Danes sem šla na dopoldanski tek. Nase sem navlekla tekaške pajkice, zimske superge, šilt. Tekaško uro za penzioniste. Naj mi “penzionisti”oprostijo, to niste upokojenci! Moji uri rečem tako samo zato, ker je taka bolj navadna, za počasnele. Čeprav je ura -nima časa. Večina penzionistov se premika bolj počasi. Počasi hodijo in počasi vozijo. Samo zato.

Do nedavnega sem imela pravo mašino. Dobila sem jo za rojstni dan od mojega najljubšega maratonca. Garmin Xp960, neka taka silna številka. Kazal je vse živo. Samo tehtnica ni bil. Uro sem poimenovala Moj Garminček. Kmalu sem ga vzljubila tako zelo, da mi je bil ljub skoraj kot naš maček Feliks.

Ves čas me je preganjal s podatki. Na teku sva postala nerazdružjiva. Če nisem imela Mojega Garminčka na zapestju sem se počutila skoraj golo. Lažje bi odtekla brez superg kot brez Mojega Garminčka. Ko je bilo pa tako lepo slediti podatkom: “O, celih sedem sekund sem bila hitrejša!” ipd.

Pa je prišel dan, ko je utihnil. Mrknil. Zaprl oči. Crknil v totalo. Nisem ga pokopala, imam ga lepo spravljenega v omari, če se zgodi kakšen čudež.

Naslednjo tekaško prijatejlico sem si nabavila sama. Hotela sem imeni najcenejšo uro, ker sem tistega leta odtekla maraton v prepočasnem tempu in sem si, jezna sama nase, rekla, da tako profesionalne ure kot je bil Moj Garminček pač ne rabim. Za puzanje je vse dobro. Hotela sem kupiti tako, ki meri samo pretečeno razdaljo in čas. Samo takih sploh ni, tako da je tudi ta penzionerska več kot odlična. Ime ji je Garminčica. Med tekom občasno preverim pretečeno razdaljo, občasno se tudi z Garminčico pogovarjava predvsem o tem, kdaj se bo trening prevesil v drugo polovico. Takrat naj bi namreč pohodila na plin in odbrzela z nadzvočno brzino proti domu in tik pred ciljem (pred hišo) zadnjih dvesto metrov še silno pospešila kot kakšno reaktivno letalo. Za dober občutek odlično oddelanega treninga.

Aja. Zakaj treniram? Ja, za maraton, seveda.

Lep sonček je bil danes, ko sem tekla. Z Garminčico na roki. Obuta v moje “sedem palčkov” stare zimske superge.

Takrat me je udarilo. Letos! Letos se piše leto 2022. Pa to je točno 20 let! Pred dvajsetimi leti sem se odločila, da bom pretekla maraton! Uau!

Spominjam se, kot bi bilo danes. 3. januar 2002! Četrtkovo jutro. Kopalnica. Tehtnica. Šok!. Oblečem kavbojke in jih…. komaj zaprem! Tudi šok. Na omarici nova priloga časopisa Delo, Polet in tista naslovnica Kult 42.195.

Lepo puzajoče tečem dalje, ko me spet spreleti! Pa te moje tekaške gate, ki mi ves čas lezejo iz riti so vendar stare že tudi deset let! Joj! Pa to je čudež! Da sem spravila svojo velerit v te čudežne pajkice.

Letos! Pa letos imam tudi obletnico osebnega rekorda na maratonu! Pred desetimi leti nisem tekla – letela sem, ne tekla! Ti šment! Ne morem se nehati čuditi! Kako sem lahko takrat tekla tako hitro!

Skušam si predstavljati samo sebe 2002, kako prehitim samo sebe 2022. Fiiiiiju…..! Ali pa: Švrrrrk!

Pospešim, zdi se mi, da gre hitreje ampak Garminčica kaže: “Puzaš!” Rada bi ulovila samo sebe izpred desetih let! Podoživeti želim tisti občutek, ko tečeš z močjo, ko se odrivaš in si praktično več časa v zraku kot na tleh. Fantazija. Tekaška čarovnija! In se spomnim Mojega Garminčka, ki je kazal čisto lepše številke! Mogoče je pa s Garminčico kaj narobe. Tako kot s tehtnico. Obe kažeta previsoki številki.

Garminčica končno pove, da se lahko obrnem. Lepo počasi zmanjšam hitrost, kar praktično pomeni, da se ustavim. Se obrnem in tečem nazaj, od koder sem prišla. Lepo zmerno tečem in skušam ugotoviti, koliko moči mi je še ostalo. Počutje je v redu, lahko bi šlo hitreje. Ja. Lahko bi šlo hitreje ampak ne gre. Maham z rokami in skušam malo hitreje teči. Malo hitreje mi pa le uspe. Ampak res, čisto malo. Čisto majčkeno.

Ja. Včasih sem potrebovala samo malo spodbude, da sem se odločila, preteči maraton. In sem ga. Letos potrebujem eno konkretno brco v rit.

Nasproti mi prihajata dva starejša gospoda, res starejša gospoda. Lepo počasi in preudarno hodita, mršita obrvi in vneto debatirata. Med njima zagledam vrvico, ki se vleče za njima. Ne vidim, kaj je na koncu.

V glavi se prižge znak za alarm! Pozor! Stoj! Sprehajalec na levi strani potke in pes na desni strani potke. Vmes ni nič ali pa ni nič. Lahko je tanka vrvica. Ja, mi starejši tekači tudi vidimo ne več tako dobro, kot smo nekoč. Izkaže se, da to ni to. Le daleč za njima se nekdo prav tako počasi in preudarno sprehaja. Starejši kuža, dobro rejen gospod Pes, ki pametno in razmišljujoče gleda v tla. Jaz ga ne zanimam.

200 metrov pred koncem treninga naj bi strašansko pospešila, kar se ni zgodilo. Se je bilo pa fino ustaviti. Ja, pred dvajsetimi leti in pred samo desetimi, je bilo marsikaj drugače.

Zvečer me je razveselila 60-letna tekačica, kako je pretekla svoj najhitrejši maraton v času 3:33:00. Torej se da. Pregledala sem še rezultate 60+ maratonk na Ljubljanskem maratonu. Čas več kot odličen: 3.39:00 s tem, da je tekačica v mlajših letih tekla tudi počasneje. Zelo obetavno.

Kakorkoli. Za tako vrhunski rezultat moraš biti res z glavo pri zadevi. Še nekaj časa imam, da glavo ponovno “naštelam”. Potem pa samo še vztrajati. Do novega tekaškega čudeža.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.