Tekači radi gledamo številke. Tiste tekaške. Koliko kilometrov smo pretekli v določenem obdobju, kakšna je bila hitrost, kakšno razdaljo smo pretekli, rezultati in razvrstitve na morebitnih tekmah, teža. Počutje.

Pred leti mi je to bilo v veliko veselje, zadnja leta malo manj. Malo manj tudi zato, ker so številke meni ne preveč všečne.

Pa jih poglejmo.

Številka naše starosti je praktično edina na katero nimamo vpliva. A kaj, ko ima ta številka vedno večji vpliv na naše ostale številke.

1. Hitrost: s starostjo tekaška hitrost pada. Žal. Potrudimo se, da se to zgodi čim kasneje.
2. Razdalja: hitrost pada, razdalja bi po neki logiki lahko rasla saj počasneje lahko tečemo dlje. Poskusimo.
3. Rezultati: se spreminjajo. Morda smo res počasnejši ampak… na tekaških tekmah so nam v pomoč kategorije, v katerih lahko tekmujemo s sebi enakimi.
4. Teža: leta gor, teža gor. Ni pa nujno. Le bolj striktni in pazljivi moramo biti in paziti kaj in koliko bomo vtaknili v usta.
5. Počutje: tako kot tekaške superge tudi naše telo ni ves čas novo, stara se. Le da superge lahko zavržemo stran in si kupimo nove, telesa oz. našega zdravja pa ne moremo. Počutje je glavni faktor. Počutje je zdravje, kamor spadajo tudi poškodbe.

Iz svojega tekaško rekreativnega dnevnika sem potegnila podatke za leto 2022. Številke so mojemu počutju primerne. Kljub temu, da je večina številk prenizkih (le ena je občutno previsoka) sem relativno zadovoljna. Gibala sem se, trudila sem se, da bi morda spet lahko pretekla maraton.

Iz razdalj po posameznih mesecih prav lepo vidim, kdaj se mi je kaj “zgodilo”.

Zadnjih nekaj januarjev pričenjam z mislijo, da do pomladi malce shujšam. Nisem kaj prida uspešna, uspe me za kakšen kilogram in ko mi ravno nekako gre, ko že začenjam čutiti tekaško moč in ko malce spet začnem pridobivati na hitrosti, se mi nekaj zgodi.

Marca 2022, kar se lepo vidi na grafu, se mi je zgodil padec “skok na ploh”. To je vrsta padca, ko se spotakneš in letiš po zraku kot puščica naprej. Kot bi želel skočiti na glavo, vendar pristaneš na trebuhu, torej skočiš “na ploh”. Podrobnosti sem opisala v članku BREZBRIČNOST. Posledice čutim še danes. Natrgala sem si dve tetivi, poškodovala kost ob narastišču mišice in fizioterapevtke in fizioterapevt v ZD Center so postali že skoraj moji najboljši prijatelji. Super so. Res pomaga. Naučila sem se cel kup vaj. Za hrbtenico so me že naučili, sedaj jih znam tudi za ramo in celo telo.

Že štirinajst dni po padcu, ko je bolečina malce popustila, sem se vrnila k teku. Tekla sem previdno, rama me ob teku skorajda ni bolela, le pasti nisem smela. Zelo previdna sem bila, pazila na vsak kamenček, vdolbino na cesti, korenino na poti.

Veselila sem se prihajajočih dolgih tekov, 25 km sem lepo pretekla in se veselila treninga. Rada tečem npr. 2/3 treninga malce hitreje in zadnji del počasi. Posledično imam ves čas podoben srčni utrip in to mi res odgovarja. Paše mi.

Junij je bil čudovit mesec, ko sem pri prijateljih na morju odtekla en res prijeten tek. Saj veste: morski zrak, borovci… in potem zaplavaš… Prijetno je bilo na Puljski tržnici vse do trenutka, ko me je pričelo “nekaj” boleti v hrbtenici… kar na lepem. Komaj sem prišla do avtomobila, doma sem bila že skrivljena, zverižena. Ne prvič, večkrat se mi to zgodi. Iz neznanega vzroka. Pojma nimam. Baje sploh ni pravega vzroka.

Je pa to bil potem vzrok, da spet nisem tekla. Tokrat daljše obdobje. Fizioterapija za ramo mi je sovpadla z bolečino v hrbtenici, tako, da sem takoj dobila terapijo. Rama bo počakala, sanirati smo pričeli hrbtenico. Kmalu mi je bilo jasno, da z maratonom ne bo nič. In septembra, da tudi s polmaratonom ne bo nič.

Sledil je čas počasnega uvajanja teka po mehki podlagi. Striktno ogrevanje pred tekom. Raztezne vaje po teku. Vaje za hrbtenico vsako jutro… in tako se je leto končalo in pričelo novo.

V letu 2022 sem pretekla 700 km, prehodila 430 km po naših gorah in hribovju ter prekolesarila 550 km. Tekem nisem pretekla nič. Najbolj uživaški tek pa je bil 15 km trail tek po Dugem otoku v solo izvedbi.

In sedaj sem spet na začetku.