Vsak tekač bi moral poznati osnove tekaškega bontona. In najpomembnejši je prav gotovo: tekaški pozdrav.
Bontón (iz francoščine, pomeni dober ton) je skupek pravil spodobnega vedenja v družbi (vir: wikipedija, 5.3.2024 ob 20.00).
Vsekakor v družbi obstajajo določena pravila, katerih se ljudje držijo v družbi in v vsakdanjem življenju. Vsi poznamo splošno znane čudežne besede, ki so osnova vsakega bontona: prosim, hvala, oprostite. Pozdrav in odzdrav. In katerih se vsi skupaj poslužujemo premalo. In na katere tudi premalo opozarjamo otroke.
V knjigarnah je na voljo več vrst bontonov od tistih za otroke do poslovnih bontonov.
Nisem pa še zasledila tekaškega bontona, čeprav smo s tekači v Tekaškem forumu o tem že na veliko razpravljali. Zaslužili bi si ga, pa kakorkoli to že vzamemo.
Pozdrav – osnova kulturnega obnašanja
Kakšnih sedem let sem imela, ko sem se s svojim novim kolesom vsaj že desetič peljala mimo sosede in jo pozdravila z glasnim: “Dober dan”. In soseda mi je vedno glasno odzdravila z “Dober dan, Mojca!” No, enajstič mi je prijazno dejala: “Mojca, ni ti treba vsakič pozdraviti, ko se pripelješ mimo!” Dvanajstič nisem šla mimo, ker se mi je zdelo čudno, da se peljem mimo brez pozdrava zato sem zavila v drugo smer.
Spominjam se tudi neprijazne gospe, katero sem dolgo časa pozdravljala in sva se na koncu po “bojnem” posvetu s prijateljico odločili, da dotične gospe ne pozdraviva več, ker nikoli ne odzdravi. Gledali sva jo v oči in šli mimo. Mislim, da gospa ni opazila ničesar.
Ljudje smo občutljivi na pozdrav, saj je osnova bontona. Pozdravimo, ko pridemo v službo, urad, trgovino. Na obisk, domov, kamorkoli. Pozdrav je dolžnost in osnovna vljudnost. Pozdrav in odzdrav, seveda. To sta nerazdružljiva dvojčka, vsaj tako bi moralo biti. Kdor ne vrne pozdrava je enostavno neolikan.
Tekači se pozdravljamo
Se tekača, ki ti priteče nasproti ali tekača, katerega prehitiš – pozdravi ali ne?
Absolutno, DA! Tekači smo pleme, ki se med seboj pozdravlja.
Ima pa tekaški pozdrav več variant, odvisno od situacije in stanja tekača. Lahko je to glasen “zdravo”, “živjo”, “dober dan”, “hojla”, “crkcrk”. Lahko je vzpodbudna beseda kot “dober tempo”, “bravo” ali kaj podobnega. Lahko je pozdrav z roko, pa tu ne mislim rokovanja, ker za kaj takega med tekom navadno ni časa. Z roko nakažeš pozdrav, dvigneš dva prsta ali palec (sredinec odsvetujem – ali pač), lahko celo salutiraš, če želiš. Pomežikneš. Včasih pa vse to predstavlja prevelik napor ali motnjo med tekom. Tedaj zadostuje očesni stik, nasmeh, kimljaj z glavo. Kar nekaj variant in gotovo je še kakšna, ki je tu nisem omenila. In ki ti ne vzame preveč moči.
Gotovo se strnjate z menoj, da vam vsak odzdrav doda nekaj moči in motivacije. Morda celo občutka pripadnosti in razumevanja. Podobno kot te ignoranca pozdrava nevede tudi razjezi.
Tekaška teleta
Mene dobesedno razkuri situacija, ko tečeš, pozdraviš, osebek pa ob očitnih znakih, da je priseben in te je opazil, teče naprej oz. mimo brez pozdrava. Nekateri še prav začudeno gledajo. Kot teleta.
Odkar sem postala starejša tekačica se mi zdi to res idiotsko. Še posebej, če je “tekaško tele” moškega spola. Ob takih primerih si rečem, moških ne pozdravljam več prva. Zakaj?
Prvič, ker sem ženska in drugič, ker sem starejša od večine moških osebkov, ki ne odzdravijo.
Vidite, tukaj pa ne pride v poštev samo poznavanje Tekaškega bontona ampak tisti tistih drugih.
No, vsem tem osebkom je namenjen ta sestavek in prosim, da si shranite nekam v male ali velike možgane: ČE TE NEKDO POZDRAVI, SE ODZDRAVI!
V hribih je to nekaj čisto normalnega. V hribih se pozdravlja. No, tekači se tudi pozdravljamo. In to ni le normalno – to je osnovna vljudnost.
Sem pa opazila še nekaj zelo zanimivega. Kadar tečem zgodaj zjutraj, to so navadno dolgi teki, smo tekači bolj redki. Tu mislim na res zgodnje ure ob sončnem vzhodu, ko se dan šele prebuja in večina še spi. Takrat se, čudežno, pozdravljamo vsi. Prav vsak tekač pozdravi ali odzdravi. In pozdrav je res iskren. V jutranjem mraku se vsakega tekača iz srca razveseliš, ker veš, da bo pozdrav PRISTEN.
In potem, po treh urah teka, nekje od devete ure, ko počasi končuješ s treningom in se večina tekaškega sveta šele prebuja, je stanje povsem drugačno. Na primer na kakšni tekaški prometnici kot je ljubljanska PST. Takrat pozdrav postane instanten kot Vegeta, iskren pozdrav redkost in takrat komaj čakam, da svoj tek zaključim. In si rečem: naslednjič grem še bolj zgodaj.
Opravičljiva stanja za tekaško nepozdravljanje
Kadar tečem, vedno pozdravim. Razen takrat, ko ne. Enačba drži.
Tekaški trans
Tekači dobro veste, kaj je to “tekaški trans”. To je nekakšno nadnaravno stanje, ko si sam s tekom, ko padeš sam vase in okolica izgine. Včasih je to posledica tekaškega navdušenja kot “runners high”, visoke osredotočenosti na sam tek, tekaški teren, hitrost, tehniko. Če padem sama vase na terenu, kjer ne pričakujem tekačev in sem v tekaškem transu se včasih zgodi, da tekača enostavno ne vidim oz. registriram. Takrat ne pozdravim in verjamem, da tudi odzdravim ne. Ali bolje. Odzdravim z zamikom potem, ko lahko vdihnem in ko je tekač, kateremu bi pozdrav morala vrniti, že daleč stran od mene.
Tekaška otopelost
To je stanje, ko je tekač popolnoma utrujen, otopel, brez energije, moči, na robu kolapsa. Izgubljen sam v sebi. Ja, se zgodi. Navadno takrat, ko se preceniš ali narobe oceniš razmere. Praktično si na robu preživetja. Tečeš in dihaš, da preživiš do konca in maksimalno hraniš moči. Ja, moč ti lahko vzame tudi osredotočenost na okolico, na ljudi okoli sebe … Zadeva je nevarna, verjetnost padcev visoka. Pozdrava sotekača ne opaziš ali pa enostavno nimaš moči in/ali volje, da bi se odzval.
Fizične omejitve posameznikov
Poleg zgoraj naštetega pa seveda obstajajo tudi zdravstvene omejitve posameznih tekačev. Od slabovidnosti do nagnjenosti za padce ter še kaj. Tako se mi je večkrat zgodilo, da sem že od daleč nekoga navdušeno pozdravljala a se je izkazalo za zmoto, ko se je oseba približala. Pretirano mahanje in kričeče pozdravljanje sem tako raje opustila.
Tekaška toleranca
Zaradi morebitnega tekaškega transa ali otopelosti in morebitne slabovidnosti sem glede pozdravljanja zelo razumevajoča. Navadno takšno stanje na sotekaču lahko opaziš tudi sam, če si pozoren. Če bi se želeli glede tega bolje podučiti predlagam, da tekače opazujete na kakšni dolgi tekaški tekmi, v zadnji četrtini maratona, na primer. Takrat se lepo vidi. Kdo je padel sam vase, kdo leti kot v transu in kdo je na robu preživetja, otopel sam s seboj. Če je hudo, se takemu človeku ponudi pomoč.
Dragi tekači in ostali morebitni bralci! Prav lepo vas pozdravljam! Do naslednjič.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Leto 2023 je bilo tekaško zadovoljivo, saj mi je končno spet uspelo preteči maraton. Pa čeprav prav potihoma mislim, da si ga nisem ravno “zaslužila”, glede na malo število pretečenih kilometrov.
Vendar stvari niso več take, kot so bile nekoč.
Skušam teči bolj z glavo. Zakaj? Da bom lahko še dolgo tekla, brez poškodb oz. s čim manj bolečinami. Tek potrebujem kot hrano in vodo. Je praktično del telesne in mentalne higiene. Hrana in voda mi omogočata fizično preživetje, tek pa mentalno. Prinaša mi nekakšno ravnovesje. Na nek način me prizemlji in hkrati osvobodi, prežene nepotrebne strahove, pomaga videti stvari jasneje, pomaga živeti.
Tek mora biti. Brez njega nisem prava jaz. Maraton pa lahko pogrešam.
Tek je smešen. Če ne tečem me vse boli. Vključno z dušo. Če tečem, me tudi kaj boli ampak na dober način. In kasneje se bolje počutim.
V letu 2023 sem pretekla 705,21 km v povprečnem tempu 7:20 min/km kar mi je vzelo vsega skupaj samo 86 ur, 11 minut in 11 sekund. Ob tem sem naredila za 6.139 m vzpona.
Marsikomu ta številka ne pomeni nič ali pa zelo malo. Kakorkoli pa vam lahko zatrdim, da številka ni visoka. Vendar mi takšna količina teka v zadnjih nekaj letih povsem ustreza. Ob predpostavki, da starejši tekači potrebujemo več regeneracije, je to čisto v redu. Stvar deluje.
V letu 2023 sem zabeležila tudi dve tekmi. Polmaraton v Bovcu in maraton v Ljubljani. Na obeh sem dosegla osebni rekord “v obratnem smislu”. Letos sem namreč tekla obe tekmi najpočasneje. Ampak cilj je bil – preteči maraton. Preteči maraton je že samo po sebi zmaga.
Poleg teka beležim še vožnjo s kolesom in planinarjenje.
Kolesarskih kilometrov se je nabralo gotovo več kot 320 zabeleženih in so predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva.
Na koncu pa dejavnost, ki sodi ob bok teku. Gorništvo, planinarjenje, potepanje po naših prečudovitih hribih.
Gore, planine, hribi. Ko se čas ustavi, če si le dovolimo. Tam gori je drug svet. Najlepši. Čist. In jasen tudi kadar dežuje.
Pohodniških kilometrov se je nabralo 265 km v daljino in 14.120 metrov v višino. Precej približne številke.
Spodaj navajam nekaj nepozabnih planinskih tur, ki sva jih opravila s Fricem sama, še večkrat pa skupaj z najinimi dragimi prijatelji.
Iz poti na Polhograjsko Grmado (898 nm), 4. 2. 2023
Štartala sva v Dvoru mimo Kuclja proti Lovski koči na Malo Grmado in nato naprej na Polhograjsko Grmado. Povratek po drugi strani nazaj do Lovske koče in nato po isti poti nazaj na obvezen postanek Pr Andrejcu.
Gradišče, Velika planina, 10.2.2023
Super zimski izlet, midva z derezami in v pohodnih čevljih, Bojan pa je imel s seboj še turne smučke. Ko se je iz vrha Gradišča pognal navzdol sva samo še slišala: “Jodldudldiiii…”
Iz poti na Utik, 23. 2. 2023
Tole je bil bolj tekaški izlet v solo izvedbi. Krožna pot okoli Utika in Klobuka, mestoma markirana pot. Ampak moje skrite stezice so prijetnejše. Sedaj veste zakaj se naselje pod Utikom imenuje Podutik.
Pogled iz stolpa na Orlah, 26. 2. 2023
Prijeten pohod s prijateljema z Iko od Sv. Urha na Orle. Razgled iz vrha novega stolpa je vreden ogleda.
Sivka, 4.3.2023
Tura od Pasje ravni do Sivke in nazaj, križem kražem v snegu po gozdu in med smrekami.
Pasja ravan, 4.3.2023Peštota – najvišji vrh Toškega Čela, 10.3.2023
Leta 2023 je posebno tudi po tem, da sem v tem letu prvič osvojila najvišji vrh Toškega Čela. Vedno smo samo vedeli, da je tam nekje… 10. marca 2023 pa sem ga le odkrila in ovekovečila.
Štefanja gora, 18.3.2023
Leta 2023 sva bila tudi prvič na Štefanji gori. Luštno!
Pogled proti Kočni in Grintovcu iz poti na Štefanjo goro, 18.3.2023Potepanja po Kamenjaku, 15.4.2023
Kamenjak ni hrib, je čaroben polotok v hrvaški Istri katerega sva z najinima dragima prijateljema prehodila po dolgem in počez, praktično v vseh letnih časih. Neprecenljivo.
Planina Prevala – Bornova pot, 6.5.2023
Tudi na Planini Prevala sem bila v letu 2023 prvič. No, vsaj po poti tunelov – Bornovi poti.
Jelovica – iz poti na Vodiško planino, 21.5.2023
Jelovica in njeni temni gozdovi… mestoma sva se malce zgubljala ampak kdor išče – ta najde. Tudi midva sva.
Jamnik, 21.5.2023Na Toško Čelo, 15.7.2023
Jp. Ni bil jurček!
Potepanja po Polhograjskih dolomitih, 23.7.2023
Kadar ne veš kam – Polhograjci so vedno pri roki. No, pri nogah.
Iz poti na Malo košuto, pot precej izpostavljena, slabo markirana oz. markacij sploh ni. 29.7.2023.Mala košuta, 1790 nm, 29.7.2023
Mestoma grozljivo. Markirano? Uf!
Slap Gorejca, 6.8.2023
Toliko fantastičnih poti!
Pravljične poti Loga pod Mangartom, 6.8.2023
Ali je sploh še kje lepše?
Iz poti na Nemške glave (1597 nm), 7.8.2023
Adrenalin… brezpotje … včasih se je potrebno obrniti tik pod vrhom.
Slap Zaročenca, 7.8.2023
Slap Zaročenca sva pa le našla. Čeprav sva Poročenca.
Iz poti Od Mlinča na Mangartsko sedlo (2055 nm), 8.8.2023
Dobro sva se nahodila in prav hvaležna sem, da sva šla na Mangartsko sedlo enkrat še v pohodnih čevljih. Super tura, čudoviti razgledi.
Velika korita Soče, 9.8.2o23
Itak vemo, da je to ena sama čarobna pravljica.
Krožna pot Loške Koritnice, 10.8.2023
Prijetna pot, lepi razgledi, mir in tišina.
Pragozd pod Jalovcem in Mangartom, 10.8.2023
V tem gozdu pa prav čakaš, da se prikaže kakšna vila ali pa vilinec. Čarobno.
Od Sedla pod Mangartom do vznožja vzpona na Mangart, 11.8.2023
Prvoten plan je bil vrh, vendar je vzpon preprečilo slabo počutje. Sva pa vneto čakala na najina junaka. “Tam gor sta! Ju vidiš?”
Mangart je padel! Bravo!Razgled iz Velikega Selišnika (1952 nm), 14.8.2023
Veliki Selišnik se nahaja poleg bolj znanega Viševnika. Je pa pot na Veliki Selišnik toliko bolj zahtevna. Ženski del odprave je bil (beri: sem bila) kar malo siten.
Dom na planini Korošica, 10. september 2023
Kako lepo! Lepo je bilo biti tukaj skupaj s prijateljema in z Iko.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ste kdaj pomislili, da bi pretekli maraton? Večina, ki to bere, seveda je. In ga je tudi že pretekla. Pa vendar: zakaj?
Teči dlje …
Vsakega dolgoprogaša očitno nekoč tozadevno ” nekaj zadene”. Mene osebno je ideja o daljšem teku dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” -na teku trojk konec 80.ih prejšnjega stoletja. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti.
“Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo. Ali celo ne smemo. Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj mislimo, da ne moremo, če sploh nismo poskusili?!”
Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija, kako (tudi) jaz pretečem 28. kilometrov in si dokažem, da zmorem! Tudi jaz. Da zmorem morda še več – še dlje od 28. km!
Misel o maratonu se je zasidrala vame! Z vsakim letom in z vsakim nadaljnjim Ljubljanskim maratonom, ki sem ga (živim v Ljubljani) je postajal “virus Circus” v meni močnejši, agresivnejši. Danes je kroničen ;).
“Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske. Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”
Ja, včasih do informacij ni bilo tako lahko priti. Danes pa nas bombardirajo že z vsem mogočim, tako da imamo povsem drugačen problem.
Ampak danes vemo: ja, ženske lahko tečemo maraton, že dolgo to vemo. In treniramo lahko po identičnem planu kot moški. In zaradi tega ne bomo prekmalu umrle in vseeno bomo lahko rodile.
Letos so ukinili eno od odličnih prilog Dela – Polet. In mnogo danes že starejših tekačev smo ravno v njem našli to potrditev. Ter našli tekaški plan za trening maratona. In krajših razdalj.
Marsikdo, ki se je takrat okužil s tem virusom ga nosi v sebi celo življenje. Virus Maraton Circus.
»Ste kdaj pomislili, da bi enkrat v življenju pretekli maraton? …
»Maraton je čarobna beseda. Marsikomu spremeni življenje, …«
Dandanes je polno tekaških nasvetov, revij, knjig in filmov.
Priporočam ogled ogled kultnega švicarsko-francosko-belgijskega dokumentarnega filma o teku: “Free to run” , oz. naslovljeno v Slovenščini “Maraton!”. Leta 1972 je v Švici pričela izhajati švicarska mednarodna tekaška revija SPIRIDON. Takrat je bil tek čisto nekaj drugega, sama se spominjam. Predvsem privilegij moških. Od tu tudi ta neumna zakoreninjenost v ženskih glavah, da me ne zmoremo.
Spiridon je podiral meje. Ni bil samo revija. Bil je gibanje. Pomagal je ženskam, da svobodno stečemo. Tek na dolge proge, pravica do maratona, je ženskam pomagala tudi pri emancipaciji. Spiridon je podiral predsodke. Preselil tek ven, med ljudi.
Danes skoraj ne moremo verjeti, da včasih tek ni bil samoumeven in da je bil le privilegij moških.
In prav tek na kraljevski razdalji, to je dvainštiridesettisočstopetindevetdeset metrov, najbolj navdušuje.
Kar poglejte okoli sebe
Vse teče, nori…. in tudi vedno več ljudi na takšen ali drugačen način, živi od teka. Toliko kot je danes tekaških trgovin, klubov, tekaških skupin, trenerjev, svetovalcev in ostalih bolj in manj potrebnih “spremljevalcev teka”, jih ni bilo še nikoli. Vsi obljubljajo pomoč pri pripravi na tek v maratonski razdalji. In podobno kot si vsak želi vsaj enkrat v življenju priti na Triglav, si želi vedno več ljudi preteči maraton vsaj enkrat v življenju.
Pa poglejmo nekaj tekaško maratonski mejnikov, katere povzemam po kultnem filmu:
Sedaj čakamo novega rekorderja in sicer kdo bo tisti, ki bo maraton pretekel pod dve uri.
Sicer se je to že zgodilo 12. oktobra 2019, ko je aktualni nosilec rekorda Kenijec Eliud Kipchoge, na tekaški prireditvi INEOS 1:59 Challenge, ki je potekala na Dunaju, dosegel čas pod dvema urama, natančno 1:59:40.2. Vendar se zaradi posebnih okoliščin prireditve, rekord uradno ni priznal. Pred tem je Eliud Kipchoge na posebnem tekaškem dogodku Breaking2 maja 2017 v Italiji tekel čas 2:00:25.
Pa pustimo profesionalce in razmislimo sami pri sebi, zakaj ravno maraton.
Jaz drugega odgovora kot to, da mi maraton predstavlja vrhunec teka, ki me napolni s samo dobro energijo, nimam.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je bil objavljen 8. oktobra 2014 na spletni strani Preberite.si.
Za veliko večino tekačev se približuje DAN D – udeležba na tekaški prireditvi Ljubljanski maraton, ki bo 26. Oktobra 2014.
Osebno se tekaških prireditev preko leta ne udeležujem prav pogosto, a gotovo je ena izmed obveznih tekem, ki se je udeležim, kakšen mesec dni pred maratonom oz. izbrano prireditvijo. Testna tekma namreč spodbudi tekmovalni adrenalin in je tudi odličen pokazatelj tekaške pripravljenosti.
Letos sem tekla kot testno tekmo polmaraton na 2. Konjiškem maratonu. Zadnja nedelja v septembru je primerna za testno tekmo za glavni maratonski nastop konec oktobra ter naravnost idealna za nastop na Ljubljanskem maratonu , ki poteka v zadnjem vikendu meseca oktobra. Letos je to že 19. po vrsti.
Za testno tekmo se pripravljam po podobnem scenariju kot za glavni nastop na maratonu:
Zadnji teden pazim na prehrano in skrbim za zadostno hidracijo
Zadnjič preverim superge, v katerih bom tekla maraton ter izberem celotno tekaško opremo
Odločim se za okvirno taktiko teka na testni tekmi, ki naj bi jo uporabila tudi na maratonu
Tak scenarij sem izvedla tudi testni tekmi za maraton v Slovenskih Konjicah.
Prihod v Slovenske Konjice je naznanjal lep dan ter odlično organizacijo. Brez problema sva našla parkirišče ter prireditveni prostor. Stari del Slovenskih Konjic, spremenjen v startno – ciljni prostor, me je naravnost navdušil.
Prevzem startnih številk zgledno urejen, vse je teklo kot namazano. Poleg startne številke in čipa je predvsem mojega navijača razveselila slastna salama, hlebček domačega kruha ter žlahtna vinska kapljica.
V vrečki najdem celo gel za masažo mišic.« To bom pa gotovo potrebovala po tekmi«, pomislim.
Predno se odpravim na start skočiva še na kavico in obvezno na WC. Tam srečam razpoložene sotekačice, malce pokramljamo od odličnem vzdušju v Slovenskih Konjicah. Pade še anekdota o pričetku tekme kar direktno iz stranišča čez start na cilj. Trema pač naredi svoje. Potem, ko počasi »odkapljamo« ena za drugo ven, si zaželimo še veliko užitka na tekmi. Tekači smo si na tekmah tako konkurenti kot zavezniki.
Sledi nekaj razgibalnih vaj in potem počasi odtečem proti osrednjemu delu prireditve. Bliže kot sem, bolj me »stiska tekaška mrzlica« ko nenadoma zaslišim…
… ne morem verjeti lastnim ušesom! Kot bi bila na rock koncertu. Dva dobra komada, bilo jih je še več, zame dovolj! Ob obilici pretežno »postane muske«, ki se je sliši na podobnih prireditvah, sem neskončno hvaležna prirediteljem za vsak dober komad. Kapo dol.
To rabimo na maratonskih tekmah, dragi prireditelji! Tek in Rock´N´Roll gresta z roko v roki!
Foto: Mali konjiški maraton
Sledi razgibavanje in ogrevanje z rahlim tekom. Ob tem se razgledujem po startnem prostoru. Zadevo ocenim popolnoma napačno, zmotim se za ravno 180 stopinj. Deset minut do starta mi končno postane preveč sumljivo, da od 700 prijavljenih tekačev ni še nobenega na startu.
Povprašam redarja. Ta mi prijazno razloži, da ne startamo od »tule dol« ampak »kule gor«. V tistem zagledam startni boks: čisto poln, nabasan poskakujočih, smejočih, veselih, zaskrbljenih, nekaterih celo malce prestrašenih sotekmovalcev.
Uf! Prav hitro se »odsmukam« med navijači do ograje za boks, iščem prehod in ga končno najdem. Vem, da ne smem biti preveč zadaj, vsaj na sredino moram priti, da bom vsaj približno lahko pričela tek v svojem tempu. Na začetku so nas namreč prireditelji opozorili na ozek prehod na začetku trase.
»Nalimam« se še enemu zamudniku za hrbet in odsmukam za njim med poskakujočimi tekmovalci nekje do sredine boksa. Po obrazih okoli sebe presodim, da bi to lahko bilo to. In to je tudi to bilo.
Foto: Mali konjiški maraton
Še tri minute do starta!
Napetost narašča, spodbudne besede, poskakujemo. Bend nažiga v ritmu srčnega utripa.
Odštevamo in že tečemo!
Proga konjiškega polmaratona poteka v dveh krogih s tem, da se na četrtini celotne razdalje ali polovici drugega kroga naredi pentlja za manjkajoče metre. To mi je všeč, ker je lepo razvidno, kdo je pred tabo in kdo kmalu za tabo. Potem pa se grem svojo tekaško igrico, ki ji pravim: lovim – bežim! Mislim, da podrobnejša razlaga kako to gre, ni potrebna. Je pa včasih kar naporna.
Foto: Mali konjiški maraton
Začetek je bil res upočasnjen, ozko grlo namreč tolikšnega števila tekmovalcev ne more spustiti mimo tako, da bi vsak tekel v želenem tempu. Prvih dvesto metrov se potrpežljivo zadržujem, kolikor se pač lahko, kasneje začnem smukati mimo počasnejših tekačev. Na prvem kilometru preverim čas, nisem preveč izgubila. Sicer je pa tako, da je gneča na začetku tekme lahko celo dobrodošla, saj marsikomu prepreči prehiter začetek. To je vsekakor slabša opcija kot izguba nekaj tekaških sekund ob končnem rezultatu. Govorim seveda za rekreativne tekače.
Potem, ko se gneča porazgubi, normalno stečem in uživam v teku na testni tekmi. Tako zelo, da spregledam prvo postajo z vodo. Hitro se oštejem: «Pazi vendar, že drugi kiks danes!« Res je. Dan bo vroč in tudi sicer priporočam vsem, pijte vodo na vsaki postaji! Voda je najpomembnejša, ostali prigrizki in napitki na 21km dirki so manj pomembni. Voda pa je nujna!
Načeloma nisem pristaš uživanja raznih prehranskih in športnih dodatkov. Vendar na maratonski razdalji vzamem kakšen gel. Na tekmi vzamem enega na 10, 20 in 30 km ter preko njega popijem vodo. Več kot tri na 42 kilometrov mi ne odgovarja. Sem pa skoraj prepričana, da bi zelo podoben rezultat dosegla s koščkom banane ali čokolade. Vendar je vrečko gela veliko lažje prenašati s seboj v žepkih, saj se na ponudbo na tekaških stojnicah maratonci ne smemo zanašati. Glikogenske zaloge je pametno nadzorovati in jih maksimalno polniti oz. podaljševati trajanje zaloge glikogena.
Priporočam vam, da ne vzamete gela prvič na tekmi, saj vam je lahko slabo. Preizkusite ga že na kakšnem od treningov. Danes je ponudba gelov ogromna zato preverite na embalaži vsebino. Vseeno je bolje odteči tekmo brez vsega kot vnašati v svoje telo neznane in morda celo škodljive substance.
Sem na dobri poti, da opustim tudi gele ter pričnem tekati naokoli z bananami za pasom. Vedno bolj sem prepričana, da geli in ostali športni prigrizki ter pijače bolj kot tekačem koristijo kapitalistom. Čim večja razlika v ceni je nova vrednota sodobnega sveta. Žal tudi za ceno zdravja sočloveka. Kaj se dogaja s poštenjem? No, pa ne bom tukaj o volitvah.
Prvi krog tečemo polmaratonci in tekači na deset kilometrov skupaj. Ob približevanju cilja prvega kroga, tekmovalci na krajšo razdaljo prično stopnjevati hitrost. Naj vas – dolgoprogaše – to ne zavede. Vztrajajte v lastnem tempu kajti vas čaka še en isti krog.
Drugi krog je bil sicer speljan po popolnoma isti poti a vendar je bilo doživetje popolnoma drugačno.
Foto: Mali konjiški maraton
Če so se mi klanci prvotno zdeli blagi ali se mi je celo zdelo, da jih ni, so se mi v drugem delu postavili skorajda navpično ter pojavili tudi tam, kjer naj jih ne bi bilo. Čudež se je zgodil tudi s kilometrskimi razdaljami, ki so bile kar naenkrat daljše. Vsaj meni se je tako zdelo.
Spremenila se je tudi situacija ob progi, podobno kot na Ljubljanskem maratonu v drugem krogu. Navijači čudežno izginejo, poskrijejo se v hiše, na vrtove in na polja. Ostanejo le tisti najbolj zvesti in srčni.
In take srčne navijače bi včasih najraje kar objela.
Drugi konjiški krog je bil zame resnično veliko težji. Hitrost mi je grdo padla. Sem kljub vsemu pričela prehitro?
Še sreča, da mi je občasno najzvestejši navijač izza kakšnega ovinka zakričal: »Dajmo, Mojca!« Potem je šlo lažje. In potem: »Pazi desno roko!« Kadar zaslišim to, vem, da sem res že »načeta«. To je tekaški izraz za stanje, ko ti počno pojemati moči. Meni so. Sonce je neusmiljeno žgalo, veter je nesramno pihal v prsa in klanec pod nogami nikakor ni hotel izginiti. Kilometer pa se je vlekel in vlekel v neskončnost.
Ampak, ker prijetne stvari vedno hitro minejo, morajo miniti tudi manj prijetne. In tako je tudi bilo.
Pritekla sem na svoj nekje 15 kilometer, ko sem celo ugotovila, da sem tu nekoč že tekla. Vse je bilo tako znano. Pred leti sem res pod Zreškimi termami tekla svoj dolgi tek in delala šest kilometrske kroge v hudem nalivu, ki ni in ni pojenjal. Na cesti ni bilo nikogar, samo jaz ter kakšen avtomobil. Občasno smo se srečali z ekipo nogometašev, katere je trener neusmiljeno gonil v klanec. Pa so tudi oni kmalu omagali.
Foto: Mali konjiški maraton
Naslednji kilometri so bili lažji, moč se mi je nekako povrnila in do cilja sem lahko tekla v dobrem tempu. Občasni klici in spodbude redkih navijačev so to še spodbudili.
Kmalu sem zaslišala vse močnejše zvoke in ciljnega prostora in noge so letele kar same. Še malo. Pred ciljem s strahom preverim še čas nad ciljem in se kar malce oddahnem in pospešim.
Foto: Mali konjiški maraton
Zadovoljna. Spodim glas, lahko bi pa…še malo hitreje…. Zakaj nisi raje… Polmaraton sem pretekla v neto času 1:42:40, absolutno sem bila 7. in 2. v svoji kategoriji… Utihni!!! Dobro je bilo. Slovenske Konjice – hvala!
Tako. Testna tekma je za mano.
Sedaj pa po pameti do maratona. Čaka me še podrobna analiza stanja in postavitev tekaške taktike. In ne smem pozabiti paziti na telesno težo in na spodbujanje tekaške hitrosti. Z daljinci je pa do maratona nepreklicno konec.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Končno lahko spet napišem eno maratonsko poročilo.
Na dvajseto obletnico svojega prvega maratona sem namreč pretekla petnajstega – na Ljubljanskem maratonu. Če bi bilo vse “po planu” in brez presenečenj – bi bil to 20. maraton. Pa ne bodimo pikolovski.
Tokrat je bila pot do maratona zelo dolga – celih pet let. Vmes se je zgodila korona in še marsikaj. Ko se z mojim najboljšim maratoncem peljeva na start razmišljam o vsem mogočem. Vzponi in padci. Veselje in bolečina. Žalost in sreča. Ko si sam – v vsem. Od starta do cilja.
Pa hiter skok čez teh dobrih 42. km. Če sem jih jaz pretekla, jih boste pa vi prebrali.
1. km
Stojim v boksu, ogrnjena v pet let staro rumeno polivinilasto pelerino, katere je nekega davnega maratona delil Interšport na startu, ker je deževalo. Ta pelerina se me drži… tudi zadnji polmaraton tu v Ljubljani 2021 je bila z mano.
Sama sem. V množici. Pelerino kmalu slečem, tekaška telesa oddajajo toploto zato je ne potrebujem. Komajda slišim start, počasi se pomikamo in predno pridemo na startno črto mine celih deset minut.
Pelerino zvijem v rumeno žogo. Gledam, kje je moj Fric. Danes ima pomembno nalogo maratonske podporne ekipe – spremlja namreč mene, Nino in Clementa ter Nininega kolega ter njegovo punco. Predvsem na slednjo mora dobro paziti.
Zagledam ga, hiter objem in poljubček, pustim mu pelerino za naslednji maraton in končno počasi stečem. Stroj mašina tolče in zavija ampak tokrat se je energija nekam izgubila. Ni mi padla v srce.
27. Ljubljanski maraton, foto: getpica.com
Tempo 6:34 min/km.
2. km
7. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Paziti moram na čas, da ne bom prehitra. Nimam dovolj treninga v nogah, paziti moram, da v drugi polovici ne crknem. Zadala sem si cilj 7 minut na kilometer ampak ne gre. Pazim, da ne grem hitreje od 6.30 in se nasmehnem, kako sva se s Fricem pred 20 leti, ko sva svoj prvi maraton pretekla skupaj, ves čas opozarjala: ne smeva hitreje kot 6 minut na kilometer.
Tokrat je bil 6:32 min/km. Hitreje bi bil samomor ali bolje precej verjeten odstop in trpljenje po nepotrebnem.
3. km
Gledam pod noge in na sotekače pred in ob sebi in predvsem pazim, da tečem po ravnem. Izogibam se nagibom. Seveda je asfalt relativno raven ampak nagib cestišča lahko kasneje povzroči težave. Tiste, ki se jih najbolj bojim – krče. Tekaški zid? Ne, tega me ni strah. Morda nimam več hitrosti ampak vztrajnosti mi ne bo zmanjkalo. Mislim na Frica. 6:37 min/km.
4. km
Lepo je teči dol po Slovenski cesti, v daljavi Kamniške Alpe in jaz v pisani reki tekačev. Letos sem si kupila nove tekaške hlače in ob kraju imajo žepe. V njih imam štiri gele. V zapasnem žepku pa Ventolin. Če me slučajno zvije. Letos mi je astma hotela malce ponagajati. Ampak sem jo ubila s tekom. Spet. Na zahodu nič novega, bi rekel Erich Maria Remarque*, jaz pa grem 6:48 min/km.
Nikjer nisem opazila Braneta z belimi brki… on pa mene tudi ne, ker nisem slišala nobenega navijaškega krika. Tam pri Ruskem carju pa zagledam sestro, mojo Ireno. Stoji ob redarju, v beli jakni in rdečih laseh – dobro vidna. Oddirjam do nje (oddirjam je bolj prispodoba) in jo objamem. Kar nekaj časa sva objeti. Ni samo zaradi maratona. 6:35 min/km.
6. km
Ja, “Ježca moja vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta” je ostala zadaj moje misli so pa še kar tam. Pri Ireni, nečakih, moji mami, ki je leta in leta hodila z nami, navijala, pazila na Nino in Urško. Letos je praznovala 90. rojstni dan in je še vedno prava korenina, jasnih misli in dobrega srca. Kot je vedno bila. Gor po Slovenčevi letim z “nadzvočno hitrostjo” 6:30 min/km.
7. km
Letos je bolje po Slovenčevi, ni listja in ne drsi, čeprav je potrebno ves čas paziti na bele črte. Fric me je na njih večkrat opozoril. Gledam in poslušam, če slučajno uzrem vztrajnostnega navijača Jureta iz Litostroja ampak ga ni videti. Mogoče so šle glasilke ali pa je prišlo kaj drugega vmes. Kasneje izvem, da je navijal za sodelavce. Tekli so desetko. Jure bo moral svoje sodelavce nekako spraviti k pravim razdaljam. Vodo pridno pijem na vsaki postaji. 6:27 min/km.
8. km
Razmišljam, če nisem morda prehitra… že ves čas se okoli mene podita dva zajca za tempo 4:45. To ni tempo na kilometer, žal ga ne zmorem več, včasih je pa letelo še hitreje. Sedaj moram žal dodati dve minuti. Pa nič hudega. Samo da gre. Počasi se daleč pride, kajne? Aja: 4:45 je čas maratona. Jaz pa v tempu 6:18 min/ km – kriva sta zajca – tečem glede na svojo pripravljenost, prehitro naprej.
9. km
Ti novodobni zajci so drugače naštelani. Sama sem bila “zajklja” enkrat v Radencih na polovički (21 km) in za to izkušnjo bom do smrti hvaležna Urbanu. HVALA!!! HVALA!!!!! No, naj se vrnem k novodobnim zajcem. Oni divjajo “prvi krog” (beri: prvo polovico maratona) in drugo grejo počasneje. Ok. Saj je smiselno. Po svoje. No, po njihovo. Po moje pa ne. Ker na ta način bo vsak tekač, ki ni sposoben preteči maratona v cca 4 urah, crknil v drugi polovici. Fasal bo krče. Izgorel. In čez tekaški zid tudi ni tako enostavno preplezati. Z zajcem ali brez. 6:32 min/km.
10. km
Hitro tečem, prehitela sem Barbike… juhu, uau, uau, uau, kakšen face. Največji štos pa dva tekača, ki jih ogovarjata, kako fletno je gledati takšne luštne punce. Mislim, da je bila večina “punc” fantov! So bili …. vsakoletne face. Vitezi dobrega teka. Bravo punce in fantje! Super ste. Obšla sem vas v nadzvočni hitrosti 6:38 min/km.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
11. km
Se že malo veselim, mogoče bom videla Urško in Klemna. Moram dobro gledati, če kje stojita. Se spomnim, kako me je nekoč presenetila Manca. Nisem pričakovala, potem pa: Bravo Mojca! Jaz sem malo tudi Manca in malo je tudi Manca Mojca, ker najina imena najini domači (beri mama Vika) ves čas zamenjujemo. Hitrost: 6:33 min/km.
12. km
Prečkamo Celovško, gremo v Dravlje, v tisti del, kjer je “krona navijaškega stvarstva”. Pozorno gledam naokoli, tukaj bi lahko bila moja Urška s Klemnom in cimra Vjeka… pa jih kar ni in ni. Tam blizu Kluba 300 pa evo URŠKA in KLEMEN! “Dejmo mami” in letim, letim in prileti še Vjeka in letim po petko kot na krilih naprej pa pod draveljskimi zastavami proti Kosezam.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Pogrešam Frica. Pred dvajsetimi leti so naju navijači v Dravljah “vrgli na rit”. Tempo: 6:30 min/km. Ampak prosim – klanček čez nadvoz.
13. km
Dajem petke vsem otroškom ob progi, če je le mogoče. Letim še pod draveljskim vtisom mimo koseške tržnice in se spominjam, kako sva skupaj prav tu tekla pred dvajsetimi leti. Tam, kjer letos ni nikogar, jih je bila cela gruča. Podpornikov. Fricovih kolegov… ja, dvajset let je dolga doba. Nekateri so preseljeni, z drugimi smo izgubili stik, pa itak, Frica ni z menoj. In ne nazadnje: nekateri so celo obljubljali, kako bodo sami pretekli maraton. Ampak saj vemo, besede in dejanja – niso v sorodu. Tempo: 6:25 min/km.
14. km
V tem času sem pojedla en gel. Pojem ga vedno pred vodno postajo, da ga lahko nato poplaknem z vodo. Včasih se mi je zgodilo, da sem ga izpustila, pa se je vedno izkazalo, da to ni pametno. Tečem 6:34 min/km
15. km
Vreme je zanimivo. Malce sončka, oblačkov in predvsem preveč vlage. Sama obožujem mraz in sneg na maratonu. O, kako sem letela 2012! Takrat sem si pritekla osebni rekord: 3:26:31. Vsako leto sem bolj ponosna na ta dosežek. Ker ga vsako leto bolj cenim. Tokrat se zna zgoditi, da dodam 2 uri. Ampak, nič hudega. Samo, da mi uspe. Samo, da pridem skozi. Ker če to dokažem – potem je vse mogoče. Presenečeno vidim, da tečem že 1 uro in 38 minut. Čas s katerim sem včasih že bila na cilju polmaratona ali pa bila vsaj že zelo blizu. Tempo: 6:23 min/km.
16. km
V redu se počutim. Nič me ne boli, dihanje zadovoljujoče. Imam moč, nimam hitrosti, ampak vse je v redu in pod kontrolo. Zadnjih pet let me je namreč dajalo vse mogoče. Od bolečin v križu, zvitega gležnja, natrganih ramenskih vezi. Če bom po tem maratonu preveč “razštelana” v smislu razno raznih poškodb in bolečin v mišicah in sklepih – bo to žal moj zadnji. Tempo: 6:32 min/km.
17. km
Tečem proti Vrhovcem, v redu je. Malce se spuščamo. Prečkam prehod s PST po kateri tečem že več kot trideset let in letimo proti Tehnološkemu parku. Na križišču s Cesto na Brdu zaslišim “Mojca, bravo, gremo, gremo…” in zagledam Ano z navijaško druščino. Danes imajo veliko dela. Glavnina tistih, za katere navijajo je že davno mimo in hvaležna sem jim, da so počakali še na mene počasnelo. Sem pa ta kilometer lepo odletela v drncu 6:23 min/km.
18. km
Križarimo po Rožni dolini. Ni preveč luštno, mokra tla in na belih črtah in oznakah na cestišču zelo nevarno drsi. Pomislim, da na to nisem opozorila Clementa, ki teče tam nekje daleč pred menoj svoj prvi maraton. Številke tempa: 6:25 min/km.
19. km
Tečemo iz Rožno-dolinskega labirinta. Nastal je zato, ker so morali organizatorji nekje “doštukati” tisti del trase, ki so jo vzeli zaradi premaknjenega starta iz Kongresnega trg oz. izpred Drame na Ajdovščino. Ob vse glasnejšem skandiranju zavijačev, glasbi in ciljnega prostora pritečemo na Tržaško. Polmaratonci pospešujejo, nekateri pa smo se le dobro ogreli in moramo paziti, da nas ne potegne. Tečem z glavo: 6:33 min/km.
20. km
Spet srečam svoje zajce. Nekje so čakali, ker so bili v prvem delu zelo prehitri. Tečemo skupaj in spet izmenjamo par besed, ko zaslišim tisto znano: “Dejmo Mojca!” in moj Fric. Pridrvi še pravi paparazi Alen, to leto maratonec na počitku. Alenka navija, Meta fotka kot profesionalec. Hvala! Tečem proti polovici maratona in trasa se že loči na softiče in hardiče… Podelim petko mojim navijačem ob poti in dirjam veselo naprej. V mir in tihoto druge polovice maratona.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Tempo: 6:22 km, tečem pa že dve uri in enajst minut.
21. km
Maratonci odvijemo iz Tržaške stran. Na tisto polovico maratona, katere večina udeležencev kateregakoli Ljubljanskega maratona ne bo nikoli spoznala aktivno, kot tekač. Ker če to postaneš nisi samo tekač – si maratonec. Fino se mi zdi. Vedno, ko odvijem stran, ko izločim polmaraton, se počutim nekako svobodna in bolj jaz. Kot bi našla nekakšen mir. Pričakovano je navijačev manj. Zanima me, kakšen čas bom imela na polovici maratona in kmalu izvem: 02:18:27m, tempo v tem kilometru pa 6:35 minut.
22. km
Tečemo čez Mestni log, nirvana. Občasni navijači, hvaležna osnovnošolskim organiziranim skupinam. Delim petke. Počutim se dobro. V desni nogi čutim nekakšno dogajanje ob palcu. Vesela sem, da sem si preventivno nalepila obliže za žulje na predvidena in občutljivejša mesta. Zanima me, če bom ponovno izgubila kakšen noht ali pa vsaj pridelala črnega. Bomo videli. Malce prši, vesela sem svojega šilta. Tempo: 6:37 min/km.
23. km
Zajci so pričakovano nekam mrknili. Najbolje, da jih dam na “ignor”. Sicer bo od njih več škode kot koristi. Če so prvi krog divjali, nato čakali in stali, morajo kot so povedali, sedaj prav počasi teči. Meni takšno menjavanje hitrosti ne odgovarja. Slabo vpliva na psiho in še slabše na mišice nog. Na tak način se hitreje pojavijo krči. Jaz sem pa še vedno ok in vesela, da grizem v drugo polovico maratona s tempom 6:48 min/km. Malce sem upočasnila, vse je v redu.
24. km
Noben kilometer Ljubljanskega maratona ni dolgočasen. Ampak, če bi ga le morala izbrati bi bil to ta del… raaaavniiinaaaa…redki navijači … samota. Kljub množici ljudi okoli sebe, si v resnici čisto sam. Erich* tega ni vedel. Prepričan je bil, da si resnično sam le tik pred blaznostjo in samomorom. Preteči bi moral maraton. Ah ja, kljub temu sem pred več kot 40. leti prebrala vse njegove knjige. Še predno sem pretekla svoj prvi maraton. Ja. Maraton je življenje in tek je kri … in tempo spet 6.48 min/km.
25. km
Iz transa me zbudi glas “Mojca!!!” in zagledam svojo “cimro” Nado. Dobila me je v trenutku, ko sem padla vase. Zbudila me je, da sem spet padla v svoj tempo in hvaležna do neba odmahala in odtekla naprej … noge so se vrtele 6:55 min/km.
26. km
Na desni me pozdravi znan pogled na PST in zadnji del trase mojih letošnjih daljincev. Na tej točki se ob zadnji oznaki obrnem in ko pritečem pred hišo je za menoj točno 25 km. Prava čarovnija. Drevo, kamor sva pred dvajsetimi leti s Fricem ob treningih skrivala plastenke z vodo, še vedno stoji. Danes imam pitnike. Tempo: 6:50 min/km. Če bo šlo tako, me maratonska metla ne bo pometla. Ampak….. pot je še dolga.
27. km
No, pa sem prišla sem, ko se odvije gor na levo in potem imaš občutek, da je samo še gor. Gor in gor. Veliko ljudi hodi, jaz lepo počasi tečem. Hoja pride v poštev le v primeru sile. In tega nimam v planu. Tokrat ne. Niti slučajno! Pomagam si z rokami in tečem, tečem, ko pred seboj zagledam gručo ljudi. Občutek imam, da stojijo. Gledam, kaj se dogaja, ampak ni videti ničesar. Nekateri tekači se borijo s krči, hodijo, se raztegujejo… previdno tečem po sredini in si prisluhnem. V redu sem. Tempo: 7:06 min/km.
28. km
Pri tej razdalji se veliko ljudi zaleti v zid. V milejši obliki se mi je zgodilo pred leti. Hitrost je čisto padla in nekaj metrov sem celo hodila. Ampak je šlo. Če si trma, si trma in iskreno, tistega tako “opevanega” in strašnega tekaškega oz. maratonskega zidu še nisem doživela. Veliko hujši so krči. Bolečina. Energijo se vedno lahko potegne nekako iz pet. Iz asfalta ven. Iz tiste maratonske trme. Zato pa treniramo, kaj ne? Čez “prulske klance” tečem v tempu 6:54 min/km.
29. km
Čez te dolge klance nas spremlja mavrica… v tem času je tiste v centru dobro opral dež. Pravljično je! Mavrično. Tečem svoj mavrični maraton in tečem še za mojega najljubšega maratonca v nespremenjenem tempu 6:54 min/km.
30. km
Ojoj! Kakšen klanc! Mokro cestišče. Drseče črte. Prehodi. Občutek imam, da vsi hodijo. Jaz puzam dalje gor v strmino. Džizus, dušo bom izpustila ampak – hodila ne bom! Vem, da me za to strmino čaka spust v dolino … čuha puha čuha puha in Natalijin navijaški krik me požene do vrha. Klanca. 7:13 min/km.
31. km
Življenje je lepo, pršeči dežek me je osvežil, tečem po rahlem klancu navzdol v Štepanjsko naselje. Imam nekakšno maratonsko moč v sebi in grem, jem in požiram kilometre…. Pritekla sem v daljino, katere letos še nisem pretekla. Najdaljši daljinec je bil dolg samo 30 km. Zato grizemo in letimo navzdol 6:45 min/km. Pred enajstimi leti sem bila pa že v cilju. JP.
32. km
Letim mimo Štepanjca in “elegantno” odpuzam mimo sodelavke, ki teče z menoj in me spodbuja. Hvala Nataša. Dobila sem krila in super je šlo… tečem čez Ljubljanco proti Kajuhovi kjer me spet čaka VZPON! Tempo: 6:49 min/km,
33. km
Uf. Poznam ta del. Tukaj moraš stisniti zobe in zdržati. Samo še 9 km do cilja! Samo še 9 km do cilja. Samo še 9 km do cilja…. ljudje hodijo ob meni…. puzam v klanc, klanc ni žganc, poštevanka – izštevanka – Čumalungma, Kilimandžaro, cigumigu, mačkastrigu, cigu migu mjau… takrat pa: “Dejmo MAMI!!!!” O moja Urška. Moja navijača Urška in Klemen sta se prepeljala iz Dravelj in navijata, dejmo mami, še mal, dejmo Mojca in sedaj pa moram teči vsaj približno, da bo izgledalo. Hvala vama, nadela sta mi krila in po Kajuhovi je šlo… ualalala …tempo 7:13 min/km.
27. Ljubljanski maraton, SUPERVIZOR 😉
34. km
Pleh muska na Šmartinki ne špila pa jim zavpijem “Dejmo no mal igrat! Mi mormo skos tečt, 5 al pa 6 ur, če bo treba!”… “Bomo, bomo…” sem še slišala in čez čas so res spet zaropotali. Pa sem nekako spet lažje premikala svoje krake in metala eno nogo pred drugo čisto po sredini, da me ne bi usekal kakšen krč. Nekaj sumljivega sem začutila. Tempo vrhunski: 7:08 min/km.
35. km
Diham in štejem in tečem… in glej jih moji zajci. Spet pridrvijo nekje od zadaj. “Bomo tekli skupaj do konca?” sprašujejo, nekaj odmrmram, taki zajci te ubijejo, naj tečejo po svoje si mislim… oddrvijo naprej jaz pa čakam na moje zajce, tiste za 5 ur. Ko me bodo pa tisti prehiteli bo alarm, da me kmalu čaka maratonska metla. Kar vidim se, kako se zavihtim na smetarski voz in se slovesno pripeljem v cilj. Tempo: 6:53 min/km , tečem pa že 3 ure in 56 minut. “Ajde, stara”, si rečem “še 7 kilometrčkov, pravljičnih” ter si odvrnem “Ma dej nehi, no, pod noge glej in ne sanjaj pa zajce pri miru pust!”
36. km
“Danes bom popila dve pivi”, si mislim in zadovoljno tečem naprej, saj gremo malce navzdol. Končno. Ampak ne dolgo. Kmalu se spet obrne trasa na levo in fiju fiju navzgor proti Vojkovi. Pridno jem gele. Vse hodi. Jaz sem v redu. Spomnim se na Ventolin in pomislim, da povsem v redu diham samo moči nimam več. Navadno na tej razdalji skušam pospešiti. Kadar mi seveda še ostane kaj rezerve. Tokrat si ne upam. Pojedla sem vse gele. Moram počakati in tečem v tempu 7:05 min/km.
37. km
Pritečem na Dunajsko, tokrat tečemo proti centru. Zdi se, kot bi spet tekli navzgor ampak nekateri pravijo, da se teče “dol v mesto”. Nimam pojma ampak v primerjavi z zadnjim Ljubljancem na tem kilometru veliko lažje tečem. Nimam nobenih izrazitih bolečin, samo tiste splošne, maratonske. Maratonci veste o čem govorim. Ves čas tečem po sredini in pazim, da ne padem. Škoda bi bilo, da se mi sedaj kaj pripeti. Tempo je malce počasnejši. Verjetno se je res teklo navzgor: 7:15 min/km.
38. km
Še dobre štiri kilometrčke in za menoj bo 15. maraton. Večino njih sem pretekla v Ljubljani. Razmišljam, kje so sedaj moji tekači. Fric me bo verjetno čakal na Ajdovščini, ker gre tam trasa v levo proti centru in se kasneje po njej tudi spet vračamo. Ali sta Ivo in Clement uspešno odtekla maraton? Verjetno sta oba že v cilju. Za Nino vem, da je ok. Upam da tudi Taxi Alexi. Lepo se bo ustaviti in iti na pivo in žal mi je, ker Urške in Klemna ne bo. Sicer bi bili kompletni. Tempo: 7:17 min/km.
39. km
Tečem navzdol v železniški podhod in naprej proti Ajdovščini, ko zagledam Aleša na kolesu… gremo zavpije. Od daleč se slišijo glasovi iz cilja in glasno vpitje “Dejmo Mojca!”. Skušam se ustaviti in dati petko Fricu in Ani ampak ne, vpije, “Ne še, ni še konec, teci, teci…!” in odtečem v levo po Tavčarjevi naprej. Tukaj je vse nekako zapuščeno, nekaj redarjev na križiščih ampak sem tako zmedena, da kljub usmerjanju skoraj ne vem, kam naj grem. Fotografov se ustrašim, ampak, hvala, hvala maham in grizem proti 40. kilometru. Tempo: 7:17 min/km.
40. km
Potem, ko odvijem na Resljevo zagledam čudovit razgled na Ljubljanski grad. Razkošje je teči maraton. Razkošje, razmišljam. Dragoceno darilo. Skušam hitreje ampak ne gre. To je to, kar zmorem. In dobro je tako. Vem, da se v cilj ne bom pripeljala z maratonsko metlo. 7:07 min/km.
41. km
Tečem čez Krekov in Mestni trg. Kocke. Blešči se mi. Pazim na vsak korak.
27. Ljubljanski maraton, osebni arhiv
Maham z rokami. Prešeren z Julijo. Težko je. Navijači pa glasno vzpodbujajo. Pomaga. Spomnim se Teka trojk s Fricem. Ubije me klanec na Miklošičevo. Tečem mimo gostov v restavraciji kako srkajo pivo in si mislim, tudi jaz ga bom kmalu. In grizem, grizem Fric, zate grizem in vem, da me čakaš tam za ovinkom. 7:19 min/km.
42. km
Res je bil tam skupaj z Ano sta se drla kot “jesharja”. Naredili smo cel žur tako, da so bili še bobnarji ob trasi primorani bolj nabijati. Hudo! Pomislim, da bi pa res rada pretekla še enega. Tečem po Slovenski ali Dunajski, včasih je bila Titova. Vse prehitevam! In nihče me ne prehiti. Ker ni nikogar!!! Tekaška pista je moja. Pritiskam na plin, vedno rada “prišprintam” v cilj. Zavijam na Kongresni trg, napovedovalec, zvočnik, navijači, “Dejmo Mojca” za bežen trenutek vidim Meto, Natalijo….Tempo: 6:56 min/km.
Kraljevskih 195 mt
27. Ljubljanski maraton, osebni arhiv
Uživam to ciljno ravnino … slavolok pred menoj. Dvignem roke visoko v zrak, zmaga! Pivo! Pica! Sem že v ciljnem prostoru, ki je prazen, dolg in prostran. Uspelo mi je. Ustavim uro. Ej, nisem še za v staro šaro. Bravo Fric, odlična sva.
Skoraj pozabim, da potrebujem medaljo. Kje je kdo? Mi bo sploh kdo čestital? Od organizatorjev nikogar, župana so očitno tudi že začele boleti noge, saj ga spet ni nikjer. Najdem medaljo in finisher majico.
In mojega Frica. In moje ljudi. Te čestitke, dobre želje in stiski rok veljajo največ.
Zaključek
Maraton sem pretekla nad svojimi pričakovanji v času 4:47:45. Osebni rekord najpočasnejšega maratona. Pridelan en majčken žuljček in skoraj prepričana sem, da bom obdržala vse nohte. Mogoče ostanejo celo vsi naravne barve.
Po krajšem raztegu in počitku sem lahko skoraj normalno hodila. Naslednji dan sem se počutila odlično. Nobenih bolečin nikjer. Ne v rami, križu, hrbtenici, gležnju, nič. Kot bi se resetirala. Očitno je, da moram s tem nadaljevati.
* Erich – Erich Maria Remarque (nemški pisec)
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ob pogledu na belo-zelen transparent mi srce vedno začne divje razbijati. Pa čeprav je reklama za kakšno drugo »zeleno« zadevo v barvah Ljubljanskega maratona. Ali ljubljanskih trojk. Ne glede na mojo udeležbo.
Je maraton lahko rutina?
Po prvem pretečenem maratonu me je skrbelo, če bom vztrajala. Postavljala sem si cilje: preteči maraton pri 42-ih, preteči pri 50-ih… Zato je maraton na nek način je postal obvezen dogodek vsaj enkrat letno. Kot novo leto ali rojstni dan.
Nekaterim dogodkom se živ človek ne more izogniti. Pa vendar nekako ne smatramo praznovanje rojstnega dne ali novega leta za rutino. Prav tako ne maratona.
Čeprav, roko na srce, to z leti lahko postane. Če postanemo apatični, melanholični, naveličani vsega. Tega si ne smemo dovoliti. Moramo najti način, da se iz tega izvlečemo.
Navadno pomaga prav tek. In še bolj tekaški cilji kot je na primer maraton. Sama z motivacijo nikoli nisem imela problema. Tek oz. gibanje v naravi potrebujem skoraj toliko kot zrak. In vsak maraton je vedno bil ne nekakšna nagrada za redne tekaške treninge.
Maraton. Res je sicer, da je vsak maraton dolg 42.195 metrov. Nekateri jih v življenju pretečejo ogromno. Ker je prav vsak drugačen. Pa čeprav bi bil vedno enak, na istem kraju in ob isti uri ter enakem vremenu in pripravljenosti. Vsak maraton napiše povsem drugačno zgodbo. In poti (beri: treningi) prav tako.
Možganov in naših občutij ter doživljanja pač ni mogoče okolupiti.
Slab teden do maratona. Čas za dobro psihično predpripravo. Pregled tekaške trase, pripravo tekaške taktike, opreme, priprava prehranskega načrta pred maratonom…
Čeprav želimo in se trudimo vse organizirati in pripraviti kar najbolj optimalno, nas bo gotovo kaj presenetilo.
Če dobro pomislim je vsako leto isto. Čas gre vedno nekako narobe – ali se vleče ali pa prehitro mine. Zakaj bi ga torej zapravljala po nepotrebnem?
Če bom pripravila kratke tekaške hlače, bo snežilo. Če bom pripravila dolge, bo pretoplo. Navadno se mi zgodi še kaj s supergami, podobno kot danes, ko sem na popoldanskem teku skoraj do kolen zagazila v gnojnico med tekom čez polje.
Superge sem oprala, sedaj se sušijo. Pa bodo v redu ali se bo oblika deformirala? Jaz res ne vem. Vi tudi ne.
Nagaja mi ura, če ji je verjeti, imam utrip kot slon ali želva. Samo še to se manjka, da uničim šilt na kapi.
Gotovo je le eno: panika v zadnjih dveh dneh. Obvezno. Ali bolje – trema. In še bolje: tremopanika!
Čudovito bi bilo to »tremopaniko« razporediti na vsaj deset zadnjih dni pred maratonom.
A ne gre. Kot bi odmrli možgani.
Saj je še dovolj časa. Ne da se mi razmišljati…
In seveda je to tudi čas, ko moramo paziti na hrano. Kaj jesti.
Kako poskrbeti za zadostne zaloge glikogena, hidracijo…
Vsako leto pripravljam prehranski načrt, zbiram informacije, brskam po člankih… na koncu pa naredim kar nekaj po svoje misleč, da se držim reda in dogovora, ki sem ga sklenila sama s seboj, a v resnici je polno nekih prekrškov in izjem.
Grozna sem! Če sem se sposobna zbrcati v superge kadarkoli s taktiko »ne poslušaj tistega glasu« je pri kršitvah s hrano podobno. Le da tu ne poslušam pravega glasu.
Po glavi mi brnijo sami recepti, kaj bi skuhala, spekla… na Kulinariki sem že skoraj abonirana. In še lačna sem ves čas! Saj vem, temperatura pada – apetit pa raste.
Rit pa tudi.
Čisto brez veze, da zaradi požrešnosti pokvarimo strikten tekaški trening in se še zredimo pred nastopom.
Že tako in tako nisem tam, kot bi pravzaprav želela biti.
Teh 14 dni bomo pa že še zdržali in jedli tako kot je treba, kaj ne? Ampak – kako že?
Prehranske finte ali kako pripraviti telo na učinkovitejše kurjenje maščobe
Zadnji teden pred maratonom bi morala preteči 30 kilometrov, da izpraznim vse glikogenske zaloge.
Navadno se to ne priporoča, zadnji dolgi tek naj bi se pretekel vsaj 3 tedne pred maratonom. Tokrat pa en teden?
Razmišljam, da bi to pač šlo. Greš ven, obuješ superge in odtečeš 30 km. Lepo mirno… zmeren tempo. To bi šlo.
Ampak po tem treningu ne bi smeli pojesti prav nič ogljikovih hidratov. Nič ! Samo beljakovine, zelenjavo, sadje … Pa saj to mi je všeč! Ogromna skleda solate in riba. Ogromna skleda solate in velik naraven zrezek… Ampak to je vse! Nobenih izletov v hladilnik in omaro več!
Fino bi bilo, da tudi kavice ne (auč!) ter seveda nič alkohola (ni panike – pivo bo po maratonu še slajše).
Lepši del pa pride na vrsto zadnje tri dni pred tekmo – ko pride na vrsto »carbo loading«. Navali na bele makarone, riž, palačinke …. Predvsem slednje bi šlo brez problemov! Zrezkov in rib bi se pa do tedaj lahko najedla že preko glave!
Najhujša zadeva pri tem načrtu je strah, da se pregrešim in z enim grižljajem uničim vse. Ja, res! En grižljaj uniči vse! Tako pravijo strokovnjaki. In jaz jim deloma verjamem. To je isto kot zgodba o čokoladi in pršutu: bom en košček – na koncu izgine – vse!
In potem bom na startu premalo spočita in brez glikogenskih zalog!
Pa je to sploh zdravo za petdesetletno babnico? Kaj petdesetletno… kmalu šestdesetleno?
Ne vem, res ne vem, bom razmislila. Za tak načrt moraš biti resnično psihično trden, odločen, neomajen!
“Ne! Ne bom čokolade! Ne, hvala! Ne bom poskusila te slastne, čudovite sočne torte! Ne, hvala!” Oh joj, ne vem če zmorem! Mi letos manjka motivacija?
Ah, nehaj, no!
Najbolje se je držati preverjenih zadev in ne eksperimentirati.
Pred maratonom se je potrebno predvsem dobro spočiti. Se naspati. Dovolj piti in primerno jesti vsaj zadnje tri dni.
Še pomembneje pa je: ostati zdrav! Le zdravi bomo na polno po maratonsko uživali!
Konec oktobra je navadno veliko prehladov, viroz, grip in podobnih obolenj. Pazite se tudi poškodb!
Če vas ujame kaj od navedenega priporočam, da se predvsem dobro pozdravite. Maraton je predolga preizkušnja, da bi se je lotevali na pol bolni. Nastop je lahko problematičen že samo zaradi pred kratkim prebolene bolezni, saj telo potrebuje kar nekaj časa, da si opomore. Če boste rinili z glavo skozi zid (in to ne tistega na 30 km) se vam lahko hudo maščuje. In potem res še dolgo ne boste mogli teči.
Brez teka pa ni maratona, kaj ne?
Na koncu naj vam zaupam še eno idejo. Mogoče bo pomagala tudi vam, da čas pred maratonom preživimo kar najbolj optimalno (beri: pametno!)
Poiščite si svojo predmaratonsko mantro!
Tako kot tisto spodbudno misel, ki vas v težkih trenutkih maratona žene naprej. Naj obstaja še ena za čas pred maratonom.
Jaz jo imam!
Originalni članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Po petih letih sem spet stala na startu Bovškega polmaratona. In če sem si pred petimi leti rekla, da naj me koklja brcne, če ne bom prihodnje leto tekla v Bovcu tudi na maratonski razdalji moram priznati, da me je koklja dobro zgrešila.
Udarila mimo za pet let in zgrešila tudi razdaljo.
Pet let je tudi moja doba brez maratona. Kar verjetni ne morem! In letos skrajni čas, da to obdobje presekam. Pred dvajsetimi leti sem namreč pretekla svoj prvi maraton v Ljubljani in sama sebi bi se zdela zelo velika zguba, če ga letos ne bi pretekla ponovno. Pa čeprav čisto počasi. Pa čeprav pridem čisto zadnja na cilj – ampak najprej moram priti do starta. Zdrava in cela.
Zato sem torej v soboto, 16. septembra 2023 stala na startu Blitz Bovec maratona. Bolj zadaj. Počasna kot polž. In odločena, da se na tej tekmi stestiram na polmaratonski razdalji, če sem sploh za na start maratona v Ljubljani.
In kako sem trenirala? Veliko manj kot pred dvajsetimi leti. Tečem le trikrat na teden in vključujem veliko hoje v hrib oz. pohodništva. Tistih dvajset let žal ni čisto brez veze. Potrebujem veliko več regeneracije, veliko manj hrane, ker se kar redim oz. ne morem shujšati ter predvsem več vaj – pretežno razteznih – za celotno telo. Dva teka med tednom sta krajša in sta predvsem “igranje po tekaško” s hitrostjo ali bolje počasnostjo. Ob nedeljskih jutrih pa je čas za moje daljince, ko se izgubljam po poteh PST-ja.
Kmalu po uvedbi daljincev nad 20 km sem ugotovila, da moj plan, ki vključuje število kilometrov, ki bi jih morala preteči, ne deluje. Sem prepočasna! Z grozo sem namreč ugotovila, da sem bila v času, ko sem na primer pred desetimi leti pretekla polmaraton – šele na 14. kilometru. Tako je sedaj moj plan za maraton koregiran iz kilometrov na čas. Daljince v nedeljo tečem npr. “tri ure”. Zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je tudi to, da za 30 kilometrov potrebujem toliko časa kot sem pred desetimi leti potrebovala za cel maraton. Še malo več.
Ogrevamo se. Ogrevanje vodi znanec iz resničnostnih šovov Matic. Žal je vsaj polovica vaj zame neprimernih. Delam po svoje.
Postavim se zadaj, moj najljubši maratonec mi vlije moč kot po navadi. Brez njega me naj tej tekmi ne bi bilo. Hvaležna sem mu. Vedno je z menoj na startu in na cilju. In včasih se pojavi tudi kje na trasi. Nikoli ne vem, kdaj ga bom kje zagledalo.
Počasi stečemo.
Odločena sem, da na začetku ne bom tekla hitreje kot sedem minut na kilometer. To je “hitrost” s katero imam namen opraviti z maratonom. Če mislite, da je to tako počasi, da to sploh ni tek vam moram zatrditi, da se motite. Tečeš lahko še počasneje.
Prva polovica trase polmaratona je hitra, saj se teče navzdol. Zato je bil tudi moj tempo hitrejši vendar sem ves čas pazila in kontrolirala hitrost. Kar sploh ni bilo težko predvsem potem, ko se je trasa zravnala.
Profil proge – polmaraton Bovec
Lepo je bilo teči tam med gorami. Občutek sem imela, da je bilo ljudi precej manj kot pred petimi leti. Morda le lažni občutek, ker sem startala med zadnjimi. Pred petimi leti namreč še nisem bila takšna počasnela.
Tekači smo tekli lepo narazen, nobene gneče, gosposko. S še dvema tekačicama smo kljub temu tekle skoraj ves čas skupaj. Na postajah z vodo smo se izgubljale in kasneje spet srečavale.
V vasi Srpenice smo odvile med hiše, ena od njih kar po telefonu razlaga nekomu, da bo danes moral pač sam skuhati kosilo, ker je šele v Srpenicah! V tej simpatični vasici nas je pričakalo kar nekaj navijačev. Skušam suvereno in strumno teči. Otroci, babice, vaščani … pa me vpraša gospa ob poti: ” Ali ste ve zadnje?” Verjetno mi je padla čeljust čisto nekam dol ampak nekako mi ji je uspelo odgovoriti, da upam, da ne.
Nauk za navijače: nikoli ne vprašajte nobenega tekača na tekmi, če je zadnji!
Seveda nismo bile zadnje! Kar nekaj jih bi moralo še biti za nami. Vsaj tisti, ki so se v prvi polovici polovičke maratona precenili in že tam praktično shodili. Pa tudi če bi bile!
No, na razburjenje sem raje hitro pozabila, saj smo pritekli na makedam, ki vodi proti Soči in je potrebno biti pazljiv. Gleženj imam namreč še vedno rahlo otečen in lepo zavit v bandažo. Pritečemo do stopnic, ki vodijo do brvi čez Sočo. Tokrat ni nobene gneče in lahko celo prav počasi stečem preko brvi… na sredini vseeno raje shodim, saj imam občutek, da me bo katapultiralo v zrak in nato v Sočo.
Pot po drugi strani vodi v Log Čezsoški, gneče ni nobene. Občasno koga prehitim, tečem enakomerno, ni mi hudega.
Na mostu ob slapu Boka sem na “domačem terenu”. Tu sem že večkrat tekla svoje jutranje teke, kadar sva bila pri prijateljih v Čezsoči. Občudujem Svinjak, njegov vrh smo osvojili julija 2020, super tura. Cerkev v Čezsoči se kar noče pojaviti sicer je pa to takooooo dooooooolga vas. Tokrat navijači niso tako ekstremni kot pred petimi leti v nalivu. Mogoče so se le naveličali, saj smo očitno med zadnjimi.
Foto: Blitz Bovec maraton Testna tekma, poročilo
Pritečemo do razkrižja, kjer se maratonci ločijo in gredo po svoje. Mi softiči pa gor v breg. Pomislim, da se že zaradi tega splača na cel maraton v Bovcu. “Bom šla drugo leto”, delam plane brez krčmarja. Nekam vroče mi postane in pljuča postanejo majhna, moči mi vlijejo fantiči, ki ob progi navijajo Chucka Berryja – Go, Johnny, go! Me je kar pognalo, celo toliko sape mi je ostalo, da sem fantičem zaklicala “Hvala fantje, super muska!”, kar me je sicer ubilo ampak sem v najpočasnejšem možnem tempu odpuzala do ovinka … in shodila.
Nagnjena naprej, maham in si pomagam z rokami… mislim, da nisem čisto nič počasnejša kot prej, ko sem mislila, da tečem.
Takrat pa , glej ga zlomka, kot po navadi, ko najmanj pričakuješ: “Gremo, Mojca !” “Ajde, še malo, gremo, Mojca!” In grem… in spet “tečem” in sopiham gor v klanec in upam, da ga bo konec in ko bi le bil še kje kakšen ovinek, da se skrijem za njim in vsaj za hipec spet shodim, ker mi bo razgonilo pljuča v prafaktorje.
Pa je že ob meni “DEJMO, MOJCA!” , pa dejmo Mojca si mislim in puzam gor, gor, gor v nebesa… nasproti pride ženska in mi reče, samo še malo, na vrhu je voda in res je na vrhu voda. Požirek. Voda se mi zaleti. Še malo poplaknem. In odpuzam dalje, mimo picerije, proti Bovcu, v križišču gre malce navzdol in potem spet navzgor. Fotograf me slika, hvala bogu slike nisem nikjer našla in potem je letelo do cilja.
Dobim medaljo, vesela sem… ampak ni nobenega mojega.
Vseeno sem hitreje tekla kot je moj Fric hodil. Ni trajalo dolgo, da mi je čestital rekoč: “Dobra si!” Kaj pa vem, si mislim. Prišla sem pa le. Tudi hodim normalno, nisem sesuta, čisto ok. Testna tekma za maraton je uspela. Za 22,3 km sem potrebovala 2 uri, 30 minut in 45 sekund. Za limit v drugi krog v Ljubljani bo dovolj.
Na stojnici točijo zastonj pivo! Spijem dva kozarčka in nič mi ni. “V Ljubljano grem!” se veselim. Kasneje izvem, da je bilo pivo brezalkoholno. Odličnega okusa.
Foto: osebni arhiv Bovški maraton – v cilju polmaratona
Sedaj pa po pameti do maratona.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Maraton bo vsaj posredno vplival na celotno družino.
Bi želeli preteči maraton vendar ste v dvomih kdaj? Nekateri pravijo, da za mlade maraton ni dober, da je prenaporen in nekako ni priporočljivo, da bi ga pretekli pred svojim dvajsetim letom. Takšen je navadno tudi starostni limit za to kraljevsko razdaljo. Gotovo ne brez razloga.
Dejstvo je, da mora biti telo trenirano in pripravljeno na večji napor. Starejši tekači, ki tečejo redno, so tu v prednosti. Mlajši pa morajo poskrbeti, da si zgradijo tekaško bazo in telo postopoma pripravijo na ta težek izziv.
Ko treniramo za maraton moramo temu cilju podrediti marsikaj. Prehranjevanje, zabavo, druženje. Pomembno je dovolj spanja.
Katero obdobje v življenju je torej tisto, ki naj bi bilo za “projekt maraton” najprimernejše? Praktično kadarkoli, če smo sposobni biti do sebe dovolj strogi in razsodni. Sami s seboj se lahko najbolje zmenimo.
Kaj pa, če imamo družino?
Tek in družina
Najdragocenejša je ugotovitev, da kljub temu, da imamo doma družino z morda še ne šoloobveznimi otroci, lahko še vedno najdemo čas za tek in to na tak način, da otroci ne bodo prikrajšani za vašo družbo. Ter da zaradi teka ne obremenjujete drugih.
Že davno sem ugotovila, da s tekom zmorem neskončno več! Več in bolje!
S projektom “maraton” je seveda kristalno jasno, da bo samo pol urice za tek – premalo.
In kaj storiti v tem primeru?
Pomembno je natančno planiranje časa. Čas za tek je lahko pred službo ali po službi. Nekateri si lahko privoščite trening morda celo med službo. Tečete lahko med tem, ko so otroci na različnih dejavnostih, na šolskih izletih. Ko so malce večji – pa med tem, ko pišejo domače naloge. Domače naloge naj otroci pišejo sami. Ko se vrnete iz teka, je čas za morebitna vprašanja.
Treninge za maraton morate vsaj občasno spremeniti v “maratonsko družinsko druženje” s tekom! Naj vas na teku spremlja cela družina, tudi vaš partner. Pojdite na tek vsi skupaj!
Seveda pa vztrajajte! Če ste otrokom povedali, da je vaš cilj postati maratonec ali maratonka, je to najbolj obvezujoče. Bodite vzgled svojim otrokom in z znanjem, resnostjo in vztrajnostjo otrokom pokažite, da lahko na tem svetu dosežete vse, če le hočete! Saj veste kako pravijo:“Človek je vreden toliko kot njegova beseda!”
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Tekači radi gledamo številke. Tiste tekaške. Koliko kilometrov smo pretekli v določenem obdobju, kakšna je bila hitrost, kakšno razdaljo smo pretekli, rezultati in razvrstitve na morebitnih tekmah, teža. Počutje.
Pred leti mi je to bilo v veliko veselje, zadnja leta malo manj. Malo manj tudi zato, ker so številke meni ne preveč všečne.
Pa jih poglejmo.
Številka naše starosti je praktično edina na katero nimamo vpliva. A kaj, ko ima ta številka vedno večji vpliv na naše ostale številke.
Hitrost: s starostjo tekaška hitrost pada. Žal. Potrudimo se, da se to zgodi čim kasneje.
Razdalja: hitrost pada, razdalja bi po neki logiki lahko rasla saj počasneje lahko tečemo dlje. Poskusimo.
Rezultati: se spreminjajo. Morda smo res počasnejši ampak… na tekaških tekmah so nam v pomoč kategorije, v katerih lahko tekmujemo s sebi enakimi.
Teža: leta gor, teža gor. Ni pa nujno. Le bolj striktni in pazljivi moramo biti in paziti kaj in koliko bomo vtaknili v usta.
Počutje: tako kot tekaške superge tudi naše telo ni ves čas novo, stara se. Le da superge lahko zavržemo stran in si kupimo nove, telesa oz. našega zdravja pa ne moremo. Počutje je glavni faktor. Počutje je zdravje, kamor spadajo tudi poškodbe.
Iz svojega tekaško rekreativnega dnevnika sem potegnila podatke za leto 2022. Številke so mojemu počutju primerne. Kljub temu, da je večina številk prenizkih (le ena je občutno previsoka) sem relativno zadovoljna. Gibala sem se, trudila sem se, da bi morda spet lahko pretekla maraton.
Iz razdalj po posameznih mesecih prav lepo vidim, kdaj se mi je kaj “zgodilo”.
Zadnjih nekaj januarjev pričenjam z mislijo, da do pomladi malce shujšam. Nisem kaj prida uspešna, uspe me za kakšen kilogram in ko mi ravno nekako gre, ko že začenjam čutiti tekaško moč in ko malce spet začnem pridobivati na hitrosti, se mi nekaj zgodi.
Marca 2022, kar se lepo vidi na grafu, se mi je zgodil padec “skok na ploh”. To je vrsta padca, ko se spotakneš in letiš po zraku kot puščica naprej. Kot bi želel skočiti na glavo, vendar pristaneš na trebuhu, torej skočiš “na ploh”. Podrobnosti sem opisala v članku BREZBRIČNOST. Posledice čutim še danes. Natrgala sem si dve tetivi, poškodovala kost ob narastišču mišice in fizioterapevtke in fizioterapevt v ZD Center so postali že skoraj moji najboljši prijatelji. Super so. Res pomaga. Naučila sem se cel kup vaj. Za hrbtenico so me že naučili, sedaj jih znam tudi za ramo in celo telo.
Že štirinajst dni po padcu, ko je bolečina malce popustila, sem se vrnila k teku. Tekla sem previdno, rama me ob teku skorajda ni bolela, le pasti nisem smela. Zelo previdna sem bila, pazila na vsak kamenček, vdolbino na cesti, korenino na poti.
Veselila sem se prihajajočih dolgih tekov, 25 km sem lepo pretekla in se veselila treninga. Rada tečem npr. 2/3 treninga malce hitreje in zadnji del počasi. Posledično imam ves čas podoben srčni utrip in to mi res odgovarja. Paše mi.
Junij je bil čudovit mesec, ko sem pri prijateljih na morju odtekla en res prijeten tek. Saj veste: morski zrak, borovci… in potem zaplavaš… Prijetno je bilo na Puljski tržnici vse do trenutka, ko me je pričelo “nekaj” boleti v hrbtenici… kar na lepem. Komaj sem prišla do avtomobila, doma sem bila že skrivljena, zverižena. Ne prvič, večkrat se mi to zgodi. Iz neznanega vzroka. Pojma nimam. Baje sploh ni pravega vzroka.
Je pa to bil potem vzrok, da spet nisem tekla. Tokrat daljše obdobje. Fizioterapija za ramo mi je sovpadla z bolečino v hrbtenici, tako, da sem takoj dobila terapijo. Rama bo počakala, sanirati smo pričeli hrbtenico. Kmalu mi je bilo jasno, da z maratonom ne bo nič. In septembra, da tudi s polmaratonom ne bo nič.
Sledil je čas počasnega uvajanja teka po mehki podlagi. Striktno ogrevanje pred tekom. Raztezne vaje po teku. Vaje za hrbtenico vsako jutro… in tako se je leto končalo in pričelo novo.
V letu 2022 sem pretekla 700 km, prehodila 430 km po naših gorah in hribovju ter prekolesarila 550 km. Tekem nisem pretekla nič. Najbolj uživaški tek pa je bil 15 km trail tek po Dugem otoku v solo izvedbi.
Tek ni ekipni šport. Tudi sama največkrat tečem sama in roko na srce: to mi najbolj odgovarja. Razen takrat, ko je z menoj še tekel moj mož. Pa čeprav mi je šel včasih pošteno na živce. To je bilo takrat, ko sva se skupaj pripravljala na maraton.
PRIPRAVE NA PRVI MARATON, TEK IN PARTNERSTVO
Najlepše je, če sta življenjska partnerja kompatibilna do te mere, da se podpirata tudi na področjih, na katerih morda ne delujeta skupaj. Tu imam v mislih službeno področje in prosti čas. Da človek lahko resnično uživa v življenju in tudi v svojem morebitnem hobiju ali rekreaciji, potrebuje razumevanje in podporo partnerja.
Tek je oblika rekreacije, katere se lahko loti praktično vsak zdrav človek. Če vaš partner nad tekom še ni navdušen, ga boste morda nad njim navdušili prav vi.
Tek poglablja partnerstvo. Neskončno. Najbolje tekača lahko razume samo tekač. Če vaš partner teče, poskusite še sami. Saj ste z njim zato, ker ga imate radi? Naredite to zanj. Vztrajajte vsaj mesec dni. Kmalu boste vedeli, zakaj mu je tek tako zelo všeč. Istočasno boste tudi sebi naredili velikansko uslugo.
TEK IN PARTNERSTVO; Photo by Jou00e3o Vu00edtor Heinrichs on Pexels.com
Potem se vam morda zgodi to, kar se je dogajalo meni. Ko sem postajala nevzdržno sitna, me je mož s supergami vred zaklenil pred vhodna vrata rekoč: “Čez pol ure se vidiva!” Takrat je bilo resnično prijetno odteči tisti “najin” krog, sama. Vrnila sem se kot prerojena. In mu bila seveda neskončno hvaležna. Točno je namreč vedel, kaj potrebujem po napornem dnevu ali celo dnevih. Počitek s tekom.
Čeprav je človek utrujen od službe, gospodinjskih opravil in obveznosti, mu bo tek povrnil izgubljeno energijo. Preverjeno se boste prenehali mučiti z raznimi vprašanji in nesmiselno slabo vestjo. Človek ne more ves čas gledati samo na druge ali celo na cel svet. Najprej mora gledati nase in potem lahko vsem ostalim daš veliko več.
S TEKOM DO RAZSODNOSTI IN SAMOZAVESTI
Pridobili boste razsodnost, jasnejše misli, samozavest. Izboljšali svoje organizacijske sposobnosti, kreativnost in dobro počutje. Ter še marsikaj.
PRIPRAVE NA PRVI MARATON KOT PARTNERSKA AVANTURA
Če tečete s svojim življenjskim partnerjem je to čudovita skupna avantura. Tek vaju bo povezal na prav poseben način.
Pretecite svoj prvi maraton skupaj. Zato boste potrebovali redne treninge. Preteči morata določeno količino kilometrov na teden. Ali še bolje: niso važni toliko kilometri kot je važen čas preživet na teku. Skupen čas. In ne hitrost teka!
Ko trenirate za prvi maraton morate svoje telo namreč počasi pripraviti na napor. Daljši napor. Sposobni morate biti teči dolgo. Pred prvim maratonom morate biti sposobni teči zdržema vsaj tri ure in pol. In če na začetku ne zmorete brez prekinitve teči niti pet minut – naj vas nikar ne skrbi. Počasi se daleč pride! Celo dlje od maratonske razdalje. Samo odnehati ne smete.
Spoznali boste, kaj vse zmore vaše telo. In še pomembnejše: kaj vse zmorete VI in vaša psiha. Ob doseženih manjših ciljih boste vedno bolj zadovoljni in motivirani za še več. 10 km, 20 km, 30 km pa vse do 42.195 m in še dlje. Če le tako hočete.
Še enkrat: vztrajajte! Ne odnehajte! Boste videli kako čudovito se boste počutili, ko boste nenadoma ugotovili, da ste iz prvotnih pet minut teka napredovali do cele ure! Noro!
TEK IN PARTNERSTVO;Photo by RUN 4 FFWPU on Pexels.com
TEK Z VAŠIM ŽIVLJENJSKIM PARTNERJEM JE DARILO
Neskončno lažje boste vztrajali, če vas bo ob tem podpiral partner in vas razumel. In seveda daleč najbolje je, da sta tekača oba ter da skupaj trenirata za prvi maraton. Na ta način bosta drug drugega motivirala. Če se vam ne bo ljubilo teči vas bo vzpodbudil partner. In bosta šla! In nihče ne bo ostal doma sam. Nobeden od vaju se ne bo počutil nekako izdan in bog ne daj – osamljen.
Kadar bosta utrujena si bosta občasno šla tudi na živce. Morda si boste zaželeli še en tek po teku, da si odpočijete od tečke ali nergača. Nič hudega. To je povsem normalno. Poleg tega je to dodaten psihološki trening, da zdržiš in v sebi ostaneš trden brez nepotrebnih besnih izlivov. Po teku se vse te neumnosti takoj pozabijo. Sicer pa se pogovorimo kaj je bilo tako strašansko groznega 😉 !
Je šel prehitro? In še huje, seveda, če je šla! Ona, seveda. Bi rada, da ga infarkt?!
Ja, včasih moški ego neskončno trpi. In ženska tekmovalnost postaja že skoraj neokusna. Ampak naj vam bo v tolažbo. Poznam VELIKO tekačic, ki so hitrejše od svojih partnerjev in to ni prav nič nenavadnega.
Sicer smo pa ženske tudi grozne. Zavedati se moramo, da so tudi naši moški utrujeni (čeprav neradi priznajo) in niso vsak dan najbolje razpoloženi za tek. In poslušanje našega čebljanja. Če se teče – se teče. Če se čveka – se pa čveka.
Če vaš partner občasno pogleda kakšno tekačico ni to nič hudega. To je normalno, tako so narejeni in baje si ne morejo pomagati. Če pa le ves čas samo prodaja zijala potem pa resnično ni normalen. In tu smo našli spet velikanski plus teka, saj nam pomaga prepoznati oz. ločiti cepca od normalnega moškega. Nobeni tekačici ne privoščim, da bi bil njen partner nekakšen “usekanec”. No, na tak način se jih morda celo lahko nekoliko testira.
Seveda velja tudi obratno. Če vaša partnerica ves čas bulji in deli dovtipe tekačem ter vas skuša nato prepričati, da je to čisto normalno … opa! Ni normalno. Moram pa priznati, da kaj takega zaenkrat še nisem opazila.
TEK IN PARTNERSTVO; Photo by Andrea Piacquadio on Pexels.com
TECIMO SKUPAJ
In tisti, ki tečete skupaj, cenite to. Skupen tek je nekakšen dar. Darilo! Uživajta v njem. In bodita strpna drug do drugega. Tekaški plan si spišita skupaj. Za prvi maraton sploh ni večjega problema, saj morata delati predvsem na tekaški bazi. To je nabiranje kilometrov, postopno podaljševanje. Tu hitrost ni važna, glavna je postopnost, enakomernost, vzdržljivost. Cilj prvega maratona naj bo – priti skozi cilj. Z nasmehom. Če ne bo šlo ravno z nasmehom – pa vsaj brez poškodb!
In skupaj vama bo uspelo. Če sta prava dva skupaj – uspe vedno 😉 !
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Odločili ste se, da boste tekli. Mogoče se želite udeleževati različnih tekaških tekem. Ali pa ste si za cilj postavili, da pretečete svoj prvi maraton. Odločitev, da boste pretekli maraton pa ne zadeva le vas ampak tudi vaše bližnje. Družino. Vaše otroke!
V kolikor imate otroke je to lahko še en velik plus za lažje doseganje cilja. Prvega maratona. Zavedati se morate, da trening tekača, ki ima družino z malimi otroki ne more biti identičen treningu nekoga, ki družine in/ali otrok nima. Kar pa ni nujno, da predstavlja večji problem. Lahko postane prednost.
Tek in otroci, osebni arhiv
Tek je dejavnost preko katere otroci lahko spoznajo, da je trud vedno poplačan. Zato morajo biti tudi otroci vključeni v projekt “Prvi maraton”. Morda bodo nad vašo idejo in odločitvijo še bolj navdušeni kot vi sami. Vključite jih aktivno v oblikovanje svojega treninga.
Kako? Pogovarjajte se, planirajte skupaj. Na ta način vas bo otrok podpiral, ko se boste odpravili na svojo dolgo tekaško turo, saj se ne bo čutil odrinjenega. Podpiral vas bo in vas ob koncu teka spraševal, kako je šlo. Treninge in tekme bo podoživljal z vami in vas skušal posnemati. Če ne v teku – v vztrajnosti.
Kaj je lahko za starše večja motivacija kot iskreni ponos lastnih otrok? Otrok, ki so neskončno ponosni na vas? In nase?
Tek je namreč tako zelo pošten kot le malo stvari v našem življenju. Kolikor vložiš – toliko dobiš. In prav ničesar ne moreš izsiliti in prigoljufati. Tek je maraton življenja. Poln vrhuncev in padcev, bojevanja samih s seboj in z okolico, smeha in solz … Tako v življenju kot pri teku ne gre brez truda. Moraš se potruditi. Moraš napeti svoje moči, stisniti občasno zobe, obuti superge tudi takrat, ko se vsi ostali poskrijejo v hiše in zavijejo v tople odeje.
Kako naj tečejo otroci
Tek in otroci, osebni arhiv
Ne silite svojih otrok v dolge neprekinjene teke ali resne treninge. Otroško telo se namreč še razvija. Otroci naj tečejo v okviru igre. Tekaška abeceda je idealna za kaj takega. Sicer je pa tek dobra podlaga za celo vrsto športov.
Otroci se lahko z vami udeležujejo tekaških tekmovanj. Na večini so namreč tudi otroške kategorije. Tu naj bo predvsem vodilo udeležba in ne uvrstitev.
Brezplačni tekaški trener(ji)
Vpišite otroke na atletiko ali kakšno podobno dejavnost. Če bodo otroci trenirali atletiko izkoristite zadevo in naj otroci novo znanje in vaje prenašajo na vas. Na tak način imajo otroci podvojen trening ter so še dodatno motivirani. Preizkusijo se lahko še v vlogi trenerja. Vi pa imate brezplačnega tekaškega trenerja! Gotovo se boste naučili česa novega. Tudi naju sta ravno hčerki naučili tekaške abecede. Skupaj smo delali tekaške vaje, tekmovali in se na veliko “kecali”. In kakšno veselje je to šele za otroke! In motivacija za vse!
Naložba za prihodnost
Otroci bodo spoznali tek. Morda ne bodo ravno tekli z vami in se udeleževali tekmovanj. Vendar pa bodo vedeli kaj je to “tek”! Vedno je na razpolago, da pomaga rešiti kakšen problem. Vsak problem je namreč s tekom – ali še bolje: po teku – manjši.
Tek in motivatorji
Zapomnite si. Otroci so naši največji motivatorji. Veliko večji kot vsa znana imena tega sveta! Samo tega se moramo zavedati najprej odrasli in jim to dopustiti biti. Nikoli jih ne odrivajte stran od sebe! Vključite jih! Tecite s svojimi otroci. Obveščajte jih o svojem napredku. Bodite jim vzgled.
Zavedajte se, da vaša uvrstitev na tekmi ni tako pomembna kot sledi, ki ste jih s svojimi tekaškimi treningi pustili na otrocih in družini. Ne pozabite: najpomembnejši so otroci, pomembni so vaši partnerji, pomembna je družina in šele nato vse ostalo. Postavite si prave prioritete. In ne bodite obsedeni! Saj veste: ljudje odhajajo, le stvari ostajajo.
Tako. Potem, ko imamo za naš prvi maraton resnično vse urejeno in poskrbljeno, ko smo v svojo odločitev prepričani in vemo, da delamo edino pravilno ter povsem brez škode za družino in naše zdravje, potem vemo, da smo na pravi poti do maratona. Prišel je čas, da resnično pljunemo v roke. Ups! Pod noge.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Čas, ko ne morem teči zaradi poškodb ali bolezni, vedno izkoristim za prebiranje tekaške literature. Predvsem mojih domačih tekaških knjig. Sem malce obsedena s tekaškimi knjigami. Vse bi imela rada. Knjige. Prave knjige, ne elektronske. Tekaške knjige z listi, te so najboljše! Imam jih kar nekaj, vse imam rada. Čeprav so nas učili, da se po knjigah ne čečka, so moje polne zaznamkov, opazk, klicajev, smeškov ! Ob knjigah se smejim, krohotam, jokam, se navdušujem, tudi jezim in se celo razburjam. Ampak ne tako zares! Tako, po tekaško! Ker so pač tekaške knjige!
Ob eni takšni tekaški pavzi sem kot strela iz jasnega dobila v dar novo tekaško knjigo – popolni tekaški vodnik: TEK in MARATON.
Še danes mi ni jasno, kako sem spregledala to informacijo o izidu. Pomislila sem, to bo nekaj takega kot Hočevarjeva Ustvarjen za gibanja ali Gallowayeva Od jogginga do maratona. Ljudje! Ni! In hkrati je! Le, da so informacije bolj strnjene.
Tek in maraton je resničen tekaški VODNIK praktičnega formata z nazornimi fotografijami ter še bolj praktične in predvsem konkretne vsebine. Na kratek in razumljiv način so predstavljeni različni segmenti povezani s tekom. Tudi taki, ki se mi jih navadno ne ljubi preveč natančno prebirati, ker mi je snov zaradi največkrat preveč strokovno podanih informacij pretežka (beri: dolgočas, douhcaj).
Najprej sem knjigo samo bežno preletela. Predvsem simpatično kazalo vsebine. Opa! In že bila odločena, da bom knjigo predelala temeljito od prve do zadnje strani.
Dobesedno padem v poglavje Tekaški laboratorij. Tekač, ki želi teči hitro in brez poškodb mora poznati vsaj osnove delovanja »tekaškega telesa«. Telo, mišice, notranji organi. Nazorno prikazano delovanje mišic jedra, kolka, kolena, gležnja in stopala pomaga razumeti kako zelo so ti deli telesa pomembni za zdravo tekanje. Hočete primer? Scott Jurek – ameriški ultramaratonec in fizioterapevt po izobrazbi, avtor tekaške knjige: Eat and Run (Jej in teci) je svoje strokovno znanje temeljito izkoristil za svoj tek.
Naslednja poglavja opisujejo tekaški cikel od odriva, zamaha, dotika do opiranja ter ekonomični cikel katerega omogoča dobra tekaška tehnika (drža, zamah, dotik stopal) kar vodi do učinkovitega tekača.
V knjigi boste našli nasvete o izboljšanju načina teka, ocenitvi tekaške zmogljivosti do postavitve tekaških ciljev, izbire superg in tekaške opreme do prehrane ter načrtovanja treninga z vzorčnimi tekaškimi programi različnih dolžin. Našli boste tudi programe za večjo vzdržljivost, moč in hitrost.
Predno nadaljujem pa vam še nekaj priznam. Zelo rada tečem. Ampak telovadbe, danes t.i. funkcionalne vadbe, pa ne maram! Fuj! Od nekdaj sem raje pretekla dodatnih deset kilometrov kot da bi delala vaje. Sploh ne za hrbet. Kar je zelo narobe in eden glavnih vzrokov za mojo slabo tekaško držo. In bolečine.
Izgovorov imam za debelo knjigo. Neverjetnih izgovorov. Nekatere sem že skorajda »znanstveno utemeljila«. Danes lahko rečem, da sem te izgovore »znanstveno ovrgla«. Tudi zaradi te knjige!
Raztezanje pred in po treningu je pomembno, tekač ga ne sme zanemariti sicer je lahko prav to vzrok za kakšno tekaško poškodbo. V knjigi so nazorno prikazane različne vaje, tudi vaje z valjem. In kar mi je najbolj všeč: ob vsaki vaji piše, katere so ciljne mišice posamezne vaje. Med vajami sem našla kar nekaj novih, ki jih že ali pa jih še bom izvajala.
Največji izziv mi predstavlja trening za jedro. Prikazane se odlične vaje. Če bom striktna lahko jeseni tečem bolje. Hitreje. Lažje in brez poškodb!
Predvsem začetniki bodo veseli nasvetov kako postaviti lastno tekaško strategijo na tekmi in praktičnih nasvetov o preprečevanju poškodb. Tale tekaški vodnik bi lahko imel v svoji lasti praktično vsak tekač. Začetnik ali izkušen maratonec.
Torej, če vas mika dobra strokovna tekaška knjiga, z nakupom knjige, ki jo je izdala Mladinska knjiga – TEK IN MARATON, ne boste zgrešili.
Vsak tekač, ki je že pretekel maraton ali pa tekač, ki se ga trudi preteči že leta se zaveda, da je ena od zmag že ta, da se lahko postaviš na start.
Na startu maratona pa lahko stojiš le, če imaš za seboj dovolj tekaških kilometrov ali bolje: treninga za maraton.
Sama sem jih pretekla štirinajst. Štirinajst uradnih maratonov, štirinajst maratonskih razdalj. Zadnjih pet let pa ostajam brez kraljevske razdalje. Zato je bila letos želja po še enem maratonu toliko večja. Petnajst je pa tudi lepa številka :).
In kako kaže? Slabo. Še slabše postane, ko pogledam v svoj tekaški plan za maraton.
Ne smem teči. V bistvu, ne morem teči … dolgo. Telo ne pusti. Sama sebe sem sita, da spet začenjam s pisanjem kako sem na teku padla, si natrgala ramenski tetivi. O tem ste lahko brali. V marcu sem imela dvotedensko tekaško pavzo. Rama pa še vedno ni dobra. Ampak tekla sem vseeno. In prav dobro mi je šlo.
V juliju me je spet “usekalo v križu”. Lumbago. Postaja že moj stalni spremljevalec. Tokrat o podrobnostih ne bom, ker sem nekaj zgodb na to temo že napisala. Žal. Naj napišem le, da se me je lotilo na počasnem sprehodu na morju (nisem tekla, skakala, plezala).
Vse se mi je lepo poklopilo s fizioterapijo za ramo tako, da me je fizioterapevtka hitro spravila k sebi. Vzela si je tudi veliko časa in mi natančno pojasnila stvari, ki jih sama že leta vem in jih ne slišim rada. Očitno mi telo zaradi moje ignorance to tudi vedno pogosteje sporoča samo. In očitno lombaga s tekom ni mogoče pozdraviti.
Tekla nisem skoraj mesec dni. Sedaj tečem kratke razdalje, počasi, po mehki podlagi. Kot včasih. Pred tridesetimi leti.
Pridno delam vaje za ramo in hrbtenico. Nekatere še vedno iste kot pred vek kot štiridesetimi leti. Postopoma dodajam vaje za moč. In iščem pomoč. Zdi se mi, da mi sami ne bo uspelo ter da potrebujem pomoč strokovnjaka, ki se bo mojemu stanju znal posvetiti in ki ga ne bo zanimal samo denar. Takih pa je malo. Nekaj sem jih že preizkusila pa je bil vse skupaj le stran vržen denar. Malo me skrbi, da za EMŠO pač zdravnika ni. Ali pač.
Maraton mi je leta predstavljal predvsem “češnjico na tortici”. Nagrado za pridno tekanje preko celega leta. Vsaj tako sem mislila. Ostala bom pač brez češnjice. Itak imam raje torte. Ampak moram priznati, da mi maraton pomeni več kot le to. Maraton je tako zelo moj, našla sem se v tem.
Nekoč sem zapisala: “Maraton je življenje. In tek je kri.” Torej, dokler še lahko tečemo je vse v redu.
Ne vem kaj naj napišem na koncu. Z glavo skozi zid ne bom rinila. Se ne izplača, ker je na tak način poraz zagotovljen. Pa vendar. Ko tečem se počutim živo. Močno. In svobodno. Le kako naj potem preneham teči?
Dragi moji. Uživajte v gibanju in zavedajte se, da ni nič samoumevno.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Lepa reč. O vztrajnosti je bilo že ogromno napisanega. Odtipkajte v Google pa boste videli.
Kaj pa trma? Zadetek v Googlu bo precej skromnejši. In še tistih nekaj linkov se bo navezovalo na … otroško in seveda – žensko trmo.
Pa smo tam! Zato želim na vsak način nekaj o tej temi napisati tudi sama!
Ampak preden nadaljujem poglejmo, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ v nadaljevanju):
tŕma -e ž (ŕ) 1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: ni mi bila všeč njegova trma; premagati trmo; otroška, ženska trma / ekspr. izbiti, iztepsti komu trmo; vztrajati v trmi / ekspr.: trma ga je držala bil je trmast; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel ● obdobje trme pri otroku obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih // ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo; delal je z občudovanja vredno trmo vztrajnostjo 2. ekspr. trmast človek: težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje zelo je nepopustljiv / kot psovka s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta
vztrájnost-i ž (ā) lastnost, značilnost vztrajnega:občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti ♦ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka
Celotno geslo Sinonimni Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče
Definiciji sta različni. Cel kup podobnih besed, katere različni ljudje razumemo – različno. Vsak po svoje.
Pa vendar sta si ti dve lastnosti, trma in vztrajnost, tako zelo sorodni. Prepričana sem, da bi bil dovolj že pridevnik. Ampak potem bi slovenski jezik bil za eno besedico manj bogat. Očitno tega nočemo.
Vrnite se v otroštvo. Vi v vašega, jaz v mojega. Pa nič hudega, če nismo ista generacija. Otroci in starši smo globoko v sebi vsi enaki ali pa smo si vsaj zelo podobni.
Gotovo smo v otroški dobi neštetokrat slišali tisto: »Ne bodi tako trmast! Poglej kako je trmasta!« Ali celo kaj hujšega: »Izbij mu / ji to trmo iz riti!« In v odrasli dobi izrekli.
Ter slišali ali celo izrekli, ko je bila za podobno ali celo isto dejanje odrasla oseba nagrajena s stavkom: »Ta pa je vztrajen!«
In na določeni stopnji razvoja spoznali: »Halo! Če sem trmast sem torej vztrajen!« To je torej nekaj dobrega. Pozitivnega. Trma ni vedno nekaj slabega.
Zdrava trma in vztrajnost – kje je tu razlika? Obe lastnosti nam lahko pomagata v življenju. In to – zelo! In vedno se bodo našli ljudje, ki bodo eno ali drugo lastnost želeli izničiti, preoblikovati, izkoristiti sebi v prid.
Ampak jaz pišem o teku. In res je, da je tek življenje. Če tako hočemo. Če smo dovolj vztrajni in če smo dovolj trmasti. Ob predpogoju, da smo zdravi in nepoškodovani.
In, da! Maratonci rabimo oboje. Saj veste – včasih je treba tudi z glavo skozi zid. Še posebej tam okoli tridesetega kilometra.
Lahko smo vztrajni in se držimo tekaškega ali kakšnega drugega načrta pa vendar brez tiste tekaške trme ne bomo nikamor prišli. Včasih ne gre vse le na lepo, brez problema – včasih je treba stisniti zobe in velikokrat pridemo na cilj samo s tisto vrsto trme, ki so jo nam v otroštvu očitali odrasli. Ali pa smo jo morda prevečkrat sami očitali svojim otrokom.
Grem – in pika! Hočem do tja! Želim in bom to dosegel.
Kdo in kje je tisti, ki bo nekomu sugeriral kaj je dobro zanj ali za neko skupino ljudi? Kdo in kje je tisti, ki si mi dovoli oziroma upa ukazati kako naj treniram ali kako naj živim? Nihče ne more nikogar dovolj dobro presoditi, oceniti, poznati. Kje je ta brihtnež? Kdo je ta genij?
Kar je dobro zate morda ni dobro zame. Konec koncev vse izhaja iz naših želja. Praželja. In iz našega psihofizičnega stanja.
Vsi imamo v svojih prsih svoje edinstveno srce. V srcu je skrita duša. Naša. Edinstvena. Nihče je ne pozna. Še sami včasih ne. Ker si to ne dovolimo. Morda si ne upamo. Smo že preveč zavedeni, uokvirjeni, zaslepljeni?
Ja, res je. Jaz pišem o teku. In tek je življenje. In res je. Včasih malo preveč filozofiram. Ampak v življenju je tudi to včasih potrebno. Sicer pa nekateri od tega celo živijo. In zakaj ne bi? Na ta način nam včasih zapletene stvari postanejo čez noč kristalno jasne. Ali pa vsaj malo jasnejše. Ali pa ravno obratno.
Nisem psiholog. Sem preprosta ženska. Mama dveh odraslih hčera. Družina mi pomeni največ na svetu. In, da. Rada tečem. Tek bistri misli. Zato vem. Vem, da se tista lastnost, ki jo SSKJ opisuje kot “vztrajnost” rodi iz otroške trme! Zato je ne smemo zatreti. Nikoli!
Ne ubijte TRME v otroku! Ker jo bo v življenju še kako potreboval.
To seveda ne pomeni, da svojemu otroku dovolimo vse. Uporabljati je potrebno samo zdravo pamet! Nič ne bomo naredili, če svojemu otroku ne postavimo meja in ga vzgojimo v razvajenega “pamža”. Le ubiti ne smemo njegove kreativnosti in radovednosti!
Le tako bo namreč lahko kot odrasel človek ostal zvedav in kreativen. In kot takšen srečnejši in vedrejši v življenju.
Pravzaprav smo lahko takšni vsi!
Samo ozrimo se vase. Še več! Poiščimo v sebi tisto svojo otroško vnemo, trmo! Prisluhnimo ji! Vodila nas bo do naših skritih, zakritih in morda že pozabljenih želja. Saj veste! Kjer je želja – tam je pot! Če je želja pristna in dovolj velika, bo postala naš cilj in motivacija. In svojo željo bomo dosegli z vztrajnostjo. Trmo. Vnemo. Kakorkoli. Je težko. A vredno. In nikoli ni prepozno!
Včasih se je treba prebiti skozi zid. Skozi navidezno resničnost! Tako, da te to ne ubije. Da preživiš. Drugače! Kajti zidovi so. Visoki. Trdni. Predvsem v naših glavah. In v glavah večine okoli nas!
In ne! Ni samo tekaški zid. Včasih mora biti tudi kakšna buška. Čeprav jaz v resnici samo pišem o teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Med to fazo, ki traja 8 tednov, bomo nadaljevali z vadbo visokega tempa opravljeno v zadnji fazi. Hkrati pa bomo podaljšali razdaljo, ki jo je potrebno vzdrževati ob enakem tempu. Ta način treninga nam bo pomagal povečati moč in vzdržljivost nog.
Tekli bomo vsaj trikrat do štirikrat na teden. Med posameznimi dnevi nimamo več kot dva dni počitka oz. nikoli ne tečemo dva dneva zapovrstjo. Ni pomembno kateri dan je to v tednu, dnevi se menjajo.
Ker smo že dovolj stari namreč potrebujemo več regeneracije med posameznimi treningi kot smo je potrebovali, ko smo bili mlajši.
Naše merilo ni hitrost ampak srčni utrip in tečemo v območjih od ena do pet. Tečemo pretežno v območjih od 2 do 4. V pomoč nam je razpredelnica:
Območja SU tekača 50+
Pa podrobneje poglejmo tekaški plan za maraton – gremo dlje:
Tekaški plan za maraton – gremo dlje
Imamo tri vrste treninga. Počasen tek v dolžini 5 km, srednje dolgi tek v dolžini 13,5 km, ki ga tečemo hitro oz. v območju 4 ter dolgi tek, ki ga tečemo nekoliko drugače kot do sedaj. Prvo, krajšo dolžino tečemo v zmernem tempu, v območju 3. Drugi, daljši del treninga pa skušamo teči hitro oz. pazimo, da tečemo v območju 4. Na ta način bomo natrenirali teči dlje hitreje ter istočasno ohraniti isti tempo. V praksi naj bi namreč bila naša hitrost ista kljub temu, da bo območje srčnega utripa na višjem oz. hitrejšem obratu.
Tekaški plan oz. trening za maraton je povsem okviren. Smiselno je, da se držite vsaj razdalj in ne izpuščate treningov. Poslušajte svoje telo in po potrebi intenziteto in razdaljo prilagodite. Ni vsak dan naš najboljši dan za tek.
Želim vam veliko tekaškega užitka in prav nobenih poškodb.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Mogoče zato, ker je enostavno najprej bil tek.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Taryn Elliott on Pexels.com
Otroček ne shodi. Otroček steče. Prvi koraki so praktično tekaški. Tek nas torej spremlja čisto od najbolj rosnih let otroštva.
Če opazujemo otroke pri igri bomo kmalu opazili, da se premikajo s tekaškim korakom in ne hojo. Ves čas tekajo sem in tja. Skačejo, poskakuje, se lovijo, bežijo.
Pravzaprav okolje in vzgoja spremeni ta način gibanja.
»Bodi pri miru!«
» Ne skači!«
»Lepo mirno hodi ob meni.«
»Ne teci!!«
Vzgojna napaka? Verjamem, da do neke meje.
Če bi vsi tekali namesto hodili bi bilo gotovo manj bolezni, debelosti. Ljudje bi bili v veliko boljši fizični in psihični kondiciji. Ne nazadnje je tek naravnejša oblika človeškega premikanja kot hoja. In če človek ne bi s svojo »lenobo« ustavil telesnega razvoja človeka v dobrobit teka bi bili dandanes ljudje neskončno bolj zdravi. Maratonski časi pa še boljši.
Da, hoja je lenoba in človek je po naravi len. Fizično in mentalno. Zakaj sicer tečejo netekači le, kadar se jim mudi? Na avtobus! V službo! Na sestanek! Lahko bi ves čas zmerno tekali po opravkih.
Vedno bolj pogumno na tek
Bilo je nekoč … ne tako dolgo nazaj, ko se je le malokdo domislil, da bi šel kar tako na tek. Za sprostitev. Še tisti redki posamezniki, ki so to počeli, ki so se sploh upali teči, so bili večinoma na dnevnem redu vaških ali pa krajevnih klepetulj ter tarča posmeha lokalnih pijančkov v gostilnah. Ti prvi tekači so bili praktično heroji!
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Roy Reyna on Pexels.com
V tistih še ne tako davnih časih, praktično nisem poznala ljudi, ki bi se sploh ukvarjali s kakšnim športom, kaj šele s tekom. Razen seveda v zimskem času takratni nacionalni šport “smučarija”. To so bili namreč časi Bojana Križaja in Mateje Svet, časi, ko smo bili Slovenci še smučarski narod. Enotni. Pa naj mi ostali smučarski asi oprostijo. Ampak jaz pišem o teku zato bom odtipkala nazaj na tek.
V svoji mladosti se spominjam le enega starejšega tekača. Redno je tekel za Savo. S svojim psom. Seveda ga je večina imela za čudaka. Pa to ni bil kasnejši ustanovitelj ŠD Ježica. Da ne bo pomote!
»Lej ga! Spet teče! A nima nobenga dela?«
Tudi jaz sem se na tek odpravljala kot kakšen kriminalec. Najraje bi si dala kar vrečo čez glavo, da me ne bi videli in da bi imela mir. Do Save sem hodila in ko sem se prepričala, da ni nikjer nikogar, ki bi me spraševal in ogovarjal, sem stekla.
Kljub svoji opreznosti, sem bila prepogosto deležna zanimivih ugotovitev ter vprašanj bolj in manj radovednih sosedov:
»Zakaj pa tečeš?«
»Ta je mal zmešana!«
»Ja, kva t pa je, no? Ustau se mau, ua kšno rekla!«
»A se nimaš nič za učit?«
»Nimate doma nič za delat? K nam prit, če ti je dolgčas! Lahko ves vrt opleveš, ha ha! »
»Ja, kdo te pa pudi?!«
»Ja, punčka! To pa ni zdravo za srce, da se tako naprezaš«, je bil včasih tudi kakšen bolj prijazen nagovor.
Redki so bili tedaj ljudje, ki so bili sploh pripravljeni do konca poslušati, zakaj! Zakaj tečem. Slišati moj odgovor. Zato sem se kmalu navadila preslišati takšna vprašanja. Sem že kaj zamrmrala, češ: »Ja, ja…« in pomahala ter tekla naprej.
»Zakaj neki? Zakaj pa ti ne?« sem si mislila in bila kar zadovoljna, da je tako, kot je.
Mir za Savo….
Takrat je še bil, danes ni več. Danes je tam sprehajalna pot, betonsko teniško igrišče, stezice so izginile. Skrivne potke prav tako. Moje drevo in bunker so podrli! ”Ni mi všeč, gospod Jankovič!” Za “mojo Savo” se valijo horde sprehajalcev, tekačev in cela armada “zacahnanih” s startnimi številkami enkrat letno v sredini oktobra na sedaj že tradicionalnem Teku za Savo. Ja, včasih sem bila tam sama. Iskreno, pod črto zapisano ali na ušesa povedano: bilo je prelepo, da bi trajalo!
Zmeden tekst do amena. Se oproščam. Grem nazaj.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Ves čas tečem iz istega razloga. Ker rada in ker lahko. Kot večina tekačev. In da lahko tečem ne smem prenehati teči. Včasih sem se po teku lažje učila, danes lažje razmišljam, delam. Fizično ali umsko. Sem bolj zdrava. Tek je moje zdravilo! Ujeta sem vanj.
Ampak zakaj sem sploh hotela preteči maraton? Mislim, da predvsem zato, da preizkusim sebe, če zmorem. Mogoče tudi zato, ker so se mi maratonci vedno zdeli nekakšni nadljudje. TIsti pravi tekači. Čeprav je pravi tekač vsak, ki uživa v teku, ker ga osrečuje, izpopolnjuje, bogati.
Pravi tekač gre utrujen teči po službi, da se spočije. Pravi tekač odteče vsaj nekaj kilometrov, da se lažje loti hišnih, gospodinjskih opravil, pusti službene skrbi za seboj in se posveti družini. Pravi tekač si občasno plača startnino za kakšno tekaško tekmo. Maraton. In tako tekač postane maratonec. In potem teče, dokler lahko.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by RF._.studio on Pexels.com
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Gremo v 15. teden. Pred nami pa je trening za povečevanje hitrosti na dolge razdalje, ki bo trajal 8 tednov.
V naslednjih dveh mesecih se ne bomo tako zelo osredotočali na dolžino teka kot na hitrost in skušali naš tempo malce povečati. Malo bolj konkretno bomo dihali: čuha puha…. ;)!
Razvijanje tekaške hitrosti
Ta vrsta treninga naj bi nam pomagala postopoma povečati hitrost tudi na dolgi razdalji.
Tekli bomo trikrat na teden, saj starejši tekači potrebujemo več regeneracije. Tudi sam tempo in sama intenzivnost teka bo relativno zmerna.
In kako bomo merili hitrost? Gotovo ne v minutah in sekundah ampak na podlagi petih območij srčnega utripa. Ker nisem resen tekmovalec sem si svoj maksimum izračunala po znani formuli:
MAKSIMALNI SRČNI UTRIP – STAROST.
Torej, če ste stari 57 let je vaš maksimalni srčni utrip 163 udarcev/minuto. To pomeni, da moje srce zmore napraviti največ 163 udarcev/minuto pri maksimalni obremenitvi.
Na podlagi tega podatka si postavimo območja vadbe od težavnosti 1 – 5. Sama uporabljam Garmin, kjer so območja nastavljena. Za ta trening pa bom zadevo prilagodila z enostavno in rahlo prilagojeno tabelco:
Območja maksimalnega srčnega utripa
Pa pojdimo konkretno na naš tekaški plan za prva dva tedna tega sklopa. Intenziteta je vpisana kot območje napora ob dolžino treninga. Dolžine posameznih treningov lahko malce prilagodite svojim tekaškim trasam.
Tekaški plan za maraton
1. dan počivamo, 2. dan tečemo krajšo razdaljo od 4 – 6 km v udobnem tempu območja 2 (lahko). 3. dan je namenjen tekaškemu počitku saj nas 4. dan čaka resnejši trening: pretekli bomo od 8 – 10 km v območju 3. Izboljševali bomo aerobno vzdržljivost. 5. in 6. dan je namenjen drugim dejavnostim in počitku saj nas vrhunec treninga čaka 7. dan: malce daljši tek (13 – 14 km) na višjih obratih – 85% našega maksimalnega srčnega utripa na območju 4. Izboljševali bomo anaerobno vzdržljivost in prag. Delamo mišice, juhu! Skušajmo zdržati. Če nam ne uspe že prvi teden – nič hudega. Imamo še dovolj časa. Le vztrajati moramo in uživati (po tekaško)!
Če ob treningu začutite preveliko nelagodje ali bolečino, trening prilagodite ali se ustavite. Ne pozabite: ni vsak dan naš top dan! In vsak tekaški plan je le okvir. Nič ni fiksno.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Za nami je 12-tedenski tekaški bazni program. Če smo se plana vsaj okvirno držali potem smo v tem trenutku sposobni preteči polovico maratona.
V kolikor nam je teklo vse kot po maslu smo morda izgubili tudi vse odvečne kilograme, ki smo si jih nabrali med zimo (cca 2-3). Meni osebno to še ni uspelo povsem, tako da me to veselje še čaka. Ni pa posebne panike. Z rednim treningom in zdravo prehrano to ne bo večji problem. Samo na tiste nesrečne tortice in čokoladice moram pozabiti. Ali vsaj razpoloviti 😉.
Pa poglejmo kaj nas čaka v naslednjih dveh tednih:
Nedelja
Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota
1.5.22
2.5.22
3.5.22
4.5.22
5.5.22
6.5.22
7.5.22
Počitek
15 – 18km Počasni tek
Počitek
5km Jogging
Počitek
11-13 km Tempo tek
Počitek
8.5.22
9.5.22
10.5.22
11.5.22
12.5.22
13.5.22
14.5.22
Počitek
20 – 23 km Počasni tek
Počitek
5km Jogging
Počitek
9km Tempo tek
Počitek
Tekaški plan za maraton
Pred desetimi leti sem pretekla svoj najhitrejši maraton (3:24:31) in v neizmerno veselje mi bo, če ga letos odtečem »samo« eno uro počasneje. Sicer pa mi je glavni cilj predvsem, da ga sploh pretečem in presekam z nizom »mrtvih« let nastalih deloma zaradi poškodbe in pandemije ter posledično odpadlih prireditev.
Tekaški plan ni enak tistemu izpred desetih let, mu je pa podoben, ker je kratkočasen. Bazira na Gallowayu in njegovih resnicah ter novejših spoznanjih vezanih predvsem na dolžino teka ter dejstva, ki jih starejši tekači ne smemo spregledati: daljši čas regeneracije in konstantnost teka. Vključila sem svoje izkušnje in upam, da koristijo tudi vam.
V naslednjih štirinajstih dneh bomo padli v rutino, ki bo sledila še nekaj naslednjih tednov. Ta rutina je taka, da se je prav po otroško veselim, torej: »nič bat«, fino bo in nikakor ne dolgočasno.
Tekli bomo najmanj 3x na teden. Enkrat nas bo razveselil dolgi tek v počasnem tempu ob ponedeljkih, kratek 5-km tek za dušo (jogging tempo) ob sredah ter ob petkih tempo tek, da z novimi močmi skočimo v vikend, ki bo namenjen drugim aktivnostim.
Ves čas pa imejmo v mislih svoje počutje ter tek temu prilagodimo.
Začeli bomo s počitkom, kot se za praznik dela spodobi. Ne bomo ležali doma na kavču ampak gremo s prijatelji in družino na bližnji hrib. Sledita dva dneva počitka ter krajši tek za dušo. V petek pa poskusimo s tempo tekom. Tempo si izberite glede na počutje vendar tako, da ne boste ves čas tekli npr. v počasnem tempu ampak poskusite hitrost malce menjati. Npr. pričnite počasi nato skušajte dva ali tri kilometre teči hitreje (vendar ne na polno!) in nato spet počasneje. Naj bo zadnji kilometer hitrejši.
Počasi namreč pričnemo razvijati hitrost. In moč. Več o tem naslednjič.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Če ste pričeli teči po 12-tedenskem tekaškem planu za predpripravo na trening za maraton, so se vam gotovo že pojavila določena vprašanja, spoznanja, pomisleki.
Odločili smo se, da tečemo trikrat na teden. Razlogi so lahko različni: od naših telesnih zmožnosti do razpoložljivega prostega časa za trening. Pa bo trikrat na teden dovolj?
Kot mlajša tekačica sem tekla večkrat: 4-5x ali celo 6x na teden. Praktično sem imela le dan ali dva dni počitka, pa še ta dva dneva sta bila največkrat zapolnjena s kakšno dejavnostjo v naravi. Z leti pa opažam, da potrebujem vedno več počitka, več časa za regeneracijo. Opazila sem namreč, da v kolikor želim teči dva zaporedna dneva, nimam od teka nič, ker sem brez energije. Tak tek pomeni dvojno škodo: v fiziološkem in psihološkem smislu. Pridelam si lahko kakšno poškodbo ter po drugi strani izgubim tekaški žar, saj po odtečenem treningu ne čutim tiste tekaške vznesenosti in zadovoljstva. Tečem nekako stisnjenih ust, zakrčena, čakajoč na konec v upanju, da mi ne poči kakšna mečna mišica, prične boleti hrbtenica ali rama ter podplat.
Krajše obdobje sem poskušala s krajšimi teki. Praktično vsak dan sem odtekla nekaj kilometrov, vendar se me je utrujenost še kar držala in ker sem tekla ponoči je bil tek nesiguren, tekaški korak previden in zelo počasen. Tek trikrat na teden pa mi je zaenkrat ravno prav. In kako izgleda?
Kot ste lahko videli v razpredelnici sem razporedila treninge po dnevu določenem za dolgi tek. Po treh tednih vidim, da mi najbolj odgovarja tek med tednom. Zakaj? Ker se med vikendom vedno kaj zgodi. Gremo v hribe, na morje ali pa imam obveznosti, ki jih med tednom ne morem opraviti. Vsekakor pa pazim, da sem aktivna pet dni v tednu, od tega vsaj tri dni tekaško. Ostalo je lahko hoja, pohodništvo, kolesarjenje, smučanje …
Bistvo tega tekaškega plana pa je, da vsak teden odtečem en daljši, en krajši in srednje dolg tek. Kako?
Dolgi tek tečem počasi, enakomerno in po čim bolj ravninski trasi. Po takem treningu sem kar utrujena in zelo pomembno je, da počasi in previdno naredim svoje raztezne vaje.
Krajši tek je prav tako ravninski. Navadno se do tega treninga toliko odpočijem, da lahko že bolj lahkotno tečem. Opazila sem, da sem hitrejša, tek je živahnejši in občutek ob koncu tekaškega treninga res dober, poživljajoč in nabit z energijo.
Srednje hiter tek (od 8-10 km) mi predstavlja svojevrsten izziv. S hitrostjo se še nič ne igram, kljub temu pazim, da tečem lahkotno, pazim na odriv in skrbim, da ne zaspim v tempu. Na tem teku namreč ni potrebno tako zelo paziti na razporeditev moči kot pri dolgem teku. Smiselno pa je, da na polovici treninga ocenimo svoje moči in skušati isti tempo obdržati do konca ali pa celo malček dodati na hitrosti.
Seveda tu ne govorim o neki hitrosti. To vse gre počasi. Hitrost v teh 12-ih tednih moramo razumeti bolj kot: zelo počasi, počasi, malo manj počasi.
Na koncu naj opišem še primer mojega tedna:
ponedeljek: dolgi tek,
sreda: krajši tek,
petek, srednje dolgi, tek,
sobota: pohodništvo,
nedelja: pohodništvo oz. neka druga aktivnost.
Prihodnjič pa malo več o pred in po tekaškem razmigavanju ;).
Tekaški plan za maraton je praktično tekaški plan za polmaraton in bazični trening za kraljevsko razdaljo, 42.195 mt – maraton. Primeren za starejše tekače in vse tiste, ki maratona še niste pretekli oz. nimate časovno pogojenega limita.
Pred seboj imamo polnih 12 tednov. Če v tem trenutku še niste sposobni preteči 10-15 km je čas, da se zamislite. Maratona brez teka namreč ni. Še tako močna vizualizacija nam ga ne bo pomagala preteči.
Tečemo vsaj trikrat na teden s tem, da imamo en dolgi tek. Dolgi tek ni krajši od 10 km. Med vikendom, to je v soboto in/ali nedeljo vključim drugo rekreacijo. Največkrat je to pohodništvo, odlično je kolesarjenje. V prihodnjih člankih vam bom predstavila nekaj več idej za primerne pohode, nekaj malega jih najdete na povezavi.
Pomemben del treninga za maraton je počitek. Opažam, da potrebujem več regeneracije med teki zato le redko tečem dva dni zapored. To storim izjemoma predvsem takrat, ko mi ne uspe pohod ob koncu tedna. Vsem, ki le tečete priporočam, da tečete štirikrat na teden.
Do 1. maja bom tekla neobremenjeno in predvsem vezano na počutje s poudarkom na postopnem podaljševanju razdalje tako, da bom sposobna preteči pol maratona. Pridružite se mi.
Ker imamo dovolj časa, bomo podaljševali dolgi tek, ki naj bo vedno na isti dan v tednu (npr. nedelja ali ponedeljek), na 14 dni za cca 10 % +. Prehitro podaljševanje razdalje dolgega teka lahko vodi v poškodbe. Telo se mora na dalj trajajoč napor namreč postopoma navaditi. Tako bomo imeli tudi en lažji in en težji teden. Dan po dolgem teku naj bo obvezno počitek. Počivate lahko tudi dva dni, vsekakor pa ni dobro, da izvajamo intenzivnejšo vadbo. Naj se mišice in kite odpočijejo. Ne priporočam pa več kot dva ni brez teka oz. vadbe ali rekreacije!
Ostala dva teka v tednu sta krajša. Tecite po občutku. Starejši tekači, moramo še posebno dobro poslušati svoje telo, da po nepotrebnem ne prebudimo kakšne stare poškodbe ali pa si pridelamo novo.
In kakšne tekaške poti naj izbiramo? Za dolgi tek je priporočljivo, da je bolj ravninski ter tempo čim bolj enakomeren. Naučite se oceniti svojo pripravljenost tako, da boste sposobni razporediti moči čez celotni trening. Ostala dva teka lahko tečete tudi po bolj razgibanih tekaških poteh.
V teh 12. tednih bomo pretekli okoli 380 km in bili pripravljeni na polmaraton. Konec priprav se lahko udeležimo tudi kakšne tekaške prireditve. V tem obdobju se lahko udeležimo Istrskega maratona na pol-maratonski razdalji (9. teden vadbe). Pripravljeni bomo na Maraton treh src v maju, na katerem se lahko udeležimo polmaratona. Letos se imamo priložnost udeležiti v začetku junija tudi Malega kraškega maratona. Od vseh me slednji najbolj mika, saj je navadno konec marca. Je pa to od vseh naštetih težji, saj poteka po bolj razgibanem terenu od ostalih dveh. Sicer ima pa prav vsak od njih svoj čar.
Na spodnji povezavi lahko dostopate do Excelove datoteke mojega tekaškega plana (polmaraton oz. baza za maraton) in sicer v dveh variantah glede na dan dolgega teka (lahko si ga prilagodite glede na dneve teka oz. razdalje -/+10%):
12 tednov je obdobje v katerem se lahko marsikaj zgodi. Okužba, bolezen, neodložljivi opravki. Če zamudite trening, ne skušajte nadomestiti zamujenih dni. Če niste mogli teči cel teden prav tako ne skušajte povečevati razdalj na račun izgubljenih dni. Verjemite, manj škode na račun treninga imate z izgubljenimi dnevi kot na silo pridobljenimi kilometri, ki vas lahko vodijo v poškodbe. Postopnost je ključna.
Tekaški plan za maraton, baza, 12 tednov, dolgi tek NEDELJA, avtor: Mojca VeselTekaški plan za maraton, baza, 12 tednov: dolgi tek SOBOTA, avtor: Mojca Vesel
Trening si seveda lahko prilagodite. Naj pa bodo pretečene tedenske oz. mesečne razdalje čim večji približek razdaljam navedenim v tekaškem planu. Ne pozabite, da hitrost ni pomembna. To seveda ne pomeni, da lahko hodite. Tecite. Počasi. Po občutku.
Če boste imeli občutek, da je trening preveč intenziven, izpustite kakšen tekaški dan ali pa razdaljo skrajšajte. Časa imamo še dovolj.
Na koncu naj vas opozorim še na primerno prehranjevanje. Poskrbite, da boste v telo vnesli dovolj kvalitetnih kalorij. Jejte zdravo! Pijte dovolj vode! Poskrbite za dober spanec! Ne zlorabljajte tekaškega plana za maraton za namene hujšanja.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Danes sem šla na dopoldanski tek. Nase sem navlekla tekaške pajkice, zimske superge, šilt. Tekaško uro za penzioniste. Naj mi “penzionisti”oprostijo, to niste upokojenci! Moji uri rečem tako samo zato, ker je taka bolj navadna, za počasnele. Čeprav je ura -nima časa. Večina penzionistov se premika bolj počasi. Počasi hodijo in počasi vozijo. Samo zato.
2022 – leto tekaških čudežev Foto: Mojca Vesel
Do nedavnega sem imela pravo mašino. Dobila sem jo za rojstni dan od mojega najljubšega maratonca. Garmin Xp960, neka taka silna številka. Kazal je vse živo. Samo tehtnica ni bil. Uro sem poimenovala Moj Garminček. Kmalu sem ga vzljubila tako zelo, da mi je bil ljub skoraj kot naš maček Feliks.
Ves čas me je preganjal s podatki. Na teku sva postala nerazdružjiva. Če nisem imela Mojega Garminčka na zapestju sem se počutila skoraj golo. Lažje bi odtekla brez superg kot brez Mojega Garminčka. Ko je bilo pa tako lepo slediti podatkom: “O, celih sedem sekund sem bila hitrejša!” ipd.
Pa je prišel dan, ko je utihnil. Mrknil. Zaprl oči. Crknil v totalo. Nisem ga pokopala, imam ga lepo spravljenega v omari, če se zgodi kakšen čudež.
Naslednjo tekaško prijatejlico sem si nabavila sama. Hotela sem imeni najcenejšo uro, ker sem tistega leta odtekla maraton v prepočasnem tempu in sem si, jezna sama nase, rekla, da tako profesionalne ure kot je bil Moj Garminček pač ne rabim. Za puzanje je vse dobro. Hotela sem kupiti tako, ki meri samo pretečeno razdaljo in čas. Samo takih sploh ni, tako da je tudi ta penzionerska več kot odlična. Ime ji je Garminčica. Med tekom občasno preverim pretečeno razdaljo, občasno se tudi z Garminčico pogovarjava predvsem o tem, kdaj se bo trening prevesil v drugo polovico. Takrat naj bi namreč pohodila na plin in odbrzela z nadzvočno brzino proti domu in tik pred ciljem (pred hišo) zadnjih dvesto metrov še silno pospešila kot kakšno reaktivno letalo. Za dober občutek odlično oddelanega treninga.
Aja. Zakaj treniram? Ja, za maraton, seveda.
Lep sonček je bil danes, ko sem tekla. Z Garminčico na roki. Obuta v moje “sedem palčkov” stare zimske superge.
Takrat me je udarilo. Letos! Letos se piše leto 2022. Pa to je točno 20 let! Pred dvajsetimi leti sem se odločila, da bom pretekla maraton! Uau!
Foto: Pixabay – leto tekaških čudežev
Spominjam se, kot bi bilo danes. 3. januar 2002! Četrtkovo jutro. Kopalnica. Tehtnica. Šok!. Oblečem kavbojke in jih…. komaj zaprem! Tudi šok. Na omarici nova priloga časopisa Delo, Polet in tista naslovnica Kult 42.195.
Lepo puzajoče tečem dalje, ko me spet spreleti! Pa te moje tekaške gate, ki mi ves čas lezejo iz riti so vendar stare že tudi deset let! Joj! Pa to je čudež! Da sem spravila svojo velerit v te čudežne pajkice.
Letos! Pa letos imam tudi obletnico osebnega rekorda na maratonu! Pred desetimi leti nisem tekla – letela sem, ne tekla! Ti šment! Ne morem se nehati čuditi! Kako sem lahko takrat tekla tako hitro!
Skušam si predstavljati samo sebe 2002, kako prehitim samo sebe 2022. Fiiiiiju…..! Ali pa: Švrrrrk!
Pospešim, zdi se mi, da gre hitreje ampak Garminčica kaže: “Puzaš!” Rada bi ulovila samo sebe izpred desetih let! Podoživeti želim tisti občutek, ko tečeš z močjo, ko se odrivaš in si praktično več časa v zraku kot na tleh. Fantazija. Tekaška čarovnija! In se spomnim Mojega Garminčka, ki je kazal čisto lepše številke! Mogoče je pa s Garminčico kaj narobe. Tako kot s tehtnico. Obe kažeta previsoki številki.
Tekaška čarovnija in čudeži Photo by Aidan Roof on Pexels.com
Garminčica končno pove, da se lahko obrnem. Lepo počasi zmanjšam hitrost, kar praktično pomeni, da se ustavim. Se obrnem in tečem nazaj, od koder sem prišla. Lepo zmerno tečem in skušam ugotoviti, koliko moči mi je še ostalo. Počutje je v redu, lahko bi šlo hitreje. Ja. Lahko bi šlo hitreje ampak ne gre. Maham z rokami in skušam malo hitreje teči. Malo hitreje mi pa le uspe. Ampak res, čisto malo. Čisto majčkeno.
Ja. Včasih sem potrebovala samo malo spodbude, da sem se odločila, preteči maraton. In sem ga. Letos potrebujem eno konkretno brco v rit.
Nasproti mi prihajata dva starejša gospoda, res starejša gospoda. Lepo počasi in preudarno hodita, mršita obrvi in vneto debatirata. Med njima zagledam vrvico, ki se vleče za njima. Ne vidim, kaj je na koncu.
Tekaški čudeži Photo by Lamar Belina on Pexels.com
V glavi se prižge znak za alarm! Pozor! Stoj! Sprehajalec na levi strani potke in pes na desni strani potke. Vmes ni nič ali pa ni nič. Lahko je tanka vrvica. Ja, mi starejši tekači tudi vidimo ne več tako dobro, kot smo nekoč. Izkaže se, da to ni to. Le daleč za njima se nekdo prav tako počasi in preudarno sprehaja. Starejši kuža, dobro rejen gospod Pes, ki pametno in razmišljujoče gleda v tla. Jaz ga ne zanimam.
200 metrov pred koncem treninga naj bi strašansko pospešila, kar se ni zgodilo. Se je bilo pa fino ustaviti. Ja, pred dvajsetimi leti in pred samo desetimi, je bilo marsikaj drugače.
Zvečer me je razveselila 60-letna tekačica, kako je pretekla svoj najhitrejši maraton v času 3:33:00. Torej se da. Pregledala sem še rezultate 60+ maratonk na Ljubljanskem maratonu. Čas več kot odličen: 3.39:00 s tem, da je tekačica v mlajših letih tekla tudi počasneje. Zelo obetavno.
Tekaški čudeži Foto Pixabay
Kakorkoli. Za tako vrhunski rezultat moraš biti res z glavo pri zadevi. Še nekaj časa imam, da glavo ponovno “naštelam”. Potem pa samo še vztrajati. Do novega tekaškega čudeža.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Kako težko se je včasih spraviti v superge. Prav prisiliti se moraš in nekje iz svojih najglobljih globin privleči na površje vsaj kanček motivacije. Srce vsake motivacije je cilj, ki zraste iz želje. Če želite redno in dolgo teči, potrebujete svoj tekaški cilj. To velja tako za začetnike kot profesionalce. Brez cilja bo vztrajanje na tekaški poti težje in manj zanimivo. Hitro lahko skrenete iz tekaške poti ali tekaške rutine. Podobno kot človek, ki se brezciljno prebija skozi življenje.
Cilj je lahko maraton ali pa katerakoli krajša tekaška razdalja. Cilj je lahko hitreje pretečena določena razdalja. Cilj je lahko tudi sam tek. Tek zaradi teka.
Veliko ljudi ima željo, da bi vsaj enkrat v življenju pretekli maraton. Pravi tekaški cilji šele naredijo tek resnično zanimiv. Razburljiv. Avanturističen. Privlačen. Nepogrešljiv. Nor! Tako kot življenje samo.
Tekaški cilji so tisti, ki vlečejo naprej! Ki motivirajo!
Verjetno nisem edina, ki še med tekom pred ciljem maratona sanjari in planira nadaljnje tekaške podvige v prihodnje, za naslednje sezone. Seveda, če se ne mučiš in tečeš na pol mrtev proti cilju, kar ti ubije voljo. Ampak o tem kdaj drugič.
Po uspešno pretečeni tekmi se navdušenje v cilju in v naslednjih dneh stopnjuje. Najraje bi se kar takoj prijavila na kakšno tekmo. Pa kaj na eno, na deset in še več, kar tako, brezglavo!
A maraton je dolga razdalja in količino le-teh na leto je pametno omejiti. Osebno mi več kot dva maratona letno prineseta več škode kot koristi. Ni namreč vse v maratonu, v tekmi, glavnina je v pripravah in treningih, v poti do maratona. Ne le napor, tudi čas. Tega ljudje pač nimamo v izobilju in je odvisno tako od našega načina življenja kot življenjske etape v kateri se trenutno nahajamo.
Dolgoročni tekaški cilji
Dolgoročni tekaški cilji morajo izhajati iz naše goreče tekaške želje. Biti morajo vabeči in visoki a nikakor ne nedosegljivi! Želim si le, da bom lahko še dolgo tekla, da mi bo to zdravje omogočalo. Ni važna hitrost, ni važna dolžina. Le tekla bi rada, ker s tekom sem tista prava jaz. Brez teka pa se počutim težko, utrujeno, brez energije. Staro.
Ptujski polmaraton 2012
Kratkoročni tekaški cilji
Kratkoročni tekaški cilji naj bi se omejili na eno tekaško sezono ali na leto. Moje tekaško leto ima ali bolje: naj bi imelo, dva sezonska vrhunca; spomladi in jeseni. Glavni tekaški cilj je planiran na jesen. Seveda imate lahko glavni tekaški dogodek planiran kadarkoli v letu, odvisno od vašega časa in načina življenja. Meni vsekakor odgovarja jesenski čas, čemur podredim tudi trening.
Bistvo sezonskih tekaških ciljev je, da so realni, privlačni in dosegljivi. Ampak ne prelahki!
Še ne tako dolgo nazaj sem zapisala:
“V roku treh let bom tekla na Berlinskem maratonu skupaj s 40.000 maratonci iz vsega sveta. Vendar ne želim teči iz kateregakoli boksa. To me ne zanima, potem raje tečem doma, kar je tudi super. Tekla bom med elito! Da bom lahko med njimi, pa me čaka trdo delo. Potrebujem namreč dober, odličen čas! Za mojo starostno kategorijo moram preteči mednarodno priznan maraton v času 3:20:00! To je šest minut in pol hitreje kot sem tekla svoj rekord leta 2012. Tako, sedaj veste!”
Žal mi zadeve ni uspelo realizirati. Včasih se zgodi, da nam jo zagode zdravje, ki tovrstne zadeve postavi ob stran in ki na lepem postanejo popolnoma nepomembne.
Danes ne razmišljam več toliko o hitrosti kot o sami možnosti in sposobnosti, da odtečem še en maraton. Ni važno kje. In roko na srci: v Ljubljani, na Ljubljanskem maratonu, tečem najraje. Sicer pa so kilometri povsod enako dolgi. Pa naj bodo v Ljubljani, Berlinu, New Yorku.
V tem letu sem po treh letih pavze pretekla pol maratona. Lepo je bilo. Nostalgično. Kot bi se vrnila k sebi.
Za kratkoročni tekaški cilj v naslednjem letu si sedaj upam postaviti:
polmaraton spomladi s prijateljema v Grčiji in
klasičen maraton jeseni, v oktobru. Kje bom odtekla maraton ni pomembno, ker ni odvisno le od mene pač pa od mojih srčkov in situacije, ki nas od leta 2020 omejuje (beri: Covid),
tekaška kondicija “kadarkoli lahko odtečem maratonsko razdaljo”.
Tekaške začimbnice
Tistim vmesnim tekom, ki niso v sklopu tekaškega treninga pravim “tekaška začimbnica”. To so “padalske tekme”, ko se iz danes na jutri odločiš, da namesto dolgega teka tečeš na kakšni zanimivi tekaški tekmi. V sklop začimbnic spadajo tudi testne tekme za maraton (Konjiški maraton, Varaždinski polmaraton, Ptujski polmaraton ….). Začimbnica je bila tekaška prireditev “Wings for Life Run” s startom v Ljubljani. O, to pa res pogrešam. Že od leta 2017. Upam, da se prireditelji zbudijo in ojunačijo, da stvar spet “steče”, da se teče za tiste, ki ne morejo. Začimbnic je toliko, da si zaslužijo svoj zapis.
Tekaške želje
Nekateri so prepričani, da so človeške želje glavni krivec za vso problematiko tega sveta. Nekdo pa je napisal, da je na svetu 99% idiotov in preostali procent človeštva v stalni nevarnosti, da se tega idiotizma naleze.
Jaz pa pravim, da mora človek v življenju in teku imeti prave cilje. Tekaških želja imamo gotovo vsi veliko. Od tistih, ki se merijo v razdalji do tistih, ki se merijo v sekundah. Če bodo želje dovolj močne in goreče jih bomo spremenili v nove tekaške cilje. Od gorskih tekov, ki so veličastni že zaradi naših prečudovitih gora, do tekov daljših od 42 kilometrov. Od množičnih prireditev do tistih malce bolj individualnih. Doma ali v tujini. V tekaški družbi ali sami s seboj.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Pa je tukaj. September. Mesec v katerem se ne smemo zafrkavati in prekomerno prilagajati tekaški trening ter ga zamenjevati za druge aktivnosti ali celo iskati izgovore z vremenom, češ: dežuje, piha! Celoten mesec namreč pade v sklop deset tedenskih priprav za maraton. Deset tedenski tekaški dril!
V tem obdobju vreme nima veze. Vreme je septembra in oktobra ves čas krasno! Tudi na dan maratona nikoli ne veš kakšno bo. Slabše kot je – boljše je! Bomo pa bolje pripravljeni in nas ne bo moglo presenetiti prav nič. Brez teka ni teka in brez teka ni maratona. Če se seveda nameravate udeležiti Ljubljanskega maratona konec oktobra.
Zadnjih deset tednov pred maratonom je namreč ključnih.
Enega od teh “desetih veličastnih” mi je “popapcal” dopust. Sicer sem tudi tekla, plavala, kolesarila, jedla fige ampak … to ni to. Čeprav je mogoče trening na dopustu celo bil kvaliteten- kot takšen ne bo zapisan v moji glavi in s tem je efekt treninga avtomatično zmanjšan in s tem … tudi tekaška samozavest. Te pa ni pametno zanemarjati.
Tistih pravih pogojev na morju ali kjerkoli pač ste na dopustu – namreč ni. Zato mi domače okolje še najbolje odgovarja. Domač asfalt, makadam, PST. Tu poznam skorajda vsako razdaljo, lahko kombiniram, krožim. Izbiram hribčke, klančke, proge. Takšne in drugačne. Lahko mi crkne Garminček – pa bom še vedno vedela približno dolžino teka in intenziteto tempa. Pa vendar – zadnjih deset tednov pred maratonom mora delovati vse tipi – topi. Garmin ter predvsem – telo in glava.
V septembru lahko veliko naredimo za uspešen nastop na maratonu. Pravzaprav največ! V septembru je tisti pravi “gušt” maratonskih priprav, tista tako opevana pot do cilja, ki je sicer najtežja, najbolj strma pa vendar najlepša, najžlahtnejša. Če ste preko leta redno in pridno tekli, potem se je lahko lotite. To pomeni, da imate dovolj tekaške baze. V nasprotnem primeru raje pozabite na maraton in se udeležite polovičke, če ste bili vsaj malo pridni. Ali pa se postavite ob traso maratona in navijajte. Vsak navijač posebej ob trasi maratona je en velikanski sonček.
September je tudi mesec, ko mi ob besedici MARATON naraste srčni utrip. Zagrabi me nekakšna trema, skoraj panika! Kako bo letos? Mi bo uspelo? Moj tekaški cilj v spomladanskem obdobju je ostal nerealiziran zaradi bolezni. Mrzlično sem iskala krivca. Tekaški program, prehrana, nedoslednost, izčrpanost, preveč napora za pomlad, zimski spanec. Mogoče so bili vsi skupaj čeprav naj bi bil glavni predvsem g. Virus.
Tako sem bila prisiljena izpustiti ciljno tekmo v prvi polovici leta – 2. Istrski maraton in poiskati substitut. Ki to pravzaprav ni bil saj bi se teka Wings For Life udeležila v vsakem primeru. Pa vendar je letos naneslo tako, da je Wings For Life 2015 ostala moja edina uradna tekaška tekma. Letos na tekaških prireditvah res ne tečem veliko. Očitno je to takšno leto.
Zato sem pa toliko bolj odločena, da realiziram vsaj jesenski cilj. Edini maraton letos (no, saj bi bil le eden več, več kot dva pa nikoli ne pretečem v enem letu).
Čim bolje se moram odrezati! Na hladilnik si nalepim tekaški plan. In odkljukavam. Trening za treningom. Okvirni časi so sicer dosegljivi – vendar se bo treba potruditi. Zelo. Gristi, delati, švicati. Po pameti. Ravno prav. Brez sanjarjenja in tolažbe – saj je še dovolj časa. Ga ni! Nič več! Čas beži kot vedno prehitro takrat, ko ne bi bilo treba in datum maratona je vedno bližje.
Tečem 4xtedensko, najmanj. Ostali dnevi so namenjeni počitku, regeneraciji. Skoku na kolo ali kakšen hrib.
Tekaški treningi v tem obdobju so ciljno usmerjeni k povišanju hitrosti in moči. Po premišljeno narejenem programu.
Tekaške vaje, tek, intervali, tempo tek, stopnjevanja, dolgi tek, stabilizacija trupa, valjčkanje, hidracija. In jutranje prisluškovanje telesu, kako se počutim, me kje kaj boli, je vse ok? Vse je ok, vedno bolj. In že leta se sprašujem zakaj hudiča se ne lotim takega treninga še kdaj med letom, ker bi na ta način morda postala hitrejša tekačica. Na tak način bi mi morda le uspelo še kdaj odteči maraton pod tremi urami in pol. Pač, stisneš zobe in “teraš svoj tempo”. In potem je super. Zmaga! Ah, kot bi ves čas ne vedela, da je “cona udobja” precenjena. Kaj precenjena! Sploh ni cenjena pa vendar se večina želi zadrževani ravno tam okoli.
Pa ne le to! Igračkanje s hitrostjo teka kot so stopnjevanja, intervali, lovljenje tempa in razdalje je sicer naporno, a po drugi strani neznansko zabavno! Kratkočasno in to kljub temu, da se ob visoki intenzivnosti teka vsakih sto metrov zdi kot cel kilometer. V bistvu je super! Res! Všeč mi je! Pravzaprav je naravnost noro, ker se potem počutim tako močno, trdno. In takrat se zavedam, da resnično napredujem.
Primerjam čase in se veselim izboljševanj.
Istočasno pa se še ves čas bojim, da me ne zanese in ne grem čez rob, da ne začutim kakšne mečne mišice, stegenskega vozla, da ne poletim v kakšen levji skok… skratka, da se ne poškodujem nekaj tednov pred maratonom.
Zato je jutranja samo-vizita nujna. In vključen zdrav razum in pozornost preko celotnega treninga, tudi.
Pa naj sedaj kdo reče, da tek na dolge razdalje ni adrenalinski šport!
Sicer pa se septembra teče drugače! Bolj hitro in razgibano. Navdušujoče zadihano. Malce v strahu… v pričakovanju… glavne tekme. Maratona!
Vklapljamo in izkljapljamo štoparice, primerjamo čase, se raztegujemo, delamo trebušnjake, sklece in se še in še sprašujemo … pa zakaj vendar tega ne počnemo večkrat preko leta. Ko se pa človek po vseh teh bolj intenzivnih treningih tako noro dobro počuti!
Pametnejši, izkušenejši in izobraženejši ter “šekajnejši” so napisali že na tone člankov, knjig, listkov in podlistkov. Tako, da tisti, ki se odpravljate na svoj prvi, drugi, tretji … ali katerikoli že maraton, veste. Vsaj lahko bi, če ste se vsaj malo pobrigali. Če ne praktično – vsaj teoretično.
Kako se lotiti teka
Kako pripraviti svojo tekaško taktiko. Kako… prvi kilometer, dan pred tekmo, teden prej, sekundo po startu. Od opreme, tempa, prehrane, prebave, obleke, treninga, maže, superg, ur, kap, rokavic, gelov in še vsega drugega. Kaj delati in kaj ne.
Večine vseh teh informacij naj bi se človek zapomnil ampak resnica je ravno obratna. Pozabimo. Malo panike in treme in… puf!
Ampak – ko gre zares, ko vrag vzame šalo, takrat se ozavestimo. Se spomnimo! Če imamo srečo, ko še ni prepozno.
Kaj bi s taktiko, če imam trike!
Letos nimam posebne taktike. Sem se pa domislila natančno dveh trikov. Za vsak slučaj: če bo kriza. Najverjetneje zaradi krčev. In prav tako verjetno zaradi izgube energije.
Krči zaradi pomanjkanja čokolade
Obstaja velika verjetnost, da se me lotijo. Trpim namreč za pomanjkanjem magnezija. Tega ne vem le zato, ker krče začutim ponoči in preko dneva! Ves čas trpim za strahovitim pomanjkanjem čokolade. Moje telo zahteva čokolado. Moj organizem ne zdrži dneva brez čokolade. V neki zelo tuji in zelo priznani reviji je bil objavljen članek prehranskega strokovnjaka, da lahko nekontrolirana želja po čokoladi in to predvsem – PAZI – črni čokoladi, pomeni, da dotičnemu osebku primanjkuje v telesu magnezija. Priznam, da mi je resnično odleglo, ko sem prebrala članek. Črna čokolada je meni najboljša! Torej nisem odvisnica – ampak pacient!
Čokolada je tudi moje zdravilo
Črna čokolada z rižem. Črna čokolada z lešniki. Velikim! Malce sem se razvadila. Sicer je črna čokolada brez polnila tudi dobra ampak opažam, da mi morda v telesu primanjkuje še kakšen drug element, ker telo zahteva črno čokolado s polnilom. Občasno si pomagam s sendvičem. Košček …ups, kos črne čokolade skupaj z navadno mlečno. Je tudi v redu. Mlečna čokolada ubije grenkobo in črna ubije sladkobo.
Medved na Golovcu?
Ob zadnjem dolgem teku sem ugotovila, da mi na letošnjem maratonu ne kaže dobro. Ob izgubljanju po Golovcu so me v polmraku zagrabili krči. Ker magnezijeve tabletke pridno jemljem je jasno kot beli dan. Premalo čokolade. Ob razmišljanju o črni čokoladi je tisti dan, ki to ni več bil, postajal dejansko vse bolj črn. In misel, da se medvedi sprehajajo po Rašici in Šmarni gori, ni bila prijetna. Zakaj jim Golovec ne bi bil všeč? Golovško gričevje je praktično en hud gozd. Temen. Črn. In prostran. Tistega v noč izginjajočem dnevu ga ni bilo konca. Golovca. Dneva pa. In še konec je bil dvakrat napačen. Prvič Bizovik namesto Rudnik.
To praktično pomeni, da se moraš obrniti in teči hitro nazaj proti vrhu in se usmeriti v pravo smer, ki pa to spet ni bila. In tako sem z grozo ugotovila, da sem pritekla na Orle namesto v Rudnik. In se naenkrat znašla na izgubljeni potki iz konca aprila 2014 po kateri naj bi takrat pritekle svoj trening Veseličke! Ja, če je človek dovolj vztrajen, vedno najde. Včasih takrat, ko ne išče. In večkrat bi bilo še takrat bolje, da ne bi. No, ampak sem vsaj vedela, da tečem spet v povsem napačno smer. V takih primerih je pametno, da se človek ustavi in prisluhne, če se kje kaj sliši. No, v tem primeru to ni bilo pametno, ker me je v meča desne noge grdo usekal krč. Uf! Pomislila sem, da sedaj res ni časa še za to. Kje me bodo pa našli, če še sama točno ne vem kje sem. Sicer sem imela s seboj mobitel ravno zaradi svojih izkušenj izgubljanja po Golovcu. Ampak kaj ti bo mobitel, če ne veš kje si? Poskusila sem narahlo steči, pa ni šlo. Skušala sem si raztegnili podplat tako, da sem z vso težo stala na iztegnjeni desni nogi. Malo je popustilo ampak ne za dolgo. Sem se že videla, kako bom prespala v gozdu. Če je pozimi nek gospod preživel celo noč z zlomljeno nogo brez da bi zmrznil ter ga požrl medved, bom tudi jaz, sem se tolažila. Skušala sem spet malo steči . Tokrat je šlo. Ampak počasi, previdno. Tekla sem narahlo, enakomerno, počasi naprej. Srečala sprehajalko, ki me je usmerila ven na asfalt in prijazno ponudila, da me zapelje. Malce naprej ima parkiran avto. Kje pa! Ne morem prešpricati enega izmed najpomembnejših treningov pred maratonom.
Krčotrik
Po asfaltni cesti dol proti Dolenjski cesti je šlo lažje. Ravna podlaga, krč je popuščal. Trening bo uspel. Le tekla bom drugje, kot sem prvotno načrtvala, sicer bom za vsaj deset kilometrov predolga.
No, to je ta trik! Če bodo krči, teci počasi enakomerno naprej. Samo naprej. Samo ne ustavi se. Premikaj se počasi naprej proti cilju, enkrat bom že prišla.
Trik “adijo Ljubljana”
Mislim, da kaj drugega ne bi smelo iti narobe. V primeru prevelikega popuščanja pri hitrosti zaradi izgube energije, se bom poslužila drugega trika. Nekateri boste pomislili, saj ni važen čas, lahko greš počasi do cilja. Se strinjam. Ampak jaz raje pridem prej. Si manj zmatran. Pa bolj fino se mi zdi. Vsaj pod štiri urice. No, samo toliko. Sem skromna. In tudi zato imam letos v rokavu ta dodaten trik. Ker me drugo leto na maratonu v Ljubljani ne bo! He, he! Mogoče bom tekla polovičko, ampak maraton pa ne! In tako bo še vsaj eno leto naprej. In mogoče potem še eno. Brez ljubljanske dvainštiridesetice. Ker jo bom odtekla drugje.
No, in tako si bom lahko prepevala, malce z nostalgijo, ravno tako kot na letošnjem koncertu Pankrtov: ” Adijo Ljubljana, adijo Kodeljevo, adijo prjatli, zdej čas je za slovo!” Tam, kjer bom tekla mimo “mojega” vrtca. Proti Kajuhovi gor!
Samo za tisti drugi del maratona, saj veste, za drugo polovico, potem, ko softiči odvijejo v svoj cilj. Bom med njimi drugo leto. Ali pa še to ne.
Sicer je pa to vse.
Malce razmišljam, da obudim svoj MP-3 za drugi krog. “Za tempo. Za fajn musko. Da bo bolj letel … do cilja.”
Zaključek
Naprej, enakomerno, brez popuščanja – za čokolado v roki naprej!
Adijo Ljubljana, vem, da mi bo težko, če me res drugo leto na maraton ne bo!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pravijo, da so edine stalnice v današnjem, modernem času – spremembe. Zato je najbolje, da nas le teh ni strah! In da smo pripravljeni nanje, da znamo odreagirati in si morda že tudi v naprej pripraviti rezervne scenarije.
Tudi jaz sem naredila tako. Če sem naredila pametno, bomo pa še videli.
In o čem govorim?
O planiranju. O tekaškem planiranju. O planiranju udeležb na tekaških prireditvah. Kje. Kdaj. Kolikokrat.
Imela sem čudovit, ekonomičen, skromen plan za leto 2017:
VARIANTA:
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
Wingsi bi bili vrhunec tekaške sezone v prvem delu in Ljubljanc v drugem delu tekaškega leta. Dopuščala sem možnost teka trojk na 29 km Ob žici ampak le, če bi imela svojo tekaško ekipo. Veseličke.
Prijetnega popoldneva nekje na gorenjskem se je zgodila prva sprememba. “Boš tekla na Istrskem?” Pa sem se skoraj še tisti moment premislila in si rekla, zakaj pa ne? Istrski maraton mi je všeč. Sploh, ker ga še nisem odtekla. Lahko bi šla vsaj na 21 km, treniram pa za 42 in se potem odločim tik pred zdajci.
In nastal je popravek.
2. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
A glej ga šmenta. Ne dolgo za tem se je zgodilo. Spet nekje na gorenjskem. Dobro bi bilo imeti eno fino žensko trojko za dolgo razdaljo na Teku ob žici. In evo, MUS. In kar je mus – je mus. Čudovito krasno ime s čudovitimi sotekačicami. Sploh me ni bilo potrebno veliko prepričevati: takoj sem bila ZA! In že je bil tu popravek 2. variante:
3. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km
Tek trojk – 29 km
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
9. aprila 2017 realiziram 1. točko. V krajši razdalji. Sledi miren in zadovoljen teden, približujejo se prvomajski prazniki, ko kot strela iz jasnega udari prebujenje in streznitev. Kako bom v dveh zaporednih dneh lahko odtekla dve tekmi: Tek trojk v soboto in Wings for Life v nedeljo? Travmatično. Rahlo panično. Pa sem našla rešitev. Trojke počasi in Wingsi maksimalno. Ta kombinacija tekem mi je sicer dala veliko misliti ampak na koncu mi je postalo ravno to všeč. Izziv. Pravi izziv.
V življenju pa se človek prej ali slej nauči, da se ni vredno sekirati in komplicirati v naprej za stvari, ki se sploh še niso zgodile. Kajti nihče ne more vedeti, če se sploh bodo kdaj.
In res se niso.
Prvomajski prazniki so stvari obrnili na glavo.
Na lepem spoznam, da me v času Teka trojk in Wingsov po vsej verjetnosti ne bo v Sloveniji! In to je bilo dejstvo. Spremembe – ne pridejo v poštev.
Pred očmi se mi je zarisala spet nova varianta tekem 2017 ali bolje Mojčin pušeljc 2017, kot temu rečem sama.
4. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km: realizirano
Ljubljanski maraton – 42 km
Ojej! Žalostno in puščobno. Ugotavljam, da ne bo pravega vrhunca v prvem delu tekaškega leta. Iščem rešitve ampak Teka trojk ne morem rešiti.
Žalostno kapituliram in se predam. Tekaška ženska trojka MUS se spremeni v mešano trojko BUS. Tudi BUS je super, ime je optimistično. Če ne gre peš, greš na BUS. Pa jim ni bilo treba. Uspešno so opravili svoj nastop. ČESTITKE!
Sama žalobno brskam po internetu, gledam razpise, Radenci so že konec prijav, poleg tega me draga startnina ne zanima. Uf! Radenci! Tam sem pretekla svoj najtežji in najpočasnejši maraton. Posebna zgodba. Spet. In svoj dolgo časa najhitrejši polmaraton. Tudi ta je bil poseben in si zasluži svoj zapis. V Radencih tečem zelo dobro ali pa zelo slabo. Izziv!
Iščem dalje, polmaratoni v juniju…. konec maja…. opazim Urbanovo obvestilo, da išče zajce oz. tempo tekače za Radence. Javim se! Kolebam – 2 uri ali 1:45? Napišem 1.45 – zadeva mora imeti v sebi nek izziv! Sicer pa letos pridno jemljem tablete za astmo in jem tudi tiste za alergijo. Torej bi moralo iti na polno. Oddam torej prijavo in se pofočkam za 1.45 polmaratonskega zajca in … pozabim. Za nekaj dni.
Prazniki pa letijo mimo in že je tu sobota, ko lahko pošljem SMS čestitko trojki BUS. Istočasno pade odločitev, da bom doma dan prej, kot sva predvidevala sprva. In pred očmi zagledam spet spremembo mojega pušeljčka!
4. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km – realiziran
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
Dejansko že naslednji dan stojim na startu in tečem za tiste, ki ne morejo! Nora tekma! Z vsem, celo točo in solidno razdaljo. 21 km. Potem so me ujeli.
Tistega dne sem imela za seboj prijeten in sproščujoč tek. Zvečer sem preverila svojo elektronsko pošto in zagledala Urbanovo obvestilo. Zajec sem!
Noro! Mene je izbral! Kar norela sem, sem ter tja, imela ponovno noro veliko volje za trening. Takoj si spišem popravek tekaškega plana, rabim hitrost! Na Wingsih sem bila prepočasna. Tečem tempo teke, intervale. Uf! Kakšna motivacija! In spet imam novo varianto!
5. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km – realizirano
Wings for life – cca 21 km – realizirano
Maraton Treh src – 21 km – ZAJEC
Ljubljanski maraton – 42 km
Danes smo 17.5.2017 in zadnja veljavna varianta je peta po vrsti. Bo tudi zadnja? Čisto potihoma razmišljam o Bovcu in Lozani. Da grem ponovno na obisk tja kamor me vleče srce – saj je tam eden od mojih srčkov. Letos ali prihodnje leto. No, to je pa okvirno planiranje.
Krasne so te tekaške tekme. Nekatere so dobile tudi svojo pisno obliko. Letošnji Wings for life – žal še ne.
Gotovo pa bo zajčja zgodba nekaj posebnega. Še nikoli nisem bila zajec. Tempo tekač le sama s seboj ali v izmenjavi na 1600 mt izmenjavah. Leta nazaj.Vedno sem bežala pred zajci ali jih lovila. No, tokrat bom lahko bežala le pred samo seboj. In se lovila. V sebi. Bom zmogla? Bom zmogla letos? Trenutno molim za dež. Kot indijanci. In ni vprašanja. Zmogla bom. Ker moram.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 