Neučakani čakajoči pa vseh vrst in narodnosti. Eni s toaletnim papirjem v roki drugi pa s steklenico vode. Če si predolgo odlašal z obiskom wc-ja si se lahko kar obrnil in odšel nazaj s še malce več prtljage. V hlačah, seveda.

Avtocamp Prapretno, Ston, Pelješac

Trstenik, slikovita ribiška vasica. Morda tu najdete nastanitev. Morda le za eno noč ali več. Ali morda v Orebiću. Orebić ni moja izbira. Žal. Morje ni prave barve, cesta je preblizu obale in plaže. Ga pa obožujejo “wind surferji”. Lahko imate srečo in vas čaka prijetno presenečenje. Čista soba, čista posteljnina… in zjutraj fige za zajtrk. Direktno iz drevesa.

Sončni zahod v enem od zalivov Žuljane

A naša izbira je Žuljana! Vas, manjše naselje ob slikovitem zalivu. Teren za tek, plavanje, kolesarjenje. Raj za mnoge potapljače. Ljubitelje narave in okusne zdrave hrane.

Žuljana

Tu je morje tako čudovite barve, peščena plaža s številnimi zalivčki, borovci, zelenje… tišina….pravljica. In odličen ambient za poletno branje.

Poletno branje

Z malo sreče in potrpljenja boste tudi v sezoni našli namestitev. Poklepetajte z domačini, sprehodite se med hišami. Verjemite, ponudbe se bodo na koncu kar vrstile.

Tudi teren za tek je odličen. Lahko tečete ob morju vse do slikovitega Trstenjaka. Lahko pa se odločite za tek v notranjost in v stari del naselja. Možnosti je praktično nešteto.

V nadaljevanju pa vam predstavljam še nekaj relacij za kolesarjenje:
- Žuljana – Dubrava – Metohija-Ston-Žuljana
  - Dolžina: 52 km
  - Višinska razlika: 650 mt
  - Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob vinogradih in vetrnih elektrarnah ter številnih vinskih kleti
  - Predlog: oglejte si kakšno od hribovskih vasic, npr. Zabrdje
Iz kolesarskega potepanja
- Žuljana –Dubrava-Brijesta-Putnikovići-Dubrava-Žuljana
  - Dolžina: 33 km
  - Višinska razlika: 640 mt
  - Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka, prijetna vožnja ob školjčiščih na vzhodni strani ter konkreten vzpon iz Brijeste proti Putnikovičem
  - Predlog: postanek v Brijesti, prijetno mestece, vendar obilo sreče pri iskanju gostincev. Vzemite s seboj dovolj VODE!
S kolesom po polotoku
- Žuljana-Dubrava-Drače-Janjina-Trstenik-Žuljana
  - Dolžina: 24 km
  - Višinska razlika: 400 mt
  - Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka in ogled mesta Drače
  - Predlog: predlagam postanek v Drači na pijači ter v Janjini, kjer lahko kupite ribe za kosilo ali večerjo.
Vinska klet v Janjini
- Žuljana-Trstenik-Potomje-Dingač-Pijavičino-Žuljana
  - Dolžina: 30 km
  - Višinska razlika: 470 mt
  - Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob zahodni obali Pelješca, strm dvig na vrh Dingača – zmagovalen razgled in vožnja preko tunela v naselje Potomlje ter ravninska vožnja po osrednjem delu Pelješca in spust proti Žuljani.
  - Predlog: predno zavijete v tunel lahko nadaljujete pot po asfaltni cesti in se spustite do morja in okopate. Ob vrnitvi predlagam postanek v naselju Potomlje na pijači, ker boste garantirano zelo žejni. Uživajte v senci in si privoščite kaj dobrega.
Kaj pa kulinarika?

Če spadate med ljubitelje rib – Žuljana je prava izbira. Med sedmo in osmo uro se sprehodite na obalo, kjer jih lahko kupite od lokalnih ribičev. Če boste zaspali oz. bo ponagajala burja in polna luna, pa zajahajte kolo ali vprežite jeklenega konjička in hop do Janjine, kjer je veeelikanska ribarnica. Sveže ribe zagotovljene!

Kulinarika

Dober tek!

Tečem – letim – živim !

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

Članek je v okrnjeni obliki objavljen na straneh preberite.si, 16. 7. 2015.
Fediverse Reactions
16 julija, 2021
Inventura rekreativnega športnika
Danes bom napisala nekaj takega, kar se spodobi za konec leta. Rada bi napisala nekakšno analizo mojega športnega leta, število obdelanih kilometrov, pregled nastopov na tekaških tekmah, povprečen čas, tempo.

Hm. Pa poglejmo.

Pretekla sem natanko 698,40 km, povprečna hitrost 8,9 km/h ter povprečen srčni utrip 131 udarcev/minuto. Nastopila nisem na nobeni tekmi. Nam jih je odnesla Korona.

V primerjavi z zadnjima dvema letoma po moji maratonski abstinenci zaradi operacije na podplatu sem pretekla 30% več. Glede na to, da je december pretežno tekaško manj aktiven zaradi “spet usekalo v križu” se tolažim z mislijo, da bi bila razdalja vsaj kakšnih 20 km daljša.

Če pretečeno razdaljo primerjam s svojim normalnim “maratonskim” letom pa vidim, da sem naredila polovico manj kilometrov. Vseeno ostajam optimist, da se v letu 2021 spet vrnem na svoja dobra stara tekaška pota.

Prekolesarila sem 565 km, predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva. V službo se namreč največkrat peljem s kolesom. Kolesarjenje kot rekreacijo pa sem nadomestila s pohodništvom. V letu 2020 mi je uspelo nabrati za 630 km horizontalno in 40 km vertikalno.

Ampak: podrobnejši pregled mojih športnih aktivnosti pokaže, da sem bila precej bolj pridna kot je to na prvi pogled videti. Hitrost je malce počasnejša kot leta pred tem, kar pa je posledica dejstva, da sem tekla pretežno po gozdu in ob tem naredila tudi kar nekaj višinske razlike. Sem tudi že “malo” starejša. Vračam se dobesedno nazaj h koreninam. V tekaškem in pohodniškem smislu, namreč. No, upam.

Uf. Resnici na ljubo, sem kar zadovoljna.

Všeč mi je tek po gozdu, obožujem šentviški hrib. Vsakič izberem drugo potko, stezico, kolovoz. Tek po včasih tako oblegani Poti spominov in tovarištva je bil le občasen. Torej, bom nadaljevala s tem. V letu 2021 si želim ponovno preteči maraton. Upam, da mi bo zdravje služilo. V januarju bom pričela podaljševati svojo najdaljšo pretečeno razdaljo v letu 2020, ki je bila 20 km.

V letu 2021 želim ohraniti svojo kolesarsko aktivnost s tem, da ob povratku skočim večkrat mimogrede še na Toško Čelo. Tako bom pridobila nekaj malega na treningu moči. Imam namreč željo, da se odpeljem s kolesom na Vršič. Tokrat samo iz Kranjske Gore.

Na koncu pa tisto, kar me je v letu 2020 po dolgih letih ponovno očaralo. Gore, planine, hribi. Hočem jih več ter osvojiti čim več dva tisočakov.
Foto: osebni arhiv – Montaž
Podrobnejše planiranje bom pa pustila za kdaj drugič. Trenutno sem samo pri željah. In tam se pravzaprav tudi vse prične.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Fediverse Reactions
29 decembra, 2020
Tek in ostali športi
Tek je čudovit šport, ki pa ga kombinacija z nekaterimi ostalimi športi še oplemeniti. Izboljša naše počutje, zdravje in kvaliteto življenja.

Toby Tanser: “Ptice letijo, ribe plavajo, človek pa je od nekdaj bil tekač, hoja je samo oblika lenobe, zato treniraj trdo in zmaguj z lahkoto.”

Photo by Visually Us on Pexels.com

Tek…

Da, najprej je bil tek. Pa saj v resnici vsi vemo, da človek prej steče kot shodi. Prvi človeški koraki so bolj podobni teku kot hoji.

Tek. Še sama ne vem kdaj sem ga tako vzljubila.

Kot pri večini se je tudi pri meni začelo že v osnovni šoli pa čeprav je bil takrat poudarek predvsem na športih z žogo. Imela sem to srečo, da je bil učitelj telesne vzgoje znani jugoslovanski maratonec, po rodu Črnogorec, ki nam je po svojih najboljših močeh skušal približati tek in predvsem tek na dolge proge.

Vsa slovenska srenja je sicer v tistih časih dihala in živela za našo takrat nadvse uspešno smučarsko reprezentanco. Praktično ni bilo Slovenca, ki ne bi smučal ali si to vsaj želel.

Jaz pa sem tekla za sprostitev.

Tek je bil moj odmor med učenjem. Med učenjem za maturo sem si postavila cilj: vsaj osem krogov na hipodromu v Stožicah.

Tekla sem za Savo, splezala pod železniški črnuški most, si prižgala cigareto – o sveta neumnost – ter opazovala skrivnostne vrtince v globoki reki. Meditacija. Če sem imela srečo, sem pričakala vlak, ki je temeljito pretresel železno konstrukcijo in povzročil pravi mali potres.

Tek za boljšo kondicijo, da bom lažje hodila v gore, višje in dlje. Do Triglava in še naprej. Pogled na Kamniške Alpe iz domačega dvorišča je bil tako zelo mamljiv.

Tekla sem za boljše počutje, zdravje. Brez teka sem se vedno počutila slabo in nekako prazno. Pogosto sem imela skoraj neznosne bolečine v hrbtenici ter glavobole. Da o slabšem razpoloženju ne govorim.

Tekla sem sama in kasneje z mojim Fricem.

Tekla sem, še vedno tečem in vedno bom. Tek je moj način življenja.

Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI

Planinarjenje …

S tekaško kondicijo je veliko lažje prilesti v naročje naših prelepih slovenskih gora. Pojdite jih obiskat! S možem sva osvojila praktično celotno Slovensko planinsko transverzalo. Od višjih vrhov nama manjka le Prisojnik. Po moji krivdi, zaradi slabega občutka. Imam močno razvito intuicijo in ta svoj notranji glas rada poslušam.

Kasneje s hčerkama so padli še celotni Polhograjski dolomiti in še marsikateri hrib in gora.

Zadnje čase spet več hodim v hribe. Predvsem v sredogorje. Pred leti sem se hribov v zimskem času izogibala, danes pa jih na novo odkrivam v sneženi preobleki. Pogrešam pa gore, visokogorje. Predvsem meni najdražje Julijce. Vsak dan me vleče tja gor v skale. Visoko. Še višje.

Planinarjenje in hoja v hrib je krasna kombinacija s tekom. Tudi tečem najraje po gozdu, gor in dol, kros tek. Obožujem Polhograjske dolomite, čudoviti so. Primerni tako za hojo kot za tek ali kombinacijo. Na položnejših predelih lahko poizkusite počasi teči. Ni tako hudo. Malce se poigrajte! Če tečete počivate od hoje in ko hodite počivate od teka.

Tek po izletu v hribe pa je itak vedno izreden. Preizkusite.

Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI

Kolesarjenje …

Ste se tudi vi v otroštvu podili s kolesom po okolici? Z veseljem se spominjam svojega temno zelenega ponija, ki sem si ga kupila v drugem razredu osnovne šole iz lastnih prihrankov. Kot smrklja sem bila med najhitrejšimi vrstniki. S svojim zelenim ponijem sem praktično prevozila bližnjo in daljno okolico doma vključno s zasavskim prodom in črnuških hribovjem. Doma tega seveda niso vedeli.

Kasneje mi je kolo dolgo časa služilo le še kot prevozno sredstvo.

Moj pravi športni rekvizit je postal šele v drugi polovici leta 2008.

Moj najljubši maratonec se je moral žal zaradi zdravstvenih razlogov napornejšemu teku odpovedati, kar pa je uspešno nadomestil s kolesarjenjem ter istočasno postal moj prototip tekaškega trenerja, ki jih je danes že za cel ocean. Dobrih in slabih. Moj pa je itak najboljši.

Ljudje, ki se imamo radi moramo skrbeti za to, da preživljamo svoj prosti čas čim več skupaj. S tem smo tudi medsebojno bolj povezani in se imamo še raje. Tudi midva nisva nobena izjema.

Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI

Zato sem se mu pri kolesarjenju z veseljem pridružila. Število tekaških kilometrov se je sicer zmanjšalo za približno 30%, vendar pa so treningi postali bolj razgibani.

Prav tako sem prepričana, da sem svojemu telesu naredila uslugo, saj sem določene dele telesa razbremenila in se na ta način morda izognila tudi kakšni kasnejši resnejši tekaški poškodbi.

Tako je prvi kolesarski podvig vpisan pod datum 10/8/2008.

Svoj tekaški program sem delno prilagodila. Kolesarjenje je dosti manj naporno kot tek, nekje v razmerju 1:4. To pomeni, da bi bil ekvivalent dolgega teka (vsaj 30 km) nekje 120 km kolesarjenja. So pa kolesarski kilometri v družbi resnično prava sprostitev, dogodivščina ter istočasno raziskovanje in potovanje po naši lepi domovini. In tujini. Lepo nadomestilo za vzdržljivostni trening.

Kolesarjenje v hrib pa krasen trening moči.

Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI

Kljub manjšemu številu tekaških kilometrov ni bil moj čas na naslednjih maratonih nič slabši. Obratno. Moj najboljši čas maratona sega v leto 2012, ko sem na Ljubljanskem maratonu dosegla zame odličen čas – 3:26:31. Zelo se bom morala potruditi, da bom ta svoj osebni rekord še izboljšala.

Plavanje …

Kako čudovit občutek je skok v morje po sicer navdihujočem a napornem teku. Nebeško!

Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI

Plavanje je bilo moja šibka točka. A sem se odločila, da ga izboljšam zato sem se vpisala v plavalni tečaj. V zimskem obdobju veselo plavam v zaprtih bazenih in se trudim izpopolniti svojo tehniko plavanja. Delfina ne bom nikoli odlično obvladala, skok na glavo se mi še nikoli ni prav posrečil, tudi obrati so pojem zase. Ampak Kravl mi pa že gre mnogo bolje…

Foto: PIXABAY

Občutek po plavanju je vedno odličen. V poletnih mesecih mi kar malo manjka plavalnega drila, saj se dejansko raztegneš in razbremeniš vse mišice v telesu. Pa tudi konkretno nadihaš in s tem izboljšaš tehniko dihanja, ki je pri teku spet zelo pomembna.

Mislim, da na nek način aktivno plavanje delno odtehta masažo, ki je za tekače tudi priporočljiva. In to je spet odlična dopolnitev teku.

TELOVADBA

Uf, dolgo je trajalo, da sem vzljubila telesne vaje. No, vsaj na nek način. Vedno sem šla raje kakšen kilometer dalj odteči, kot pa malo več telovaditi. A ravno z leti se je pokazalo, kako zelo pomembna je. Hvaležno nam bo celotno telo in predvsem sklepi.

Predlagam, da se še v postelji najprej temeljito raztegnete ter nato naredite nekaj vaj za:
- hrbtenico,
- trebuh,
- noge,
- zadnjico.
Poleg boljše gibljivosti boste utrdili mišice in s tem posredno tudi izboljšali svojo tehniko teka. Za dober tekaški slog so izredno pomembne močne hrbtne in trebušne mišice.

Foto – PIXABAY

Idealno je, da vsaj trikrat tedensko namenite malce več časa telesni vadbi. Izvajate jo lahko sami doma, v fitnesu ali pa se pridružite kakšni skupini. Vaje lahko obogatite tudi z različnimi vadbenimi pripomočki.

Naj prišepnem:

– mišice rok krepim z dvigovanjem pol-kilogramskih ročk kar ob gledanju večernega dnevnika.

Zelo pomembne pa so raztezne vaje. Priporočam, da jih delate vsak dan.

Triatlon …

Ob teku, kolesarjenju in plavanju so se mi utrnile nove ideje in želje. Izboljšati plavalni slog in se morda nekoč podati na kakšen triatlonček v sprint razdalji (750 m plavanja, 20 km kolesarjenja, 5 km teka).

In če se lotimo triatlona bomo morda želeli oddelati polno razdaljo (ultra ali Ironman), ki je sestavljena iz 3860 m plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,195 km teka. Posamezne panožne razdalje niso problematične, vendar vse skupaj? To zna biti problem. Ali bolje: nov izziv.

Foto – PIXABAY

Ja, življenje je res zanimivo… zakaj si ga ne bi še malce bolj začinili, da bo še bolj? Sicer pa življenje samo poskrbi za začimbe za katere ni vedno rečeno, da nam bodo všeč. Zato cenite sedanjost. Sposobnost gibanja. Izkoristite svoje telo. Sedeč na kavču vam ne koristi najbolje.

Namesto konca…

pa predlagam, da kar začnete. Nekaj od zgoraj napisanega vam bo gotovo ugajalo.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Fediverse Reactions
16 aprila, 2020
Seznam prtljage za športnike

Ja!

Vsako leto vedno isto!

Cel kufer športnih oblačil za na morje!

Kolesa, čelade, kolesarski čevlji, rokavice, nogavice, anorak, dva para kolesarskih hlač in majic. Mini nahrbnik. Lučka. Bidon. In potem glavno: tekaške superge, nogavičke, vsaj dvojne tekaške hlače in nekaj majic. Šild. In obvezno: pohodni čevlji, večji nahrbtnik, pohodne nogavice, ki so malo debelejše in pohodne palice. Kratke hlače, dodatne majčke. Kapa. Sončna očala. Tista bolj šrot. Imam jih za “kao športne”. Tiste prave športne sem izgubila ali založila že vsaj dvakrat zato sem se kaznovala tako, da si ne kupim več nobenih novih. Ker za izgubljanje so dobre vsake. Pardon! Dobre so tiste slabše. Trenutno imam tiste, ki sem jih dobila od hčerk. Ker so čudne barve. Pa sta jih sicer po robovih malo pobarvali na sivo tako, da so sedaj res čudne. Ali pa ravno obratno. Posebne!

Kopalke, plavalna očalca in plavutke.

Pa obvezno Garminček. Pa njegov HR. Konc. Pika.

To je vse od športa.

Adijo pamet.

No, sedaj pa inventura uporabljenosti teh pritiklin.

Letos je praktično vsa kolesarska oprema ostala nerabljena. Razen koles! Brez koles nikamor! Rabila sva jih za vozarjenje ob obali, gor in dol. Za iskanje samotnih plaž, skoka do trgovine.

Energije za konkreten kolesarski podvig, žal, letos nisva zmogla ali premogla. Pride kakšno leto takšno. Upravičeno. A človek si kar ne prizna, da ne bo šlo, misleč – mogoče pa bo. No, se je pa vsaj oprema nekako napojila morskega zraka.

Tekaška oprema je bila izrabljena v celoti. Zaradi nesrečne nastanitve, katere nikoli več ne bova ponovila, sem imela dejansko skoraj premalo kosov. Ampak me je rešila nekakšna čudna “utrujenost”, ki se ji reče lenoba. V drugem tednu. Lenoba je bila celo malce opravičena, saj je bilo spanje, resnično, otežkočeno. Zelo!

Tako sem v večini juter le odprla oči: “O, kako bi šla rada tečt,” in se obrnila na drugo stran ter zaspala kot dojenček. Ampak, saj veste! Potem dan kar ni to, kar bi moral biti. In odhod domov je bil tudi zaradi tega nekoliko lažje. Domača postelja. Spanec. Občutek naspanosti. Tek! Ja. Brez dobrega spanca tudi tek ni to, kar naj bi bil.

In potem: pohodni čevlji. Gojzdarji! Čisto majčkeno, čisto malo je manjkalo, pa bi ostali nerabljeni.

Pred nosom se nama je namreč bočil vrh. “Tja gor greva!” sem si vsakič rekla, ko sem ga pogledala. Pa je nekako naneslo letos, da nisva šla gor na vrh, vrh pa tudi ni hotel priti dol k nama. Ampak – evo! Alternativa. Izlet z avtom se je končal tako, da je bil dostop na razgledno točko veliko varnejši v gojzdarjih kot v opankah. Pa sva jih prezračila !!!

Kopalkam pa sva dala vetra! Če se je le dalo, jih nisva imela. Zahvaljujoč kolesom namreč vedno najdeva svojo skrito čarobno malo intimno plažo. Čudovit občutek svobode, ko zaplavaš osvobojeno v morje! Kaj pa ostala plavalna oprema? Očala so bila uporabljena – zelo! Plavutke pa le enkrat. Ravno toliko, da so bile upravičene do tega, da so šle v prtljago.

Naj tule napišem še zaključek. Od vse silne športne opreme bi letos zadostovala kolesa, superge, tekaške hlače in majice z nogavičkami, gojzdarji, plavalna očala in plavutke. Gojzdarji in plavutke pogojno.

Hm. Saj sploh ni tako malo!

Bom vseeno popravila seznam za prihodnjič. Da ne vlačiva krame naokoli. In tako prihraniva čas, živce, prašek, prostor v avtomobilu, energijo v telesu, obrabo kovčkov ipd. Bova eko in bio hkrati. Zelena. Osveščena. In ozaveščena. Kar hočete.

Kakšno leto pač pride tako.

Malo drugačno. Ampak vseeno fajn. In lepo! Vedno je lepo v pravi družbi.

Ampak kaj, ko sploh ne veste, kje se je vse to silno športanje dogajalo! Pa naj vam bodo slike v pomoč. Grem stavit, da boste uganili!

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Fediverse Reactions
5 julija, 2017
S kolesom iz Ljubljane v Čezsočo
V nadaljevanju vam predstavljam kolesarsko popotovanje na relaciji: LJUBLJANA-PODUTIK – ŠKOFJA LOKA – ŽELEZNIKI – PODBRDO – MOST NA SOČI – TOLMIN – BOVEC – ČEZSOČA.

Razdalja: cca 125 km.
Čezsoča je podolgovata vasica pod pogorjem Polovnik ob Soči z razpoznavnimi hišami znanimi po svojih kamnitih »štejngah«, ki je sestavljena iz treh koncev: »gorenj, srednji in dolenj konc« ter od Bovca oddaljena približno tri kilometre. S cerkvijo, ki te brezsrčno vrže iz sladkega sna ob 7. uri zjutraj.

Preden se odpravite na daljši kolesarski izlet morate imeti v nogah nekaj kolesarske osnove, vsaj kakšnih 500 km kolesarjenja po razgibanem terenu ter seveda tehnično brezhibno kolo s pripadajočo opremo v primeru nevšečnosti (tlačilka, pribor za krpanje zračnic).

Imeti tako dobre prijatelje, kot jih imava midva, ki ti vnaprej odpeljejo opremo za preoblačenje, te pogostijo s piknikom in prenočitvijo pa še šampanjec odprejo ob tvojem prihodu, to je pa seveda luksuz.

Dan pred podvigom si pripravite opremo in za božjo voljo pustite TV, pivo in čips pri miru. Kakšen večer je TV lahko tudi ugasnjen. Ne bo se pokvaril in užaljen tudi ne bo, saj je vendar samo navadna stvar oz. predmet. Pojdite raje prej v posteljo in še enkrat v mislih preletite kolesarsko progo, ki jo želite prekolesariti.

Napovedoval se je relativno vroč dan z že skoraj obveznimi nevihtami v popoldanskem času.

Glede na vreme sva se torej odločila, da greva od doma čim prej. Ampak jaz pred šesto uro res nisem mogla vstati. Bila sem namreč na smrt utrujena od celotnega delovnega tedna. Moj se me je milostno usmilil in sem lahko še malo zadremala do pol sedmih.

Potem pa:«Auf! Dovolj je bilo! Gremo! Kavo bova pila med potjo! Ne bi rad crknil v vročini.«

Z napol zalimanimi očmi si izprosim zajtrk. Brez hrane bi po dveh urah padla iz kolesa. Ne morem brez zajtrka. Prepričam tudi mojega priganjača, da z menoj poje koruzne kosmiče z jogurtom in spije kozarec vode. Zajtrk je obvezen zato ga priporočam tudi vam. Končno se mi je uspelo urediti.

Še zadnji pregled koles, opreme. Poleg standardne opreme (čelada ipd) za tako dolgo pot priporočam, da s seboj vzamete še:

Bidon z vodo (nujno!)

Anorak

Rezervno majico

Sončna očala in kremo za sonce

Osebni dokument

Denar in po potrebi manjši prigrizek (v primeru, da kolesarite po predelih brez gostišč)

To je vse.

Prižgem Garminčka in že vrtiva pedala. Kmalu začutim veter v laseh, kar je pri teku čudovito. Pri kolesarjenju pa ne, ker pomeni, da sem pozabila na čelado.

Jasno moj spet godrnja, ker se moram vrniti in preplezati ograjo na vrt, da pridem do kolesarnice, saj sem se zaklenila od znotraj ven.

Končno sva na poti, ura je 7:10. Če vprašate mojega: »Katastrofa! Crknila bova od vročine!« Meni se pa zdi čisto solidno.

Iz Podutika zavijeva proti Gasilnemu domu in se preko vasi Glince odpeljeva do Celovške ceste vse do Broda in mimo Stanežič proti Škofji Loki.

Peljeva se mimo spomenika požrešnosti in pohlepa, idiličnega dvorca v Goričanah in naprej proti Sori.

Jutro je relativno hladno, na nebu so koprenasti oblaki, cesta je še prazna. Šele v Puštalu, malo pred Škofjo Loko opaziva malce več življenja na cestah, ob hišah in poljih. »Potem pa mene goni, ne vem kako zgodaj, na kolo«, pomislim.

Povzpneva se po strmem klancu proti glavnemu križišču in zavijeva desno v staro mestno jedro. Tu pa je živahno. Očitno bo veselica. Pripravljajo oder, postavljajo stojnice. »Lahko bi spila kavo, poklepetala z domačini«, pomislim, ampak moj goni naprej in ne sliši mojih klicev.

»Tip je čisto obseden«, pomislim, se ustavim in naredim nekaj posnetkov kar na mobi. Enkrat bi se res rada v miru sedla na trg tega srednjeveškega mesta, spila kavo in polizala sladoled. Sicer je pa za nama šele 20 km.

Sedem nazaj na kolo in se odcikcakam naprej med navdušenimi Škofjeločani, ki hitijo v pripravljanju svojega praznika. Tam dol, na glavni cesti ga zagledam, živčno gleda kje sem.

Ampak ne morem kar tako mimo tega veličastnega škofjeloškega Kapucinskega mostu. Ustavim se in spet naredim na hitro nekaj posnetkov. Moj mi živčno maha, češ, pohiti. »Če bo ves čas takšen, se mi bo še zmešalo. Njemu pa tudi, če bom ves čas opletala z mobijem«, pomislim.

Iz Škofje Loke se odpeljeva v smeri nekdanjega železarskega središča Železnikov. Voziva se po dolini Selške Sore čez slikovite vasice Praprotno in Dolenja vas v kateri se pripravljajo na veselico. Vse v vasi vrvi, teka, pometajo cesto. Peljeva se skozi Studeno in že sva v Železnikih. Tako si po 35 km privoščiva kratek oddih v nama že znanem barčku ob cesti.

Od Železnikov s svojim znamenitim plavžem iz leta 1860 je kolesarjenje še prijetnejše, saj praktično ni nobenega prometa.

Nadaljujeva naprej v Zali Log, kjer novačijo nevesto na »šrangi«. Tu lahko še vedno vidite dvojne kozolce z zidanimi stebri in prekrite s skrilavcem.

Na 46. km prideva do odcepa. Zavijeva na primorsko, levo v smeri Tolmina, desno pa lahko greste na gorenjsko na Soriško planino in naprej v Bohinj. Cesta je lepo speljana, klanca skorajda ne opaziš. Slikovita pot naju vodi ob Zgornji Sorici med gozdovi in travniki.

Spomnim se, da moram piti vodo. Na kolesu kar pozabim.

Kmalu sva v Podporeznu in na 53. km naju če pričaka tabla Petrovo Brdo.

Še tri malce strmejše serpentine in že sva na vrhu. No, tale vzpon na 803 m n.v. res ni bil hud. Hujši je spust v Podbrdo, kjer komaj sledim mojemu dirkaču. Ob priliki mu zakričim naj ustavi ob poti, ker je spodaj lepo počivališče z razgledom. Ustavi. Imam pa res srečo!

Ura je že enajst dopoldan, privoščiva si zasluženo pijačo. Sicer bi raje kaj pomalicala, a nimajo nič. Malce dodatne energije naju je kar odneslo naprej in spodaj v Podbrdu komaj zvoziva ovinek. Auuuu! Malo je manjkalo pa bi bil spet Auuuč!

Kako so to lepi kraji! Skriti ob rečici Bači. Sicer ta konec dobro poznam. Mogoče še bolje iz vrha, iz planin! Nebesa so nad nami, le povzpeti se je treba na njih.

Peljeva se skozi skromne, a slikovite vasice Kuk, Znojile, Hudajužna, preko Koritnice v Grahovo ob Bači, kjer je za nama 70 km prijetne vožnje. In veselje, da je za nama že več kot pol kolesarske poti.

Ne dolgo nazaj je tukaj potekal najtežji in najlepši slovenski gorski maraton GM40 – gorski maraton štirih občin (Bohinj, Cerkno, Tolmin, Železniki), skupne višinske razlike kar 5.800 m. Start tu v Podbrdu nazaj na Petrovo Brdo in na Koblo (1498 m n.v.) Pa spet spust na planino Kal in na sedlo Čez Suho tik pod Črno Prstjo. Sledi spust vse do Hudajužne pa spet vzpon na Porezno in nazaj dol v Podbrdo. Uf! Vsa čast udeležencem. Nekoč bi rada izbrala dovolj poguma!

Garminček javlja, da sem pokurila že skoraj 2000 kalorij. Lačna! Bolj kot gledam številko bolj sem lačna in če ne bom dobila nič za pod zob bom padla iz kolesa. 80 km in Bača pri Modreju, kjer zavijemo desno proti Tolminu.

Pravljičen Most na Soči. V lovu za hrano se ustaviva na desnem bregu v obetajoči gostilnici. A žal imajo samo pijačo in sladoled. Želodček bo moral na kaj konkretnega še malo počakati.

Vroče je, sonce pripeka in midva spet vrtiva pedala proti cilju. Kot nalašč nikjer nobene gostilne. Ugotovim, da se je danes pričel Soča outdoor Festival 2014 saj ob prihodu v Tolmin zagledava neobičajno veliko množico gorskih kolesarjev. Končno opaziva restavracijo v kateri si privoščiva zasluženo kosilo in pijačo ter daljši počitek.

Pred nama je še kakšnih 40 km vožnje. V Tolminu se izogneva glavni cesti, ki je preveč prometna in zapeljeva skozi mesto v smeri Zatolmina proti Doljam, Gabrjem in Volarjem. Tu si lahko ogledate prelepa korita Tolminke, Zadlaško oz. Dantejevo jamo v kateri naj bi pesnik Dante Alighieri našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Prijetna pot se mestoma vzpenja in spet spušča v senci dreves s čudovitim pogledom na okoliške hribe in pogorje Kolovrat s Kukom in svojimi Nebesi, ki to niso, katerega pa sva prekolesarila že spomladi.

Vasica Selišče in Kamno. V smeri proti vasi Ladra opaziva čarobno turkizno zeleno Sočo. Ob njej kolesariva vse do Kobarida in jo prečkava preko mostu ob katerem je križišče s potmi, ki vodijo v Drežnico, bližnji kamp in naprej proti Bovcu.

Kolesa usmeriva v klanec proti Kobaridu in Bovcu ter počasi prehitevava še počasnejšo kolono pohodnikov.

Na 108. km sva v Trnovem ob Soči – eni od kajakaških postaj.

Boli naju zadnja plat, a vztrajno goniva naprej po cesti, ki je speljana okoli malce zapostavljene gore Polovnik. Na 114. km sva na naslednji kajakaški postaji Srpenica in nato sledi Žaga. Ne morem se spomniti, kdaj nazadnje sva se s kajaki spustila po Soči? Ti konci so resnično pravljični in polni priložnosti za različne dejavnosti.

Na ovinku pri mostu čez hudournik Učja je dobra gostilna. Gostilna in picerija pri mostu, z odličnimi postrvmi. Složno ugotoviva, da je ponovno čas za kratek počitek. Ura sploh še ni veliko, predvidevava, da bova v Čezsoči ob približno isti uri kot bosta prijatelja iz vode. Sta namreč navdušena kajakaša. Pred nama pa je samo še slabih 10 km.

Oh, kako paše sedeti na normalnem stolu. Šele sedaj začutim, da sem utrujena. A še prijetnejši bo počitek pod staro jablano.

Počasi se odpeljeva naprej proti Čezsoči in kmalu zavijeva desno v smeri Log Čezsoški ter konec mostu takoj levo proti Čezsoči. Če le rahlo dvigneš pogled zagledaš najveličastnejši slap v Sloveniji in Evropi, Boka. Je namreč 106 metrov dolg in 18 m širok in še vedno raste.

Midva pa se že peljeva po poti ob Soči, ki je več kot primerna tudi za tekaški pobeg. Idilična vasica okrašena z rožami in s razpoznavnim vrhom Svinjak v ozadju, naju pozdravlja. In že sva na cilju.

Pozdravljena Čezsoča!

Povzetek poti:
21 aprila, 2017