Konec leta je čas, ko radi pregledamo svojo športno rekreativno statistiko.
Preverimo število pretečenih in prekolesarjenih kilometrov, osvojenih vrhov, preštetih korakov.
Pridelanih poškodb in mogoče tudi kilogramov.
Nekateri bolj in drugi manj zadovoljnjo kljukamo svoje dosežene cilje, jih morebiti prestavljamo na prihodnje leto, si postavljamo nove izzive.
Vse v okviru svojih zmožnosti.
Letos nam je leto spet zagodlo. Mogoče je bilo to leto tudi leto tekaške resnice.
Ste opazili upad tekačev? Trend iz leta 2020 se nadaljuje.
Vsako normalno leto je bilo zanimivo opazovati porast tekačev ob približevanju tekaškega vrhunca, katerega se želi udeležiti praktično vsak tekač: udeležba na Ljubljanskem maratonu. Letos temu ni bilo tako. Standardne tekaške proge so bile večinoma prazne.
Pa vendar smo lahko tekli na Ljubljanskem maratonu. Za razliko od leta 2020.
Ne samo tekači, veliko ljubiteljev narave se je preselilo v gozdove, hribe in planine. Na samotne poti. Mnogi preobuti v pohodne čevlje. Premnogi pa še skrivajoči se v zavetju svojih domov.
Ljudje različno prenašamo ukrepe, ki nam jih je prinesla pandemija novega koronavirusa imenovanega Covid-19 in proti kateremu se svet bori z bolj in manj delujočimi ukrepi. Nekaterih je preveč strah, drugih spet premalo. Za vse nas pa gotovo velja, da imamo vsega dovolj. Ampak potrebno bo zdržati. Da boste lažje zdržali in prišli čez to zoprno obdobje kar najbolje priporočam, da se nam pridružite. V supergah ali pohodnih čevljih. Zunaj, na zraku. Narava postavi stvari v glavi na pravo mesto. Poskrbi za boljše počutje.
Danes me je razveselilo elektronsko sporočilo. Avtomatizirano sporočilo aplikacije Strava. Všečna zadeva. Ne uporabljam je dolgo. Dodala sem jo po zrušenju spletne aplikacije Garmin.
Zanimivo je pogledati svoje “športne” dosežke. Koliko sem pretekla, prehodila, prekolesarila. Ob vsem tem pogrešam svojo staro Excelovo preglednico s katero si se lahko igral s podatki po mili volji. Vse te spletne zadeve pa so veliko preveč toge.
V letu 2021 sem pretekla 763,50 km, prekolesarila 367 km, prehodila hribe in doline. Vse skupaj je zneslo 28.841 v/m. Od tega je narejenih višinskih metrov v gorah 25.900. Razlika torej odpade na tek in kolesarjenje. V primerjavi z letom 2020 sem bila uspešnejša. Več tekaških in več višinskih kilometrov.
Leto 2021 mi je bilo všeč. Končno sem tekla na tekaški tekmi na polmaratonski razdalji. Odlično počutje ob teku in po tekmi pa prižgalo zeleno luč za maraton v letu 2022. Letos me torej spet čaka češčnjica na tortici. Ampak samo, če bom tekaško razdaljo podvojila. Voljo imam. Torej je tudi pot.
Maraton – češnjica na tortici teka
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Čudovita nedelja po Ljubljanskem maratonu je ostala čudovita in gotovo nepozabna, ponedeljek je bil namreč že manj čudovit. Težko pričakovan izlet na Sicilijo konec tedna pa …. adijo.
Jutranja meglena vožnja s kolesom v službo mi je bila sumljivo neprijetna. Po nekaj urah dela sem se testirala s hitrim testom in bila vesela negativnega rezultata. Odločila sem se za takojšen odhod v posteljo takoj, ko pridem domov. Moram se pozdraviti, v četrtek zjutraj je odhod na Sicilijo z agencijo Kompas. Pokuriti sva namreč morala dvakrat podaljšane darilne bone ter zadevo še doplačati.
Po otroško se veselim Sicilije, predvsem vzpona na Etno, ogled Eolskih otokov, vsega. Komaj čakam. Sonček. Lepo bo.
Kljub lepim sicilijanskim sanjam me zvečer preseneti vročina: 38,5. Sledita dva Lekadola. Odločila sem se, da ostanem naslednji dan doma, stvar je očitno resna.
Zbudim se z močnim glavobolom, vročino 37,5. Še enkrat opravim hitri test, ki je žal pozitiven. Pokličem osebno zdravnico, naroči me na PCR test naslednji dan.
Optimizem me ne zapusti, mogoče je bil hitri antigenski test lažen in sem negativna. Računam in kalkuliram ure, še vedno nama lahko uspe vse spakirati za izlet. Ne bi bilo slabo pripraviti sendviče. Pripravila bom tudi čaj za v termovko. Na avtobusu se bom naspala, hitro bom dobra.
Ko se peljem na odvzem brisa se bolje počutim. Gotovo je samo nepomembna viroza.
Na Metelkovi ni pretirane gneče, čeprav naj bi dan poprej bila velikanska. Razmišljam, da bo Kompas morda celo odpovedal izlet. Na Siciliji so namreč poplave, grozi celo orkan ravno na območju kamor gremo.
Na vrsti sem. Spustim okensko šipo in prijazna gospodična mi nežno odvzame bris, skorajda ne čutim. Ko se peljem domov se veselim dopusta. Z današnjim dnem bom lahko zaključila bolniško in jutri greva … fiju, fiju. Rada se vozim z letalom. Upam, da bo vreme v redu. Doma bom preverila vse na internetu.
Ko izstopim iz avtomobila se mi čudno zvrti. Verjetno sem prehitro vstala. In ko sem končno notri, doma, vidim samo še posteljo. Samo malo se bom spočila. Moj me prisili, da zmerim vročino. 38,5. Zaspim sede na kavču. Vstanem. 38,5. Najem se Lekadolov. No, 2 naenkrat. Saj lahko. In grem v posteljo.
Pred mesecem dni sem prebolela virozo in tokrat s strahom ugotavljam je drugače. Nič ne kiham, ne kašljam, nos imam prazen le občutek v glavi je čuden, kot bi imela polno nekega čudnega pritiska. Boli me glava. Za očmi. Oči me pečejo a ne solzijo.
Po osmih urah se oglasi mobitel. SMS. Dobim izvid. Sama sebi lažem, da se kar v redu počutim. Še dva Lekadola, pa bo. Klik na povezavo sporočila, vpišem zadnji dve številki kartice ZZZS in optimistično gledam v mobitel, kaj se bo izpisalo. Piše: rezultat testiranja na COVID-19 za osebo MV z dne bla bla bla je POZITIVEN. In naprej bla bla bla… pokličite osebnega zdravnika bla bla bla.
Čudno se počutim ob tej novici. Najprej pomislim, koga se vse okužila. Baje si kužen že dva dni prej.
Sledilo je obveščanje vseh visoko rizičnih stikov.
Sem pa ugotovila, da je veliko sorodnikov in znancev v tem obdobju v prebolevanju ali pa so zadevo ravno preboleli.
Moj me zaskrbljeno gleda. Nato me podi v posteljo. Preselim se v otroško sobo. Nabijem na nos masko in vzamem dva dodatna vdiha Fosterja. Sem astmatik. Nekaj govorim o Kompasu in že spim. Spim in spim. Ne vem, če sem kdaj toliko spala.
Vročino sem imela štiri dni. Nato se mi je zdelo, da sem bolje vendar sem bila zelo utrujena. Ves čas prisoten tisti čudni občutek v glavi. Ves čas si merim kisik v krvi. Malo niha, ni hujšega.
Po šestih, sedmih dneh sem v prsih začutila nekakšno žgečkanje. Podobno žgečkanju predno dobiš astmatični napad, le ne tako hudo.
Pijem žajbljev čaj. Ta čaj mi je že “rešil življenje”. Zdravnica mi je predpisala D3 kapljice, jemljem jih po protokolu. Baje pomaga lipov in bezgov čaj. Medu nočem jemati. Med je sladkor in imam občutek, da mi povečuje vnetje.
Takrat zboli še mož. Zamenjava vlogi. Preselim se nazaj v spalnico, da ga imam pod kontrolo. Sedaj si oba meriva kisik. In vročino. Ima povsem drugačen potek: nič vročine, poln nos, kiha in močno kašlja. V prsih ne čuti pritiska. Je pa bil kašelj zelo močan, dolgo. Še sedaj ni čisto v redu.
Po štirinajstih dneh, ko se mi je iztekla tudi samoizolacija, odidem v službi. Tudi tam so zdesetkani. Sem tajnica v osnovni šoli in lahko si predstavljate izredno stanje.
Ob sedmih zjutraj sem bila še v redu, ob osmih že čisto utrujena. Eno uro je bil praktično bombni napad name, kar je razumljivo. Če delaš, delaš. Če si bolan, bodi doma. Nekaj pojem in pridem spet malo k sebi.
Kakorkoli, sedaj po štirinajstih dneh, še vedno ne morem delati tako efektivno kot pred okužbo. Okoli enih sem prazna. Kot bi mi pošle baterije.
Dejstvo pa je, da sva oba z možem precej dobro prišla skozi to okužbo. Mnogi nimajo takšne sreče. Znanec je izgubil boj s korono.
Če dobro pomislim, je bil od vsega najhujši strah, da sem okužila ljudi, ki jih imam rada. Čeprav sem naredila vse kar sem lahko ali sem vsaj tako mislila, da bi zaščitila sebe in druge. Tudi tiste, ki jih ne poznam. Nikoli ne veš s čim se bori sočlovek. S kakšno boleznijo, strahom, stisko.
Tekla še nisem. Hodim. S tekom bom pričela v prihodnjih dneh. Čisto po občutku.
Kaj naj napišem na koncu? Mogoče to, da živimo kot v znanstveni fantastiki, v nekem futurističnem filmu. Ki pa je žal resničen.
Namenoma ne bom pisala nič o ukrepih. Politikih. Razdvojenosti ljudi. Egoizmu. Izkrivljenih vrednotah. Pokvarjenosti. Kompasu.
In ne morem mimo misli, da se je ob vsem tem COVID enostavno moral zgoditi. Mogoče ima zemlja enostavno dovolj nas, uši.
Kljub vsemu ostajam pozitivna, čeprav ne na Covid. Veste, vse je točno tako, kot si zaslužimo. In posledično bo vse točno tako, kot mora biti.
Če ste si kot tekač zadali dva glavna cilja v letu, enega morda v prvi polovici in drugega v drugi polovici leta, je to skupaj dva dni. Samo dva dneva “X”, ne glede na vrsto leta. Ali je prestopno ali ne. Ni važno. In kar 363 oz. 364 dni možnosti, da gre kaj narobe. Skoraj 100% možnost, da gre lahko naš nastop po zlu oz. da ne bo maksimalen oz., da bo zanič! In še huje: skoraj 100% verjetnost, da vašega nastopa sploh ne bo!
Sploh ni potreben cel dan, včasih je dovolj ura, minuta ali celo stotinka sekunde in je tu bolezen, poškodba in prisilni počitek. Zaradi naše krivde ali pa tudi ne. Sranje nikoli ne čaka! Razen v smislu slabe prebave. Žal. Itak.
Saj ni res, pa je …
Stati po 364 ali 363 dneh na startu želene tekme je praktično čudež. Vino namesto vode! Sreča! Evforija!
Postaviti se zdrav na start maratona … pa saj ste že zmagali! Skoraj! Se vidite… tam naprej, čez 42195 metrov tečete v cilj. In ne želite si vina namesto vode. Ne sedaj! Mogoče le kakšen požirek piva… na stojnici pri Mravljetu.
Photo by Snapwire on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
In če je ciljna dirka maraton je pred nami dobrih 42 kilometrov, ko se lahko zgodi marsikaj. Velikansko različnih zadev in situacij, na katere kljub še tako skrbnemu treningu in pripravam, nimamo vpliva. Pa naj bo to vreme, obutev, krema, vnetje oči, otiščanci, prebava, promet, zobobol, sotekači, mušica v očeh ali grlu, rob tekaškega dresa, spregledana luknja v nogavici ali asfaltu, kamen ob poti, pes ob cesti, črna mačka v izložbi, podivjan navijač, rolkar, kolesar brez kolesa, vonj zažgane čebule iz bližnje hiše…
Priteči v cilj maratona je spet neke vrste čudež. Hoja po vodi ali celo novo rojstvo. Za marsikoga! Sreča! Navdušenje. Zmaga!
Dva tedna do maratona…
Počutje odlično. Treningi opravljeni. Zadnji dolgi tek uspešno pretečen. Manjka le še zoževanje, skrb za prehrano, opremo. Skrb za glavo. Vizualizacija. Zadnje priprave kot češnjica na tortici maratonskih priprav. Občutek, da ne more iti nič več narobe. Prav nič.
Napaka!
Vse gre lahko narobe. Ali bolje: skoraj vse! Potrebujete le malce smole. Biti na nepravem mestu ob nepravem času. Lahko jo srečate in gre mimo vas. Brez škode. Neopazno. Lahko pa se vas dotakne. Čisto malo. Bežno. Žal je hitro dovolj. Preveč! Mali, majceni, nevidni … Nekje prežijo na vas. V dvigalu, trgovini, na cesti, kjerkoli.
Hop! Zagrabi vas in ne spusti. Zažre se v vas in noče stran. Pa čeprav morda sploh ne veste več kaj je to vročina, povišana temperatura… hja, kmalu vam je spet kristalno jasno.
In sedaj se je tej druščini pridružil še hudobec COVID-19. Le kako nas je našel?
Ste se trkali po prsih, kako pa vi res nikoli ne zbolite? “Ko začutim, da nekaj ni v redu, obujem superge in grem tečt. Med tekom se prepotim in skurim vse viruse in bacile!” Ste pozabili potrkati na les? Kako ste lahko pozabili!?!?
Ali pa ste se tistega deževnega četrtka pustili pregovoriti in kljub temu, da je bil v vas “ta občutek”, niste skočili v superge, niste odtekli planirane razdalje in niste pokurili virusov in bacilov, ki so se spravili na vas!? Gospa Lenoba s kolegico Nedoslednostjo vam bo sedaj dala vetra! In vi se boste v postelji prenažrli zarečenega kruha.
Bolezen vas pokori, spravi na tla, v posteljo, pod odejo. Ena ne zadostuje. Dve odeji, dve blazini pa vas še kar tresete. Telo vam hoče sežgati, gorite … nemočno ležite, kar tako. Skorajda v hipu. Kot največji neodporni revček!
Ugotavljate, da ni kriv le naporen teden, polna luna ali mlaj. Ali morda slab dan … ne ! Nekaj drugega je. Skuša vam sežgati možgane, raznesti glavo … obnemoglo ležite nesposobni se zvleči iz postelje do wc-ja. V glavi doni in razbija. Toplomer bo razneslo! Stopil se bo…
Photo by Pixabay on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
Vi, naivnež, se pa še kar tolažite: “Dan, dva, pa bo vse v redu. Še vedno je bilo. Vročina bo izginila. Morda je le zastrupitev s hrano”.
Ha, ha! Kakšna neumnost! Naivnost! Ni zastrupitev s hrano. To je napad! Napad na vaše zdravje! Prava invazija! Bolezen ne popušča. Četrti dan še ravno tako intenzivno kot prvi. Poleg vsega se vas loti še kašelj. Kašljate pa kot star, skurjen mornar. Priznajte si! Bolezen. Zboleli ste. Celo vi…
Vročina ne pada…
Peti dan je jasno. To ni le nekaj prehodnega. Tu bodo ostale posledice. Nore bolečine v mišicah, sklepih in hrbtenici… samo zaradi ležanja v postelji? Ne.
Prav potihoma se vas loteva panika. Virus lahko povzroči marsikaj. Prebudi kakšno drugo že dolgo dremajočo bolezen v vas katero ravno s tekom držite na vajetih. Kaj če…. Pridno ležite in počivate. Pijete čaj. Si merite vročino. Mižite – skoraj na silo! Hektolitri popitega čaja ne pomagajo. Tone preznojenih pižam in posteljnine prav tako ne. Po dobrem tednu, če imate srečo, stojite na trhlih nog, brez moči in energije. Izprani in še vedno kašljajoči! Poraženi. In na prisilnem počitku.
Photo by Laker on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
Kaj lahko naredi tekač? Je sploh še kakšna rešitev ?
Vedno je rešitev: “Prodaj startnino”. Potem pa v jok in na drevo…
Startnina prodana…
Sedaj je pomembno le še temeljito okrevanje, ostalo ni važno. Tudi to ne, koliko dni še manjka do maratona. Nič več. O tem naj sedaj razmišljajo drugi. Tečemo namreč za zdravje! Za dobro počutje. Zato zdravja zaradi teka nikoli ne žrtvujte. Niti malo. Ni vredno.
Tekli boste kasneje, na kakšni drugi tekmi ali pa celo na tej, a neko drugo leto! Tekme sploh niso važne! Tekem je kot gob po dežju. Takšnih in drugačnih. Boljših in slabših. Nepomembne so. Pomembni ste le vi. Samo vi! Vi in vaši najdražji.
Z zdravjem je vse mogoče, brez zdravja pa prav nič. Zato se nikar ne jezite! Konec koncev se vse zgodi z razlogom. Počakajte na razjasnitev …
Dodatek: VSAKA PODROBNOST S KORONCO JE ZGOLJ NAKLJUČNA.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Spet nabiram kilometre. Sem v fazi izpred dvajsetih let, ko se mi je zdelo preteči sedemnajst kilometrov grozno daleč. No. Prosim. Prejšnji teden osemnajst, kar spada pod daljinca. In ker tokrat ne bom pretiravala in prehitevala dogodkov sledi naslednji daljinec, ki bo dolg približno 20 kilometrov, prihodnji teden. Pretiravanje za tekača po 50+ ne samo, da ni v modi, tudi pametno ni.
Danes pa moram resno premisliti in narediti plan glede moke za potico in predvsem bi bilo pametno narediti kaj z mojo hitrostjo. Tekaško. Ki je daleč od tega. Ampak po vseh tekaških zakonitostih potrebujem moč. Torej danes naredim 200-metrske intervalčke v klanec, šest ponovitev in spečem potico. Dovolj bo za začetek.
Ogrevanje je ravno pravšnja dolžina, da pritečem do želenega hribčka. Malce nostalgično pomislim na starega Garmina, revež je crknil v vodi. Imel je več funkcij, ampak vse je v glavi. Pred klancem se umirim, zadiham in pričnem teči sprva počasi in nato vedno hitreje v hrib. No, vsaj trudila sem se, da bi šla vedno hitreje v hrib. V resnici je zadeva izgledala podobno, kot bi z avtom v leru pritiskal na gas. Veliko hrupa in nič efekta. Hropla in puhala ter pihala sem proti koncu klanca, kjer me je odrešila ravnina.
Uf! Jajc. Pogledam okoli, pogledam za seboj, nikjer nikogar in grdo pljunem tisto čudno sluzasto belo slino. Saj veste. Nabere se od napora. Upam, da mi kakšen vladni uslužbenec ne bo napisal kazni.
Če med slino plavajo “Koronce” jim itak ne bo luštno. Spekle se bodo na vročem asfaltu, packe!
Sproščujoče stečem nazaj dol po bregu, utrip umirim, nadiham se. In ponovim še petkrat. Vsakič je bilo lažje. Rada bi verjela, da zato, ker se tako hitro izboljšujem pod pretvezo “mišice imajo spomin”. Vendar se imam na sumu, da predvsem zato, ker sem se vsako naslednjo ponovitev premalo borila, trudila. Ampak res nisem mogla dihat. Verjetno še vedno kaj cveti.
Cveti. Celo leto kaj cveti. Če ne drugega pa prah pod posteljo.
V bistvu sem grozna. Med zadnjo ponovitvijo se zalotim, kako mi iz malih možganov v zavest polzi trapasta misel, da med “korona situacijo” ni pametno preveč izmučiti svoje telo. Ker telo potrebuje moč za boj proti morebitnemu virusu. Hudobcu Covidu-19. Traparija! Kako pa naj drugače telo pridobi moč in imunsko odpornost kot z gibanjem na svežem zraku?
Prav vesela sem, kot je šest ponovitev konec. Prihodnjič jih naredim osem.
Glavni trening je za menoj, jaz pa malce v precepu po kateri poti proti domu. Ob avtocesti me moti hrup, po asfaltu me moti asfalt in korak me kar odnese proti gozdu gor v hrib. Sicer se že rahlo mrači ampak saj nimam daleč. To bo tak prijeten gozdno mehkoben in podplatom prijazen iztek.
Kadar človek teče v hrib ima precej zožen pogled na okolico. Na glavi imam še kapo s šiltom, ki stvar še poslabša. Prši namreč malček izpod neba. Zelenje se je od zadnjič tako razbohotilo, da je resnično temno v gozdu. Idealno za poleti, ko bo vročina.
Gozdna potka je blatna, drevesne korenine grdo drsijo in čof skočim še v blatno lužo s čimer moje skoraj nove superge grdo spremenijo barvo. Iz sivo roza so se spremenile v barvo čokoladno lešnikove file za potico.
Občasno prav obožujem sproščeni tek, ko tečeš kar tako, brez začrtane trase, tempa. Tam naprej se nekaj sveti, zavijem iz poti ven in pritečem na trato, ki jo prepoznam iz čisto druge perspektive.
Vrnem se na pot in tečem gor, proti vrhu. Kdo bi si mislil, da imam praktično pred nosom tak perfekten poligon? Ustavim se pred velikanskim blatom. Izgleda kot živo blato in skušam ugotoviti kje bi ga bilo najbolj pametno preskočiti ali zaobiti.
Nenadoma od zadaj iz svoje desne strani zaslišim čuden trušče, topot. Otrpnem in obstanem. Takrat izza grmovja zagledam ogromno glavo. Rjavo glavo. Ta glava potuje z velikansko hitrostjo na ogromnem trupu. Zdivja mimo mene. S kančkom očesa me ošvrkne. Zmrznem. Skoraj se pokakam.
Nisem videla še take živali. Brez skrbi, medveda bi spoznala. Ampak ni bil, ker medved nima kopit. To bitje pa je prikopitljalo in strašno hitro tudi odkopitljalo na kopitih.
Žival je izgledala kot gromozansko velik gams brez rogovja. In sivo temno rjave barve. Z rahlo sivimi zaplatami. Se komu sanja kaj bi to lahko bilo? Srn in srnjakov je v tem gozdu ogromno. Ampak kako bi kozorog in to brez rogov zašel v gozd nad Podutikom, točneje malo pod Klobukom ali Straškim vrhom? Ne vem. Res ne vem.
Ne, ne. Ni bila ta. Slika je zgolj simbolična 😉
Kakorkoli. Stečem. Hitreje stečem kar za njim, ki ga nikjer več ni. Priznam, da sem se ustrašila ampak strah je zamenjalo navdušenje.
Kako lepo, kako super, joj, kaj sem videla!
Tečem naprej gor, držati se moram desno, da me ne ulovi noč. Pot se razširi in že tečem ob potočku, ki je precej poln mimo našega “zvončkastega” področja in naprej po poti nad kmetijo nazaj v gozd.
Vidljivost je slaba, pomembna je varnost, zato tečem kar po lužah in kmalu se spet prikaže prvotna barva mojih superg. Tečem precej hitro. Za vsak slučaj. Da me ne ulovi tisti skrivnostni kopitljavec.
Še spust po klančku navzdol proti naselju, proti asfaltni cesti, kjer stečem s tako lahkoto, kot bi danes sploh še ne tekla. Pa še občutek varnosti me prevzame.
Sedaj vem. Najbolje, da jutri kupim drugo moko in se potrudim, da spečem še eno potico, ki bo vsaj približno bolj mehka. Tisto “poleno”, ki mi ga je uspelo speči iz mešanice ržene in polnozrnate pirine moke prav gotovo ne bo navdušilo sobotnih gostov na rojstnodnevnem pikniku.
Ampak – kaj naj naredim s torto? Mogoče izvem jutri na tempo teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Štartala sem kar od doma naprej proti hribu. Včasih sem tja gor hodila, danes pa le na tistih najbolj strmih odsekih. Gozd. Gozdne potke. Lepo je. Mehka podlaga. Prav uživam.
Na PST me zadnja leta ne vleče, preveč je gneče. V teh pandemijskih časih pa še toliko manj. Ukrepi o omejevanju druženja se me tukaj ne dotaknejo. Od nekdaj rada tečem sama ali v družbi meni posebno ljubih oseb.
Sprva je breg kar strm ampak skušam vztrajati do markirane tekaške poti, kjer se tudi prične položnejša pot. Včasih smo hodili do vrha, se tam ogreli in stekli. Tekla sem zadnja in nikakor si nisem mogla zapomniti poti. Strašno zakomplicirano se mi je zdelo in vse potke so bile videti enake. Še danes se včasih izgubim.
Lepo je teči v tem zelenju, svetlo zeleno listje, zelena podrast, ozka pot. Kar kičasto je.
V tistem se zavem, da tečem povsem normalno. Nič me ne boli. Tudi odrivam se pravilno, prsti sodelujejo. Tečem okoli Klobuka nad Podutikom. Ne srečam skoraj nikogar. Prav čarobno je!
Pa vendar je več ljudi kot navadno. Ko jih zaslišim, stečem na prvo potko stran od njih, naj ostane tako, da bom sama. Kot nekoč, v času brez korone. Pa še vladnemu dekretu bom ugodila.
Tečem po Fricovih stopinjah. Tu je tekel s svojimi prijatelji, treniral za tek trojk ali pa so tekli kar tako iz čistega veselja.
Čudni časi so. Kot bi se znašli v znanstveno fantastičnem filmu. Nevaren virus, smrtonosna bolezen. Vendar je videti, da je Sloveniji uspelo preprečiti najstrašnejši scenarij, ki se je odvijal v Italiji kjer je umrlo na stotine ljudi vsak dan. Lahko smo zadovoljni.
Sem pri oznaki, kjer so fantje zavili navzgor v klanec na Straški vrh (mislim, da takrat sploh niso vedeli, da tečejo nanj) jaz pa danes, kot največkrat tudi že takrat, tečem naprej, navzdol in potem navzgor v desno in obkrožim vrh Klobuka. Spominjam se dela poti, ki se rahlo dviguje in kako težko mi je bilo to včasih preteči. Tudi danes je bil vzpon, ampak mi je kar šlo, nisem se mučila tako zelo kot včasih. Tečem mimo Lovske koče navzdol in v desno. Ozek, strmo vsekan kolovoz, rekla sem mu “ror”, kjer sem izvedla svoj nepozabni levlji skok s pristankom na kolenih in kasnejši ožji del, kjer smo se navadno srečali s konji. Danes jih ni.
Ne vem kaj se je zgodilo s konji kot ne vem, kaj se točno dogaja nam. Zdi se, kot bi vse to ne moglo biti res. Si je nekdo vse skupaj izmislil in nas potegnil za nos? Ampak dejstvo je, da smo v nekakšni vojni z virusom. Dejstvo je, da imamo vojne dobičkarje. Male in velike. Vedno so bili in vedno bodo. Povsem nesprejemljivo pa je, kadar so te osebe izvoljene s strani ljudstva in da na račun tega istega ljudstva in svoje države, kateri so prisegli lojalnost, izkoriščajo izredne razmere, da nasitijo svoj primitivni pohlep po denarju, moči, oblasti. In to celo v tako zelo resni situaciji kot je pandemija in so na kocki življenja državljanov.
Kot hijene.
Kmalu sledi ovinek močno v levo in že tečem navzdol proti travniku. Včasih na moji levi ni bilo mlake. Spremenilo se je. Zdi se, da le to. V resnici se je spremenilo veliko več. In še več se bo.
Lepo je teči ob obronku gozda, opazovati drevje, travo, naravo. Pazim na svoj tekaški korak in sem presrečna, ker tečem kot včasih. Sploh ne čutim tistih treh vijakov v nogi. Že sem pri Piknik placu in tečem ob potočku najprej navzgor, ga preskočim ter ob njem spet nazaj vse do jase, kjer rastejo zvončki. Hčerki sta jih tu velikokrat nabirali s staro mamo. Celo morje jih je. In žafrana.
Sledim rdeči markaciji , preverjam traso, določeni deli so nespremenjeni in drugi povsem neprepoznavni. Ampak iz superg se vse vidi drugače. Najdem pot, tečem po čarobni gozdni poti, v senci, nad kmetijo. Kar prekmalu moram odviti ven na sonce, na travnik in po potki nazaj na cesto. Ampak saj imam samo še 500 metrov do doma.
Pred hišo se ustavim tako zelo zadovoljna. Lep tek je za menoj. Konjev sicer ni bilo, ampak tudi hijen ni bilo videti. Pa še dobro mi je šlo. Teki po Šentviškem hribu so se mi očitno obrestovali. Lažje spet tečem in čutim spet malček tiste tekaške moči.
Vem, da bo vse v redu. Vseeno bom zvečer pogledala dnevnik. Zgodb in teorij zarote je toliko, da je že smešno. In če so že konji pobegnili, še vedno lahko sedem na kolo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Včasih, ampak res samo včasih se mi še zgodi, da se mi enostavno ne ljubi obuti superg. Predvsem pozimi, ko so krajši dnevi. Vlaga, mraz, megla. Luže, plundra. Mokre superge. Na pol zmrznjen obraz. In težja tekaška oblačila. Zaprte pipe na pokopališčih ter vodnjakih. Klavrno. Človeka resnično mine.
Okoli ničle in gosta, temno siva megla. Tako je bilo zunaj, tisto nedeljo. Ko se mi ni in ni dalo. Nikamor.
Da sem premaknila rit se imam zahvaliti izključno svojemu zavedanju, kako klavrn občutek bi šele imela, če bi obsedela notri, na toplem. Navkljub obljubi, ki sem si jo dala. Da tisto nedeljo odtečem en daljši tek. Ne glede na vreme. Ta nedelja je bila namreč edina opcija za izvedbo daljšega teka.
Prežemal me je že znan, slab občutek, ki ga imamo tekači po daljši odsotnosti gibanja v naravi. Okornost, nekakšna napihnjenost v telesu ter zabuhlost v glavi. Tisti čuden pritisk zadaj za očmi. Ki se še stopnjuje ob vsakodnevnem stresu. Izrazi pa se skozi neko nejasno tečnobo in nezavedno sitnarjenje. Kar tako. Navadno čisto brez veze.
Čudovito je, če imaš ob sebi človeka, ki to v tebi prepozna. In te ob tvoji neodločnosti in izmikanju skoku v superge na pravi način podpre. In to tako, da greš. Da ne podležeš lastnim izgovorom.
Ob vsem tem sem tisto mrkobno nedeljo nekako navlekla nase tekaške cunje. Vse možne zadeve vključno s toplejšimi nogavicami. Rokavice, trak za ušesa in kapo s šiltom. Ker ves čas nekaj leti in pada iz megle. Najraje bi si nadela še smučarska očala, ker po dolgem teku navadno dobim otečene , zabuhle oči. Od mraza. Tudi tiste malo večje za plavanje bi bile mogoče dobre. Ali pa kar potapljaška maska…
Vodo bi skoraj morala vzeti s seboj. A sem se v tisti svoji sitnobi odločila, da ne. Ne vem, zakaj. Ker je ozračje že dovolj vlažno? Ali pa bom med tekom lovila redke kapljice iz dreves ter razpršenost vlage v megli? Dehidrirati sredi Ljubljane bi bilo pa tudi skrajno nenavadno. Vedno lahko tekač zavije v kakšno gostišče, bar ali bife ter spije vodo. Če ni ravno pandemije.
Tekaški ceremonijal se nadaljuje s supergami. Obuvam tiste zoprne, zimske. Težke, trde. Ampak edine primerne za vlažno tekaško podlago. Tekla bom po blatu, lužah, plundri in deloma mokrem asfaltu.
Kolebam še med vrati… ali ne bi šla kar nazaj?
Ampak , ko so superge enkrat na nogah – kdo se bo sedaj sezuval in ponovno preoblačil? Kot kakšna velezguba?
Stojim na cesti. Podobna kupu nesreče. Nikjer nikogar. Samo jaz in sivina. Nebo podobno tlem na katerih stojim. Se postavim na glavo?
Prisilim se v ogrevanje. Nekaj poskakujem, naredim malo klavrnih vaj. Odločim se, da se bom ogrela s počasnim tekom. Imam čas …
Stečem … ali bolje … porivam se naprej. Leva noga, desna noga, leva noga, desna noga… Oh, kakšen napor!
Odtekla bom dobrih dvajset kilometrov.
Dolga bo … ampak vse mine. Tudi teh dvajset bo. Tečem na silo … nato samo še tečem. Preskakujem luže, preko polja vlečem noge iz blata. Ponovno preskakujem luže in že sem na PST. Pot spominov je prazna. Siva. Meglena. V daljavi je opaziti redkega sprehajalca.
Tečem. Tečem počasi, tečem vztrajno. Avtomatično. Direktno preko luže… superge odrešim blata, a stopala so zaenkrat še dokaj suha.
Teža in neudobje superg sta s tem upravičena.
Včasih preteče nekaj kilometrov, da se telo navadi, psiha pa vda v usodo. Včasih se prične tekaška uživancija malo kasneje.
Tudi moja se je. Tam nekje po desetem kilometru, ko sem pretekla dobro polovico svojega načrtovanega treninga, je postal tek užitek. Glava lahka, noge poskočnejše. Dober občutek.
Opazim celo, da je postala megla svetlejša. Na poti je opaziti tudi več sprehajalcev. Ter sem ter tja kakšen tekač. Redek.
Ni čudno, si mislim. In sem vesela, da sama tečem. Jaz tečem. Kljub nešteto izgovorom, ki sem si jih izmislila.
Skušam teči zavestno. Malce hitreje kot prve kilometre. Bolj pokonci. Zdi se mi, da mi gre dobro. Padla sem notri. Celo več! Zazdi se mi, da prav lepo tečem. Postanem kar nekako prevzetna, malo važna. Kot bi mi stopilo v glavo, češ, ker sem pretekla že nekaj maratonov in še več polmaratonov in krajših tekov ter nešteto uživaških tekov po gozdu, za Savo in celo po mestu, pa znam. Teči. Znam teči pravilno. Ti kilometri se morajo nekje poznati, kajne?
Takrat zaslišim nekaj za seboj.
Siva megla postane spet gostejša, poloti se me spet nekakšna tesnoba. In hrup za menoj vedno bolj izrazit.
Kot bi nekdo vlekel železno kuglo, verigo, morda gorjačo.
Postane me strah. Nevede malce pospešim. V tej megli se nič ne vidi. Nobenega problema nimam več s tekom. Nič me ne moti. Še megla ne.
Hrup neznanega izvora pa, kot da je pritrjen na moja stopala.
Hrup je izrazitejši. Kot bi se kugla, veriga ali morda celo gorjača, vlekla za menoj. Vedno hitreje.
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Postaja zlovešče.
Hrup imam čisto za seboj. A pazi! Hrup me skuša prehiteti? Po levi.
Skušam ostati mirna, enakomerno tečem naprej in skrivaj poškilim na levo, kaj to je…
Zagledam tipa, ki teče. Nenavadnega. Za moje pojme nenavadnega. Za tisto okolje. Tisto meglo. Za tek v megli, pozimi. Po blatu, lužah, ostankih snega.
Tip teče mimo mene. Deluje grozno! Oblečen v sprehajalca. Kavbojke, trendovski čevlji, usnjena jakna z žepi polnimi kovencev, ključev, dolg redek čop mu plapola kot zastava. Ne, ni bil Vid iz TV.
Prehiti me pravilno po levi in zavije nazaj na desno stran poti, direktno pred mano. Pred moj nos! Kot bi se mu zmešalo.
Popolnoma sem pozabila na svojo tekaško melanhonijo, lenobo!
Konkretno sem morala »zabremzati superge«, ker bi tipčka dobesedno pohodila.
To mi res ni všeč.
Na cesti sovražim izsiljevanje. Ko nekdo izsili prednost. In sploh sovražim prehitevanje. Ko te nekdo prehiti in nato zapelje pred tebe in pelje naprej POČASNEJE!
To je resnično nevarno za kakšno prometno nesrečo.
Tisto nedeljo sem imela srečo. Očitno tekaško izsiljevanje se ni tragično končalo s pohojenimi supergami, poškodbo ahilove tetive ali kakšnim padcem. Ne! Ker sem upočasnila superge.
Upočasnila sem superge ampak hitrost teka mi ni odgovarjala. Pa čeprav je bil tempo še vedno hitrejši kot do tistega trenutka, se mi je enostavno za malo zdelo, da bom sedaj tekla za »tem tipom v ta kmašni obleki«. Prevzetnost!
Zavijem levo in ga prehitim. Tečem dovolj dolgo po levi strani in se počasi vrnem na desno stran poti, pred tekača. Tako se pravilno prehiteva!
Pazim na tempo. Zadovoljna, da sem mu pokazala. Temu sprehajalcu! Nekaj minut je vse v redu a potem spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Sedaj vem, da za menoj ni kakšne grozeče verige, kugle ali gorjače. Za menoj je tisti model s čopom. Tip, ki misli, da je tekač. Kdo je že dejal: ne sodi, da ti ne bo sojeno?
Hrup je spet vedno bliže. Skušam teči enakomerno. Ne želim pospeševati. Konec koncev imam do doma še kakšnih sedem kilometrov. Ne želim jih prepešačiti. Če sem odšla na tek.
Zgodba se ponovi. Tip me prehiti po levi ter se mi parkira spet direktno pred nos.
Sedaj sem pa resnično jezna.
Najraje bi mu kakšno rekla v stilu:«Ej, pazi! Štor! Ne nastavljaj se mi pred nos!«
Pa sem se zadržala. Mislim, da predvsem zato, ker sem bila že preveč zadihana.
Ampak, očitno se me je polotila nekakšna »tekaška važnost ali prevzetnost« . Povsem neupravičeno, ker res nisem kakšen poseben tekaški biser! Odločno sem tipa še enkrat prehitela. Kaj se pa gre!
Tokrat sem v hitrejšem tempu tekla dlje, da ga pustim za seboj. Dovolj daleč za seboj! Da bom imela že enkrat mir!
Slab kilometer sem ves čas skrivoma prisluškovala, kdaj spet zaslišim tisti:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Mir sem imela dobrih pet minut. Ravno toliko, da sem si oddahnila, misleč: »Tip je crknil, pregorel … he he!« Končno sem si malo odpočila in tekla v normalnem tempu naprej.
Resno sem pričela razmišljati, da bi zavila v gostišče ob poti na kozarec vode. Tole me je malo zdelalo.
Ko spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
In vedno hitreje, vedno bliže:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
V glavi se mi je kar bliskalo, vedela sem, kristalno jasno mi je bilo, da se ne smem sprovocirati. Tekač na dolge proge se ne sme pustiti sprovocirati sotekačem in ostalim izzivalcem. Ne na tekmi, ne na treningu! Teči mora po svojih zmožnostih, po svojem planu. Po pameti!
Odločim se, da bom zrela in pametna… ko me dohiti in že prehiteva po levi strani. Ob meni je.
Možgani mi v trenutku blokirajo, zdrava pamet odpove. Noge se pričnejo vrteti hitreje. Odločim se, da grem na »izčrpavanje nasprotnika«.
Gotovo poznate to tekaško taktiko. Oceniš nasprotnika koliko časa bo zmožen teči v tvojem tempu, nato ga izčrpavaš na ocenjeni hitrosti ter na koncu elegantno prehitiš in pustiš za seboj. Pogoj pri tej taktiki je, da si vsaj približno tako dober kot nasprotnik.
Iz strani ocenim nasprotnika, da je načet. Jaz tudi. Torej bo boj. Razum mi skuša dopovedati, naj vendar ne bom otročja in bedasta. Pa spodim glas iz glave, češ, pa kaj! Tale me že ne bo prehitel.
Tempo je konkreten. Postaja vedno hujši. Izčrpavanje nasprotnika noče delovati tako kot bi si želela. Tečeva z ramo ob rami. Sprehajalec v kavbojkah, trendi čeveljcih in usnjeni šklepetajoči jakni s poskakujočim čopom las na glavi ter jaz, v popolni tekaški bojni opremi, v tekaških supergah, hlačah, nogavicah, tečeva in se boriva.
Tip pospeši in se ga držim. Drviva vsaj dobrih petsto metrov, tip ne popušča. Rahlo pospešim in se sprašujem, ali sploh lahko tečem hitreje. Tečeva. Tip sprva rahlo popusti vendar hitro pride k sebi. Še huje! Skuša me prehiteti. Teče že malce pred mano!
Besna sem! Kaj je zdaj to! Ne bo me prehitel! Napnem vse moči in tečem ob njem! Šprintam! Nič več ne gledam kam stopam. Vseeno mi je za luže, plundro, blato! Maham z rokami, se odrivam na vso moč, hropeva pa oba kot stara parna lokomotiva. Če bi prišel kdo nasproti bi ga verjetno kar pregazila.
Boj se nadaljuje, svojo hitrost naženem do skrajnosti, hitreje ne gre … jezi me, ampak ne gre! Noge in kolki, kot bi bili zarjaveli. Sploh se nočejo vrteti in premikati hitreje!
Nato se zgodi nekaj neverjetnega!
Tip dobesedno eksplodira!
Odnese ga dva metra naprej, me prehiti in teče, dvigne obe roki kot zmagovalec in nato, kako nenavadno, zavije levo ob pot in se… ustavi !
Besna sem bila kot ris. Najraje bi se ustavila in mu povedala, da je – no, saj veste kaj, in da je to moj petnajsti kilometer, njegov pa maksimalno drugi! In naj se gre solit! Lahko bi se poškodovala, ker sem pretiravala! Teči bi morala počasi. Kako bom sploh še prišla do doma? Po vseh štirih?
Odločim se za drugo taktiko. Delam se kot da ni nič in lepo naprej tečem. Tip še vedno krili z rokami v zraku kot zmagovalec in mi zmagovalno maha. Zaploskam mu in nato z roko pokažem naprej v smeri PST in skozi na silo raztegnjene ustnice v “kvazi nasmeh” zavpijem:«Bravo! Ampak cilj je na Bajerju!« in tečem dalje. Za trenutek opazim začudenje …
Tečem dalje in molim, da pridem hitro do nesrečnega ovinka, da se me ne bo videlo. V tem tempu me bo namreč pobralo.
Zadnjih pet kilometrov pretečem sprva jezna, nato hehetajoča se in na smrt žejna. V skrajno počasnem tempu ob katerem čutim čisto vse mišice.
Ne morem se načuditi lastni neumnosti, kako sem se pustila sprovocirati. In kako neumna sem še v resnici. Ker tip ni bil obut v superge in ker ni tekel v bolj všečni tekaški tehniki sem si naduto predstavljala, da pač ne more biti hitrejši. On pa ni tekač. Ne more teči hitreje od mene. Prav mi je bilo!
Včasih za sebe mislimo, da smo drugačni, boljši. Ugotovila sem, da obsojam. Sodim ljudi po zunanjosti. Izgledu. Neznanec mi je dobesedno šel na živce, ker je tekel normalno oblečen. Pa kaj mi je za božjo voljo? Saj sem to še sama pred kratkim počela! Še bolj mi je šel na živce, ker me je prehitel! Mogoče sem šla tudi jaz njemu na živce iz podobnega vzroka. Ker sem bila v popolni tekaški bojni opremi. On pa je z mano opravil, tako na ena, dva, tri, v »ta kmašnih čevljih«.
Nadutost je grda lastnost. Mar mislim, da je moja tekaška tehnika pravilna, lepa? Mislite tako vi za svojo? Pred leti sem si ogledala posnetek lastnega teka. Bil je milo rečeno: grozen. In kje piše, da danes tečem lepše? Pravilneje?
Sicer pa, čisto odkrito! Mislim, da je vsa ta tekaška filozofija in pametovanje okoli tehnike teka, treningov, opreme in ostalega napihnjena do milega konca! Večina teh stvari je puhlih, praznih, mehurčkastih. Le nekaj je tistih resničnih. Znanih od nekdaj. Položenih v naš praspomin. Instinkt! Sedmi ali osmi čut!
Včasih sem tekla drugače. Ne vem več kako, ampak gotovo drugače. Vsi ti teki, treningi, prebrana literatura je gotovo pustila posledice. Nekatere dobre, druge slabe in večinoma – v to sem prepričana – nepomembne.
Tekač je v svojem bistvu skromen. In ne nadut. In ne prevzeten. Pameten tekač ne sodi po izgledu, zunanjosti. Pameten tekač se briga zase. Za druge se briga le toliko, da jim pomaga. Če lahko in če zna. Takšna bi bila rada. In malo hitrejša…
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 