7 je mojA srečna številka 😍. Pretekla sem ga … na 14. Ljubljanskem maratonu.
Ta maraton je bil spet tak, poseben. Ni čudno, sedmi po vrsti in sedem je pravljično število v tekaškem smislu. Po sedmih tekaških letih naj bi postal tekač v svoji življenjski najboljši pripravljenosti, sposoben dosegati svoje najboljše rezultate. Se pravi nekakšen vrhunec sposobnosti rekreativnega tekača. No, v to nisem čisto verjela. Me je pa vseeno zanimalo, kako se bom odrezala na maratonu.
Pot do 7. maratona
V tem letu sem tekla manj, kolesarila več. Naša tekaška družina je bila takšna samo še 75%. Mož je namreč skoraj popolnoma prenehal teči po nasvetu zdravnika. Jaz bom vedno trdila, da je bila to napaka. Tek je šport, ki je ravno njemu najbolj pomagal tako pri zmanjševanju stresa in blagodejno vplival tudi na njegovo fizično zdravje. Le prilagoditi bi ga moral: krajše relaksacijske razdalje. Ampak, ne! “Če ne morem na ful, pa nič!” In tako je bilo. Od teka ni bilo skoraj nič, ampak … moj osebni je postal zagret kolesar. “Na ful!”
Srčici
Priznati moram, da je tudi meni kolesarjenje všeč. Poskrbiš za sklop mišic, ki pri teku počivajo in obratno – razbremeniš tekaške mišice. Zaradi občasnega nelagodja pri teku, zaradi katerega je postajal vedno pogosteje tek skorajda nemogoč, sem svojo potrebo po gibanju s kolesarjenjem dobro uravnotežila. Kombinacija tek : kolo je nasploh zelo dobra.
Predvsem pa mi je bilo všeč, da sva ponovno našla skupno prostočasno dejavnost v športu.
Tokrat sem trenirala precej drugače. Enkrat tedensko sem tekla pri sedaj že Urbanih tekačih ter v svoj trening v veliki meri vključila kolesarjenje.
Pretekla sem 1.099 km, prekolesarila pa skoraj trikrat več, točno: 2.723 km. Zadnji dolgi tek sem opravila 20. 9. in sicer 35 km.
Nekaj pa ni bilo v redu: moja teža. To bo moj najtežji maraton – dobesedno. S seboj bom namreč nosila približno 2 kg viška teže (1 kg = + 5 min/maraton). Če bom tokrat postavila PB … potem pozlatim svoje kolo!
Moja 7. maratonska nedelja
Svoj 7. maraton sem tako odtekla na nedeljo, 25. oktobra 2009 na 14. Ljubljanskem maratonu. Prav zanimalo me je, kako mi bo šlo to leto. Tekle smo vse tri punce, naš osebni pa je poskrbel za vse ostalo.
Nastop sta otvorili Nina in Urška s šolskim tekom in zastopanjem gimnazije že v soboto.
Sledila je Nina še v nedeljo z odličnim nastopom na rekreativnem teku. Tako, da sem imela pred startom vse svoje srčke vključno z mamo na startu.
Jutro je bilo čudovito, sončno, ugodnih 14 stopinj. Za moj okus sicer malce pretoplo, ampak v zraku je bilo čutiti svežino. Vzdušje fantastično, teklo je tudi veliko tujih tekačev.
“Tekma z najboljšimi”
The Stroj, elektrika, malce strahu, vsi v pričakovanju. Start pištole in gremo. Strašna gneča na začetku. Postavila sem se pravilno, nekje na sredino glede na svoj čas. Vendar je veliko število tekačev počasnejših. Nekateri praktično hodijo, se držijo za roke. Nezrelo! Človek bi pričakoval, da so se ljudje že naučili nekakšnega tekaškega bontona ali vsaj “fer pleja”. Postavi se tja, kamor sodiš.
Skušam teči in pazi, da koga ne podrem. Nikakor ne morem teči v željenem tempu, saj je to nemogoče. Organizator bo moral nekaj ukreniti. Počasneži ne sodijo v cono A, takoj za profesionalci, pa če so še tako simpatični in znani.
Šele po kakšnih dveh kilometrih se zadeva malce umiri. Ljudje se kar zaganjajo, opazujem ljudi, vidim jih, da tega tempa ne bodo zdržali. Prehitevajo, skačejo sem in tja, sopihajo. Prav zabavno! Človek bi se kar ustavil in opazoval. Navijači imajo kaj videti.
Vodo pijem na vsaki postaji, moram. To vem. Pot maratona je dolga in praktično vsaka kapljica vode dragocena. Na okrepčevalnicah pijem izključno vodo, karkoli drugega mi obleži v želodcu. Pojem kakšen košček banane in to je to. Gelov sem se pričela izogibati.
Navijači so enkratni, domiselni. Želim si, da bi ostali tu tudi še za drugi krog. Takrat jih maratonci “krvavo” potrebujemo. Morda ni videti, ampak to je čista resnica. Tako zelo pomaga tisti: “Bravo! Še malo! Dajmo!”.
To leto sem se dobro počutila, celo pot sem čutila moč in občasno celo “letela”. Mogoče pa “čudežno sedmo leto” deluje.
Spremljal me je mož na kolesu, pridružil se mi je na posameznih odsekih v drugem delu. Imela sem popolno oskrbo z vodo in spodbudo ter komentarje. Ob tem se spomnim pesmice, ki sem jo zložila na čast mojemu osebnemu tekaškemu trenerju, katero si občasno brundam, po verzih. Ko popuščam na primer tale:
Kako! Slabo! Pojačaj tempo! Mar misliš kar med treningom zaspat?
in potem, ko se počasi izgubljam:
Halo – daj no, nehaj vendar ga zdaj srat?
Zelo redko se mi je zgodilo, da bi se sama sebi zasmilila:
Bo že še videl, ko me bo pobralo: Le kje si našel drugo tako bo budalo?!
Maratonsko razdaljo so mi pomagali premagovati navijači. Navadila sem se jih najti, svoje, tiste ob progi.
“Brane!!!” na Slovenski pri Stoženskem hipodromu ali ob križišču s Tolstojevo. “Irena in Frenk!!! Juhu!” ” v Stožicah, “mami!!!” pri Ruskem carju ali pa na startu oz. cilju Manca. Na Slovenčevi ” Hojla!!!” Vojka, Jure in ostali člani družine. Skupinica prijateljev v Kosezah. Dobila sem krila vsaj za nekaj časa in hitela do tistih v cilju. Do mojega Frica, hčerk in prijateljev. Nekateri so bili stalni, drugi občasni. In vsak od njih je bil poseben. Dalj kot sem tekla, bolj jih je zeblo in še toliko bolj sem cenila njihovo podporo. Hvaležna do neba! Tudi zaradi tega sem se skušala prisiliti k hitrejšemu teku. Malo pa je pomagalo.
Ko misli odletijo …
Res mi je šlo dobro. Mogoče je bilo telo veselo spremembe, mišice so se na nek način sprostile in po drugi strani okrepile s kolesarjenjem. Kolesarila sva kar konkretno. To leto je bila najdaljša tura dolga 141 km in sicer sva kolesarila na relaciji: Podutik-Brod-Vodice-Golnik-Tržič-Begunje-Žirovnica-Jesenice_Kranjska gora- Vršič-Čezsoča. Nora izkušnja. Ob 10.00 uri zjutraj sva “zajtrkovala” pasulj nekje Pod gorami. V Kranjski Gori pojedla čokoladno tortico in se na juriš vzpela na Vršič. Od tam pa navzdol. Klanci navzdol so moj “strah in trepet”, mož mi vedno uide, mene pa ves čas skrbi zanj. Na enem od serpentin zagledam avtobus, ki se je “zataknil”. Ustavim in gledam, kje je moj. Pa je šel že naprej. Nato ga lovim, čaka me na nekem počivališču. Nadaljujeva skupaj. Nekje na predzadnji serpentini zagledam močan ovinek v levo in cestišče posuto z drobnimi kamenčki. V naslednjem trenutku ga vidim, kako spet polaga ovinek po njegovo “bolj se nagni, še bolj se nagni” in že vidim, kako se me le nagne ampak že ležeče leti proti ograji na ovinku. Ustrašim se, da bo padel čezenj, v prepad! In že ga skušam, kar tako iz kolesa v stilu kavbojskih filmov, ujeti za majico. Ni šlo! V naslednjem trenutku delam salto naprej, spoznam asfalt in tiste kamenčke čisto od blizu ter istočasno opazim svojega osebnega, kako se je ujel za ograjo in ostal na pravi strani le-te. Imela sva srečo in nič pameti. Nikogar drugega takrat ni bilo na cesti. Malo sva se potolkla in popraskala ter se veliko naučila. No, eden od naju se je, drugega se pa še vedno ni prijelo. Od tam do Čezsoče se je pot strašno vlekla, podobno kot pri maratonu so klančki postali klanci. Vendar je vsega enkrat konec, tudi te poti. Najina tura je bila uspešna in v Čezsoči sta naju pričakala prijatelja s šampanjcem.
This slideshow requires JavaScript.
Tečem in se razveselim, da tokrat tudi čakata v cilju maratona. Šli bomo na pivo, šampanjec bo ob kakšnem drugem podvigu. Kar lažje tečem.
In se spomnim podobnega podviga dolgega 121 km z istim ciljem Čezsoča, le relacija je bila druga: Podutik-Železniki-Petrovo Brdo-Kobarid-Čezsoča, precej lažja varianta.
Všeč mi je teči po Dunajski cesti navzgor proti centru mesta in cilju. Navijači so redkejši, bivša “Titova cesta” široka kot prava avenija. Skušam vzdrževati tempo.
Spomnim se, da to leto nisem bila niti na eni tekaški tekmi. Enostavno je bilo prijetneje kolesariti z družino ali pa samo z možem. Super je bilo skupaj osvajati vrhove, odkrivati Slovenijo, dolinice, hribčke, vasice in mesta. Tako lepo je! In toliko novega vidiš, doživiš. Včasih, če je bila kolesarska tura prekratka, pa sem si še obula superge in odtekla svojo dozo, da sem se “raztegnila” in se nekako spet resetirala nazaj. Kolesarska poza ni najbolj naravna in dobra za hrbtenico. Po malo daljšem kolesarjenju sem veliko bolj “polomljena” kot po še tako dolgem teku. Tek je veliko bolj naravno gibanje, raje ga imam.
Še dva kilometra do cilja, spet več navijačev, dobim nekakšno tremo in skušam malce povečati hitrost. Kakšen čas bom imela? Imam štoparico na roki ampak je ne pogledam. Ni važno, tečem in skušam čim bolj lepo teči.
Cilj je na Trgu republika, ki sem ga dosegla v treh urah, petdesetih minutah in sedmih sekundah. Spet sedem! Povprečen tempo maratona: 5,27 min/km. Spet sedem!
Od 112 maratonk sem bila 38. V svoji kategoriji pa 10. Zadovoljna in na krilih za vsaj nekaj mesecev 😁.
Kolo bo ostalo enake barve 😜 !
V cilju 7. pravljičnega maratona
Maraton je lahko nekakšna super kopel s centrifugo iz katere pridemo prečiščeni, srečni, navdušeni in z razjasnjeno glavo.
Nekaj dejstev o 14. Ljubljanskem maratonu
Vreme je bilo ugodno, sončno, ne prevroče in ne premrzlo. Primerno za maraton 🏃♀️ !
14. Ljubljanski maraton
25. oktober 2009
6,8°C
98%
13,8°C
70%
9,8°C
96%
Na 14. Ljubljanskem maratonu je bilo 16.399 udeležencev. Tekačev na 10, 21 in 42 kilometrov je bilo 11.273, z maratonsko razdaljo pa se je spopadlo 943 tekačev: 824 moških in 119 žensk.
Imela sem neverjetno srečo, da sem lahko že šesto leto zapored pretekla maratonsko razdaljo, kot nagrado za pridno nabiranje kilometrov. Nič na tem svetu namreč ni samoumevno. Zgodilo pa se je v Ljubljani, na 13. Ljubljanskem maratonu.
Pot do 6. maratona
Maratonci vemo, da je pot do maratona pomembnejša od same tekme. Če pot ni prava, tudi z maratonom ne bo nič.
To leto sem trenirala malce drugače kot prejšnja leta. Sicer je sam trening še vedno temeljil na Gallowayu in najini Excelovi razpredelnici, sprememba je bila v moji želji po boljši tekaški tehniki. Mož, ki je že dodobra prevzel vlogo mojega osebnega trenerja, je v svojem navdušenju pričel rahlo popuščati, razen v kritiziranju moje tehnike:
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan – kakšen pulz moraš imeti?« »Pazi na držo!« »Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv.«
»Kakšen pulz imaš?«
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«
»Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170.«
»Kaj počneš z levo roko!? Z njo bingljaš, kot da ti je odmrla!«
Tekaški tečaj
Problem sem imela tudi zaradi nočnih treningov, delala sem dolgo in večji del leta tekla ponoči. To mojemu “osebnemu” tudi ni bilo všeč zato sem se odločila, da se priključim kakšni tekaški skupini, vsaj za čez zimo. Na TF sem izvedela, da bo imel Urban Praprotnik, ki je pričel trenirati tudi odrasel živelj, tekaški tečaj. In sem se prijavila. Pravzaprav nas je treniral še tedaj, ko sta hčerki hodili k njemu na atletiko, le da tega ni vedel. Boljšega trenerja si človek ne more želeti. To sem vedela že takrat tudi zato, ker sta ga imeli hčerki radi in ga globoko spoštovali !!! Tečaj je bil meseca aprila zato sem bila presrečna, da bom imela do maratona dovolj časa, da izpilim svojo tehniko. Po predavanju nas je Urban posnel. Trudila sem se, da bi tekla res čim bolj pravilno. Občutek sem imela, da grem super! Ojoj! Ko sem se zagledala na posnetku, bi se najraje cela skrila v superge. Grozno! Preveč na rit, sedeče, puklasto. Grdo! “Saj res nisem za drugam kot za v hosto ponoči. Tam me vsaj nihče ne vidi, kako grdo tečem!” sem pomislila. Priporočil mi je delati vaje za mišice upogibalke trupa, še vedno jih delam! Najhujši del tega tečaja pa je bil, ko je vsakega posameznika skrbno preveril tudi glede gibljivosti. Oh, ko bi le to lahko spustila. Sem namreč lesena kot klada. In štorasta tudi. V svoje opravičilo moram dodati, da imam skoliozo in določenih vaj zaradi tega “kao 😜” ne smem delati (v bistvu jih tudi ne morem). No, to je bilo grozno, priporočil mi je, da se skušam maksimalno razgibati. Počasi in postopoma. Svet je res krivičen: poznam ljudi, ki se praktično ne ukvarja z nobenim športom. Ne tečejo, ne kolesarijo, nič. Pa si lahko kadarkoli dajo nogo za vrat in se pripognejo skoraj do komolcev (če so bolj kratkih nog 😜). To je zame znanstvena fantastika. Pa pustimo to. Kakorkoli, po opravljenem tečaju sem se tudi pridružila “prototipu” Urbanovih tekačev, ki takrat to še niso čisto bili, so pa to zelo kmalu postali.
Gremo!
Tako sem stala na štartu, ki je bil prvič na Slovenski cesti z malce slabe vesti glede treninga v zadnjih dveh mesecih. The Stroj in neverjetna energija tekačev. Sama še vsa nekako zmedena zaradi aktivnega dogajanja zadnjih nekaj dni. Norišnica s prijavami. Vse je šlo skoraj narobe. Brez Barbare na Timingu bi se mi odpeljalo. Še danes sem ji hvaležna za premnoge bolj in manj hude zaplete. Nina in Urška sta zastopali barve svoje gimnazije že dan prej, danes pa je starejša hčerka še fantastično opravila z dobrih 10 km preizkušnjo na rekreativnem teku. Celotna naša družina se je skoraj stopila od vseh čustev. Prihodnje leto bosta tekli obe na 10-tki.
Tako sem se znašla na štartu skoraj mimogrede. Vse to navdušenje okoli mene me je priklicali nazaj v realnost in moja skrb o pripravljenosti se je vrnila. In ne bi smelo biti tako 😈!
Tek v skupini
Od aprila dalje sem se namreč priključila tekaški skupini z Urbanom na čelu, enkrat na teden. Prijale so mi vaje pred in po treningu predvsem pa skrb Urbana za vsakega od nas. Tudi med samim tekom je opozarjal na napake in svetoval. Ko sem zaslisala korake za seboj sem takoj postala pozornejša na svoj tek. Med tekači sem srečala znane tekaške obraze, trening je vedno minil skorajda prehitro.
Štartali smo…. kar nekaj časa hodim, da prečim startno črto. Ko naredi “bzzzzz” sem pomirjanje, da čip deluje. Reka tekačev vse okoli mene, množice navijačev divje navijajo, ploskajo…mi pa gremo kot nekakšna čreda bikcev po koridorju vsak v svoj boj s samim seboj.
Prvi krog v redu, drugi krog povsem druga zgodba. Manj tekačev, manj navijačev, manj moči, manj vsega. A več “maratona”! Vsako leto bolj se mi zdi, kot da prve polovice sploh ni. Vse se prične šele potem, ko večina odteče v cilj. Čeprav lahko konkretno zafrkneš ravno v prvi polovici.
Prisluhnem sebi, vse je v redu. V tem letu so se mi pričele porajati nekakšne nedoločene zdravstvene težave. Dogajalo se mi je, da sem se v nekaj minutah napihnila kot balon. Šla sem tečt in se morala vrniti po nekaj sto metrih.Bolel me je trebuh, se napihnil. Obiski zdravnikov niso našli nič posebnega. Eksperimentirala sem s prehrano in ugotovila predvsem, da je najbolje nič jesti … pa še to ne vedno.
Tekla sem in upala, da je maratonski dan tisti dan, ko bom čisto v redu. Vreme smo imeli idealno, okoli 9 stopinj in oblačno, brez vetra.
Kljub temu je bil moj 6. maraton eden težjih. Nikamor ni šlo, ves čas sem se morala porivati. Metati eno nogo naprej in vlečti drugo prav na silo za seboj.
Tekaških kilometrov se mi je sicer nabralo dovolj. V tej sezoni sem pretekla 1742 km, najdaljši tek že avgusta: 24. 8. – 32,5 km. 3 tedne pred maratonom bi morala preteči vsaj 35 km v kosu, pa sem le 21 km. Ostali teki so bili vsi krajši (6 do 14 km).
Zakaj? Dobila sem novo kolo in se mi je dobesedno odpeljalo! Tako bi lahko dodala k treningu za maraton še kolesarjenje, skupaj: od 14.8. do maratona okroglih 350 km: 20 – 50 km ture, ravnina in klanec.
Tekaška tekmovanja
Tekaška tekmovanja so rastla kot gobe po dežju. Vsaka vas je imela že svoj tek. Ni pa raslo le število tekmovanj, tudi startnina. Tako je bila udeležba 4-članske družine na kakšni od prireditev že kar velik finančni zalogaj.
Med premagovanjem kilometrov se skušam spomniti svojih tekmovanj in občutkov na tekmah te sezone:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
Teža (kg)
23. mar. 08
21196
1:53:11
5:20
11,24
Mali maraton Sežana
62,30
10. maj. 08
12000
1:14:4
6:10
9,72
tek trojk – 12
61,40
17. maj. 08
21096
2:2:47
5:49
10,31
Maraton treh src
61,20
31. avg. 08
10000
0:50:22
5:2
11,91
TF10KA
61,00
26. okt. 08
42195
3:56:47
5:37
10,69
Ljubljanski maraton
60,10
Rezultati tekem kažejo, da je to moja najpočasnejša sezona. Na MKM je bilo vse v redu in če ne bi na okrepčevalnicah že na 16 km zmanjkalo vode, bi bilo pa še bolje.
This slideshow requires JavaScript.
V maju je imela svoj debi na Teku trojk svakinja, ki je postajala vedno bolj navdušena tekačica. Sestavile smo ekipo s TF-jevko Natašo – Zlate ptičke. Kot članica z največ kilometri naj bi predstavljala najmočnejši člen, pa je bilo ravno obratno. Cvetoči kostanj pred vzponom na Golovec mi je dal vetra. Brez pumpice z Ventolinom bi bilo še manj sanjsko, kot to itak ni bilo. Vse skupaj sem razumela kot znak, da spadam med “ta dolge” trojke. Sta se pa odlično odrezali kolegici v moji ekipi in Nina ter Urška s svojimi trojkami.
V Radence sem odšla v velikem pričakovanju, saj sem leto poprej pritekla osebni rekord in v upanju, da je moja astma pomirjena. Tokrat me je spet skoraj ubilo. No, zadušilo. Ozračje je bilo polno alergenov tako, da sem v resnici spet dosegla PB ampak v obratnem smislu. V cilju pa še dozo Ventolina. Pa je bilo hitro v redu. Za astmatike je Maraton treh src lahko res neprijazen.
Zadnji dan avgusta se mi je uspelo udeležiti TF 10-tke. Odlična prireditev, organizirana pod taktirko Tekaškega foruma na Domžalskem štadionu. Tekač teče sam, točno 10 km, torej 25 krogov. Zmaga seveda najhitrejši. Upala sem, da bom tekla hitreje. Rezultat pa je nakazoval na ne ravno hitro maratonsko dirko.
Proti cilju
Matr je bil matr! Tam na 32 km me zagrabijo krči. Ustavim se ob poti. Dobim nekakšno prvo pomoč za krče. Sprej in masažo. Grem naprej. Po sredini. Da ni naklona.
Sledi novo presenečenje! Kakšnih 6 km pred ciljem dobim pravo tekaško spremstvo. Moj osebni se mi priključi s svojimi kolegi, da mi pomagajo na koncu s tempom. Ja, vsi v supergah in brez startnih številk. Vsi navdušeni! Pa kaj to. SPOČITI! Jaz pa živa crka pri na pol mrtvem telesu. Bila sem na “avtomatičnem puzanju”. Kaj to je ve vsak pošteni maratonec 😂.
“Hoj, pa ste res prišli!”sem jih uspela pozdraviti. Ob tem sem pazila, da ne porabim preveč moči. Rumena luč mi je že utripala.
“Kako ti gre?” sprašuje Marjan “najhitrejši okoli Prevala”. Njegov rekord očitno ne bo nikoli padel. “Zmatrana?” sprašuje Boštjan, ki takrat še ni vedel kako zagnano bo treniral za maraton čez 10 let. “Gre, ja…” skušam odgovarjati, kaj več besed ne spravim skupaj.
V resnici sem jih bila vesela. Zelo. Lepo od njih, pomagali mi bodo do boljšega rezulata. Res hvala! Dokler nisem zaslišala osebnega: “Ajde! Pojačaj!” me je spreletelo čustvo, ki ga ne znam opisati. Ne vem, ne vem. Nekaj poskusim pospešiti, ko spet zaslišim: “Daj no! Podaljšaj korak…”. Nimam moči govoriti, kaj šele pospeševati! “Glej, tisto pred seboj! Lahko jo prehitiš!” “WTF!!!???!” si mislim, rečem pa: “Da me ne bodo diskvalificirali!” “Zakaj ? Saj nismo na kolesu!” Ne vem kaj sem rekla ampak nikoli več me niso spremljali. Boga jaz.
Z mano so tekli do cilja na Trgu republike, spodbudno in uvidevno ter me s huronskim navijanjem skoraj pregnali v ciljno ravnino. Kar nerodno mi je bilo, saj nisem pritekla prva.
Maraton sem zaključila kot sedeminštirideseta od sedeminosemdesetih maratonk. V svoji kategoriji sem bila 10 s časom 3:56:47. Počutila pa sem se kot pravi bojevnik.
This slideshow requires JavaScript.
Z navijači in mojimi tekači je sledil počitek z analizo ob slastnem pivu.
Splošna dejstva o 13. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe vseh nastopajočih, številka vseh nastopajočih: 13.410. Na maratonski razdalji je teklo 771 tekačev. Pa poglejmo po spolih:
moški: 692
ženske: 89.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 9145 (brez šolskih tekov). Število maratoncev raste. Prireditev prav tako. Želje po spremembi trase LM v en krog pa vedno večje.
Leto, ko se moj mož prelevi v prototip osebnega teķaškega trenerja. Trening s hčerkama in nogometaši, rabutanje in TF!
Moj 5. – 12. Ljubljanski maraton 2007
Za menoj je spet bilo leto obogateno s tekom in različnimi tekaškimi prireditvami na katerih je naša družina rada preživljala svoj prosti čas. Torej mi je ponovno pripadala češnjica na tortici: maraton, konec oktobra v Ljubljani. Zakaj pa ne? Najbolj enostavno je teči na maratonu, ki je praktično na pragu tvojega doma. Poleg tega smo spet tekle vse članice družine, moški del pa je postajal vedno bolj profesionalna tekaška podpora. Med letom in na prireditvah.
Vreme na dan maratona, 28. 10. 2007 je postreglo z veliko spremembo. Tekače je pozdravil – dež:
Vesela sem bila nižjih temperatur, čeprav podkrepljenih z dežjem pred katerim sem se zavarovala s starim anorakom in šiltom. Z možem in hčerkama smo bili dogovorjeni, da me čakajo na določenih točkah s dodatnimi geli.
To leto je bila logistika lažja, ker so bili šolski teki organizirani že dan prej, na soboto. Še sreča, saj so otroci imeli prijetnejše vreme, brez dežja.
Trening z otroki
Nina in Urška sta pridno trenirali atletiko na Žak-u pri bratih Praprotnik ter naučeno prenašali na naju. Tekaško abecedo, na primer. Sčasoma sta se pričeli pritoževati, da se samo igrajo, delajo nekakšne kratke vaje, kar nekaj. Oni dve bi pa radi tekli.
Nekega dne sta prišli iz atletike spet zelo navdušeni. Skupaj z Urbanom in Primožem so šli na daljši tek po Tivoliju. “Primož je mislil, da ne bova zdržali,” sta poročali. “Pa sva!” Želeli sta teči na rekreativnem 10 -km teku vendar je zmagal šolski ekipni duh. Nina je predstavljala že gimnazijske barve, Urška še osnovnošolske.
This slideshow requires JavaScript.
Maratonska nedelja
Privoščila sem si kakšno uro spanca več, saj se nam ni tako zelo mudilo na start. Zunaj je močno deževalo, ni pa bilo pretirano hladno.
Sledil je zajtrk, umirjena kava ter nekajkratni obisk stranišča. Kar naenkrat se je pričelo muditi in odpeljali smo se proti centru. Parkirali v Tivoliju in krenili proti “zvokom maratona”.
Najprej so tekli tekači na 10 km rekreativnem teku.
Sledilo je ogrevanje ali bolje skrivanje pred dežjem. Skočila sem še do drame, kjer sem pozdravila člane TF ter se pridružila skupinskemu slikanju. Večina nas je ponosno zastopala belo rdeče barve foruma, kar se je izkazalo za resnično dobro izbiro. Navijači forumaši so namreč tekača v “pravih barvah” še posebej navdušeno spodbujali in zagreto navijali.
Kljub turobnemu vremenu je bilo vzdušje praznično, malce pred startom je dež celo ponehal. The Stroj pa je stopnjeval napetost. Start tekme je naznanil župan Janković s pokom pištole ob 11.00.
Startanje izpred parlamenta je kar trajalo dobro minuto, da sem prečila startno črto ter nato stekla na levo po Slovenski cesti zavarovana pred dežjem in mrazom z množico sotekačev okoli sebe.
Precej dela sem imela z anorakom. Ravno, ko sem si ga privezala okoli pasu, se je ponovno ulil dež. Hitro sem si ga namestila nazaj in si tudi kapuco potegnila globoko na šilt. Na križišču pred Ruskim carjem me pozdravijo moji navijači, ki me napolnijo energijo. “Popoldne jih ne bo več, preveč dežuje!” pomislim.
Tekla sem suvereno, redno pila vodo na okrepčevalnicah in se skušala izogibati lužam.
Voda se je zlivala na nas iz neba,tekli smo po lužah kot razprosajeni otroci saj je bilo izogibanje nesmiselno.
Trening “za dež”
Spomnila sem se enega od zadnjih dolgih tekov v Zrečah.
Tam sva bila na kratkih počitnicah. Delala sem 6 km kroge v še hujšem nalivu, vendar nisem hotela odnehati. Deževalo je tako, da ko sem tekla mimo moža, ki je tam stal s plastenko vode, zavit v palerino kot polh in skrit pod velikanskim dežnikom, roteč me, naj grem notri, grgrajoč vodo, ki mi je drla v grlo, odgovorila:” Ne grrrrhemmm!!!!” Ravno malo sem še slišala, kako je rekel nekaj o zmešani babi. Sama sem si pa mislila: “Saj nisem zmešana, da bom spet zafrknila zadnji dolgi trening pred maratonom!”
Scalo je res kot iz škafa, ampak meni ekstremno slabo vreme na nek poseben način zelo odgovarja. Prav uživaško sem se podila v vedno hujšem nalivu. Nato smo se pričeli srečevati z ekipo mladih nogometašev. Eden od njih se je drl kot nor, določila sem ga za trenerja: “Dajmo, fantje!” Navdušeno so me pozdravili z “Bravo gospa!” Jaz pa njih z “Ne se dat!” Ob naslednjem srečanju so bili že ubogi tako, da sem jih bodrila:” Dajmo fantje, dajmo! Saj je samo voda, se ne bo treba tuširat!” Moj je med tem že ušel notri, sem ga dobesedno spodila z besedami :”Ti bom dala lupčka!” Pametnjakovič je vedel, kakšnega “lupčka” sem imela v mislih. Poleg tega sem bila vsa oslinjena in osmrkana po obrazu, ker sem imela pred tem ogromno dela z jabolčkom, ki se me je izbral, ko mi je dobesedno padel na bučo (beri: glavo). Za kazen sem ga pojedla. NJAMI je bil. Neka stara sorta, mogoče Kraljevič. O, kako dober trening. Pravi Rock’ n’ Roll!!! Jupi!! V daljavi sem zagledala svoje “fuzbalerje”, kot bi jih potegnili iz centrifuge. “Maraton je lahko tudi v hudem dežju, nogometna tekma tudi. Ne vem kaj jim ni jasno!” Zadnja dva kroga sem tekla spet popolnoma sama. Lepota. Kristalne kaplje iz dreves, gosto pršeča prha izpod neba. Mir. Zadnji krog sem tekla brez kapuce, da se bolje povežem z naravo. Hud naliv je namreč zamenjal enakomeren dež, ki mi je ne preveč prijazno spral vso sol iz obraza naravnost v oči. Komaj sem gledala. Malce sem škilila med zgornjo in spodnjo trepalnico levega uča na cesto, da ne telebnem čez pločnik. Čez sedem let sem prepoznala “Ta odsek proge” na tekmi Konjiškega malega maratona.
Deževni maraton mi je bil kar všeč in kmalu sta bili dve tretjini mojega 5. velikega maratona za mano.
Podlaga za moj 5. maraton
V Podutiku je posijalo sonce. Najprej zato, ker sem zagledala svoji navijačici Nino in Urško ter čez nekaj minut, ker je sonce dejansko skušalo malo pokukati izza oblakov. Odvrgla sem premočeni anorak in svobodneje stekla. Odlično sem se počutila, uživala sem v teku in se od samih čustev in sreče skoraj zadušila.
V tem “maratonskem letu” sem skupaj pretekla 1832 km, največ tekaških kilometrov v sezoni. Zadnji dolgi tek sem odtekla pravočasno, 4 tedne pred maratonom v skupni dolžini 36 km (čez preval + PST), s povprečnim časom 5:59 m/km.
Tekme v tem letu
Pripravljenost sem si brusila tudi na nekaj tekmah.
To leto sem imela posrečen nabor tekaških tekmovanj. Mali kraški maraton je vedno nekakšen praznik v znamenju otvoritve teka. Tu sem prvič tekla na tekaški tekmi in sicer na 8 km razdalji, leta 2002 v okviru 1. Poletove tekaške ekipe. Nekaj bivših članov sem ponovno srečala. Ugotovila sem, da teža zelo vpliva na mojo hitrost, zato sem si jo začela vestno zapisovati v svoj Tekaški dnevnik.
Z možem sva tekla svoje do danes zadnje skupne trojke na 28 km. Sotekač se nama je malo pred tekmo poškodoval, tako da sva tekla prvič in zadnjič s Frenkom, ki je bil zelo hiter in še bolj uvideven, da se nama je prilagajal. Na Urhu so mojega Frica “napadli” televizijci in ga prepričali na krajšo izjavo, ki jo je pričakovano težko “izpihal”. Sicer je bila to kot vedno, krasna tekaška zgodba, kaj drugega Tek trojk tudi ne more biti. Nepozaben cilj na Prešernovem trgu podkrepljen z navijaškim TF-jem.
V maju sem tekla na polmaratonu Maraton treh src. Odprava je bila izključno ženska, Nina, Urška in moja mama. Spominjam se ravnine, prijaznih ljudi, navijačev, gasilcev s svojimi prhami in sebe, kako sem si govorila: “Teci kolikor moreš, nikoli ne veš, kdaj boš tekla zadnjič”. Neverjetno, kakšno moč ti včasih vlije strah. Preprosta zdravniška napotnica, sum na morda nevarno bolezen, ki sicer “najverjetneje” to ni. S tem tekom sem želela odplakniti vse slabo iz sebe. Kakorkoli, pritekla sem si osebni rekord. Tako je bilo uživanja po tekmi še večja. Kosilce, bazenček, razvajanje na ležalniku v odlični družbi.
Junija me je kontaktiral tekač Igor in smo se v okviru Tekaškega foruma skupaj s tekačico Damjano prijavili na prireditev Maraton / trojke Železna kapla – Predvor. Žal te prireditve ni več. Tekači smo imeli možnost odteči celotno maratonsko razdaljo ali pa samo tretjino le te, kot ekipa. Bila sem ponosna najstarejša članica, tekla sem del proge iz mejnega prehoda Jezersko navzdol v Predvor. Super smo bili, zasedli 2. mesto med trojkami in prehiteli celo Mravljetovo. No, Dušan je tekel “dvojno” tekmo. Bil je član trojke ter istočasno tekmovalec na maratonski razdalji.
Pritekla sem v Rožno dolino, navijačev je bilo vedno več in vedno bolj glasni so bili. Pospešim in upam, da uidem ponovnemu dežju. Presrečna tečem v cilj na Trgu republike. V ciljni ravnini zaslišim “Dejmo, Mojca!” kar me skatapultira skozi ciljno črto in skoraj podrem gospo z medaljami. Ena je zame. Pustim si jo obesiti okoli vratu. Pričaka me še ena posebna tekaška majica namenjena samo tistim, ki smo pretekli 42 km na Ljubljanskem maratonu. Zbiram jih.
V cilj sem pritekla šestintrideseta po vrsti od vseh sedeminpetdeset maratonk. V svoji kategoriji sem bila osma s časom 3 ure, 54 minut in 53 sekund. Presrečna!
632
Vesel Mojca
SLO
TEKAŠKI FORUM
3:54:53
D
8
Splošna dejstva o 12. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe tekačev. Prireditev je neustavljivo rasla tako po številu udeležencev kot prepoznavnosti. Sestava prijavljenih tekmovalcev na maratonski razdalji po spolih je bila to leto sledeča:
moški: 663
ženske: 76.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 10018, kar je približno 21% več kot leto poprej, od tega skupaj 739 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja ponovno samo 7,4 % udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 0,4% maratoncev več. Število tekačev je drastično naraščalo na rekreativnem teku in polmaratonu. Tekaška manija.
Za pridno leto tekanja sem si ponovno prislužila nagrado s svojim 4. maratonom v življenju. Bom znala uporabiti svoje izkušnje? Nekaj se mi jih je pa že nabralo.
Moj 4. – 11. Ljubljanski maraton 2006
Spet sem ga odtekla v Ljubljani, kar je bilo praktično edina pametna izbira. Tekli smo vsi štirje. Hčerki na šolskem teku, Fric na polovičnem maratonu in jaz na kraljevski razdalji. To je bil žal tudi zadnji Ljubljanski maraton, na katerem smo tekli vsi štirje. Vendar nikakor ne zadnji, na katerem smo bili vsi skupaj. Oh, kako mi je bilo to všeč in kako sem bila ponosna na moje srčke!
Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, predvsem je veliko več ljudi teklo na 21 km ter na rekreativnem teku. Prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 596,
ženske: 70.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo 8287, od tega skupaj 666 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja samo 7% udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 1% maratoncev manj.
Vreme na dan maratona, 29. 10. 2006 je bilo podobno kot zadnji dve leti:
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
11,8°C
96%
16,8°C
76%
12,0°C
93%
Spominjam se širjenja različnih vesti, kako bo novi župan Jankovič ukinil Ljubljanski maraton. Veliko strahu je bilo tudi glede Pohoda in teka okoli Ljubljane. Vsakič, ko se je do tedaj menjala “oblast” smo bili v strahu. Kar nekaj. Presrečna sem, da sta obe prireditvi dandanes zakoreninjeni in da jih nihče in nič ne more več prepovedati ali odpovedati.
Pa nazaj k Ljubljancu 2006. Glavni prostor dogajanja s startom in ciljem je bil identičen kot leto popraj, proga pa z manjšim popravkom čez Podutik, tako da smo ponovno tekli praktično mimo našega doma.
Organizacija se mi je vedno zdela v redu, nekako nikoli nisem razumela nerganj in pritoževanj mnogih tekačev. Pripombe od založenosti okrepčevalnic, ponudbe hrane po maratonu, vsebine vrečke, ki smo jo prejeli ob prevzemi startnih številk. Prireditev je rasla, vedno manj je bilo izpadov s strani stanovalcev Ljubljane in vedno več strastnih navijačev.
Manjši problem so predstavljali le preštevilni kolesarji spremljevalci. Izredno moteč faktor na trasi še posebno potem, ko si utrujen. No, sčasoma se je tudi to uredilo saj je gneža postala prevelika in možnost kolesarjenja in manevriranja med tekači čisto nemogoča. Hvala bogu.
Moja ekipa
Zadnjo nedeljo v oktobru leta 2006 smo bili pokonci vsi že zelo zgodaj a vseeno to leto prvič malce bolj sproščeni, saj so bili šolski teki že v soboto tako, da sta Nina in Urška že odtekli svoje.
This slideshow requires JavaScript.
Zajtrk, zadnji pregled opreme (čipi, startne številke, superge), oblačila za preoblačenje po tekmi. Telefonski klic moji mami, da lahko krene proti središču Ljubljane. Še poslednji dogovori glede logistike. Nina in Urška navijata z mamo Viko in počakata atija, da priteče v cilj polmaratona. Sledi bliskovita akcija “hop v avto trije srčki” in v Podutik. Kjer se Fric preobleče, stušira in se vrne v center. En srček ostane v centru in navija, dokler se ji ne pridruži še drugi. Sicer pa nobenemu ni bilo nikoli dolgčas, saj se je zagotovo našel še kakšen bližnji navijač ali znanec tako, da je bilo po prihodu v cilj vedno svečano in pripravljeno za odhod na pivo.
Nina in Urška pa zavzameta strateško pozicijo v Podutiku z geli in fotoaparatom – na prvem krog ter se nato vrneta v mesto.
Greva v boj
V startnih boksih je bila gneča. Tekaška energija se je kar elektrila. The Stroj so nabijali, pulz mi je v ritmu poskakoval, postajala sem vedno bolj evforična.
Ob meni je stal moj Fric pripravljen, da izboljša svoj rezultat v polmaratonu. Tokrat sva dogovorjena, da se v nobenem primeru ne drživa skupaj: Fric teče hitreje, ker ima le en krog, jaz moram imeti v prvem krogu počasnejši tempo. Uf, napeto!
Strel iz pištole je naznanil start tekme. Objameva se, poljubček, skleneva roke v UOPA!!! in si zaželiva srečo!
Stekli naj bi, vendar je kar nekaj časa trajalo, da smo prečili startno črto. Ta čas hitro še izkoristiva za podrobnosti. Nato stečeva, čisto počasi: “Pazi na ograje!” in še previdneje naprej.
Na začetku moraš paziti na vse okoli sebe. Nekateri tekači se precenijo in drugi so enostavno neuvidevni in tako moraš resnično ves čas paziti, da koga ne pohodiš ali se v koga zaletiš. Ni malo “cvetk”, ki tečejo vštric in katere je v takšni gneči praktično nemogoče prehiteti. Ampak gre. Počasi je vedno več prostora, sama pa se tolažim, da na tak način nikakor ne morem prehitro začeti. V drugem krogu bom imela dovolj prostora. Še preveč.
“Se vidiva v cilju!” mi zakriči in že ga več ne vidim.
Moj solo boj
Kakšen bo izzid je odvisen predvsem od tega, kako in koliko sem pretekla v tej sezoni. Pa vendar gre veliko stvari narobe. Napačna prehrana in preslaba hidriranost v zadnjem tednu, napačen zajtrk, oblačilo, obutev. Mogoče samo počutje, preko meseca se predvsem ženske res ne počutimo ves čas isto. 2005/2006 nisem drastično spremenila in je tako celotna kilometrina treninga znašala skoraj do kilometra enako kot leto poprej: 1567 km.
Najdaljši trening je znašal 44 km odtečen samo dva tedna pred maratonom, kar je bila turbo neumnost. Prav spominjam se, da bi lahko odtekla 4 tedne pred maratonom, vendar sva se odločila, da bova tisto nedeljo preživela drugače in češ: saj lahko odtečem naslednji teden. Nakar mi je rahlo zagodlo zdravje in obupno vreme, tako da si enostavno nisem upala teči štiri ure in več v mrazu in močnem dežju. Nato sem skušala zadevo rešiti “med tednom” pa spet ni šlo, saj sem ostajala v službi do 18. Prav lahko se temu reče tudi “zbirka izgovorov” ampak kljub vsej moji veliki ljubezni do teka je družina moja največja ljubezen in najpomembnejša. Mar naj pridem domov iz službe na podvečer in se takoj vržem v cunje in se vrne malo pred polnočjo? Ne, hvala.
In tako sem svoj zadnji dolgi tek odtekla časovno preblizu tekmi. Da pa je bil paket še boljši, sem se zakalkulirala in odtekla še kakšnih osem kilometrov viška. Takim situacijam pravijo, da ima hudič mlade. No, pa tudi, da od viška glava ne boli. Včasih gotovo. Noge in še kaj poleg pa tudi. Sicer se pa od pregovorov ne da teči.
Vse to in še več se ti vrti v glavi, ko tečeš. Na okrepčevalnicah sem pridno pila vodo in pred tem pojedla svoj gel. Ob poti sem prepoznavala posamezne znane navijače, katere sem skoraj praviloma sama zagledala prej kot oni mene.
V tej sezoni sva bila pridna na tekmah, naj izpostavim dve.
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Tekma
6.5.2006
28000
2:40:25
5:44
10,47273
Tek trojk
13.8.2006
12000
0:54:12
4:50
12,39598
Bohinj, okoli jezera
20.8.2006
8500
0:41:42
4:54
12,23022
Dovžanova soteska
3.9.2006
11261
1:0:0
5:20
11,261
Trst24x1
Maxistaffeta 24 x 1 ora Triest
Zanimiva prireditev, na kateri prva mesta obvezno pobiramo Slovenci. Zadeva izgleda tako, da teče 24 tekačev vsak eno uro. 24 tekačev predstavlja eno ekipo. Pričetek ob 12.00 do 12.00 naslednjega dne. Jaz sem tekla od 13.00 do 14.00. Zmaga seveda tista ekipa, ki v tem času preteče največ kilometrov oz. metrov.
This slideshow requires JavaScript.
Tek štirih srčnih mož “Okoli Bohinjskega jezera”
Tek okoli Bohinjskega jezera je že sam po sebi pravljičen. Avgusta pa je to tudi lepa tekaška prireditev pri kateri je potrebno veliko pazljivosti zaradi gneče in slabega terena pod Komarčo. Leto poprej sem si zvila gleženj, ga hitro ohladila v mrzlem jezeru in brez problemov s solidnim časom v spremstvu tekaške kolegice Tatjane, odtekla v cilj. Tokrat sem bila uspešnejša brez zvitega gležnja.
To leto sem izpustila testno tekmo, kar tudi ni najbolj pametno. Skrivnost teh tekem je namreč v tem, da se veliko bolj potrudiš, kot na treningu. Sotekači naredijo svoje. Poleg tega treniraš tudi ostale zadeve, ne le tek. Pridobiš izkušnje glede razvrstitve na samem teku v smislu, kam se postaviti, kje teči, kako teči, kdaj piti vodo ter kateri dodatki ti odgovarjajo. Danes imam občutek, da sem za svoj 4. maraton mislila, da že veliko vem a v resnici še vedno nisem imela kaj dosti pojma. Tako praktično nisem imela pravega občutka, kako mi bo uspel tale maraton.
Prvi krog je kar hitro minil, še posebno sem bila vesela svojih srčic v Podutiku. Slišala sem ju še predno sem ju ujela v svoje vidno polje. Zvok hitrejši kot slika, torej. Bili sta pač najglasnejši navijačici s prav posebno pesmijo namenjeno maratoncem! Še čakam na besedilo ;). Dočakal me je zvezdniški sprejem s fotografiranjem, bodrenjem, kričanjem ter ponudbo vode in gelov.
“Drži se, mami! Ati je šel že mimo!” sta še zavpili za mano, ampak to leto nisem bila v takšnih skrbeh kot leto poprej.
Na polovički sem bila še povsem v redu in ob bodrenju navdušujočih navijačev navdušeno stekla v drugi krog. V redu mi je šlo.
Kalvarija, če temu lahko sploh tako rečem, se je začela na nekje 28. km. “Zmanjkalo mi je bencina”, sem pomislila vedoč, da moram le vztrajati in počakati da telo preklopi na “avtomatika”. Mislim, na špeh ali lepše na maščobo. Tudi to se je zgodilo po nekaj kilometrih, potem, ko so me ves čas skorajda vsi, prehitevali. Razen seveda tistih, ki so že “shodili”.
V Podutiku so se stvari spet postavile na svoje mesto, kako bi se tudi ne, če so me ob prihodu najprej huronsko pozdravili sosedje in to na čisto nepričakovanem kraju. Silvana mi pri Etni potisne v roke košček čokolade, ki ga topim naslednjih pet kilometrov med prsti.
Malce kasneje pa spet moja podporna ekipa: dan poprej tekačici, danes pa strastni navijačici, bili sta že skoraj brez glasu, ko me je ena pričela navdušeno fotografirati in druga nuditi gele in še danes ne vem, kakšen manever so vsi skupaj izvedli, da sta me pričakali tudi na cilju.
Preostala mi je še slaba četrtina maratona in v rokah se mi je topila čokolada. Zelo mi je pomagala, čeprav je nisem mogla pojesti, saj so se mi geli in voda že nekaj časa spahovali. “Če pojem čokolado, bom bruhala,” sem bila prepričana.
Čokolada je bila mlečna, dva mala koščka sta bila zavita v papirček.
Dva kilometra pred ciljem sem jo pojedla ali bolje polizala in tekla proti cilju z občutkom, da sem okoli ust vsa umazana, kot prvošolček, ko je snedel svojo torto na prvi šolski dan.
Vsa ta čokoladna zadeva mi je zelo pomagala, da sem preusmerila misli od utrujenosti k meni najljubši sladkariji na svetu ali bolje njenemu ostanku v obliki zmečkanih čokoladnih papirčkov v moji roki. Tiščim ju v pesti kot bi bilo od njiju odvisno moje preživetje na tem maratonu.
Zadnje kilometre je bilo kar težkih, počutila sem se izpraznjeno in vem, da je bilo to plačilo za neumnost izpred dveh tednov.
Pred ciljem sem zbrala misli ter se opomnila: “Ne ustavi se prekmalu, teci čez ovinek!” da ne ponovim lanskoletne napake in istočasno pazim, da si ne izvijem gležnja, padem ali kaj podobnega. Tisto res ni bilo najbolj posrečeno izpeljano.
Ampak mi je uspelo stisniti še zadnje atome moči in izpeljati silovit finiš. Kako tudi ne bi, če sem pa spet zaslišala: “Dejmo, Mojca!” in “Dejmo, mami!”
V cilju sem bila presrečna, čisto zadovoljna s časom na ciljnem platoju. Ko pa sem izvedela še za svoj neto čas, sem bila pa še bolj. Tekla sem tri ure, šestinpetdeset minut in šestintrideset sekund. Precej počasneje kot leto poprej, ampak ker sem dala vse od sebe sem bila nadvse zadovoljna.
11. Ljubljanski maraton je končalo 67 maratonk, 3 so odstopile. Od 67 sem bila absolutno 29. in v svoji kategoriji 9.
Ne znam povedati, kakšno zadovoljstvo prevzame človeka, ko priteče v cilj. Čeprav noge bolijo tako zelo, da ne moreš ne stati, ne sedeti in ne ležati, je občutek nepopisno dober.
Pivo mi je spet teknilo. Glede na moje vsakokratne opombe glede piva naj napišem, da je to praktično ena redkih priložnosti, ko mi pivo res tekne in edina, ko se me čisto nič ne prime.
Za svoj tretji maraton sem kot pravi patriot brez pomislekov izbrala prireditev Ljubljanski maraton, ki pa je postregel z vrsto sprememb. Postalo je kristalno jasno: tekači smo postali tržna roba, maratonci pa še vedno ostajamo nekakšni “eksoti”.
Moj 3. – 10. Ljubljanski maraton 2005
Svoj tretji maraton sem pretekla v Ljubljani. To je bil jubilejni 10. Ljubljanski maraton, ki je potekal na nedeljo, 23. oktobra 2005. Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 571,
ženske: 61.
Vreme je bilo podobno kot leto poprej:
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Fenomen TEKAŠKI FORUM
Nisem še zapisala, kako veliko vlogo je tedaj odigrala spletna skupnost TEKAŠKI FORUM (v nadaljevanju TF) in glavna akterja Pia in Ero z mnogimi tekaškimi entuziasti od profesionalcev do popolnih začetnikov. Praktično vse informacije so bile na dosegu roke – beri tipkovnice. In kadar tekač ne teče, postane navijač. TF navijači s(m)o bili naravnost kultni in na sploh smo postali TF-jevci najprepoznavnejši tekači in navijači tako po svojih majicah kot tudi številu udeležencev.
Organizatorji Ljubljanskega maratona so bili veseli kakršnegakoli predloga s strani tekačev, združenih na TF. Na ta način je bila organizacija Ljubljanskega maratona vsako leto boljša, saj so organizatorji znali prisluhniti potrebam rekreativnih tekačev. Do neke mere.
Reinkernacija LM?
Leto 2005 je bilo leto jubilejnega 10. Ljubljanskega maratona, to je bilo tudi leto, ko je prireditev LJUBLJANSKI MARATON (LM v nadaljevanju) dobila svojo spletno stran na kateri lahko najdemo pomembne informacije za aktualni maraton. Žal stran ne vsebuje kvalitetne zgodovine dogodkov posameznega maratona tako, da ni vpogleda v posamezne spremembe sprovedene tekom let, tako da tudi v mojih zapisih, ki jih pišem za kar nekaj let nazaj, lahko pride do kakšne napakice glede trase in podobnih zadev.
Organizatorji prireditve LM so se pokazali svoj očiten interes: čimbolj se približati organizaciji velikih maratonov v tujini. Tako je prireditev postala dvodnevna: ob sobotah s šolskimi teki in t.i. donatorskimi teki ter drugimi spremljajočimi dejavnostmi.
Jubilejni 10. LM je postregel z ukinitvijo brezplačne startnine na kraljevski razdalji za vse tiste, ki smo pretekli “ta dolge” trojke. Tako smo bili ambasadorji maratona, ki smo se z dušo in srcem borili za Ljubljanski maraton, kar malo razočarani.
Očitno je število domačih tekačev naraslo na zadovoljivo število in podobne marketinške poteze, ki bi privabile čim več maratoncev, niso bile več potrebne. Organizatorji so se orientirali na število vseh tekačev in ne na število maratoncev. Maraton je vedno bolj postajala le marketinška beseda. Glede na število maratoncev je tako LM še danes le majhen maratonček ali bolje: velika tekaška prireditev z manjšim številom maratoncev.
Poletomanija je delovala na polno: teklo je vedno več ljudi. Tek je izrinil prej “moderne” športne panoge kot tenis in kolesarjenje. Praktično vsak je želel postati tekač. Časi, ko so te ljudje začudeno gledali, ker tečeš, so končno postali zgodovina. Tekači pa tržna roba.
Priprave na maraton
Osnova priprav za maraton je v sezoni 2004/2005 je predstavljala nekakšno mešanico Gallowaya in osebnih izkušenj. Tekaški plan je baziral na dveh ciklusih, z vrhunci TEK TROJK – 28km in LM-42km. Vsak ciklus je vseboval piramido sestavljeno iz baze, hitrosti in moči. Tekla sem povprečno pet krat na teden s tem, da sta bila dva teka v bistvu 3-km izteka. Sicer pa obvezno en daljši tek, ki se je podaljševal na 14-dni ter glede na piramido še tempo teki, stopnjevanja, tek v hrib. Za boljši občutek na glavni tekmi sezone, to je maraton, smo se družinsko udeležili tudi nekaj tekem:
Datum
Dolžina (m)
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
27. mar. 05
21.096
5:22
11,17
Mali maraton Sežana
07. maj. 05
28.000
5:42
10,53
Tek trojk
09. okt. 05
13.000
4:42
12,77
Tek ob Savi
Smiselno je sicer odteči testno tekmo na polmaratonu kakšen mesec dni pred nastopom na maratonu, vendar mi to leto enostavno ni zneslo.
Tek trojk
Enostavno ne bi bilo pravično, da ne napišem vsaj nekaj malega o Teku trojk, ki poteka deloma po poti okupirane junaške Ljubljane.
Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev, praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki priteče skozi cilj, je zmagovalna.
Po najinem tekaškem planu je bila tekma na 28 km včasih t.i. partizanskega marša vrhunec 1. ciklusa priprav. Sodelovala sva v mešanih trojkah, ker sva z možem različnega spola, a ne ;). Kot tretji član je največkrat tekel Emil, na zadnjih skupnih trojkah pa Stane. Oba sta bila bolj izkušena tekača od naju.
Nekajkrat pred tekmo smo seveda tekli tudi skupaj, se podili v klance, delali daljince, pripravljali taktiko in se prav po otroško veselili..
Meni so trojke tako všeč! Tak ekipni duh in takšno vzdušje pred startom. Ker je ta prireditev v okviru dneva zmage je edino logično, da tekači startamo na podlago junaških partizanskih pesmi. Za znoret dobro! “Na juriš, na juriš” … in tekači odjurišamo okoli Ljubljane čez Golovec nazaj v center. Hudo! In kako mi ta dolžina paše! Ker se dogaja v času največjega cvetenja, me je sicer občasno hotelo malce zadušiti, ampak do klanca na Urhu sem se ravno fletno ogrela, utekla in odkašljala, da je šlo praktično vedno do cilja. Samo enkrat sem morala uporabiti Ventolin.
This slideshow requires JavaScript.
Tek ob Savi
Potrudila sem se na Teku ob Savi že zaradi domotožja in si celo pritekla drugo mesto absolutno. Bila sem v nekakšni prednosti. Tam so namreč moje prve skrite tekaške stezice. Organizacija zgledna, trasa pa idealna.
This slideshow requires JavaScript.
Povzetek priprav
Zadnji dolgi tek, katerega vedno omenjam tudi zato, ker predstavlja morebitno past za nastop na maratonski tekmi ter je hkrati dober pokazatelj pripravljenosti. Svoj zadnji dolgi tek sem odtekla tri tedne pred maratonom in sicer 41,5 km. Delala sem 6 km kroge tako, da sem lahko tudi pila vodo. Takrat okolica Ljubljane še ni bila tako dobro preskrbljena s pitniki kot je danes.
V tekaški sezoni 2004/2005 (to je od 25. 10. 2004 do 23. 10. 2005) sem skupaj pretekla 1.583 km. Za maraton je treniral tudi mož, vendar se je glede na počutje pred maratonom raje odločil, da bo sodeloval kot navijač in podporna ekipa svojih punc. Veseličke smo namreč tekle vse.
Prvič sama
Pred startom je vedno neko posebno vzdušje. Ogrevala sem se ob moji podporni ekipi (beri: Fric) ter hčerkama z mamo ter prijateljicami. Skoraj so me spodili v startni prostor, ki je bil pred parlamentom (cilj pa na tedaj še parkirišču Maximarketa, trg Republike), da se v miru pripravim in postavim na najprimernejše mesto.
Na startu sem vedno navdušena. Spet sem bila. Stala sem tam sama in z nikomur nisem mogla kovati načrta, kako se lotiti pred nosom mi buhteče maratonske razdalje. Namesto tega sem se spominjala skupnih startov izpred zadnjih dveh let ter si zabičevala v zavest besede mojega Frica: “Začni počasi, naj te ne potegne množica!” in se tolažila, da ga bom videla med tekom. No, v resnici sploh nisem bila sama, bilo je polno sotekačev. Bila sem le brez čisto svojega sotekača ali ekipe, ki bi ji pripadala ali bolje s katero bi tekla. Sicer pa, čisto med nami, najraje tečem sama.
Ta tekma mi je bila res velik izziv. Če v tretje pridem skozi in to sama, potem bi si tudi sama lahko nekako le rekla, da sem res Maratonka. Uau!
Takrat sem opazila, da ob eni taki stojim. Spogledava se in se prepoznava. Znanki iz tekaških tekmovanj ter najinih skoraj skupnih trojk, ki sva jih tekli pred nekaj leti. Legenda slovenskega teka, gospa Helena, kdo drugi. Kot vedno, kadar sva se le imeli priliko videti, mi je povedala kaj zanimivega, toplega ter mi svetovala glede pasti na maratonski poti. Vesela sem je bila, dobila sem prijetno družbo za čakanje na start ter počasi eno od zadnjih priložnosti za klepet z njo, saj je kasneje postajala vedno bolj oblegana tako s strani tekačev kot medijev.
Pa vendar je na startu nekaj zelo manjkalo. The Stroj! Baje so igrali v soboto na testeninki- ampak, na startu maratona bi morali biti! Hvala bogu, da so organizatorji profesionalci saj te napake niso več ponovili.
V tretjič tudi gre … malo drugače
Trasa proge je ponovno potekala v dveh krogih in je bila spremenjena. Veliko bolj mi je bila všeč. Prvič se je teklo po Dunajski cesti proti Ježici (kjer hiša mojega stoji očeta) in nazaj po Slovenčevi na Drenikovo (ki pelje mimo bežigrajskega stadiona) proti Siski. Tekli smo čez Celovško in naprej po Vodnikovi, nato po Kamnogoriški, prečili gradbišče gorenjske obvoznice ter blatnih superg odtekli do Podutika ter čez Koseze na Večno pot mimo živalskega vrta na Prešernovo cesto ter levo proti Trgu Republike in cilju. Ja, cilj veselo zavit in skrit. Marsikdo se je ustavil prehitro. Vključno z mano. Ajej.
Lahko napišem še, da so bili navijači ponovno neverjetni, zmagovalci v Dravljah. Vsako leto, vsaj kar se mene tiče.
Neverjetni pa tudi določeni vozniki, ki so se obnašali kot pravi neandertalci. V drugem krogu je bilo to še bolj očitno, saj smo bili tekači redkejši, zapora ceste pa je še kar trajala. Spominjam se primerkov, kako so kričali na nas čez odprta okna:”Idioti, poberite se domov!” ter “Lenuhi, nimate nobenega dela doma!” Posamezniki so napadali redarje, prostovoljce, kot bi bili kaj krivi. K sreči je bilo veliko več tistih srčnih navijačev, ki so prevladali in umirjali zadevo skupaj s številnimi prostovoljci in redarji.
Sama sem imela skrito in zavito podporno ekipo na kolesu , ki me je vsake toliko časa vzpodbujala na posameznih delih trase. “Dejmo, Mojca,” in potem razburjala “Podaljšaj korak! Kako držiš roke! Popuščaš!” Lasje so hoteli v zrak, korak je ostal isto, roke tudi, ker mi je tam po tridesetem kilometru postalo čisto vseeno kako gredo noge in roke, samo da gredo. Želela sem vzdrževati tempo. Ampak iskreno sem bila za čisto vse iz dna srca hvaležna.
In res sem ujela tempo, skoraj povsem enakomeren. Zanimivo je bilo, kako sva se ujela z neznanim tekačem iz Italije. Praktično sva tekla skupaj najmanj 15 km v istem tempu brez kakršnekoli želje, da bi se želela prehiteti, ker sva se oba zavedala, da to nima nobenega smisla. Ob okrepčevalnicah sva si brez besed uvidevno pomagala, podajala kozarec z vodo. Prav smešno!
Na štiridesetem kilometru je pospešil, jaz te moči nisem imela in sem ga pustila naprej. Tokrat sem veliko lažje tekla saj sem imela resnično enakomeren tempo. Verjetno mi je odgovarjala tudi sprememba proge. Ni čudno, da so naju ujeli tudi v foto objektiv.
This slideshow requires JavaScript.
Prihod v cilj je bil neverjeten. Finiširala sem na vso moč in se ustavila kakšnih 30 metrov prekmalu. “Kaj? Še ni konec?” sem se pognala naprej potem, ko sem videla, da me je prehitela sotekmovalka s katero sva se ves čas prehitevali.
Potem je bil finiš še silovitejši a razdalja žal prekratka. Ja, jezilo me je. Majčkeno. Ampak ne predolgo. Ravno toliko, da sem si zapomnila še posebej zato, ker naju je ovekovečil fotograf. No, kljub temu sem dosegla odličen maratonski čas, katerega še kar nekaj časa nisem uspela popraviti.
Za svoj “prvi tretji maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, oseminštirideset minut in štiriinštirideset sekund (5,25 min/km). Od 61 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo vseh 61 maratonk, od katerih sem bila 20. ter 8. v svoji kategoriji.
This slideshow requires JavaScript.
Počutje je bilo odlično, nobene posebne utrujenosti nisem čutila, pivo pa je teknilo kot vedno po maratonu.
Kako je izgledal maraton v začetku 21. stoletja. V znamenju iskanja, novih spoznanj, pretiravanj … ter še marsičesa.
Moj 2. – 9. Ljubljanski maraton 2004
Praktično še v cilju svojega prvega maratona sem pomislila na naslednjega z mislijo: prihodnje leto spet, hitreje. Polna glava novih idej. Izboljšav. Taktik. Izjava mojega soborca, da naslednje leto gre pa zares, nič več “z roko v roki”, me je pa še na prav poseben način motivirala.
Potem, ko sem pretekla svoj prvi maraton sem si nekako postavila cilj, da pretečem vsako leto vsaj enega – za nagrado. Kot češnjica na tortici. Tak cilj naj bi mi bil v motivacijo pri teku, da tečem preko celega leta. Najtežje je namreč priti do dobre tekaške kondicije. Ko jo enkrat imaš jo je resnično škoda izgubiti. Veliko lažje jo je samo še vzdrževati.
Podobno kot gorništvo. Najtežje je priti na določeno višino, nato pohajkovanje po grebenih, dolinah in vrhovih postane čisti užitek. No, malce truda je vseeno potrebnega. Ravno tako kot pri teku.
Pristop do drugega maratona je bil malce drugačen, bolj tekmovalen. Cilj prvega maratona je bil “enostaven”: priti skozi. Cilj drugega pa je bil že bolj tekmovalen: izboljšati svoj rezultat. Veste, en maraton sicer ne pomeni čisto nič, ampak prav veliko izkušenj z njim še vseeno niste pridobili. Poleg tega je čisto vsak maraton svoja zgodba, pa čeprav tečete na istem maratonu. Dejstvo je, da ste vi vsakič drugačni – od pripravljenosti do razpoloženja, vremena, različnih situacij na progi.
Vedno bom trdila, da se je potrebno vsakega maratona lotiti s spoštovanjem do teka in razdalje ter ljubeznijo do sebe. Na silo ne gre. Več izgubiš kot pridobiš. Na dolgi rok.
Trening je bil podoben kot za leto poprej. Predvsem tek z vajami v dveh ciklusih z zaključki na TEKU TROJK (28 km) in LJUBLJANSKEM MARATONU. Najdaljši tek je znašal 39 km. Skrajšala sva dolžino zadnjega dolgega teka tri tedne pred maratonom. Nekako nisva videla smisla v tem. Vključenih je bilo tudi nekaj tekaških tekem po Sloveniji. V tekaški sezoni 2003/2004 se mi je nabralo 1.717 tekaških kilometrov ter sodelovala na nekaj tekmah:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
28. mar. 04
21096
1:48:57
5:10
11,62
Mali maraton Sežana
08. maj. 04
28000
2:41:28
5:46
10,40
Tek trojk
15. maj. 04
21096
1:49:15
5:11
11,59
Maraton treh src
22. avg. 04
12000
0:55:22
4:37
13,00
Bohinj, okoli jezera
Jutro pred maratonom na nedeljo, 24. 10. 2004: strah, veselje, nevroza ter večkratni obisk WC-ja. Pazljivo pripenjanje po najinih mnenjih najlepših srečnih startnih številk: 81 in 82 ter čipov na superge, kar je bila to leto novost.
Sledil je manever “šolski tek – mama Vika – start maratona”.
Vreme je bilo na zadnjo oktobrsko nedeljo 2004 precej drugačno kot leto poprej. Hladne jutranje temperature so zamenjale višje za cca 15 °C. Kar mi kot astmatiku nikakor ni odgovarjalo.
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
9,4°C
94%
18,2°C
63%
13,9°C
80%
Leto 2004 je bilo še vedno močno zaznamovano z Delovo prilogo Polet. Tek je postajal bolj in bolj popularen. Zato ni presenetljivo, da je bila tudi udeležba maratona višja glede na prejšnje leto po obeh spolih:
moški: 523 tekmovalcev,
ženske: 57 tekmovalk.
Tudi to leto ga vsi niso končali. Odstopi na maratonski razdalji so povsem normalni.
V prvih letih 21. stoletja
Ja, lepi časi so bili to. Startnina je tedaj znašala 3.200 SIT, to je danes cca 13 EUR. Jap. S tem, da je organizator želel privabiti čim več navadnih rekreativnih tekačev na maraton. Zato smo imeli vsi tisti, ki smo tekli dolgo razdaljo na Teku trojk – startnino na maratonu zastonj. Do leta 2003 pa so imeli startnino zastonj tudi tisti, ki so tekli samo polovico maratona. Ja, lepo je bilo. Dan današnji družinski nastop na maratonu predstavlja kar precejšen finančni zalogaj. Marsikdo, si ga ne more privoščiti. No, pa o tem kdaj drugič. Leto 2004 je bilo še leto prijazno maratončevi denarnici.
Trasa je potekala v dveh krogih z manjšimi popravki proge v Dolnicah, Glincah in Podutiku.
Z mojim soborcem ali bolje sotekmovalcem sva se pametno postavila v startni boks nekje na sredino – ceste. Ob robovih so grozile železne ograde s svojimi na progo štrlečimi podstavki. Izredno nevarno za grd padec. Žal ga je izkusila Nina na svojem šprintu v cilj.
V prvih letih 21. stoletja še ni bilo toliko udeležencev na maratonu, da bi bilo potrebno postaviti bokse glede hitrosti. Bila sta le dva. Za resnično hitre ter povprečne rekreativce. Na nas je bilo, da smo se postavili tja, kamor smo menili, da sodimo. To je bil tudi še čas, ko je bila Slovenija ena redkejših držav, ki so razvrščale rezultate tekmovalcev po bruto času in ne neto. Kar je težka neumnost. No, še danes boste na spletni strani Ljubljanskega maratona pod zgodovino rezultatev našli: bruto čase. Upam, da bodo v doglednem času uspeli popraviti to neumnost.
Kakorkoli, spet sva bila strašno nervozna pred startom. Tokrat nisva potrebovala dvojnih oblačil, grozila je namreč previsoka temperatura, kar nobenemu od naju ne odgovarja.
Dogovorila sva se, da tečeva skupaj vsaj prve kilometre, nato nadaljujeva vsak po svojem pobčutju. Da vidiva, kako dobra sva.
Start 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, gremo!
Vzdušje v startnem prostoru je bilo fenomenalno. Ogrevala nas je danes že legendarna skupina THE STROJ.
Sledi skupinsko odštevanje, nato pok pištole. V zrak pustimo rdeče balone, ki odletijo v nebo in nas spremljajo nekaj časa. Okoli naju strašna gužva. Objem, poljubček, stisk roke in: UOPA!!! Obkrožajo naju sami somišljeniki, tekaški navdušenci, pozitiva kar bliska naokoli. “Gremo, srečno!” kričimo in vsi vsem želimo vse dobro na poti. Kot bi šli v kakšen boj. Saj to maraton v resnici tudi je.
Tudi tisto leto so se v središču Ljubljane dogajala obnovitvena dela. Le župan ni bil isti. Zaradi del je torej bil začetek maratonske trase speljan milo rečeno: neugodno. Vija vaja, levo, desno in z ostrimi ovinki tako, da je bilo zelo težko teči drug ob drugem. Mirne duše lahko napišem, da je bila tudi disciplina tekačev veliko slabša kot dan danes. Skakalo se je in prerivalo. In kot bi mignil mojega ni bilo več ob meni.
Gledam in ga iščem, upočasnim. Le kje je? Množica tekačev me potiska naprej, tečem, gledam nazaj, pazim pod noge, za seboj in naprej, da ne padem, koga ne podrem, pohodim. Njega nikjer! Iščem belo majico, belo čepico, kam hudiča je odtekel? Menda ni zbezljal že na samem začetku, da me prehiti. Kar verjeti ne morem, saj ni nor! On je tisti razsodnež, ki ves čas opominja: ne prehitro, vsi ti, ki sedaj divjajo mimo, bodo na koncu hodili. Z veliko večino je res bilo tako.
Tečem v strahu upajoč, da se ni kje spotaknil in padel. Tečem prehitro, ne tečem pametno. Dohiti me Kalček in prijazno opozori, da sem prehitra.
Naslednih dvajset kilometrov je potekalo v stalnem iskanju moje druge polovice. Nazaj, naprej. Postanki ob rešilcih. Pozabila sem na tek, vseeno mi je bilo. Le kje je? Mrzlično iskanje znancev ob poti ter vprašanje: “Kje je Fric?” Bilo je grozno. Res.
V Podutiku se razveselim tasta. Ves zadovoljen stoji ob trasi z belo PVC vrečo v rokah. Notri so geli. “Ali ste videli Frica?” Vzamem gel in ga pojem z olajšanjem. “Ja, malo naprej je”.
“O, hvala bogu!” zaropota na tla gromozanski kamen, ki se mi odvali od srca. Tečem naprej in razgljabljam sama pri sebi kaj se je zgodilo. “Je to del njegove taktike? Če je, je to umazana taktika, ker sva bila zmenjena, da pospešiva proti koncu.” Sama pri sebi se hahljam misleč: “Glej ga no, falota. Na vsak način bi bil rad hitrejši”. Skušam pospešiti. Iščem ga. Rada bi ga dohitela. A njega ni.
“Kaj pa, če me išče tudi on?” skušam razsodneje razmišljati.
Čez nekaj kilometrov, malce pred Večno potjo zagledam nekoga ležati ob rešilcu, kako mu pomagajo. Ni bil Fric. Tečem okoli rešilca, če ni kje notri. Ni. Vse je v redu. Tečem naprej in se skušam pomiriti.
Nekje na polovici maratona zagledam Pijo iz Tekaškega foruma. Ko pridem bliže jo povprašam, če kaj ve. “Fric je v redu, odtekel je v cilj!” me potolaži. “Hvala, Pia!” najraje bi jo objela, rešila me je, zdaj vem, da je res vse v redu z njim, sedaj lahko tečem in uživam.
“Sedaj pa po pameti punca,” sem si rekla. “Sedaj tečeš svoj maraton. Nekaj škode si že naredila, zaradi neenakomernega bezljanja in norenja. Čas je, da se umiriš in od tega trenutka naprej ne počneš več neumnosti. Teci in uživaj svoj maraton!”
Ampak tudi naprej ni teklo vse gladko, jaz pa še posebej ne.
Zaradi prehitrega začetka, me je nekje na 27 km dočakala kriza. Krči in totalna nemoč. Nisem sicer hodila, sem pa precej upočasnila. Razmišljala sem, če tako izgleda »tekaški zid ali smrt v živo«, predstavljala sem si, da sem zobata železnica, ki neustavljivo melje naprej in naprej, počasi in vztrajno, pokurila sem blazno količino vode in še kar grizla dokler nisem spet »spregledala«.
V Kosezah so me pozdravili moji zvesti navijači in mi vlili novih moči. V Dravljah pa prava norišnica. Zastave po obeh straneh ceste. Neverjetno, kako to pomaga.
V Poutiku sem bila čisto super in ok, tam nekje pri asfaltni bazi pa me je začelo blazno skeleti na prstih v nogah – lep poznan občutek iz polmaratona v Nabrežinah, ki me je stal maratona leta 2002. Odmislila sem si nekako bolečino in je kar šlo.
Na 38-ki sem poskušala celo spet pospeševati, a me je takoj zagrabil krč v desni stegenski mišici in pričel privzdigovati zunanje tri prste na levi nogi. Krči! Lepo, tudi to sem spoznala ampak sem kar vztrajala, stiskala zobe, spet postala zobata železnica in a-čuhačuhačuhčuhala dalje po sredini ceste, saj je vsak naklon cestišča predstavljal hud problem. Prav tako kot tudi še tako miniaturen klanček.
Pritekla sem mimo tekača, ki je žalostno na pol ležal na tleh, se ustavila, ga vprašala če mu lahko pomagam, ali je vse ok. Bil je čisto brez moči, pa sem mu dala gel in sva skupaj tekla dalje. To mi je tudi pomagalo, no, vsaj dobro delo sem naredila. To je dolžan storiti vsak. Zaradi sebe in tistih, ki jih imamo radi. Mislim si, vsakdo rabi kdaj pomoč. Nikoli ne veš, kdaj bo zvilo tebe.
Nekaj časa je spet šlo. Ko, ko pa sem hotela malce hitreje, so se takoj oglasili krči, tako da sem ves čas tekla nekje na meji, da me totalno ne zvije. Moj tek je bil potem podoben teku po jajcih, prisluškovala sem mišicam, kako in kaj in glej ga zlomka, spet me rešijo moji navijači v Rožni dolini. Potrebno je bilo stisniti zobe in se pretvarjati, da je vse ok, pol pa dalje proti cilju.
Javkanje in smiljenju samemu sebi vse stvari samo še poslabša. Tako kot v življenju.
V centru zaslišim huronsko vpitje – moje navijačice – spesnile so celo pesem: hčerki Nina in Urška ter nečakinja Manca. Kakšnih sto metrov so tekle z mano in mi vlile energijo. Spet sem bila ok in sem si mislila: “Krči naj kar bodo, tistih 200 mt pa tudi če crknem! Tole bom speljala do konca!” In sem.
Predno sem pritekla v cilj sem še hitro pogledala na uro v cilju: 3:35:00 in si rekla: “Nemogoče!” Pa sem pogledala še enkrat in videla obrnjeno številko, čisto realno 3:53:00.
Ampak kljub vsemu sem bila srečna in navdušena. Pretekla sem svoj drugi maraton! Svoj »osebni rekord« pa izboljšala za 5 minut! Resnici na ljubo, sem glede na pretiravanje v prvem krogu še dobro odnesla, kar je lepo razvidno iz kasnejše analize. Takšne stvari se namreč lahko končajo tudi z odstopom.
Čas/km
Hitrost (km/h)
10 km
21 km
31 km
Netto čas
Brutto čas
5:32
10,85479
0:51:39
1:47:32
2:48:51
3:53:14
3:53:28
Tako je bilo torej na mojem drugem maratonu. Proti koncu težje ampak po maratonsko naravnost uživaško. Predvsem pa sem se veliko naučila o tekaški taktiki na maratonu in še več o sebi. Na vso moč sem se trudila priteči v cilj čim prej iz samo enega razloga: da preverim kako je moj Fric.Ko sem kasneje sezula superge me je čakal še en prav svojevrsten rekord, ki ga še nisem presegla:
SEDEM VELEŽUJLJEV!
Samo trije prsti so bili v redu. En palec in oba sredinca sta šla dol! Ostali so ostali. Kako grdo je videti vse nohte podplute s krvjo in prsti v mehurjih – nočete vedeti! Ter dva dodatna žulja na levi nogi ob notranji strani podplata. Nekoč mi je naš znani maratonec Beno Piškur rekel: “Vsak maraton en noht dol”. Če je tako, sem to leto pretekla kar nekaj maratonov!
Za svoj “prvi drugi maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, triinpetdeset minut in štirinajst sekund (5,32 min/km). Od 57 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo 50 maratonk, od katerih sem bila 24. ter 7. v svoji kategoriji.
V cilju, ki je takrat bil na Trgu republike, me je pričakalo nepopisno olajšanje, ko sem zagledala soborca. Olajšanje je bilo obojestransko, saj me je tudi on iskal cel prvi krog, le da se je na polovici odločil, da svoj nastop zaključi s polmaratonsko razdaljo. Sicer pa zadovoljstvo, veselje, sreča in navdušenje ter zasluženo pivo z najsrčnejšimi navijači.
Še predno sem odšla iz ciljnega prostora sem bila po olimpijsko odločena: drugo leto spet,! Hitreje! Nikoli nisem bila imuna na dober rezultat. Pa naj bo definicija le tega kakršnakoli ;).
Ko danes pomislim na svoj prvi maraton najprej zagledam naju z možem, kako tečeva skupaj zadnjih dvesto metrov. Z roko v roki. Sicer pa strašna trema, strah in panika ter velikanska podpora družine in prijateljev.
Moj 1. – 8. Ljubljanski maraton 2003
Razglabljava o prehrani, opremi. Kakšno bo vreme? Kaj obleči? Na katerem kilometru vzeti gele? Kako na start, kje parkirati avto? Milijon vprašanj. In strašanska trema. Ali bo šlo? Oba morava preteči maraton. Skupaj. Ker je to najin skupen projekt. To si obljubiva. Nobeden ne bo pobegnil naprej, tečeva skupaj, se spodbujava in skozi cilj pritečeva skupaj.
Dan pred maratonom je že bilo jasno, da bo naslednji dan mrzlo. Dejansko je bilo okoli nič stopinj. Ker sva bila še začetnika in ker tudi tedaj v trgovinah še ni bilo veliko ponudbe s tekaško opremo, sva komaj uspela pripraviti primerna oblačila za nastop na tekmi.
Oblekla sva se po slojih, tako, da bi v primeru otoplitve v drugem krogu lahko odvrgla svoja oblačila in jih pustila na pločniku v Podutiku. Oborožila sva se s kapami in rokavicami ter geli. Na sebi sva imela praktično dvojno opremo s tem, da je bil vrhnji sloj resnično topel.
Nastop na maratonu namreč ni kar tako. Potrebna je natančna organizacija in logistika. Tudi zaradi najinih navijačic. Kje naju bosta pričakali? Na startu in cilju ali raje ob progi v Podutiku? Pa sta se kar sami odločili. Potem, ko sta odtekli svoj šolski tek, sta naju skupaj z mamo Viko pričakali v cilju. Dolga leta od takrat naprej. No, tisto leto prvič.
Jutro maratona
Jutro se v bistvu prične z nočjo zato lahko napišem, da sem spala zelo malo! Trema! Celo noč premetavanje, levo, desno, gor, dol. Pokonci in piti vodo. Lulat! Nazaj spat! Pa spet levo, desno, gor in dol… in ko končno malce zadremaš te zbudi soborec, ki ima podobne težave. Vrti se kot vrtalka po postelji, levo, desno, gor, dol. Pokonci, scat in pit vodo. Ko pride: »Dej, še meni… žejna!« In tako lepo naprej do jutra, ko naju je končno odrešila ura.
»Drrrrzzzzznnnncincinicin !!!!«
Oh, hvala bogu. Ampak, sedaj bi pa še malo… ampak ne gre.
V Poletu sva prebrala, da je potrebno pred tako tekmo zajtrkovati dovolj zgodaj. Pozajtrkujem dve beli žemljici z marmelado, kot kakšna papiga. Zakaj papiga? Zato, ker je tako zapisala zdravnica Nada v Poletu. Njej to pomaga in ji da dovolj energije. Bo že vedela, ženska ima ogromno izkušenj. Ne samo z maratoni, s celimi triatloni!
Še zadnjič preveriva opremo, čipe, startne številke. Zunaj pa grozno mraz! Pod ničlo! Navesiva nase kratke tekaške hlače in čez dolge tekaške pajkice. Kratko tekaško majico na katero pritrdiva startni številki 82 in 83 ter čez še toplo majico z dolgimi rokavi. Jaz bi še kaj oblekla ampak v Poletu je pisalo, da se moramo obleči tako, kot bi bilo zunaj deset stopnj več. Torej: 7,5! »Halo, jaz bom zmrznila«. Na glavo si povezneva še kapi in na roke rokavice.
Hčerki sta tekli na šolskem teku. Ja, takrat je vse potekalo na nedeljo. Vsi štirje smo se torej zložili v avto in hija do parkirišča Tivoli. Nato pa peš naprej. Hčerki sta imeli zbor na Prešernovem trgu, najprej oddava njiju. Hotela sva videti tudi njun start in prihod v cilj. Ja, bilo je pestro in moja mama je bila pravi blagoslov, da je vse šlo tako, kot je bilo potrebno ter da sva bila brez skrbi, da sta hčerki v varnih rokah.
Otroški start je bil zgoden. Nina in Urška pa pravi mali bojevnici. Odlično sta se odrezali.
Na 8. Ljubljanskem maratonu, ki je potekal 25. oktobra 2003, je torej skupaj z mano teklo 4.672 tekmovalce, od tega samo 430 maratoncev: 380 moških in 50 ženskih tekmovalk. To je bilo za tisti čas ogromno ljudi. Kultna revija Polet je namreč povzročila pravo tekaško poletomanijo v Sloveniji.
Glede na to, da je leta 2017 teklo vsega skupaj 23399 tekačev in od tega maratoncev že kar 1972: moških je bilo 1582 in 390 ženskih tekmovalk, res ne vem, zakaj se mi je že tedaj zdela takšna strašna gužva. Komaj sva parkirala in se prebila do starta. Se pred tem seveda ogrevala, iskala stranišča, pila vodo, pojedla zadnjo energijsko ploščico in se končno razbijajočih se src postavila v startni prostor.
Občutek: nor! Resnično noro! Ampak noro je : vedno! Ampak prvič je pa SUPER TURBO NORO! ODTRGANO!
Svojega prvega maratona sem se lotila z globokih strahospoštovanjem.
Prvič je bilo drugače predvsem to, da nisva vedela kaj naju čaka. Maraton je lebdel nad nama kot nekakšne svod! Neko posebno vesolje. Pogledovala sem po sotekačih, vsi so se mi zdeli strašno natrenirani in sama sebi sem se zdela nakako uboga. Sploh se nisem počutila niti približno neka prava tekačica sploh pa ne maratonka. No, pa saj takrat še nisem bila.
Kaj če ne bom zdržala? Kaj če me zagrabi krč? Ali pa mojega? Da mu ne bo slabo? Zadnje treninge mu je namreč preprečila viroza, tako, da se je praktično v zadnjem trenutku odločil, da bo le šel na cel maraton. Na treningih je imel namreč večje težave kot jaz. Mišični krči in dehidracija. Potrebuje namreč več vode, bolj se poti. V mladosti je bil odličen šprinter. V finiših me je vedno močno pustil zadaj.
Pozabila sva na mraz. V tisti gužvi na startu je postalo na nek način vroče. Tekaška telesa oddajajo toploto, zato na startu nikoli ne zebe. V pričakovanju poskakujemo in čakamo na pok pištole. Spogledava se: tečeva skupaj. Najin cilj je sicer priteči pod štirimi urami ampak to ni prioriteta. Glavno, da prideva normalno skozi.
Najini prvi maratonski kilometri so bili zelo previdni. Fric je imel narejen popoln časovni načrt. “Nikakor ne smeva teči hitreje kot 6 minut/km!” Dogovorjena sva bila, da v kolikor bova imela dovolj moči, pospešiva v zadnji četrtini maratona.
Glede na tekače okoli naju sva imela občutek, da hodiva. Večina se namreč še vedno zažene prehitro, množica te odnese. Zaradi samega adrenalina ne občutiš, da tečeš prehitro. To zna biti zelo nevarno.
“Bolj počasi, bolj počasi …”, sva izmenično mirila drug drugega.
Trasa Ljubljanskega maratona se ves čas spreminja. Leta 2003 smo startali na Kongresnem trgu in tekli proti živalskemu vrtu. V bistvu vse te variante tras Ljubljanca mešam med seboj. Ampak vam pa lahko zatrdim, da se je tega leta priteklo iz smeri živalskega vrta do Vodnikove. Na Vodnikovo smo se priključili ravno pred bolnišnico Petra Držaja. Pred menoj je namreč tekel kolega iz 1. Poletove tekaške ekipe, dandanes znani Silažaman, z baloni. Od silnega navdušenja je spregledal znak “križišče s prednostno cesto” in se z vso silo zaletel vanj. Balon je počil, Matija pa je ostal cel in poskrbel za smeh in dinamiko teka.
Prav tako smo sigurno tekli mimo Koseške tržnice, saj so naju spremljali pravi paparaci s huronskim tuljenjem, spodbujanjem, navijanjem in slikanjem. Boštjan s kompanijo ter fotoaparatom v roku je nekaj časa tekel ob naju in naju fotografiral. Bilo mi je kar nerodno. No, takrat se najin paparac še ni zavedal, da bo tudi on nekoč del tega spektakla ter da bo takrat Ljubljanc obrnjen v drugo smer. Cel maraton sicer še dolguje, ampak včasih tudi polmaraton odtehta celega. Torej naj mu bo.
Ob vsem tem dogajanju nama je šlo odlično. Toliko stvari se je dogajalo okoli naju. Sotekači, navijači, prijatelji, sorodniki in midva. Tempo sva imela primeren in dokaj enakomeren. Vedela sva, da morava tako še nadaljevati in da bova tukaj mimo danes še enkrat tekla.
Tekla sve čez Dolnice in Glince ter čez Podutik. Na križišču z našo ulico sva zagledala tasta. Bil je preprost in suh možakar. Stal je z belo PVC vrečko, v njej je imel gele za naju. Ko naju je zagledal se je zadovoljno in na široko smehljal. Pustila sva mu zgornjo plast oblačil. Žal sem mu pustila rokavice, v tistem trenutku se mi je zdelo dovolj toplo. No, to odločitev sem obžalovala do konca. Ja, ata Fric je tudi postal stalnica Ljubljanskega maratona – vse dokler niso spremenili trase.
Najboljši občutek je bil, ko sva tekla v drugi krog. Končno maraton. To sicer niso bili najini najdaljši kilometri. Trenirala sva po Gallowayu in tako po tedanjih smernicah že pretekla razdaljo nad 42 km – točno 45. Danes ne treniram več tako, tudi mišice imajo spomin in ne vidim smisla v tem. Vem, da zmorem. To je dovolj.
Všeč nama je bila spodbuda navijačev. V drugem krogu so bili redkejši zato si bil vsakega posebej zelo vesel. Redno sva pila na okrepčevalnicah, pojedla gele na dogovorjenih kilometrih. Izmenjala kakšen vedno krajši zlog s sotekači.
Spominjam se dveh tekačev, dolgo časa sta tekla malo pred nama, malo za nama. Eden od njiju se je ves čas ustavljal, navdušeno objemal predvsem navijačice ter nato pridirjal nazaj k kolegu. Ta ga je miril, naj se umiri in teče enakomerno, sicer bo crknil. Pa ga ni in ni hotel poslušati.
Čez čas sva spet pritekla v njuno bližino. Stala sta ob poti obkrožena s prijateji, ljubitelj navijačic je čepel na tleh ves pobruhan, prijatelj ga je miril in istočasno karal: “Sem ti rekel …”. Midva sva se samo pomenljivo spogledala, preverila tempo najinega teka in odtekla naprej enakomerno kot švicarska urca.
V resnici pa sem uživala, ves čas. V Rožni dolini so naju spet pričakali prijatelji iz Kosez, zgodba s fotografiranjem se je ponovila. Spodbude, klici… midva bi pa rada lahkotno odtekla mimo, vendar sva bila že zelo utrujena. Le še nekaj kilometrov naju je ločilo do cilja.
Spominjam se občutka nejevere, ko sva zaslišala glasbo in glasove iz cilja. Najave tekačev, ki so prihajali v cilj. Kar verjeti nisem mogla, da bom tudi jaz med njimi. Manjkalo je le še kakšnega pol kilometra do cilja, ko zagledam mamo Viko z Urško in Nino. Kar neslo me je, pomahava in greva naprej.
Srce razbija kot noro!
Vzdušje, navijači, napovedovalec, vse!
Ciljna ravnina, še dvesto metrov! Primeva se za roke: “Uživaj! Samo še 200 metrov do cilja”, zavpijem mojemu Fricu on pa odvrne: “Dej mer, crknu bom!” Jaz bi pa najraje šla še en krog.
Pozabim na uro, vseeno mi je, zdi se mi, da sva šla pod štiri ure, kot sva si želela. In res sva šla. Tekla sva natančno 3 ure, 58 minut in 0 sekund (5,38 min/km).
Od petdesetih maratonk, ki so pritekle v cilj sem bila devetindvajseta, v svoji kategoriji dvanajsta. Moj strah, da bom zadnja, je bil odveč. Pa tudi, če bi bila. Vsak je zmagovalec.
V cilju pa noro navdušenje, solze, smeh in spet jok. Objem, poljub. Uspelo nama je. Uspelo nam je vsem skupaj! In takoj novi plani za naprej.
Vsi so že stekli, nikogar več ni … kričijo – jaz pa se ne morem premakniti. Ne morem dihati, imam težke noge!
“Moram pravočasno na start…” mi švigne preko zavesti.
S težavo premaknem noge, leva, desna, potem ponovim. Nekako gre. Stečem. Težko diham, sopem, imam suha usta…. Tečem, nikogar več ne vidim pred seboj, kam so šli. Pot je tako slabo označena. “Od kje sedaj ta gozd?” se sprašujem. Nekdo nekaj kriči in maha! “Oh, groza! Tečem v nasprotno smer”, ugotovim. Tekači mi tečejo nasproti.
Planem pokonci! Tema kot v rogu. “Koliko je ura? Zamudila bom”. Tipam po nočni omarici, nekaj pade na tla… cela zmešnjava. Končno se zavem.. v hotelu sem … v Gröningenu … Zatipam mobitel, pritisnem naključno tipko, da se zasveti. Preverim, koliko je ura. Pol treh. Pol treh zjutraj. “Še lahko malo zaspim. Do pol šestih….”.
Trudim se zaspati nazaj. Ne uspe mi kaj več od rahlega dremeža. Razmišljam: “Ob šestih morava najkasneje iz hotela in do študentskega doma po punci”, pomislim na hčerki, ki sta po dolgem času spet skupaj.
Pot je dolga do Amsterdama. Več kot 180 km. Pa vendar kratka v primerjavi s potjo sem. Iz Ljubljane v Amsterdam, kjer smo na hitro dvignili startne številke in nadaljevali pot do Gröningena, kjer nas je čakala Nina. Ja, tam v Amsterdamu bom tekla samo zaradi Nine. “Upam, da ne bo gneče na avtocesti”, na pol v spanju premlevam. Podvig je že relacija hotel – študentski dom. V Garmin sem vnesla vse potrebne naslove: študentski dom, parkirna hiša v Amsterdamu, naslov Stadiona. Nič ne bi smelo iti narobe. Z mislijo, na moje startno mesto, končno zaspim in še v spancu me skrbi. Tečem, vroče mi je in naslednji trenutek me mrazi.
Pol šestih – alarm!
Skočim pokonci! Kopalnica, zajtrk, oblečem se direktno v športno opremo. Na majico sem že prejšnji večer pripela startno številko s čipom. Mojo srečno cifro! Kolebam med nogavicami, dokolenke ali nizke nogavičke. Vzamem dokolenke, kar bo pa bo. Pred startom jih lahko zamenjam.
Čez vse skupaj navesim še kavbojke in bundo, pograbim športno torbo z obleko za preoblačenje po tekmi in že tečeva proti avtu. Obuta sem kar v tekmovalne superge.
Gröningen ponoči. Ves čas je potrebno paziti na kolesarje. Povsod jih je polno. Imajo absolutno prednost … vozijo hitro, mnogi brez luči, nobenih čelad. Pa saj poznate nizozemska kolesa in njihove lastnike. Meni so strašno všeč!
Prvo točko sva uspešno izvedla, Veselički skočita v avto in že gremo. Odtipkam naslednji naslov: parkirna hiša v bližini Olimpijskega stadiona Amsterdam.
Med potjo premišljujem vse mogoče, v žepek športnih hlač si zatlačim štiri Enervit tabletke, preverim športno uro, merilec srčnega utripa, šilt. “Pa saj potrebujem le sebe v supergah na startu”, mirim sama sebe.
Amsterdam!
…izvoz …. gužva… nikjer ni videti tekačev. Končno zagledam kolono vozil parkiranih ob cesti. Strašanska gneča. Iščemo prosto parkirno mesto. Nič. Sledimo Garminu … naslov parkirne hiše: »The destination is on your right!« Na desni ni nič! »The destination is on your right!« sitno kriči naprava in nas dela vse skupaj še bolj nervozne. Nikjer ne vidimo te slavne parkirne hiše.
“Ne bom panična”, si govorim. Skočim iz avta, tečem do stavbe misleč, da bom vprašala receptorja v veliki poslovni stavbi. Nič. Zaklenjeno. Seveda. Nedelja zjutraj je.
“Dobro jutro, brihta”, si rečem trkajoč se po čelu.
Nikjer nikogar. Parkirna hiša, ki smo si jo izbrali se namreč nahaja v poslovnem delu Amsterdama, ki pač v nedeljo zjutraj ni najbolj obljuden. Logično. Avto parkiramo na zasilnem parkirišču upajoč, da nas bo tam tudi počakal. Od tu naprej gremo peš.
Čutim maksimalen srčni utrip, razbijanje srca bi lahko slišali mimoidoči, če bi kakšen bil, šumi mi v ušesih, občutek imam, da se mi bo zmešalo… “Dihaj! Dihaj!”se skušam pomiriti.
V Garmin vtipkavam tretji naslov – naslov stadiona. Mojega starta! Tresočih se prstov mi komaj uspe. Svojo živčnost nalezem na ostale. Kmalu vsak po svoje kriči in pametuje.
“Sledimo Garminu!” nekdo preseka norijo. “Pa dajmo!” se strinjamo vsi v en glas. A kaj, ko v paniki izgubimo razsodnost. Nikakor nam ne uspe zadeve prenastaviti iz opcije AVTO na opcijo PEŠEC. Možgani so usekali en konkreten štrajk! Garmin nas vodi na prometno cesto, kjer pešci nimamo kaj iskati. In seveda se bosta dva kilometra hitro spremenila v deset! Toliko časa nimamo!
“Drek! Pa kje je kdo?!!” ne morem verjeti, da sem se znašla v tako trapasti situaciji.
Zagledam človeka! Moški poznih srednjih let. Suh in ves preklast! V kratkih pajkicah, dokolenkah in ogrnjen v raztrgano velikansko vrečo za smeti, katero je spremenil v palerino saj prav na rahlo prši nekaj dežju podobnega. O, hvala bogu! Res izgleda kot od boga poslan! Rešena sem! Maratonec … naš rešitelj. Hitro mu stopim nasproti in prosim za smer stadiona.
Prisežem, da je še vsak Nizozemec do tistega trenutka govoril angleško. Ta je bil prvi, ki ni! Deloval pa je vsaj tako izgubljeno kot jaz ter panično mahal naprej v daljavo: “Metro, metro!”
Pa kakšen metro, če pa naj bi bil stadion oddaljen le slaba dva kilometra. Samo v katero smer? In kje, da ne naletimo na kanal tu v Amsterdamu, kjer jih je vse polno ali kakšno drugo neprehodno zapreko?
Tečem spet do mojih in jim ne znam povedati niti tega, kaj mi je neznanec povedal. »Pojdimo za njim!« predlagam, a kaj, ko ga sploh ni več nikjer videti. Izginil je kot kafra.
Zakorakamo v smer, kjer naj bi bil naš cilj. Po intuiciji. V smer, ki je delovala nekoliko bolj obljudeno. Po petstotih metrih zagledam gručo tekačev. “O hvala ti bog, še enkrat”, sem globoko hvaležna naključju. Od daleč se jim vidi, da gredo na maraton pa vseeno preverim. Z vlakom gredo. Z metrojem.
»Pojdimo z njimi, moram odteči ta maraton!«
In gremo, sledimo jim na postajo in z njimi čakamo na vlak. Rekli so vlak, ne vem kakšna zadeva se bo sploh pripeljala do nas. Ne vemo ne kod ne kam… edina opcija je slediti tem nizozemskim tekačem, katere ne razumem popolnoma nič in upati, da ne gredo čisto vsi na osem kilometrski tek. Na hitro preverim startne številke, nekateri imajo maratonske oznake – za 42 km. V redu bo, teh se bomo držali.
Za vsak slučaj preverim še z vodjo grupe: “Da, na maraton gremo”, navdušeno zatrdi.
Prihaja vlak, odpravimo se na postajo. Pričnejo vstopati. S kartami! Mi jih nimamo… Obstojim izbuljenih oči in odprtih ust. Brez kart ne moreš mimo ograje, saj te rampa ne spusti skozi. Mar so mi možgani dokončno odpovedali?
Dva kilometra do starta bo padlo vse v vodo?!
Po več 1300 + 200 + 200 prepotovanih kilometrih! Ne tresejo se mi več samo roke, tresem se že čisto cela. Pa to je huje kot nočna mora! Za trenutek me zagrebi, da bi sedla na tla in se zjokala.
Urška je že pri avtomatu za nakup kart, a kaj ko ne vemo imena izstopne postaje, vse je v nizozemščini. Skušam še koga vprašati pa so že vsi mimo rampe… V tistem opazim, da so odprta nekakšna stranska vrata pri katerih stoji vodja, trener teh tekačev.
Stečem do vrat in se še sama postavim mednje:»Pridite, gremo!« pokličem ekipo in vsi štirje se nekako “prišmuglamo” skozi, še danes ne vem kako. In že smo na nabito polnem vlaku in se peljemo.
Mogoče pa bom le uspela priti pravočasno na start!
Tek kot tek me niti malo ne skrbi. Moja največja skrb je: kako sploh pravočasno priti na ta frdamani START! Samo to! Moja edina želja v tem trenutku.
Ne skrbi me ne mečna mišica, žulji, dokolenke, superge, geli, ura, nič. Tistih dvainštirideset kilometrov bom že pretekla. Saj sem jih že večkrat. Samo na start bi rada prišla! Na stadion! In stekla.
Ura je 8:45. Samo še pol ure imam časa za vstop na stadion iz katerega startamo samo maratonci, približno 16.000 naš je vseh skupaj. To je ogromna številka. Za primerjavo: v Ljubljani teče maraton samo približno 2.400 ljudi.
Vozili smo se tri postaje, nato izstop. In nov problem! Tudi za izstop se je potrebno čekirati s karto, ki je mi nimamo. Samo spogledujemo se in vsak od nas se enemu pred seboj prilima direktno za hrbet in smukne z njim skozi rampo. Uspelo nam je! Vsem štirim! Pa mi smo geniji!
Sedaj pa še pot pod noge do stadiona. Ne moremo se več izgubiti… reka tekačev nas kar nese v pravo smer.
Pa vendar: kje je vhod?
Kakšni problemi, kakšne zapreke na katere človek sploh ne pomisli…. Kljub temu, da je vse super označeno. Le marsikaj opazimo malo prepozno, pozabimo na kakšno malenkost, ki postane lahko velik problem.
V Ljubljani je pa vse tako enostavno. Vse poznam. Cel sistem. Pa sem tudi na Ljubljanskem maratonu vedno na trnih… ampak niti približno ne tako, kot pa v Amsterdamu, ker sem tu pač prvič.
“Bo treba večkrat v tujino na maraton”, pomislim.
Ura je veliko. Zagledamo napis: Marathons athletes, only. Sledim mu. Gneča! Počasi se pomikamo proti vhodu in moji trije srčki z mano. Ampak oni ne smejo… navijači sodijo na tribuno. Kar med hojo se slečem do športne opreme … na hitro preverim, če imam vse potrebno pri sebi.
Poljubčki, objemčki in »Srečno!« mi še zaželijo.
»Kje se dobimo?«
»Na izhodu iz stadiona …«
»Počakajte name, ne vem kako dolgo bom tekla…«
Nimam občutka, vseeno mi je. Samo, da sem tu, na startu in da začnem teči. Vseeno mi je, da sem pozabila na šilt, rezervni gel, nogavičke.
Vstopim na stadion. O moj bog! Rock`N`Roll!
Veličastno! Prevzame me!
Tribune, poln parter maratoncev. Samih »ta pravih«, tistih, ki se bomo spopadli z maratonsko – kraljevsko razdaljo: 42.195 m. Tudi ta številka je moja srečna!
Poiščem svoj rožnati balon, ki označuje cono predvidene hitrosti in se postavim v boks.
Po težkih mukah končno stojim na startu maratona in se počutim, kot bi enega pravkar pretekla. Raztresena sem, v glavi mi doni kot v vaškem razglašenem cerkvenem zvonu, saj je bil prihod na stadion prava nočna mora. Ni dosti manjkalo, pa bi stala kje drugje in cmihala kot prava cmerasta cmera.
Vstop na stadion je bil resnično navdihujoč. Tribune in travnata površina parterja polna maratoncev. To ni rock koncert – to je težko pričakovani in želeni start maratona in upam, da tudi cilj mojega enajstega po vrsti.
Organizacija že 39. Amsterdamskega maratona je bila do sedaj zgledna. Ne morem sicer prav na veliko in poznavalsko primerjati, saj sem bila do sedaj na startu klasičnega maratona le enkrat v Radencih in večkrat v Ljubljani. To je moj prvi maraton v tujini.
Informacije in tekaški nasveti na spletu in po pošti so bile dobre. Pravzaprav je vse skoraj identično Ljubljanskemu maratonu. Odlično torej! Sicer pa imajo organizatorji Amsterdamskega maratona skoraj še enkrat več izkušenj kot organizatorji Ljubljanskega maratona. Kapo dol našim!
Stojim v coni za predvideni čas maratona od 3:15 do 3:30 ure. Čas sem morala določiti ob prijavi pred slabim letom dni glede na že doseženi in pričakovani rezultat. Malce me skrbi, saj se zavedam, da bom želeni čas 3:30, glede na čase na treningih in testni tekmi v Slovenskih Konjicah, zelo težko dosegla. Zadovoljna bom že s časom do 3:40. Za silo bom zadovoljna s časom do pod štiri ure, kar bo več pa pomeni, da je nekaj šlo zelo narobe. Krči, padec, prebavne težave po gornjem ali spodnjem delu prebavnega trakta in tako naprej in tako nazaj.
Poiščem si svoj prostor bolj proti koncu svojega boksa saj so Nizozemci znani po svoji doslednosti. Ne želim biti ovira hitrejšim od sebe. Pijem vodo iz bidona za katerega sploh ne vem, kako se mi je znašel v rokah. Eden mojih srčnih mi ga je potisnil! Naredim dolg požirek… nato se sprehodim po sebi in opremi (v sebe in na sebe), da ugotovim nastalo škodo zaradi naglice. Hm….
Še enkrat preverim: superge so v redu zavezane, dokolenke si zvijem in potegnem do gležnjev, mislim, da bo bolje. Pretipam meča, če me kaj bolijo. Ni bolečine, vse je v redu.
Preverim uro in jo prižgem ter si še enkrat lepo namestim merilec srčnega utripa.
Šilt sem pozabila. Gel sem pozabila. Nič nisem šla na stranišče. Navadno grem vsaj dvakrat – resno, in dvakrat kar tako malo za hec, za vsak slučaj. Tokrat pa nič. Dokolenke si potegnem spet navzgor do kolen. Uf! Pozabila sem si zapisati pet kilometrske čase na podlaket. Bom pa računala… Kaj naj s temi »frdamanimi štumfi!?«
Neham se nacejati z vodo, da ne bom ves čas obiskovala stranišč. Baje jih je ob progi polno. No, počutim se – tozadevno – v redu. Nikamor me ne »tišči«.
Opazim, da je samo še deset minut do starta … Nizozemski pevec nekaj prepeva, malo prej smo poslušali komercialno pop glasbo, brez veze, da bi si človek sploh zapomnil.
»Kje so The Stroj!? To bi morali slišati! In ljubljansko vzdušje! Ali pa komade iz Konjiškega malega maratona ter pravo tekaško himno iz Istrskega!«
Na živce mi gredo dokolenke, ponovno si jih potegnem dol do gležnjev.
Sicer veličasten pogled na stadion in neskončno število maratoncev nekako še vedno ne moreta pričarati vzdušja, ki ga vsako leto pričaramo tekači na Ljubljanskem maratonu. Tisto tekaško elektriko! Povezanost! Utripanje! Tekaško strast! Ja, lahko napišem: pravi tekaški orgazem!
“Prelepa moja domovina Slovenija s čudovitimi tekaškimi prireditvami in čarobnimi gorami, v tem trenutku daleč stran pod sončnimi Alpami. Kjer poštenje velja za neumnost, nepoštenost za sposobnost in prijaznost za bebavost, “, me prejšine ob spominu na dogodke iz bližnje preteklosti.
“Predstavnike ljudstva, politike vključno z goljufivimi in lopovskimi gospodarstveniki, bi nagnala na en ultra dolg maraton, da si prezračijo glave. Pa še svoje zaspane, zavedene, mentalno-lene sonarodnjake takoj za njimi. Z »gajžlo« bi jih nagonila! Ena, dva, ena, dva… Mogoče bo pa le komu zacingljalo tam v betici. Cin, Cin”… Jezno si potegnem dokolenke nazaj gor, motijo me okoli gležnjev in si živo predstavljam kravatarje in ostale sodržavljane kako spotikajoč sopihajo in spotikajo ob lastne noge. Pa saj to je to. Banda! Pa saj je podobno povsod.
Še vedno sem pretresena od hitenja na start maratona, sedem minut do starta. Gledam v nebo, zamižim, skušam se skoncentrirati.
»Na startu si. Tekla boš. Kaj ti bo prinesel ta maraton? Želim biti boljša … na poti na start sem naredila svojo družino v celoti vso živčno. To ni cilj teka. Tek pomirja in izboljšuje ljudi. Naj me ta maraton nekako pomiri, potolaži – saj je vendar vse kar je najpomembnejše – v redu. Moji srčni – moja družina”.
Pet minut do starta gledam okoli, skušam se malce ogreti, za počasen tek ni bilo časa in tukaj ni prostora. Sicer je bilo pa mentalno ogrevanje na poti na stadion »vrhunsko«, počutim se kot po bitki.
Utrujena sem od norenja na start. Komaj čakam, da stečem in se… spočijem. To je moja glavna misel. Da se spočijem. Da se spočijem od… od vsega sranja tega sveta!
Ozrem se po sotekačih. Večinoma Nizozemci s svojim simpatičnim govorjenjem, ki spominja na pohrkavanja. »Ghrrroningn.. ne, Hrrrrroninghn …« Sicer pa nas je tekačev iz vseh vetrov, iz kar 89 držav.
Ni zeleno-črnih majic tako razpoznavnih za Ljubljanski maraton in katere sem navajena gledati okoli sebe vse leto. Morali bi biti vsi oranžni, razmišljam, saj je to vendar nizozemska nacionalna barva.
Napovedovalec napoveduje začetek starta, prva skupina starta. Navijači huronsko tulijo, mi ploskamo.
Zamižim. Mižim in skušam odmisliti okolico. Skušam biti le jaz in ta trenutek. Skušam se skoncentrirati. Samo jaz in ta trenutek pred startom maratona. Ja, tekla bom…
Dve minuti do starta pred menoj nastane panika. Vznemirjeno vpitje, klicanje, ničesar ne razumem. Nato zagledam le malo pred menoj. Nekdo leži na tleh. Izgubil je zavest. Sotekači ga položijo na hrbet z dvignjenimi nogami.
Vsi nekaj kričijo, kdo bi jih razumel, še jaz zavpijem na ves glas:« Na pomoč!!!« in še enkrat: »Help, help!« Pritečeta dva reševalca v belem in velikim rdečim križem na hrbtu.
Naša skupina pa se počasi že pomika naprej. Na start maratona. Ubogi tekač vstane in se trudi na vse kriplje, da bi tekel, vendar ga medicinca zadržujeta. Upam, da je vsaj malo počakal… kajti v obraz je bil resnično popolnoma sivo-bel. Morda se je pretreniral, slabo spal, jedel. Trema, gneča, adrenalin… razumem takšno stanje saj sem bila blizu takega stanja sama samo pol ure nazaj.
Ozrem se po tribunah. Rada bi videla moje navijače, moje srčne tri, vendar je praktično nemogoče. Pomikamo se naprej, nekdo mi nekaj govori. Trije mladi, dva fanta in dekle mi navdušeno govorijo, da gredo prvič na maraton. Potrdim jim, da tudi jaz – prvič v Amsterdamu. Spomnim se svojega prvega maratona, skupaj sva ga pretekla z možem v Ljubljani 2003. Bilo je nepozabno. Doživela pa sva ga popolnoma različno.
Naša skupina se približa startni coni. Tukaj se trasa rahlo zoži in v počasnem drncu pričnemo teči proti startni črti. In potem končno START!
Stečem hitreje… tečem vzneseno po stadionu, ven, na cesto, na traso Amsterdamskega maratona. Preplavi me tisti pravi občutek! Ob izhodu se ozrem po navdihujočih navijačih, gledam, kje so moji! Maham in zavpijem: UAUUUUUU!!!! Morda me pa vidijo!? Slišijo?!
In že sem zunaj… moj boj s kilometri in samo seboj se je pričel.
Ladies and gentlemans! Njegovo kraljestvo: MARATON!
To je moj prvi »stadionski start«. Počutim se kot kakšen profesionalen maratonec.
Navijači glasno navijajo, pravzaprav tulijo!
Če pred samim startom nisem občutila prave tekaške energije ali vznesenosti me je zadela ob navijačih tik pred izhodom iz stadiona.
Pritečem po rahlem klančku navzdol, ven, na traso. Zavem se, da bo ta isti klanček v nasprotni smeri, čez dobre tri ure in pol, strm klanec in hkrati potencialna nevarnost za moje stegenske in mečne mišice.
Tečem Amsterdamski maraton. Maratonska trasa je zagrajena z varnostnimi ograjami, varovana s številnimi redarji, za katerimi stojijo preštevilni navijači. No, nikoli jih ni preveč. Nas maratonce glasno vzpodbujajo, kot da smo sami bodoči zmagovalci. Pa saj smo res. Kdorkoli bo zmogel maraton je zmagovalec…
Tečem svoj prvi kilometer in kar takoj se poslovim od namena, kako si bom lahko ogledala Amsterdam iz perspektive tekača. Že, že: vendar je ta perspektiva povsem drugačna, kot bi si je turist želel.
Če hočem ostati cela, nepoškodovana in v enem kosu, si lahko dodobra ogledujem predvsem tla pod nogami in v radiju vidnega polja enega metra pred seboj in ob straneh. Gneča je namreč precejšnja zato moram biti skrajno pazljiva.
Ljubljana ima lep enovit asfalt, v Amsterdamu pa tečeš po asfaltu kombiniranim s tlakovci, opeko ter tramvajskimi tiri, položenimi v vse možne smeri. To je kar nevarna past in če nisi pazljiv, lahko grdo padeš in se poškoduješ. Da ne omenjam pločnikov. Zato sem previdna.
Tempo teka moram imeti nekje zmeren in tako tudi je. Ritem hitro ujamem in je dokaj enakomeren ter primerljiv s sotekači vendar kmalu ugotovim, da sem morda malo prepočasna.
Gneča je resnično precejšnja in nekateri prav gotovo ne sodijo v našo skupino določeno glede na čas. Taki tekači predstavljajo potencialno nevarnost, saj se jih moraš izogibati, prehitevati in paziti, ker se v njih dejansko lahko enostavno zaletiš.
Prej ko tekač začetnik spozna, da je pravilna ocenitev hitrosti in s tem pravilna razporeditev v startne cone tvoja prednost, bolje je za vse. Več kot bo tekačev, ki bodo na trasi uvidevni do ostalih, prej se bo to vsem obrestovalo. Tu imam v mislih tudi tekače, ki tečejo vzporedno eden ob drugem in tako onemogočajo prehitevanje.
Za božjo voljo ! Dajte hitrejšim prostor za prehitevanje. Saj nismo profesionalci. Le hitrost teka med tekači je različna in zakaj ne bi vsi uživali v tekmi. Eni bolj počasi, drugi bolj hitro, vsak po svojih zmožnostih. Egoizem na maraton ne sodi.
Sicer pa zavest, da te ves čas prehitevajo ter da oviraš druge in da se sotekači bolj ali manj jezijo nate, ni prijetna.
Traso Amsterdamskega maratona sem predhodno preverila na spletu. Je ravna, kar se pravzaprav za nizozemski maraton spodobi, del trase je speljane iz mesta ob reki Amstel in nazaj po različnih predelih malce starejšega in novejšega dela Amsterdama.
Organizatorji so poskrbeli tudi za doživetja navijačev. Trasa namreč v prvih desetih kilometrih naredi pentljo in sicer tako, da se tekači ponovno vračamo in tečemo mimo stadiona.
Tečem mimo mestnega parka Vondelpark s številnimi jezerci nastalimi iz rokavov kanala reke Amstel. Trasa nas vodi preko trga Museumplain, na katerem se nahajajo trije veliki muzeji: Rijksmuseum, Van Gogh Museum, and Stedelijk Museum.
Za trenutek ne morem verjeti vendar je trasa maratona speljana kar čez Narodni muzej Rijks. Vrhunsko! »Evo, to je Amsterdam«, pomislim.
Tečem v svoj peti kilometer, tempo imam enakomeren, približno 4:50 minut/km.
Spomnim se namena, da si na podlaket napišem želene čase na pet kilometrov. Zaradi naglice sem to izpustila. Sicer pa jih bolj ali manj vem na pamet.
Zapomnite si: z matematiko na maratonu je tako, da možgani ponorijo in nočejo lepo računati. Več kot je pretečenih kilometrov in bolj kot si utrujen, bolj pešajo matematične sposobnosti. Ne verjamete? Pretecite kakšen maraton, pa vam bo kristalno jasno. Do takrat pa mi le verjemite ali pa… ostanite nejeverni Tomaži :D.
Zaradi matematičnega čudeža se bom torej orientirala na deset kilometrov, polovico maratona, trideset kilometrov od tam naprej bom pa itak v maratonski nirvani in mi bo čisto vseeno.
Včasih nočem pogledati na uro preprosto zaradi možnih scenarijev:
Postala bom slabe volje, ker bom prepočasna. Padla mi bo morala in bom še počasnejša misleč, da nimam več možnosti za boljši čas. Tako razmišljanje ima lahko za posledico to, da je čas na koncu dejansko slabši. Na kratko: kapitulacija.
Pretiravala bom, ker bom imela dober čas. Hotela bom biti še hitrejša in se bom podila do onemoglosti, kar lahko privede do poškodbe ali odstopa.
Matematika in logika na maratonu radi odpovesta. Na srečo sem se z leti že toliko spametovala, da se ne podim do roba svojih moči v stilu:«Pa tudi, če crknem!«
Prva okrepčevalnica: voda, izotonični napitek in gobe za osvežitev.
Gobe! No, lepo prosim! Ne, to niso nore gobe, čeprav smo v Amsterdamu. To so gobe za osvežitev. Spužve! Da si obrišeš «švic« iz obraza.
Pograbim moder lonček in spijem. Napaka!
Vedno pijem samo vodo, z izotoničnimi napitki na maratonih nimam dobrih izkušenj saj mi rado postane slabo. Tokrat ga spijem in si zabičam v glavo, da na naslednji okrepčevalnici vzamem beli lonček, v katerem je voda.
Trasa vodi nazaj k Olimpijskemu stadionu zgrajenemu za namen olimpijskih iger leta 1928. Sicer pa se je maraton kot olimpijska disciplina prvič pojavil v Atenah, leta 1896. Ženske pa so lahko nastopile na olimpijskem maratonu šele leta 1984 na Olimpijskih igrah v Los Angelesu. Lahko verjamete? Noro!
Osebno se spominjam komentarjev iz tistega časa v smislu:«To sploh niso ženske, ne bodo mogle imeti otrok, same možače!« Ter še veliko podobnih neumnosti. Pa ne samo iz moških ust.
Še danes je veliko v tem smislu omejenih ljudi. Po svojih močeh se trudim, da bi jih bilo čim manj.
Ves čas nas spremlja glasba, ob poti so razne glasbene skupine. Trenutno tečem mimo ogromne stare lajne.
Saj poznate tisto pravljico Žogica Marogica z dedkom in babico, ki sta prepevala:
« Imela sva boben in lajno in žogica z nama je bla…
Imava še boben in lajno a žogica nama je ušla…«
Na celi trasi maratona sem videla tri takšen pravljične lajne, vendar ogromne!
Navijači tako kričijo in mahajo, da se naglas zarežim! Nekateri so tako posrečeni, da bi se človek kar ustavil in jih objel. Carji! Zavpijem: »Ej, bravo, super ste!« Tako, pa smo na istem. Jaz njih ne razumem, oni pa mene ne!
Tudi jaz sem bila najprej navijačica ob progi Ljubljanskega maratona, oh, kakšni heroji so se mi takrat zdeli maratonci! Potem pa, ko človek sam preteče maraton, postane stvar nekako običajnejša. No, skoraj!
Tečem naprej in uživam. Fino je!
Mislim, da na večino tekačev maraton vpliva tako, da postanejo izjemno čustveni in sicer pretirano občutljivi, cmeravi ali pa evforični.
Ko tečem v tej gruči somišljenikov, enaka med enakimi po amsterdamskih ulicah, obdana z neskončnim številom navijačev ter se o tem dejstvu ozavestim, je občutek res fenomenalen. Skoraj se zjokam!
O bog, kaj mi pa je?! Usta se mi kar krivenčijo tja nekam. Desni kotiček gor in levi dol …v grlu imam cmok in težko diham. Kar sama sebe moram malce okregati:«Kaj pa noriš! Raje pazi na dihanje!«
No, takoj je bolje. Še sreča, da imamo sami sebe, če že nobenega drugega ni pri roki, kaj ne?
Kilometri pa se kar nabirajo. Sem že na kontrolni točki, na desetem kilometru. Čas sprejemljiv – 48:41.
Počutim se odlično! Za menoj je že skoraj četrtina maratona, deset prijetnih kilometrov Amsterdamskega maratona. Vreme je čudovito, petnajst stopinj. Nebo je praktično brez oblačka. Kar malo me skrbi tale vročina. Pogrešam šilt, kot že veste, saj se mi grdo blešči, sicer sem pa odlično.
Nizozemski tekači so krasni! Med tekom se obnašajo kot bi bili na kolesu. Takšno kolesarsko-tekaško kulturo bi potrebovali vsi, vključno s sprehajalci. Iz čisto varnostnih razlogov bi včasih bila že kar prepotrebna na Poti spominov in tovarištva (imenovana tudi Pot ob žici okupirane Ljubljane, v nadaljevanju PST).
Spremembo smeri nakažejo z roko, ustavljanje prav tako po kolesarsko, iztegnjeno roko premikajo gor in dol.
Navijači tulijo v svojem meni hudo zabavnem jeziku. Kot bi imeli polna usta cmokov in istočasno skušali izgovoriti »gremo v Groningen«, kar se potem sliši kot »hgrghhhhremo vh Hhhgrrrroninhhhhgnnn«.
Na trinajstem kilometru …
Pritečemo do reke Amstel. Hura! Zagledam pravi nizozemski mlin na veter. Saj veste, tistega, klasičnega. Tečemo mimo, gledam in se razgledujem okoli sebe, malce smo se pa tekači le razporedili tako, da ni strahu, da bi se v koga zaletela.
Pot ob reki spominja na PST, le da je tukaj asfaltirana ter malenkost širša. Glasba odmeva od vsepovsod. Po reki plovejo čolni s transparenti in navijaškimi gesli, različna glasba se meša iz vseh vetrov, na nekem čolnu je cel bend, ki prepeva neko domačo popevko. Le himne Amsterdamski maraton nima. No, vsaj jaz ne vem zanjo.
Na petnajstem kilometru…
Pojem polovico banane in Enervit tabletko. Spijem vodo ter si z gobico, ki ni nora, otrem čelo, zmočim zatilje, notranjo stran komolcev in pod koleni. Tam je koža tanjša, krvne žilice so tik pod površjem in ohladitev na teh mestih najbolj zaleže. Vroče je. Prav zaželim si malce pršečega nizozemskega dežja.
Kolona tekačev se usmeri preko mostu čez reko nazaj v isto smer. Pozdravi nas veter, ki vedno bolj piha v prsa. To se hitro pozna tudi na tempu.
Ves čas nas ob poti bodrijo navijači. Dedek in babica sedita pred svojo hiško vsak v svojem naslonjaču, preko nog sta pokrita s toplo odejo in neumorno mahata. Spominjata me na dedka in babico, ki jima je ušla poredna Žogica Marogica. Sicer bobna in lajne nimata, imata pa zato velikanski in topel nasmeh za nas tekače.
Na dvajsetem kilometru…
Preverim svoje stanje – mene (in&out). Nič me ne boli, dobro se počutim, tempo imam še zadovoljujoč. Šilt vedno bolj pogrešam, ne samo zaradi sonca, tudi zaradi vetra, ki postaja vedno bolj močan. Na obrazu začutim kapljo dežja.
Dvajset kilometrov teka pusti tudi na obrazih tekačev posledice. Pa pustimo ob strani različne grimase ter sledi hrane in sline po bradi in okoli ust. Problematična je predvsem sol kot posledica potenja. Ne bom dosti pretiravala, če napišem, da bi z ostankom posušene soli iz obraza lahko dodobra osolili govejo juhico. Tega sicer še nisem naredila. Je pa vsekakor ideja … v skrajni sili.
Sol direktno v oči … ne, nikar ne poskušajte. Tudi posvet z zdravnikom je v tem primeru čisto nepotreben. Tule delim brezplačne tekaške nasvete, verjemite mi. Peče, peče in še enkrat peče! Ne šarite si s prepotenimi rokami po očeh. Dovolj hudo bo že, če vam bo dež izpral sol iz obraza v oči. Peče, peče in še enkrat peče! Tako zelo peče, da skoraj ne morete gledati! Tega se bojim! Zato pogrešam šilt. Tudi kakšna preveza preko čela bi bila v redu, tekaški trak. Nekaj, kar zavaruje oči pred udorom soli.
In tudi te “plastične” tekaške majice ne morem raztrgati po spodnjem robu, kot sem to lahko počela z bombažnimi majicami (sicer za povsem drug namen), da bi si tak trak zavezala preko čela. Kot tekaški indijanec …
Tečem ob reki Amstel v reki maratoncev…
Skupaj smo bolj ali manj isti. Včasih kakšen uide naprej, pa ga kasneje ujamemo. Vedno več pa jih je ob straneh, ki hodijo. Največkrat je vzrok prehiter začetek ali preslaba pripravljenost. Nekateri se raztegujejo, si masirajo meča. Upam, da bo meni prizaneseno.
Nato v daljavi opazim posamezne manjše gruče tekačev, stoječ v krogu. Kaj se dogaja! Mar je spet kdo omedlel? Kakšna nenavadna nizozemska navada? Opaziti ni kakšnih posebno paničnih gibov, kričanja … Ko sem bliže opazim, da so to le tekači moškega spola. Ti Nizozemci so res polni presenečenj! Malce pospešim, radovedno gledam … le kaj imajo tam?!
Ponovno me je rešil moj skoraj že perfekten instinkt, da nisem preveč zvedavo pritekla do prve gruče.
Sredi gruče tekačev se je namreč nekaj skrivnosno svetilo. V barvi jekla. Okroglo in v sredini nekako dvignjeno … in ko bolje pogledam, vidim, da celo vsi nekaj držijo pred seboj v rokah. Nisem sicer videla KAJ, mi je bilo pa hitro jasno, kaj bi to lahko bilo. In to je tudi res bilo.
Pa saj smo vsi odrasli. SCAT SO ŠLI! Tisti NLP (Neznani Lebdeči Predmet) v sredini je bil pa čisto navaden prenosni pisoar.
Grozno – smešno! Tekači se gnetejo v krogu kot ob vaškem vodnjaku, zamišljeno lulajo in razmišljajo o teku.
Ženske smo tu prikrajšane… Naša procedura nam vzame precej več časa, a zaradi tega lahko “razmišljamo” sede ali pa čepe.
Nekateri se odločijo kar za klasiko, ki jo dobro poznam iz domačih prireditev. Že kmalu po startu maratona, po nekaj kilometrih je namreč hitro opaziti tekače močnejšega spola, ki veselo lulajo po grmovju, za drevesi in ograjami.
Lahko bi vendar vedela, se režim sama pri sebi. Še sreča, da nisem bolj očitno buljila v skupinico. Sem samo malo pokukala…V zadnjem času je namreč spet v modi postavljati pisoarje po kopalnicah in straniščih. Zakaj torej ne bi bili tudi na tekaških in sprehajalnih poteh?
Sicer pa je ob progi veliko prenosnih stranišč, če smo ravno pri tej temi. Včasih je potrebno med maratonom skočiti tudi na bolj konkretno potrebo.
Postanem pozorna na tekača pred menoj. Nekam čudno opleta okoli sebe, se vrti in končno – tista znana poza. Mobilni telefon visoko v zrak pred seboj in potem KLJIČK: selfie! Ja, no.
Sto ljudi – sto čudi.
Dohitim ga in ga previdno obidem, ker se ves čas spotika in vrti. In to ob nezmanjšani hitrosti. Motorične sposobnosti ima vrhunske. Eni pač znajo. Če bi jaz skušala izvesti to operacijo bi mi vzelo vsaj pol ure časa pa še tedaj vprašanje, če bi bilo kaj na sliki. Opazi mojo očitno začudenost, ker se ves srečen nasmehne in skomigne z rameni: »Kaj pa češ!« Pokimam in mu na enak način vrnem pozdrav, rekoč: »Uživaj človek!«
Jaz s seboj ne nosim mobija, ker me preveč stvari po žepih in na meni, moti. Sedaj me Selfieman malo debelo pogleda… saj res! Ne razume! Da bo razumel, da nimam nič proti in da je vse »kul« dvignem palec, češ, super. Saj pomeni to nekaj podobnega? Palec, palec… ne sredinec, lepo prosim, kam bomo pa prišli… Hja, do cilja!
Gremo naprej!
Sem pa kasneje opazila, da je »selfijada« na maratonu pogost pojav. Vsi se nekaj slikajo z mobiteli. Noro! »Še nekaj kilometrov, pa vas bo minilo«, si mislim. »Le dajte si duška… dokler lahko!«
Ne bo več dolgo ….
Tam proti koncu maratona je še tako enostavno opravilo, težko…
Vsaka malenkost ti vzame moč, zmoti koncentracijo. Včasih je muka odpreti vrečko z gelom. Ni moči, skoncentrirati se moraš na plastično reč, ki se ji reče vrečka. Nekatere moraš pretrgati, druge odviti. Oboje je lahko zelo naporno in nepraktično. Celo nevarno.
Roke so potne, vse drsi. Vtakniti zasvinjano vrečko, ki se je valjala bogve kje, v usta in si pomagati z zobmi…uf, ni fino. No, v sili tudi to narediš. Vendar imam vedno občutek, da sem požrla malo milijardo bakterij, virusov, mikrobov, bacilov in bogve se še česa … in kako se bo ta vojska bojevala med seboj tam nekje v meni in na meni. Kar vidim samo sebe, kako hodim po svetu vsa v hrastah okoli ust. Naj mi mikrobiologi oprostijo, če sem kakšno »bitjece« izpustila ali napisala kakšno hudo neumnost o malem vesolju v meni.
Ali pa odviti majceni zamašek na vrhu vrečke za gel?! Skušaš odviti, pa ne gre. Spet vse drsi… ti se pa približuješ okrepčevalnici z vodo. Kaj storiti? Upočasniti tempo, se ustaviti, tvegati slabši čas in težave ob ponovnem “zagonu” nog v tekaški korak? Smešno? Ne, zelo resno!
Pametno je namreč najprej pojesti gel in ga splakniti z vodo…
Sicer se ti valja po ustih sladkoba do naslednje vodne postaje. In ta sladkoba ti lepi jezik na nebo, ustnice skupaj in žejen si vedno bolj. Tisti zamašek odpirati s pomočjo zob tudi ni pametno. Kar vidim se, kako v cilj pritečem brez sprednjega zoba ali celo dveh, treh. Po možnosti mi celo teče kri… grozno … že tako in tako se počutim kot Bruce Willis v svojem kultnem filmu Die Hard.
Upam, da bodo razvijalci teh zadev kmalu izumili kaj bolj prijaznega maratoncem za uporabo po tridesetem kilometru.
Evo! PRAVA IDEJA! Če je dobra, pa ne vem. Zame in kolege tekače – bi bila. Ne ideja – realizacija te ideje. Dobra, mislim. No, vem.
Ko tečem maraton včasih filozofiram… se bom zadržala. Tokrat. Do naslednjič. Sicer pa – tek bistri misli – kaj šele maraton! Auuuuuuu!
Pritečem do polovice maratona…
Preko trase je speljan tekaški slavolok s točno uro in časom na polmaratonu, torej na 21.096 metrih maratonske razdalje.
Ura na slavoloku kaže bruto čas. To je čas od starta oz. poka startne pištole. Sicer je nisem slišala, vendar predvidevam, da se je start Amsterdamskega maratona tako pričel. Preverim svoj neto čas na Garminčku (včasih se mi zdi kot moj hišni ljubljenček), ki naj bi bil točen nekje do pol minute. Ugodno. Pod 1:45:00. Le tako naprej.
Na tem mestu naj omenim, da organizatorji merijo našo tekaško hitrost in prestop kontrolnih točk s pomočjo čipov, nameščenih pod startno številko, na vsakih pet kilometrov.
Ti časi so odlični in še kako uporabni saj so kasneje vidni ob rezultatu in služijo za detajlnejšo osebno analizo.
Pretečem kontolno točko na polmaratonski razdalji (točen neto čas: 1:44:20) in »zakorakam« v drugo polovico.
Za menoj je mali maraton. Juhej!!! Gremo naprej! Sedaj bo šlo pa zares…
Polovica Amsterdamskega maratona je namreč za menoj. Na Ljubljanskem maratonu se je do leta 2013 polovica maratona pričela z drugim krogom. 2014 se je teklo po novi trasi prvič v enem krogu in v tem trenutku pomislim, da na Ljubljanskem maratonu to leto ne bo mojega rezultata. Včasih pač ne moreš biti povsod.
Na “Ljubljancu” si od trenutka, ko so polmaratonci zavili v svoj cilj, ostal skoraj sam. Iz leta v leto se je sicer število maratoncev povečevalo, vendar si drugo polovico še vedno tekel precej osamljen. Je pa bil to vedno prav poseben občutek, ko sem si rekla: “No, sedaj gre pa zares!”
Tudi število navijačev je v drugem krogu drastično padlo. Zato sem še posebej hvaležna tistim najvztrajnejšim navijačem, ki so počakali še en krog in nas spodbujali. Čeprav morda na videz ni opaziti hvaležnosti tekačev (utrujenost naredi svoje), je resnica povsem drugačna. Hvaležnost skušam pokazati z mahanjem, pozdravljanjem ali vsaj z očesnim stikom in nasmehom. Odvisno, koliko moči mi še ostane.
Pravijo, da je bilo to leto v Ljubljani polno navijačev ob celotni progi maratona. Bom preverila drugo leto.
To leto pa tečem svoj maraton v Amsterdamu! Tu se število sotekačev na polovici maratona ne spremeni, navijačev pa prav tako ne. Poleg tega ne poznam proge, kar me zabava in kratkočasi.
Tečemo naprej mimo športnega parka Overamstel…
Na reki so pripravili pravi spektakel. Ob bučni glasbi nas spodbujajo virtuozi na »flysurfih«. Nekaj metrov nad vodo nam mahajo, pojejo in izvajajo različne figure. Noro!
Tekači na nasprotnem bregu pa še kar tečejo za nami. Kakšna množica!
Ob reki Amstel
Do koder mi seže pogled se vije kolona maratoncev. Organizator je napisal, da klasični maraton v Amsterdamu teče približno 16.000 tekačev. Le kam smo šli vsi na stadionu? Res nas je veliko.
Brez discipline večine tekmovalcev, start ne bi tako dobro uspel. Praktično lahko celo pot spremljaš razvrstitveno cono sotekmovalcev. Označba startne cone je namreč razvidna tudi na startni številki tekača.
Veseli me in navdaja ponos, da imamo tudi v Sloveniji prav tako odlično organizirane maratone. Ljubljanski maraton, preverjeno večkrat, to je! Boljši in veličastnejši je iz leta v leto. Upam, da ohrani svojo evtentičnost in energijo ljudskega maratona še dolgo, ter da se ne začne spogledovati s komercializacijo dogodka, kar navadno takemu razvoju sledi. Sicer imamo pa cel kup res dobro organiziranih tekaških prireditev.
Hišni ljubljenček Garminček mi sporoča, da sem na 25. kilometru …
Malce skušam sprostiti mišice ramenskega obroča. Spustim roke ob telesu in jih pustim »bingljati« nekaj sekund. Malce jih gugam naprej in nazaj, zadiham malo bolj globoko ter počasi izdihnem. Brez skrbi: ne do bridkega konca. Preblisne me ne ravno genialna ideja in z rokami naenkrat zaokrožim okoli svoje osi… ups, nekomu skoraj razbijem nos. »Pardon«, sem čisto pozabila, da nisem sama.
Amsterdamski maraton – tekaški zid
Kilometri se vrstijo in ob štetju le-teh se poigravam s številkami, kar me kratkočasi in zabava.
Na “Ljubljancu” je vedno več tekačev na 42 kilometrov. Pa ne samo na maratonski razdalji, na vseh, vključno s šolskimi teki. Leta 2003, ko sem prvič tekla maraton, je bilo vseh maratoncev 580, od tega samo 57 žensk, z menoj vred. Leta 2014, pa ga je uspešno preteklo kar 1.880 maratoncev, od teh 376 žensk, brez mene. Žal.
Razmerje med maratonci in polmaratonci mi ni všeč. Če mene vprašate, je polmaratoncev preveč, maratoncev pa premalo. Rešitev je enostavna: vsi polmaratonci pojdite drugo leto na maraton. Saj veste, kako se vam še v tekaškem žargonu reče? Polovičarji, softiči, ta mali… Pa kdo še hoče biti polovičar? Če ste že prišli do polovice, pojdite do konca. Naj bo to vaša motivacija!
Sicer pa bi moral vsak zdrav človek biti sposoben preteči deset kilometrov v kosu. Tisti, ki tega ne zmorete in ste zdravi ter še nimate sto let, se pa malce zamislite!
Je pa še ena velika razlika med letoma 2003 in 2014. Letos tečem »sama« na maratonu. Leta 2003 pa smo na Ljubljanskem maratonu tekli vsi štirje. Hčerki takrat še na šolskem teku, midva z možem pa maraton. In da ne omenjam preštevilnih »domačih« navijačev, prijateljev in znancev. Dirjali so iz ene točke na drugo in naju spodbujali. Prav zvezdniško sva se počutila. Zakaj vas ni tukaj v Amsterdamu?!
Nadalje analitika kaže na strm porast navijačev v naši družini. Na tej tekmi. Sicer nas aktivno teče 100% ženskega in 0% moškega spola. Skupaj torej 75% aktivnih tekačev ter, kako zanimivo zrcaljenje, kar 75% aktivnih navijačev na Amsterdamskem maratonu! To pa je tudi nekaj!
Kaže, da tečem Ljubljansko-Amsterdamski maraton. Misli mi učinkovito zapolnjuje “Ljubljanc`”.
Pogledam okoli po navijačih, sami neznani obrazi. Tako je, če tečeš v tujini.
»Ole, ole, ole..« kričijo, mahaja, vpijejo, trobijo in tulijo v nekakšne zvočnike …. Mar ni »ole, ole« bikoborski vzklik? Predstavljam si, da smo čreda bikov, ki se podi po Pamploni…
Moram priznati, da se mi še ni zgodilo, da bi se na kateremkoli maratonu do sedaj spraševala: »Le kaj mi je tega treba?« Tudi malo ne, niti na kraj pameti mi še ni padlo.
Mi pa tole nizozemsko skandiranje »ole, ole, ole…« nevede vzbudi občutek »čredenja«. Tu se podim kot zmešana v čredi »bikov« po ulicah Amsterdama potem, ko sem prepotovala skoraj 1500 kilometrov! In niti razgledati se ne morem, ker me bodo pomendrali ali pa bom jaz koga pohodila in zbila po tleh! In še plačati sem morala startnino!
16.000 nas je… tečemo kot reka… človeška reka. Ja, seveda! In ravno to je tisto! Več kot nas je – bolje je! Gremo bikci! »Ole, ole, ole, ole…. » še jaz skandiram in maham navijačem v nekakšnih modrih kapah z rogovi.
Kaj!?
Že 26. kilometer…
Opazim, da stampedo popušča. Bikci postajamo utrujeni…
Na obrazu začutim drobne kapljice … dež. Blagodejen je. Vedno bolj na gosto pada. Pa naj pada. Trenutno mi je vseeno. Vse bo v redu.
Ponovno se sicer spomnim na pozabljeni šilt s kapo ali brez, na posušeno sol na naših obrazih, katero dež izpira direktno v oči. Pa kaj potem. Kar bo, pač bo. Bom že preživela.
Tečemo pod podvozom avtoceste in na drugi strani…dež na vsem lepem nenadoma izzveni…
Na 27. kilometru …
Začutim utrujenost, preverim čas in opazim, da sem malce popustila. Tempo mi je padel na 5:20 min/km. Opazim še več sotekačev, ki hodijo ali tečejo izredno počasi. Imamo isti problem. Glikogenske zaloge nas zapuščajo. Vem, da dosedanjega tempa ne bom uspela držati do konca. Vendar se trudim, da ne popuščam preveč.
Idealno je, da maraton tečeš v enakomernem tempu. A kaj, ko je tako težko nastaviti svoj “tekaški tempomat!”
“Stisni zobe in teci. Hitrejša kot boš, prej boš v cilju. Pospeši tempo na 5:00 min/km”, si rečem.
Polovica maratona je že davno za menoj, tečem že dve uri in dvanajst minut.
Nekam žalostno si moram priznati, da sem malo…. »načeta«. Malo sem pa … zmatrana. Ne! Nočem! Pa ne še sedaj!!
Da, približujemo se razdalji, kjer se lahko srečamo s tako imenovanim “tekaškim zidom”. Gotovo ste že slišali za izraz: »trčiti v zid«. To je trenutek, ko tekač porabi vse svoje glikogenske zaloge. Podobna zadeva, kot bi avtomobilu zmanjkalo goriva.
Le da smo maratonci na boljšem! Preklopimo na »špeh«. Telo prične kuriti maščobe. Ta preklop je neugoden in zato se takrat ne počutimo ravno evforično. Precej lahko narediš s primernim treningom.
Ampak …. manj kot jamraš, boljše je! Jaz o tem sploh nočem razmišljati! Ko se neugodna misel hoče zažreti vame, jo odločno spodim. Misel še kar naprej, rine in rine. Ampak jaz se ne dam! Ne, ne, ne, bla, bla, bla, la, la, la….brrrrrrrr!
Pravijo, da gotovo veš, kdaj se zaletiš v zid. Jaz se še nisem, ni bilo še nikoli tako hudo, da bi objokovala svojo usodo ali si mislila, da ne bom več tekla, da je to zadnjič (močno trkam ob les!). Bilo je že hudo ampak je gotovo lahko še hujše.
Na okrepčevalnici vzamem banano, Enervit tableto in se potrudim, da popijem dovolj vode. Tečem naprej. Čutim, da so moje glikogenske zaloge zares precej proti koncu. Mogoče sem se pa ravnokar spotaknila ob “tekaško škarpo”, če lahko temu tako rečem.
Ponudba na okrepčevalnicah je odlična, praktično s seboj ne rabiš nič. Vode ne zmanjka, izotoničnega napitka tudi ne, prav tako je dovolj banan in v zadnji četrtini tudi gelov, ki ti jih tekaški prostovoljci porivajo v roke.
Nekje na 28. kilometru mi nekdo od redarjev porine v roko gel. Podzavestno ga hočem zavrniti, vendar steče ob meni in mi nekaj zelo resno in odločno reče in mi stisne vrečko z gelom v roko. Pa saj se ve, kaj mi je rekel, kaj ne? Tekaška govorica je internacionalna. Za tek ne potrebuješ jezikovnih tečajev.
Odprem gel in ga pojem. Zamislim se. Očitno delujem »zmahana kot hudič«. Tečem naprej, želim preveriti kilometrski čas… vendar mi Garminček nagaja. Noče pokazati.. jaz pa ne morem ves čas gledati na zaslonček, ker sem zmatrana! Briga me! Briga me!
Stisnem zobe in začnem svojo poštevanko:
«Brez popuščanja, brez popuščanja, v redu si! Šele na tridesetem kilometru si! Brez popuščanja! Ena in dva in tri in štiri in dva in tri in koliko že…je bilo in tri in dva …«
Res je vse v redu. Zagrizem v 31. kilometer.
«Zdrži, za to si trenirala. To so sladke maratonske muke!«
Triintrideseti kilometer postane spet nenavadno dolg.
Tečemo mimo parka, navijači v značilnih hribovskih klobukih neumorno spodbujajo. Najvišji vrh Nizozemske meri samo 322,7 metrov visoko nad morjem, imenuje pa se Vaalserberg. So pa zato Nizozemci s povprečnimi 185 cm višine med najvišjimi Evropejci. Vsakemu nekaj, razmišljam in se približujem naslednji vodni postaji.
Privoščim si kompletno oskrbo. Vse! In dva kozarca vode!
Tako, sedaj pa naprej. Gruča tekačev me kar potegne. Na skupen čas sploh ne gledam, me ne zanima! Trudim se po najboljših močeh. Čas na kilometer je slabši, enakomeren tek preko celotnega maratona je zelo težko vzdrževati. Celo za profesionalce je to trd oreh.
Sicer sem popustila že od 31. kilometra dalje. Le občasno mi še uspe držati tempo na 5 min/km.
Hudo težko je, ni prave energije, noge ne morejo. Glava bi. Telo ne more.
Jemo kilometre.
In piha… vedno bolj piha …
Zazdi se mi, da tečem mimo dela Amsterdama, kjer smo pustili parkiran avto. V tem trenutku se spomnim, da sem pustila zemljevid z metroji v športni torbi. Hja, par uric prepozno. Kar nekaj nervoze bi bilo lahko prihranjene…
Naše največje bogastvo so naši možgani…
… včasih so malce nagajivi, zatajijo in kaj pozabijo.
Veste kaj? Še bom pisala in si zapisovala! Tako ne bom nikoli pozabila, kako je bilo na kakšnem maratonu.
Žal mi je, da nimam zapiskov za vsak maraton, ki sem ga pretekla. Tisti nepozaben občutek v cilju maratona. Sicer se pa zelo dobro spominjam svojega prvega, drugega, najhitrejšega in najtežjega.
A vendar je vsak poseben! In kaj je bilo z ostalimi? Koliko je sploh ostalih? Ta matematika, enkrat jih naštejem več, drugič manj. Prav vsak maraton je svoja zgodba, svoja knjiga. Tečem in ob tem razmišljam, kaj in predvsem kako bi zapisala… da boste vedeli, da bom vedela… in da ne bom nikoli pozabila! Tega občutka…od starta do cilja … vmes pa eksplozija življenja v različnih dimenzijah.
Emil Zatopek, legendarni češki maratonec, je imel še kako prav, ko je dejal nekako v smislu: “Če želiš teči, teci miljo. Če pa hočeš živeti (drugačno) življenje, teci maraton.”
Tečem svoj 33. kilometer. Mar ni Kristus delal čudežev pri svojih triintridesetih? Pod nogami nam veter nosi plastične kozarčke, listje… Pogledam gor, v nebo! Sonce se je skrilo … gosti, sivi oblaki in pisano listje.. lepo je!
Proti CILJU
Nočem misliti na to, da sem utrujena in da ne morem teči hitreje. Ne! Bolečina… Nič! Vse to so samo možgani. Možgani nam sporočajo, da nas nekaj boli in itak, »kr neki«!
Kaj ne morem? Vse zmorem! Tekla sem že v hujših razmerah, v mrazu, snegu, žledu, dežju, vetru, megli,0 vročini, opoldan, zvečer, zgodaj zjutraj, ponoči, po cesti, po poljih in poteh, po gozdu, parkih, asfaltu, lužah, po ravnini in po hribih gor in dol. “Pretekla” se skozi premnoge neumnosti, nesramnosti, žaljivke, zbadljivke, neotesanosti, igoriranja, neuvidevnosti, zasmehovanja, nerazumevanja, krivice, laži, spletkarjenja, podtikanja.
Hinavščina, pogoltnost, požrešnost, egoizem. Kakšna človeška umazanija! Tečem in puščam vso to nesnago za seboj. Hitreje kot tečem, bolje se počutim. Tečem v cilj. Kot zmagovalka.
Amen. Pika. Konec.
Še pred približno dvema urama in pol je bila moja edina, skromna želja stati na stadionu in startati maraton.
»No, sedaj pa pritisni, kaj če bi zamudila start,« si rečem.
»Sedaj imaš svoj maraton!« Pravzaprav se je začel tu, na 35. kilometru.
Ko maraton postane matraton
To je najdaljša razdalja, ki sem jo pretekla letos. Sedaj tečem razdaljo preko, tisto dolgo – maratonsko, do cilja. Seveda zmorem, vendar hočem priteči v cilj čim hitreje!
Samo še sedem kilometrov in cilj. Uživaj! Uživaj! To je maraton!
Bolečina razbolelih mišic, borbeno srce, sol lastnega potu na obrazu, v očeh in v ustih in … brez popuščanja! Veter na obrazu, mravljinčenje, mrzel pot in ritmično udarjanje superg ob asfalt, vdih, izdih, stisnjene ustnice in …brez popuščanja! Radost, sreča, boj, veselje, bolečina, vztrajnost, borba, zmaga, zadovoljstvo in neskončna hvaležnost za vse, da sem to, kar sem, brez popuščanja vse do cilja. Neskončna paleta občutij, čustev, spominov… na vse kar je bilo in še bo. In Vi, ki tečete z mano, v meni. Vi, moji, posebni.
Brez popuščanja!
Zbudi se! V Amsterdam si prišla, da boš pokončno in vzneseno pretekla maraton, zato ne teci kot »potolčeni kramoh«!
»Let´s go, Slovenia!« Ženska teče ob meni in me bodri. Potrudim se in jo pogledam. Zahvalim se ji z nasmehom. V ta “projekt” vložim ogromno moči. Vendar mi je ta vspodbuda dala krila… »Teci pokonci!« si rečem, da bom vsaj približno spodobna maratonka.
»Hej, Slovenia! I ate the best icecream in Slovenia!« Seveda, na hrbtni strani majice piše SLOVENIJA. Ej, potrudi se! Naj vidijo vsi, da Slovenci nismo kar tako. Držim se tega »sladoledarja«.
Ob trasi maratona organizatorjevi navijači v zeleni opravi držijo velikanske panoje s spodbudnimi gesli. Pomaham jim.
Na 38. kilometru se vetru pridruži dež in resnično močan veter. Piha bočno, močno. Po zraku spet letijo papirji, prazne vrečke, veje, prah in listje. Sunek vetra direktno v prsa me skoraj zaustavi. Pečejo me oči od potu. Ustrašim se, da mi ne prileti kakšna veja iznad mogočnega drevja nad nami.
Stisnem zobe in grem naprej. Komaj kaj vidim. Skozi priprte oči sledim tekaču pred seboj, nudi mi nekakšno zavetrje. Vetru se pridružijo tudi tramvajski tiri in potrebna je velika pazljivost. Utrujene noge, razrahljane vezi in malce nepozornosti lahko hitro privedejo do odstopa, padca, poškodbe. Ta kilometer je spet hitrejši. Počutim se kot bojevnik.
Gremo! Naprej! To so sladke maratonske muke!
Približujem se zadnji oskrbovalni postaji . Hm, le zakaj so jo postavili ravno pod klanec, klanček, klaaaaaanc! V bistvu nadvoz nad široko reko Amstel. Vzamem le vodo, banan imam polna usta, obučutek imam, da bom bruhala, če še kakšno pojem. Mislim, da jih nekaj časa ne bom jedla. Spijem vodo med počasnim tekom in zagrizem v klanec.
Na vrhu sem … skoraj sama… le ob meni teče temnopolt tekač. Visok je in suh. Mogoče celo Kenijec. Mar se mi blede? Malo bolj podrobno ga pogledam. Startno številko ima na hrbtu? Zakaj? Ali ima dve? Ima eno tudi spredaj? Buljim vanj in ga proučujem. Ampak to ne more biti profesionalec, ki je omagal? Ne! Samo startno številko si je obrnil, ker jo ima pripeto po “triatlonsko” z elastiko. Se mi zdi… Še si ga ogledujem. Ne, ni »ta prav«. Pretežak – ima malo preveč »človeškega gela«okoli pasu. Ne, nisem nesramna! To je povsem realna tekaška ugotovitev.
»Bodi vendar razumna!« se okregam. Profesionalec ne bi tekel maraton »brezveze«. Oni tečejo za denar.
Profesionalni tekači večinoma iz črne celine so že zdavnaj v cilju… Najhitrejši je pritekel v cilj s časom 2:06:22! Takrat sem bila jaz šele na 26. kilometru. Ali pa že. Kakor za koga.
2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego
Če sem navedla najhitrejši čas, bom še najpočasnejšega: 7:13:32!
Kdo mislite je bil bolj utrujen? Poskusite teči na vso moč dve uri ali pa sedem! Vsak po svojih močeh. Zato spoštujem prav vsakega maratonca, ki maraton preteče, ker vztraja, ker hoče, ker je borec!
Na vrhu klanca oz. mostu sem. »Razglej se!« si rečem. Pogledam in tečem… levo in desno široka reka s spektakularnimi zgradbami na bregovih. Slikovito, enostavno enkratno!
Zasmejim se in zavriskam – juhu! Padla sem v svoj tempo… tisti! Nič me ne more več ustaviti, čutim, da bo vse v redu.
Hvaležna sem vsem tem navijačem ob progi. Navijajo in spodbujajo vsakega od nas. Otroci mahajo in nastavljajo svoje ročice v pričakovanju »petke«! Obvezno jo dam vsakemu, če ga le vidim. Z vsako »petko« dobim še nekaj dodatne energije, ki jo v teh zadnjih kilometrih še kako potrebujem.
Piha, močno piha. Vetru se je pridružil še močnejši dež. Skupaj nas neusmiljeno bičata po obrazih … skoraj miže tečem. Komaj kaj vidim pred seboj.
A ni težko. Vem, da bo kmalu minilo. Cilj skoraj že voham. Pogledam na uro… vsak čas bo za menoj 41 kilometrov…
Amsterdamski maraton – 40. km
Pred menoj slavolok, spet vodna postaja… toda kaj je sedaj to? Na slavoloku na veliko piše: 40! Sem mar oslepela, privid? Ura mi kaže skoraj kilometer več že nekaj kilometrov…
Naj se gre solit! Pa naj bo še en dodaten kilometer! Kaj pa jim je? Maraton je dolg 42.195 metrov!! So mar znoreli?
Jezno gledam pod noge in tečem.
Pa naj bo še en dodaten! Banda! Jaz sem pa mislila, da sem že skoraj na cilju… ampak bom, kmalu, zdrži, poženi… navijači tulijo… Ole, Ole!!! Ole ja, ole… še malo… Slišim kričanje, vpitje, navijanje!
Zagledam napis: še 500 metrov!
Skušam hitreje! Pospešujem. Vsaj trudim se…
Amsterdamski maraton – pred stadionom
Noro!
Pritečem na stadion, potem ko premagam vstopni klanček, če temu lahko rečemo. Iz malega klančka izpred dobrih treh ur in pol se je dejansko spremenil v sicer kratek – a precej strm klanec. Množica na stadionu tuli!
Ostalih tekačev sploh ne opazim, samo jaz tečem na vso moč, teh nekaj sto metrov bom pa še!
Na levi opazim belo tablo z napisom 195 metrov! Končno!
Da, ciljna ravnina, še 195 metrov maratona… gonim… tečem… šprintam…. letim….letim…. vzletela bom….
Tečem skrajno desno in prehitevam, v cilj hočem prišprintati, »prišponati« na vso moč. Še imam nekaj moči!
Ošvrknem navijače na tribuni pred ciljem. Ali me vidijo moji srčni? Ali me vidite!?
Skušam teči čim bolj suvereno, pokončno, na moč. Iz sebe skušam iztisniti vse moči, pomagam si na vse možne načine, odriv, zamah z rokami, diham praktično na škrge! Koliko časa bom še zdržala in …
… in kje hudiča je ciljna črta?
Pa ne že spet … in se spomnim cilja maratona 2007, ko je organizator spremenil potek ciljne ravnine in sem se predčasno ustavila.
In res, spet se skoraj ustavim, ko zagledam tablo: še 50 metrov! O bog! Kako sem trapasta!
K O Z A !
Teci naprej! Poženi!
Vidim čas na uri nad slavolokom v cilju! Dober je, dober! V resnici je še boljši, to kar vidim je bruto čas!
Poženem spet na vso moč … škoda, da ni še vsaj kakšnih sto metrov!
Ali je to že cilj? To ožičenje po tleh ali tisto prej?
Ne vem… vem, da sem v cilju!
Useka me tja v oči in grlo!
Krč! Ne, ne bom jokala!
Zakričim!
Nekaj …
Haaaa! Pa sem ga!
Za menoj je… eden in edini … M A R A T O N !
Ko pritečeš v cilj. Nenavaden občutek. Konec je. Stojim. Noge se ne premikajo. Le naokoli se vse vrti. Jaz in polno zadovoljnih obrazov. Utrujenih, izmučenih a vendar srečnih in zadovoljnih.
Občutek? Neopisljiv. Rahlo zmeden. Srečna. Zadovoljna. Začudena. Presenečena. Ne zavedam se še čisto, da sem v cilju. Kar v glavi se mi vrti! In še kar stojim.
Gledam okoli sebe. Iščem znan obraz, a ga ne najdem. Nenavadno. Sami neznanci a kljub temu na nek način domači obrazi. Le kako ne, saj smo se skupaj borili in zmagali!
S težavo naredim korak, pa drugega in tako na trdo grem naprej kot robot proti nekakšnim boksom. Podobno kot za živino so tudi za nas maratonce pripravili za ciljno črto več koridorjev ograjenih z ograjami po katerih gremo proti izhodu. Na koncu koridorja nas pričaka podeljevalec medalj. Torej bomo tudi ožigosani, pomislim.
Priznanje za zmago
Prostovoljka Amsterdamskega maratona mi čestita. Dobim medaljo, ki si jo ponosno obesim okoli vratu. Dobi jo vsak, ki preteče maraton in pride skozi cilj. Dragocena je, dokaz, da smo zmogli in zmagali. Sedaj nam resnično preostane le še analiza teka, tekme. Nekdo od osebja spet priteče in me skuša ogrniti v nekakšno pelerino. Prši namreč dež. Počutim se nekako pomembno.
Pogled po stadionu je fascinanten. Pisana množica maratoncev teče v cilj in po drugi strani odhajajo v bele potiskane pelerine ogrnjeni maratonci iz stadiona. Red in disciplina!
Se pa zato sama toliko bolj izgubljeno premikam nekam naprej in iščem izhod.
Dokaj solidno sem pretekla 43 kilometrov po mojem Garminčku, sedaj pa se mučim iz metra v meter. Nekako se privlečem do ograje. Obvezno se moram raztegniti.
Oprem se na ograjo in jo skoraj prevrnem. Ups! Je le reklamni plato. Dobesedno odkrevsam naprej do železnih ograj ob katerih visijo, bingljajo, slonijo, sedijo maratonci na vse možne načine v različnih pozah. Vsi zadovoljni in srečni.
Končno si previdno pretegnem meča. Z rokami se primem za železni vrh ograje, se naslonim in uprem vanjo. Najprej desno nogo in štejem do dvajset. In potem levo in komaj zdržim s štetjem do dvajset, saj je železo presneto mrzlo. Dež je in veter.
Za silo si raztegnem še hrbtne in stranske mišice. S stegenskimi imam težave, ker me zanaša zdaj na eno zdaj na drugo stran. Kot bi bila pijana.
Raztegovanje po maratonu oz. vsaki tekmi in treningu, mora biti temeljito. S tem se izogneš poškodbam ter tudi poskrbiš za hitrejšo regeneracijo mišic.
Moje raztegovanje v Amsterdamu je bilo ekspresno-netemeljito hitro. Obljubim si, da bo analiza teka današnjega maratona, temeljitejša.
Hočem namreč hitro ven, k mojim.
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo.
Navijači jih pozdravljajo, vzklikam jim tudi sama, ko se pomikam proti izhodu, iz stadiona.
Kje so moji ? Jih bom našla?
Pred stadionom je polno stojnic s pijačo in sadjem. Skoraj z odporom vzamem košček banane in plastenko vode. Nujno je, da nekaj spravim vase.
Pogrešam govejo juho. Nekaj toplega. Vsaj čaj. Ne najdem, morda je le moja sposobnost opazovanja bolj na psu.
S pogledom predvsem iščem Moje srčke. Skrbi me, da se ne bomo našli v vsej tej gužvi.
“Pa saj me bodo oni našli…” mrmram sama pri sebi, ko jih naenkrat zagledam pred seboj.
Čestitke, objemi, sreča!
Sedaj sem šele resnično srečna, navdušena in, da, evforična! Moji pa me gledajo in opazujejo. Kar nerodno mi postaja, saj sem končno samo pretekla maraton. Nisem rešila sveta in tudi nobenega zdravila nisem odkrila. Vsaj ne novega, nekateri pač že vemo, da tek je zdravilo za skoraj vse bolezni na svetu.
Ogrinjajo me v oblačila, me silijo naj se preoblečem in vedno znova čestitajo.
“Kakšen neto čas si imela?”
“Nimam pojma!” je moj odgovor. “Vem le, da se štirice ne vidi, kar je super! Ne vidi se dveh štiric, kar je dvakrat super!”
Preoblačenje in slačenje po maratonu je mukotrpno opravilo. Težko stojiš, težko sediš. Bojiš sesti, ker bo grozno naporno spet vstati. Nočem se preobuti, ker nočem videti (še) žuljev. Sicer me vse boli in istočasno nič. Kar tako naj ostane, si mislim, najbolje pa se vseeno počutim, če hodim. Nekako navlečem nase suha oblačila in prav počasi odkrevsam nekam proti avtu… v neko smer. Nekje pač je. Ves čas se bedasto režim. Vsi skupaj smo kot otroci.
Zjutraj nismo poznali poti do stadiona, le kako nam bo šlo v obratni smeri? Tolažim se, da nekam bomo pa že prišli. Še vedno smo. Pa saj smo vsi skupaj! Samo to je pomembno.
Hoja v neznano
In gremo mi, tako na približno… nekam proti avtu. Ampak ne v sončni zahod. Še ne. Ugotavljam, da dlje ko hodim, bolje je in noge me manj bolijo. Najslabše je, če se ustavim kadar skujšamo presoditi, katera smer je prava. Ko moram spet pognati noge v gibanje je pa problem. Takrat moram stisniti zobe, in uhuhu… Podobno kot bi se na 38. kilometru ustavila pod klancem in hotela ponovno na vso moč steči. Satanove muke!
Pa mi je lažje, ker navijam in ploskam tekačem, saj hodimo ob trasi maratona po kateri nam nasproti še vedno teče reka maratoncev, ki se izliva v cilj.
Nekateri tečejo povsem zamaknjeni, odsotni. Drugi opazujejo okolico in iščejo znan obraz ob trasi. Neka punca teče in joka… v dno duše se mi zasmili.
Maraton ni za premlade ljudi, ne hitite prekmalu!
Najprej je potrebno temeljito odrasti, v telo in glavo in preteči veliko, veliko kilometrov, preden se odpravite na maraton. Potem bo maraton užitek, letenje, življenje. Nadgradnja! V nasprotnem primeru pa trpljenje, muka in tek se vam lahko celo zameri. Škoda, ko pa lahko ves čas bogati naše življenje!
Zavijemo stran proti zahodu, kjer naj bi imeli parkiran avtomobil. Sedaj je manj gneče. Opazujem okolico, mesto. Všeč mi je Amsterdam, Groningen, všeč so mi nizozemska mesta, njihova mirna energija, urejenost, prijaznost.
Srečujemo in videvamo polno maratoncev, takih “v civilu” in še tistih, ogrnjenih v plastične pelerine, kot sem sama. Zamišljeno hodimo in v mislih že delamo analizo teka današnjega dne.
Sicer pa maratonce na tak dan takoj prepoznaš. Po sijočih, srečnih in veselih obrazih ter prepoznavni hoji, ki spominja na krevsanje in še bolje na hojo z nazaj obrnjenimi koleni.
Pravo prekletstvo za maratonca predstavljajo stopnice. Če je zelo hudo, je najlažje iti ritensko in paziti, da ne telebneš. Sicer bo še kaj bolelo in to še kaj drugega, če sploh še kaj ne boli.
Počitek … končno na riti!
Po dveh kilometrih ugotovimo, da smo na pravi poti.
Končno mi tudi postane jasno od kje mojih 43 kilometrov. Tek po najkrajši ravni liniji maratona je omogočena najbolj tistim v prvih vrstah startne linije. Eliti torej. Profesionalcem. Večini rekreativcem oz. navadnim smrtnikom tako preostane vijuganje po trasi, tek po zunanji, daljši strani trase, izogibanje, prehitevanje, skoki na pločnik, iz pločnika … Tu so metri in v mojem primeru skoraj kilometer.
Precejšnjo izgubo časa predstavljajo tudi okrepčevalnice s hrano in vodo. Praktično nemogoče je v gneči vzeti vodo in hrano iz štanta in to ob nezmanjšani hitrosti. Elitneže namreč čakajo posebne mize označene s številkami na katerih čakajo priboljški ali bolje okrepčila že nekaj metrov pred štanti za rajo. Da ne omenjam pomagačev, ki jim podajajo “futr” v roke. Pijejo iz plastenk in ne iz kozarčkov iz katerih navadno skoraj vse polijem. Uf! Kakšen čas bi imela šele potem! Potrebna bo temeljita analiza teka in tekme, da, nujno! Pomembno za prihodnje nastope, da naštudiram zadevo.
Končno sedem v avto, kar je tudi manjši projekt in že se počutim kot v nebesih.
»Si lačna?«
»Ne!«
»Gremo domov, greš počivati?«
»Ne! Pojdimo malo po Amsterdamu! Na sprehod!«
Seveda sem čisto normalna, če želim po maratonu še na sprehod po Amsterdamu. Menda si nisem prišla samo ogledovat asfalta in podplatov superg maratoncev. Saj si mesta vendar nisem mogla sploh dobro ogledati, če sem pa imela med tekom toliko drugega dela!
»To je super za mišice, mi bo odplaknilo vso mlečno kislino, sploh ne bom imela »muskelfibra«!« se navdušujem.
Amsterdam je ogromno mesto, praktično večina meščanov sploh ni občutila, da je potekal maraton.
Hrana za dušo
Po maratonu prehodimo še precejšen del starega dela Amsterdama, slikovito železniško postajo, si ogledamo stavbo, ki vodi v podvoz pod morjem, romantične ulice.
Ustavimo se v gostišču direktno nad enim od kanalov.
Sledi počasno in uživaško hranjenje in kratka analiza teka z mojimi maratoncem in malima maratonkama.
Ugotovimo sledeče:
preveč stresen začetek, premalo ogrevanja oz. nič
nisem upoštevala lastnih napotkov o tekaški opremi, ki mora biti preizkušena
tek ni bil dovolj ekonomičen, z bezljanjem levo in desno sem izgubljala energijo, povečevala razdaljo in čas
predzadnji kilometer sem popustila, premalo sem “napadala”
vnos kalorij in vode na postajah je bil v redu
tempo bi moral biti enakomernejši
kljub vsemu je bilo super in spet sem se naučila veliko novega.
Izmenjujemo vtise in prigode. Kljub temu, da rahlo prši, sedimo kar zunaj pod velikanskim “sončnikom” oz. dežnikom in opazujemo mimoidoče, promet po kanalu pod nami … hja … življenje je lepo.
Sledi sprehod čez rdečo četrt, kjer mi neznanke iz izložbe zapeljujejo moža meni pa kažejo sredinec pa potem spet nazaj po drugi ulici, kjer moški v sumljivih opravah mežikajo spet … no, meni že ne!
“Pa kaj je zdaj to!” Kar bolje se ga primem in odvlečem v eno od »vafljaren«, kjer si privoščimo enega belgijskega, misleč, da je nizozemski. Vafelj!
»Mami, nizozemski so tanjši, veš«, me poduči Veselička Nina za katero se mi zdi, da ima Amsterdam v malem mazincu. No, tudi belgijski vafelj mi je lepo pristal v želodcu.
V Coffe Shop pa nismo šli na kavo. Tudi na kaj drugega ne. Smo se pa zato slikali …
Amsterdamčkanje
Ko zvečer stuširana in prijetno utrujena ležim v postelji, sem mirna, srečna, zadovoljna in navdušena! Zgodilo se je toliko stvari in o toliko stvareh moram premisliti. In strašno sem ponosna in hvaležna! Moji družini! Da so bili z mano in mi bili v oporo. Brez njih bi bilo vse brez veze!
Zaspim na krilih navdušenja nad pretečenim maratonom, vem da bom letela, ne hodila, še kar nekaj časa…
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Ob reki Amstel
2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo. 
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 