Biti zdrav je največja vrednota. Starejši kot si, bolj se tega zavedaš. Človeško telo se z leti izrablja, peša. Če ga primerjamo z avtomobilom, starejši kot je, več težav imamo z njim. In prav tako je z našim telesom.
Veliko lahko storimo sami predvsem z zdravim načinom življenja. Z gibanjem, zdravim prehranjevanjem, učinkovitim obvladovanjem stresa.
Pa skočimo v tekaško telo. In ker vsako telo, tudi tekaško, držijo predvsem noge, se osredotočimo nanje. In ker teža celotnega telesa pritiska na tla preko podplatov, poglejmo torej podrobneje: tekaška stopala.
Pisala sem že o tegobah vsakega resnejšega tekača kot so žulji, otiščanci, izguba nohtov. To so sicer neprijetne zadeve vendar jih v relativno kratkem času lahko uspešno saniramo.
Danes pa bom pisala o tegobi, ki pesti veliko ljudi, ne le tekače. To je izkrivljen nožni palec, t.i. Hallux Valgus.
Pri ženskah se pojavi trikrat pogosteje kot pri moških. Večinoma razmeroma počasi napreduje.
Sama sem rahlo ukrivljenost palca opazila kmalu po dvajsetem letu svoje starosti. Pri štiridesetih pa je zadeva postajala moteča predvsem v estetskem smislu. Čez naslednjih deset let je zadeva postala boleča. Vse športne aktivnost pri katerih potrebuješ stabilnejše čevlje so postajale vedno bolj mučne. Pohodništvo, smuka, tek. Skušala sem si pomagati z masažo, opornicami, raznimi pripomočki, vajami. Vse le stran vržen denar.
In kakšno je torej življenje s to nadlogo?
Predvsem bolj boleče. Kvaliteta življenja se močno poslabša. Že navadna hoja lahko predstavlja problem. Hoditi normalno ni več mogoče, da o nakupu čevljev sploh ne govorim.
Zaradi bolečin estetika na vsem lepem sploh ni več pomembna. Črni nohti zaradi vsakoletnega maratona in prsti brez nohtov tudi ne. Človek bi dal vse, da bi le lahko nemoteno hodil in tekel.
Leta 2017 sem pretekla svoj zadnji maraton, katerega so spremljale hude bolečine v levi nogi zaradi ukrivljenega palca. V cilju sem se zavedala, da tako ne bo šlo več.
Odločila sem se za operacijo.
Na prvi sliki lahko vidite nogo pred operacijo in na drugi po operaciji v bolnišnici. Tretja slika prikazuje nogo tri mesece po operaciji.
Operacijo sem opravila v marcu 2019 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Iskala sem najkrajši možen termin. Odločila sem se za klasično operacijo, čeprav je okrevanje po njej daljše.
Operacija je sicer rutinska – vendar konkretna. Bolečine prav tako. Pogled na operirano nogo dolgo časa ni bil prijeten in prav tako je bila bolečina dolgo prisotna.
Po operaciji HV je hoja praktično mesec dni nemogoča, ker so bolečine prehude. V nekaterih bolnišnicah zdravnik predpiše fizioterapijo že ob odpustu iz bolnišnice in vam s tem okrevanje konkretno skrajša. Sama nisem imela te sreče.
Po slabih dveh mesecih sem si jo predpisala sama. Šele nato je šlo počasi na bolje. Tri mesece po operaciji sem poskusila s tekom vendar ni šlo. Stopalo se je preveč razbolelo, zateklo, ni imelo smisla. Pol leta po operaciji sem poskušala s krajšimi teki. Tekla sem krajše razdalje, predvsem po gozdu, kjer je podlaga mehkejša. Zamenjala sem tip obutve in sicer od minimalno na maksimalno podložene tekaške copate.
Dve leti po operaciji sem končno lahko pretekla polmaraton, ki je potekal ves čas po asfaltu. To mi je dalo upanje, da morda lahko spet odtečem še kakšen maraton.
Žal so se mi po operaciji poslabšale ostale skeletne težave (bolečine v križu, hrbtenici, kolkih in kolenih). Sledile so številne fizioterapije po posameznih sklopih in danes praktično vsak dan delam vaje za hrbtenico, ramenski obroč, kolke…
Ampak lahko tečem. Upam, da bom letos lahko napisala, da sem končno spet lahko pretekla cel maraton.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Hitro se lahko zgodi. Prisilni tekaški počitek, namreč. Pisala bom o tistem, ki je posledica bolezni ali pa poškodbe.
Poznate ta občutek, ko nemočno gledaš skozi okno in jih povsod vidiš! Zjutraj, opoldan, zvečer. V soncu, megli, snegu, dežju. Zdi se, da vsi tečejo.
Tisti na prisilnem počitku pa koprneče vzdihujemo: “Kako lepo bi bilo steči… ven, na cesto!”
Vztrajnost imamo tekači nekako v genih: »Tako kot kilometrov enkrat zmanjka in slej ko prej zagledaš cilj, podobno kot ob likanju izgine velikanski kup perila in kot prehitro mine dopust in počitnice, bo minil tudi naš prisilni tekaški počitek.”
Medtem pa, namesto, da se smilimo samim sebi, izkoristimo čas počitka in razmislimo, zakaj je do bolezni ali poškodbe sploh prišlo.
Povprašajmo za nasvet zdravnika, pobrskajmo po tekaški literaturi, pozanimajmo se pri izkušenejših tekačih. Odvisno, kaj nas muči, boli, skrbi.
Karkoli že je, resnejša bolezen ali tekaška poškodba, počitek nas bo stal nekaj tekaške kondicije. Vendar to ni nič proti zdravju. To ni konec sveta. Verjamem namreč, da je vsaka stvar na tem svetu z razlogom in za nekaj dobra.
Telo nas je enostavno zaradi nekega vzroka vrglo v posteljo! Pof! Koliko smo imeli sami tu prstov zraven…. odkrito si priznajmo in se iz napak kaj naučimo. Napačna prehrana, premalo počitka, napačen trening? Preslabo poznavanje lastnih sposobnosti?
Z leti se nam to vedno pogosteje dogaja. Pred nekaj leti me je doletel tritedenski prisilni tekaški počitek. Gripa. Zoprna. Z visoko vročino. Odpovedati sem se morala maratonu. Nisem tekla, počivala sem. In premišljevala… zakaj se mi je to zgodilo. Kakšnega pametnega vzroka nisem našla, še najbolj verjetno se mi je zdelo, da sem imela premalo počitka. Tolažila sem se z upanjem, da se mi bodo istočasno pozdravile manjše tekaške poškodbe, izzvenela naj bi mi bolečina v križu, pa še pri zdravniku sem izvedela, da nisem slabokrvna. Podobno je bilo pozimi, ob prebolevanju korone.
In zadnjih nekaj let po mojih čudežnih tekaških padcih, operaciji, zastaranih poškodbah. Ja, z leti se vse prebudijo.
In kdaj spet nazaj v superge? Šele potem, ko smo popolnoma zdravi. Takrat se vrnemo k aktivnostim postopoma. Prisluhnimo si in vztrajajmo. Uspeh pride počasi. Kondicija pa tudi. Slednja hitreje kot bi si morda mislili.
Danes sem bila »on the road again«. Jaz in še mnogi drugi. Po treningu bolj utrujena kot običajno. Ampak neskončno odločena, da nadaljujem. Po pameti. Postopoma.
Tek po prisilnem tekaškem počitku Photo by Daniel Reche on Pexels.com
Upam, da ste bili tudi vsi tisti, ki svojih tekaških ciljev zaradi prisilnega tekaškega počitka niste uspeli realizirati, zdravi. In da veste, kako naprej.
Jaz vem!
Tečem naprej po planu, kjer sem prekinila. Prvih nekaj tekov previdno. Nato pa vedno močneje, odločneje. Brez izgovorov. In predvsem z veseljem. Saj veste. Tek se vedno “splača”.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Kot vsak pošten tekač ali tekačica vsake toliko časa tudi padem. Po tleh. Nekoč bom napisala “venček tekaških padcev”, ampak to še ne bo danes. Danes me bolj žuli kot boli nekaj drugega.
V petek sem tekla. Planiranih 8,5 km v zmernem tempu po tisočkrat pretečeni trasi, kjer praktično poznam skoraj vsak kamen. Lovila sem dan tam nekje na repu.
Moj najdražji mi reče: “Vzemi si lučko!”
“Ah, kaj mi bo lučka”, odgovorim. “Saj je še dan!”
Moj najdražji se še enkrat oglasi: “Pa vzemi mobitel!”
“Ah, kaj mi bo mobitel,” odgovorim. “Saj je polno ljudi!”
In sem šla. Kratko ogrevanje in počasen uvod v tek. Tam izven naselja ravno pri znaku omejitve 30 km/uro sem že v svojem drncu, ujeta v tek, vase, rešena v svobodo.
Pihlja, dan beži čez polje, mrak mu je tik za petami, jaz pa med obema. Razmišljam, da bom nazaj ravno še pravšnji čas, dovolj se bo še videlo.
Tečem mimo prve kmetije na moji desni strani, kjer občasno kupujem zelenjavo in božam mačkone, če ne tečem. Nato tečem v levo mimo potke, ki vodi v gozd in na mojo priljubljeno tekaško traso nad Podutikom. Nadaljujem mimo bivše asfaltne baze in previdno tečem po makadamu polnem nevarnih lukenj, ki jih je izdolbla deževnica, na most nad avtocesto. Previdno se spustim navzdol ter desno po kolovozu čez polje in že sem na PST.
Pot je dobro oskrbovana, morda še preveč. Posuta je z drobnim kamenjem, ki se mi pod nogami spodmika in malce otežuje tek. Pomislim, da je to toliko bolje zame saj bo tekaški traning zahtevnejši. Na tretjem kilometru stečem čez mostiček, kmalu prečkam cesto in tečem naprej proti četrtemu kilometru. Kmalu bom na polovici.
Razmišljam, kako lepo se držim začrtanega treninga in se prav veselim naslednjega, ko bom tekla dolgi tek, planiranih 16 km. Tekla bom po PST-ju proti Viču in ravno tam nekje pri Barjanski cesti se bom obrnila in tekla nazaj. Super bo. Tja bom skušala tako kot danes teči v zmernem tempu nazaj grede pa bom malce pospešila nikakor pa ne popustila. V primeru sile si bom prižgala svojo mantro “brez popuščanja”, pa bo šlo.
Veliko ljudi je, sprehajalcev ter precej psov. Spuščenih, nekateri na vrvici. Jaz in psi tečemo, ostali se sprehajajo.
Pridem do ovinka pred poljem do Biotehnične fakultete in previdno zavijem desno po PST do “prvih stopnic”, kjer je točka vrnitve oz. polovica treninga in kjer se bom obrnila.
Brezbrižnost, Pixabay Chemid
Ta zadnji ovinek pred obratom mi ni nikoli bil všeč. Po tleh so nekakšne kocke, postavljen betonski blok, kjer se ljudje radi zadržujejo, posedajo in pasejo svoje kužke po travniku in sprehajalni poti. Tukaj mora biti tekač previden, ker ljudje dandanašnji bolj kot okoli sebe gledajo v svoje mobilne aparate.
Lepo že izpeljem ovinek, previdno tečem po zunanjem robu poti in se elegantno ognem sprehajalcem na desni in psom na svoji levi strani. V daljavi že vidim točko svojega obrata, ko leva noga zadene ob tisti edini kamen, ki ga še ne poznam, in že letim po zraku kot natančno izstreljena puščica vodoravno nad tlemi s pred seboj iztegnjenima rokama v stilu Supermena in zaglisiram po makadamu. Padec bi bil lahko podoben skoku v vodo. Ali pa pristanku letala. Ne vem še kako bi to tehniko poimenovala. Bom premislila.
Naj se vrnem nazaj. Torej – kljub počasnemu teku letim kot izstrelek vodoravno nad tlemi z obema rokama naprej in silovito pristanem na tleh in zaglisiram… po pesku.
Nisem imela časa, da bi s svojimi možgani, ki so očitno zaspali po preboleli koroni, dala napotke telesu in okončinam, kako naj se telo vrže. Ne na desno. Na levo! Tako pa je vse šlo avtomatično in očitno bom na tem morala še veliko delati.
Kakor koli. Ob stiku s tlemi sem od udarca najprej ostala brez sape, nato sem začutila močno bolečino v desni rami in sekundo za tem še v predelu med desnim kolkom in križem. Ko sem se ustavila sem ležala na tleh z raztegnjenimi rokami predse. V šoku. Kar ležala sem. Pomislila sem: “Rama je šla. Poškodovala sem si hrbtenico. Ne bom mogla vstati”.
Ljudje hodijo mimo. Ženska zatopljena v mobitel gre mimo.
Po prvem šoku se skušam previdno pobrati. Obsedim na kolenih, na tleh. V ustih pesek. S strahom pogledam nove tekaške pajkice, ki sem jih dobila od sestre za rojstni dan in jih imam danes prvič na sebi – izgledajo cele. Prisluhnem bolečinam po telesu. Križ je takole sede na tleh v redu, rama boli.
Pasji sprehajalci gredo mimo. Z zlatim prinašalcem se spogledava. Tudi on gre mimo.
Počasi in previdno vstanem. Naredim prvi korak. Vse me boli. Skušam se raztegniti. Roka boli. Pomislim, da bo še huje, ko se ohladim. Izpljunem pesek in se skušam malo očistiti. Izgledam, kot bi ravnokar vstala iz kopeli s polnozrnato moko.
Pred tremi meseci sem končala svojo terapijo za ramo pri fizioterapevtu. Ramo skušam raztegniti z dvema od osnovnih vaj. Skušam steči. Gre. Počasi. Do doma.
Nikjer ni nikogar. Mrak je že dobro ujel dan. Če bi potrebovala pomoč, ne bi mogla poklicati na mobitel, ker ga nisem imela. Dobro, da sem lahko na lastnih nogah počasi “odpuzala” domov kamor sem prišla že v temi.
Med potjo razmišljam kaj se mi je pravzaprav zgodila. Pač, padla sem. Ne morem pa dojeti, da ob vseh ljudeh, ki so tedaj šli mimo mene ni bilo niti enega, ki bi pristopil in me vprašal, če sem v redu. Niti enega. Samo en pes me je pogledal. “Še sreča, da me še ta ni poscal”, grenko pomislim. Še nikoli se mi ni kaj takega zgodilo. Vedno je bil kdo, ki je priskočil. Ljudje so me celo med tekom, ko sem okrvavljenih kolen tekla domov, spraševali, če sem v redu, če rabim pomoč. Celo, če sem se samo ustavila. Sedaj pa nič. Slepi. Apatični. Egocentrični. Prestrašeni. Brezbrižni.
Brezbrižnost. Brezbrižnost ljudi. To je tisto, ki me najbolj boli.
Kmalu bo teden dni, kar ne morem teči. Med tem časom sem bila na urgenci, kjer so me slikali in videli, da ni nič polomljenega. Boli me zapestje, komolec in levo koleno. Rama še vedno boli, ne morem je dvigniti naprej in v stran za več kot 90 %. Spet grem na fizioterapijo, verjetno me čaka še ultrazvok. V črnavkah jemljem protibolečinske tablete in še vedno ne morem dojeti, kaj se mi je zgodilo. Še pes me ni poscal!
“Naj leži tam, baba stara. Saj se še malo premika.” Ne morem si pomagati ampak prepričana sem, da če bi nekdo pritekel mimo, bi mi gotovo pomagal.
Sem se pa od vsega skupaj naučila nekaj pomembnega: tekla bom z lučko in z mobitelom, ker se ne moreš zanesti prav na nikogar kot le sam nase. Pa saj to že ves čas vem. Ampak saj veste: samo vedeti ni dovolj. V skladu s tem je potrebno še ravnati.
Pa varen korak. In ne bodimo brezbrižni. Do nikogar. Svet je že tako v enem velikem:
Čudovita nedelja po Ljubljanskem maratonu je ostala čudovita in gotovo nepozabna, ponedeljek je bil namreč že manj čudovit. Težko pričakovan izlet na Sicilijo konec tedna pa …. adijo.
Jutranja meglena vožnja s kolesom v službo mi je bila sumljivo neprijetna. Po nekaj urah dela sem se testirala s hitrim testom in bila vesela negativnega rezultata. Odločila sem se za takojšen odhod v posteljo takoj, ko pridem domov. Moram se pozdraviti, v četrtek zjutraj je odhod na Sicilijo z agencijo Kompas. Pokuriti sva namreč morala dvakrat podaljšane darilne bone ter zadevo še doplačati.
Po otroško se veselim Sicilije, predvsem vzpona na Etno, ogled Eolskih otokov, vsega. Komaj čakam. Sonček. Lepo bo.
Kljub lepim sicilijanskim sanjam me zvečer preseneti vročina: 38,5. Sledita dva Lekadola. Odločila sem se, da ostanem naslednji dan doma, stvar je očitno resna.
Zbudim se z močnim glavobolom, vročino 37,5. Še enkrat opravim hitri test, ki je žal pozitiven. Pokličem osebno zdravnico, naroči me na PCR test naslednji dan.
Optimizem me ne zapusti, mogoče je bil hitri antigenski test lažen in sem negativna. Računam in kalkuliram ure, še vedno nama lahko uspe vse spakirati za izlet. Ne bi bilo slabo pripraviti sendviče. Pripravila bom tudi čaj za v termovko. Na avtobusu se bom naspala, hitro bom dobra.
Ko se peljem na odvzem brisa se bolje počutim. Gotovo je samo nepomembna viroza.
Na Metelkovi ni pretirane gneče, čeprav naj bi dan poprej bila velikanska. Razmišljam, da bo Kompas morda celo odpovedal izlet. Na Siciliji so namreč poplave, grozi celo orkan ravno na območju kamor gremo.
Na vrsti sem. Spustim okensko šipo in prijazna gospodična mi nežno odvzame bris, skorajda ne čutim. Ko se peljem domov se veselim dopusta. Z današnjim dnem bom lahko zaključila bolniško in jutri greva … fiju, fiju. Rada se vozim z letalom. Upam, da bo vreme v redu. Doma bom preverila vse na internetu.
Ko izstopim iz avtomobila se mi čudno zvrti. Verjetno sem prehitro vstala. In ko sem končno notri, doma, vidim samo še posteljo. Samo malo se bom spočila. Moj me prisili, da zmerim vročino. 38,5. Zaspim sede na kavču. Vstanem. 38,5. Najem se Lekadolov. No, 2 naenkrat. Saj lahko. In grem v posteljo.
Pred mesecem dni sem prebolela virozo in tokrat s strahom ugotavljam je drugače. Nič ne kiham, ne kašljam, nos imam prazen le občutek v glavi je čuden, kot bi imela polno nekega čudnega pritiska. Boli me glava. Za očmi. Oči me pečejo a ne solzijo.
Po osmih urah se oglasi mobitel. SMS. Dobim izvid. Sama sebi lažem, da se kar v redu počutim. Še dva Lekadola, pa bo. Klik na povezavo sporočila, vpišem zadnji dve številki kartice ZZZS in optimistično gledam v mobitel, kaj se bo izpisalo. Piše: rezultat testiranja na COVID-19 za osebo MV z dne bla bla bla je POZITIVEN. In naprej bla bla bla… pokličite osebnega zdravnika bla bla bla.
Čudno se počutim ob tej novici. Najprej pomislim, koga se vse okužila. Baje si kužen že dva dni prej.
Sledilo je obveščanje vseh visoko rizičnih stikov.
Sem pa ugotovila, da je veliko sorodnikov in znancev v tem obdobju v prebolevanju ali pa so zadevo ravno preboleli.
Moj me zaskrbljeno gleda. Nato me podi v posteljo. Preselim se v otroško sobo. Nabijem na nos masko in vzamem dva dodatna vdiha Fosterja. Sem astmatik. Nekaj govorim o Kompasu in že spim. Spim in spim. Ne vem, če sem kdaj toliko spala.
Vročino sem imela štiri dni. Nato se mi je zdelo, da sem bolje vendar sem bila zelo utrujena. Ves čas prisoten tisti čudni občutek v glavi. Ves čas si merim kisik v krvi. Malo niha, ni hujšega.
Po šestih, sedmih dneh sem v prsih začutila nekakšno žgečkanje. Podobno žgečkanju predno dobiš astmatični napad, le ne tako hudo.
Pijem žajbljev čaj. Ta čaj mi je že “rešil življenje”. Zdravnica mi je predpisala D3 kapljice, jemljem jih po protokolu. Baje pomaga lipov in bezgov čaj. Medu nočem jemati. Med je sladkor in imam občutek, da mi povečuje vnetje.
Takrat zboli še mož. Zamenjava vlogi. Preselim se nazaj v spalnico, da ga imam pod kontrolo. Sedaj si oba meriva kisik. In vročino. Ima povsem drugačen potek: nič vročine, poln nos, kiha in močno kašlja. V prsih ne čuti pritiska. Je pa bil kašelj zelo močan, dolgo. Še sedaj ni čisto v redu.
Po štirinajstih dneh, ko se mi je iztekla tudi samoizolacija, odidem v službi. Tudi tam so zdesetkani. Sem tajnica v osnovni šoli in lahko si predstavljate izredno stanje.
Ob sedmih zjutraj sem bila še v redu, ob osmih že čisto utrujena. Eno uro je bil praktično bombni napad name, kar je razumljivo. Če delaš, delaš. Če si bolan, bodi doma. Nekaj pojem in pridem spet malo k sebi.
Kakorkoli, sedaj po štirinajstih dneh, še vedno ne morem delati tako efektivno kot pred okužbo. Okoli enih sem prazna. Kot bi mi pošle baterije.
Dejstvo pa je, da sva oba z možem precej dobro prišla skozi to okužbo. Mnogi nimajo takšne sreče. Znanec je izgubil boj s korono.
Če dobro pomislim, je bil od vsega najhujši strah, da sem okužila ljudi, ki jih imam rada. Čeprav sem naredila vse kar sem lahko ali sem vsaj tako mislila, da bi zaščitila sebe in druge. Tudi tiste, ki jih ne poznam. Nikoli ne veš s čim se bori sočlovek. S kakšno boleznijo, strahom, stisko.
Tekla še nisem. Hodim. S tekom bom pričela v prihodnjih dneh. Čisto po občutku.
Kaj naj napišem na koncu? Mogoče to, da živimo kot v znanstveni fantastiki, v nekem futurističnem filmu. Ki pa je žal resničen.
Namenoma ne bom pisala nič o ukrepih. Politikih. Razdvojenosti ljudi. Egoizmu. Izkrivljenih vrednotah. Pokvarjenosti. Kompasu.
In ne morem mimo misli, da se je ob vsem tem COVID enostavno moral zgoditi. Mogoče ima zemlja enostavno dovolj nas, uši.
Kljub vsemu ostajam pozitivna, čeprav ne na Covid. Veste, vse je točno tako, kot si zaslužimo. In posledično bo vse točno tako, kot mora biti.
Če ste si kot tekač zadali dva glavna cilja v letu, enega morda v prvi polovici in drugega v drugi polovici leta, je to skupaj dva dni. Samo dva dneva “X”, ne glede na vrsto leta. Ali je prestopno ali ne. Ni važno. In kar 363 oz. 364 dni možnosti, da gre kaj narobe. Skoraj 100% možnost, da gre lahko naš nastop po zlu oz. da ne bo maksimalen oz., da bo zanič! In še huje: skoraj 100% verjetnost, da vašega nastopa sploh ne bo!
Sploh ni potreben cel dan, včasih je dovolj ura, minuta ali celo stotinka sekunde in je tu bolezen, poškodba in prisilni počitek. Zaradi naše krivde ali pa tudi ne. Sranje nikoli ne čaka! Razen v smislu slabe prebave. Žal. Itak.
Saj ni res, pa je …
Stati po 364 ali 363 dneh na startu želene tekme je praktično čudež. Vino namesto vode! Sreča! Evforija!
Postaviti se zdrav na start maratona … pa saj ste že zmagali! Skoraj! Se vidite… tam naprej, čez 42195 metrov tečete v cilj. In ne želite si vina namesto vode. Ne sedaj! Mogoče le kakšen požirek piva… na stojnici pri Mravljetu.
Photo by Snapwire on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
In če je ciljna dirka maraton je pred nami dobrih 42 kilometrov, ko se lahko zgodi marsikaj. Velikansko različnih zadev in situacij, na katere kljub še tako skrbnemu treningu in pripravam, nimamo vpliva. Pa naj bo to vreme, obutev, krema, vnetje oči, otiščanci, prebava, promet, zobobol, sotekači, mušica v očeh ali grlu, rob tekaškega dresa, spregledana luknja v nogavici ali asfaltu, kamen ob poti, pes ob cesti, črna mačka v izložbi, podivjan navijač, rolkar, kolesar brez kolesa, vonj zažgane čebule iz bližnje hiše…
Priteči v cilj maratona je spet neke vrste čudež. Hoja po vodi ali celo novo rojstvo. Za marsikoga! Sreča! Navdušenje. Zmaga!
Dva tedna do maratona…
Počutje odlično. Treningi opravljeni. Zadnji dolgi tek uspešno pretečen. Manjka le še zoževanje, skrb za prehrano, opremo. Skrb za glavo. Vizualizacija. Zadnje priprave kot češnjica na tortici maratonskih priprav. Občutek, da ne more iti nič več narobe. Prav nič.
Napaka!
Vse gre lahko narobe. Ali bolje: skoraj vse! Potrebujete le malce smole. Biti na nepravem mestu ob nepravem času. Lahko jo srečate in gre mimo vas. Brez škode. Neopazno. Lahko pa se vas dotakne. Čisto malo. Bežno. Žal je hitro dovolj. Preveč! Mali, majceni, nevidni … Nekje prežijo na vas. V dvigalu, trgovini, na cesti, kjerkoli.
Hop! Zagrabi vas in ne spusti. Zažre se v vas in noče stran. Pa čeprav morda sploh ne veste več kaj je to vročina, povišana temperatura… hja, kmalu vam je spet kristalno jasno.
In sedaj se je tej druščini pridružil še hudobec COVID-19. Le kako nas je našel?
Ste se trkali po prsih, kako pa vi res nikoli ne zbolite? “Ko začutim, da nekaj ni v redu, obujem superge in grem tečt. Med tekom se prepotim in skurim vse viruse in bacile!” Ste pozabili potrkati na les? Kako ste lahko pozabili!?!?
Ali pa ste se tistega deževnega četrtka pustili pregovoriti in kljub temu, da je bil v vas “ta občutek”, niste skočili v superge, niste odtekli planirane razdalje in niste pokurili virusov in bacilov, ki so se spravili na vas!? Gospa Lenoba s kolegico Nedoslednostjo vam bo sedaj dala vetra! In vi se boste v postelji prenažrli zarečenega kruha.
Bolezen vas pokori, spravi na tla, v posteljo, pod odejo. Ena ne zadostuje. Dve odeji, dve blazini pa vas še kar tresete. Telo vam hoče sežgati, gorite … nemočno ležite, kar tako. Skorajda v hipu. Kot največji neodporni revček!
Ugotavljate, da ni kriv le naporen teden, polna luna ali mlaj. Ali morda slab dan … ne ! Nekaj drugega je. Skuša vam sežgati možgane, raznesti glavo … obnemoglo ležite nesposobni se zvleči iz postelje do wc-ja. V glavi doni in razbija. Toplomer bo razneslo! Stopil se bo…
Photo by Pixabay on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
Vi, naivnež, se pa še kar tolažite: “Dan, dva, pa bo vse v redu. Še vedno je bilo. Vročina bo izginila. Morda je le zastrupitev s hrano”.
Ha, ha! Kakšna neumnost! Naivnost! Ni zastrupitev s hrano. To je napad! Napad na vaše zdravje! Prava invazija! Bolezen ne popušča. Četrti dan še ravno tako intenzivno kot prvi. Poleg vsega se vas loti še kašelj. Kašljate pa kot star, skurjen mornar. Priznajte si! Bolezen. Zboleli ste. Celo vi…
Vročina ne pada…
Peti dan je jasno. To ni le nekaj prehodnega. Tu bodo ostale posledice. Nore bolečine v mišicah, sklepih in hrbtenici… samo zaradi ležanja v postelji? Ne.
Prav potihoma se vas loteva panika. Virus lahko povzroči marsikaj. Prebudi kakšno drugo že dolgo dremajočo bolezen v vas katero ravno s tekom držite na vajetih. Kaj če…. Pridno ležite in počivate. Pijete čaj. Si merite vročino. Mižite – skoraj na silo! Hektolitri popitega čaja ne pomagajo. Tone preznojenih pižam in posteljnine prav tako ne. Po dobrem tednu, če imate srečo, stojite na trhlih nog, brez moči in energije. Izprani in še vedno kašljajoči! Poraženi. In na prisilnem počitku.
Photo by Laker on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
Kaj lahko naredi tekač? Je sploh še kakšna rešitev ?
Vedno je rešitev: “Prodaj startnino”. Potem pa v jok in na drevo…
Startnina prodana…
Sedaj je pomembno le še temeljito okrevanje, ostalo ni važno. Tudi to ne, koliko dni še manjka do maratona. Nič več. O tem naj sedaj razmišljajo drugi. Tečemo namreč za zdravje! Za dobro počutje. Zato zdravja zaradi teka nikoli ne žrtvujte. Niti malo. Ni vredno.
Tekli boste kasneje, na kakšni drugi tekmi ali pa celo na tej, a neko drugo leto! Tekme sploh niso važne! Tekem je kot gob po dežju. Takšnih in drugačnih. Boljših in slabših. Nepomembne so. Pomembni ste le vi. Samo vi! Vi in vaši najdražji.
Z zdravjem je vse mogoče, brez zdravja pa prav nič. Zato se nikar ne jezite! Konec koncev se vse zgodi z razlogom. Počakajte na razjasnitev …
Dodatek: VSAKA PODROBNOST S KORONCO JE ZGOLJ NAKLJUČNA.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Gotovo maratona ne bi nikoli želela preteči, če mi tek ne bi bil tako zelo všeč.
To seveda ne pomeni, da med tekom ves čas uživam. Tek je bolj kot užitek nekakšno delo ali še bolje: garanje. In tisto najboljše vedno pride šele na koncu. Ko se ustaviš.
Sicer mi je všeč še marsikaj.
Všeč mi je, kadar se utrujena zleknem v fotelj. Ali se lotim banjice sladoleda od katere se le s težavo ločim.
Všeč mi je pospravljati stanovanje ali puliti plevel na vrtu, pometati okoli hiše. Likati in obešati perilo. Rada pleskam! Skušam celo kaj popraviti. Rada berem, pletem, šivam. Rada kvačkam, plešem, pojem.Poslušam dobro glasbo. Pečem in pojem, spet. Skoraj bi pozabila: tudi rišem rada! Pa pišem – itak! V rimah ali brez. Da le črke letijo sem ter tja. Ker mi je v užitek. Vse našteto! Pa še kaj! Krasno za dušo, malo manj za telo.
Ampak po nobeni od gornjih dejavnosti se ne počutim tako dobro kot po teku. Živo! In daleč najboljše se počutim takrat, ko dam vse od sebe. Ko praktično trpim in se priganjam v hitrejše obrate. In ob tem na nek način uživam. Če ne drugače ob misli na konec treninga ?
Večkrat mi kdo reče, ti že lahko tečeš, ko pa v teku tako neizmerno uživaš. Takrat se kar malo zamislim. Kaj je za koga užitek in trpljenj ter kaj je čemu vzrok ali posledica? No, sicer pa vsi vemo, da so nam najljubše stvari tiste, za katere se je potrebno potruditi.
S tekom do zdravja
Skrbi so manjše, počutje tako fizično kot psihično je boljše. Vedno izgine glavobol, uspešno saniram ali preprečim prehlad in morebitne nadaljnje bolezni, ki iz prehlada lahko sledijo. Hrbtenične bolečine nastale zaradi sedenja v službi – popustijo. Da seveda ne govorim o ostalih dolgoročnih pozitivnih vplivih, ki jih tek ima na človeško zdravje. Zaradi tega in še marsičesa drugega, mi je tek res všeč. Veste, po teku se bolje diha! Lepše in lažje živi. Meni pomaga dihati s polnejšimi pljuči.
Astma
Nekateri ji pravijo tudi naduha. S to boleznijo sem se najprej srečala posredno, imel jo je moj stari ata. Vodil me je na dolge sprehode za Savo. “Greva za prod”, je rekel. In sva šla nabirat šmarnice, tavžentrožo, mavrahe ali pa gledati cigane. Jap! Bilo je malo grozljivo videti v živo njihov tabor, sploh, ker so nas otroke včasih strašili, da nas bodo odnesli cigani, če ne bomo pridni. Včasih sva šla v hrib čez Savo na Tabor, Rašico in v Gmajno. Jedla borovnice, jagode, kislice. Pa repo. Seveda repa ne raste v gozdu in na travnikih. Raste pa ob travnikih, na njivah. Občasno sva si kakšno “sposodila” ali bolje rešila, da ne bi zgnila. Ne! Nisva rabutala!
Takrat je težko dihal in me opozarjal: “Ne jej v klanec, boš dobila naduho!”
Ubogala sem ga. Pa sem jo vseeno dobila. Kasneje, ko ata ni bilo več.
Zaznamovana
Dušenje. Dvakrat v obdobju enega leta sem pristala na urgenci že v rahlo indigo barvi. Slišati sem bila kot kakšen ubogi mnogo pretežek Mops. Injekcija ter nato cel kup zdravil. To je bilo obdobje, ko sem naravnost vzljubila žajbel. Se spomnila atove “tavžentrože”.
Diagnoza : alergijska astma.
Takoj sem si kupila knjigo Življenje z astmo. In jokala kot dež, ko sem jo prebirala. Težje aktivnosti prepovedane. Med njimi je bil tek. Sama sebi sem se smilila in imela ves čas pred očmi rumeni zdravniški karton z napisom ob mojem imenu: ASTMATIK!
Brala sem knjigo, se smilila sama sebi, hropla in sopihala ter počasi hodila in se počutila kot obsojenec na astmo, kot bolnik na smrtni postelji. Prepričana, da me na koncu mojega življenja čaka: zadušitev!
Pulmologinja mi je odsvetovala tek skupaj z vsemi bolj konkretnimi aktivnostmi. Priporočala je le hojo in plavanje. Glede na to, da nisem bila sposobna sama prehoditi petih stopnic, ki so me ločile do vhoda v zdravstveni dom, niti ni bilo tako čudno.
Še ena stopnička do maratona
Hropla sem kot stari meh… hropla in počasi hodila. Ter jedla vsa predpisana zdravila. Osem različnih je bilo. In še počasneje je hropenje in piskanje izginjalo. Hoji sem dodala tako za preizkus: ščepec teka… in spet hropla. Hropla sem torej v vsakem primeru in ugotovila, da mi torej tek ne škoduje! Stanje se mi s tekom ni poslabšalo.
In potem sem malo več hoje začinila z več teka. In še več. In več!
Nakar se je po slabih dveh letih pričel dogajati čudež. Hropenje in piskanje je izginjalo. Se spet pojavilo … in izginilo … vedno redkeje. Ker sem vedno hitreje opazila simptome! In stopila PO PAMETI “na gas”!
Astmo sem ubila s tekom
Foto: osebni arhiv – Astma in tek
Tek je energija. Nekakšen antioksidant. Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo! Tudi astmo, ki se mi je pojavila v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja (na pol poti do Abrahama), sem ubila s tekom.
Postopoma. To sicer ni bil Zavčev “knock-out”. Bolj frcanje.
S tekom sem premikala mejo dušenja in si na nek način širila pljuča. Sprva me je pričelo dušiti po prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem . Vztrajala sem in kot po čudežu – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi (moj tedaj že mož mi je dejal, da pljuvam kot “star dec”) – lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato sem rada tekla dolgo in daleč. Mogoče sem ravno zato tako navdušena nad maratoni? Če sem tekla dalj časa sem lažje dihala. Zadihati s polnimi pljuči – resnično s polnimi pljuči – čisti užitek! Občutek kot bi dejansko pil in ne dihal zrak.
Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 mt nad morjem. Ko pocrkajo pršice! In višje kot greš, lažje dihaš. Dokler zrak resnično ni redkejši.
Srečneži, ki astme nimate, cenite in čuvajte svoje zdravje!
Življenje z astmo
Napisala sem, da sem astmo ubila s tekom. Ubila sem astmo! To žal ne more biti res. Je pa zelo blizu resnice. Res je, da jo ravno s tekom in dobrim poznavanjem svoje bolezni, trdno držim na vajetih. Trenutno ne more niti migniti!!!
Zdravnica, ki me je pred več kot tridesetimi leti zdravila, je že nekaj časa upokojena. V tem času je znanost na področju pulmologije napredovala. Imamo nova dognanja in nova zdravila. Pulmologinja, ki jo obiskujem sedaj, je nad mojim pristopom navdušena. Ob vsakem obisku me temeljito pregleda. To, da astmo imam , je dejstvo. Kot tudi to, da mi tek in nasploh aktivno športno življenje pomaga, pa je tudi dejstvo. Upam, da tako ostane naprej.
In še dobra novica za vse tekače z astmo! Mi smo carji! Treniramo pod podobnimi pogoji kot atleti na kenijski planoti! Na višji nadmorski višini! Ves čas! Brez dragih potnih stroškov! Kar doma, tukaj, kjerkoli, zdaj. Škoda, da nam ne uspe vedno pravočasno sestopiti, dol, v nižino. Pa kaj!?
Si torej predstavljate, kako hitri bi šele bili, če bi lahko ves čas dihali na polno? Rakete, same rakete!!! Sicer je pa ogromno odličnih tekačev in ostalih športnikov astmatikov.
In po vsem tem, da mi tek ne bi bil v užitek! Danes grem gotovo na eno konkretno dozo teka! Po zdravje!
OPOZORILO!To ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru zdravstvenih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pozor! To ni zdravniški nasvet! Je samo moja 2. zgodba mojega 1001. načina “kako te useka v križu”. Tokrat: nekje ob morju, poletni dopust.
Jutranji prvi tek na morju. Vem, kje bom tekla. Nekakšen turistično informativni krog, mimo ribarnice in potem naprej gor preko Poti Valov do Kačjega zaliva in nazaj.
Obvezne jutranje vaje narejene z muko, na silo in površno, da jih le oddelam tako za boljši občutek, popijem še nekaj vode in stečem.
Ni prevroče, tek je prijeten. Najprej lahen vzpon, nato spust. Za ribarnico sem kakšno uro prezgodnja. Zelenjavar pa je že na svojem mestu.
Tečem spet rahlo navzgor, srečam dva tekača, pozdravimo se.
Uživam v prelepem pogledu na morje in istočasno pogledujem, če bom kje uzrla kakšno potko do obale. Včasih take poti vodijo do najlepših skritih plaž.
Na vrhu se prisilim in ustavim. Želim se razgledati. Pogled je čudovit. Spodaj sinje modro morje ter kvarnersko otočje. Na nebu je nekaj posameznih oblakov. Večina je popolnoma belih, opazim pa še dva, temnejša. Ponoči je deževalo. Tudi zato je vidljivost tega jutra tako dobra in zrak odličen.
Pomislim, da bi naredila nekaj razteznih vaj, pa se mi ne ljubi! Odženem še nadležno misel, saj sem vendar na dopustu. Res. Prava počitniška lenoba!
Stečem naprej, spust proti zalivu Kačjak. Pot po kateri tečem je zaprta za promet. Je nekakšna sprehajalna pot, odlična za tek in kolesarjenje. Ta konec jadranske obale dobro poznam iz kolesarske perspektive.
Tek in bolečina v hrbtenici
V zalivu se obrnem in stečem nazaj.
Postalo je vroče ampak letos sploh ni tiste prave vročine. Skušam paziti na držo in teči čimbolj pravilno. Razmišljam o sveže pečenih sardelicah za zajtrk. Tistih svežih, direktno iz morja.
Prehitim gospo, katera sprehaja dva rahlo nevrotična psa. Manjši je izpuščen in bega iz ene strani poti na drugo in ves čas bevska, večjega vodi za povodec. Ko sem že skoraj mimo zalaja še večji z nekakšnim basom: Wow, wowww, wooooow… ! In me skoraj odnese. Hvala bogu, da je pes privezan. Upam, da ga gospodarica dovolj čvrsto drži.
Tečem še naprej navzdol, klanec je kar strm, podzavestno tečem hitreje. Tisti pasji zobje mi niso bili preveč simpatični.
Istočasno opazim, da ne vem točno, kje sem. Tečem in pogledujem nazaj, kje sta psa, kje sem jaz in kje je prava ulica … ko me nekaj strahovito useka. V križ! Uf! Kar verjeti ne morem. Občutek, kot bi se mi v križu razpela vsa vretenca in skočila spet nazaj vendar zasukana kakšnih 20 stopinj bolj desno. Če bi tekla po vseh štirih bi bila kot tisti avtomobili, ki kar kličejo po avto-optiki.
Tečem čisto počasi. Ustaviti si ne upam, ker se mi dozdeva, da v tem primeru ne pridem več do doma. Za trenutek si zaželim, da bi lahko kar odplavala do apartmaja. Žal po asfaltu ne gre.
Počasi “šklemfam” in zavijem naslednjo ulico levo, upajoč, da je prava. Iz kolesa je vse videti drugače!
Bolečina ne popusti. Vedno bolj boli! Jaz si pa še vedno ne upam ustaviti, sicer pa skoraj stojim, le počasi lezem naprej z občutkom, da mi bodo odpovedale noge ali pa bom padla na polovico. Presekana v križu. Počutim se kot … stara šklemfa.
Sama sebi se že smilim, zalotim se, da se držim kot bi mi pulili na živo zobe ali pa nohte iz prstov. Auč!
Pa se spomnim prave tekaške korenine!
Na enem od Ljubljanskih maratonov sem se kot ponavadi pred startom ogrevala. To je bil eden od maratonov, kjer je bil start še pred hramom slovenske norosti (beri: parlamentom) in z vijugavim ciljem na samem trgu, tedaj še parkiriščem pred Maximarketom, torej na Trgu republike. Slovenska cesta je bila tako priložnostno zaprta, da smo se lahko po mili volji ogrevali in raztegovali.
Ko na lepem srečam znan obraz, slovensko maratonsko legendo. Lojzeta. Znan po svojem išiasu in pivu na okrepčevalnicah.
»Živjo, Lojze! Koliko kilometrov bo danes padlo?«
»Ah, še ne vem! Bom videl, kako se bom počutil, me v križu trga…«
»Kako? Potem pa bolje samo en krog. Cel maraton bo preveč!«
»Ah, kje pa! Sej ravn zato bi šel celga! A veš! Če tečem, me ne boli. Ta hudič (išias) bolj boli, če ne migam. Ko pa laufam in sem enkrat ogret, me pa manj boli! He, he … bom kar celga odlaufal!« se je očitno v trenutku odločil.
In ga je res. Cel maraton, 42 kilometrov s ciljno ravnino vred.
Ja, on je odtekel cel maraton, kar tako. Jaz pa treniram »po reglcih« celo leto, da le ne bo kaj narobe .. in evo, me vseka v križ po parih kilometrih na morju.
In je držalo tisto v križu, najmanj tri dni! Pridno sem jedla Naklofen, porabila vse vzorčke raznih hladilnih gelov, si naredila domači valjček za masažo, ki je istočasno služil še kot termofor (na koncu prispevka si lahko preberete navodila).
Pa potem še vedno nisem mogla teči. Le spomnila sem se vseh vaj za hrbtenico, katere naj bi delala vsako jutro. In katere realno delam bolj teoretično kot praktično. Ob njih se v bistvu prebujam. Delam jih površno, pomanjkljivo, samo nekatere in še te s premalo ponovitvami.
Očitno sem potrebovala lekcijo.
Sedaj spet lahko telovadim na tleh, na trdi podlagi. Vse vaje predvidene za »hrbteničarje« in v priporočeni količini.
Ne bo šlo drugače.
Minila so leta, ko je zadostoval samo tek. Ko me je začela boleti hrbtenica (imam skoliozo s kifozo od najstniških let naprej), sem obula superge in tekla. In bolečine so izginile.
Sedaj rabim več. Predvsem več vadbe »z glavo«.
Nismo vsi Lojzeti …
Pa še obljubljena navodila:
DOMAČI MASAŽNO GRELNI VALJČEK
Navodilo za izdelavo: Prazno večjo plastenko napolni z vročo vodo in jo dobro zapri. Ovij jo v brisačo ali kakšno podobno tkanino.
Navodilo za uporabo:
Varianta TERMOFOR: Postavi valjček za hrbet na stol in se z bolečim delom hrbtenice nasloni nanj. Počasi in previdno! Uporabno tudi za gretje ostalih delov telesa. Npr. podplati!
Varianta MASAŽNIK: Uleži se na tla. Pod boleči del hrbtenice postavi valjček in previdno prični z masažo (premikaj se gor in dol s pomočjo rok in nog).Uporabno tudi za masiranje ostalih delov telesa. Npr. meča!
Tek in bolečina v hrbtenici
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Puščam si brke. Od 1. novembra 2016 dalje. Še vedno pa mi poganja samo puh. Pa pustimo hec ob strani čeprav na humor predvsem v tem času koronaviruzacije in kovidomanije ne smemo pozabiti. Predvsem pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da rak ostaja. Zato naj vam epidemija ne služi za izgovor, da ne obiščete zdravnika.
Movember – največja nevarnost za zdravje moških je RAK PROSTATE.
Od kje ti brki? Naj na tem mestu omenim najbolj prodorno ekipo v Sloveniji za ozaveščanje raka na prostati: to so neumorni organizatorji Movember teka – Pulzšport. Vsako leto novembra – tokrat bo to 30. november 2020. Brez startnine. Prostovoljni prispevki pa so vsako leto namenjeni za razvoj in raziskave raka prostate.
Zakaj movember tek ? Zakaj najbolj brkati tek? Poanta tega teka ni afnarija z brki na obrazih. Kdo bo imel večje, boljše, bolj košate. Zadeva je prekleto resna in resnično se je potrebno zresniti.
Namen tega članka je ozavestiti pretežno moške prebivalce naše deželice za skrb za zdravje. Kajti, če sami ne boste skrbeli zase, nihče ne bo. In prav gotovo ne naše zdravstvo.
Pravzaprav je vse kar imate: VAŠA ODGOVORNOST DO SAMEGA SEBE in MOVEMBER TEK!
Slovenski moški ste namreč še prav posebej ogroženi. Brez pravega varstva za svoje zdravje. Naše zdravstvo prav na področju UROLOGIJE ne deluje dobro. Niti približno ne dobro. To vemo vsi.
Zato ste, dragi moški, v hudi nevarnosti!
Fantje! Se zavedate, da ste brez varovalnega programa kot ga imamo ženske za raka dojk (DORA), raka na materničnem vratu ali kot ga imamo vsi skupaj za črevesnega raka (SVIT)?
Moški ste tukaj čisto prezrti! Zakaj to dopuščate?
Zdravje je največja vrednota. Tako radi ste glavni, pomembni, borci, levi, lovci, močni, pametni. Ponosni, da “nosite hlače”. Ne dovolite svojim možganom, ki so tozadevno tako različni od ženskih, da se za “zdravje” – svoje zdravje, ne upate postaviti zase. Ste se udeležili kakšnega protesta? Od vseh v zadnjem času bi bil najbolj pomemben ravno ta: zahtevati program za zaščito zdravja moških!
Obstajata dva glavna hormonska raka. Moški in ženski. In oba hormonska raka – torej ženski (rak na prsih) in moški (rak prostate) morata biti obravnavana – enakopravno!
Ni mi všeč, da smo nekje ženske bolj enakopravne kot moški. In tukaj smo. In to ni prav in ni pošteno! To je potrebno spremeniti.
Vsak izmed nas, ki tole bere, lahko na svoj način prispeva, da se stvari spremenijo na bolje. Moški s samopregledovanjem in rednim obiskovanjem zdravnika, ženske z opozarjanjem naših moških in vsi skupaj s čim večjo informiranostjo o naravi bolezni.
In za kaj gre?
Gre za nekaj grdega. Potuhnjenega. Skritega. Smrtno nevarnega! Kajti, ko opazite simptome, je morda že prepozno. Gotovo pa je pot do ozdravitve veliko daljša in težja.
In kaj narediti?
Vsak odrasel moški mora v vsakem trenutku, brez trohice razmišljanja, vedeti točno vrednost svoje PSA! Kot mularija poštevanko! In če ste moški in ne veste kaj sploh je PSA vas lahko samo vprašam: »Kaj za božjo voljo je z vami narobe?!«
Vaša vrednost PSA je vaše življenje! Samo to morate vedeti. In ta podatek vam lahko reši življenje.
In ne nasedajte informacijam, da je rak prostate počasen rak in da je rak prostate – rak starejših.
Bla, bla, bla … Ni res! Celo zelo ni res ! Že leta to ni več res!
Rak prostate je vedno bolj agresiven in napada vedno mlajše moške, kar dokazujejo najnovejše raziskave.
Kaj še lahko naredite?
Zahtevajte rektalni pregled in odvzem krvi za kontrolo PSA vsako leto po svojem 40 letu in od svojega 45 leta naprej vsakega pol leta! Redno! Brez izjeme! Če se imate radi. In če imate radi svoje drage!
In ne pustite se odgnati svojim zdravnikom, češ, ste premladi. Ker že po štiridesetem letu to več niste! Vsak osebni zdravnik, bi moral redno pregledati vsakega svojega pacienta vsaj enkrat letno rektalno ter mu pregledati krvno sliko in s tem PSA. In tisti zdravnik, ki se s tem ne strinja, zame ni zdravnik.
In če se vaš zdravnik še kar ne bo dal ga zamenjajte! Ker vas ni vreden!
In namesto piva in čevapčičev, si sami plačajte laboratorijsko preiskavo. Skoraj zastonj je! Ali pa kupite test v lekarni.
In zmigajte se. Rekreirajte se. S tem boste ubili stres, ki je tudi sokrivec za nastanek raka prostate.
»Kolk maš PSA?« Tako se pozdravljajo pravi moški!
Koliko od vas je v zadnjem času opazilo kakršenkoli članek o tej tematiki? Verjamem, da nobeden. Ker jih praktično ni. Piše se le še o novem korona virusu, Covidu, Koroni, ukrepih, protestih in maskah.
Še ne toliko časa nazaj pa je bila prava eksplozija člankov po časopisih (Delo, Dnevnik …) in raznih spletnih straneh? UROLOGIJA… UKC LJUBLJANA… RAK PROSTATE …ČAKALNE VRSTE…
Katastrofa je bila že tedaj. Se spomnite odisejade investicije za UKC Ljubljana izpred samo treh let – robot De Vinci. Bolniki z visoko-rizičnim rakom ali celo z napredovanim rakom prostate so že takrat čakali na operacijo eno leto in dlje! Kaj bo šele sedaj.
Je torej kaj čudnega, da je vedno več bolnikov z napredovanim rakom? Saj ne more biti drugače! Eno leto ljudje božji! V enem letu se lahko zgodi veliko. Preveč!
Si sploh lahko predstavljamo, kako se počuti ob tem bolnik? S »tistim« v sebi ? Ko bi se moralo zdravljenje začeti TAKOJ (kot npr. za nekatere druge vrste raka) in ne čakati na neznani čas tam nekje čez leto dni … bog si ga vedi kdaj. In potem še neskončno in nenormalno dolgo čakanje na izvide.
Pa obsevalni aparat v Mariboru, ki je deloval » v prazno« več let. Paciente iz štajerske in prekmurja ter prlekije pa so vozili na obsevanje v Ljubljano. Je to normalno? In zakaj? So vrednote civilizacije res tako na dnu?
Tega ne pišem zato, da bi očrnila naše zdravstvo. Samo dejstva navajam vezana na bolezni moških. Želim namreč, da moška populacija postane bolj odgovorna do lastnega zdravja.
Hudo je zboleti za rakom. In še posebej hudo je zboleti za rakom prostate. V Sloveniji!
Zato se moramo dobro poučiti o tem, kaj lahko naredimo, da se nam zadeva »ne zgodi« in če se nam že zgodi, da se zgodi »čim kasneje« in v »čim blažji obliki«? Marsikaj. Od sprememb v širši družbi do sprememb v nas samih. Z rednimi pregledi svoje vrednosti PSA bomo naredili ogromno. S tem bomo pridobili na času. Čakalne vrste so namreč nenormalno dolge. Predolge.
Spremembe v družbi
Moški rabite svoj varovalni zdravstveni program za raka prostate! In to moramo doseči čimprej. Ljudje se moramo kar najbolj množično udeležiti dogodka MOVEMBER TEK v Ljubljani, da pomagamo moškim. Ne le do zdravja ampak tudi do izgubljene emancipacije!
Spremembe v naši miselnosti
Vsak posameznik se mora dobro informirati o bolezni in se testirati. Saj veste. Za vsak slučaj. Da bomo mirni vsi skupaj. Sranje se ne dogaja vedno samo drugim. Nekoč se lahko zgodi tudi nam.
Rak prostate
Ne bom pisala o samem raku. O raku prostate boste na spletu našli dovolj informacij. Navedla bom le nekaj glavnih stvari, na katere morate biti pozorni in katere v teh člankih lahko spregledate.
Simptomi
V zdravniških in medicinskih člankih boste našli nanizanih kar neka alinej, po katerih naj bi prepoznali raka prostate in sicer od pogostejšega uriniranja, prekinjenega curka, krvi v urinu in spermi, težav z erekcijo in podobno.
To je lahko zavajajoče. Odkljukali boste alinejo za alinejo, ker teh težav nimate in se oddahnili:«Uf! Hvala bogu! Tega nimam jaz!«
Pa si res lahko oddahnete?
Resnica v večini primerov je žal takšna, da ob zgodnji obliki raka oz. na samem začetku praktično nimate prav nobenih simptomov. Vse je v redu. Pa vendar, bi bilo pametno raka »ujeti« takrat, preden ostane očiten in vam že povzroča težave.
Kako?
Spremembe so razvidne namreč le v krvi. Edini pokazatelj je antigen PSA (prostatični specifični antigen) pa še v tem primeru odkrijejo zdravniki samo od 70 – 80 % rakastih obolenj.
Torej hodimo po resnično tankem ledu.
Zato je še kako smiselno, da se tej bolezni upremo »z vsemi štirimi«. Vsi skupaj. Moški in ženske.
Faktorji ogroženosti za raka prostate po priznanem strokovnjaku dr. Bobu Arnotu so: STAROST, RASA in DRUŽINSKA ANAMNEZA
Starost
Že leta velja rak prostate za obolenje, katero z leti skokovito narašča in je tako starost največji dejavnik.
Raziskave v zadnjih 25 letih so pokazale, da za rakom prostate zbolevajo vedno mlajši moški. Če so pred leti zbolevali moški pri svojih 70-ih leti, danes zbolevajo že dosti prej. Žal je rak pri mlajših moških tudi invazivnejši, saj se pri mlajših osebah rakaste celice hitreje delijo.
Rasa
V svetovnem merilu pomemben dejavnik predstavlja tudi rasa. Tako so najmanj ogroženi Kitajci, južni in severni Evropejci pa s(m)o takoj za moškimi afriškega porekla, kateri so najbolj ogroženi.
Dednost
Družinska anamneza oz. dednost raka je visoka. Rak prostate je, kot so ugotovili strokovnjaki, tiste vrste rak, ki je deden. Žal je tudi to eden od močnejših dejavnikov, na katerega kot posamezniki nimamo vpliva. Če imamo tak deden zapis, je pač tu. Sistem dedovanja genskega zapisa pa je naravnost grozljiv in sicer gre takole:
najvišja je ogroženost, če je za to boleznijo zbolel bližnji sorodnik npr. oče, brat ali sin. Če je moškemu zbolel za rakom prostate oče je verjetnost, da zboli tudi sam –dvakrat večja. Če pa je zbolel brat je možnost celo petkrat večja. Prav tako ste bolj ogroženi, če je za to boleznijo zbolelo več sorodnikov. Če sta torej dva ali več svojcev obolela za rakom prostate, se verjetnost za razvoj raka poveča za štiri- do desetkrat.
Zato je pomembno, da o tej bolezni obvestite svoje sorodnike, da ne molčite ter da jih opozorite in opozarjate na redne preglede tudi in predvsem – tiste mlajše. Naj nikar nikdar ne pozabijo! Na prvi pregled pred 40 letom, pa čeprav zdravniki pravijo in usmerjajo drugače. Mislimo z lastno glavo.
Nekatere raziskave nakazujejo tudi na možnost povezave obolevnosti žensk za rakom na prsih. Če je zbolela za rakom na prsih ženska sorodnica, to lahko predstavlja zmerno možnost, da za boleznijo rak prostate zboli njen moški sorodnik. In obratno. Ne pozabimo. Oba raka sta hormonska.
Previdno torej!
Razveseljujoče je, da kljub vsem tem številkam in statistikam navkljub, zboli zaradi »dednosti« samo 9% vseh bolnikov z rakom prostate!
Vendar ponovno POZOR!
Grozljivo je dejstvo, da predstavljajo geni resno ogroženost za tiste moške, ki so mlajši od 55 let!
Kaj lahko naredimo?
Testirajte se! Obiščite osebnega zdravnika!
In naredimo še korak več!
Na svoj dedni zapis, katerega smo podedovali torej nimamo vpliva. Lahko pa vplivamo na naše potomce.
Kako?
Z bolj zdravim slogom življenja (gibanje, zdrava prehrana, prevrednotenje osebnostnega sistema) bo naše telo bolj zdravo in s tem bo naš genski zapis, ki ga bomo prenesli na zanamce, kvalitetnejši. Sicer pa vsako leto obvezno na MOVEMBER TEK. Tek sam po sebi radosti.
Še enkrat torej:
Obiščite osebnega zdravnika! Za to ne potrebujete urologa, katerih je po trditvah strokovnjakov katastrofalno premalo v Sloveniji. Naročite se pri svojem zdravniku in: »Zahtevajte odvzem krvi za kontrolo PSA in rektalni pregled prostate takoj! Enako pa nato vsako leto po dopolnjenem 40. letu in vsakega pol leta od svojega 45 leta naprej ! Redno! Brez izjem!«
Bodite pravi moški in imejte odgovor na dlani.
Kolikšen je tvoj PSA?
Viri:
dr. Bob Arnot, Prostata in zdravilna moč prehrane. NUK, 2000
dr. T. Colin Campbell in T. M. Campbell II, dr. med, Kitajska študija. SITIS Maribor, 2016
The “New” Prostate Cancer Infolink,: rakhttps://prostatecancerinfolink.net/
Tekaške poškodbe stopala kot so žulji, otiščanci, črni in poškodovani nohti so nadloga vsakega tekača, ki malo več teče. Zadeve so izredno neprijetne zato jih je bolje preprečevati kot zdraviti.
Priporočam, da ste pozorni na sledeče zadeve:
superge morajo biti za številko ali dve večji od običajne obutve, vendar nikakor ne prevelike,
model superg mora odgovarjati vaši obliki stopala in tehniki teka,
notranjost superg mora biti cela, stičišča naj bodo gladka, prav tako petni del,
za tekmo in dolge teke nikoli ne obujmo popolnoma novih nogavic ali izrabljenih,
pred tekmo in zahtevnejšim treningom si ne skrajšujte nohtov – to napravite vsaj tri dni prej,
nohti morajo biti ravno prav dolgi,
redno si odstranjujte trdo kožo z ostanki žuljev, saj se ravno na teh mestih stopala, žulji lahko ponovijo,
po vsakem treningu preverite stanje stopal in ukrepajte,
redno si delajte piling stopal z mešanico olivnega olja in soli,
priskrbite si dobrega pedikerja in ga tudi obiskujte,
na dopustu si privoščite veliko morja, naj ostanejo nohti naravni, brez laka, da se nohtnina utrdi,
če imate možnost, si privoščite bosi tek po mivki in bodite tudi drugače veliko bosi.
Vse lepo in prav, vsi vemo kaj smemo in kaj ne, pa še vedno naredimo kakšno napako.
V prejšnjem članku sem pisala o izgubi nohta zaradi mehanske poškodbe oz. nastanka žulja pod nohtom, ki povzroči počrnitev nohtnine ter kasneje izgubo le-tega. Če boste tak primerek pokazali zdravniku vam bo skoraj gotovo diagnosticiral glivice, ki so sicer zelo trdovratne vendar vsaka obarvanost nohta še ni glivična bolezen. Sicer pa se dandanes ni potrebno bati, da vam bo zdravnik sploh kaj predpisal. Če pa že, obvezno preberite kaj piše na škatlici. Nekatera zdravila za zdravljenje te nadloge in katere celo oglašujejo (tablete, kapsule) so zelo škodljiva in bolj kot za želodec primerna za smeti.
Noht, ki nam ponovno zraste je občutljivejši in veliko bolj dovzeten za razne okužbe. Zraste lahko malo obarvan, neraven in se na koncu lahko plasti. V lekarni dobimo razna mazila in tekočine za utrjevanje nohtov, kar priporočam. Ne priporočam pa lakiranja sveže poškodovanih nohtov.
Nekateri tekači si takšne nohte preventivno zaščitijo s pudrom za noge, kremo, obliži in silikonskimi kapicami za palce. Slednjih ne priporočam, ker nimam dobrih izkušenj. Predvsem je to slab občutek, ker je palec praktično hermetično zaprt v plastičen žep in ko boste zaščito sneli, bo ubogi palec dvakrat ubog saj bo koža povsem zmehčana, bela in občutljiva. Vsak človek skuša napake, ki jih je nekoč storil popraviti in se jim v prihodnje izogniti. Tudi jaz sem to poskušala potem, ko sem izgubila svoj prvi noht na palcu stopala.
Glavni krivec so bile napačne superge. Sicer vrhunske in z vsemi karakteristikami predpisanimi za tekače dolgoprogaše.
Za enega od naslednjih maratonov sem si tako omislila širši model superg in večjo številko obuvala. Ter profesionalne tekaške nogavice. Pred startom sem si stopala tudi namazala s posebno kremo.
Med tekom sem sicer delno čutila nekakšno sumljivo dogajanje, vendar tudi v sanjah nisem pomislila, da bo rezultat takšen, kot je bil. V cilj nisem pritekla s časovnim rekordom maratona pač pa z rekordnim številom žuljev. Ta rekord še drži in ga nimam namena izboljšati.
Tistim s slabim želodcem prepovedujem branje nadaljevanja!
Po raztegu sem se usedla na betonski zid, da se bom sezula. Slutila sem katastrofo v supergah. Okoli mene družina ter cel kup prijateljev in naključnih firbcev. Najprej sem si odvezala vezalke in jih razrahljala. Dober občutek. Potem sem sezula desno supergo. Uf! Bele nogavičke so bile rdeče. Postopek ponovim na levi nogi, rezultat identičen. Najraje bi pustila nogavice na nogah. »Sedaj pa vsi stran pogledat!« Večina jasno ni ubogala. Ko sem sezula nogavice je bil pogled neopisljiv.
Pozor: nazorno!
Nohta nad palcema obeh nog privzdignjena in obdana z ogromnim mehurjem polnim sokrvice. Ponekod je iz mehurja tekla krvava tekočina. Ostali prsti so bili podobno napihnjeni, nohti dvignjeni, en ali dva nohtka sta mi celo stala pokonci. Nožni prsti so izgledali popolnoma deformirani. Nisem si jih upala niti dotakniti. Izgledalo je tako grdo, da me še bolelo ni. Bruce Willis bi bil ob meni mevža. Sploh ne vem kako sem odkrevsala do avta. Končen rezultat je bilo slovo sedmih nohtov vključno s tistima na palcih. Slike namenoma ne objavljam.
Si predstavljate čudovit pogled na moja stopala čez nekaj mesecev, ko se je zadeva polegla? En del nohtov je že kar takoj manjkal, torej jih ni bilo. Drugi del nohtov je bil črn, en palec mi je delno rasel. Kako sem sanirala zadevo si preberite v prejšnjem članku.
Sanacija poškodovanih stopal po nekaj mesecih še vedno ni dobra. Vsaj 10 mesecev je potrebno, da je zadeva kolikor toliko prebavljiva, da ne izgledaš v stopala kot škrbasta coprnica. Moreče. Pozimi še gre, kaj pa poleti? Kako sem sita zaprtih sandalov, mehkih čevljev, raznovrstnih “špagaric”… In na drugi strani vabečih novih sandalov in natikačev v omari, ki jih ne morem obuti. Ker se vidijo prsti!
Na srečo kozmetična industrija dela čudeže in nam pedikerji že nekaj let tudi na nogah naredijo umetne nohte, točno po navodilih in ne modnih zapovedih. Saj veste – tisto tekaško dolžino in obliko. Vendar svetujem, da se za umetne nohte odločimo le v skrajni sili. Dvomim, da je to zdravju prijazno. Na koncu pa še nekaj: najpogumnejši tekači se zadeve lotijo tako, da si nohte enostavno izpulijo. Citiram: »Osebno sem si izpulil že vse nohte razen enega palca. Nekatere več kot desetkrat«. Česar ni, ne more boleti! Auuuuč!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poškodbe stopala: – nastanek črnega nohta, – pogled v maratončeve nogavice ali kako prepoznaš dolgoprogaša.
Črni nohti in prsti brez nohtov
Veliko tekačev se vsako leto udeleži kakšne tekaške prireditve. Nekateri tudi več. Pa naj omenim tiste najbolj priljubljene kot so Mali kraški maraton, Istrski maraton, Tek trojk, Ljubljanski maraton ali kakšna druga tekma doma ali v tujini. Poleg pokalov, medalj in priznanj ter tekaške vznesenosti in sreče pa marsikdo domov prinese tudi kakšen žulj. Da o črnih nohtih in prstih brez nohtov ne govorim. No, vseeno bolje prsti brez nohtov kot noge brez prstov.
Pisalo se je leto 2002 – leto, v katerem sem želela preteči svoj prvi pravi maraton. Pridno sem nabirala tekaške kilometre, tekla dolge teke in se udeleževala tekaških tekem.
Pred glavno tekmo oz. nastopom na maratonu je zaželeno, da se odteče kakšna polmaratonska tekma, da preverimo svojo pripravljenost. Tistega leta sem za svojo testno tekmo tekla polmaraton v Nabrežini v Italiji. Prireditev je bila lepa, polovica se je tekla rahlo navzgor, kjer se je proga obrnila in nato po isti poti nazaj, ves čas rahlo navzdol po klancu. Spominjam se, da je bil najstarejši italijanski tekmovalec takrat star 91 let, kar me je fasciniralo. Tudi jaz bi rada, nekoč
Na nogah sem imela utečene superge in obute običajne preverjene tekaške nogavice. Nohte prave velikosti. Nobene novosti, nobene posebnosti.
Neugodje sem začutila ob teku navzdol, kar je praktično predstavljalo polovico proge. Približno tri kilometre pred ciljem sem čutila neznano nelagodje v predelu nožnega palca. Vedno bolj je bolelo, peklo. Po navdušenju in veselju v cilju sem se z olajšanjem sezula. Nato pa doživela pravo grozo saj kaj takega nisem videla še nikoli.
Vame je bolščal palec temno rožnate barve v svoji dvakratni velikosti. Znano? Na dotik ni bilo čutiti kakšne posebne bolečine, sicer pa takoj po tekmi niti ne čutiš, saj te tako in tako vse boli. Dobila sem svoj prvi črni noht. Ostalih žuljčkov, ki so mu delali družbo, sploh ne bom omenjala.
Kaj sploh je “črni noht”? Črni noht je izraz za poškodovani noht, ki nastane zaradi mehanskega udarca ali ponavljajočih se obremenitev. Posledično lahko pod nohtom nastane žulj. Žulj lahko predremo sami ali z zdravniško pomočjo, sčasoma koža pod nohtom potemni oz. počrni.Navadno sčasoma odpade oz. preraste.
Nato se je začelo. Panika! Kako bom šla na maraton že čez dober mesec? Čakali so me še pomembni treningi. Manjkal mi je še vsaj en res dolg tek.
Poslušala sem nasvete tekačev in nisem tekla nekaj dni. Manjši žulji so bili neproblematični. Potem, ko sem si razkužila noge in pribor z alkoholom ter iglo še z močnim plamenom, sem moteče večje žulje previdno predrla. Odtekla je voda oz. limfna tekočina s krvjo, žulje sem prekrila z gazo in ker je bilo toplo, sem hodila naokoli samo v natikačih.
Palec me je zelo bolel saj se je žulj nahajal točno pod nohtom. Izkušenejši tekači so mi svetovali naj prevrtam noht, da odteče voda, vendar si nisem upala. Čez nekaj dni sem od strani vseeno uspela previdno predreti žulj. Pritisk in bolečina v prstu sta takoj popustila.
Črni noht – nočna mora tekačic
Opozorilo
Če boste kaj podobnega izvajali sami, lepo prosim, dobro razkužite iglo in prst z okolico ter nato res previdno in počasi po občutku. En ali dva vboda ter nato previdno pritisnite z gazo, da odteče tekočina s krvjo. Pa pazite, ker je lahko pravi gejzir! Nikar ne počnite tega v kakšni lepi beli bluzici in hlačah na svetli sedežni garnituri. Po možnosti novi.
Kaj pa obisk zdravnika? Če bi šla k zdravniku, bi mi noht izpulili in adijo maraton. Puljenje nohta je tudi zadnje, kar vam priporočam. To sem naredila enkrat in ne bom nikoli več. Razen, če bi bilo nevarno za zastrupitev.
Vi pa kakor želite! Povem vam, da preverjeno ne boste tekli vsaj tri tedne potem, ko boste na polikliniki presedeli cel dan, saj tovrstne posege naredijo čisto na koncu. Kar vam tudi na koncu šele povedo. Zadeva hudo boli in vas ovira pri čisto navadnem sedenju in pisarniškemu delu. Tekači pa smo borci in bolniških dopustov za nas skoraj ni, kajne. Da o kakšnih ostalih aktivnostih ne govorimo.
Ali so črni nohti samo posledica teka? Nikakor ne. Črne nohte lahko dobite ob kateri koli fizični aktivnosti pri kateri obutev pritiska na prste. Smučarski ali pohodni čevlji, kolesarski čevlji oz. katerikoli trdi čevlji, ki vašemu stopalu ne odgovarjajo v celoti. Počrni vam lahko katerikoli noht, ne le palec.
Tistega leta mi je črni žulj pošteno zagodel. Sicer sem prvič tekla na Ljubljanskem maratonu, vendar le na polmaratonski razdalji s časom, ki je bil kar dolgo časa moj osebni rekord. In seveda spet malce dodelala moj ranjeni palec in noht.
Na koncu naj povzamem, kaj storiti, da se izognemo nastanku črnih nohtov oziroma kaj naj bi se vsi skupaj iz te zgodbe naučili. Paziti moramo, da:
imamo primerne superge, dolžino nohtov in prave nogavice, kar je osnova za preprečitev nastanka tekaških žuljev (kar pa ne pomeni, da ga obratni dejavniki ne bodo),
pravilno tečemo, torej tekaška tehnika: sumim, da sem ob teku navzdol preveč »zabijala« prste v superge in si s tem pridelala »večni črni noht«,
pravilno oskrbimo žulje,
gremo na puljenje nohta le v skrajni sili.
Naj vas opozorim še na žalostno dejstvo: ko enkrat dobiš črni noht, se ga ne znebiš zlepa. Navadno pod takim nohtom prične rasti nov, zdrav noht. Odvisno od stopnje poškodbe, vam noht slej kot prej odpade. Precej časa ste tako brez nohta, kar ni boleče, moteče pa le vizualno. Večji problem je, da je novi noht mnogo bolj dovzeten za nove poškodbe. Mehanske ali pa razne okužbe, kot so glivice. In prav zato je zadeva tako zelo trdovratna.
Meni navadno po maratonu počrni vsaj en noht, kateri mi v nekaj mesecih odpade tako, da sem precej časa brez nohta oz. z nastavkom novega.
Zato je bolje preprečevati kot zdraviti oziroma narediti vse, kar je v naših močeh, da to nevšečnost preprečimo.
Črni nohti in prsti brez nohtov
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Veliko je žensk, ki v tem trenutku ne vedo, kaj je vzrok njihovim težavam. Brezvoljnost, bolečine, slabo počutje. Tudi tekačicam se to dogaja 😉. Se najdete v spodnjem zapisu?
Simptomi endometrioze
V bistvu se je bolezen nakazovala dalj časa. Že dan po maratonu sem si rekla: “Kakšno srečo sem imela včeraj! Kaj če bi bil maraton danes!” Hude bolečine v trebuhu, skorajda nisem mogla hoditi. Noben pregled ni nič pokazal. Jaz pa sem imela občutek, kot bi velikanski črni pajki pletli svoje mreže v mojem trebuhu. In ta trebuh je bil na trenutke tako velik, kot bi bila v sedmem mesecu nosečnosti. Včasih sem se vrnila iz teka kot balon. Vedno pogosteje pa na tek sploh nisem mogla, saj me je trebuh dobesedno vlekel na tla. V tistem času sem enkrat tedensko tekla z Urbanovimi tekači in večkrat opazila in slišala opazke določene sotekačice glede mojega trebuha. Neprijetno. Sama sem preizkušala vse mogoče, izločevala posamezno vrsto hrane, jedla minimalno. V bistvu sem imela na nek način spodnji del trebuha ves čas zatečen.
Moja skrbna splošna zdravnica me je poslala na vse mogoče preglede od koloskopije, različnih ultrazvokov, laboratorijskih preiskav in mi zatrdila, da ne ve več, kaj bi še sploh lahko storili. Bilo mi je res nerodno ponovno predlagati ultrazvok trebušnih organov zato sem odšla na še en samoplačniški pregled v ultrazvočno ambulanto RCD Dravlje. Tam naj bi imeli najnovejši in enega najnatančnejših aparatov v Sloveniji. Dobila sem izvid na katerem je bilo zapisano mnenje in priporočilo: takojšen obisk ginekologa.
Ponovno sem šla do svoje redkobesedne ginekologinje. Predno sem vstopila v ordinacijo mi je sestra potisnila v roke mojo kartoteko, katero sem pričela natančno pregledovati. Nikoli nisem imela kakšnih posebnih težav. Pred nekaj leti je sicer zdravnica odkrila na levem jajčniku cisto in izvid je bil vedno bp. In kadarkoli sem jo spraševala o cisti je odgovorila, da ni to nič. Da ima skoraj vsaka ženska kakšno cisto. Tudi ginekološki ultrazvok ni pokazal nič posebnega, po besedah ginekologinje. Najnovejši ultrazvok trebušnih organov pa je nakazoval na to, da ta cista ni ravno nedolžna in po vsej verjetnosti vzrok mojim težavam.
Ginekologinja pa se ni dala. Ponovno mi je zatrdila, da to ni nič nevarnega ter da so moje težave najverjetneje pogojene s prehrano in mi predlagala obisk nekega centra za testiranje, neka privatna ordinacija. S tem se ni strinjala moja splošna zdravnica, češ, da je to izguba časa ter da sem to že sama testirala. Če ne grem bom le prihranila nekaj denarja, saj teh pregledov naše zdravstveno zavarovanje ne krije.
Vse skupaj nič … ali pa vse. Do tistega večera, ko spet nikakor nisem mogla zaspati. Pomagala sem si s skodelico toplega mleka in odšla nazaj v posteljo ter zadremala. Čez približno dve uri sem se ponovno zbudila s “tistim občutkom” v trebuhu in odšla na stranišče. Nič ni bilo.
Ko se skušam vrniti me dobesedno prelomi grozna bolečina in me vrže na tla. Nič ne morem. Ne morem poklicati na pomoč niti se premakniti. Ne morem dihati, preveč boli. Nekako se zvlečem po tleh do radiatorja in se ob njem vlečem po tleh do spalnice. Moj spi. Ne morem poklicati, neznosno boli. Nejeverno pomislim, kaj je to, to? Me bo kar takole pobralo? Skušam zdržati in čakam, da popusti. Vsaka bolečina enkrat popusti, kot je maratonske razdalje enkrat konec. Vse enkrat mine, razmišljam. Črna, globoka, temno črna bolečina. Uspe mi potegniti za rob posteljnine in pridušeno poklicati.
Moj se zbudi in plane pokonci. Prinese mi čaj. Požirek. Nič ne morem. Boli, lahko pa plitko zadiham. Ponudi mi nekakšno domače zdravilo. V žganje namočeno encijanovo korenino. Spijem požirek. Nisem se sposobna preobleči. Ogrne mi jutranjo haljo in me nekako zvleče v avto ter odpelje na urgenco.
Čakava, dobim injekcijo proti bolečini. Pomaga. Sicer ne vem kaj. Žganje ali injekcija. Ko pridem končno na pregled, ne najdejo ničesar. Zdravnica ne zatipa ničesar. “Vse je v redu!” zatrdi. “Ni v redu. Vem.” Domov se vrneva ob pol štirih zjutraj. Zaspim in zjutraj na pol mrtva odidem v službo.
Kjer je dan, kot vsak drugi. V popolnoma odbiti službi. Pa ne v dobrem smislu. Rada bi odšla domov vsaj ob normalni uri, ob 16.00. Ni šans! Ni razumevanja. Od nikogar. Moram še nekaj dokončati, nekaj povsem nepomembnega. Obvezno, tisti trenutek! Vrtilne tabele bodo rešile firmo. Doma sem ob 18.40. Moje preglednice neuporabljene. Glavno, da smo v firmi vsi ostajali dlje, prav tako kot je bilo kmalu pomembno, da nihče ni ostal dlje. Ne glede na količino dela. Kar nekaj. Doma me moj okrega: “Prav ti je! Ostala bi doma!”
Slabotna sem, brez volje in energije. Nič mi ne pomaga. Nič ne paše. Tudi po teku mi ni bolje, saj skoraj ne morem več teči. Vrtim se v krogu, kaj narediti. Spet odidem do splošne zdravnice. Pregleda me, pošlje na tisoč in eno laboratorijsko preiskavo ter naroči: “Takoj h ginekologu! Mogoče je endometrioza!”
In tako sem končno dobila sum na mojo bolezen ter napotnico za operacijo na katero je seveda potrebno čakati, predolgo. Vmes sem imela težave, občasno neznosne bolečine, naokoli sem hodila s pletom okoli trebuha kot kakšna babica. Končno sem dočakala operacijo.
Operacija endometrioze
Operacija je potekala laparoskopsko, brez posebnosti. Rezultati pregledanega tkiva so potrdili endometriozo na obeh jajčnikih ter v posameznih delih medenice. Operaterja nisem videla. Ob odpustu iz bolnišnice sem dobila ena in edina navodila: zmerni počitek. Sama pa sem si predpisala še veliko gibanja in zdravo prehrano. Ampak kaj to je?
Nazaj k teku
Mesec dni po operaciji, torej februarja, sem se počasi vrnila k teku. Razdalje sem počasi povečevala vendar zelo previdno. Kakšnih posebnih treningov nisem izvajala.
Odločila sem se, da tokrat ne bom ničesar prepustila naključju. Svoje telo moram spraviti v dobro kondicijo. Imunski sistem moram okrepiti. In se izogniti ponovitvi endometrioze.
Endometrioza
S tem izrazom sem se prvič srečala ob prebiranju knjige Biti ženska, katero je izdala Cankarjeva založba 1988. Takrat se je tej bolezni tudi reklo “bolezen poklicno uspešnih žensk”, kar je čista neumnost. Kakorkoli, takrat sem to poglavje preletela na način, tega jaz že ne bom imela. Brez veze.
Na knjigo sem se ponovno spomnila potem, ko sem imela sum na to bolezen. Seveda sem poglavje takoj prebrala. Izvedela sem nekaj osnov. Takrat je bilo znano le to, da se navadno pojavi okoli 30 leta starosti in razvija 10 do 15 let. Jaz pa sem bila v času operacije stara 45. Endometrioza se zaseje že takrat, ko se dekletce razvija v maternici. Majhna gnezdeca endometrijskih celic prodro v področje male medenice , jajčnika, jajcevod ter celo v sečni mehur ter pljuča, celo možgane in prično delati “štalo”. Majhne cistice. Te botrujejo bolečini ter celemu kupu drugih težav. Od bolečih menstruacij in kroničnih bolečin do neplodnosti. Odvisno v katerem obdobju ženske se razvije. Jaz sem imela pravzaprav srečo. Endometrioza se rada ponavlja v rodnem obdobju. In izredno težko jo je diagnosticirati.
Nikjer pa nisem našla ali dobila kakršnekoli informacije kako se izogniti tej bolezni ali jo vsaj omiliti. Kaj narediti, da se ne ponovi!?
Evropska unija je leta 2007 endometriozo razglasila za socialno bolezen, ker vpliva na fizično, psihično in socialno življenje žensk in je v Evropi najpogostejši vzrok za izostanek z dela in iz šole (vir: https://endozavest.si/o-endometriozi/splosno-o-endometriozi/).
Preprečevanje endometrioze
Kakšno leto po operaciji sem občasno spet začutila tisto znano zbadanje. Na smrt me je prestrašilo! Zavzela sem se in pričela pospešeno iskati informacije!
Na spletu sem našla zanimiv avstralski forum, na katerem so ženske iz vsega sveta delile svoje izkušnje. Prebrala in preučila sem vse, kar sem lahko in primerjala s svojimi izkušnjami in stanjem.
Danes na internetu lahko najdete nekaj več informacij o endometriozi, imamo društvo za ozaveščanje o endometriozi Endozavest . V tujini lahko kupite knjige o Endo-prehrani, vprašanje je le, kakšne so. Nisem prebrala nobene, danes vem, kar moram vedeti in ne verjamem v nobeno dieto.
Endometrioza je kronična, vnetna bolezen, ki je povezana s hormonom Estrogenom in z menstrualnim ciklusom ter rodnim obdobjem ženske. Je tudi gensko pogojena in obstaja 5-7% verjetnost, da zboliš za njo, če jo ima katera od tvojih ženskih sorodnic. V preteklosti velika večina žensk sploh ni vedela, da jo ima. Sicer pa endometrioza prizadene vsako deseto žensko.
Prava hrana
V boju proti endometriozi pomaga pravi način prehranjevanja, ki ne vzpodbuja rasti hormona estrogena. Estrogen je namreč hrana za endometrij.
Ugotovljeno je, da se je potrebno izogibati hrani, ki vsebuje snovi, ki vzpodbujajo rast hormona estrogena, progesterona ter snovi, ki povzročajo vnetja v telesu, kot so slabi prostaglandini (maščobne kisline, ki nastanejo iz pojedene hrane). Tak način prehranjevanja je potrebno držati ves čas v kar kar največji meri.
Hrana je kot gorivo: če je dobro, bo avtomobil lepo tekel, če ni, se bo ustavil. Res ne vem zakaj ljudje očitne resnice ne želijo videti in to kljub temu, da ravno zaradi tega na njihov ali naš račun in na račun našega zdravja, služijo glavni akterji zdravstva, farmacije, industrije. Prav tako kot verjamem, da obstaja življenje tudi izven našega planeta verjamem, da je napačna prehrana vzrok za večino bolezni. To se mi zdi edino logično.
“Poln kufer” imam prehranskih svetovalcev in strokovnjakov, modnih diet, instant “zdrave hrane”, športnih in prehranskih dodatkov. Za Herbalife ne morem slišati! Kar na bruhanje mi gre! Pa Nupo in ostale. Ne jejte tega!
Moja dejstva
Že čez kakšno leto sem občasno spet začutila tisto znano zbadanje. Na smrt me je prestrašilo! Odločila sem se, da svoje novo pridobljeno znanje in ugotovitve uporabim v celoti: gibanje in prehrana! V največji možni meri sem se pričela izogibati prepovedani hrani in jesti pravo hrano.
Prepovedana hrana 🤢
pšenica v vseh oblikah: vsebuje gluten (lepek), ki prav ženskam z endometriozo zelo škoduje.
rdeče meso: spodbuja vnetja v telesu in lahko vsebuje rastni hormon (industrijsko meso),
ogljikovi hidrati (testenine, kruh, sladice in bele pšenične moke): večina hranilne vrednosti je itak odstranjena,
rafinirani sladkor in med: povzroča vnetno reakcijo
kofein: najdemo ga v čaju, kavi in brezalkoholnih pijačah (estrogen),
jajca: razen ekoloških. Ostala lahko vsebujejo kemične ostanke dioksina, ki povzroči prebavne težave ter zaprtost, če se uporabljajo kot vezivo pri kuhanju
ocvrta hrana: spodbuja negativne prostaglandine
nasičene maščobe in olja (maslo, margarina, svinjska mast): spodbujajo vnetja zaradi negativnih prostaglandinov,
sojini izdelki in izdelki beljakovin soje (razen sojina omaka v manjših količinah): vsebuje toksin, ki je škodljiv za ženske z endometriozo,
predelana živila: vsebujejo številne dodatke, poceni nekvalitetne sestavino in malo hranilnih vrednosti,
konzervirana hrana: previdnost in zmernost pri uporabi (konzervirani paradižnik, kokosovo mleko je v redu),
dodatki in konzervansi: povečajo kemijsko obremenitev v telesu
alkohol: porabi vitamin B, ki je shranjen v jetrih. Dobro delovanje jeter pa je ključnega pomena, da bodo jetra pomagala odstraniti odvečni estrogen iz telesa.
Človek pomisli, da praktično ni več nobene hrane, ki bi jo lahko jedel. Ne drži.
Nekateri priporočajo tudi razne dodatke, ampak mislim, da je pred tem potrebno opraviti posvet z zdravnikom. Koristili naj bi:
Magnezij
Cink
Kalcij
Železo
Vitamini B
Vitamin C
Vitamin E
Selen (skupaj z vitamino E zmanjšuje vnetja povezana z endomentriozo ter krepi imunski sistem).
Od vseh zgoraj navedenih “dobrot” jemljem samo Magnezij, kadar se veliko ukvarjam s športom, sicer imam krče ter vitamin C v obdobju prehladov in grip. Jemala sem tudi Kalcij in Železo ter vitamin B po priporočilu zdravnice, potem, ko mi je pregledala kri.
Sama sem se držala priporočil v največji možni meri. Opustila sem mleko in mlečne izdelke v celoti ter vse izdelke na osnovi pšenice vključno s sladkorjem.
Mleko sem nadomestila z rastlinskimi pripravki (riževo, ovseno, mandeljevo, kokosovo mleko) ali pa s sadno-rastlinskim džusom močno razredčenim z vodo. Občasno sem pojedla kakšen kozji jogurt.
Opustila sem rdeče meso. Nobenih mesnih izdelkov (salame, paštete, klobase, čevapčiči …). Jedla sem po možnosti domačega piščanca ali purana (belo meso) in ribe.
Kruh sem zamenjala kar z zelenjavo in polento ali pa sem kruh spekla sama iz ajde. Pojedla sem ga čim manj.
Na splošno sem se izogibala tudi krompirju (itak ga ne maram). Riž samo rjav, čim manj predelan. Žita pred pripravo namakam, tako kot naše babice (ječmen, rž, ajda).
Odpadli so vsi sladki kosmiči, predvsem jem ovsene kosmiče.
Čokolade nisem nikoli povsem opustila. Tudi v času moje najbolj striktne diete ne. Nadomestila sem jo z 85% črno čokolado.
Kot vmesni obrok sem jedla sadje (pretežno jabolka,) in oreščke v majhnih količinah (pest na dan).
Povzetek: izogibanje ogljikovim hidratom, rdečemu mesu, mleku in mlečnim izdelkom, pšenici (gluten-lepek), sladkorjem, čokoladi, kofeinu in alkoholu.
Na podlagi takšne prehrane je bil moj tek veliko bolj učinkovit. Tekla sem praktično vsak dan in v njem neizmerno uživala. Postajala sem močnejša in hitrejša. Laboratorijski izvid krvi pa je bil po besedah zdravnice: “Za uokviriti in na steno!”
Čez čas mi je prišla v roke knjiga legendarnega ultramaratonca Scotta Jureka: Jej in teci, ki pravi: “Včasih je pač treba narediti svoje!” Pravi ima!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Človeško telo ima rok trajanja. Če temu ne bi bilo tako, bi bili praktično nesmrtni. Pa nismo. In ti šment, celo tek pri tem ne pomaga.
Slej ko prej se zgodi. Ko ne gre več. Pomembno pa je, da znamo presoditi, kdaj je resnično tisti čas, ko moramo neko dejavnost opustiti.
Tekači večkrat slišimo, da se nam določene zdravstvene težave gotovo ne bi zgodile, če ne bi tekli. Tudi vas to jezi? Ob težavah s različnimi sklepi od gležnjev, kolen, kolkov do hrbtenice – prav hitro bo komentar netekača: preveč tečeš! Tek za kolena ni zdrav. Preveč se giblješ.
Pa ni tako. Človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Brez gibanja se ne počutimo dobro, ne moremo celostno delovati. Ne fizično in tudi ne umsko.
Tek torej ni vzrok. Napačen način obremenjevanje telesa – to pa. Kar pa ni nujno samo tek. Telo veliko zdrži. Dolgo se lahko “igramo” z njim in ga silimo v napore. Takšne in drugačne. Ampak ne v nedogled. Ko je vsega dovolj, telo samo reče: STOP! Na vrsti je počitek. Telo ukaže: “Nehaj mi težiti, mar ne vidiš, da ti preko bolečine in slabega počutja govorim, da prenehaj!” Ponavljati neke gibe ali pa vnašati strup v telo.
No, tudi to je “tek”…
Za menoj je 90 dni brez teka. 90 dni sanacije. Rehabilitacije. Karkoli. Prišel je čas, ko sem presodila, da je čas, da se ustavim za nekaj časa. Naj se telo spočije. Poškodba odpravi. Sanira. Odločila sem se, da si vzamem čas. Da preverim. Poslušam zdravnike. Športne fizioterapevte. Kiropratike. Skratka – strokovnjake. Pa ne le njih. Tudi vse tiste, ki mi ves čas govorijo, da tečem preveč. Da sem vsako leto starejša. Tudi tiste, ki mislijo, da tek ni zdrav. Dala sem možnost drugim in sebi, da dokažejo, da se motim in da imajo “oni” prav.
Kaj mislite? Mi je počitek pomagal? So bolečine izginile, ker nisem tekla? Je poškodba odstranjena?
Naj vam najprej zaupam, kako je zdravljenje potekalo.
Obisk osebne zdravnice mi je prinesel močne protibolečinske tablete in napotnico za slikanje hrbtenice. Meritev kostne gostote sem opravila na lastne stroške, ker to naše zdravstvo ne pokriva.
Kot vsi vemo, tablete niso rešitev. Stvari sem želela priti do dna!
Prvič v življenju sem obiskala športno fizioterapevtko ter se naročila na manualno terapijo znanega in opevanega strokovnjaka. Že nekaj let sem se odpravljala k njemu, da me pregleda in pove, kakšno je stanje moje hrbtenice. No, ta klic telesa mi je pomagal, da sem realizirala tudi to.
Prvih 30 dni
Športna fizioterapevtka je imela veliko nalogo. Lumbago se mi je namreč zgodil teden dni pred smučanjem. Prepričana je bila, da me bo spravila v red in da bom lahko smučala. “Tri dni in boš dobra”, je bila prepričana. Žal je mnenje po treh dneh spremenila rekoč:” Tole je pa pretrd oreh”, in mi še čez kakšen dan odsvetovala smučanje. Kar je bilo tudi v resnici nemogoče, saj nisem prenesla niti deset minut vožnje v avtomobilu.
Pa vendar je fizioterapevtka , roko na srce, naredila čudež. Iz moje skrivenčene postave me je vsakič skoraj poravnala. Vse dokler nisem prišla po stopnicah do avtomobila. Izstop iz avta je bil že kritičen. Po štirinajstih dneh sem bila bolje. Naučila me je štirih vaj, ki so pomagale popustiti bolečino ter delno krepiti mišice trupa.
Vaje sem delala še nadaljnih štirinajst dni do termina, ko sem prvič odšla na pregled k manualnemu terapevtu z namenom, da najde in odpravi pravi vzrok mojim vedno pogostejšim bolečinam. V nasprotnem primeru bi, kot že večkrat do tedaj, postopoma pričela teči.
Drugih 30 dni …
Prvi obisk pri manualnem terapevtu je bila postavitev diagnoze. Skolioza v prsnem in ledvenem delu hrbtenice z rahlo kifozo in zamaknjenost medenice.
Sledile so terapije dvakrat na teden: 10-15 minut terapevta ter nadaljnih 10-15 minut na nekakšnem električnem stimulatorju. Predpisan sem imela počitek, krajši sprehod ter gretje določenih delov hrbtenice.
Po treh tednih sem morala terapijo prekiniti in nadaljevati s predpisanimi razteznimi vajami.
Tretjih 30 dni …
V tem obdobju sem lahko pričela z malo daljšimi sprehodi in razteznimi vajami . Dovoljeno je tudi plavanje: hrbtno ali prsno z glavo v vodi.
Kakšnih posebnih sprememb na telesu nisem opazila. Več sprememb je bilo v mojem razpoloženju. Kronično pomanjkanje gibanja! Gibanja na polno! Saj veste – ko se zadihaš in ti pulz poskoči v višave!
Kontrolni pregled je bila tudi zadnja terapija. Bila naj bi – ozdravljena. Poškodba – sanirana, kolikor je to pač sploh lahko mogoče. Če ima človek praktično od rojstva deformirano hrbtenico res ni mogoče pričakovati čudeža.
Prosila sem za napotke, kako naprej. Lahko pričnem z intenzivnejšo vadbo, z utrjevanjem mišic trupa, vadbo moči?
“Zaradi takšnih zadev imamo mi paciente!”
Nekaj resnice gotovo je v tem. Vendar se ne morem sprijazniti z dejstvom, da zadostuje sprehod ali počasen tek za vadbo celotnega telesa. Nič trebušnjakov, sklec, počepov. Hoja, plavanje, malce kolesarjenja, počasen tek sicer pa gretje, raztezne vaje, uživanje in počivanje.
Kakšno nasprotje od športne fizioterapevtke, ki mi je svetovala postopno vadbo in jačanje posameznih mišičnih skupin, nadaljevanje s tekom.
Razočarana…
Moram priznati, da sem bila in sem še vedno zelo razočarana.
Najbolj nad dejstvom, da človek resnično ne more nikomur zaupati. Verjeti. Vse je navadno trženje dejavnosti, ki jo dotični strokovnjak (zdravnik, fizioterapevt, farmacevt, maser, bioenergetik) izvaja ali bolje trži. Pacienti smo v večini primerov samo množica naivcev plavajočih v bazenu lažnega upanja prave strokovne pomoči.
In po vsej tej kalvariji, danes po štirih mesecih ugotavljam to, kar vem že zelo, zelo dolgo.
Poslušaj svoje telo, razmisli in ukrepaj! Delaj po svoji pameti!!! Nihče drug zame ne more vedeti o mojem počutju več, kot vem sama!
Stanje tekaškega telesa po 3-mesečni tekaški pavzi …
V bistvu bi lahko napisala – stanje telesa po 4-mesečni tekaški pavzi. Ker tečem tako malo, da to skorajda ni vredno omembe. Ali pa tudi ne! Odvisno.
Trenutno je stanje takšno, da lahko tečem počasi in zmerno nekje 10 km. Pa v resnici nisem še pretekla več kot 6 km, ker se držim postopnega plana. Trudim se teči pravilno, ko opazim, da delam stare napake se ustavim. Naredim nekaj vaj in nadaljujem s počasnim tekom. Moj plan je namreč sledeč: teči postopoma na ta način toliko časa, da bom dosegla spet maratonsko razdaljo in pretekla spet svoj maraton.
In moje počutje? Obupno! Sem tekaško depresivna, ker je obdobje alergenov jaz pa astmatik, je še huje. Težko diham. Tudi zato, ker sem se zredila. In to “rejenje” se kar ne ustavi. Občutek imam, da se spreminjam v mroža.
Nekoč sem si rekla, da ne bom nikoli več prenehala teči do te mere, da ne bi bila sposobna preteči maratona. Kadarkoli. Pa ne hitro – lepo počasi. Vedno naj bi bila v tako dobri tekaški pripravljenosti, da lahko “odpuzam” do Bleda na krem šnito. Peš. V supergah.
No, danes nimam šans. Ne pretečem…
Sem pa sposobna tega, kar nisem bila nikoli iz enostavnega razloga: škoda časa. Sedeti pred TV-jem in gledati nadaljevanke. In šov! The biggest looser Slovenija! Kako prikladno. Če bom tako nadaljevala, se lahko v naslednji sezoni kar prijavim.
In tekaški cilji ….
Ob zadnjem maratonu, katerega sem kar težko pretekla, sem si dejala, da nad določeno težo ne grem več na maraton, ker ne tečem z užitkom. Preveč se matram in prepočasi tečem. Nisem človek, vsaj zaenkrat še ne, ki mu je cilj samo priti preko 42 km. Ne. Preteči ga moraš. V nekem tempu. Sedaj pa imam tak tempo teka kot včasih, ko sem hitro hodila! Katastrofa.
Katastrofa, ki to ni …
Mogoče, je pa za vsem skupaj skritega kaj več. Pri polni zavesti namreč priznavam, da sem se pričenjala že malce po tekaško dolgočasiti. To pomeni, da sem se naveličala priganjanja samo sebe na tek zato, ker se bliža nek tekaški dogodek in moram trenirati. Moram! Sita sem te besede. Tako kot najstnica včasih nisem prenesla te besede: moraš, daj! Pa ni bil problem v tem, da ne bi želela česa narediti – na smrt me je živciralo dejstvo, da mi je nekdo to naročil, kar bi sama ITAK naredila! In če bi me pustili vsaj še minuto na miru, bi to storila sama, tako pa so vsi po vrsti pametovali, ukazovali, grozili s pogledi, kremžili obrvi … in potem jaz ZANALAJŠČ nisem želela narediti tistega takrat, samo zato, ker so mi rekli!
Ja, očitno sem imela problem s samo seboj, ker sem se ves čas priganjala, da moram, moram, moram narediti takšen ali drugačen tekaški trening, ker drugače , nekaj ne bo… tako, kot sem mislila, da bi moralo biti. In nevede sem se zasužnjila.
Ja, čas je, da se osvobodim.
Tek mi je vedno pomenil svobodo. Zrak, veter, širjavo, prostost, naravo, kisik, srečo, prostranost …
Spet mi bo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Včasih bi že davno tekla. Tokrat pa tisto “Ko te useka v križu” še kar traja.
Ne boli, že dolgo ne.
Ampak tokrat sem se odločila, da stvari pridem do dna in da zadevo saniram. In da vidim, koliko zmorejo maserji, fizioterapevti, kiropraktiki in ostali strokovnjaki.
Pomagajo, vem. Kaj pa na dolgi rok?
Tako stojim. In čakam. Sem pridna. Poslušam strokovnjake in ne tečem. Poslušam tudi sebe. Oba glasova. Tudi tistega, ki ga dolgo časa nisem upoštevala.
Ne spomnim se, kdaj sem imela nazadnje tako dolgo tekaško pavzo. Res ne vem. Zanimivo je, da sem se po več kot dveh mesecih neteka tega skorajda že navadila. In prvič po več kot desetih letih nimam tekaških ciljev in niti ne planov.
Mogoče letos sploh ne bom pretekla maratona.
Mogoče sploh ne bom več tekla dolgih razdalj.
Ko tole pišem, tega ne verjamem. Ampak, bom nadaljevala z razmišljanjem v tej smeri.
Sem torej na nekakšnem “zdravljenju”, na terapiji, ko praktično ne delam nič! Očitno mora tole moje “ponastavljanje” telesa učinkovati, ker bi me sicer brez gibanja že zdavnaj “vse bolelo”. Pa me ne!
Si predstavljate, da čisto nič ne delam? Nič raztegovanja, nobene vadbe. Niti metra teka. Lahkoten, krajši sprehod je dovoljen. In to je vse.
Pa nimam prepovedan le šport! Tudi delati ne smem praktično ničesar. Ne pomivam oken, tal, ne smem likati, sesati ali delati karkoli malce bolj napornega kot je kidanje snega, cepljenje drv. Še vrečk iz trgovin imam prepoved nositi. In seveda smeti! Priznam, da mi je kar všeč. Mojega skrbi, da se bom preveč navadila. No, se ni za bati, ker sem po drugi strani pod nekakšnim čudnim stresom, ker nič ne smem! In ravno zdaj bi vse počela.
Ampak se ne dam.
Trudim se lenariti na vso moč. Zdržati moram samo še dva tedna in potem bom lahko pričela z razteznimi vajami in daljšimi sprehodi.
Sledil bo pregled in ponovna pavza z ultra lenobno terapijo.
Upam, da bom spet svobodna in v supergah (kar je povezano) konec aprila. In potem bom začela teči praktično iz nič. Prav veselim se tega!
Malo teka in malo hoje. Kar bo odlična priložnost, da izbojšam svojo tehniko in ob pozornem poslušanju svojega telesa ugotovim, kako in koliko teči še naprej in sicer na tak način, da bom lahko tekla še dolgo.
Mislim, da je nastopil čas, da si pripravim trening “Nazaj v superge”.
Vsak dan vas vidim. Kako tečete. Zjutraj, popoldan, ponoči. Povsod ste. Tekači. Mladi, stari. Suhi, debeli. Hitri, počasni. Začetniki in stari mački. Jaz tečem z vami.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zgodi se iznenada. In skorajda vsaj nekajkrat v življenju vsakomur od nas. Večkrat niti ne vemo zakaj. Dokler ne pobrskamo po spominu…
Prične se nekako takole ….
Deset minut do šestih. Leže v postelji se raztegnem in naredim nekaj kratkih vaj za hrbtenico. Ker ga “ni čez komot” je vadbeni poligon kar postelja. Naredim tistih pet klasičnih vaj, po pet ponovitev.
Tako je bilo tudi to jutro. Obuta v udobne čevlje z nizko peto zaklenem vhodna vrata za seboj in se odpravim proti avtu.
Čez ramo imam svojo torbico. Hodim naravnost, narahlo s pogledom ošvrknem grmiček pred hišo.
Čez sredino telesa, čez križ me “USEKA”. Bolečina je tako močna, da skoraj padem. “Pa kaj je sedaj to?!” pomislim. Ustavim se, se poravnam in počakam, da bolečina malce izzveni. Premaknem nogo počasi naprej. Za malenkost popusti in skrajno previdno pristopicljam do avta, ga odklenem, mukoma odložim torbico na sovoznikov sedež in se s težavo usedem za volan.
Zapiranje vrat avtomobila v tem položaju postane umetnost.
“Umiri se”, pomislim. “Vse bo v redu”. Skušam odmisliti bolečino.
Odpeljem. Zdi se mi, da sem bolje. Parkiram in skušam iztopiti.
Boli! Zajamem sapo in napnem trebušne mišice, kolikor jih sploš še imam, in se s pomočjo rok nekako izkobacam iz avta in ob njem postavim pokonci. Stiskam zobe, ko skušam hoditi. Vsak premik nog predstavlja peklenske bolečine. Rezka, pekoča in ognjena bolečina seva iz križa na vse strani. Navzgor, levo in desno ter preko kolkov v noge.
Tokrat ni šlo. Kar tako malo po domače. Tablete proti bolečinam, Pernaton gel v grelni in hladilni varianti, obkladki, šali, razne poze – nič ni pomagalo. Po nasvetu tekaških prijateljev sem se končno znašla na mizi športne fizioterapevtke.
Ko bolečino izbije bolečina … in počitek
Čeprav bi ji na momente najraje pobegnila iz mize ali pa ji kar kakšno primazala – sem vztrajala. Na trenutke v še hujših bolečinah. Zato, ker sem vedela, da me na koncu čaka olajšanje – odrešitev.
In tako me je tokrat telo dobesedno prisililo k počitku.
Kaj naj rečem? Bravo. Pa ravno pravi čas. Pet dni pred odhodom na smučarijo! Upala sem na čudež. Ampak ga ni bilo. Ostala sem doma. Sama. In sedaj imam čas, da lahko razmišljam o najpogostejšem vprašanju dvoletnikov: ZAKAJ!
No, ta ZATO ni tisti “KER ZATO”!
Predvsem zato, ker nisem poslušala opozoril. Da, telo me je večkrat opozorilo, dalj časa opozarjalo.
Občasna rahlejša bolečina v ledvenem delu hrbtenice, v kolenu, kolku. Jaz pa nič, iskreno misleč, da to ni resnično nič posebnega.
Opozorila pred katastrofo
Nikakor pa ne bi smela zanemariti nenadne hude bolečine v križu, ko me je med tekom na tem delu pekoče zabolelo in mi je istočasno na zelo nenavaden način skoraj odpovedala leva noga. Vse skupaj je bil res samo hip. Na trenutek noga ni bila več moja in v tistem delčku časa, ko sem pomislila, da bom padla, ker praktično nimam ene noge – sem jo spet “dobila” nazaj. Obljubila sem si, da se bom tokrat resnično naročila pri kakšnemu od specialistov ali pa vsaj odšla na masažo. Ker pa nikoli ni časa, ga seveda tudi tokrat ni bilo … do takrat, ko si ga telo samo vzame.
Sklep št. 1: poslušaj svojo telo in takoj ukrepaj.
Površnost
Eden od vzrokov je moja površnost. Kot tista na začetku spisa. Vaje v postelji. Za božjo voljo! Ves čas sem vedela, da to ni to. Morala bi vstati iz postelje in vaje narediti na tleh. Na trdi podlagi. Natančno in pravilno. Ne pa kar nekaj na približno. Večkrat tako, da sem med eno in drugo vajo še malček zadremala.
Sklep št. 2: jutranje vaje delam na tleh: 5 vaj – 5 ponovitev. Amen.
Moč in gibljivost
Ne delam vaj za moč in gibljivost. Pred tekom se sicer ogrejem in po teku raztegnem. Ampak nimam nobene prave moči v trupu. Trebuh fuč, hrbet fuč, rit fut! Nobenih mišic! To se čuti pri teku, ker ne čutim moči. Nobene prave tekaške moči. Tudi rezultat zadnjega maratona vse pove: cigu migu – saj bo šlo. In je šlo zelo počasi in brez pravega užitka. No, sedaj sem prišla do tam, ko ne morem več!
Sklep št. 3: najmanj dvakrat tedensko delam vaje za moč in gibljivost. Amen.
Masaža
Ja. Blagodejno vpliva. Ne bom pozabila, kako me je pred leti rešila trdovratnih bolečin sorodnica fizioterapevtka in mi svetovala pogostejšo masažo. Tista masaža je delovala leta! Poletov strokovnjak Beno Piškur mi je svetoval, naj si privoščim masažo vsak teden. To se mi je zdelo absolutno prepogosto (beri: predrago). No, enkrat mesečno. Od vsega tega sem napredovala toliko, da grem na masažo na vsake dve ali tri leta. Sem si pa kupila masažni valj!
Sklep št. 4: na masažo enkrat mesečno. Amen.
Pamet v glavo
Preveč sem trmasta in prevečkrat rinem z glavo skozi zid in svojih poškodb ne saniram do konca. Superge obujem že, ko me še kje kaj boli. Kar je pravzaprav že kar značilno za tekače. In daljnoročno – to ni v redu. Telo si zapomni. Tudi moje se je. In tokrat udarilo z vso silo.
Slep št. 5: pazljiveje bom prisluhnila telesu. In slišano tudi upoštevala! Amen.
Nasveti in komentarji
Sem pa opazila zares zanimive odzive ljudi. Tisti, ki ne vedo, da tečem, odreagirajo povsem drugače od tistih, ki to vedo in poznavalsko pomodrujejo: “Preveč tečeš. To je gotovo od teka. Tek ni zdrav. Udarjanje peta ob tla gotovo ni zdravo za hrbtenico”. In podobne nebuloze.
Pa to ni res. Brez teka bi bila moja hrbtenica v neskončno slabšem stanju, kot je danes.
Dovolj neumnosti
Moja hrbtenica ni med najbolj zdravimi že zadnjih slabih štirideset let. Imam namreč skoliozo v zgornjem in spodnjem delu hrbtenice vključno z rahlo kifozo. Kar pomnim sem imela težave z njo. Če se nisem redno gibala so bile bolečine občasno prav neznosne. A sem našla recept. V teku. In vajah za hrbtenico. Občasnih masažah.
In vsem tistim, ki morda mislijo, da je vzrok za bolečino ravno tek – lahko mirno odgovorim: “DA!” Pa ne zato, ker tečem. Zato, ker ne tečem optimalno.
Ampak stvari bom prišla do dna.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
A ne? Človek se po teku tako dobro počuti. Kaj pa med tekom?
Pomlad je pa še prav posebno zanimiva. Človek komaj čaka, da bo malo topleje. Tek je prijetnejši, če smo malce lahkotneje oblečeni in obuti.
Sonce, malce vetrčka – kar odnese me v superge. Tudi ta teden je bilo tako.
Prepričana, kako dobro mi bo šlo. Predstavljala sem si, kako lahkotno bom odtekla svoj 15-km krog po tekaški trasi, ki jo imenujem Od doma okoli Rožnika. Izgubila sem kakšen kilogram, za menoj je kar nekaj dobrih treningov v hrib, celo nekaj stopnjevanj sem opravila vsak teden. To bi se moralo nekje poznati.
In konec tedna me čaka prvi polmaraton letos. Današnji trening bo vsaj delni pokazatelj kako mi bo šlo v nedeljo.
Istrski maraton – tek ob slovenski obali
“Kakšna svetloba! Barve!” se veselim.
In po pol kilometra že stokam: “Kakšna vročina!”
Čas na prvem kilometru sploh ne preverim, ker je … tako čudno vse skupaj.
Vetrc sploh ni vetrc. Piha kot vrag direktno v prsa. Čakam, da spremenim smer, tako da bom imela bočni veter in bo lažje. Sonce v tem zgodnje spomladanskem opoldnevu dobesedno NABIJA – KURI- ŽGE!
Danes grem po »levi«. Na Koseškem bajerju preverim, če je slučajno že voda v pitniku. Ni!
Vse cveti in se prebuja…
Žejna sem kot hudič! Navadno nisem. Ne spadam med tekače, ki rabijo veliko hidracije. Ne potim se močno in posledično temu brez težav odtečem deset kilometrov »na suho«. Brez vode.
Ta dan ne.
Kot bi jedla pesek.
V Mostecu zavijem v gostišče.
»Ali lahko dobim kozarec vode? Kar iz pipe.«
Cel kozarec izpijem skoraj z enim požirkom. Prav požrešno. Na eks.
Tečem naprej. V klanec. Počasi mimo skakalnice in naprej ter okoli Rožnika nad Tivolijem, čez Tivoli in mimo Čada.
Tokrat ne grem prositi za vodo. Tečem naprej. Naj se telo navadi na vročino. Vsako pomlad je podobno.
Diham težko, sapa je težka skoraj tako kot noge. Nobene hitrosti. Mrazi me. Vedno bolj hropem. Če upočasnim, bom hodila.
V zraku voham pelode in še nekaj – breza cveti in še marsikaj drugega. Alergična sem praktično na skoraj vse.
Prisluhnem si. Se mi v pljučih kaj prebuja? Tudi tam že kaj cveti?
Včasih si lahko zmotno prisodimo slabšo tekaško pripravljenost, ki pa to v resnici ni. Včasih je to lahko tudi nekaj drugega.
Tekači z alergijsko astmo smo v tem letnem času še posebej obremenjeni. Kot bi s seboj nosili težak tovor. In dihali le s tretjino pljuč. No, ta primerjava niti ni tako daleč od resnice. Astma pravzaprav to je. Vnetje pljuč. Vnetje pljučnih mešičkov, ki zaradi zoženosti poti ne zmorejo prenesti dovolj kisika.
Seneni nahod je neprijeten. Ampak tu se zadeva navadno ustavi na zgornjem delu dihalnih poti. Pri astmi pa zadeva pade globlje dol – v pljuča.
Ko se imunskemu sistemu malce zmeša …
Tako lahko harmoniko odšpilaš kar na lastna pljuča. In široko zevaš, ker se dušiš. Ja, astma ni od muh. No, moja zagotovo ne, ker je od alergenov. Zato gre v tem letnem času večkrat z menoj tudi moja pumpca z Ventolinom. Za vsak slučaj. Kot nekakšna psihološka podpora. Če imam zdravilo s seboj, ga navadno ne rabim. Če ga nimam pa se zgodi, da ga na koncu potrebujem že samo zato, ker ves čas vem, da ga ni in kakšen hud problem je pravzaprav to lahko, če te prične dušiti nekje sredi ničesar.
»Letos bo v redu«, se tolažim. Pridno vdihavam in jem zdravila. Čeprav sem jih leta – zanemarjala. Če je bila to res velika neumnost, kot mi je namignila moja nova pulmologinja – bo pa pokazal čas.
Moram pa jo pohvaliti. Ni se zgrozila, ko sem ji povedala na kakšen način obvladujem svojo astmo. In kako brez posebnega problema pretečem maratone. Seveda ne spomladi.
Konec treninga. Razteg. Pečejo me oči. Grlo. Ne piskam. Ali bolje: moja pljuča ne piskajo.
15 kilometrov. Preverim statistične podatke na svojem multipraktiku na roki. Čudne številke. Počasen tempo, 6 min/km ampak povprečni srčni utrip pa blizu mojega plafona. Ups! Po lestvici efektivnosti pa sem na rdečem – pretiravanje.
Bolano.
Gledam se v ogledalo, obraz v barvi temno rdečega paradižnika. Na debelo presoljenega.
Ko izperem iz sebe ves ta prigarani švic se po pričakovanju počutim odlično. Kot bi naredila en res dober trening. In fino raztegnila frdamana pljuča. Le vse te čudne številke me motijo.
Trasa polmaratona 2017
Kmalu bom stala na startu. Vroče bo. In v žepu bom imela tri tabletke enervita in VENTOLIN! Nato bomo stekli. Počasi bo šlo. Gužva. Gneča. Previden tek, da ne padeš.
Nato bo šlo vedno lažje.
In tekla bom, kot bi tekla maraton. Prvo polovico počasneje, kot bi hotela. Na bremzo, po domače. Potem, ko bo sonce pričelo nažigati in kuhati bom to predstavo odmislila. Pila bom vodo na vseh postajah. Na približno desetem, petnajstem in okoli devetnajstega kilometra bom pojedla tabletko Enervita. Od desetega do petnajstega kilometra bo čas ocenjevanja. Kakšna je situacija? Koliko imam še goriva? So nastale kakšne poškodbe? BI šlo malce hitreje? Po petnajstem kilometru bo pritisk večji. Hotela bom hitreje. To je najtežji del. Odločilni del. Del, ko se tekač odloči ali bo dal vse od sebe ali bo stisnil rep med noge. In to je tudi tisti del, ko si lahko narediš nepopravljivo škodo. Ko teraš v prazno. Kot bi gonil kolo s polomljenimi zobniki. Če goniš brezglavo je škoda na koncu še večja, včasih celo nepopravljiva.
Zgodovina se rada ponavlja
Zato je to resnično pomemben čas!
Trenutek, ko bom podrobno in natančno prisluhnila harmoniki v sebi. Bo zdržala ali jo bo razneslo? Lahko pljučka še malo »raztegujem« ali me bodo klofnila nazaj in me kaznovala z odvzemom zadostne količine kisika in zeleno vijolično barvo obraza.
Napeto. Zelo napeto.
In potem tisti zadnji kilometri. Trije, dva. In množica navijačev. Ko si spet ne moreš pomagati. In goniš. In gledaš po navijačih, če je kje kakšen tvoj.
In potem spet postaja vse lažje. Skoraj se že vidiš, kako pritečeš v cilj. Predstavljam si, da sem privezana z elastiko na cilj in sedaj me bo kar potegnil k sebi. Kot bi sedela na frači bi me odneslo direktno v morje, ker je vroče! Ker bo vroče. Ker če bo vroče, bom plavala.
S pumpco ali pa brez.
Ampak že spet bom pritekla v cilj – na napačni strani. Bodo tam spet primorske šjore? Z oljčnimi vejicami?
Mmmm… prav voham že morje. In borovce. Balzam za pljuča. Oči. Dušo.
Veste kaj? Vseeno je na kateri strani bom pritekla. Važno je le, da sploh lahko pritečem.
Nikoli ne veš. Kdaj bo prišel dan, ki vedno pride.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Tek v dežju je samo eden lepših tekov, ki se nam lahko zgodijo. Če le hočemo. Občutek nekakšne živosti, povezanosti z naravo! Biti živ! Tako – čisto zares! Ne le fizično – tudi mentalno!
Samo predstavljajte si, kako vas dež veselo moči, bičajo vas kaplje in od šilta ter anoraka kaplja in curlja. Kaj curlja?! Lije!!! Vi pa se ne daste, tečete kljub vsemu in vso tisto vodo kar odrivate od sebe, vse prši okoli vas in hkrati je v vas, v vaših supergah in tekaških cunjah. Ampak vas ne zanima nič, ignorirate vse! Močni kot Švarci! Kaj nam bo voda?! Itak je brez barve, vonja in okusa.
Tek.
Človek se počuti tako noro močan in jeklen. Čisti tekaški užitek!
Kje so tisti časi, ko so nas naše mame in babice prepričevale, da bomo od dežja in mraza zboleli za pljučnico in angino ali vsaj ujeli močan prehlad! Mislim, da so take mame in babice samo še izjeme.
Pa vendar zadeva le ni tako zelo enostavna. Da ne zbolimo ob ali po teku v dežju v hladnejših mesecih moramo zadovoljiti določene pogoje.
Nikakor nas namreč med tekom ne sme pričeti zebsti. Lahko nas mrazi pred samim tekom, ob ogrevanju, vendar nas ne sme zebsti med tem, ko tečemo. Teči moramo v taki intenzivnosti, da se telo ravno prav ogreje in nam bo toplo.
Morda zebe nekoliko v ušesa, prste na rokah in nogah, ampak telo je ogreto, toplo nam je.
Če pa nas med tekom prične zebsti pomeni, da smo ga nekje polomili! Tečemo prepočasi ali pa smo se precenili. Tekači pravimo, da smo se “preforsirali”!
Zato moramo za tek v izrednih razmerah kot je dež, mraz, sneg in veter, dobro presoditi svojo trenutno tekaško pripravljenost. Kako intenzivno in koliko časa v določeni intenzivnosti lahko tečemo? Zavedati se moramo, da se v izrednih razmerah kot je mraz, sneg, dež in veter, telo hitreje utrudi in moči nam hitreje poidejo. Dodatni faktor je tudi teren! Led, blato, luže…
Ko nam poidejo moči, intenziteta teka pade in v telo nas prične mraziti. V takih primerih se dejansko lahko prehladimo!
Seveda se vsakomur tudi to lahko pripeti. Ne nazadnje lahko pademo, si zvijemo gleženj ali kaj podobnega. Gospod Murfy navadno poskrbi, da se to zgodi nekje, kjer ni nikogar! Zoprnež tale Murfy, ne?
V takem primeru je idealno, da imamo s seboj mobitel. Verjamem, da ima danes veliko tekačev s seboj tudi to napravo in zakaj tudi ne, če se jo vlači s seboj tja od postelje do sekreta. Zakaj je ne bi še na tek? Dozdeva se mi sicer, da bolj zaradi fotografiranja narave in “selfisiranja”, kot pa za klic na pomoč.
Pa kaj! Če bomo naredili nekaj posnetkov narave in samega sebe, res ne bomo ujeli prehlada. Čeprav se mnogim mogoče celo zdi… Tudi meni je bilo že večkrat žal, da ne morem pofotkati kakšnega prizora in si mislim, enkrat bom šla teči s fotoaparatom, da naredim nekaj res fantastičnih slik. Pa saj veste o čem govorim. Odsev v luži. Premočen superg v blatu. Nebo. Listje. Čaplja. Gore v daljavi. Blatne superge na premočeni travi. Pa spet tista bela čaplja na polju. Vejevje …
Narava je lahko tako zelo lepa in polna, da pozdravi prav vsako nezdravo misel v naših možganih! In telo – pod pogojem, da boste sledili smernicam tega sestavka.
Kaj torej, če spadamo med tekače, ki s seboj ne nosijo mobitelov? Mene namreč motijo polni žepi in navešeni pasovi ali karkoli naj bi že bingljajo po meni. Se mi zdi, da tako ne morem dovolj “svobodno” teči. Čeprav se ravno ob dolgih tekih navadno zavem, da bi bilo pametno vzeti s seboj mobitel. Za vsak slučaj, če se mi kaj zgodi. Na mojo srečo, se mi še ni.
Potem imamo pa malo večji problem, katerega lahko zmanjšamo tako, da premislimo, kje bomo tekli v primeru “nesreče”. Nekje, kjer bomo imeli možnost poklicati na pomoč. Seveda lahko kličete pomoč in se derete na vse grlo kjerkoli, le slišal vas ne bo nihče. Zato premislite, kje boste tekli. In se drli. Drli – efektivno.
Obstaja pa še ena rešitev in sicer ta, da domačim poveste kje točno boste tekli in kdaj okvirno bi se morali vrniti iz treninga. V takem primeru sicer ne morete biti “tekaški umetnik in kreator”, da bi tekli “prosto po Prešernu”, tekli boste pač tam, kjer ste povedali, da boste. In pošteno je do domačih, da se med tekom ne premislite in jo urežete “malo po svoje” ter podaljšate še za kakšnih deset kilometrov, ker je ravno tako super zrak in ker se tako grozno fino počutite. Tisti doma se gotovo ne počuti super, ker ga skrbi!
Pamet torej v glavo in pot pod noge, pa bo vse v najlepšem redu.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Na koncu pa še nekaj: najpogumnejši tekači se zadeve lotijo tako, da si nohte enostavno izpulijo. Citiram: »Osebno sem si izpulil že vse nohte razen enega palca. Nekatere več kot desetkrat«. Česar ni, ne more boleti! Auuuuč! 
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 