Je cestni tek res varen? Na prvi pogled tek kot šport sodi med bolj varne aktivnosti. Toda asfalt skriva svoje pasti – od prometa do nepričakovanih srečanj z vozniki. V članku delim nekaj resničnih izkušenj in tudi nekaj humorja.
Zakaj je cestni tek drugačen?
Pa podrobneje poglejmo cestni tek. Za cestni tek je značilno predvsem, da se teče po trdni podlagi kot je asfalt, beton, utrjene tlakovane poti. Navadno so ti teki bolj ravninski z zložnimi dvigi in spusti. Sicer ne vem kam bi sodil tek po PST (ljubljanski sprehajalni obroč), ki poteka pretežno po makadamu.
Če boš dejal, da greš na cestni tek pomeni tudi, da ne boš naredil več tisoč metrov višincev, ne bo prepadov, ekstremnih spustov in ekstremnih dvigov, prav tako ne bo nevarnih krokodilov in razjarjenih levov. Kot bi se to lahko zgodilo na trail tekih? Prav tako ne pomeni, da boš tekel med samimi avtomobili po avtocesti. Švigal med kamioni in sredinsko prehiteval po “reševalnem pasu”. Če boste to poskušali, boste kmalu zaslišali sirene. Naložili vas bojo in “fiju…” na psihologijo. Pa plačilni nalog boste tudi dobili.
Sama sem se svojega prvega uradnega cestnega teka, ki je bil tako tudi kategoriziran, udeležila v Mokronogu. Brez skrbi. To je bil organiziran tek in avtomobili v času tekme niso smeli voziti. Žal tega teka ni več, ker je tudi glavni sponzor šel v franže. Zgodovina. Nekateri se verjetno še spomnite Tom teka v Mokronogu. Teklo se je 10 km, 5 km v eno smer in nazaj, po prijetnih in slikovitih dolenjskih gričkih. Vsekakor to ni bil ravninski tek, kot smo ga vajeni na mestnih maratonih, kjer ti glavno preglavico navadno predstavlja nadvoz, ampak hribčki in dolinice.
Cestni tek – Tom tek
Tečeš torej po lepi varni in ravni podlagi, varen naj bi bil skoraj tako kakor doma, kjer se ti sicer še vedno lahko kaj zgodi. Nerodno padeš in z glavo udariš ob pločnik, doma v rob omarice. Si pregrizneš ustnico, pogoltneš žvečilko ali pa se zadaviš z mandeljnom. Ampak pustimo to.
Največja nevarnost ni asfalt
Pri cestnem teku je potrebno izpostaviti poleg slabo vzdrževanih bankin oz. robnikov cest, ki lahko povzročijo, zvin, zlom ali praske okončnin in bog ne daj glave, predvsem promet. Motorji, kolesarji, skiroji, avtomobili. Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil tako blizu mimo mene, da začutim piš vetra in da me obide mrzel pot ter se nasrši koža. Zadržim sapo, stisnem zobe in zamižim. In preživim. No, do sedaj sem. Trening bi se marsikdaj lahko končal na haubi kakšnega avta ali motorja, v jarku ali pa bi postala namaz na asfaltu.
Predvsem pri avtomobilistih imam občutek, da bi si marsikdo želel, da bi me kar povozil.
Domžalski polmaraton – državno prvenstvo
Kot da ne vidijo tekačice, ampak premično oviro. Znajdejo se v video igrici in jaz postanem sovražnik ali dodaten bonus: »Delete! Bonus Extra!« In to kljub temu, da tečem čisto ob robu ceste, skoraj že po koruzi, če je sezona prava.
In da ne boste mislili, da ste varni na pločniku. Nikakor. Ta varnost je le optična prevara. Pločnik je šele pravo bojno polje in preživi le najbolj fizično in psihično izurjen bojevnik. Mimogrede ti lahko odnesejo komolec nindje na električnih skuterjih, dostavljalci na kolesih in da ne boste mislili, da ste varni pred pešci. Brezglavo cikcakajo iz pločnika na kolesarsko stezo in gledajoč v svoje mobitele spominjajo na Zombije. Verjetno rešujejo svetovno krizo, vojne v svetu, iščejo popuste za čevapčiče. Predlagam, da se cestnemu teku, ki zajema tudi pločnike oz. preveč naseljena področja, v čimvečji meri izognete.
Previdnost ne bo odveč tudi na makadamskih poteh. Srečanje s traktorjem je lahko pravo adrenalinsko doživetje. Še posebno, če ima priključek, ki veselo opleta sem in tja. Predlagam, da se ob srečanju raje ustaviš ter odmakneš čisto na stran. Malce počakaš in šele nato globoko vdihneš tri kilograme prahu. Če preživiš, si avtomatsko pripravljen za puščavski ultramaraton. Na našem koncu je kultura traktoristov bolj na psu. Pa naj mi psi oprostijo.
Tekaški copati – znanost ali marketing?
Cestni tek res ni kar tako. Za cestni tek, po najnovejših smernicah, ki nekako veljajo od leta 2002, potrebuješ superge za cestni tek. Za cestni tek. Ne za trail tek. Cela znanost! Ne smeš na tek v napačnih supergah. Zapomni si to! Odpadle ti bodo noge, nohti se ti bodo obrnili navzdol, meča se ti bodo vnela, ahilova tetiva bo začela štrajk kot učitelji 2017, ki je trajal predolgo. Odriv bo napačen. Vse bo narobe. Kajti!
Superge: pripomoček ali filozofija
Superge za cestni tek imajo poudarek na hitrosti, enakomernem tempu in preživetju srečanj z vozniki, ki menijo, da je smernik za reve. Uporabljajo se lahki copati z gladkim profilom, ker je edina prava ovira na asfaltu običajno človeška neumnost.
Sama sem v življenju uničila že kar lepo število tekaških superg: za cestni tek! Le kaj bi mi povedale? Ker so bile nekatere zelo zvite. Namesto, da bi mi držale nogo za dober in varen tekaški korak, so mi ravno tiste “najbolj profesionalne” naredile največ škode. Črn i nohti, žulji, bolečine… Najbolje pa so se izkazale tiste, v katerih sploh ne bi smela več teči. Stare 6 let, strgane, zlizane.
Saj veste, kaj sedaj svetujejo strokovnjaki: menjavo klasičnih superg za trening po cca 800 km teka ali dveh letih (dotrajan material). Včasih sem letno delala od 1500 do 2000 km. Nikoli me niso bolela kolena, imela vneto ahilovo tetivo. Le po vsakem maratonu sem si pridelala vsaj en črn noht. Kot lepotno piko na i za dosežek. In nikoli nisem menjala superg po 800 pretečenih km in prav tako leta niso bila moje merilo. Pač pa stanje superg. Vse ostalo je marketinški nateg in to v 90 %! Sorry! In kako naj superge vedo, kdaj prične teči časovni limit za rabo le – teh? Če so bile že prej morda tri leta v skladišču? Pametni telefoni – pametne superge? Ha. Ha. Ha. Trgovci z mano na ta račun ne morejo zaslužiti.
Kaj sem se naučila po letih teka?
Tek je torej eden najbolj varnih športov. Tako pravijo. Jaz dodajam – tudi eden bolj adrenalinskih! Samo pravo opremo potrebuješ. Prave superge za pravo podlago. Malo sreče. Dobre reflekse. Oči na pecljih. Psihično stabilnost astronavta ali izkušenega tekača. In sposobnost, da v manj kot sekundi odskočiš pred avtom, skirojem, kolesarjem, traktorjem ali zombijem z mobilcem.
Potem pa res ni nobene nevarnosti.
👟 Moja filozofija teka
Tek me je naučil, da pogum in previdnost nista nasprotnika. Najlepši teki niso tisti, na katerih postavljamo rekorde, temveč tisti, po katerih se srečni in zdravi vrnemo domov.
Mojca ❤️
Kako pa ti doživljaš cestni tek? Si imel ali imela kdaj neprijetno izkušnjo z avtomobili ali pa imaš raje gozdne poti? Vesela bom tvojega komentarja.
🌿 Še nekaj za konec
V tem članku delim svoje osebne izkušnje, opažanja in spoznanja, ki sem jih nabrala skozi leta teka, pohodov in aktivnega življenja.
Nisem športna trenerka, fizioterapevtka ali zdravnica. Kar pomaga meni, morda ne bo ustrezalo tudi vam. Zato vedno poslušajte svoje telo in svoje zmožnosti.
Če imate zdravstvene težave, bolečine ali dvome, se posvetujte z ustreznim strokovnjakom.
Želim si predvsem, da bi vas moje zgodbe spodbudile k gibanju, veselju in aktivnemu življenju. ❤️
Se pripravljate na Tek trojk? Letošnja “zmagovalna” majska sobota pride na 11. dan v mesecu. Letos bo to že 66. izvedba.
Če mene vprašate, je to najbolj ljudski tek. Dolga leta je bil popolnoma brezplačen. Ko je bil Ljubljanski maraton še v plenicah je bila prireditev odlična vaba za bodoče maratonce, kateri smo imeli ob udeležbi na teku trojk, brezplačno startnino za maraton v Ljubljani – Ljubljanskemu maratonu.
Ja, lepi časi so to bili. Ne le zato, ker smo bili mlajši, tekači smo bili nekako bolj spoštovan “narod”. Zakaj le ;)? Beri naprej!
S taktiko brezplačne startnine se je število tekačev na kraljevski razdalji na t.i. Ljubljanskemu maratonu – počasi povečevalo. Vse dokler – ups – se ni organizatorju zazdelo, da nas je dovolj.
Ljubljanski maraton so zavzeli pretežno tekači na krajših razdaljah. In ker se v demokraciji očitno gleda samo še skozi “dolarska” očala, smo pričeli s plačevanjem startnine vsi po vrsti.
In slednja raste, raste v nebo… Ljubljanski maraton je vse manj ljudski in tekači bežimo, bežimo v hosto, kot nekoč partizani.
Glavni organizator prireditve Pot ob žici v okviru katere poteka tudi tek trojk na 12,5 km ali 29 km dolgi razdalji, je Mestna občina Ljubljana. Prireditev ni več čisto brezplačna, je pa v primerjavi s startninami drugih tekaških prireditev, startnina na Teku trojk v Ljubljani resnično samo simbolična – 10 € / trojko.
Kako pa je s pripravami?
Glede na sporočilnost prireditve, ki je predvsem v tovarištvu in ekipnem duhu, prevladuje predvsem vzdržljivost. Torej – ne glede na katero razdaljo ste se prijavili, pomembno je, da tečete skupaj ter da ste sposobni preteči npr. 12, 5 km v vsaj dveh urah ali 29 km v štirih urah. Takšni so bili približni najpočasnejši časi v letu 2023.
In kako do vzdržljivosti?
S tekom in vmesno hojo. Vztrajno, počasi. Predlagam vsaj trikrat tedensko. Čeprav vem, da nekateri vse skupaj zmorete kar tako, malo za hec. Pa vendar tega ne priporočam, da se vam vse skupaj ne priskuti zaradi morebitnih poškodb.
Moj letošnji cilj je preteči traso 29 km. Če ne bo šlo ves čas v tekaškem koraku – pa v navadnem. Ampak cilj je – preteči.
Tekaški plan
Tečem trikrat na teden. Enkrat tečem neobremenjen tempo, drugič se igram s hitrostjo (intervali, tek v klanec) in tretjič je na vrsti dolgi tek, katerega povečujem do 25 km (2 tedna pred dirko). Če bi se pripravljala za 12,5 km traso pa bi bil najdaljši tek dolg 11 km.
Torej, če še niste začeli sistematično teči je sedaj skrajni čas. Če že vsaj malo tečete, boste hitro notri. Samo ne popuščajte, vztrajajte.
Tek trojk 2024
Predlagam, da z ekipo občasno tečete skupaj. Tako boste tudi drug drugega motivirali in prav kmalu bomo tik pred dogodkom.
Kaj pa takrat?
Zadnji teden pred tekom trojk
V zadnjem tednu pred tekmo ne moremo več nadoknaditi morda zamujenih ali preslabih treningov, vendar kljub temu lahko še veliko naredimo za uspešen nastop in predvsem čim boljše počutje med samo tekmo in po njej.
V zadnjem tednu je predvsem pomembno, da se spočijemo. Zadnji torek pred tekmo je nekje še zadnji dan, ko lahko malo konkretneje treniramo, vendar prav težkega treninga ne priporočam več. Tek, ki si ga boste v tednu pred tekom trojk še privoščili naj bo predvsem lahkoten, takšen, da se boste po njem počutili dobro in čutili tekaško vznesenost ter naslednji dan ne boste čutili posledic treninga.
Pazite na pravilno prehrano. Naj bo uravnotežena in ne pretežka. Predvsem zadnja dva dni pred tekmo ne uživajte premastne ali presladke hrane. Priporočam testenine, riž, zdrave ogljikove hidrate.
Pazite na zadosten vnos tekočine, hidrirajte se preko celotnega dne. Osebno imam najraje navadno vodo, morda nesladkan čaj. Izogibajte se alkoholu.
Tek trojk 2024
Prav tako si privoščite dovolj spanca preko celega tedna. Predvsem zadnji dan pred tekmo, torej v petek, pojdite kmalu v posteljo. Še predno se odpravite spat pa si pripravite vse potrebno za tek naslednjega dne. Najpomembnejše so startne številke za celotno ekipo, čip in superge. Priporočam še, da imate s seboj nekaj vode. Zgodi se, da jo na okrepčevalnicah zmanjka. Vsa ostala navlaka je pogrešljiva.
Idealno je, če je vaša trojka čimbolj enotna in sicer tako, da je tekaška pripravljenost vseh članov približno enakovredna. Vedite pa, da ima vsaka trojka vedno nekoga, ki je na dan tekme najšibkejši. To ne pomeni, da je najslabše pripravljen, lahko ima samo slab dan. Zato poslušajte drug drugega in se prilagajajte in spodbujajte med seboj.
Pred tekmo oz. najbolje že med skupnimi treningi se dogovorite za taktiko teka. Tek namreč ni lahek, od tekačev zahteva precej napora. Ne glede na razdaljo.
Vizualizacija trase 12,5 km
Krajših trojk sem se udeležila le dvakrat. Enkrat še v prejšnjem stoletju na “šverc”, ker sem ostala brez ekipe in je bil štart na Urhu, kamor so nas pripeljali z avtobusi in leta 2008, kjer me je dobesedno ubil vzpon iz Fužin na Rožnik. Sem astmatik in tek kmalu po startu v drevored cvetočih lip in nato precej strm vzpon – kako smo prispeli do tja se tudi ne spominjam dobro. Osebno raje odtečem več in se v tistih 15 km ravnine lepo utečem in mentalno pripravim za vzpon Urh in naprej gor in dol čez Golovec v center Ljubljane.
Se opravičujem za podnaslov, ker ni vizualizacije, so bolj prividi in slabi spomini. Z veseljem objavim vizualizacijo, samo pošljite mi jo.
Vizualizacija trase 29 km
Začnite počasi v pogovornem tempu. Prvih 15 km je ravninskih zato se nikar ne iztrošite že tukaj. Pod Urhom se namreč prične klanec, približno štiri kilometre. Zdržite. Uživajte med tekmo in se zavedajte, da to ni tekma kazanja mišic in moči. To je predvsem tekma povezanosti in tovariškega duha. Vsi za enega, eden za vse. Tecite skupaj s svojo trojko pa naj stane kar hoče. Nikar ne pobegnite svojim tovarišem naprej, ker lahko to vsi skupaj plačate z odstopom. Na Orlah vas bo, upam, pričakala postaja in dobra volja. Okrepčajte se in pijte prav na vsaki postaji. Skrbite, da bo vaša trojka ostala povezana, prav vsak član mora skrbeti za druga dva. Tek čez Golovec je lep, ste sicer utrujeni vendar je to prijetna utrujenost. Tečete po gozdu in pazite na svoj korak. Kar naenkrat ste mimo Observatorija. Makadamsko cesto kmalu zamenjajo kocke, vsaj zdi se mi, da so še. Bodite zelo pozorni kam stopate saj je ta podlaga izredno nevarna za padec ali zvin. Predvsem, če je mokro. Ko pritečete po klancu navzdol, na ravnino, bo spet malce težje ampak v daljavi se že slišijo zvoki iz cilja. Glasba in navijači so vedno glasnejši. Tecite skupaj vsi trije, skoraj ste že zmagali. Tek ob Ljubljanici, še malo, slišite že napovedovalca. Nikar ne izpustite duše v zadnjih 500 metrih. Raje se primite za roke in stecite v skupno zmago. In ne pozabite: skozi cilj mora trojka priteči skupaj.
Kaj pa tempo?
Toliko raznoraznih napotkov, kako izbrati tempo – pa nič. Tempo mora ekipa izbrati glede na najšibkejšega tekača. Idealno je, da ste kakšen tek opravili skupaj, ni pa to vedno izvedljivo. V tem primeru uporabite trik v naslednjem odstavku.
Nadvse pomemben je počasen začetek! Dodajte svojemu povprečnemu času na zadnjem pretečenem maratonu od 30 – 45 sekund, če tečete 29 km oz. na polmaratonu ali kakšni krajši tekmi v primeru, da se pripravljate na krajše trojke. Vsaj prvo tretjino tekme ne tecite hitreje! Bo težko, morda vas bodo vsi prehitevali. Ampak verjemite. Ubije te prehiter začetek. Videli boste, kako bodo vsi tisti, ki so se precenili in jih je vzdušje poneslo – shodili v zadnji tretjini.
Ko boste imeli pred seboj še tretjino tekme, naredite pri sebi “inventuro”, koliko moči še imate in tempo prilagodite temu. Seveda je “predsednik inventure” najšibkejši tekač.
Za konec: NA JURIŠ!
Na koncu nam vsem skupaj želim odličen nastop. Brez poškodb. Z obilo dobre volje. Če boste med tekom postali utrujeni in si želeli, kdaj bo že vsega konec, kdaj bo cilj, se spomnite, da tečete na že 66. Teku trojk deloma po poti okupirane junaške Ljubljane. Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev in praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju.
S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki bo pritekla skozi cilj, bo zmagovalna.
Razpis za trojke je dosegljiv na povezavi: TEK TROJK 2024.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zadnjič sem pisala o pozdravljanju med tekači in moram priznati, da sem na današnjem teku opazila, da bo potrebno še veliko pisanja in opozarjanja, da se bo zadeva popravila. Ni pa brezupna. Predlagam: čeprav se vam zdi neumno, da pozdravljate, vseeno pozdravite. Tako se bo morda nivo dvignil vsaj na tistega izpred desetih let.
Danes pa bi rada napisala nekaj o obnašanju tekačev na progi, na teku v naravi, v parku, gozdnih poteh. Ne le tekačev, morda tudi sprehajalcev, kolesarjev. Kajti tudi tukaj naj bi veljala nekakšna pravila kulturnega obnašanja. Poleg dejstva, da ne smetimo, seveda.
Tečemo (kolesarimo, se sprehajamo…) tako, da ne motimo drugih. Veliko nas je, ki smo radi v naravi: prehajalci, pohodniki, kolesarji. Ves čas pa moramo biti pozorni na okolico saj se lahko hitro zgodi kaj nepredvidljivega.
Po mestu teči ni najbolj primerno, pa vendar so nekateri tekači primorani vsaj del poti preteči, da pridejo na teren, kjer je za tek bolj primerno in varno okolje. Na primer iz centra mesta moraš priteči nekam na obrobje ali v park. Temu vrste teka se reče potovalni tek, ko praktično potuješ iz ene točke na drugo. Tečemo previdno, pazimo na promet, someščane… Če je gneča, je občasno potrebna tudi hoja. Ne pozabimo – najprej smo pešci in šele potem tekači.
Spominjam se članka izpred let, v katerem se je avtorica razpisala o tekačih in o tem, kako zelo moteči so. Medtem, ko si nekdo ogleduje izložbe ali sedi s prijatelji na kavici, mu gredo mimo tekajoči enostavno na živce. Zato moramo dejansko biti obzirni ter da sprehajajoče in sedeče osebke zaobidemo. Če pa nekatere moti že samo pogled na nas, je pač njihov problem.
Tekači smo lahko moteč element v prometu. Zato je pomembno, da upoštevamo cestno prometne predpise. Tecimo po pločnikih in skrajno desno oz. izven naselij po levi strani cestišča.
Bodimo vidni. Oblečeni v pisana oblačila, predvsem ob slabem vremenu ali v mraku in ponoči ne pozabimo na odsevna oblačila in dodatke ter seveda lučko.
Ne tecite s slušalkami v ušesih, to je lahko smrtno nevarno!
Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil čisto mimo mene.
Tek po parkih je že prijetnejši in bolj svoboden. Pa vendar je ob določenih urah in dneh tudi na teh poteh lahko veliko ljudi. Sprehajalci, mlade družinice z otroki, kolesarji, skiroji, celo na kakšen motocikel lahko naletiš.
Smiselno se je “prometnim uram” izogniti. Žal se jih veliko tekačev ne more. Bodisi zaradi delovnika ali drugih obveznostih.
V takih primerih mora biti tekač pozoren na svojo varnost in na varnost drugih. Lepo bi bilo, če bi se ljudi vsaj deloma držali svoje desne strani poti, tako da je srečevanje lažje in varnejše. Tako nas bodo hitrejši lažje prehitevali in mi bomo lahko lažje in varneje prehitevali počasnejše. Tukaj naj omenim še nekaj: ko menjujete smer preverite, da ne boste skočili pred nekoga za seboj (škarjice). Podobno velja za ustavljanje. Če si želite npr. zavezati vezalko, se umaknite na stran in se šele nato ustavite. Lahko pride do naleta. Si predstavljate nalet tekačev in sprehajalcev?
Veliko ljudi, žal, hodi po sprehajalnih poteh vštric in tako zasedejo celotno pot, tako da jih je zelo težko zaobiti. Lepo bi bilo, če bi bili vsi skupaj sposobni misliti tudi na druge in biti uvidevni do vseh.
Nekateri sprehajalci, svoje ljubljenčke ne vodijo na povodcih. Psi prosto tekajo naokoli, ovohavajo, lulajo, kakajo, se igrajo in tudi tečejo.
Predlagam, da mimo spuščenih psov tečete previdno, počasi. Po potrebi se ustavite in bodite sproščeni. Strokovnjaki odsvetujejo očesni kontakt v primeru, da je pes agresiven. Od tu naprej pa žal lahko samo še upamo, da je lastnik v bližini.
Najlepše je, če lahko tečete izven mesta. Zunaj, v naravi. Med polji, travniki, po gozdovih. Potrebna je sicer večja previdnost zaradi tekaške podlage, morda je posledično tudi hitrost manjša – ampak glava nam bo hvaležna saj tečemo v miru in ne nazadnje, ni nam potrebno skrbeti za “tekaški promet”. Ni se nam potrebno ukvarjati z analiziranjem sprehajalcev v smislu, kam bo kdo zavil, se bo morda ustavil, nas sliši in ali je pes na povodcu ali se ga le ne vidi.
Tekaške skupine
Ker je tekaških skupin vedno več, se moram dotakniti tudi teh saj močno posegajo v tekaško okolje.
Tek v skupini je lahko prijeten, zabaven. Hitro mine in lahko daš tudi več od sebe, saj te sotekači nevede motivirajo, da greš hitreje, da tečeš dlje. Vzdušje je lahko veselo, veliko se govori, smeji … in človek hitro pozabi na okolico. Prevlada nekakšen čredni tekaški nagon in ljudje hitro pozabijo, da niso sami na tekaški trasi. Hitro je ves svet njihov. Tečejo strnjeno, eden ob drugem, prevečkrat tako, da jih je težko zaobiti ali se srečati. Pač, pozabijo. Od sreče in tekaške vznesenosti.
Veliko je odvisno od trenerja. Trener je vodja, kot direktor v podjetju ali učitelj v razredu, če hočete. On določa klimo in postavlja pravila obnašanja. Pravi trener vodi in opozarja: “Tecimo po desni, nismo sami!” ” Bodimo pozorni do drugih”. Takšne tekaške skupine imam rada. Uvidevni so, pozdravljajo, odzdravljajo, vidijo, slišijo in so prijazni.
Tistih drugih se pa kar malo bojim. Tistim drugim pravim sama pri sebi: tekaške horde. Kot praljudje, ki se podijo za plenom. Povsod so. Slepi in zavarovani v svoj svet. Tečejo mimo, brez pozdrava. Ojej, si mislim.
Bodimo uvidevni in prijazni drug do drugega. Se vidimo na terenu.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Vsak tekač bi moral poznati osnove tekaškega bontona. In najpomembnejši je prav gotovo: tekaški pozdrav.
Bontón (iz francoščine, pomeni dober ton) je skupek pravil spodobnega vedenja v družbi (vir: wikipedija, 5.3.2024 ob 20.00).
Vsekakor v družbi obstajajo določena pravila, katerih se ljudje držijo v družbi in v vsakdanjem življenju. Vsi poznamo splošno znane čudežne besede, ki so osnova vsakega bontona: prosim, hvala, oprostite. Pozdrav in odzdrav. In katerih se vsi skupaj poslužujemo premalo. In na katere tudi premalo opozarjamo otroke.
V knjigarnah je na voljo več vrst bontonov od tistih za otroke do poslovnih bontonov.
Nisem pa še zasledila tekaškega bontona, čeprav smo s tekači v Tekaškem forumu o tem že na veliko razpravljali. Zaslužili bi si ga, pa kakorkoli to že vzamemo.
Pozdrav – osnova kulturnega obnašanja
Kakšnih sedem let sem imela, ko sem se s svojim novim kolesom vsaj že desetič peljala mimo sosede in jo pozdravila z glasnim: “Dober dan”. In soseda mi je vedno glasno odzdravila z “Dober dan, Mojca!” No, enajstič mi je prijazno dejala: “Mojca, ni ti treba vsakič pozdraviti, ko se pripelješ mimo!” Dvanajstič nisem šla mimo, ker se mi je zdelo čudno, da se peljem mimo brez pozdrava zato sem zavila v drugo smer.
Spominjam se tudi neprijazne gospe, katero sem dolgo časa pozdravljala in sva se na koncu po “bojnem” posvetu s prijateljico odločili, da dotične gospe ne pozdraviva več, ker nikoli ne odzdravi. Gledali sva jo v oči in šli mimo. Mislim, da gospa ni opazila ničesar.
Ljudje smo občutljivi na pozdrav, saj je osnova bontona. Pozdravimo, ko pridemo v službo, urad, trgovino. Na obisk, domov, kamorkoli. Pozdrav je dolžnost in osnovna vljudnost. Pozdrav in odzdrav, seveda. To sta nerazdružljiva dvojčka, vsaj tako bi moralo biti. Kdor ne vrne pozdrava je enostavno neolikan.
Tekači se pozdravljamo
Se tekača, ki ti priteče nasproti ali tekača, katerega prehitiš – pozdravi ali ne?
Absolutno, DA! Tekači smo pleme, ki se med seboj pozdravlja.
Ima pa tekaški pozdrav več variant, odvisno od situacije in stanja tekača. Lahko je to glasen “zdravo”, “živjo”, “dober dan”, “hojla”, “crkcrk”. Lahko je vzpodbudna beseda kot “dober tempo”, “bravo” ali kaj podobnega. Lahko je pozdrav z roko, pa tu ne mislim rokovanja, ker za kaj takega med tekom navadno ni časa. Z roko nakažeš pozdrav, dvigneš dva prsta ali palec (sredinec odsvetujem – ali pač), lahko celo salutiraš, če želiš. Pomežikneš. Včasih pa vse to predstavlja prevelik napor ali motnjo med tekom. Tedaj zadostuje očesni stik, nasmeh, kimljaj z glavo. Kar nekaj variant in gotovo je še kakšna, ki je tu nisem omenila. In ki ti ne vzame preveč moči.
Gotovo se strnjate z menoj, da vam vsak odzdrav doda nekaj moči in motivacije. Morda celo občutka pripadnosti in razumevanja. Podobno kot te ignoranca pozdrava nevede tudi razjezi.
Tekaška teleta
Mene dobesedno razkuri situacija, ko tečeš, pozdraviš, osebek pa ob očitnih znakih, da je priseben in te je opazil, teče naprej oz. mimo brez pozdrava. Nekateri še prav začudeno gledajo. Kot teleta.
Odkar sem postala starejša tekačica se mi zdi to res idiotsko. Še posebej, če je “tekaško tele” moškega spola. Ob takih primerih si rečem, moških ne pozdravljam več prva. Zakaj?
Prvič, ker sem ženska in drugič, ker sem starejša od večine moških osebkov, ki ne odzdravijo.
Vidite, tukaj pa ne pride v poštev samo poznavanje Tekaškega bontona ampak tisti tistih drugih.
No, vsem tem osebkom je namenjen ta sestavek in prosim, da si shranite nekam v male ali velike možgane: ČE TE NEKDO POZDRAVI, SE ODZDRAVI!
V hribih je to nekaj čisto normalnega. V hribih se pozdravlja. No, tekači se tudi pozdravljamo. In to ni le normalno – to je osnovna vljudnost.
Sem pa opazila še nekaj zelo zanimivega. Kadar tečem zgodaj zjutraj, to so navadno dolgi teki, smo tekači bolj redki. Tu mislim na res zgodnje ure ob sončnem vzhodu, ko se dan šele prebuja in večina še spi. Takrat se, čudežno, pozdravljamo vsi. Prav vsak tekač pozdravi ali odzdravi. In pozdrav je res iskren. V jutranjem mraku se vsakega tekača iz srca razveseliš, ker veš, da bo pozdrav PRISTEN.
In potem, po treh urah teka, nekje od devete ure, ko počasi končuješ s treningom in se večina tekaškega sveta šele prebuja, je stanje povsem drugačno. Na primer na kakšni tekaški prometnici kot je ljubljanska PST. Takrat pozdrav postane instanten kot Vegeta, iskren pozdrav redkost in takrat komaj čakam, da svoj tek zaključim. In si rečem: naslednjič grem še bolj zgodaj.
Opravičljiva stanja za tekaško nepozdravljanje
Kadar tečem, vedno pozdravim. Razen takrat, ko ne. Enačba drži.
Tekaški trans
Tekači dobro veste, kaj je to “tekaški trans”. To je nekakšno nadnaravno stanje, ko si sam s tekom, ko padeš sam vase in okolica izgine. Včasih je to posledica tekaškega navdušenja kot “runners high”, visoke osredotočenosti na sam tek, tekaški teren, hitrost, tehniko. Če padem sama vase na terenu, kjer ne pričakujem tekačev in sem v tekaškem transu se včasih zgodi, da tekača enostavno ne vidim oz. registriram. Takrat ne pozdravim in verjamem, da tudi odzdravim ne. Ali bolje. Odzdravim z zamikom potem, ko lahko vdihnem in ko je tekač, kateremu bi pozdrav morala vrniti, že daleč stran od mene.
Tekaška otopelost
To je stanje, ko je tekač popolnoma utrujen, otopel, brez energije, moči, na robu kolapsa. Izgubljen sam v sebi. Ja, se zgodi. Navadno takrat, ko se preceniš ali narobe oceniš razmere. Praktično si na robu preživetja. Tečeš in dihaš, da preživiš do konca in maksimalno hraniš moči. Ja, moč ti lahko vzame tudi osredotočenost na okolico, na ljudi okoli sebe … Zadeva je nevarna, verjetnost padcev visoka. Pozdrava sotekača ne opaziš ali pa enostavno nimaš moči in/ali volje, da bi se odzval.
Fizične omejitve posameznikov
Poleg zgoraj naštetega pa seveda obstajajo tudi zdravstvene omejitve posameznih tekačev. Od slabovidnosti do nagnjenosti za padce ter še kaj. Tako se mi je večkrat zgodilo, da sem že od daleč nekoga navdušeno pozdravljala a se je izkazalo za zmoto, ko se je oseba približala. Pretirano mahanje in kričeče pozdravljanje sem tako raje opustila.
Tekaška toleranca
Zaradi morebitnega tekaškega transa ali otopelosti in morebitne slabovidnosti sem glede pozdravljanja zelo razumevajoča. Navadno takšno stanje na sotekaču lahko opaziš tudi sam, če si pozoren. Če bi se želeli glede tega bolje podučiti predlagam, da tekače opazujete na kakšni dolgi tekaški tekmi, v zadnji četrtini maratona, na primer. Takrat se lepo vidi. Kdo je padel sam vase, kdo leti kot v transu in kdo je na robu preživetja, otopel sam s seboj. Če je hudo, se takemu človeku ponudi pomoč.
Dragi tekači in ostali morebitni bralci! Prav lepo vas pozdravljam! Do naslednjič.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ste kdaj pomislili, da bi pretekli maraton? Večina, ki to bere, seveda je. In ga je tudi že pretekla. Pa vendar: zakaj?
Teči dlje …
Vsakega dolgoprogaša očitno nekoč tozadevno ” nekaj zadene”. Mene osebno je ideja o daljšem teku dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” -na teku trojk konec 80.ih prejšnjega stoletja. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti.
“Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo. Ali celo ne smemo. Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj mislimo, da ne moremo, če sploh nismo poskusili?!”
Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija, kako (tudi) jaz pretečem 28. kilometrov in si dokažem, da zmorem! Tudi jaz. Da zmorem morda še več – še dlje od 28. km!
Misel o maratonu se je zasidrala vame! Z vsakim letom in z vsakim nadaljnjim Ljubljanskim maratonom, ki sem ga (živim v Ljubljani) je postajal “virus Circus” v meni močnejši, agresivnejši. Danes je kroničen ;).
“Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske. Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”
Ja, včasih do informacij ni bilo tako lahko priti. Danes pa nas bombardirajo že z vsem mogočim, tako da imamo povsem drugačen problem.
Ampak danes vemo: ja, ženske lahko tečemo maraton, že dolgo to vemo. In treniramo lahko po identičnem planu kot moški. In zaradi tega ne bomo prekmalu umrle in vseeno bomo lahko rodile.
Letos so ukinili eno od odličnih prilog Dela – Polet. In mnogo danes že starejših tekačev smo ravno v njem našli to potrditev. Ter našli tekaški plan za trening maratona. In krajših razdalj.
Marsikdo, ki se je takrat okužil s tem virusom ga nosi v sebi celo življenje. Virus Maraton Circus.
»Ste kdaj pomislili, da bi enkrat v življenju pretekli maraton? …
»Maraton je čarobna beseda. Marsikomu spremeni življenje, …«
Dandanes je polno tekaških nasvetov, revij, knjig in filmov.
Priporočam ogled ogled kultnega švicarsko-francosko-belgijskega dokumentarnega filma o teku: “Free to run” , oz. naslovljeno v Slovenščini “Maraton!”. Leta 1972 je v Švici pričela izhajati švicarska mednarodna tekaška revija SPIRIDON. Takrat je bil tek čisto nekaj drugega, sama se spominjam. Predvsem privilegij moških. Od tu tudi ta neumna zakoreninjenost v ženskih glavah, da me ne zmoremo.
Spiridon je podiral meje. Ni bil samo revija. Bil je gibanje. Pomagal je ženskam, da svobodno stečemo. Tek na dolge proge, pravica do maratona, je ženskam pomagala tudi pri emancipaciji. Spiridon je podiral predsodke. Preselil tek ven, med ljudi.
Danes skoraj ne moremo verjeti, da včasih tek ni bil samoumeven in da je bil le privilegij moških.
In prav tek na kraljevski razdalji, to je dvainštiridesettisočstopetindevetdeset metrov, najbolj navdušuje.
Kar poglejte okoli sebe
Vse teče, nori…. in tudi vedno več ljudi na takšen ali drugačen način, živi od teka. Toliko kot je danes tekaških trgovin, klubov, tekaških skupin, trenerjev, svetovalcev in ostalih bolj in manj potrebnih “spremljevalcev teka”, jih ni bilo še nikoli. Vsi obljubljajo pomoč pri pripravi na tek v maratonski razdalji. In podobno kot si vsak želi vsaj enkrat v življenju priti na Triglav, si želi vedno več ljudi preteči maraton vsaj enkrat v življenju.
Pa poglejmo nekaj tekaško maratonski mejnikov, katere povzemam po kultnem filmu:
Sedaj čakamo novega rekorderja in sicer kdo bo tisti, ki bo maraton pretekel pod dve uri.
Sicer se je to že zgodilo 12. oktobra 2019, ko je aktualni nosilec rekorda Kenijec Eliud Kipchoge, na tekaški prireditvi INEOS 1:59 Challenge, ki je potekala na Dunaju, dosegel čas pod dvema urama, natančno 1:59:40.2. Vendar se zaradi posebnih okoliščin prireditve, rekord uradno ni priznal. Pred tem je Eliud Kipchoge na posebnem tekaškem dogodku Breaking2 maja 2017 v Italiji tekel čas 2:00:25.
Pa pustimo profesionalce in razmislimo sami pri sebi, zakaj ravno maraton.
Jaz drugega odgovora kot to, da mi maraton predstavlja vrhunec teka, ki me napolni s samo dobro energijo, nimam.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je bil objavljen 8. oktobra 2014 na spletni strani Preberite.si.
Za veliko večino tekačev se približuje DAN D – udeležba na tekaški prireditvi Ljubljanski maraton, ki bo 26. Oktobra 2014.
Osebno se tekaških prireditev preko leta ne udeležujem prav pogosto, a gotovo je ena izmed obveznih tekem, ki se je udeležim, kakšen mesec dni pred maratonom oz. izbrano prireditvijo. Testna tekma namreč spodbudi tekmovalni adrenalin in je tudi odličen pokazatelj tekaške pripravljenosti.
Letos sem tekla kot testno tekmo polmaraton na 2. Konjiškem maratonu. Zadnja nedelja v septembru je primerna za testno tekmo za glavni maratonski nastop konec oktobra ter naravnost idealna za nastop na Ljubljanskem maratonu , ki poteka v zadnjem vikendu meseca oktobra. Letos je to že 19. po vrsti.
Za testno tekmo se pripravljam po podobnem scenariju kot za glavni nastop na maratonu:
Zadnji teden pazim na prehrano in skrbim za zadostno hidracijo
Zadnjič preverim superge, v katerih bom tekla maraton ter izberem celotno tekaško opremo
Odločim se za okvirno taktiko teka na testni tekmi, ki naj bi jo uporabila tudi na maratonu
Tak scenarij sem izvedla tudi testni tekmi za maraton v Slovenskih Konjicah.
Prihod v Slovenske Konjice je naznanjal lep dan ter odlično organizacijo. Brez problema sva našla parkirišče ter prireditveni prostor. Stari del Slovenskih Konjic, spremenjen v startno – ciljni prostor, me je naravnost navdušil.
Prevzem startnih številk zgledno urejen, vse je teklo kot namazano. Poleg startne številke in čipa je predvsem mojega navijača razveselila slastna salama, hlebček domačega kruha ter žlahtna vinska kapljica.
V vrečki najdem celo gel za masažo mišic.« To bom pa gotovo potrebovala po tekmi«, pomislim.
Predno se odpravim na start skočiva še na kavico in obvezno na WC. Tam srečam razpoložene sotekačice, malce pokramljamo od odličnem vzdušju v Slovenskih Konjicah. Pade še anekdota o pričetku tekme kar direktno iz stranišča čez start na cilj. Trema pač naredi svoje. Potem, ko počasi »odkapljamo« ena za drugo ven, si zaželimo še veliko užitka na tekmi. Tekači smo si na tekmah tako konkurenti kot zavezniki.
Sledi nekaj razgibalnih vaj in potem počasi odtečem proti osrednjemu delu prireditve. Bliže kot sem, bolj me »stiska tekaška mrzlica« ko nenadoma zaslišim…
… ne morem verjeti lastnim ušesom! Kot bi bila na rock koncertu. Dva dobra komada, bilo jih je še več, zame dovolj! Ob obilici pretežno »postane muske«, ki se je sliši na podobnih prireditvah, sem neskončno hvaležna prirediteljem za vsak dober komad. Kapo dol.
To rabimo na maratonskih tekmah, dragi prireditelji! Tek in Rock´N´Roll gresta z roko v roki!
Foto: Mali konjiški maraton
Sledi razgibavanje in ogrevanje z rahlim tekom. Ob tem se razgledujem po startnem prostoru. Zadevo ocenim popolnoma napačno, zmotim se za ravno 180 stopinj. Deset minut do starta mi končno postane preveč sumljivo, da od 700 prijavljenih tekačev ni še nobenega na startu.
Povprašam redarja. Ta mi prijazno razloži, da ne startamo od »tule dol« ampak »kule gor«. V tistem zagledam startni boks: čisto poln, nabasan poskakujočih, smejočih, veselih, zaskrbljenih, nekaterih celo malce prestrašenih sotekmovalcev.
Uf! Prav hitro se »odsmukam« med navijači do ograje za boks, iščem prehod in ga končno najdem. Vem, da ne smem biti preveč zadaj, vsaj na sredino moram priti, da bom vsaj približno lahko pričela tek v svojem tempu. Na začetku so nas namreč prireditelji opozorili na ozek prehod na začetku trase.
»Nalimam« se še enemu zamudniku za hrbet in odsmukam za njim med poskakujočimi tekmovalci nekje do sredine boksa. Po obrazih okoli sebe presodim, da bi to lahko bilo to. In to je tudi to bilo.
Foto: Mali konjiški maraton
Še tri minute do starta!
Napetost narašča, spodbudne besede, poskakujemo. Bend nažiga v ritmu srčnega utripa.
Odštevamo in že tečemo!
Proga konjiškega polmaratona poteka v dveh krogih s tem, da se na četrtini celotne razdalje ali polovici drugega kroga naredi pentlja za manjkajoče metre. To mi je všeč, ker je lepo razvidno, kdo je pred tabo in kdo kmalu za tabo. Potem pa se grem svojo tekaško igrico, ki ji pravim: lovim – bežim! Mislim, da podrobnejša razlaga kako to gre, ni potrebna. Je pa včasih kar naporna.
Foto: Mali konjiški maraton
Začetek je bil res upočasnjen, ozko grlo namreč tolikšnega števila tekmovalcev ne more spustiti mimo tako, da bi vsak tekel v želenem tempu. Prvih dvesto metrov se potrpežljivo zadržujem, kolikor se pač lahko, kasneje začnem smukati mimo počasnejših tekačev. Na prvem kilometru preverim čas, nisem preveč izgubila. Sicer je pa tako, da je gneča na začetku tekme lahko celo dobrodošla, saj marsikomu prepreči prehiter začetek. To je vsekakor slabša opcija kot izguba nekaj tekaških sekund ob končnem rezultatu. Govorim seveda za rekreativne tekače.
Potem, ko se gneča porazgubi, normalno stečem in uživam v teku na testni tekmi. Tako zelo, da spregledam prvo postajo z vodo. Hitro se oštejem: «Pazi vendar, že drugi kiks danes!« Res je. Dan bo vroč in tudi sicer priporočam vsem, pijte vodo na vsaki postaji! Voda je najpomembnejša, ostali prigrizki in napitki na 21km dirki so manj pomembni. Voda pa je nujna!
Načeloma nisem pristaš uživanja raznih prehranskih in športnih dodatkov. Vendar na maratonski razdalji vzamem kakšen gel. Na tekmi vzamem enega na 10, 20 in 30 km ter preko njega popijem vodo. Več kot tri na 42 kilometrov mi ne odgovarja. Sem pa skoraj prepričana, da bi zelo podoben rezultat dosegla s koščkom banane ali čokolade. Vendar je vrečko gela veliko lažje prenašati s seboj v žepkih, saj se na ponudbo na tekaških stojnicah maratonci ne smemo zanašati. Glikogenske zaloge je pametno nadzorovati in jih maksimalno polniti oz. podaljševati trajanje zaloge glikogena.
Priporočam vam, da ne vzamete gela prvič na tekmi, saj vam je lahko slabo. Preizkusite ga že na kakšnem od treningov. Danes je ponudba gelov ogromna zato preverite na embalaži vsebino. Vseeno je bolje odteči tekmo brez vsega kot vnašati v svoje telo neznane in morda celo škodljive substance.
Sem na dobri poti, da opustim tudi gele ter pričnem tekati naokoli z bananami za pasom. Vedno bolj sem prepričana, da geli in ostali športni prigrizki ter pijače bolj kot tekačem koristijo kapitalistom. Čim večja razlika v ceni je nova vrednota sodobnega sveta. Žal tudi za ceno zdravja sočloveka. Kaj se dogaja s poštenjem? No, pa ne bom tukaj o volitvah.
Prvi krog tečemo polmaratonci in tekači na deset kilometrov skupaj. Ob približevanju cilja prvega kroga, tekmovalci na krajšo razdaljo prično stopnjevati hitrost. Naj vas – dolgoprogaše – to ne zavede. Vztrajajte v lastnem tempu kajti vas čaka še en isti krog.
Drugi krog je bil sicer speljan po popolnoma isti poti a vendar je bilo doživetje popolnoma drugačno.
Foto: Mali konjiški maraton
Če so se mi klanci prvotno zdeli blagi ali se mi je celo zdelo, da jih ni, so se mi v drugem delu postavili skorajda navpično ter pojavili tudi tam, kjer naj jih ne bi bilo. Čudež se je zgodil tudi s kilometrskimi razdaljami, ki so bile kar naenkrat daljše. Vsaj meni se je tako zdelo.
Spremenila se je tudi situacija ob progi, podobno kot na Ljubljanskem maratonu v drugem krogu. Navijači čudežno izginejo, poskrijejo se v hiše, na vrtove in na polja. Ostanejo le tisti najbolj zvesti in srčni.
In take srčne navijače bi včasih najraje kar objela.
Drugi konjiški krog je bil zame resnično veliko težji. Hitrost mi je grdo padla. Sem kljub vsemu pričela prehitro?
Še sreča, da mi je občasno najzvestejši navijač izza kakšnega ovinka zakričal: »Dajmo, Mojca!« Potem je šlo lažje. In potem: »Pazi desno roko!« Kadar zaslišim to, vem, da sem res že »načeta«. To je tekaški izraz za stanje, ko ti počno pojemati moči. Meni so. Sonce je neusmiljeno žgalo, veter je nesramno pihal v prsa in klanec pod nogami nikakor ni hotel izginiti. Kilometer pa se je vlekel in vlekel v neskončnost.
Ampak, ker prijetne stvari vedno hitro minejo, morajo miniti tudi manj prijetne. In tako je tudi bilo.
Pritekla sem na svoj nekje 15 kilometer, ko sem celo ugotovila, da sem tu nekoč že tekla. Vse je bilo tako znano. Pred leti sem res pod Zreškimi termami tekla svoj dolgi tek in delala šest kilometrske kroge v hudem nalivu, ki ni in ni pojenjal. Na cesti ni bilo nikogar, samo jaz ter kakšen avtomobil. Občasno smo se srečali z ekipo nogometašev, katere je trener neusmiljeno gonil v klanec. Pa so tudi oni kmalu omagali.
Foto: Mali konjiški maraton
Naslednji kilometri so bili lažji, moč se mi je nekako povrnila in do cilja sem lahko tekla v dobrem tempu. Občasni klici in spodbude redkih navijačev so to še spodbudili.
Kmalu sem zaslišala vse močnejše zvoke in ciljnega prostora in noge so letele kar same. Še malo. Pred ciljem s strahom preverim še čas nad ciljem in se kar malce oddahnem in pospešim.
Foto: Mali konjiški maraton
Zadovoljna. Spodim glas, lahko bi pa…še malo hitreje…. Zakaj nisi raje… Polmaraton sem pretekla v neto času 1:42:40, absolutno sem bila 7. in 2. v svoji kategoriji… Utihni!!! Dobro je bilo. Slovenske Konjice – hvala!
Tako. Testna tekma je za mano.
Sedaj pa po pameti do maratona. Čaka me še podrobna analiza stanja in postavitev tekaške taktike. In ne smem pozabiti paziti na telesno težo in na spodbujanje tekaške hitrosti. Z daljinci je pa do maratona nepreklicno konec.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Biti zdrav je največja vrednota. Starejši kot si, bolj se tega zavedaš. Človeško telo se z leti izrablja, peša. Če ga primerjamo z avtomobilom, starejši kot je, več težav imamo z njim. In prav tako je z našim telesom.
Veliko lahko storimo sami predvsem z zdravim načinom življenja. Z gibanjem, zdravim prehranjevanjem, učinkovitim obvladovanjem stresa.
Pa skočimo v tekaško telo. In ker vsako telo, tudi tekaško, držijo predvsem noge, se osredotočimo nanje. In ker teža celotnega telesa pritiska na tla preko podplatov, poglejmo torej podrobneje: tekaška stopala.
Pisala sem že o tegobah vsakega resnejšega tekača kot so žulji, otiščanci, izguba nohtov. To so sicer neprijetne zadeve vendar jih v relativno kratkem času lahko uspešno saniramo.
Danes pa bom pisala o tegobi, ki pesti veliko ljudi, ne le tekače. To je izkrivljen nožni palec, t.i. Hallux Valgus.
Pri ženskah se pojavi trikrat pogosteje kot pri moških. Večinoma razmeroma počasi napreduje.
Sama sem rahlo ukrivljenost palca opazila kmalu po dvajsetem letu svoje starosti. Pri štiridesetih pa je zadeva postajala moteča predvsem v estetskem smislu. Čez naslednjih deset let je zadeva postala boleča. Vse športne aktivnost pri katerih potrebuješ stabilnejše čevlje so postajale vedno bolj mučne. Pohodništvo, smuka, tek. Skušala sem si pomagati z masažo, opornicami, raznimi pripomočki, vajami. Vse le stran vržen denar.
In kakšno je torej življenje s to nadlogo?
Predvsem bolj boleče. Kvaliteta življenja se močno poslabša. Že navadna hoja lahko predstavlja problem. Hoditi normalno ni več mogoče, da o nakupu čevljev sploh ne govorim.
Zaradi bolečin estetika na vsem lepem sploh ni več pomembna. Črni nohti zaradi vsakoletnega maratona in prsti brez nohtov tudi ne. Človek bi dal vse, da bi le lahko nemoteno hodil in tekel.
Leta 2017 sem pretekla svoj zadnji maraton, katerega so spremljale hude bolečine v levi nogi zaradi ukrivljenega palca. V cilju sem se zavedala, da tako ne bo šlo več.
Odločila sem se za operacijo.
Na prvi sliki lahko vidite nogo pred operacijo in na drugi po operaciji v bolnišnici. Tretja slika prikazuje nogo tri mesece po operaciji.
Operacijo sem opravila v marcu 2019 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Iskala sem najkrajši možen termin. Odločila sem se za klasično operacijo, čeprav je okrevanje po njej daljše.
Operacija je sicer rutinska – vendar konkretna. Bolečine prav tako. Pogled na operirano nogo dolgo časa ni bil prijeten in prav tako je bila bolečina dolgo prisotna.
Po operaciji HV je hoja praktično mesec dni nemogoča, ker so bolečine prehude. V nekaterih bolnišnicah zdravnik predpiše fizioterapijo že ob odpustu iz bolnišnice in vam s tem okrevanje konkretno skrajša. Sama nisem imela te sreče.
Po slabih dveh mesecih sem si jo predpisala sama. Šele nato je šlo počasi na bolje. Tri mesece po operaciji sem poskusila s tekom vendar ni šlo. Stopalo se je preveč razbolelo, zateklo, ni imelo smisla. Pol leta po operaciji sem poskušala s krajšimi teki. Tekla sem krajše razdalje, predvsem po gozdu, kjer je podlaga mehkejša. Zamenjala sem tip obutve in sicer od minimalno na maksimalno podložene tekaške copate.
Dve leti po operaciji sem končno lahko pretekla polmaraton, ki je potekal ves čas po asfaltu. To mi je dalo upanje, da morda lahko spet odtečem še kakšen maraton.
Žal so se mi po operaciji poslabšale ostale skeletne težave (bolečine v križu, hrbtenici, kolkih in kolenih). Sledile so številne fizioterapije po posameznih sklopih in danes praktično vsak dan delam vaje za hrbtenico, ramenski obroč, kolke…
Ampak lahko tečem. Upam, da bom letos lahko napisala, da sem končno spet lahko pretekla cel maraton.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Svojo tekaško pripravljenost za maraton je smiselno preveriti na polmaratonu ter opraviti analizo testne tekme.
Svojo pripravljenost za maraton je vsako leto priporočljivo preveriti na organizirani tekmi – polmaratonu. Tak nastop je”testna tekma”. Poleg tega, da preveriš svojo pripravljenost in hitrost, nastop pokaže tudi ostale pomanjkljivosti. Pa naj bodo organizacijske ali pa tehnično tekaške narave. Zato je smiselno nastop na testni tekmi čimbolj natančno analizirati. Še vedno imamo namreč nekaj časa, da odstranimo ali vsaj omilimo morebitne pomanjkljivosti z določenimi aktivnostmi.
Kam na testno tekmo
Po letošnjem tekaškem planu je prišla testna tekma na vrsto teden dni prej kot lansko leto, ko sem tekla na Konjiškem maratonu ter leto pred tem v Domžalah in na Ptuju.
Glede na to, da je tekaških prireditev zadnja leta v Sloveniji ogromno, me dolgo časa to sploh ni skrbelo. Dokler ni prišel čas za organizacijo tekaškega vikenda in prijavo.
Brskanje po spletu ni rodilo sadov. Nič. Neverjetno. Tekaških tekem in prireditev sicer veliko, vendar prav nobenega polmaratona na moj datum.
Pomoč sem poiskala, kot že mnogokrat do sedaj, na Tekaški forum. Spletna stran, ki si zasluži prav posebno obravnavo, zato tokrat čisto na kratko: forum tekačev, ljubiteljev teka od popolnih začetnikov do vrhunskih športnikov. Tu izveš praktično vse!
In tokrat je bilo tudi tako. Polmaratona v Sloveniji sicer nismo odkrili, sem pa dobila na izbiro dva tekaška cukrčka: Udine in Varaždin.
O Varaždinski polmaratonu je bilo že veliko lepega napisanega na forumu. Lep, srčen maraton, vedno odlično organiziran pod taktirko glavnega organizatorja – tekaškega kluba Marathon95 Varaždin, katerega poznamo tudi na Tekaškem forumu, že dolga leta. Na Varaždinskem polmaratonu je teklo že lepo število forumašev, zato je bila izbira dokaj enostavna: Varaždinski polmaraton!
Varaždin
Varaždin je staro srednjeveško mesto, vsega ima okoli 50.000 prebivalcev. To je mesto baroka, glasbe in cvetja, včasih glavno mesto Hrvaške in znano po svoji čarobnosti, zato se na prizorišče odpraviva že dan prej. Imela bova več časa za ogled mesta in še naspala se bom lahko dovolj. Odpadla bo namreč dolga vožnja pred tekmo! Tako bo za vse več časa. Zajtrk in ostale priprave pred tekmo.
Testna tekma za maraton
Namestitev sva dobila preko Booking.com. Krasen penzijonček. Berem, da se dobro spi, sobe so prenovljene, fen in sploh vse kar potrebujem. Idealno.
Na meji s Hrvaško ugotoviva, da je bilo res pametno iti dan prej. Zaradi beguncev naju namreč pošljejo na drug prehod. Če bi se to dogajalo naslednji dan zjutraj bi bila spet panika.
Sledi sporočilo od Booking.com, da je prišlo do pomote in premestitve drugam. Bo že moralo biti v redu.
Noč pred tekmo
Ležim v postelji, poravnana na hrbtu brez vzglavnika , lepo pokrita in skušam zaspati.
In nato se začno prave predpriprave za testno tekmo v Varaždinu.
…. Taram, taram… bum…. bum…. bum… odmeva iz bližnje diskoteke.
Preveriva, če so okna dobro zaprta. Zaprta so, kolikor so lahko. Žal ne tesnijo dobro zato skoraj poskakujeva po postelji v ritmu … bum, bum, bum …bam, param, bam, bam…
Glavo vtaknem pod blazino in se trudim zaspati… ne gre.
Skušam odmisliti zvok. Moram spati. Ura bo zvonila ob pol sedmih, ker moram pred tekom dovolj zgodaj jesti, sicer lahko pustim zajtrk kje ob poti. Proti svoji volji.
Sedaj me moti žimnica. V sredini je luknja, vleče me na desno. Ležim diagonalno. Moj sotrpin se besno vrti po postelji kot vrtavka.
Ko mu že skoraj zavidam, da je zaspal, ga odnese v zrak, kjer se nekako umetelno obrne in pade nazaj v posteljo. Usedem se in ga gledam. Deluje kot da spi. Pravi akrobat.
Spijem vodo in skušam dalje spati.
Mislim, da je hrup prenehal okoli treh, ob štirih sem zadnjič pogledala na uro. Torej sem tedaj nekako zaspala ali bolje zadremala, ker sem v snu bila že na startu in iskala vhod pa čeprav sva šla stadion pogledati že podnevi.
Jutro pred tekmo
Ob pol sedmih zazvoni budilka. Samo spogledava se skozi napol priprte oči : »Še pol urice!«
Skušam se maksimalno spočiti v teh tridesetih minutah, ko se mi prikrade misel: “Zakaj sploh rinem na to tekmo?”
Včasih se mi je zdelo naravnost trapasto hoditi na tekme in teči v tropu kot kakšen črednik in za to še plačevati? Tako se mi že dolgo ne zdi več. Sicer na tekme ne hodim veliko, ampak kakšne tri ali štiri na leto pa le odtečem. Tako: za dušo in veselje ter kot test pripravljenosti. Ter seveda obvezno en maraton na leto, za nagrado, ker sem pridna, da tečem. Da ne neham. Sicer, iskreno, samo med nami – maraton že dolgo ni več samo nagrada. Nagrada se je spremenila v potrebo. Rabim maraton! Hočem maraton!
Ležim v postelji in s strahom čakam, kdaj bo treba vstati. Čisto sem se potuhnila, da ga ne zbudim, da še malo traja tole poležavanje… torej, zakaj sploh rinem danes tja dol na start? Tudi enaindvajset kilometrov ni tako malo … lahko bi odležala tule še kakšni dve urici, počasi pojedla zajtrk, popila kavico in se odpravila malce po mestu. Na lenobni potep!
Samomotivacija
In potem? Nekaj bi manjkalo. Kot sta včasih rekli hčerki: vrhunec dneva. Ja, dan brez teka je izgubljen dan. Sicer pa … ni variante, da ne bi šla na tekmo, pa čeprav celo noč ne bi spala čisto nič.
Ne želim si takšnih dnevov in bog ne daj – življenja. Že tako ali tako se kdaj zgodi. Ah, to ni zame! To naj počno drugi, če želijo.
Veliko boljša je moja izbira: tekma in potem sprehod po mestu! In nato prisluženo pivo po tekmi na slikovitem trgu pred mestno hišo! To je življenje! In tisti čudovit občutek, ki te prevzame, v cilju. Ko je za teboj testna tekma in si še korak bliže maratonu: cilju tekaške sezone.
Čudovit je občutek zmage nad samim seboj!
Sem že v kopalnici. Na zajtrku. V opremi. Zunaj !
Pot na start
Ne boste verjeli: spet skoraj tečeva, tokrat na Stadion Sloboda, da dvignem startno številko. Z grozo ugotovim, da je vedno isto! Vedno zadno minuto! Kot v Amsterdamu. Le da je Varaždin manjši pa tudi točno poznava pot na stadion.
Dvignem številko. V vrečki me preseneti praktična tekaška majica, voda in… velikanski sendvič!
Na stadionu je živahno. Tečejo tudi otroci na 400 in 800 metrov zato jih hitiva gledati in spodbujati. Ugotavljava, da so deklice hitrejše in vztrajnejše od dečkov. Ena izmed njih vodi skoraj celi krog a se preceni. Na koncu je tretja!
»Tudi jaz ne smem začeti prehitro«, pomislim.
Start Varaždinskega polmaratona je pred stadionom, kar hvala bogu izvem pravočasno potem, ko se nama je vseeno zdelo čudno, da tako dolgo ni nikjer odraslih tekačev.
Vzdušje je prijetno, ogrevamo se ob dobri glasbi in pogledujemo na uro.
Tekma – Varaždinski polmaraton
Start ob 10.00 – pok pištole.
Tokrat nimamo čipov, samo štoparico. Torej bomo uvrščeni po bruto času. Skušam se postaviti bolj spredaj, da ne izgubim preveč časa zaradi gneče a se kmalu začnem pomikati ritensko nazaj. Sotekači ali bolje konkurenca deluje prav nevarno.
Pred menoj je sloka maratonka – pravi klon Paule Redcliffe.
»Kaj se rineš naprej« se oštejem. »Nazaj se spravi, te bodo še pomendrali!«
No, ko stečemo, kar gre. Nihče me ne pomendra.
Tempo
Idealen tempo je tisti v katerem lahko pretečeš celotno tekmo kar najbolj ekonomično in hitro. Pravzaprav ravno prav hitro, glede na svojo pripravljenost. Največkrat tekači naredimo to napako, da pričnemo prehitro. In čeprav so morda prvi kilometri hitrejši od planiranih je končen izračun slabši kot bi bil, če bi tekli enakomerno ali bolje, v ravno pravem tempu.
Prvi kilometer odtečem z lahkoto.
Na začetku tekme je tekač spočit, deluje tudi adrenalin, zato lahko hitro izgubiš realen občutek hitrosti in moči, ki jo vložiš v hitrost teka. Realen rezultat mojega občutka teka v prvem kilometru – lahkotnost – je bil v resnici samo prehiter tek glede na mojo pripravljenost in ostale dejavnike, ki vplivajo na sam končni rezultat teka na 21 kilometrov. Enostavno povedano: pretiravanje!
Pretiravam še naslednjih nekaj kilometrov misleč, da sem dovolj pripravljena. Da zmorem ter da sem v tem tempu sposobna preteči celotno testno tekmo.
Pa sem se grdo uštela. Pogrnila na polno pri tekaški taktiki.
Dodatno me je spodbudil še moj nekdanji sotekač, češ, da ne morem biti vsako leto hitrejša.
Želim dokazati, da ni tako. Lahko sem boljša! Zakaj ne bi za svoj šestdeseti rojstni dan, na primer, odtekla svoj najhitrejši maraton?! Ja, kaj? Zakaj pa ne?
»Nisi dovolj dobro pripravljena!«
To me jezi. Pa kdo sploh lahko ve, razen mene, kako dobro sem pripravljena in kako se počutim. Nihče! Samo JAZ!
Tako se podim prvih pet kilometrov iz mesta ven. Nato se zadeva nekako stabilizira, tečem malo pod pet minut na kilometer mimo polj in travnikov.
Da dosežem raven pod pet minut na kilometer, me vsako leto stane kar nekaj truda. Na Varaždinskem polmaratonu sem imela ves čas varljiv občutek: če se ne vidi petice (tečem pod pet) sem dobra, sem dovolj hitra.
In tako sem tekla prepričana, da bom v cilj pritekla v planiranem okviru.
Bežno pomislim, da bi bilo pametno preveriti čas na deset kilometrov in petnajst, a se mi enostavno ni dalo. Med tekom zelo nerada predolgo pogledujem na uro in še manj iščem podatke po njej. Pravzaprav je to izguba dragocenih sekund.
Sicer pa imam dober občutek. »Gotovo sem imela na desetem kilometru manj kot petdeset minut«.
To je bilo sicer res. A žal sem izračunala polovični čas napačno! V resnici bi morala imeti na desetem kilometru okoli petinštirideset minut!
Moje zadovoljstvo doseže vrhunec, ko zaslišim tam nekje okoli sedemnajstega kilometra sotekmovalca, kako sprašuje kolegico:
«Kakšen tempo je tole? Za koliko?!«
»Tamo nekje četrdestri«, sledi odgovor.
»Uau«, sem vesela in se sploh ne sekiram, ko mimo mene stečeta dve tekačici. Kar naj gresta, glavno, da jaz pridem v cilj tam okoli 1:42:00. Brez veze! Ne bom se podila kot zmešana, lepo, pokončno bom odtekla v krog stadiona. Čas bo soliden, če nadaljujem v tem tempu. To bo celo bolje kot sem načrtovala!
Trasa polmaratona
Varaždinski polmaraton v marsičem spominja na moj veliki lanskoletni maraton v Amsterdamu. Tehnično in doživljajsko.
Start in cilj na stadionu, prihod na start v zadnji minuti.
Potek trase deloma po mestu in nato pentlja ven, na podeželje ter nazaj. V Varaždinu po drugi strani ceste, v Amsterdamu po drugi strani reke. In še nekaj imata skupnega. NADVOZ!
Oba maratona sta zelo ravninska. In oba imata en nadvoz. Varaždinski čez avtocesto. Veselo ga pretečem v obe smeri. Tja in nazaj. Teka, teka… brez problema. Nazaj grede se zalotim, da si hočem nadeti »trpečo masko« v tistem trenutku, ko se spomnim nadvoza v Amsterdamu. Hitro se je znebim in se na silo potegnem usta v nasmeh. Deluje. Na osemnajstem kilometru testne tekme za maraton pač ni trpljenja! Ga ne sme biti!
Osemintrideseti kilometer maratona je povsem druga zgodba. Vzporedno vesolje, če hočete. Še posebej, če je sredi dolgega nadvoza nad reko vodna postaja ravno na najbolj strmem delu klanca. Deluje kot navpično postavljen zid. Dobesedno.
Ni prijetno ponovno steči v tisti »klanec«. Ker če želiš do vode na okrepčevalnici, se moraš bolj ali manj ustaviti, da sploh prideš do mize. Zaradi gneče namreč– maratonci visijo skoraj v grozdih okoli okrepčevalnic, veliko jih hodi ali celo stoji in se razteguje ob trasi. Ta okrepčevalnica je bila res nekaj posebnega. Kot šank v vaški gostilni!
Ko sem torej izvajala »hodotek« v tisti “nadvozni” hrib, sem upravičeno imela na obrazu ne ravno srečen in navdihujoč izraz. Pa ne bom napisala, da sem trpela. Le grizla sem maratonske muke.
Tega problema na varaždinskem polmaratonu ni. Tekačev je veliko manj, vodo lahko nemoteno vzameš ali pa ti jo prostovoljci podajo in jo piješ med tekom. Ker so plastični kozarčki dokaj prožni je pitje enostavno.
Vodo pijte na vsaki okrepčevalnici. Potrebujete jo. Poživlja in daje novo energijo.
V Varaždinu res ni bilo pretirane gneče. V samem mestnem jedru praktično ni bilo čutiti, da se le nekaj minut stran odvija maraton. Nekaj navijačev je bilo okoli stadiona, po mestu ob trasi teka ter ob okrepčevalnicah. To veselje, odkritje ali bolje razodetje, kaj takšna tekaška prireditev lahko vse dobrega prinese mestu, Varaždince še čaka.
Stadion Sloboda
Na vhodu na stadion Slobode zaslišim mojega najdražjega navijača: »Dejmo, Mojca!« Kot bi dobila brco v rit me odnese naprej, mimo njega in že tečem po stadionu.
Strašno mi je všeč občutek stika superg s stadionsko podlago, noge se lažje in hitreje premikajo. Prehitim še eno žensko in tečem naprej. Sotekača ob meni nekdo spodbuja in ta me prehiti. To me jezi in v tistim spet zaslišim od nekod mojega: »Prilimaj se mu za rit!« in se mu res najprej prilimam ter nato odlimam, ga prehitim in nato še enega.
Šprintam v cilj v pričakovanju odličnega časa!
Napovedovalec celo napove moje ime in med tekom si sramežljivo mislim: »Joj, pa ne, no!« in že sem pod slavolokom.
Ure še ne vidim. Skoraj takoj se spomnim, da moram ugasniti štoparico, ker nimamo čipov, da bi lahko kasneje videla svoj neto čas.
Nato zmagovalno pogledam na svojo uro: “Kaj?”
Pa še enkrat: “Kva?”
Ne morem verjeti: “Kuga?”
” Pa kva je zdej to?”
Če je bilo na 20. Kilometru 1:34 kako je lahko sedaj 1:45:22?
Pomislim, da se mi je pokvarila ura. Tudi kalorije mi narobe sešteva… ampak čas? Halo! In sedaj vidim tudi na slavoloku svoj bruto čas – 1:45:23. In nato na rezultatih!
Kasneje se domislim, da sem očitno pogovor na trasi narobe razumela. Tekačica ni rekla: 1: 34 ampak 1:43! »Trisčetri al četritris«… nekaj takega.
Peklenski načrt
Za maraton si bom pet kilometrske čase vsekakor napisala s črnim alkoholnim flomastrom na roko! Ker to je pa že preveč. In sploh me skrbi! Kakšen čas sploh lahko pričakujem na maratonu? Pod štiri ure bo že, ampak kaj boljšega si skoraj ne upam pričakovati.
V naslednjih tednih me sicer čaka še nekaj treningov moči in hitrosti. Če jih bom po pameti in pravilno ter redno izvajala, lahko svojo hitrost sicer še malček izboljšam.
In na koncu – a ne nazadnje: prehrana! Jesti moram pravo hrano ob pravem času.
Torej:
matematika
trening
prehrana
To je moj “peklenski načrt” , ki mi lahko pomaga do čim boljšega nastopa na maratonu. Ampak čudežev se pač ne da več narediti.
Ali pa?
Sicer je pa maraton že itak sam po sebi en velik čudež! Če ga le pretečeš!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Opomba: članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si dne 25. septembra 2015.
Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?
Sindrom “Kaj vse bi še lahko postorila”
Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki mlajši in bi želela biti ves čas ob njiju. Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tistem nezlikanem kupu in celi gori moških srajc. Ali ima moj še kakšno za jutri? O neodnešenih smeteh, pozabila sem jih odnesti spotoma. Pa spet o mojih srčicah doma, ves čas sta nekako tekli z mano! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, kuhinjske omarice. Kopalnico je potrebno spet generalno počistiti. Spet bi kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama! Spet.
Sindrom “Kaj si bodo drugi mislili o meni”
Še posebno ženske imamo v sebi nekako prirojeno obsesijo, da zmoremo vse in še huje: da moramo narediti vse. In zato tisto pravo sebe prevečkrat postavljamo na zadnje mesto.
Ko danes pogledam nazaj so me resnično mučile same neumnosti. Od tega kaj bosta rekla tašča in tast, sosedje, morebitni znanci in prijatelji, ki bi lahko prišli na obisk in ugotovili, da nimam vse pospravljeno – ampak: ”Teči je pa lahko šla!”
Resnica pa je takšna, da to ne zanima prav veliko ljudi. Briga pa popolnoma nič! Če pa že – to ni moj problem! Naj govorijo karkoli že hočejo. To pove več o njih kot o meni.
Mama mi je večkrat rekla: “Kaj se sekiraš!? Saj imaš vedno pospravljeno. Če koga moti, naj pa stran pogleda!” No, tisto, da imam vedno pospravljeno sploh ni res. Gotovo pa je, da največkrat samo ti veš, da kaj ni na svojem mestu ali pa je malce več prahu kot običajno.
Tek je pravica
S tempom življenja, kot ga živimo danes ni čudno, da smo občasno preutrujeni od vsega. Od službe, gospodinjskih opravil, morebitnih dodatnih izobraževanj, raznih obveznosti in marsikdaj tudi od lastne nesigurnosti vase! Zavedati se moramo, da ima vsak pravico, da si vsaj pol ure na dan vzame čas samo zase. Da je na svetu tudi naš Jaz ter da nikakor ni v redu, da zaradi vseh teh obveznosti popolnoma pozabimo nase.
Se počutite kot bi bili na razpelu? Tista Slaba Vest na eni strani in na drugi Tvoja Vest, ko se zavedaš, da moraš narediti tudi nekaj zase in ostati zvest samemu sebi. Ne mučite se! Recite si: “Pol ure na dan je mojih, porabim jih lahko za karkoli!”
Jaz jih. Brez slabe vesti. Za tek. In zrak tam zunaj. Za občutek nekakšne svobode, vsaj za pol ure na dan. Ven! V superge!
Dan brez teka je izgubljen dan
Na tek se lahko odpravimo praktično kadarkoli, odvisno kakšne in kdaj imamo svoje vsakodnevne obveznosti.
Med tednom se sama najraje odpravim pred morebitnim kosilom oz. večerjo. Ko se vrnem iz teka sem po tuširanju kot prerojena. Imam več energije in tudi naredim neskončno več kot če ne bi tekla.
Na tisti dan, ko ne tečemo, ne naredimo popolnoma nič več. Utrujeni od službe obtičimo ob ždenju za mizo ob prebiranju časopisja in pregledovanju reklamnih letakov, ob pitju kavice, počivanju na kavču. Skratka – neproduktivno. In na koncu dneva vidimo, da smo naredili veliko manj, kot bi, če bi šli teči. Če že drugega ne: vsaj tekli bi! Naredili bi nekaj zase.
Tako kot otroci tudi odrasli delujemo po sistemu: “Več dela kot imaš – bolje ga razporediš in več narediš!” Če pa dela ni dovolj, se ti ne ljubi narediti niti tisto, kar je resnično potrebno opraviti.
Adijo slaba vest
Slabo vest imamo ljudje takrat, ko naše vrednote niso v skladu z našim ravnanjem in vrednotami oz. pričakovanji družbe. Takrat v sebi bijemo boj med svojo notranjostjo in tem, kako nas vidi zunanji svet. Včasih so te ljudje debelo in začudeno gledali, če si tekel. Danes ne več. Vse to se spreminja.
Spreminjamo se tudi mi sami, do neke meje. A kljub vsemu smo edino sami sebi eden in edini jaz. Zato je najbolj pomembno, da ostajamo zvesti sebi.
Tekači najdemo pot do sebe ravno preko teka. Zato sem s to vrsto slabe vesti že zdavnaj opravila. Čeprav jo še imam! In to takrat, ko že nekaj dni ne tečem.
Med to fazo, ki traja 8 tednov, bomo nadaljevali z vadbo visokega tempa opravljeno v zadnji fazi. Hkrati pa bomo podaljšali razdaljo, ki jo je potrebno vzdrževati ob enakem tempu. Ta način treninga nam bo pomagal povečati moč in vzdržljivost nog.
Tekli bomo vsaj trikrat do štirikrat na teden. Med posameznimi dnevi nimamo več kot dva dni počitka oz. nikoli ne tečemo dva dneva zapovrstjo. Ni pomembno kateri dan je to v tednu, dnevi se menjajo.
Ker smo že dovolj stari namreč potrebujemo več regeneracije med posameznimi treningi kot smo je potrebovali, ko smo bili mlajši.
Naše merilo ni hitrost ampak srčni utrip in tečemo v območjih od ena do pet. Tečemo pretežno v območjih od 2 do 4. V pomoč nam je razpredelnica:
Območja SU tekača 50+
Pa podrobneje poglejmo tekaški plan za maraton – gremo dlje:
Tekaški plan za maraton – gremo dlje
Imamo tri vrste treninga. Počasen tek v dolžini 5 km, srednje dolgi tek v dolžini 13,5 km, ki ga tečemo hitro oz. v območju 4 ter dolgi tek, ki ga tečemo nekoliko drugače kot do sedaj. Prvo, krajšo dolžino tečemo v zmernem tempu, v območju 3. Drugi, daljši del treninga pa skušamo teči hitro oz. pazimo, da tečemo v območju 4. Na ta način bomo natrenirali teči dlje hitreje ter istočasno ohraniti isti tempo. V praksi naj bi namreč bila naša hitrost ista kljub temu, da bo območje srčnega utripa na višjem oz. hitrejšem obratu.
Tekaški plan oz. trening za maraton je povsem okviren. Smiselno je, da se držite vsaj razdalj in ne izpuščate treningov. Poslušajte svoje telo in po potrebi intenziteto in razdaljo prilagodite. Ni vsak dan naš najboljši dan za tek.
Želim vam veliko tekaškega užitka in prav nobenih poškodb.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V nadaljevanju objavljam trening za dva tedna in sicer do naslednje prelomnice, ko se bo tekaški plan za maraton spet nekoliko spremenil.
Tekaški trening za maraton
Ta faza treninga predstavlja nekakšen odskok v trening, ko bomo tekli dlje. Zadnji dolgi tek bo znašal “le” 13,5 km.
Glede na letni čas pa nas pričakovano čakajo visoke temperature. Letos je bil junij rekordno vroč, visoke temperature nas bodo po vsej verjetnosti spremljale še nekaj tednov.
Kako trenirati?
Vsekakor je potrebno tekaški trening prilagoditi ter ga morda celo izpustiti. Brez skrbi, zaradi tega nam maraton še ne bo ušel.
Sama sem svoje tekaške dneve prilagodila. Dolgi tek tečem med vikendom (sobota ali nedelja) in sicer dovolj zgodaj. Če vam ni preveč stresno vstanite res zgodaj, tako da boste nazaj vsaj do 8. ure sicer bo zadnji del treninga naporen in ga tudi ne boste mogli kvalitetno opraviti.
Izberite tekaške poti, ki so senčne. Tecite v gozdu, naravi. Izogibajte se asfalta in betona.
Kaj pa če zjutraj ne morete teči?
Potem je edina opcija zvečer, ko se že malce ohladi. Ker je dan poleti tako dolg vam še vedno ne bo potrebno teči samo ponoči. S seboj pa seveda obvezno naglavno lučko.
Poskrbite, da boste dovolj hidrirani in imeli možnost piti tudi med tekom. Oblecite se v tekaška oblačila v katerih se ne boste pretirano potili. Nekatere “švic” majice so namreč pregosto tkane in kljub visoki ceni in priznani blagovni znamki ne bodo nudile ugodja ob teku. Strokovnjaki odsvetujejo bombaž, vendar mi jih vsaj meni ni potrebno poslušati in tega nasveta se v vročih in soparnih dneh ne držim.
K sreči se ne potim zelo (ne teče iz mene v potokih) zato si v takem vremenu oblečem staro, široko, tanko bombažno majico brez rokavov. Pred davnimi časi so se dobile na tekaških prireditvah in na moje veliko veselje jih imam še štiri. Prav v nobeni drugi majici se ne počutim tako udobno kot v tej oz. teh.
Tekaški plan za maraton – trening v vročini in MOJA NAJBOLJŠA TEKAŠKA MAJICA
Obvezno imam na glavi šilt. Sončna očala mi ne odgovarjajo, ker se pod njimi preveč potim.
Ostala oprema pa po ponudbi vaše tekaške omare. Kratke, tanke hlače. Nogavičke. Superge.
Pa še nekaj pomembnih dejstev!
Kot vidite naš trening bazira na različnih območjih srčnega utripa. Opazili boste, da bo vaš tek počasnejši glede na pulz kot običajno. To je normalno in tako mora biti. Po potrebi oz. počutju tecite še počasneje, na nižjem pulzu.
V obdobju vročinskih valov pozabite na intervale in stopnjevanja. Jih bomo delali kasneje.
Po sami vadbi se vedno previdno raztegnite. Mišice se bodo hitreje pozdravile. Sama pa ugotavljam tudi, da izmenično tuširanje nog z zelo mrzlo in vročo vodo zelo pomaga ublažiti krče. Ta nasvet sem dobila letos od 80-letne gospe potem, ko je v zglednem času prehodila 35 km ljubljanske žice.
Tekaški plan za maraton – trening v vročini
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Mogoče zato, ker je enostavno najprej bil tek.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Taryn Elliott on Pexels.com
Otroček ne shodi. Otroček steče. Prvi koraki so praktično tekaški. Tek nas torej spremlja čisto od najbolj rosnih let otroštva.
Če opazujemo otroke pri igri bomo kmalu opazili, da se premikajo s tekaškim korakom in ne hojo. Ves čas tekajo sem in tja. Skačejo, poskakuje, se lovijo, bežijo.
Pravzaprav okolje in vzgoja spremeni ta način gibanja.
»Bodi pri miru!«
» Ne skači!«
»Lepo mirno hodi ob meni.«
»Ne teci!!«
Vzgojna napaka? Verjamem, da do neke meje.
Če bi vsi tekali namesto hodili bi bilo gotovo manj bolezni, debelosti. Ljudje bi bili v veliko boljši fizični in psihični kondiciji. Ne nazadnje je tek naravnejša oblika človeškega premikanja kot hoja. In če človek ne bi s svojo »lenobo« ustavil telesnega razvoja človeka v dobrobit teka bi bili dandanes ljudje neskončno bolj zdravi. Maratonski časi pa še boljši.
Da, hoja je lenoba in človek je po naravi len. Fizično in mentalno. Zakaj sicer tečejo netekači le, kadar se jim mudi? Na avtobus! V službo! Na sestanek! Lahko bi ves čas zmerno tekali po opravkih.
Vedno bolj pogumno na tek
Bilo je nekoč … ne tako dolgo nazaj, ko se je le malokdo domislil, da bi šel kar tako na tek. Za sprostitev. Še tisti redki posamezniki, ki so to počeli, ki so se sploh upali teči, so bili večinoma na dnevnem redu vaških ali pa krajevnih klepetulj ter tarča posmeha lokalnih pijančkov v gostilnah. Ti prvi tekači so bili praktično heroji!
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Roy Reyna on Pexels.com
V tistih še ne tako davnih časih, praktično nisem poznala ljudi, ki bi se sploh ukvarjali s kakšnim športom, kaj šele s tekom. Razen seveda v zimskem času takratni nacionalni šport “smučarija”. To so bili namreč časi Bojana Križaja in Mateje Svet, časi, ko smo bili Slovenci še smučarski narod. Enotni. Pa naj mi ostali smučarski asi oprostijo. Ampak jaz pišem o teku zato bom odtipkala nazaj na tek.
V svoji mladosti se spominjam le enega starejšega tekača. Redno je tekel za Savo. S svojim psom. Seveda ga je večina imela za čudaka. Pa to ni bil kasnejši ustanovitelj ŠD Ježica. Da ne bo pomote!
»Lej ga! Spet teče! A nima nobenga dela?«
Tudi jaz sem se na tek odpravljala kot kakšen kriminalec. Najraje bi si dala kar vrečo čez glavo, da me ne bi videli in da bi imela mir. Do Save sem hodila in ko sem se prepričala, da ni nikjer nikogar, ki bi me spraševal in ogovarjal, sem stekla.
Kljub svoji opreznosti, sem bila prepogosto deležna zanimivih ugotovitev ter vprašanj bolj in manj radovednih sosedov:
»Zakaj pa tečeš?«
»Ta je mal zmešana!«
»Ja, kva t pa je, no? Ustau se mau, ua kšno rekla!«
»A se nimaš nič za učit?«
»Nimate doma nič za delat? K nam prit, če ti je dolgčas! Lahko ves vrt opleveš, ha ha! »
»Ja, kdo te pa pudi?!«
»Ja, punčka! To pa ni zdravo za srce, da se tako naprezaš«, je bil včasih tudi kakšen bolj prijazen nagovor.
Redki so bili tedaj ljudje, ki so bili sploh pripravljeni do konca poslušati, zakaj! Zakaj tečem. Slišati moj odgovor. Zato sem se kmalu navadila preslišati takšna vprašanja. Sem že kaj zamrmrala, češ: »Ja, ja…« in pomahala ter tekla naprej.
»Zakaj neki? Zakaj pa ti ne?« sem si mislila in bila kar zadovoljna, da je tako, kot je.
Mir za Savo….
Takrat je še bil, danes ni več. Danes je tam sprehajalna pot, betonsko teniško igrišče, stezice so izginile. Skrivne potke prav tako. Moje drevo in bunker so podrli! ”Ni mi všeč, gospod Jankovič!” Za “mojo Savo” se valijo horde sprehajalcev, tekačev in cela armada “zacahnanih” s startnimi številkami enkrat letno v sredini oktobra na sedaj že tradicionalnem Teku za Savo. Ja, včasih sem bila tam sama. Iskreno, pod črto zapisano ali na ušesa povedano: bilo je prelepo, da bi trajalo!
Zmeden tekst do amena. Se oproščam. Grem nazaj.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Ves čas tečem iz istega razloga. Ker rada in ker lahko. Kot večina tekačev. In da lahko tečem ne smem prenehati teči. Včasih sem se po teku lažje učila, danes lažje razmišljam, delam. Fizično ali umsko. Sem bolj zdrava. Tek je moje zdravilo! Ujeta sem vanj.
Ampak zakaj sem sploh hotela preteči maraton? Mislim, da predvsem zato, da preizkusim sebe, če zmorem. Mogoče tudi zato, ker so se mi maratonci vedno zdeli nekakšni nadljudje. TIsti pravi tekači. Čeprav je pravi tekač vsak, ki uživa v teku, ker ga osrečuje, izpopolnjuje, bogati.
Pravi tekač gre utrujen teči po službi, da se spočije. Pravi tekač odteče vsaj nekaj kilometrov, da se lažje loti hišnih, gospodinjskih opravil, pusti službene skrbi za seboj in se posveti družini. Pravi tekač si občasno plača startnino za kakšno tekaško tekmo. Maraton. In tako tekač postane maratonec. In potem teče, dokler lahko.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by RF._.studio on Pexels.com
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Dva tedna že delamo na hitrosti. Pred nami so štirje tedni treninga, ki nam bo pomagal hitrost obdržati tudi na dolgih razdaljah. In na istem utripu teči hitreje. Torej tudi dlje.
Tekaški plan za maraton
V razpredelnico sem namenoma vnesla število dni od 1 do 7 zato, da vam ga bo lažje prilagoditi vašim dnevom namenjenim za tek.
2. dan – jogging dan
Torej, če pogledamo razpredelnico imamo drugi dan počasen in kratek regeneracijski tek dolg skromnih 5 km. Če vam ni dovolj predlagam, da na koncu treninga dodate nekaj nizov pospeševanj.
Pospeševanja
Opravite nekaj nizov pospeševanj na razdalji od 150 – 200 mt potem, ko ste odtekli trening ter se je vaš pulz spustil na nižjo raven (cca 100). Izgleda tako, da pričnete počasi in postopoma pospešujete na način, da zadnje metre tečete na maksimalnem pulzu. Predno se ustavite veste, da hitreje ne gre.
Dan s kratkim treningom na nižjem pulzu je idealen dan za pospeševanja. Ogreti ste, moč za tek še imate. In nekaj sklopov pospeševanj (od 3-6) vas ne bo ubilo. Če pa ste močni in čutite, da lahko več, lahko seveda naredite tudi več ponovitev vendar se po treningu nikar ne pozabite raztegniti. Če bomo pridno in dosledno tekli, nas več ponovitev prav gotovo čaka.
4. dan – aerobni trening (9 km)
Po dnevu počitka nas čaka tek v manj udobni coni oz. območju. Pulz dvignemo na 75% našega maksimalnega srčnega utripa. Težje dihamo, težko govorimo. Med tekom pazimo, da tečemo enakomerno ter da nam pulz ne pade pod želeno vrednost. Vztrajajmo, to zmoremo. Splača se. Telo in predvsem srce navajamo na napor in ga krepimo. Po teku ne pozabimo na raztezne vaje. Naslednji dan imamo počitek.
6. dan – anaerobni trening in proizvodnja mlečne kisline (18 km)
Zadnja dva tedna je bil najdaljši trening dolg 13,5 km, v naslednjih štirih tednih pa znaša najdaljša razdalja18 km. Poleg najdaljše tedenske razdalje je to tudi trening v najvišji tekaški “prestavi”. Tečemo v coni 4 – to je 85% naše zmogljivosti. Težko dihamo, govoriti ne moremo. Predlagam ogrevanje ter postopno pospeševanje hitrosti do želenega pulza, sicer boste pregoreli. Preplavila vas bo mlečna kislina. Ja. Zakisali se boste.
8. dan – je bog ustvaril rock
Dajte si duška, navijte svojo najljubšo glasbo, pojdite ven in uživajte ta dan, ker je 8. dan hkrati 1. dan tekaškega tedna – torej: počitek.
V teh štirih tednih je namen treninga, da ohranjamo dolžino in se učvrščujemo za naslednji sklop, ki bo združil “dve muhi na en mah”; “dolgo razdaljo” in “hitrost”.
Zakaj? Ker v tem sklopu navajamo telo na višje obrate s pomočjo intenzivnejšega treninga. Izboljšujemo anaerogno vzdržljivost. Ob teku ne dobivamo več dovolj kisika, močno smo zadihani, telo proizvaja mlečno kislino (laktat). Najdaljši trening tečemo na laktatnem pragu, da navadimo telo boljšo oskrbo s kisikom za večji napor. Pridobivamo na mišični masi. Kar je za nas starejše še kako pomembno. Saj nam jo (mišično maso) leta vztrajno kradejo.
Med tekom ne moremo govoriti, tek je naporen. Delamo, garamo, ne klepetamo. Srce dela skoraj na polno in telo se navaja na hitrejši dotok kisika v telo. Ja, če naslednji dan ne bomo čisto nič čutili mišič oz. ne bomo imeli “muskelfibra” – potem je bil naš trening slab. To pomeni, da se moramo prihodnjič bolj potruditi in teci na še višjem pulzu.
Najbolj problematičen je dan, ko tečemo na 85% svojega maksimalnega srčnega utripa saj tako visokega utripa ne moremo pridobiti kar na začetku. Ravno včeraj sem se opazovala in na želeni napor prišla šele po treh kilometrih. Zakaj?
Nikakor se ni pametno zagnati na polno. Prehitro se bomo zadihali, prehitro bo naše telo preplavila mlečna kislina in se “zakisali”. Zato se moramo vedno najprej ogreti. S tekaškimi vajami in počasnim tekom. Na ta način bomo tudi že deloma dvignili naš srčni utrip in hitreje prišli na želeno območje treninga.
To je izredno pomembno tudi na tekmah. Gotovo ste že opazili ali pa celo sami izkusili, kako vas je prehiter začetek na koncu pokopal.
Kakšno pa je vaše počutje po dveh tednih tega treninga?
Meni je všeč, ker je trening kratkočasen. Ker vem, da trening ne bo trajal zelo zelo dolgo, nekako uspem zdržati tempo. Tempo kontroliram z opazovanjem srčnega utripa katerega vidim kot avtomobilski števec. Ne smem iti prepočasi in ne prehitro. Tako, kot je predvideno po tekaškem planu za maraton.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Wings for Life World Run, tek, kjer tekači skupaj z udeleženci na invalidskih vozičkih, tečemo za tiste, ki tega ne morejo
Ste že slišali za Wings For Life? Letos smo nekateri že tretjič stali na startu teka za življenje – Wings for Life World Run. Tek, ki v svoji dobrodelnosti združuje cel svet.
Ni pomembna dolžina, tečeš tako dolgo, kolikor lahko oz. tako dolgo, da te ujame loveči cilj v obliki zasledovalnega vozila. Ne tečeš sam, tečemo tekači iz celega sveta oz. letos iz 34 držav, istočasno. Slovenci ob 13.00, Avstralci ob 21.00, Japonci pa ob 4.00. Vsi z namenom – pomagati. In z zavestjo hvaležnosti, da lahko tečemo. Startnina je namreč v celoti namenjena fundaciji Wings for Life za raziskave poškodb hrbtenjače.
Start je v Ljubljani. Vendar ne pričakujte podobne scene kot konec oktobra za Ljubljanski maraton.
Ko prideš v center Ljubljane se vprašaš, kaj je narobe. Kaj pa, če start ni ob 13.00 uri ampak je bil že mogoče ob… 11.00 ali celo 10.00?
Nikjer nikogar. Tekačev, mislim.
Šele ko prideš v bližino veleblagovnice Name jih je nekaj opaziti.
»Oh, hvala bogu« glasno pokomentiram mojima spremljevalcema, navijačema. V tistem tudi že zaslišim glasove iz prireditvenega prostora teka Wings for Life.
Letos je zadeva malce drugačna. Start je sicer na Kongresnem trgu, garderobe pa na Trgu Republike – pred hramom norosti. Morda so garderobe ostanek iz Teka Trojk, kakorkoli, Ljubljana ima sedaj dovolj prostorne trge za tekaške prireditve. Izpred Maximarketa in parlamenta smo pomedli pločevino in jo pospravili v klet. Všečno!
Letos sem se dobro organizirala. Imam že na sebi startno številko tako, da mi je panika v zadnjih desetih minutah tik pred startom prihranjena.
3000 nas teče v Sloveniji! Še enkrat več kot prvič. Lepo! In 130.000 vseh skupaj po celem svetu. Ni čudno. Zabavna prireditev pa še dober namen. Občutki po tem teku so krasni. Vedno.
Organizacija odlična. V startne cone nas spuščajo glede na oznako na startni številki. Tisti, ki želimo dlje in hitreje, gremo spredaj. Katera razdalje je za koga »dlje« in katera hitrost »hitreje« je pa druga zgodba.
Odštevamo in že tečemo. Ob progi veliko navijačev, ki nas bodrijo. Opazujem ljudi, tiste ob progi in predvsem tiste pred seboj. Veliko nas je. Gneča precejšnja, paziti je potrebno.
Vroče je, tempo imam malce prehud. Ampak kar ne gre počasneje. Prvih pet kilometrov se trudim upočasniti, vendar mi zavestno to ne uspe. Pomaga mati narava. Ko mi na glavo žge sonce in ko vročina dobesedno posesa vso energijo iz telesa že na osmem kilometru. Ne samo meni.
Tam se še borim. Misleč, da bo šlo. A sonce neusmiljeno pripeka. Skušam se dovolj hidrirati vendar ne gre. Kasneje vem, da bi se morala na okrepčevalnicah dobesedno ustaviti in spiti vsaj po tri kozarčke vode.
Pridružim se Indijancem in molim za dež. Naj se že enkrat usuje, si mislim. In nisem edina. Pripeka in pripeka, žge iz asfalta gor in iz neba dol, mi smo pa kot v žar pečici na 240. Saj veste – tisto na koncu, da se še malo zapeče. Potem kožica lepše zahrusta.
Čutim ramena, obžaluje majico brez rokavov, občutek imam, da bom vsak čas dobila mehurje ter pričela cvrčati kot filana kura v pečici.
Gledam v daljavo, nad asfaltom vročina kar lebdi in puhti, gledam, kje sta – moja dva! Mogoče imata vodo! Zagledam ju, od sreče pozabim na vodo in odmaham mimo misleč, saj bo kmalu kakšen oblak. Napoved je že taka in v daljavi vidim oblake, rada bi bila čimprej pri njih.
Tam, kmalu po 10 kilometru pa dobesedno – crknem.
Ampak kljub temu – je fajn! Ker vem. Trpim kot Kristus ampak lahko tečem. Med nami in z nami so ljudje, zaradi katerih in za katere tečem na Wings for Life. Oni ne morejo. Srčno upam, da raziskave prinesejo uspeh. Čimprej.
Tečem – počasi, pa vendar. Tečem za vse, ki ne morejo. Za vse tiste, ki jim to ne dopušča zdravje. Tek je blagoslov in hvaležni smo lahko vsi mi, ki lahko migamo. Čisto preprosto prestavljamo eno nogo pred drugo in gremo naprej, potujemo mimo hiš, vasi, polj, travnikov, gozdov, tečemo tja ven proti hribom. Pod oblake – v dež.
Wings for life
Kaj, ko bi se ustavila in malce hodila? Občasno me je prešinila ta misel pa je bila tako zelo neumna. Saj sem vendar tekla le malce hitreje od hoje.
Opustila sem misel na Kamnik, do Kamnika bom šla s kolesom ali pa avtomobilom. Mogoče bom tja pretekla neko drugo leto, letos pač ne bo mogoče. V to me prepriča še dvojec s krili na katerih piše ciljna daljina tempo teka – 20 km.
Adijo mare! Še sreča, da sem šla na Istrski polmaraton, pomislim. Letos bom pa res bolj kratka. Pa kaj! Glavno, da gre.
Ampak tista krila Wings for Life – 20 km – so me dejansko potolkla. Kot strel spoznanja v glavo – nič ne bo s Kamnikom. Odločim se, da drugo leto sploh ne bom gledala okoli za temi t.i. zajci. V bistvu me spravljajo ob pamet. Vedno. Ali so prehitri ali pa prepočasni in vedno mi predstavljajo nek pritisk. Ah! Naj grejo po svoje, razmišljam, ko začutim kapljico dežja na roki.
To! Še! Ko bi se vsaj ulilo! Pa se noče. Vendar je bolje.
Domžale polne navijačev, zabavam se z njimi, delim petke otrokom in maham naokoli. To mi da nekakšno moč.
Malce lažje mi spet gre. Če bi hitreje tekla, bi bila tudi prej v dežju. To je tako osvežujoče! Blagor tistim tam naprej, ker jih že moči!
Zagledam lanskoletno prizorišče, kjer so me čakali moji. Gostilnica malo pred Šmarco. Napeto gledam, kje sta moja dva! Odločena, da se ustavim in pozdravim. Ter jima popijem karkoli že bosta imela pri sebi.
Zagledam ju, gospod in gospodična, kot bi bila v loži. Od daleč mi kričita in mahata jaz pa njima nazaj in oddirjam diagonalno direktno čez cesto, da ju pozdravim (beri: vse popijem).
»Je težko, bo šlo?« sprašujeta, jaz pa vidim v enem kozarcu še malo piva in ga takoj – dobesedno požrem.
»Še tole bom!« ko zagledam še malček Radlerja v drugem kozarcu, katerega tudi v hipu izpraznim. Za nameček dobim še bidon z vodo, s katero obe prejšnji tekočinci lepo zalijem. Mmmmm….
»Zdaj bo pa šlo«, še povem, medtem ko mi kričita: »Hitro še malo teci, zasledovalna vozila Wings for Life so že blizu« in že tečem in maham njima ter gospe na drugi strani ceste, ki se smeji, češ – pivo je bilo najboljše!
Končno mi gre spet dobro, kar smeji se mi – pa ne samo zaradi piva, energija se je vrnila, ozračje je hladno, kaplje pa vedno gostejše. Hvaležno pogledam v nebo in spet tečem s normalnim tempom. Končno me več ne prehitevajo vsi po vrsti, prehitim fanta, s katerim se zadnjih pet kilometrov izmenično prehitevava in kateri ves čas govori sam s seboj: »Dej, pejt no! Še mal! Pa kaj se greš!«
Zavpijem mu, naj zdrži, ker nas že lovijo. Kmalu se bomo ustavili.
Zanimivo je, ampak nikoli ti ni potrebno pogledati nazaj, da bi ugotovil, če so zasledovalna vozila že blizu. Čuti se v zraku. Elektrika! Kljub temu, da niso električna vozila.
Mimo mene gre prvi motor. “Ja, sedaj pa bo kmalu”, si rečem in tečem. Ne razumem sama sebe zakaj sedaj lahko tečem s tako lahkoto. Lahko bi tekla še dvajset kilometrov. Tako prijetno je!
Mimo mene gre drugi motor! Srce mi razbija, usta imam do ušes, skoraj na glas se smejim. Ne vem kako ostali, ampak mene to resnično zabava. Ta beg! Še malo!
Avto je za mano jaz pa se podim. Tekačici ob sebi zavpijem: »Dejva še mal´!« in vidim, da je tudi ona vsa nasmejana. Letiva! Avto prehiteva, jaz se pa še ne dam in kar tečem, ker se spomnim, da v bistvu ne vem kje je na avtomobilu naprava za čip. Mogoče je pa na zadnjem blatniku!
Mimo je prvo zasledovalno vozilo Wings for Life World Run in drugo in še naslednja! Mahamo eden drugemu!
Krasno se počutim! Dežuje vedno bolj! Tečem nazaj, proti mojima … in kar verjeti ne morem, da ne čutim več dežja pač pa – točo!
Kaj v takem primeru preostane tekaču? Šprint pod najbližjo streho!
Rezervirajte si prvo nedeljo v maju – v letu Takrat bo spet Wings For Life – zabaven tek, ko smo lahko ponovno malce otročji in tečemo za tiste, ki ne morejo.
Tekaški plan za maraton je praktično tekaški plan za polmaraton in bazični trening za kraljevsko razdaljo, 42.195 mt – maraton. Primeren za starejše tekače in vse tiste, ki maratona še niste pretekli oz. nimate časovno pogojenega limita.
Pred seboj imamo polnih 12 tednov. Če v tem trenutku še niste sposobni preteči 10-15 km je čas, da se zamislite. Maratona brez teka namreč ni. Še tako močna vizualizacija nam ga ne bo pomagala preteči.
Tečemo vsaj trikrat na teden s tem, da imamo en dolgi tek. Dolgi tek ni krajši od 10 km. Med vikendom, to je v soboto in/ali nedeljo vključim drugo rekreacijo. Največkrat je to pohodništvo, odlično je kolesarjenje. V prihodnjih člankih vam bom predstavila nekaj več idej za primerne pohode, nekaj malega jih najdete na povezavi.
Pomemben del treninga za maraton je počitek. Opažam, da potrebujem več regeneracije med teki zato le redko tečem dva dni zapored. To storim izjemoma predvsem takrat, ko mi ne uspe pohod ob koncu tedna. Vsem, ki le tečete priporočam, da tečete štirikrat na teden.
Do 1. maja bom tekla neobremenjeno in predvsem vezano na počutje s poudarkom na postopnem podaljševanju razdalje tako, da bom sposobna preteči pol maratona. Pridružite se mi.
Ker imamo dovolj časa, bomo podaljševali dolgi tek, ki naj bo vedno na isti dan v tednu (npr. nedelja ali ponedeljek), na 14 dni za cca 10 % +. Prehitro podaljševanje razdalje dolgega teka lahko vodi v poškodbe. Telo se mora na dalj trajajoč napor namreč postopoma navaditi. Tako bomo imeli tudi en lažji in en težji teden. Dan po dolgem teku naj bo obvezno počitek. Počivate lahko tudi dva dni, vsekakor pa ni dobro, da izvajamo intenzivnejšo vadbo. Naj se mišice in kite odpočijejo. Ne priporočam pa več kot dva ni brez teka oz. vadbe ali rekreacije!
Ostala dva teka v tednu sta krajša. Tecite po občutku. Starejši tekači, moramo še posebno dobro poslušati svoje telo, da po nepotrebnem ne prebudimo kakšne stare poškodbe ali pa si pridelamo novo.
In kakšne tekaške poti naj izbiramo? Za dolgi tek je priporočljivo, da je bolj ravninski ter tempo čim bolj enakomeren. Naučite se oceniti svojo pripravljenost tako, da boste sposobni razporediti moči čez celotni trening. Ostala dva teka lahko tečete tudi po bolj razgibanih tekaških poteh.
V teh 12. tednih bomo pretekli okoli 380 km in bili pripravljeni na polmaraton. Konec priprav se lahko udeležimo tudi kakšne tekaške prireditve. V tem obdobju se lahko udeležimo Istrskega maratona na pol-maratonski razdalji (9. teden vadbe). Pripravljeni bomo na Maraton treh src v maju, na katerem se lahko udeležimo polmaratona. Letos se imamo priložnost udeležiti v začetku junija tudi Malega kraškega maratona. Od vseh me slednji najbolj mika, saj je navadno konec marca. Je pa to od vseh naštetih težji, saj poteka po bolj razgibanem terenu od ostalih dveh. Sicer ima pa prav vsak od njih svoj čar.
Na spodnji povezavi lahko dostopate do Excelove datoteke mojega tekaškega plana (polmaraton oz. baza za maraton) in sicer v dveh variantah glede na dan dolgega teka (lahko si ga prilagodite glede na dneve teka oz. razdalje -/+10%):
12 tednov je obdobje v katerem se lahko marsikaj zgodi. Okužba, bolezen, neodložljivi opravki. Če zamudite trening, ne skušajte nadomestiti zamujenih dni. Če niste mogli teči cel teden prav tako ne skušajte povečevati razdalj na račun izgubljenih dni. Verjemite, manj škode na račun treninga imate z izgubljenimi dnevi kot na silo pridobljenimi kilometri, ki vas lahko vodijo v poškodbe. Postopnost je ključna.
Tekaški plan za maraton, baza, 12 tednov, dolgi tek NEDELJA, avtor: Mojca VeselTekaški plan za maraton, baza, 12 tednov: dolgi tek SOBOTA, avtor: Mojca Vesel
Trening si seveda lahko prilagodite. Naj pa bodo pretečene tedenske oz. mesečne razdalje čim večji približek razdaljam navedenim v tekaškem planu. Ne pozabite, da hitrost ni pomembna. To seveda ne pomeni, da lahko hodite. Tecite. Počasi. Po občutku.
Če boste imeli občutek, da je trening preveč intenziven, izpustite kakšen tekaški dan ali pa razdaljo skrajšajte. Časa imamo še dovolj.
Na koncu naj vas opozorim še na primerno prehranjevanje. Poskrbite, da boste v telo vnesli dovolj kvalitetnih kalorij. Jejte zdravo! Pijte dovolj vode! Poskrbite za dober spanec! Ne zlorabljajte tekaškega plana za maraton za namene hujšanja.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Najbolje sem tekla, ko sem tudi veliko kolesarila. Sedaj sem kolo zamenjala za pohodne čevlje, se pa spominjam tistega poletja, ki smo ga pričakali po dveh zelo kilavih. Deževnih, hladnih. Brez vročinskih valov.
Takrat sem si rekla: “Naj pripeka… žge… trideset stopinj, petintrideset… nažgi do petdeset, če hoče … meni paše! Jaz bi se končno rada pogrela,” upajoč, da bo trajalo vse tja do oktobra.
Tekač na kolesu vedno malo misli tudi na tek. Morda ob pogledu na okolico, kako lepo bi bilo tudi tam teči. Po tistih stezicah, gozdu, kjerkoli. Našla sem zapis, kako mi je končno neko nedeljo uspelo potešiti tekaško lakoto. Tekaško lakoto najbolje potešiš z dolgim tekom.
Tisto nedeljo sem torej šla, namesto ob sedmih šele ob osmih zjutraj vedoč, da sem ga že polomila. Davek prepoznega odhoda v posteljo. Zaspan in neprespan tekač je slab tekač!
Nedelje so bile navadno namenjene daljšim tekom. Tokrat je bilo dvajset kilometrov, vendar: teči sem morala čim bolj pravilno! Postavljanje stopal, delo rok, drža, pogled… cela znanost, cela filozofija! Kot nekakšen test, če sem kaj napredovala! Ko opazim, da tečem spet “po starem” se ustavim, poravnam držo in spet stečem. Baje naj bi se na tak način tudi teklo hitreje. Sami superlativi! In z vztrajnim ponavljanjem in odpravljanjem napak bi mi moralo uspeti.
Ustavila sem se natanko štirikrat. Enkrat zaradi rdeče luči na semaforju (postanek sem izkoristila za razteg), dvakrat zaradi pitja vode na vodnjaku in tretjič zato, ker sem opazila, da tečem spet kot “po svoje”. Torej – le enkrat zaradi pravega vzroka. Ni čudno.
Po več kot dvestopetdesetih kilometrih na kolesu v tem tednu sem bila naravnost … žejna teka. Samo teka, brez …. znanosti in filozofiranja. Cap cap… v supergah po asfaltu, makadamu… kjerkoli. Potrebujem “čisti tek”. Skoraj tako kot čisti zrak! Tistega, naravnega, sproščujočega. Da tečeš… nekam naprej, daleč.
Jutro je ob osmih relativno pozno za tek, a vendar je bila moja tekaška trasa … prazna. PST je še vedno osvobojena reke sprehajalcev, tekačev, kolesarjev. Koseški bajer skorajda deviški, race glisirajo in naspidirano prehitevajo ena drugo v boju za morebiten prigrizek vržen iz brega s strani do sedaj še redkega jutranjega sprehajalca.
Tekač na kolesu, Koseški bajer, foto: M. Vesel
Tečem v skoraj novih supergah. Lahkih, rumenih. Korak v njih je kot skok po trampolinu. Bolje se počutim kot v trdih kolesarskih čevljih.
Tečem in se zadovoljno smehljam, ko po pretečenih nekaj kilometrih že pijem vodo na pipici ob plaži Koseškega bajerja.
Pretekli teden sem bila zelo pridna glede rekreacije, čeprav sem pretekla le dva kratka pet kilometrska teka v tempu »preudarnih želv«. In vaje.
Sem pa zato prekolesarila razgibanih dvestopetdeset kilometrov. Praktično sem diagonalno prekolesarila skoraj celo Slovenijo in to ne ravninsko, precej je bilo vzponov in seveda spustov. Hvala bogu… brez padcev. Pretežno primorsko-kraške regije. Lepo. Zabavno. Super sem se imela!
Ko tekač sede na kolo… postane tekač na kolesu.
Tekač na kolesu ali tekaško kolesarski tekač, ne komplicira. Uživa v pihljanju vetrca okoli ušes, hitrejšega spreminjanja pokrajine okoli sebe, počitku ob spustih. In svobodi! Zakaj?
Mediji so prepolni raznoraznih nasvetov o tekaški tehniki, drži, opremi, prehrani, treningih, organiziranih vadbah… Pa veste kaj ! V redu, marsikaj drži. Verjamem. Da. Res je. Bo že držalo. Drži pa kot pribito, da je v vsem tem pompu in rompu ogromno pretiravanja. In namen ni vedno najbolj pošten!
“Ko sedim na trdem sedežu s čelado na glavi in v neudobnih kolesarskih čevljih na nogah pomislim: »Klinc pa tekaška tehnika!«
Tekač na kolesu, ob Soči, foto: M. Vesel
In ko se trmasto zaganjam v strmi klanec in ko mi v možganih skorajda utripa moja na maratonih pridobljena mantra: »Brez popuščanja!« skorajda istočasno pomislim: » Klinc te gleda Tekaška Drža!« Na kolesu mi ne moreš nič. Sedim na riti in poganjam pedala. To je to. Sedim na riti in se spustim po klancu navzdol. Amen.
In ker sem “tekaški kolesar” se s kolesarsko tehniko ne ukvarjam. Le toliko, kot je nujno potrebno za udobno vožnjo s kolesom in kakšen zmeren napad na klanec.
In vrhunec? Pivo ob postanku. Najslajše je tisto na kakšnem gričku. Višji kot je hrib, bolj kot je strm klanec… slajše je pivo. Pa čeprav je čisto navadna unionska ali pa laška…. s……a. “Isto sranje – drugo pakovanje”, smo včasih rekli v Jugi.
Tekač na kolesu, rt Kamenjak, Foto: M. Vesel
Pa da ne bo pomote. Ne kolesarim zaradi piva na vrhu grička ali na koncu ture… všeč mi je to … kolesarsko gibanje. Počivajo kolena in nekatere ostale tekaške mišice. In moj tekaški del možganov. In potujem. Kilometri pa letijo tako hitro mimo!
Ugotavljam, da je pretirana preokupacija s tekaško tehniko, tekaško prehrano, tekaško držo, tekaško oremo, tekaškimi supergami, … tekaško…blabla…tekaško blablabla… tekaško bla bla bla bla blablablablabla … že prav nadležno! Že vsaka trač revija ima kakšen sestavek o teku.
»Pa dejte nehat! Dost mam! Puste me tečt! »
Tek in kolesarjenje je dejansko krasna kombinacija. To ne pišem, ker sem nekje prebrala, čeprav piše že vsepovsod. To lahko preberete skoraj v vsakem vsaj delno tekaško kolesarsko obarvanem glasilu. To sem preizkusila in doživela.
Kolo in tek: kot levi in desni korak! Super gresta skupaj pa vendar vsak po svoje! In rezultat je lahko eno odlično počutje. Zdravje. Užitek.
Tekaško kolesarska kombinacija s poudarkom na teku, mi je prinesla najboljši maratonski čas: 3:26:31. Kar zgodilo se je.
Kaj pa na kolesarski dirki? To pa ne vem. Me še ni bilo zraven…. vam bo povedal kakšen kolesar v tekaških supergah. Verjamem pa, da je raznovrstna športna aktivnost gotovo dobra.
Doprinos kolesarjenja k maratonskemu teku
A za na koncu naj še nekaj dodam. Ugotovila sem , da je kolesarjenje lahko odlično nadomestilo za trening vzdržljivosti. Zapeljite se do morja, obkrožite Polhograjske Dolomite, prekolesarite Prekmurje, zapeljite se iz Ljubljane čez Vršič in drugič preko Mosta na Soči do Bovca… in brez škode lahko izpustite kakšen dolgi tek.
Tekač na kolesu, foto: M. Vesel
Ko pa boste s kolesi zagrizli v hrib, bo to odličen trening za moč. Vzpon na naše številne prelaze, vrhovi… Ko boste naslednjič tekli svojo priljubljeno tekaško traso, morebitnih klančkov sploh ne boste zaznali ali pa se vam bodo vsaj zazdeli veliko nižji. Kar leteli boste preko njih.
In teka se ne boste nikoli naveličali …
In tudi tekaške poškodbe boste minimalizirali …
“Vroče je in kmalu bo za menoj dvajseti kilometer. V supergah. Pretekla sem jih popolnoma brez problemov, z enim “pedagoškim” postankom. Tistih nekaj klancev praktično nisem občutila. Vidim pa, da nimam prave hitrosti. Ne letim. Ne drvim. Noge kar ne morejo hitreje, obračajo se prepočasi, kot bi bile na nek način zarjavele. Kot bi zakrknila.”
Nekaj manjka. In vem. Mislim, da vem, kaj je to.
Ko tekač zamenja tekaške kilometre s kolesarskimi izgublja hitrost. S kolesarjenjem vzdržuje vztrajnost, sposobnost teči dolgo časa, enakomerno. Kolesarjenje po hribovitem terenu pripomore tudi k boljšemu teku v hrib, grizenju v klanec. Ne pripomore pa k hitrosti. Ni hitrega teka… brez teka. Z menoj je že tako.
Zato je smiselno, da obdobje, ko tekač kolesari, oplemeniti s tekaškimi treningi baziranimi na tehniki hitrosti.
Intervali. Različnih dolžin. Ter tempo teki. Igre hitrosti. Stopnjevanja. Šprinti.
Tako sem včasih trenirala, lastnim izkušnjam najbolj verjamem. Čeprav je včasih problem ali morda celo prava umetnost prepoznati lastne izkušnje in jih tudi s pridom uporabiti.
No, kot sem že na začetku zapisala, je ta čas za menoj. Sedaj hodim in tečem. In tečem, hodim, hodim, hodim in tečem. Sedaj sem bolj “tekač v pohodnih čevljih”. Všeč mi je. A o tem kaj več prihodnjič.
Vzletišče Vogar, foto: M. Vesel
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Veselim se letošnjega leta. Ponovno želim preteči maraton. V želji, da se pripravim čim bolje ter predvsem na najbolj primeren način, sem pričela iskati informacije. Saj veste, znanja ni nikoli dovolj.
Našla sem zanimiv članek na spletni strani “wikiHow” katerega soavtor je Tyler Couville, ambasador blagovne znamke Salomon Running ter zmagovalec Kristalnega gorskega maratona 2018. Tekel je na ultra in gorskih tekih po ZDA in Nepalu. Je profesionalni tekač. Sicer pa imamo v Sloveniji že med rekreativci veliko “Tyler Couville”-jev. Vsaj zdi se mi tako.
Odločila sem se, da vseeno preverim njegove napotke ter jih skušam spojiti z mojimi izkušnjami. Mogoče izvem kaj novega.
Gremo skupaj?
Dejstvo je, da je maraton velika zadeva in se je ni mogoče lotiti z levo roko. Sicer vsi vemo, da pri maratonu najbolj trpijo noge pa čeprav tečemo z glavo. Vsaj morali bi. Priprava je dolgoročen proces ne glede na to kakšen tekač ste. Začetnik ali pa profesionalec. Couville priporoča 3 – 6 mesečno delo na vzdržljivosti ali dlje, če še niste v dobri tekaški formi. Ne vem, kaj je po Couvillovo dobra tekaška forma.
Sama sem se maratona lotila potem, ko sem prvo leto konstantnega in načrtnega celoletnega teka pretekla pol maratona in nato naslednje leto maraton. Seveda pa tek na organizirani tekaški dirki ni pogoj. Če ste večletni tekač, ki je sposoben zdržema teči vsaj uro in pol ter ste zdravi in brez poškodb si upam trditi, da se v treh mesecih lahko pripravite na maraton. Če pa tega niste sposobni je bolje, da si vzamete več časa.
Vendar vas prosim, ne postanite obsedeni s treningom. Uživajte v teku, v treningu. Ne popustite ob prvi prepreki. Bodite fokusirani, pozitivni in veseli.
Couville pravi: “Bodite ponosni nase, ker ste se odločili za tako težek izziv!” No, malce pretirava. Pred leti sem se odločila, da bom pretekla GORSKI MARATON 4 OBČIN – GM4O, da bom nekoč pretekla 100-tko, osvojila Kilimanjaro, pa samo zaradi tega še ne morem biti ponosna nase. Ponosna bi bila lahko, če bi zadevo realizirala.
Zagotavljam pa vam, da bomo še kako ponosni, ko bomo maraton resnično pretekli. Pa če bo to prvič ali pa stotič. Za začetek bodimo navdušeni in vztrajni.
Pred začetkom
Couville: začnite trenirati vsaj 16-24 tednov pred maratonom.
Se strinjam. Vzamem 24 tednov.
Odločila sem se, da pretečem maraton oktobra. Torej moram pričeti s treningom marca. Včasih sem se takoj, ko so bile prijave odprte tudi prijavila na tekmo, služilo mi je kot dodatna motivacija. Tega ne počnem več, ker si raje pustim več manevrskega prostora. Sploh v teh “covid” časih. Zadnji trenutek lahko namreč spremenite lokacijo ter si prihranite stres zaradi nepovrnjene plačane startnine, kot se je leta 2020 zgodilo tekačem na Istrskem maratonu.
Če boste trenirali z mano moramo imeti podobno izhodišče. Torej tečemo vsaj trikrat na teden, sposobni smo preteči zdržema vsaj 16 km. Tedenska razdalja naj bi bila med 20 do 40 kilometrov.
Če niste redni tekač ter dolgih razdalj (nad 10 km) še niste tekli priporočam, da se pred resnejšim delom treninga za maraton posvetujete z zdravnikom. Dolge razdalje so namreč za telo velik zalogaj in se mora na napore postopoma prilagoditi.
Prihodnjič bom objavila svoj tekaški program. Primeren bo za starejše tekače (nad 50 let) in bo dopuščal tudi kakšno drugo aktivnost (planinarjenje). Predvsem pa to ne bo izčrpavajoč trening. Temeljil bo predvsem na mojem lanskoletnem treningu za polmaraton, ki je bil točno to, kar hočem od teka.
Me prav zanima, koliko stičnih točk bom sploh našla pri Couvilleu.
Se beremo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poznojesenski in zimski dnevi so tako nesramno krajši, da bi včasih človek najraje še tiste urice, ki so na voljo za kakšno dejavnost, kar prespal v postelji. Ali pa obsedel spodvitih kolen pred televizorjem ter ob grizljanju hrustljavih piškotov užival ob gledanju TV programa.
Bolj ali manj… slabega ali bolje: vedno istega. Ponavljajoči se filmi in sami bolj in manj »resničnostni« šovi. Tudi sama sem enega ravno “odgledala”, ker je bil pač športni in pozor: prvič v Sloveniji. Všeč mi je bil. Sem se jokala in jezila zraven. No, proti koncu vedno manj. Proti koncu sem navijala skoraj za vse.
Če bi obstajal Senior Exatlon bi se takoj prijavila! Tekmovalci bi seveda morali imeti vsak po vsaj dva “fellerja” kot npr: umetni kolk ali koleno, artritis, revmo ali kaj podobnega. Tako bi bili praktično na istem kot nastopajoči v 1. Exatlonu Slovenije po dveh mesecih poligoniziranja oz. tekmovanja.
Boljša opcija od TV je vsekakor dobra knjiga. Leže na kavču in poslušajoč ogenj v kaminu. Lepo na toplem.
Verjamem, da se take »nedejavnosti« človek hitro navadi. In verjemite: ni dobro. Nobeno pretiravanje ni dobro.
Po letošnjem maratonu sem vzela “počitek po maratonu” kot kategorijo treninga skorajda smrtno resno in ne boste verjeli: še vedno traja. Teku sem se odrekla za dober mesec dni čisto zavestno nato pa še malo po sili razmer. Sprva mi je bilo težko in nato je bilo vedno lažje. Nedejavnost me je pričela srkati vase, v tisto lenost, telesno in umsko zaprašenost.
To »grozno« obdobje sem uspela preživeti s pomočjo fizioterapije. Sanacija okostja. Hrbtenica je trenutno kar v redu, upam, da mi je uspelo sanirati tudi ramo. Tistim mlajšim moram povedati, da je vse res. Tisto veste, ko “ta stari” govorijo: “Boš že videla, ko boš stara, ko boš v mojih letih!” Ali pa: “Nič se ne paziš, boš že videla, ko boš starejša!”
Še huje pa je to, da enostavno ne veš, kdaj si postal star.
No, sedaj sem “ta stara” in spadam med “stare prdce” kot nas mlajša generacija včasih poimenuje. In veste kaj vam povem: že starejša generacija iz moje mladosti je imela prav! Res je! Če se mlad ne paziš, star kasiraš. Vsaka malenkost se pozna. Nezdravljen zvin gležnja, padec na ramo, na pol prebolela viroza. In potem obiskuješ zdravnike, fizioterapevte in iščeš pravo formulo, da boš spet isti. Pa ne boš.
Če ste starejši od pol stoletja verjemite ali bolje, da se kar sprijaznite, da ne boste nič več hitrejši in močnejši. Lahko pa ste pametnejši in modrejši. Saj poznate rek: “Mlad in neumen!” To še nekako gre. Star in neumen je pa precej huje. Še pregovora nimamo.
Je pa zato Hemingway lepo povedal, da imamo mladost zato, da delamo neumnosti, a starost, da te neumnosti obžalujemo.
Veliko ljudi ima v teh kratkih in mračnih dneh težavo z motivacijo. Praktično za kar koli. Ljudem se nekako ne ljubi. Že pogled čez polje in na ljubljansko PST pove vse. Množični tekači so praktično izginili. Samo še tisti najvztrajnejši so ostali.
Z mano vred. Vztrajali bomo – čez zimo – tja v pomlad. Kajti ta letni čas – je čudovit za tek, če verjamete ali ne. Problem je le v krajšem dnevu. A ker nam narava ravno preko zime sporoča, da je čas za počitek, je pravzaprav vse v redu.
Na tek se odpravimo preko vikenda ali pa med tednom opravimo krajši tek z obvezno zimsko nočno opremo. Saj veste: lučka, svetleča oblačila, odsevniki. Glavno je, da se razgibamo, nadihamo, prevetrimo glavo. V teh časih s tekom veliko lažje ohranimo razsodnost.
Motivacija, ja, potrebuješ jo, da se brcneš v rit! In skočiš v superge. Čeprav je zunaj mraz, morda sneži, piha … ampak verjemite: bolj kot je zoprno vreme… več truda kot boste vložili v tek… bolj boste uživali! Občutili naravo! Ne samo videli. Videli morda kakšno živalco več kot običajno. Oh! S kakšno srečo in zadovoljstvom je potem človek nagrajen, ko ima za seboj svoj uživaški tek.
Topel tuš! Čaj! In v takem stanju, prijetno utrujen, stuširan in v udobnih oblačilih ter mehkih toplih nogavičkah na nogah, je užitek sesti na kavč še toliko večji. Verjemite, kavč ne more nikamor! S tistimi lesenimi nogicami ne more hoditi sam. Počaka. Meni je sicer kavč v naši dnevni sobi najbolj všeč takrat, ko je prazen.
In kaj sploh je motivacija?
Iz Wikipedije, proste enciklopedije: “Motivacija je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji, željami, potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi. Npr. lakota je motivacija, ki v nas vzbudi željo po tem, da bi jedli.”
In naj torej v tem slogu nadaljujem:
Slabo počutje je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobrem počutju.
Bolezen je motivacija, ki v nas vzbudi željo po zdravju.
Depresija je motivacija, ki v nas vzbudi željo po sreči in dobri volji.
Debelost je motivacija, ki v nas vzbudi željo po vitkosti.
Tečnoba je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobri volji in radosti.
In tako naprej … Noro! Neskončno morje samih “motivacij”! Jupi! Kje potem sploh je problem?!
Motivacija je torej tista gonilna sila, da dosežemo svoj cilj! In večji kot je cilj, želja ali potreba – močnejša je motivacija. Pa vendar motivacija še ni dovolj, da bo cilj dosežen! Večina definicij je itak nepopolnih. Vedeti moramo, kdo ali kaj oziroma katera je tista pot, ki vodi do cilja. Potrebujemo »recept«, če hočete. In če izberemo napačnega, se lahko od svojega cilja samo še bolj oddaljimo.
Slabo počutje je mnogokrat pogojeno s pomanjkanjem gibanja, rekreacije, napačnega prehranjevanja, preveč ali premalo spanja in stresa.
Rešitev je gibanje.
Tek v naravi, kjer se boste nadihali zraka, začutili veter, dež in sneg na obrazu, občutili hlad, vročino. Predramili boste svoje telo in čutila in začutili, da živite.
Ne zamenjujte občutek mraza na obrazu, vode v supergah, utrujenosti in napora ob teku za slabo počutje! To je le znamenje, da ste živi. Živite! Aktivno! Na čisto svojem poligonu. Ne v knjigi, na televiziji, v tujih zgodbah! Tam – obuti v svoje superge, na svoji tekaški trasi, ravnokar ste preskočili blatno lužo … videli poljskega zajca… Zvečer boste zaspali kot angelček, prijetno utrujeni.
Bolezen je vse prevečkrat posledica slabega počutja. Pa ne zato , ker vas je zeblo med tekom! Nasprotno: blažji prehlad bo ob teku izzvenel! Zaradi teka ne boste nikoli zboleli! Mogoče si boste zvili gleženj, če boste nerodni! In ob pretiravanju dobili kakšno drugo tekaško poškodbo. Tecite pametno in bolezni se v loku izognite obuti v superge in oboroženi s kondicijo. Tecite tako dolgo, da boste pozabili na težave, skrbi. Z vsakim tekaškim korakom bo stresa manj, skrbi manj pomembne ter rešitev mogoče že za naslednjim ovinkom. Ne pozabite: tek krepi in ne krepa 😉 ! Pa še nekaj: če ne morete teči tako dolgo, da bi pozabili na težave in skrbi, se prisilite. Včasih pomaga MP3, da spodite glasove iz glave. Če ne pomaga nič – se je potrebno težave lotiti še kako drugače. Ob teku se boste zagotovo spomnili kako!
Poiščite svoje zdravilo v naravi, bodite aktivni, tecite. Tek vam bo resnično pomagal. Vztrajajte v teku in nagrajeni boste z večjo samozavestjo, tekaško radovednostjo in veseljem ter srečo. Izognite se depresiji s tekom! Verjamem, da se veliki večini oblik depresije s telesno aktivnostjo in predvsem z rednim tekom, v celoti izognete.
Tek je motivacija. Photo by Ketut Subiyanto on Pexels.com
Debelost je praktično novodobna bolezen. S sedečim načinom življenja in hitrim ter predvsem napačnim načinom prehranjevanja je v porastu tudi v Sloveniji. Tek vam bo pomagal tako pri shujšanju kot vzdrževanju idealne telesne teže. Če boste tek vzeli za svojega, težav s težo v svojem življenju gotovo ne boste imeli. Pa pustimo tiste tri ali štiri kilograme, ki hodijo ves čas narobe, na miru. Debelosti, ki bi ogrožala vaše zdravje, boste s tekom praktično ubežali.
Tečnobo sem pustila za na koncu. Pogojena je namreč različnim stvarem. Na nek poseben način je celo koristna. Zelo! Če ste že tekač. Ker brez teka postanete tečni. Tečnoba pa se zdravi in hrani s tekom. Pa saj poznate recept: motivacija je tek!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Če pa vas jezi moje pisanje, ga enostavno ne berite.
Pelješac kot izbira za aktivni dopust z vinogradi, vetrnimi elektrarnami. Ston, Žuljana, Trstenik … ter kristalno čisto morje.
Kam naj gre na dopust nekdo, ki bi rad malce lenaril, veliko plaval, tekel in kar nekaj kolesaril?
Včasih preveč načrtovanja in planiranja ni dobro. Sicer greste lahko na dopust že vsega siti, utrujeni in kar je najslabše: s pričakovanjem nečesa, česar ni.
Pustite se presenetiti. Da pa presenečenje ne bo preveliko, preverite kraj dopustovanja preprosto na spletu. Google earth – Street View. Preverite kraj, okolico, plažo…
Mogoče se odločite za …. Pelješac. Točneje…. Žuljana. Sicer pa imamo vedno vsi svoj izhod v sili: kar koli – tam okoli!
Ko izberete destinacijo je potrebno le še zmetati bolj in manj nepotrebno »navlako« v avto in …. gremo!
Vendar pozor! Nikar ne pozabite kolesa in superg. Morda pohodnih čevljev. Dokumentov in denarja oz. plačilnih kartic. Vse ostalo je pogrešljivo in nadomestljivo.
Nastanitev?
Če ste sami “veliki”, zdravi in odrasli: kje sploh je problem? Pojdite enkrat kar tako, na »blef«! Neobvezujoče. Na Pelješac!
Polotok v južni Dalmaciji. Iz Ljubljane je oddaljen dobrih 600 kilometrov, kar predstavlja okoli sedem ur in pol vožnje. Vendar – pozor! Otok je dolg 65 km in širok 6. Cesta na polotoku sicer ni slaba, vendar je precej hribovita in vijugasta med številnimi vinogradi zato je previdna vožnja priporočljiva.
Najvišja gora na Pelješcu sega v višino 961 mnm, Sveti Ilija. Med domačini imenovana Zmijsko brdo ali Monte Vipera. Verjemite, Pelješac je še kako poznan tudi plezalecem. Če želite osvojiti vrh se odpravite dovolj zgodaj.
Sv. Ilija
Kdaj na pot? Predlagam čim prej. In če želite dopust izkoristiti kar najbolje, je to seveda takoj po službi.
Zahvaljujoč se odličnim cestnim povezavam boste kot bi mignil na križišču, kjer se odcepite desno na Pelješac, smerkoz Ston.
Pogled na Ston
Prvo večje naselje na Pelješcu je Mali Ston in sledi mu Ston, imenovan tudi Ston Veli. Pravi mali Dubrovnik. Poznan je po solinah in čudovitih obalah za kopanje, predvsem Prapretna, preden so ga spremenili v trajektno luko.
Ston
Ston morate obiskati in preživeti tu vsaj en dan. Prehodite obzidje in se sprehodite po uličicah med kamnitimi stavbami. Ston so ustanovili Dubrovčani v 14. Stoletju. Mali in Veli Ston so povezali z obzidjem dolgim 7500 metrov z utrdbami, ki je služil obrambi, v obliki nepravilnega peterokotnika. Danes je zid obnovljen in je s 5500 metri najdaljši kamniti zid v Evropi.
Ston Veli
Ston je eden mojih najljubših krajev na zemlji. Pred leti kot skromna vasica z velikansko lipo na sredi trga, malo trgovinico pred cerkvijo in še manjšo gostilno, kjer so prodajali predvsem domače žganje. A od nekdaj ima Ston Veli nek poseben čar. Danes je idilični Ston pravo turistično mesto. Ogromno urejeno parkirišče, obnovljeno obzidje, zastave na stolpih, urejene zgradbe. Lipa je nekako izginila, cerkev je večja in obnovljena deloma zaradi obstreljevanja med vojno ter potresa izpred nekaj let. Ter mala množica kafičev, gostilnic, stojonic, trgovin, živilskim trgom s pestro kulinarično ponudbo. Vse vrvi.
Danes ima Ston še nekaj, kar v preteklosti ni imel. STON WALL MARATHON!Imam ga na svoji »wish listi«.
Slikovita vožnja čez Pelješac mimo Prapretna, nekoč enega najlepših avtocampov.
Prapretno, plaža
Včasih je bil že samo obisk stranišča prava mala avantura. Dolga vrsta pred enim in edinim samcatim straniščem. Neučakani čakajoči pa vseh vrst in narodnosti. Eni s toaletnim papirjem v roki drugi pa s steklenico vode. Če si predolgo odlašal z obiskom wc-ja si se lahko kar obrnil in odšel nazaj s še malce več prtljage. V hlačah, seveda.
Avtocamp Prapretno, Ston, Pelješac
Trstenik, slikovita ribiška vasica. Morda tu najdete nastanitev. Morda le za eno noč ali več. Ali morda v Orebiću. Orebić ni moja izbira. Žal. Morje ni prave barve, cesta je preblizu obale in plaže. Ga pa obožujejo “wind surferji”. Lahko imate srečo in vas čaka prijetno presenečenje. Čista soba, čista posteljnina… in zjutraj fige za zajtrk. Direktno iz drevesa.
Sončni zahod v enem od zalivov Žuljane
A naša izbira je Žuljana! Vas, manjše naselje ob slikovitem zalivu. Teren za tek, plavanje, kolesarjenje. Raj za mnoge potapljače. Ljubitelje narave in okusne zdrave hrane.
Žuljana
Tu je morje tako čudovite barve, peščena plaža s številnimi zalivčki, borovci, zelenje… tišina….pravljica. In odličen ambient za poletno branje.
Poletno branje
Z malo sreče in potrpljenja boste tudi v sezoni našli namestitev. Poklepetajte z domačini, sprehodite se med hišami. Verjemite, ponudbe se bodo na koncu kar vrstile.
Tudi teren za tek je odličen. Lahko tečete ob morju vse do slikovitega Trstenjaka. Lahko pa se odločite za tek v notranjost in v stari del naselja. Možnosti je praktično nešteto.
V nadaljevanju pa vam predstavljam še nekaj relacij za kolesarjenje:
Žuljana – Dubrava – Metohija-Ston-Žuljana
Dolžina: 52 km
Višinska razlika: 650 mt
Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob vinogradih in vetrnih elektrarnah ter številnih vinskih kleti
Predlog: oglejte si kakšno od hribovskih vasic, npr. Zabrdje
Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka, prijetna vožnja ob školjčiščih na vzhodni strani ter konkreten vzpon iz Brijeste proti Putnikovičem
Predlog: postanek v Brijesti, prijetno mestece, vendar obilo sreče pri iskanju gostincev. Vzemite s seboj dovolj VODE!
S kolesom po polotoku
Žuljana-Dubrava-Drače-Janjina-Trstenik-Žuljana
Dolžina: 24 km
Višinska razlika: 400 mt
Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka in ogled mesta Drače
Predlog: predlagam postanek v Drači na pijači ter v Janjini, kjer lahko kupite ribe za kosilo ali večerjo.
Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob zahodni obali Pelješca, strm dvig na vrh Dingača – zmagovalen razgled in vožnja preko tunela v naselje Potomlje ter ravninska vožnja po osrednjem delu Pelješca in spust proti Žuljani.
Predlog: predno zavijete v tunel lahko nadaljujete pot po asfaltni cesti in se spustite do morja in okopate. Ob vrnitvi predlagam postanek v naselju Potomlje na pijači, ker boste garantirano zelo žejni. Uživajte v senci in si privoščite kaj dobrega.
Kaj pa kulinarika?
Če spadate med ljubitelje rib – Žuljana je prava izbira. Med sedmo in osmo uro se sprehodite na obalo, kjer jih lahko kupite od lokalnih ribičev. Če boste zaspali oz. bo ponagajala burja in polna luna, pa zajahajte kolo ali vprežite jeklenega konjička in hop do Janjine, kjer je veeelikanska ribarnica. Sveže ribe zagotovljene!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je v okrnjeni obliki objavljen na straneh preberite.si, 16. 7. 2015.
Lansko leto je Tek ob žici t. i. tek trojk zaradi ukrepov zajezitve novega korona viruse klasične “trojke” odpadle. Vendar smo jih kljub temu lahko tekli: virtualno. V vsakem primeru je bilo potrebno odteči 29 kilometrov, če smo se odločili za “hard” varianto. Kilometri pa so dolgi povsod enako, ne glede na lokacijo.
Letos pa ponovo lahko tečemo na klasičnem teku trojk. Predlagam, da vizualizirate klasično progo. Tako tudi v nadaljevanju.
Čakajo nas torej še zadnje priprave. V zadnjem tednu pred tekmo ne moremo več nadoknaditi morda zamujenih ali preslabih treningov, vendar kljub temu lahko še veliko naredimo za uspešen nastop in predvsem čim boljše počutje med samo tekmo in po njej.
V zadnjem tednu je predvsem pomembno, da se spočijemo. Torek je nekje še zadnji dan, ko lahko malo konkretneje treniramo, vendar prav težkega treninga ne priporočam več. Tek, ki si ga boste v tednu pred tekom trojk še privoščili naj bo predvsem lahkoten, takšen, da se boste po njem počutili dobro in čutili tekaško vznesenost ter naslednji dan ne boste čutili posledic treninga.
Pazite na pravilno prehrano. Naj bo uravnotežena in ne pretežka. Predvsem zadnja dva dni pred tekmo ne uživajte premastne ali presladke hrane. Priporočam testenine, riž, zdrave ogljikove hidrate. Razen seveda, če spadate med izbrance kot je Dušan Mravlje. V tem primeru ni ovir. Mastna pečenka, dunajski zrezki, vinček, pirček.
Pazite na zadosten vnos tekočine, hidrirajte se preko celotnega dne. Osebno imam najraje navadno vodo, morda nesladkan čaj. Izognite se alkoholu. Mogoče si lahko privoščite kakšen pirček, po možnosti s svojo ekipo. Istočasno se boste pomenili še o zadnjih podrobnostih za nastop.
Prav tako si privoščite dovolj spanca preko celega tedna. Predvsem zadnji dan pred tekmo, torej v petek, pojdite kmalu v posteljo. Še predno se odpravite spat pa si pripravite vse potrebno za tek naslednjega dne. Najpomembnejše so startne številke za celotno ekipo, čip in superge. Vsa ostala navlaka je pogrešljiva.
Idealno je, če je vaša trojka čimbolj enotna in sicer tako, da je tekaška pripravljenost vseh članov približno enakovredna. Vedite pa, da ima vsaka trojka vedno nekoga, ki je na dan tekme najšibkejši. To ne pomeni, da je najslabše pripravljen, lahko ima samo slab dan. Zato poslušajte drug drugega in se prilagajajte in spodbujajte med seboj.
Pred tekmo oz. najbolje že med skupnimi treningi se dogovorite za taktiko teka. Predvsem za trojke, ki tečemo na 29 km je to zelo pomembno. Tek namreč ni lahek, od tekačev zahteva precej napora.
Začnite počasi v pogovornem tempu. Prvih 15 km je ravninskih zato se nikar ne iztrošite že tukaj. Pod Urhom se namreč prične klanec, približno štiri kilometre. Zdržite. Uživajte med tekmo in se zavedajte, da to ni tekma kazanja mišic in moči. To je predvsem tekma povezanosti in tovariškega duha. Vsi za enega, eden za vse. Tecite skupaj s svojo trojko pa naj stane kar hoče. Nikar ne pobegnite svojim tovarišem naprej, ker lahko to vsi skupaj plačate z odstopom. Na Orlah vas bo pričakala postaja in dobra volja. Okrepčajte se in pijte prav na vsaki postaji. Skrbite, da bo vaša trojka ostala povezana, prav vsak član mora skrbeti za druga dva. Tek čez Golovec je lep, ste sicer utrujeni vendar je to prijetna utrujenost. Tečete po gozdu in pazite na svoj korak. Kar naenkrat ste mimo Observatorija. Makadamsko cesto kmalu zamenjajo kocke. Bodite zelo pozorni kam stopate saj je ta podlaga izredno nevarna za padec ali zvin. Predvsem, če je mokro. Ko pritečete po klancu navzdol, na ravnino, bo spet malce težje ampak v daljavi se že slišijo zvoki iz cilja. Glasba in navijači so vedno glasnejši. Tecite skupaj vsi trije, skoraj ste že zmagali. Tek ob Ljubljanici, še malo, slišite že napovedovalca. Nikar ne izpustite duše v zadnjih 500 metrih. Raje se primite za roke in stecite v skupno zmago. In ne pozabite: skozi cilj mora trojka priteči skupaj.
Na koncu nam vsem skupaj želim odličen nastop. Brez poškodb. Z obilo dobre volje. Če boste med tekom postali utrujeni in si želeli, kdaj bo že vsega konec, kdaj bo cilj, hočem svoje pivo, hočem svojo pico, se spomnite, da tečete na že 64. Teku trojk deloma po poti okupirane junaške Ljubljane. Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev in praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki bo pritekla skozi cilj, bo zmagovalna. Pa naj bo ta cilj klasičen ali pa virtualen.
Razpis za trojke je dosegljiv na povezavi: TEK TROJK 2022.
Želim vam veliko užitka na teku – na teku praznovanja svobode.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pozor! To ni zdravniški nasvet! Je samo moja 2. zgodba mojega 1001. načina “kako te useka v križu”. Tokrat: nekje ob morju, poletni dopust.
Jutranji prvi tek na morju. Vem, kje bom tekla. Nekakšen turistično informativni krog, mimo ribarnice in potem naprej gor preko Poti Valov do Kačjega zaliva in nazaj.
Obvezne jutranje vaje narejene z muko, na silo in površno, da jih le oddelam tako za boljši občutek, popijem še nekaj vode in stečem.
Ni prevroče, tek je prijeten. Najprej lahen vzpon, nato spust. Za ribarnico sem kakšno uro prezgodnja. Zelenjavar pa je že na svojem mestu.
Tečem spet rahlo navzgor, srečam dva tekača, pozdravimo se.
Uživam v prelepem pogledu na morje in istočasno pogledujem, če bom kje uzrla kakšno potko do obale. Včasih take poti vodijo do najlepših skritih plaž.
Na vrhu se prisilim in ustavim. Želim se razgledati. Pogled je čudovit. Spodaj sinje modro morje ter kvarnersko otočje. Na nebu je nekaj posameznih oblakov. Večina je popolnoma belih, opazim pa še dva, temnejša. Ponoči je deževalo. Tudi zato je vidljivost tega jutra tako dobra in zrak odličen.
Pomislim, da bi naredila nekaj razteznih vaj, pa se mi ne ljubi! Odženem še nadležno misel, saj sem vendar na dopustu. Res. Prava počitniška lenoba!
Stečem naprej, spust proti zalivu Kačjak. Pot po kateri tečem je zaprta za promet. Je nekakšna sprehajalna pot, odlična za tek in kolesarjenje. Ta konec jadranske obale dobro poznam iz kolesarske perspektive.
Tek in bolečina v hrbtenici
V zalivu se obrnem in stečem nazaj.
Postalo je vroče ampak letos sploh ni tiste prave vročine. Skušam paziti na držo in teči čimbolj pravilno. Razmišljam o sveže pečenih sardelicah za zajtrk. Tistih svežih, direktno iz morja.
Prehitim gospo, katera sprehaja dva rahlo nevrotična psa. Manjši je izpuščen in bega iz ene strani poti na drugo in ves čas bevska, večjega vodi za povodec. Ko sem že skoraj mimo zalaja še večji z nekakšnim basom: Wow, wowww, wooooow… ! In me skoraj odnese. Hvala bogu, da je pes privezan. Upam, da ga gospodarica dovolj čvrsto drži.
Tečem še naprej navzdol, klanec je kar strm, podzavestno tečem hitreje. Tisti pasji zobje mi niso bili preveč simpatični.
Istočasno opazim, da ne vem točno, kje sem. Tečem in pogledujem nazaj, kje sta psa, kje sem jaz in kje je prava ulica … ko me nekaj strahovito useka. V križ! Uf! Kar verjeti ne morem. Občutek, kot bi se mi v križu razpela vsa vretenca in skočila spet nazaj vendar zasukana kakšnih 20 stopinj bolj desno. Če bi tekla po vseh štirih bi bila kot tisti avtomobili, ki kar kličejo po avto-optiki.
Tečem čisto počasi. Ustaviti si ne upam, ker se mi dozdeva, da v tem primeru ne pridem več do doma. Za trenutek si zaželim, da bi lahko kar odplavala do apartmaja. Žal po asfaltu ne gre.
Počasi “šklemfam” in zavijem naslednjo ulico levo, upajoč, da je prava. Iz kolesa je vse videti drugače!
Bolečina ne popusti. Vedno bolj boli! Jaz si pa še vedno ne upam ustaviti, sicer pa skoraj stojim, le počasi lezem naprej z občutkom, da mi bodo odpovedale noge ali pa bom padla na polovico. Presekana v križu. Počutim se kot … stara šklemfa.
Sama sebi se že smilim, zalotim se, da se držim kot bi mi pulili na živo zobe ali pa nohte iz prstov. Auč!
Pa se spomnim prave tekaške korenine!
Na enem od Ljubljanskih maratonov sem se kot ponavadi pred startom ogrevala. To je bil eden od maratonov, kjer je bil start še pred hramom slovenske norosti (beri: parlamentom) in z vijugavim ciljem na samem trgu, tedaj še parkiriščem pred Maximarketom, torej na Trgu republike. Slovenska cesta je bila tako priložnostno zaprta, da smo se lahko po mili volji ogrevali in raztegovali.
Ko na lepem srečam znan obraz, slovensko maratonsko legendo. Lojzeta. Znan po svojem išiasu in pivu na okrepčevalnicah.
»Živjo, Lojze! Koliko kilometrov bo danes padlo?«
»Ah, še ne vem! Bom videl, kako se bom počutil, me v križu trga…«
»Kako? Potem pa bolje samo en krog. Cel maraton bo preveč!«
»Ah, kje pa! Sej ravn zato bi šel celga! A veš! Če tečem, me ne boli. Ta hudič (išias) bolj boli, če ne migam. Ko pa laufam in sem enkrat ogret, me pa manj boli! He, he … bom kar celga odlaufal!« se je očitno v trenutku odločil.
In ga je res. Cel maraton, 42 kilometrov s ciljno ravnino vred.
Ja, on je odtekel cel maraton, kar tako. Jaz pa treniram »po reglcih« celo leto, da le ne bo kaj narobe .. in evo, me vseka v križ po parih kilometrih na morju.
In je držalo tisto v križu, najmanj tri dni! Pridno sem jedla Naklofen, porabila vse vzorčke raznih hladilnih gelov, si naredila domači valjček za masažo, ki je istočasno služil še kot termofor (na koncu prispevka si lahko preberete navodila).
Pa potem še vedno nisem mogla teči. Le spomnila sem se vseh vaj za hrbtenico, katere naj bi delala vsako jutro. In katere realno delam bolj teoretično kot praktično. Ob njih se v bistvu prebujam. Delam jih površno, pomanjkljivo, samo nekatere in še te s premalo ponovitvami.
Očitno sem potrebovala lekcijo.
Sedaj spet lahko telovadim na tleh, na trdi podlagi. Vse vaje predvidene za »hrbteničarje« in v priporočeni količini.
Ne bo šlo drugače.
Minila so leta, ko je zadostoval samo tek. Ko me je začela boleti hrbtenica (imam skoliozo s kifozo od najstniških let naprej), sem obula superge in tekla. In bolečine so izginile.
Sedaj rabim več. Predvsem več vadbe »z glavo«.
Nismo vsi Lojzeti …
Pa še obljubljena navodila:
DOMAČI MASAŽNO GRELNI VALJČEK
Navodilo za izdelavo: Prazno večjo plastenko napolni z vročo vodo in jo dobro zapri. Ovij jo v brisačo ali kakšno podobno tkanino.
Navodilo za uporabo:
Varianta TERMOFOR: Postavi valjček za hrbet na stol in se z bolečim delom hrbtenice nasloni nanj. Počasi in previdno! Uporabno tudi za gretje ostalih delov telesa. Npr. podplati!
Varianta MASAŽNIK: Uleži se na tla. Pod boleči del hrbtenice postavi valjček in previdno prični z masažo (premikaj se gor in dol s pomočjo rok in nog).Uporabno tudi za masiranje ostalih delov telesa. Npr. meča!
Tek in bolečina v hrbtenici
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Kako ohraniti tekaško kondicijo ter si istočasno privoščiti tekaški počitek preko zime je vprašanje, ki si ga zastavlja večina tekačev ob koncu sezone.
Sprašujemo se, kolikšna je tista prava mera tekaškega počitka, da kondicijo preko zime obdržim na zadovoljivi ravni in istočasno telesu in duši omogočim, da se na nek način odpočijeta. In seveda, kakšen naj bo ta počitek. Kaj sploh je tekaški počitek?
Tekači smo si med seboj različni. Sposobnosti tekaškega telesa se spreminjajo tudi z leti. Zato se moramo vedno osredotočiti predvsem nase. Kakšna je naša splošna fizična pripravljenost, kakšno je naše zdravje, starost, so prisotne kakšne poškodbe? Kako se počutite po zadnjem pretečenem maratonu? Naj dodam, da se jaz počutim slabo predvsem zato, ker ga že tri leta sploh nisem pretekla. Oh, kako pogrešam tisti občutek sreče in navdušenja od katerega živim vsako leto še vsaj tri mesece.
Popoln tekaški počitek brez vsake rekreacije po maratonu je dolg od enega do petih dni v primeru, da na tekmi ne stakneš kakšne posebne poškodbe. Sledi lažja oblika rekreacije kot je plavanje, ravninsko kolesarjenje, hoja v hribe in telovadba. Tekaški počitek namreč lahko predstavlja tudi kakšna druga športna aktivnost.
Utrujenost po maratonu nekako izzveni v treh tednih. V tem času naj bi se telo v precejšnji meri odpočilo, vezi in mišice opomogle in mikro poškodbe pozdravile. Sicer pa staro pravilo velja: kolikor kilometrov je dolga tekma, tako dolgo naj bi trajal tekaški počitek. 42 dni torej. Kar pa seveda ne pomeni, da ves ta čas ne smeš popolnoma nič teči. Lahkoten tek v krajših razdaljah in nižji inteziviteti je dovoljen, če ste ostali brez poškodb in ste sicer zdravi.
Za ohranitev splošne telesne kondicije preko zime je pogoj telesna aktivnost in seveda: tekaške kondicije brez teka ni. Je pa teka preko zime manj saj so tudi pogoji v tem času leta drugačni. Narava nas zna prisiliti k počitku, smiselno jo je poslušati, saj smo del nje.
Novembra ne maram, je znanilec turobnih sivih dni. Depresiven je s svojimi vedno krajšimi dnevi navadno odetimi v meglo, pršeč dež, oblake in smrdljivi zrak. Srečnežem izven večjih mest je glede slednjega prizaneseno. Bodite veseli!
December je že bolj optimističen, konec meseca se bodo začeli dnevi ponovno daljšati. Poleg tega je to mesec pričakovanj, lepih želja, praznovanj in veselja. Da bi le bilo tako za vse! Mesta in naši domovi so praznično okrašeni.
Lepo bi bilo napisati, kako se lahko odpravimo v bližnjo telovadnico ali se pridružimo kakšni vadbeni skupini. Žal ne gre. Zagodel nam jo je novi korona virus. Vadbe v zaprtih prostorih niso mogoče. Marsikomu to predstavlja velik problem.
Predlagam, da to situacijo vzamete kot izziv: vadbo lahko izvajate sami doma in istočasno vadite: moč volje! Na razpolago so razni spletni programi. Tudi preko spleta lahko na nek način vadite v skupini – in hkrati na daljavo.
Sama se tega ne poslužujem. Skušam telovaditi doma, vsakodnevne vaje za hrbtenico, ki so sestavljene prav zame ter dvakrat na teden “vaje za moč”. Nikoli nisem bila telovadna navdušenka. Samo tekaška. To pa ni ravno optimalno, tudi za tekaško pripravljenost ne. Baje. Meni trenutno tako kot je kar odgovarja. Vikend pa imam rezerviran za naše prelepe hribe. Letos sem si jih pošteno privoščila. Opažam, da tek vedno pogosteje ostaja v ozadju. Se bom odkupila spomladi.
Ampak kljub temu še vedno tečem. Le da se je moja tekaška rutina precej spremenila. Če sem včasih tekla dolge teke med vikendi in med tednom z lučko na glavi, tega enostavno ne počnem več.
Kot tekač sem se spremenila.
Tečem samo čez teden in ker je dan krajši sem si omislila direkten tek iz službe preko gozda domov. Lokacija mi to dopušča. Iskreno vam povem, da je to res odlično. Po drugi strani pa je to veliko premalo teka, če bi želeli preteči maraton v začetku prihodnjega leta.
Mislim, da je to za maratonca kar dober tekaški počitek, ki pa nikakor ne sme trajati predolgo v novo leto.
Past tekaškega počitka
Tek je aktivnost s katero lahko porabimo veliko kalorij. Z zmanjšanim obsegom teka ter tekaškim počitkom pa bi morali omejiti oziroma zmanjšati tudi vnos kalorij. S hladnejšim vremenom ter božično novoletnimi prazniki, katere spremljajo praznovanja za obloženimi mizami, pa je to prava umetnost in za mnoge velik problem.
Posledice so namreč kmalu vidne na tehtnici.
Pri meni so vidne že vsaj tri leta. Tri leta namreč tečem manj, občasno celo nisem zaradi zdravstvenih težav. In zanimivo: brez teka se veliko težje odpovem sladicam in ogljikovim hidratom, kar je moj največji problem. Pa čeprav so to “zdrave” sladice.
Ne razumem, zakaj se tudi pri tej zadevi ne uspem prepričati na način, kot se znam pri teku.
Če se mi namreč ne da v superge, ker je zunaj dež, led, mraz in megla, doma pa zakurjen kamin, sveže pečen kolač ali kakšna druga dobrota, se v 99% uspem zbrcati ven. Včasih je res hudo, dokler nisem zunaj. Potem je super. In ko se vrnem je še bolje. Zakurjen kamin je še bolj vabljiv, kolač tekne in počutim se vsaj 100% bolje, kot če bi se pustila zavesti ge. Lenobi. Pa vendar bi bilo bolje, da bi pustila pri miru tudi kolač, saj gotovo vsebuje vsaj približno toliko kalorij, kot sem jih porabila na teku. Si predstavljate kaj se zgodi, če se pustimo zavesti obema razvadama?
Recept za tek v še tako slabem vremenu imam čisto preprost. Ne mislim na to, da se mi ne ljubi na tek! Ne razmišljam negativno o mrazu, ledu, dežju, megli.… Takšne nesramne misli ignoriram in jih odločno preglasim z obratnimi. Svež in hladen zrak je odličen, zbudi te, predrami. Poživi! Težje razmere za tek so nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi! Tak trening oziroma tekaško doživetje te zbudi v življenje in ko je čas, pomaga premagati najtežje tekaške in predvsem maratonske kilometre.
Podobno bi se morala torej počutiti potem, ko ne bi pojedla cele škatle piškotov, peciva, čokolade. Tu se pa ne znam prepričati dovolj učinkovito. Želodec poln sladkorja in lima tega ne more prebaviti brez posledic, ki se kažejo kot slabo počutje, napihnjenost. Zakaj torej?
Vsem skupaj želim, da prebijemo ta čas s čim manj škode na račun našega zdravja in izgubljene tekaške kondicije. Ter brez dodatnih kilogramov.
PS: vzamem nazaj tisto o čokoladi. Po čokoladi se ne morem počutiti slabo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Spet nabiram kilometre. Sem v fazi izpred dvajsetih let, ko se mi je zdelo preteči sedemnajst kilometrov grozno daleč. No. Prosim. Prejšnji teden osemnajst, kar spada pod daljinca. In ker tokrat ne bom pretiravala in prehitevala dogodkov sledi naslednji daljinec, ki bo dolg približno 20 kilometrov, prihodnji teden. Pretiravanje za tekača po 50+ ne samo, da ni v modi, tudi pametno ni.
Danes pa moram resno premisliti in narediti plan glede moke za potico in predvsem bi bilo pametno narediti kaj z mojo hitrostjo. Tekaško. Ki je daleč od tega. Ampak po vseh tekaških zakonitostih potrebujem moč. Torej danes naredim 200-metrske intervalčke v klanec, šest ponovitev in spečem potico. Dovolj bo za začetek.
Ogrevanje je ravno pravšnja dolžina, da pritečem do želenega hribčka. Malce nostalgično pomislim na starega Garmina, revež je crknil v vodi. Imel je več funkcij, ampak vse je v glavi. Pred klancem se umirim, zadiham in pričnem teči sprva počasi in nato vedno hitreje v hrib. No, vsaj trudila sem se, da bi šla vedno hitreje v hrib. V resnici je zadeva izgledala podobno, kot bi z avtom v leru pritiskal na gas. Veliko hrupa in nič efekta. Hropla in puhala ter pihala sem proti koncu klanca, kjer me je odrešila ravnina.
Uf! Jajc. Pogledam okoli, pogledam za seboj, nikjer nikogar in grdo pljunem tisto čudno sluzasto belo slino. Saj veste. Nabere se od napora. Upam, da mi kakšen vladni uslužbenec ne bo napisal kazni.
Če med slino plavajo “Koronce” jim itak ne bo luštno. Spekle se bodo na vročem asfaltu, packe!
Sproščujoče stečem nazaj dol po bregu, utrip umirim, nadiham se. In ponovim še petkrat. Vsakič je bilo lažje. Rada bi verjela, da zato, ker se tako hitro izboljšujem pod pretvezo “mišice imajo spomin”. Vendar se imam na sumu, da predvsem zato, ker sem se vsako naslednjo ponovitev premalo borila, trudila. Ampak res nisem mogla dihat. Verjetno še vedno kaj cveti.
Cveti. Celo leto kaj cveti. Če ne drugega pa prah pod posteljo.
V bistvu sem grozna. Med zadnjo ponovitvijo se zalotim, kako mi iz malih možganov v zavest polzi trapasta misel, da med “korona situacijo” ni pametno preveč izmučiti svoje telo. Ker telo potrebuje moč za boj proti morebitnemu virusu. Hudobcu Covidu-19. Traparija! Kako pa naj drugače telo pridobi moč in imunsko odpornost kot z gibanjem na svežem zraku?
Prav vesela sem, kot je šest ponovitev konec. Prihodnjič jih naredim osem.
Glavni trening je za menoj, jaz pa malce v precepu po kateri poti proti domu. Ob avtocesti me moti hrup, po asfaltu me moti asfalt in korak me kar odnese proti gozdu gor v hrib. Sicer se že rahlo mrači ampak saj nimam daleč. To bo tak prijeten gozdno mehkoben in podplatom prijazen iztek.
Kadar človek teče v hrib ima precej zožen pogled na okolico. Na glavi imam še kapo s šiltom, ki stvar še poslabša. Prši namreč malček izpod neba. Zelenje se je od zadnjič tako razbohotilo, da je resnično temno v gozdu. Idealno za poleti, ko bo vročina.
Gozdna potka je blatna, drevesne korenine grdo drsijo in čof skočim še v blatno lužo s čimer moje skoraj nove superge grdo spremenijo barvo. Iz sivo roza so se spremenile v barvo čokoladno lešnikove file za potico.
Občasno prav obožujem sproščeni tek, ko tečeš kar tako, brez začrtane trase, tempa. Tam naprej se nekaj sveti, zavijem iz poti ven in pritečem na trato, ki jo prepoznam iz čisto druge perspektive.
Vrnem se na pot in tečem gor, proti vrhu. Kdo bi si mislil, da imam praktično pred nosom tak perfekten poligon? Ustavim se pred velikanskim blatom. Izgleda kot živo blato in skušam ugotoviti kje bi ga bilo najbolj pametno preskočiti ali zaobiti.
Nenadoma od zadaj iz svoje desne strani zaslišim čuden trušče, topot. Otrpnem in obstanem. Takrat izza grmovja zagledam ogromno glavo. Rjavo glavo. Ta glava potuje z velikansko hitrostjo na ogromnem trupu. Zdivja mimo mene. S kančkom očesa me ošvrkne. Zmrznem. Skoraj se pokakam.
Nisem videla še take živali. Brez skrbi, medveda bi spoznala. Ampak ni bil, ker medved nima kopit. To bitje pa je prikopitljalo in strašno hitro tudi odkopitljalo na kopitih.
Žival je izgledala kot gromozansko velik gams brez rogovja. In sivo temno rjave barve. Z rahlo sivimi zaplatami. Se komu sanja kaj bi to lahko bilo? Srn in srnjakov je v tem gozdu ogromno. Ampak kako bi kozorog in to brez rogov zašel v gozd nad Podutikom, točneje malo pod Klobukom ali Straškim vrhom? Ne vem. Res ne vem.
Ne, ne. Ni bila ta. Slika je zgolj simbolična 😉
Kakorkoli. Stečem. Hitreje stečem kar za njim, ki ga nikjer več ni. Priznam, da sem se ustrašila ampak strah je zamenjalo navdušenje.
Kako lepo, kako super, joj, kaj sem videla!
Tečem naprej gor, držati se moram desno, da me ne ulovi noč. Pot se razširi in že tečem ob potočku, ki je precej poln mimo našega “zvončkastega” področja in naprej po poti nad kmetijo nazaj v gozd.
Vidljivost je slaba, pomembna je varnost, zato tečem kar po lužah in kmalu se spet prikaže prvotna barva mojih superg. Tečem precej hitro. Za vsak slučaj. Da me ne ulovi tisti skrivnostni kopitljavec.
Še spust po klančku navzdol proti naselju, proti asfaltni cesti, kjer stečem s tako lahkoto, kot bi danes sploh še ne tekla. Pa še občutek varnosti me prevzame.
Sedaj vem. Najbolje, da jutri kupim drugo moko in se potrudim, da spečem še eno potico, ki bo vsaj približno bolj mehka. Tisto “poleno”, ki mi ga je uspelo speči iz mešanice ržene in polnozrnate pirine moke prav gotovo ne bo navdušilo sobotnih gostov na rojstnodnevnem pikniku.
Ampak – kaj naj naredim s torto? Mogoče izvem jutri na tempo teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Da, najprej je bil tek. Pa saj v resnici vsi vemo, da človek prej steče kot shodi. Prvi človeški koraki so bolj podobni teku kot hoji.
Tek. Še sama ne vem kdaj sem ga tako vzljubila.
Kot pri večini se je tudi pri meni začelo že v osnovni šoli pa čeprav je bil takrat poudarek predvsem na športih z žogo. Imela sem to srečo, da je bil učitelj telesne vzgoje znani jugoslovanski maratonec, po rodu Črnogorec, ki nam je po svojih najboljših močeh skušal približati tek in predvsem tek na dolge proge.
Vsa slovenska srenja je sicer v tistih časih dihala in živela za našo takrat nadvse uspešno smučarsko reprezentanco. Praktično ni bilo Slovenca, ki ne bi smučal ali si to vsaj želel.
Jaz pa sem tekla za sprostitev.
Tek je bil moj odmor med učenjem. Med učenjem za maturo sem si postavila cilj: vsaj osem krogov na hipodromu v Stožicah.
Tekla sem za Savo, splezala pod železniški črnuški most, si prižgala cigareto – o sveta neumnost – ter opazovala skrivnostne vrtince v globoki reki. Meditacija. Če sem imela srečo, sem pričakala vlak, ki je temeljito pretresel železno konstrukcijo in povzročil pravi mali potres.
Tek za boljšo kondicijo, da bom lažje hodila v gore, višje in dlje. Do Triglava in še naprej. Pogled na Kamniške Alpe iz domačega dvorišča je bil tako zelo mamljiv.
Tekla sem za boljše počutje, zdravje. Brez teka sem se vedno počutila slabo in nekako prazno. Pogosto sem imela skoraj neznosne bolečine v hrbtenici ter glavobole. Da o slabšem razpoloženju ne govorim.
Tekla sem sama in kasneje z mojim Fricem.
Tekla sem, še vedno tečem in vedno bom. Tek je moj način življenja.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Planinarjenje …
S tekaško kondicijo je veliko lažje prilesti v naročje naših prelepih slovenskih gora. Pojdite jih obiskat! S možem sva osvojila praktično celotno Slovensko planinsko transverzalo. Od višjih vrhov nama manjka le Prisojnik. Po moji krivdi, zaradi slabega občutka. Imam močno razvito intuicijo in ta svoj notranji glas rada poslušam.
Kasneje s hčerkama so padli še celotni Polhograjski dolomiti in še marsikateri hrib in gora.
Zadnje čase spet več hodim v hribe. Predvsem v sredogorje. Pred leti sem se hribov v zimskem času izogibala, danes pa jih na novo odkrivam v sneženi preobleki. Pogrešam pa gore, visokogorje. Predvsem meni najdražje Julijce. Vsak dan me vleče tja gor v skale. Visoko. Še višje.
Planinarjenje in hoja v hrib je krasna kombinacija s tekom. Tudi tečem najraje po gozdu, gor in dol, kros tek. Obožujem Polhograjske dolomite, čudoviti so. Primerni tako za hojo kot za tek ali kombinacijo. Na položnejših predelih lahko poizkusite počasi teči. Ni tako hudo. Malce se poigrajte! Če tečete počivate od hoje in ko hodite počivate od teka.
Tek po izletu v hribe pa je itak vedno izreden. Preizkusite.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kolesarjenje …
Ste se tudi vi v otroštvu podili s kolesom po okolici? Z veseljem se spominjam svojega temno zelenega ponija, ki sem si ga kupila v drugem razredu osnovne šole iz lastnih prihrankov. Kot smrklja sem bila med najhitrejšimi vrstniki. S svojim zelenim ponijem sem praktično prevozila bližnjo in daljno okolico doma vključno s zasavskim prodom in črnuških hribovjem. Doma tega seveda niso vedeli.
Kasneje mi je kolo dolgo časa služilo le še kot prevozno sredstvo.
Moj pravi športni rekvizit je postal šele v drugi polovici leta 2008.
Moj najljubši maratonec se je moral žal zaradi zdravstvenih razlogov napornejšemu teku odpovedati, kar pa je uspešno nadomestil s kolesarjenjem ter istočasno postal moj prototip tekaškega trenerja, ki jih je danes že za cel ocean. Dobrih in slabih. Moj pa je itak najboljši.
Ljudje, ki se imamo radi moramo skrbeti za to, da preživljamo svoj prosti čas čim več skupaj. S tem smo tudi medsebojno bolj povezani in se imamo še raje. Tudi midva nisva nobena izjema.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Zato sem se mu pri kolesarjenju z veseljem pridružila. Število tekaških kilometrov se je sicer zmanjšalo za približno 30%, vendar pa so treningi postali bolj razgibani.
Prav tako sem prepričana, da sem svojemu telesu naredila uslugo, saj sem določene dele telesa razbremenila in se na ta način morda izognila tudi kakšni kasnejši resnejši tekaški poškodbi.
Tako je prvi kolesarski podvig vpisan pod datum 10/8/2008.
Svoj tekaški program sem delno prilagodila. Kolesarjenje je dosti manj naporno kot tek, nekje v razmerju 1:4. To pomeni, da bi bil ekvivalent dolgega teka (vsaj 30 km) nekje 120 km kolesarjenja. So pa kolesarski kilometri v družbi resnično prava sprostitev, dogodivščina ter istočasno raziskovanje in potovanje po naši lepi domovini. In tujini. Lepo nadomestilo za vzdržljivostni trening.
Kolesarjenje v hrib pa krasen trening moči.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kljub manjšemu številu tekaških kilometrov ni bil moj čas na naslednjih maratonih nič slabši. Obratno. Moj najboljši čas maratona sega v leto 2012, ko sem na Ljubljanskem maratonu dosegla zame odličen čas – 3:26:31. Zelo se bom morala potruditi, da bom ta svoj osebni rekord še izboljšala.
Plavanje …
Kako čudovit občutek je skok v morje po sicer navdihujočem a napornem teku. Nebeško!
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Plavanje je bilo moja šibka točka. A sem se odločila, da ga izboljšam zato sem se vpisala v plavalni tečaj. V zimskem obdobju veselo plavam v zaprtih bazenih in se trudim izpopolniti svojo tehniko plavanja. Delfina ne bom nikoli odlično obvladala, skok na glavo se mi še nikoli ni prav posrečil, tudi obrati so pojem zase. Ampak Kravl mi pa že gre mnogo bolje…
Foto: PIXABAY
Občutek po plavanju je vedno odličen. V poletnih mesecih mi kar malo manjka plavalnega drila, saj se dejansko raztegneš in razbremeniš vse mišice v telesu. Pa tudi konkretno nadihaš in s tem izboljšaš tehniko dihanja, ki je pri teku spet zelo pomembna.
Mislim, da na nek način aktivno plavanje delno odtehta masažo, ki je za tekače tudi priporočljiva. In to je spet odlična dopolnitev teku.
TELOVADBA
Uf, dolgo je trajalo, da sem vzljubila telesne vaje. No, vsaj na nek način. Vedno sem šla raje kakšen kilometer dalj odteči, kot pa malo več telovaditi. A ravno z leti se je pokazalo, kako zelo pomembna je. Hvaležno nam bo celotno telo in predvsem sklepi.
Predlagam, da se še v postelji najprej temeljito raztegnete ter nato naredite nekaj vaj za:
hrbtenico,
trebuh,
noge,
zadnjico.
Poleg boljše gibljivosti boste utrdili mišice in s tem posredno tudi izboljšali svojo tehniko teka. Za dober tekaški slog so izredno pomembne močne hrbtne in trebušne mišice.
Foto – PIXABAY
Idealno je, da vsaj trikrat tedensko namenite malce več časa telesni vadbi. Izvajate jo lahko sami doma, v fitnesu ali pa se pridružite kakšni skupini. Vaje lahko obogatite tudi z različnimi vadbenimi pripomočki.
Naj prišepnem:
– mišice rok krepim z dvigovanjem pol-kilogramskih ročk kar ob gledanju večernega dnevnika.
Zelo pomembne pa so raztezne vaje. Priporočam, da jih delate vsak dan.
Triatlon …
Ob teku, kolesarjenju in plavanju so se mi utrnile nove ideje in želje. Izboljšati plavalni slog in se morda nekoč podati na kakšen triatlonček v sprint razdalji (750 m plavanja, 20 km kolesarjenja, 5 km teka).
In če se lotimo triatlona bomo morda želeli oddelati polno razdaljo (ultra ali Ironman), ki je sestavljena iz 3860 m plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,195 km teka. Posamezne panožne razdalje niso problematične, vendar vse skupaj? To zna biti problem. Ali bolje: nov izziv.
Foto – PIXABAY
Ja, življenje je res zanimivo… zakaj si ga ne bi še malce bolj začinili, da bo še bolj? Sicer pa življenje samo poskrbi za začimbe za katere ni vedno rečeno, da nam bodo všeč. Zato cenite sedanjost. Sposobnost gibanja. Izkoristite svoje telo. Sedeč na kavču vam ne koristi najbolje.
Namesto konca…
pa predlagam, da kar začnete. Nekaj od zgoraj napisanega vam bo gotovo ugajalo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pristala sem na bolj koronološkem kot kronološkem zapisu mojega zadnjega maratona v drugem sklopu sedmih pravljičnih maratonov. Vtisov si takrat nisem zapisala, se pa še v živo spominjam muk zadnjih kilometrov. Statistične zapise sem prepustila svoji zvesti Garminčici, da jih naloži na Garmin Connect. Tam so in bodo ostali dokler se ne zruši platforma ali internet. Mogoče celo oba. Istočasno.
Svoj potopis do danes zadnjega pretečenega uradnega maratona pišem v času pandemije Koronavirusa.
Težko se skoncentriram na sam tek. Takrat. In zdaj. Zdi se kot povsem drugačen čas.
Vsi skupaj smo se znašli v nekakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Druženja so prepovedana, ljudje umirajo, v nekaterih državah žal množično. Tekaške prireditve so odpovedane ali pa prestavljene na kasnejši čas. Ljudje se bojijo. Nekateri jezni in drugi prestrašeni. In neskončno variant različnih zarot. Pa to v tem trenutku sploh ni pomembno.
Pomembno je, da ostanemo zdravi in pri močeh, da bomo svet postavili nazaj na noge. Verjamem, da smo se in se še bomo naučili marsikaj. In spregledali. Ter se vrnili nazaj k pravim vrednotam.
Zadnjo nedeljo oktobra 2017 pa je bilo čisto drugače. Ali enako kot praktično vsa leta do takrat.
Leto 2016 je bilo katastrofalno za marsikoga, deloma se je vleklo tudi v leto 2017. Podobno kot letos, 2020, so se dogajale stvari za katere so se do takrat, le drugim. Slabe in grde stvari. Nekatere grozne.
Tek je postal predvsem pripomoček, da lažje preživim, si uredim misli in se v sebi pomirim. Brez teka v naravi bi bilo vse težje, tiste drhtavice v sebi, strahu, bi se težko znebila. Učinek teka je pomagal vsaj za nekaj časa. Nobenih posebnih tekaških ciljev in želja nisem imela. Še časa, ki sem ga porabila za trening, se mi je zdelo škoda, da nisem drugje. Doma.
V tekaški sezoni 2016/2017 sem pretekla 1.256,67 km in prekolesarila 871,92 km. Skupne rekreacije je bilo precej manj kot leta poprej. Vendar naj bi zadostovalo, da pretečem maraton 2017, solidno.
Udeležila sem se tudi nekaj tekem:
Kar nekaj tekaških prireditev sem se udeležila. Istrskega in Bovškega polmaratona se brez Staše in Boštjana gotovo ne bi udeležila in prav zaradi njiju bosta še toliko bolj nepozabna. Hvala vama za vso podporo, dobro energijo in srčnost. Lepo vaju je poznati in imeti za prijatelja. Uživajta na svojem popotovanju, komaj čakam, da spet odtečemo kakšno skupno razdaljo. Predvsem pa tisti 5 -urni maraton.
Vzdušje na vseh tekmah je bilo enkratno. Istrski maraton je ostal na polovički a pretečen v odlični družbi Blejskih tekačev , nepozabni Wings For Life. Pritekla skoraj do Kamnika. V Radencih pa sem se preizkusila tudi kot zajček za čas 1:45:00. Hvala Urban, ker si se spomnil tudi name. Zanimiva izkušnja, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila. In čarobni Bovški maraton – v polovični izvedbi in odlični družbi.
22. Ljubljanski maraton in moj 14. maraton po vrsti.
Stala sem tam, na startu. Zagledam Dolores, teče na polmaratonski razdalji. Z menoj je moj najljubši maratonec, vedno je z menoj. Stoji za ograjo, mi ponuja plastenko z vodo, flis. Moj največji motivator. Zaradi njega tečem bolje, se trudim biti boljša. Nikoli mi ne očita treningov. Spodbuja me. Ta maraton želim odteči po najboljših močeh, tudi zanj.
Gneča pred startom. Tekači nabasani drug ob drugem. Telesa oddajajo toploto. Vznemirjenje je prisotno, vendar tokrat drugače. Kot bi bila imuna na vse okoli mene. Zdi se mi, da ne spadam več tja. V to masovko. Vse se mi zdi tako neosebno. Čreda smo, čreda. Ovčke, tekaške ovčke.
Tekla sem nezavedno. Kot avtomatik. Izogibanje nog pred seboj, pločnikov, zaprek, sotekačev. Voda. Pijem na vsaki okrepčevalnici. Kot vedno gel na 10, 20, 30 in 35 km.
Tekla sem počasi, na trenutke se mi je zazdelo, da sem vse to že doživela. Da gledam film. Podobno kot bi sanje doživljala v resnici. Prideš na kraj, kjer si nekoč že bil čeprav veš, da to ni mogoče in da to doživljaš v tem trenutku, da to ni spomin. Resničnost je. Zdaj. Prepoznam posamezne navijače, ki so stalnica, že leta. Maham jim, kličem, se zahvaljujem.
Že na 30. km pričnem nenormalno počasi teči. Bolijo me stopala. Križ. Na levi nogi imam že močno izrazit Hallux valgus. Povzroča mi krče v stopalu, mečih. Zvija prste. Posledično tečem narobe, kar mi zakrči celotno telo. Čez koleno, kolke v križ in naprej v desno ramo.
Posmehnem se sama sebi, kako sem neumna. Ves čas mislim, da mi nič ni. Da nimam nobenih zdravstvenih težav. Pa jih očitno imam. Vedno pogosteje se izražajo.
Tečem in vem da šepam. Levo nogo postavljam nerodno, podplat skušam postaviti močno in plosko na tla, da ublažim krč, poravnam podplat.
Šlepam samo sebe z malimi možgani, na trenutke tečem miže, enkrat bo minilo. Saj je samo 42 km. Saj je samo tek. Lepo bo, ko se bom ustavila. Sedaj se ne smem.
Čez Kajuhovo tečeva skupaj z Blažem. Tekaški prijatelj iz Knjige Obrazov. Pomaga pa čeprav sva oba precej zmahana. Itak ne rabiš besed, enostavno veš. To je boj. Tam nekje je cilj. Ki ne beži. Le do tja je potrebno priti. V cilju bomo vsi zmagovalci.
Slovenska se vleče kot jara kača. Ne ljubi se mi več. Tečem tako počasi, da mi je nerodno. Pa saj mi je vseeno. Tale maraton bom dobesedno spacala skupaj.
Že skoraj v centru zaslišim: “Mojca, bravo, dajmo,” in nato “Kar zmahana je” in s končkom očesa zagledam Meto in Tomaža. Zavijem v kljuko po Dalmatinovi in si mislim “kdo se je domislil tega bedastega kroga” ter se trudim teči čim bolj suvereno.
Slišim ciljni prostor, spodbujanje ob progi, hvaležna sem vsem vendar več od kislega nasmeška ne spravim skupaj.
“Ojej”, še ciljna ravnina se mi vleče.
Čas čez štiri ure, v cilju ni niti županske maskote. Zato pa zaslišim mojega Frica.
Dobim medaljo, majčko finišerja. Rumeno. Vse me boli. Skušam se raztegniti, pa sem tako polomljena, da skoraj padem. Hočem ven iz ograde, ven iz rešetk, stran od tekaške črede med moje prijatelje in k mojemu ljubemu Fricu.
Vse je v redu.
Na 22. Ljubljanskem maratonu je teklo 23339 vseh tekačev. Z menoj vred nas je teklo 391 maratonk, v cilj smo pritekle, prišprintale, prihodile, se prikotalile in privlekle pogumnih 380 tekačic- najslabši čas pa je bil 5:32:12. Najboljši ni važen. Nič več.
Moških se je na maraton prijavilo 1561, končalo pa 1514. Najpočasnejši maratonec je imel čas: 5:34:52, absolutno (tudi med ženskami, he, he).
Kasneje izvem, da sem praktično tekla tudi na državnem prvenstvu v maratonu, ki je to leto potekalo v okviru te prireditve. Trapasto pomislim: “Če bi pa to vedela, …”. Prav gotovo, kar misli si.
Zasedla sem 10. mesto od 31 v kategoriji, čas 4:03:45, absolutno pa sem pristala na 154. mestu. Čisto v redu.
Po dokončnem pogovoru s samo seboj je padla odločitev: saniraj svoje telo! Od tam dalje pa se udeležuj maratonov samo še pri čisti zavesti, primernem treningu in svoji maratonski teži!
Poročilo 21. Ljubljanski maraton 30.10.2016 – MOJ 13. MARATON
Zgoditi bi se moral v Berlinu po dveh letih smole pri žrebu. A zvezde so pokazale drugače. Sicer pa mi leto 2016 itak ne bo ostalo v dobrem spominu in komaj čakam, da se pobere nekam v deželo brez povratka. Hudič je imel mlade. A s tekom tudi hudiču lahko daš – hudiča!
Kratek pregled
Posledično prej imenovani mladeži je bil tako obarvan tudi moj tekaški trening. Tekla sem bolj za duševno hrano, tek je bil ventil do kisika za bistrenje misli in ohranjanje psihične in fizične moči. In tako se mi je v zadnjih štirinajstih letih nabralo najmanj tekaških kilometrov v sezoni 2015/2016 – to je obdobje enega leta med obema maratonoma. Natanko 1.047,46 km v povprečni hitrosti 10,5 km/h za kar sem porabila 99 ur 31 minut in 28 sekund in od katerih mi tudi za sekundo ni žal. Dodam lahko še nekaj kolesarskih kilometrov in izletov v hribe. Ter nekakšnih zanikrnih razteznih jutranjih vaj med katerimi se mi navadno ni uspelo niti dodobra zbuditi, tako da sem samo sebe nekajkrat zasačila dremati v kakšni čudni pozi.
Tekaški trening
Trening sem si napisala sama na podlagi osebnih izkušenj in zadnje prebrane tekaške knjige Hitri po petdesetih. Kot nalašč! Hvala Urška za krasno darilo! V njej sem namreč izvedela, da tekači po petdesetih ne potrebujemo toliko baznega treninga oz. treninga za vzdržljivost kot treninga za moč in hitrost, torej intenzivnega. To pomeni manj časa za več efekta. Fino in prikladno.
Zadnja ocena
Dan pred maratonom sem torej še zadnjič ocenila svoja realna pričakovanja. Glede na malo število kilometrov, ohlapni trening zaradi prilagajanja drugim obveznostim, višku dveh do treh kilogramov, katerih se mi nikakor ni uspelo znebiti – pričakovanja niso bila velika. Preteči maraton pod štirimi urami. Enakomerno. In ne tako kot zadnja tri leta, ko mi je hitrost drastično padla po tridesetem oz. petintridesetem kilometru. In se tako zadnje kilometre res nisem imela preveč fino in niti nisem mogla finiširati v cilj. Jaz pa rada finiširam v cilj!
Pred startom
Ker je leto 2016 takšno kot sem že pisala zgoraj se je nekako dogajalo vse naokoli mene tudi glede Ljubljanskega maratona. Na start bi nas moralo priti več, a jih je kar nekaj svojo udeležbo odpovedalo zaradi raznoraznih poškodb.
Jutro pred maratonom je nazadnje tudi mene zagrabilo v desnem kolku in če bi še malo bolj prisluhnila telesu bi gotovo našla še kaj. Pa sem raje odnehala. Ko tečeš »maraton« te itak vse boli. Zato je nekaj ur pred maratonom to konec koncev čisto vseeno. Par ur gor ali dol.
Moj 13. maraton
Ja. Na startu sva torej na koncu stali samo dve Veseli korenini. Jaz na 42 in moja Nina na 21. Ne bom o tem, kakšen trening je imela šele Nina, ker ona pa resnično ni tekla veliko. Je pa veliko hodila v hribe in plezala in celo naredila nekaj hitrih in dva dolga treninga. Ni kaj!
Sva pa imeli s seboj najboljšo možno podporno društvo. Cvet najljubših – nekdanjih, občasnih in »pofaulanih« tekačev. Med njimi tudi moj »manager« prepričan, da lahko ta maraton pretečem v času 3:45. Jaz dvomim. Kljub temu se postaviva v boks predviden za ta čas! Ter Urška kot uradna fotografinja.
Ogrevanje… čakanje na start… kultni The Stroj !
»Meni se zdi, da so prepotiho!« pokomentiram… »Mami, ti si res že na pol gluha!« slišim odgovor. Res so bili prepotiho! Smo bili ravno na takem mestu! Drugo leto poiščem boks z največjimi zvočniki, da mi odnese glavo! Ampak The Stroj še prepotiho šponajo super! Skačemo, gor, dol, gor, dol…
Napovedovalec nas »razveseli« še s himno Ljubljanskega maratona. Tu me pa premajhna glasnost ne moti, he he.
Sicer pa že odštevamo, start, hodimo in hodimo do startne točke in počasi stečemo!
Prvi polčas
Prvi kilometri so presenetljivi. Glede na startno cono bi moralo iti hitreje. Tako pa ves čas cikcak med počasnejšimi. Še sreča, da nisva šli še bolj zadaj. Ne razumem ljudi, ki se postavijo v cono za tempo pod pet minut na kilometer in se potem dobesedno vlečejo in ovirajo druge. Že na začetku. Čisto nekaj drugega je to tam po tridesetem kilometru, ko se ti padec hitrosti upravičeno lahko zgodi.. Poškodba, dehidracija, krči … Ne pa na začetku! Tekači na Ljubljanskem maratonu so žal v veliki večini še zelo tekaško neizobraženi. Bo treba napisati tekaški bonton.
Cikcak dol po Slovenski. Nisva prehitri. Tempo je počasnejši kot lanski, kar je v redu. Prehiter tempo v prvi polovici tekme namreč lahko drago plačaš.
Vidi, vidi! Dva moja stalna navijača!
»Irena, Frenk!«
Pred Ruskim carjem imam dogovorjeno srečanje še s svojo mamo.
»Drživa se skrajno desno, pred Španom bo stala«. Stavba Špan je starejša stavba pred sedanjim Tušem, poznana staroselcem iz Ježice in Stožic.
Tečeva skrajno desno, skočim še malo na pločnik, pa nazaj. Nikjer je ni!
Odtečeva širok lok čisto do navijačev in mahava, dvakrat jo še pokličem ampak res je ni! Navijači pa navijajo in mahajo kot nori! Ploskava in kričiva jim nazaj in tečeva naprej.
»Ko prideš v cilj takoj pokliči, da je ne bo skrbelo«.
Tečeva malce v skrbeh in že sva na Slovenski cesti. Tempo imava soliden, cikcak pa še kar naprej. Vidim, da bo ves čas tako. Na Samovi naju preseneti Rock´n´Roll izza odprtega okna bloka, točno tam kot lansko leto. Le da čez oken ne kuka mlad par pač pa mladi očka in sinček! Pomahava jima!
Letos je tekačev ogromno. In prav tako navijačev. Tečemo v Dravlje, noro! Cela poplava zastav in navijačev! Tečem pod zastavami in se skušam dotakniti vsake od njih, ki mi zaplapola nad glavo. Koseze in vse polno navijačev in če je le mogoče, deliva petke tistim najmanjšim.
21. Ljubljanski maraton – Moj 13. maraton
Z reko tekačev se valiva proti Brdu, kjer nas na 18. kilometru spet pričakajo VestriPullum, ki nažigajo rock. »Bravo fantje!« jim zakričiva in gremo naprej na Tržaško cesto.
Oskrba na okrepčevalnicah postavljenih na nekje 5 kilometrov je odlična, pogrešam Enervit v tabletkah. S seboj imam namreč le en gel za rezervo. Nina mi priskrbi Isostar čokoladko, ki si jo zatlačim za pas. Človek nikoli ne ve, kdaj mu lahko pride prav.
Soliden, enakomeren tempo imava. Najin tekaški ritem je identičen, še dihava podobno. Prihajava do razkrižja, tam se bova ločili. Nina levo in jaz desno!
»Srečno Nina!« zavpijem in se še za kratek čas primeva za roke.
»Srečno mami!« zavpije še Nina in najini poti se ločita.
Okoli mene kričanje, navijanje, bodrenje! »Dejmo Nina!« zaslišim in istočasno zagledam mojega »managerja«! Mene spregleda. »Dejmo Mojca!« slišim za seboj iz druge strani.
Polovica je za mano. Pred mano pa novih 21 kilometrov. Zaenkrat še nedotaknjenih.
Drugi polčas
Druga polovica maratona je vedno videti kot drugi svet. Manj tekačev, manj navijačev. Nekakšna nirvana. Ko človek sklene nekakšen »mir s seboj«. Sedaj sva samo jaz in ti. Moj Jaz in tisti moj Ti.
Opazim, da v primerjavi z lanskim letom na tej točki tečem lažje. Moj tek v prvi polovici je bil gotovo pametnejši. Tak mora ostati tudi naprej. Tempo iz prve polovice mi mora nekako uspeti ohraniti. Čas bi že bil, da se »spet ujamem«.
Pomislim na Nino. Sedaj se že razteguje in objema z najinimi. Urška »škroclja« s fotoaparatom, spet bo cel kup odličnih fotk.
Malo po petindvajsetem kilometru spet opazim »lanskoletne navijače« – spet na strehi nekega bara, razgrajajo, pojejo, ne vem ali slišim harmoniko ali kitaro, vidim piksne piva, uspe mi le, da jim zakričim, če so tam še od lanskega leta. V redu se počutim, nisem utrujena.
Sledi bučno navijanje, navijačev je več kot lansko leto. V bistvu jih je še vedno veliko. Bravo in predvsem hvala vam!
Tempo imam soliden, skrbim za hidracijo na vsaki od okrepčevalnice, pojem kakšen košček banane, Ninin Isostar stiskam v roki, za pasom me je motilo, pojesti si ga pa še vedno ne upam.
Na 28. km naj bi se pričel dvokilometrski klanec. To pomeni, da lahko tam med tridesetim in enaintridesetim kilometrom trčim v zid. Ostanem brez moči.
Na 30 kilometru še vedno čakam na tiste klance od lanskega leta. Saj je bilo nekaj pa vendar nič strašnega. Dobro mi gre. Kdaj je sploh minilo teh trideset kilometrov? Sledi resnično nekaj vzpona, moj najpočasnejši kilometer. Kljub temu mi gre dobro. Če dobro pomislim, sva z Nino in sedaj tudi sama, ves čas bolj prehitevali druge kot drugi naju. Dobro. Dober občutek.
Opazim, da je letos veliko več žensk. Tam pred seboj opazim sotekačico. Kmalu jo dohitim, jo pogledam in pozdravim, ko grem mimo. Okoli naju ni praktično nikogar.
Moj 13. maraton
Pogleda me tako žalostno, da upočasnim in povprašam, če je vse v redu in če kaj potrebuje.
»Čisto sem crknila«, pravi. »Ne morem več!«
»Saj bo šlo, tule naprej je skoraj ravno in potem se čisto zravna«. Spomnim se, da se mi je ta del poti lansko leto tudi meni zdel bolj »v hrib«, letos se mi zdi bolj raven.
»Pojdi počasi, pojej tale Isostar in spij vodo na naslednji postaji«, ji predlagam in izročim Ninin »amulet«.
»Hvala, to bo pomagalo, a ne?« hvaležno vpraša in jaz ji zagotovim, da ji bo čez deset minut že gotovo bolje.
Upam, da je bilo res bolje. Jaz sem se pa počutila zelo čudno brez tiste čokoladke v rokah, kot bi mi nekaj manjkalo.
Na petintridesetem kilometru pričakujem težave, pa jih ni.
Na šestintridesetem pa se mi zazdi, da res zagledam svojo mamo.
»Mami!« pokličem. Pa ne odreagira. »Ah, saj ni!« tečem naprej. Pogledam nazaj in spet se mi zazdi, da je. Podobna frizura, barva las, jakna. Obrnem in tečem nazaj.
»Mojca,« me nekdo pokliče, »v napačno smer tečeš… » zagledam nasmejanega Urbana s svojo kamero in hkrati vidim, da tista gospa res ni moja mama.
Tečem spet naprej v pravo smer in razlagam Urbanu zgodbo o moji mami in Nini ter Urški. Urban je bil namreč včasih njun trener in vedno povpraša po njiju.
Tečem naprej in se v tistem spomnim, da se gotovo ne držim pravilno. Trudim se držati bolj pokončno, da Urban ne bi opazil, da se grdo držim ter hkrati držati tempo in hitrost.
Malo težko postaja vse skupaj ampak v tistem pomislim na svojo mantro tega maratona in takoj sem odlično. V tistem pa že 38. kilometer in meni gre spet kot po maslu.
»Nič. Očitno ne bo kaj hujšega danes. In če je tako – stopi na gas !« si rečem in sledijo najhitrejši kilometri mojega trinajstega maratona.
V daljavi zagledam zajca za čas 3:45:00! Odlično! Dohitevam in odtečem mimo! Gasa!!!
Letelo je! Prehitevam skoraj ves čas! Ko pritečem mimo Mestne hiše čez Prešernov trg navijači huronsko navijajo.
Kako fino se mi je zdelo!
Tečem v ovinek, navijači navijajo kot nori!
Potem vidim, da ne meni!
Pa nič hudega!
Pred menoj teče sivolasi starejši tekač. Tečem ob njem in mi je kar nerodno. Vsi tako navijajo, kot nori! In meni je vedno bolj nerodno, ker ga moram prehiteti. Ker sem si to obljubila pred maratonom. Da bom na koncu dala vse od sebe. Na koncu moram odteči na moč, kolikor bo le šlo.
Miklošičeva je bila to nedeljo hudo strma ulica in hvala bogu ob zavoju pri sodišču strmina popusti. Grizem in tečem naprej. V ušesih pa: BUM BUM BUM BUM BUM !
Brez popuščanja! Moram! Vem zakaj! Za koga!
Po Slovenski se mi zdi, da divjam. Grem kot turbo lokomotiva. Vsaj meni se tako zdi. Navijači navijajo ampak jaz jih ne slišim. Slišim svojo misel v glavi in bučanje v ušesih. Ampak sem v redu.
Pljuča mi bo sicer raztrgalo, medenico vrglo narazen, prsti na nogah me pa itak ne zanimajo, če vendar čutim vse kosti, vezi in mišice v telesu. Resnično sem odlično!
V tistem pa me kakšnih 400 metrov pred ciljem skuša po levi strani prehiteti nekaj rožnatega. Ženska!
»O, pa ne boš!« in se v tistem spomnim še razočaranega izraza takrat še šoloobveznih hčerk na enem izmed maratonov, ko sem pustila, da me je deset metrov pred ciljem prehitela sotekmovalka.
»Tokrat pa me ne bo nihče več prehitel, samo jaz lahko še koga! Pa če crknem!« Podim se v ovinek, ki vodi v ciljno ravnino, nekaj slišim o nekakšni razpoloženi tekačici in svoje ime in meter pred ciljem prehitim še enega sotekmovalca.
Končno sem odfiniširala tako kot je treba! Cilj! He, he, he !!!
Pogled na uro: 3:47:01!
V tistem me potreplja rožnata sotekmovalka, čestitava si in kar objameva! Kmalu priteče še ena zasledovalka in spet se objemamo! Vse tri smo zmagovalke! Dobimo vodo in nazdravimo kot s šampanjcem!
Vse je v najlepšem redu.
PS:
čez pol ure že razmišljam o tistih “usranih” dveh sekundah 😉
Gledam v svojo nogo, masiram podplat. Bom pretekla še kakšen maraton? Trenutno sem na dvanajstem kilometru.
Svoj deveti maraton pa sem pretekla v Radencih. 2013. Obdobje, ko je bila popularizacija teka na vrhuncu.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Za večino tekačev tekaške prireditve na domačih tleh niso bile več dovolj. Potrebno je bilo iti v tujino. Podjetni posamezniki so pričeli z organizacijo skupinskih potovanj in vedno več tekaških navdušencev je odhajalo na tekaške prireditve v tujini. “The Abbott World Marathon Majors (AWMM), 2006” , šopek šestih elitnih maratonov se je dodobra prijel tudi pri nas.
Vse to se je dotaknilo tudi mene. Lepo bi bilo odteči maraton in si istočasno ogledati znamenitosti in utrip življenja v tujih krajih. Vendar sem si zadala drugačen cilj: predno tečem maraton v tujini bom najprej pretekla vse domače maratone. Saj jih ni veliko. .
Kljub temu, da jih ni veliko, zadeva sploh ni enostavna, vsaj zame ne. Velik izziv mi predstavlja namreč spomladanski čas. Termin je zelo neugoden za astmatike.
Pa vendar me je dober maratonski čas na Ljubljancu 2012 vlil toliko poguma, da sem se odločila. Čas je, da pretečem maraton v Radencih.
Trening za “spomladanca”
Po kakšnem mesecu lahkotnega občasnega tekanja sem se lotila treninga. Trening naj bi bil skoraj identičen treningu za Ljubljanca, vendar zimski čas tega ne omogoča. Sneg, led, noč. Večinoma sem tekla ponoči, daljši teki pa so bili odtečeni med vikendom. Posebne cikličnosti ni bilo, pretežno je bil to tek po inspiraciji, tekla sem v naravi, po makadamu in gozdu.
V obdobju šestih mesecev, med pretečenim Ljubljanskim maratonom in nastopom na Maratonu treh src, sem pretekla 400 kilometrov. Udeležila se nisem nobene druge tekme. Moj cilj je bil skromen. Preteči maratonsko razdaljo v Radencih pod štirimi urami.
33. maraton Treh src
Dan je bil čudovit. Sonce in polno nasmejanih tekačev. Stali smo pred ciljem, nekateri z rdečimi baloni v rokah katere smo ob poku pištole spustili v zrak in stekli.
Začela sem počasi, tukaj sem že imela težave. Zabavno je opazovati sotekače. Nekateri preveč previdni in drugi premalo. Podobno kot v Ljubljani smo tekli s polmaratonci in podobno kot tedaj tudi še v Ljubljani – v dveh krogih.
Počutje je bilo dobro, na sedmem kilometru sem imela čas 36:39 minut kar pomeni, da sem pretekla en kilometer v povprečnem času 5 minut in 14 sekund. Postajalo je vedno bolj vroče, vročini pa se je pridružil še veter. Do petnajstega kilometra je še bilo prijetno nato pa sem začutila, da moram biti skrajno pazljiva. Vreme ni bilo na moji strani. Vročina mi nikakor ne odgovarja, veter v prsa je pobiral moči.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Pogled na prostrana polja, ki so bolj spominjala na razburkano zeleno morje je bil čaroben, naravnost pravljičen, vendar po drugi strani sumljivo preteč.
Tisto “nekaj” je bilo v zraku. Občasno sem potipala žep v tekaškem krilu. Ventolin je bil tam. Praktično ga le redkokdaj uporabim. Izjemoma enkrat na teku trojk na kratki razdalji, ker smo startali direktno v cvetoče lipe in kostanj, kar me je dobesedno zabilo. In, da, ravno tukaj leta 2009, ko sem v cilju razmeroma hitrega polmaratona “padla v Ventolin”.
Straniščne težave
Na nekje sedemnajstem kilometru sem v trebuhu začutila neprijetno dogajanje. “Mogoče se zato slabše počutim”, sem pomislila in se odločila, da na polovički poiščem WC. Mogoče moram na stranišče. Hja, do svojega devetega maratona se mi ni zgodilo, da bi morala na malo ali veliko potrebo med tekmo. No, ampak vse je enkrat prvič.
Na polovico maratona sem pritekla v skrbeh, kje bom našla stranišče. Čas sem imela 1:50:40, povprečen čas na kilometer je bil dokaj enakomeren 5:16. Na obratu v Radencih je bilo evforično, polno navijačev in glej “moji srčki” kričijo in mahajo in jaz čisto pozabim na svoj namen, da poiščem stranišče. Pa itak nikjer ni bilo videti prenosnih stranišč, nikjer nobenega Dixyija.
Vzneseno sem odtekla v drugi krog, v boj, v bitko za moj srčni maraton v Radencih vse dokler me spet ni “zašraufalo” . Ojoj! Od tega trenutka naprej nisem razmišljala o ničemer več kot o straniščih. Bredla sem po spominu na katerem kilometru sem jih videla. Bila sta dva! Mislim, da na petnajstem. Torej bo še nekaj časa trajalo, da pritečem do tja.
Na 28. kilometru pričnem izgubljati hitrost. Sem že na 5:30. Ampak to sploh ni bil problem.
Mudi se mi na stranišče. Zelo. Bilo je grozno. Zagledam mojega na kolesu, malo naprej. Kriči “Dajmo Mojca!” jaz pa “Kje je kakšen sekret? Ne morem več!!”
Oddrvi naprej in čez čas spet nazaj z novico, da me odrešitev čaka čez dva kilometra. V mislih sem se že videla, kako bom odtekla direktno na sredino polja, dala hlače dol in adijo pamet! Bolje tako, kot s polnimi gatami naprej. Ampak nekako mi je uspelo.
Moj Dixi
Moj 9. maraton – poročilo
No, na sliki ni tisti moj pravi. Tale je izposojen iz Pixabaya. Moj Dixi pa kot zakleto ni bil prazen. Stopicljala sem pred vrati in prosila: “Pridi že ven, kdor koli je notri, lepo te prosim!” Končno!
Skok v sekret, hlače dol in … olajšanje! Občutek sem imela, da bom od sedaj naprej letela in ne le tekla.
Iz WC-ja sem prišla osvobojena. Svobodna. Srečna. Neskončno zadovoljna! Sedaj bom poletela proti cilju!
Poskušam poleteti pa so moje noge kot prikovane. Poskušam teči kot prej, pa nikamor ne gre. Nobenih moči več nimam, pred menoj pa še kakšnih petnajst kilometrov.
V sekretu sem poleg neljube prtljage pustila tudi vso svojo moč in energijo.
Popuščam, vsi me prehitevajo. Pričela se je muka.
Enakomerni zamahi z rokami, porivanje in vlečenje nog, dihanje s čisto premajhnimi pljuči. Poskusim z Ventolinom. Malo pomaga. Vsaj zadiham lahko ampak prave moči nimam.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Tečem
Tečem ob zelenem polju, vse valovi, rdeč mak. Sinje nebo. Lepota. Jaz pa tečem mrtva. Makadam. Shodim. Ne morem. Padla bom. Voda. Ventolin. Porinem se naprej, tečem, če je to sploh še tek. Delam se da tečem, to je skoraj hoja.
Zeleno polje. Zeleno morje. Preredki navijači. Saj jih sploh ni. Regljanje žab. Prisilim se in pogledam naokoli. Lepo je.
V daljavi se sliši zvok ciljnega prostora. Še malo, ki traja večno. Še malo, ki ga nikoli ne bo konec. Še malo, ki nista samo dve besedi.
Voda. Ventolina nočem. Slabo mi je. Gela si ne upam pojesti. V trebuhu imam podivjance. Boli.
In tečem
Tečem. Spet tečem. Vedno več navijačev. Pomaga. Tečem proti cilju. Bolje mi bo. Kako lepo se bo ustaviti. Nekdo mi nekaj kriči, jaz pa samo bolščim predse v asfalt in nekako tečem in molim, da bo že konec. Ker ne morem več. Ne morem več dihati. Ne morem več premikati nog. Ne morem se več nositi.
Odrešitev
Zagledam moje! Nina teče z mano. Urška kriči in me lovi na fotoaparat. Bolje sem. Vsaj delam se, da sem bolje. Tečem v cilj. Spet tečem. Ne zanima me ura. In ko pritečem v cilj bi spet tekla.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Zadovoljna. Ko se v miru spet nadiham pa srečna. Vesela. Spet jaz!
Ja, do danes moj najtežji maraton.
Potrebovala sem štiri ure, pet minut in dve sekundi. Od 32 maratonk sem bila 16. V svoji kategoriji (bilo nas je sedem) pa sem celo dobila srebrno medaljo.
V življenju se zgodi, da gredo stvari čisto po svoje in precej drugače, kot bi si morda želeli. Še danes so lahko stvari idealne, a že jutri povsem drugačne. Žal svojih življenj ne moremo imeti povsem pod kontrolo, usoda nas lahko večkrat preseneti.
Trening za maraton – nov začetek
Leto 2010 je bilo v znamenju okrevanja. Vsi moji načrti iz cilja maratona v letu 2009 so izpuhteli, prioritete so postale drugačne. V tekaški sezoni 09/10 sem tako pretekla le 545 km in prekolesarila 2.425 km. Ocenila sem, da sem pripravljena za polovico maratona na Ljubljanskem maratonu.
Tekaški praznik je otvorila Urška z rekreativnim tekom. Ne ravno navdušena nad zgodnejšo uro starta se je pričela nagibati k možnosti, da odteče na prihodnjem Ljubljancu tudi sama raje polovičko in tako malce potegne dremuckanje v postelji.
Sledil je start, nas softičev in maratoncev. Polovičko sem odtekla skupaj z Nino, ki me ni in ni hotela pustiti same. To je bil njen prvi polmaraton. Tekla je lahkotno in hitro, moje noge pa kot bi bile v kolkih betonske. V cilj sva pritekli ob huronskem navijanju. Nina je višek energije delila z navijači in jih spodbujala ter se šalila. Ob tem sem jaz komaj lovila sapo. V ciljni ravnini me je pograbila za roko in me v ovinek proti cilju skoraj odnesla po zraku, kot balon!
V cilj sva pritekli presrečni in bila sem odločena, da bo maraton v sezoni 10/11 odtečen.
Resno sem se lotila treninga, vsaj tako sem mislila. Vendar sem spet veliko premalo tekla.
V sezoni 2010/2011 sem poleg kolesarjenja dodala še planinarjenje. Teči dan po planinarjenju je vedno odlično. Noge so lahke in tečeš lahkotneje. Držala sem se sistematičnega treninga “baza-moč-hitrost”, tekaške tekme se nisem udeležila nobene saj sva dneve z možem raje preživela skupaj na kolesu. Tek in moja hrbtenica sta precej trpela, kolesarski podvigi pa so naju z možem oba prevzeli.
This slideshow requires JavaScript.
Tako se je v tej sezoni nabralo samo 553 tekaških, 2280 kolesarskih kilometrov ter nekaj planinskih podvigov.
Zadnji dolgi tek sem opravila sredi septembra, na katerem se mi je nekje na dvajsetem kilometru pripetila poškodba. Počila mi je desna mečna mišica. Bolečina se mi je javljala že nekaj časa, ampak sem jo vedno uspela nekako utišati. Tokrat je udarila res z vso močjo, tako da sem do doma praktično odskakljala po eni nogi. Vedela sem, da se mi je to zgodilo zaradi nediscipline pri izvajanju tekaškega treninga. Prevečkrat sem daljše teke nadomestila s kolesom. Kombinacija teka in kolesarjenja je dobra vendar tek je tek. Tu ni nadomestkov.
This slideshow requires JavaScript.
Preostalo mi je le nekaj dni do maratona. Bolečina je le deloma popustila. Za menoj je bilo dolgo kolesarsko potovanje. V zadnjih dveh letih pa nisem pretekla nobenega treninga, ki bi bil daljši od 21 kilometrov. Že drugo tekaško sezono mi ni pripadala čast, da se lotim maratona. Na startu sem se počutila na nek način nesrečna a odločena, da si naslednje leto spet pritečem maraton.
2011 sem pol maratona pretekla dve uri skupaj z Nino, ki se po preboleli gripi očitno ni opomogla. Iz te izkušnje sva se naučili, da nima smisla teči poškodovan in prehitro po bolezni. Ni vredno. Svoje zdravje je potrebno paziti in poskrbeti, da telo ne poškodujemo po nepotrebnem.
Urška pa je suvereno opravila z rekreativnim tekom kot se za tekača spodobi.
Prihod v cilj je bil bolj klavrn. Saj si vesel in zadovoljen ampak z občutkom, da si s tem morda telesu naredil več škode kot koristi, ni dober. Skušala sem ostati in navijati maratoncem! Pa je bilo tudi to tako težko! Ne moreš spodbujati, se jeziti sam nase in objokovati pretekle odločitve, istočasno. Kar je bilo, je bilo. “Grem in gledam naprej in se iz teh dveh “tekaško usranih” let čim več naučim” sem si rekla. “Bom videla iz kakšnega testa sem v resnici. Se bom pobrala?”
Analiza in načrt “kako naprej”
Pričela se je sezona 11/12. Čas je bil, da potegnem črto.Usedla sem se za mizo, preverila številke in dejstva. Vedela sem, da sem nekaj delala močno narobe in tudi to sem vedela kaj je bilo narobe. Mišica mi je počila iz enostavnega razloga, ker sem veliko premalo tekla, se premalo in prepovršno ogrevala in raztegovala ter po veliko prekratkih tekih želela za svojo tedanjo pripravljenost veliko prehitro odteči daljšo razdaljo. Želela sem bližnjico do maratona. Take bližnjice pa ni. Dejstvo je tudi, da smo vsak dan starejši. Tega ne smemo ignorirati.
Kje sem s svojim tekom in kako naprej? Tekaška vznesenost je nekam poniknila. V teh dveh letih sem pridobila nekaj kilogramov, pravo počutje se ni vrnilo. Skrajni čas, da dodobra preučim svojo endometriozno izkušnjo o kateri lahko več preberete na povezavi: TEK IN ENDOMETRIOZA in naredim vse, da se nikoli več ne ponovi. Teči moram več, ker mi tek koristi in se bolje počutim in ker veliko lažje tečem lažja, moram izgubiti pridobljene kilograme. Kolesarjenje mi bo pomagalo ohranjati ravnotežje obremenjenosti mišic. Okrepiti moram svoje jedro ter se striktno ogrevati in raztezati po teku. Biti pa moram predvsem DISCIPLINIRANA!
Pa mi bo uspelo? Si dovolj želim? Sem dovolj vztrajna? Bomo videli.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
To je zgodba o kateri se zdi, da se je dogajala že zelo daleč nazaj.
Pravzaprav je to pravljica o paru, ki je rad tekel. In ker je eden od njiju rad tudi pisal, se je zapisalo to, kar boste lahko prebrali spodaj.
Nekoč, še predno se je pojavilo morje tekaških skupin in društev, strokovnjakov, trenerjev, svetovalcev in podobnih -alcev in ostalih -njakov. Še v časih, ko ni bilo pomembno, da se tvoje superge skladajo s tekaško uro in so tvoje pajkice prave znamke in odtenka. Ko tekač ni razmišljal o najnovejši tekaški “fensi šmensi” švic majici in super hudih tekaških nogavičkah, ki naj bi kar se le da sramežljivo kukale izza ultra modernih tekaških čevljev, ki bodo kmalu “prišvicane” na najnovejši nožni tatu. Pravega odtenka seveda. To je bilo še takrat, ko so imeli tetovaže le bivši zaporniki in JNA-ši. Saj veste, številke, kakšno sidro, ime ali pa kakšen del navadno ženskega telesa.
To je bilo še v tistih davnih časih, ko nikjer nisi mogel kupiti tekaške majice, primernih športnih nogavic. V bistvu je bil to čas, ko je bila vsaka majica in kolikor toliko udobna obutev primerna za tek. Ja, takrat je to bilo. Takrat veste, ko je šla lahko cela družina na tekaško tekmo in ob tem ni skoraj bankrotirala. Ja. Takrat, ko je bil tek poceni. Ko si lahko tekel brez najnovejše tekaške ure. Mobitela. Slušalk v ušesih. In je bilo to normalno. Še v časih, ko so ljudje za tekačem kričali: “Norc! Butara! Al`nimaš nobenga dela? Lenuh babji!” in je tudi to bilo normalno. Ja! To so bili tisti davni časi, tukaj, ne za devetimi gorami in devetimi vodami. Tukaj v Sloveniji. Časi, ko je še vsak znal teči. Sam. Brez tekaškega trenerja. In ljudje niso bili nič bolj poškodovani ali manj zdravi. Prej bi rekla, da obratno.
Ja, dragi moji. Takrat je to bilo. Ko marsičesa ni bilo. Veste, jaz sem pa že takrat imela svojega OSEBNEGA TEKAŠKEGA TRENERJA. Pravi prototip! Ha!
Moj prototip osebnega tekaškega trenerja je nastal iz mojega sotekača. Nastal je skoraj kot nekakšen stranski produkt. Kar ratal je! In nekega dne je dobil svoje poimenovanje: Moj Osebni.
Zadeva pa je potekala nekako takole. V začetku prvega obdobja mojih sedmih pravljičnih maratonov, sem pričela s sistematičnim treningom za Ljubljanski maraton. Moj dragi mož se je odločil, da po priporočilu zdravnika na maratonu ne bo sodeloval. Veste, zelo težko je kar odrezati tek. Zato se je vneto in zagnano lotil treniranja svoje ženičke (to sem jaz). Naredil mi je tekaški program natančno in lično na podlagi mojih rezultatov in testov vse na bazi pulza, razdalje, želenega končnega rezultata in tako dalje in tako naprej. Program je lično in natančno spravil v Excel in to tako, da bo zadeva funkcionirala 100/h. Sledil je preizkus tekaškega programa v živo ali bolje, na terenu:
1. dan
Soparca, odpraviva se skupaj na počasen tek z nizkim pulzom, vse lepo, vse v redu. Moj Osebni teče z menoj. Trening opravljen.
2. dan
Na sporedu imam tempo tek, samo 3 km “Do DARS-a in nazaj”, utrip od 155 – 160, mi je predpisal. Tekla bom sama. Lepo se obujem v superge in se začnem ogrevati.
Kar zaslišim nekakšen vik in krik na dvorišču, nekakšen čuden prepir, ki se z zadovoljnim brundanjem kmalu poleže. Pojavi se Moj Osebni z otroškim kolesom, gume prazne. Ogrevam se naprej in si mislim: “O fino, bo kolo popravil”. Vidim ga zvoniti pri sosedu. “Pumpa za kolo ne dela”, ga slišim in sosed mu posodi svojo. Moj Osebni pumpa in pumpa kot v transu, občutek imam, da gre ves zrak mimo ventila.
Pa mu rečem:« Ok, grem. 155-160, ne?«
»Počakaj, te bom spremljal na kolesu.«
Hčerki je obljubil novo kolo, če ga polomi.
No, pa sva šla. Ne naredim še treh korakov, ko se je že začelo.
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan, kakšen pulz moraš imeti?«
Pojačam tempo, tečem dalje in si mislim, da je takle “psihofizični trening” lahko zelo koristen. Za karkoli. Človek mora biti optimist.
»Pazi na držo,« ga slišim.
Kar hitro grem, vroče je kot hudič. Občutek imam, da bo tole odličen trening.
»Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv,« ga spet zaslišim. Prekolnem vse slaščice, ki sem jih pojedla na morju. »Kakšen pulz imaš?«
» 158,« iztisnem med zobmi.
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«.
Pojačam.
»Kakšen pulz imaš?«
»163 pa mir mi daj, ne morem govorit s tem tempom,« iztisnem nekako in porabim ogromno moči za ta stavek. On pa nič. »Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170« , delegira iz majčkenega koleščka. Kolena ima skoraj pri bradi.
Hudiča! Začnem teči na vso moč, kolikor se le da. Rada bi šla tako hitro, da me na tistem kolescu ne bi mogel ujeti, ampak kolo sploh ni tako slabo, kar nese ga. Ves čas nekaj govori. Kar naj govori, si mislim.
»Kakšen pulz imaš?« kriči.
»Kaj te briga!« si mislim in skušam teči čim hitreje, da bo človek vsaj s časom na koncu zadovoljen.
»Pazi levo roko! Držiš jo kot bi te kap! Ali ti je odmrla!« pametuje.
Ni potrebno, da bi ga pogledala saj ga vseeno kar vidim, kako navdušen je sam nad sabo. Pritečem do konca.
»Ustavi štoparico!« slišim povelje.
Ustavim štoparico.
»Kakšen je čas?« kriče sprašuje.
»14,16!« zavpijem nazaj.
»Zanič, hudiča! Prepočasi. Lani si imela veliko boljši čas …«.
Tečem dalje lepo počasneje, da se malo »iztečem« in oddahnem, ne od teka ampak od mojega »trenerja«. Slišim, kako me kliče, a mu zbežim med hiše in lepo odtečem počasi še kakšen kilometer. Takle tek s komandirjem za vratom je prava nočna mora. Občutek imam, da sem več govorila kot tekla. Mislim si, da me eno figo briga rezultat za tako ceno, da od teka nimam nič. Ali pa da bom po »teku« morala še na tek, da se pomirim.
Ko se vrnem, me moj trener še vedno čaka pred hišo ob kolesu s prazno gumo in se navihano reži. Videti je TAKOOOOO zadovoljen.
Sem prav zadovoljna tudi sama vendar vem, da mu ne smem tega preveč očitno pokazati. Sicer bo naslednjič še hujši. »Nehaj!« rečem in grem na videz užaljeno, hitro mimo. Ni mi do poslušanja litanij o odmrli roki, prekratkih korakih in prepočasnem tempu.
»Nikamor ne greš,« me ustavi in spodi nazaj delati raztezne vaje. OK, saj ima prav, se potihoma strinjam in ubogam. Naj ima veselje. Jaz pa razglabljam o situaciji.
Če se mi je včasih zdelo, kako fino bi bilo imeti osebnega trenerja kot tisti vrhunski tekači, se mi tokrat to ni več zdela tako krasna zadeva. Ne vem, kako sploh zdržijo. Komaj čakam, da moj trener spet postane moj sotekač. Ampak on je videti tako zelo zadovoljen v novi vlogi. Malo me skrbi. “Mogoče bom pa do Ljubljanca le vztrajala, tako, za foro”, sem si mislila.
3. dan
No, me zanima, kako se bo obnesel Moj Osebni na dolgem teku sedaj, ko je ostal brez kolesa. Na rolerjih do sedaj še ni stal, tako da globoko upam, da si danes ne bo sposodil hčerinih.
Torej, po planu bi morala trening daljšega treninga opraviti v nedeljo, a smo se oglajali v pravljični smaragdni Soči. S trenerjem sva se izmenično vozila s kajaki pretežno z glavo navzdol in občudovala razgled pod Sočo, lovila čoln in veslo, praznila čoln, se obračala, objemala skale, pila bistro Sočo in si krepila tako moč volje kot ramenske mišice in lovljenje ravnotežja. Rezultat je bil odlično počutje kljub številnim modricam, ohlajena glava in strašen »muskelfiber« naslednji dan.
Ker iz zgoraj navedenih razlogov trening daljšega teka nisem mogla realizirati v nedeljo, sem ga opravila v ponedeljek takoj po tem, ko smo pospravili 10 metrov drv.
Ob 19.00 sem bila končno pripravljena, da grem. S seboj povabim še Urško in Nino, a sta bili še preveč pod vtisi drv. Gospod Osebni pa je sedel na kavču ob pivu in nekaj računal.
»Grem. Torej, 24 km, pulz 125-140,« kot je po planu.
Hudobno pomislim »THE COACH – THE KAUČ«, a se ugriznem v jezik. Mojega Osebnega namreč uradno “neskončno jezi”, da ne sme ali da ne more teči, sicer pa prizna, da se mu ne da preveč. Skupno se torej odločiva, da glede na pozno uro, delam 6 km kroge. Čakal me bo na 16. km s pijačo. Spijem še kozarec vode in grem močno zadovoljna.
Ko sem odhajala, je še vedno povsem neprizadeto sedel na kavču.
Zunaj se ogrevam in njega še vedno ni od nikjer. Obeta se mi lep in miren dolg počasen tek, take imam najraje.
Vžgem štoparico in grem. Čudovit občutek! Že po treh minutah sem zunaj, na polju. Travniki in gozd okoli mene, osamljeni sprehajalci, kakšen kolesar. Mir, tišina, svoboda. Čisti užitek. Ni prevroče, sonce je že precej nizko. Razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi dolgi poletni dnevi trajali večno.
Tečem mimo kmetije, krave me veselo pozdravljajo in jaz se jim nasmehnem. Oh, kako smo osladni – ampak, če je pa res! Pes me že pozna. Priznam, da je bil v začetku hudo vztrajen. Kakšno leto je trajalo, da se je naveličal besno lajati in se zaganjati, kadarkoli naju je zagledal. Zdim se mu čisto nezanimiva, še naprej leno leži na tleh kot nemarno vržena cunja. Za prah, me stisne v želodcu. In misli se mi sprehodijo po stanovanju, kako bi bilo potrebno temeljitega čiščenja. Ampak vse se pač ne da, pa saj mi bosta punci pomagali.
Saj veste, najstnice so nasploh navdušene za kakršnokoli hišno pomoč. No, potem, ko mi bosta zavijajočih oči obrazložili kako onidve sploh nimata časa saj imata s prijateljico tako bujno domišljijo in vse te ideje je potrebno tudi realizirati kajti domišljija brez realizacije ne šteje praktično nič, potem so to samo neuresničene sanje in potem, ko mi bosta obrazložili že “nevemkaterič” pravice otrok in njihovo izkoriščanje in tako naprej in tako nazaj, potem, šele potem, bom prišla do besede in jima “ženevemkaterič” obrazložila, da sem jaz njuna mama in mi družina ter da sem ju kot starš dolžna usmerjati in učiti v življenju in tudi naučiti preživeti, za preživetje pa je še kako potrebno poleg šolskega znanja, matematike, jezikov, zemljepisa …. tudi znanje priprave hrane, čiščenje, likanje, pranje, pospravljanje “intakonaprej in takonazaj”, potem znata v skladu svoje bujne domišljije resnično presenetiti .
Hopla!! Skoraj skočim čez kosmato kepo – simpatični radovedni mali kužek. In se zavem, da sem že pri koseškem bajerju. Prav luštno je, senčka, precej sprehajalcev.
Temni se.
Nasproti mi prihaja gospod z velikansko dogo, neprivezano, brez nagobčnika. Doge so mi všeč, ocenjujem, če mi je tudi ta. Občutek imam, da gre blazno resno in pametno mimo mene in istočasno deluje veliko pametnejša od svojega lastnika. Doge so mi res všeč. Sicer imam pa rada vse živali le “nekateri lastniki nekaterih psov” mi gredo na živce.
Misli v moji glavi je vedno manj, vedno bolj budno opazujem okolico, oprezam za smrekami, ko tečem po kolesarski poti ob Večni poti. Bojim se psov . Tam je že temno kot v rogu. Čudno poka v gozdu, vse nenavadno šumi. Le kako mi bo uspel še en krog, saj bo že popolna tema . Jezi me, ker sem že precej utrujena pa je za menoj šele 14 km . Čutim mišice ob desnem kolku dol po stegnenici (še od kajaka) in levo koleno se mi oglaša. Odmislim vse skupaj in podzavestno pohitim. Malce me je strah.
Nasproti mi priteče tekačica, zdi se mi, da so tudi njene oči široko odprte. Razumevajoče se nasmehneva ena drugi in tečeva dalje vsaka v svojo smer. Pomislim, da sva obe zmešani, lahko bi tekli skupaj, obeh naju je strah.
Strah me je!
Žalostno oprezam po parkirišču, če je kje moj trener, pa ga ni . Kako fino bi bilo, da bi malo zavpil: »Dviguj noge, vlečeš se kot crkovina!« Sama sem kriva, sprva se je ponudil, da bi prišel že prej pa nisem hotela. Trapa zmešana! Pogledam na pulz: prehitra sem. Kako naj nalašč počasi tečem, če me je strah. Prisilim se, sicer me pa že vse boli.
Dohitim dva znanca. »Kje je pa tvoj?« »Naprej me čaka z vodo,« in že me ni. Lepo ju je bilo srečati .
V daljavi v mraku se od klopi izlušči senca. Vsa vesela že od daleč maham. Človek me začudeno gleda. Ni bil pravi.
Kje hudiča pa je? Preklinjam, ker slabo vidim.
Spet zagledam znano senco, a se zadržim. Ne morem vendar napadati in mahati neznancem v mraku. Bil je pravi. V natikačih. Upala sem, da bo v supergah in da me bo spremljal zadnji krog. Malo morgen!
Pijem.
»Ne greš še en krog!« Misel, da ne bi pretekla teh 24 km se mi zdi obupna. Ni šans! No, na to tudi g. Osebni ni pomislil. »Tekla boš 1,5 km kroge okoli Darsa.«
Super! Vsaj hiše so . Odpodim se med polji do Darsa, kjer me že čaka Moj Osebni. Do tja ni pritekel, prikolesaril ali celo priloral. Kar lepo z avtom se je pripeljal. Tečem lepo umirjeno. Luštno je. Hvala trener, hvaležna sem. Hiše so, sicer je temno, kakšna luč pa le sveti. Pri neki hiši imajo piknik. Lepo diši.
Tečem v drugi krog, ko prične g. Osebni vpiti: »Pospeši na pulz od 140-150«. Se trudim, pa ne gre . Noge so kot iz betona, moči so mi precej pošle in pri tisti hiši tako grozno lepo diši. Po čevapčičih.
Tečem v tretji krog.
Osebni vpije: «Nisi me ubogala. A me boš ubogala, al´ ne?!! Kaj se pa to pravi! Red mora biti! Madona!!!«
Potrudim se, res mi gre bolje. Pod lučjo na križišču stoji velikanski spuščen nemški ovčar. Tečem proti njemu, hropem kot hudič in maham z okončinami. Debelo me gleda, stisne rep med noge in se umakne v temo. Tečem mimo in tudi sama stiskam rit od strahu, občutek imam, da me bo ugriznil vanjo . Ni me. Pulz imam 155! Uspeh.
“Aleluje, nič me ne boli!”
Grem kot torpedo mimo bajte s čevapi . “Le naj jejo ! Jaz pa tečem in super mi gre”, navdušeno tečem.
Prinorim mimo mojega, ki me pohvali in že kriči za menoj: »Ta krog moraš spet počasi!« Med tekom ugotavljam, da se izraža zelo ukazovalno. MORAŠ, BOŠ. TAKO BO IN PIKA. NI ODSTOPANJ. Pa všeč mi je to.
Tečem zadnjič mimo piknikarjev, ki se smejijo in kričijo, naj se ustavim. Jaz pa jih povabim naj se mi pridružijo in že sem pri Mojem Osebnem.
Še 1,5 km do doma. Všeč mi je. Čista tema, za mano v avtu pa mi Moj Osebni trener z dolgimi lučmi osvetljuje pot pred menoj. Počutim se varno.
Krave so šle že spat, pes je tiho. Še 200 metrov.
“Hvala bogu, naredila sem trening”, zadovoljno ustavim štoparico. Moj Osebni mi čestita. “Dobra si”, pravi. Vse me boli ampak sem noro navdušena.
Začelo se je! Pozdravljeni dolgi teki. Čez 14 dni pa 28 kilometrčkov! Hura!! Ljubljanc prihajam!!!
Zgoraj je bilo pa ultra presenečenje. Pospravljeno stanovanje in sadni koktajl. Moji dve srčici!
To je torej pravljica o prototipu osebnega tekaškega trenerja, ki se je lahko dogajala pred davnimi ali pa ne davnimi časi. Morda se celo ravnokar dogaja.
Pravljično je teči in biti skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Ko tečem je to čas, da sem sama s seboj, s svojimi mislimi, da na nek način padem sama vase. Tiste redke tekme, katerih se vse redkeje udeležujem, pa so nekakšen dodatek za popestritev in tekaško vzdušje. Čeprav se mi zdi, da tudi to ni ravno to. Tudi na tekmah tečem zase. Pomagam komu v težavah z vzpodbudno besedo ali gelom, se pošalim. Ampak za nobenega drugega ne morem teči kot le zase. Pustimo dobrodelne teke – seveda tečemo tudi za tiste, ki tega ne morejo tako, da pomagamo zbirati finančna sredstva. Ampak govorim le o teku kot teku.
Večkrat po kakšni tekaški prireditvi slišim tekače govoriti: jaz tečem zase in ne za rezultat. Seveda zase. Za koga drugega le? Vsi tečemo zase. Kot bi hoteli s tem prikazati sebe kot boljšega človeka in / ali celo kot opravičilo, da ni hitrejši. Seveda. Nekateri tekači smo počasnejši in drugi hitrejši ampak prav vsak na koncu doseže nek rezultat izmerjen v nekem času, kar mu spet prinese določen rezultat: zadovoljstvo. Večje ali manjše.
In tukaj se boste vsi tisti, ki “ne tečete na rezultat” oglasili: to smo mislili! Mi ne tečemo na čas! Mi tečemo za zabavo, dobro počutje, da se družimo med seboj.
Komaj verjamem. Večina med vami ima na zapestju po možnosti najmodernejšo tekaško uro ali pametni telefon, večina vas hodi na vodene vadbe, tekaške tečaje in to ne samo zaradi druženja. Prebirate tekaško literaturo. Tudi zato, ker hočete biti boljši in hitrejši. Želite doseči boljši čas. Zato vas, za božjo voljo lepo prosim, nehajte se obremenjevati! Tečete za rezultat, za dober čas! To ni nič slabega. Vsi tečemo zase za rezultat! In priznajte kakšno zadovoljstvo vas zajame, ko resnično z lahkoto pritečete skozi cilj hitreje kot morda na prejšnjih tekmah. Leteli ste, dragi moji, leteli! Ne le tekli. Po tekaško ste leteli!
Veste, nihče v zadnjem času noče priznati, kako je v resnici z njim. Vsi se kar sprenevedajo in nočejo priznati, da bi radi bili boljši, kot da je s tem kaj slabega. Za dober rezultat pri čemerkoli je potrebno tudi veliko vložiti in če ne je najlažje poiskati izgovor. Ampak eni ne morejo, ne zmorejo, ne znajo, mogoče tudi nimajo pogojev kar je povsem razumljivo. Ni vsak čas v našem življenju naklonjen striktnemu treningu za maraton. Dolgi teki vzamejo veliko časa, potrebna je možnost in volja, da vstaneš ob 5. uri zato, da imaš kasneje čas postoriti še vse ostale zadeve. Večina pa nima volje! To je resnica. Ampak itak normalno, če je pa človek že po naravi len!
Najbrž se v zadnjem času premalo družim z ljudmi, ki tečejo. Imam pa srečo, da mi je v roke prišla knjiga Zagret za tek, dolgoprogaša Marka Robleka. Saj veste, to je tisti našemljeni tekač, ki je na enem od Ljubljanskih maratonov nagnal zmagovalca skozi cilj. Knjiga je praktično zbirka člankov avtorjevega bloga Minimalist. Kakorkoli. Nisem je še prebrala do konca, ker je ni potrebno kar takoj pojesti. Lepo jo “jem” po malem. In včeraj sem naletela na res dober kos, ki me je kar privzdignil. Po odličnem Tekaškem dnevniku čisto navadne gospodinje, Natalije Pavlič, spet nekaj zame!
No, v enem od svojih 42 spoznanj bosonogi vitez Marko pravi:
Teči za veselje in dobro počutje, ne pa toliko za rezultate, se že samo po sebi sliši zelo romantično, a lahko vam zatrdim, da še zdaleč ni tako. Prava tekaška romantika se ustvari, ko sem na polnih obratih, ko se ženem, ob tem pa počutim, kot da letim, ne pa da se mučim.
No, to je to! Poslušajte njega, če meni ne verjamete.
Nikoli ne bom pozabila svojega najhitrejšega maratona, ko sem letela! 42 km sem letela, vmes sem imela rahel spust ampak sem se dvignila naprej, gor vse do cilja. Nepozabno. Tekla sem z lahkoto, v cilj pritekla pol ure prej kot ponavadi in bila spočita! Spočita po maratonsko. Še si želim tako teči! Ne vem, če bom še kdaj. Ampak rada bi! In da tak tek dosežeš moraš biti v top formi in potem si dovolj hiter, da lahko letiš (pa naj bo definicija hitrosti kakršnakoli).
Ja, ja, tako je dragi moji. Kar priznajte si. Prijetneje je priteči skozi cilj hitreje kot počasneje in ob tem biti manj utrujen. To je dober rezultat.
In izjeme, ki potrjujejo pravilo? Seveda so. Tudi jaz sem že bila in gotovo še bom med njimi. Vsi tisti tekači, ki jim je v resnici vseeno kdaj bodo pritekli skozi cilj so tisti, ki jim zapestje ne krasi štoparica ampak pentlja.
Se vidimo v supergah.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Veliko je žensk, ki v tem trenutku ne vedo, kaj je vzrok njihovim težavam. Brezvoljnost, bolečine, slabo počutje. Tudi tekačicam se to dogaja 😉. Se najdete v spodnjem zapisu?
Simptomi endometrioze
V bistvu se je bolezen nakazovala dalj časa. Že dan po maratonu sem si rekla: “Kakšno srečo sem imela včeraj! Kaj če bi bil maraton danes!” Hude bolečine v trebuhu, skorajda nisem mogla hoditi. Noben pregled ni nič pokazal. Jaz pa sem imela občutek, kot bi velikanski črni pajki pletli svoje mreže v mojem trebuhu. In ta trebuh je bil na trenutke tako velik, kot bi bila v sedmem mesecu nosečnosti. Včasih sem se vrnila iz teka kot balon. Vedno pogosteje pa na tek sploh nisem mogla, saj me je trebuh dobesedno vlekel na tla. V tistem času sem enkrat tedensko tekla z Urbanovimi tekači in večkrat opazila in slišala opazke določene sotekačice glede mojega trebuha. Neprijetno. Sama sem preizkušala vse mogoče, izločevala posamezno vrsto hrane, jedla minimalno. V bistvu sem imela na nek način spodnji del trebuha ves čas zatečen.
Moja skrbna splošna zdravnica me je poslala na vse mogoče preglede od koloskopije, različnih ultrazvokov, laboratorijskih preiskav in mi zatrdila, da ne ve več, kaj bi še sploh lahko storili. Bilo mi je res nerodno ponovno predlagati ultrazvok trebušnih organov zato sem odšla na še en samoplačniški pregled v ultrazvočno ambulanto RCD Dravlje. Tam naj bi imeli najnovejši in enega najnatančnejših aparatov v Sloveniji. Dobila sem izvid na katerem je bilo zapisano mnenje in priporočilo: takojšen obisk ginekologa.
Ponovno sem šla do svoje redkobesedne ginekologinje. Predno sem vstopila v ordinacijo mi je sestra potisnila v roke mojo kartoteko, katero sem pričela natančno pregledovati. Nikoli nisem imela kakšnih posebnih težav. Pred nekaj leti je sicer zdravnica odkrila na levem jajčniku cisto in izvid je bil vedno bp. In kadarkoli sem jo spraševala o cisti je odgovorila, da ni to nič. Da ima skoraj vsaka ženska kakšno cisto. Tudi ginekološki ultrazvok ni pokazal nič posebnega, po besedah ginekologinje. Najnovejši ultrazvok trebušnih organov pa je nakazoval na to, da ta cista ni ravno nedolžna in po vsej verjetnosti vzrok mojim težavam.
Ginekologinja pa se ni dala. Ponovno mi je zatrdila, da to ni nič nevarnega ter da so moje težave najverjetneje pogojene s prehrano in mi predlagala obisk nekega centra za testiranje, neka privatna ordinacija. S tem se ni strinjala moja splošna zdravnica, češ, da je to izguba časa ter da sem to že sama testirala. Če ne grem bom le prihranila nekaj denarja, saj teh pregledov naše zdravstveno zavarovanje ne krije.
Vse skupaj nič … ali pa vse. Do tistega večera, ko spet nikakor nisem mogla zaspati. Pomagala sem si s skodelico toplega mleka in odšla nazaj v posteljo ter zadremala. Čez približno dve uri sem se ponovno zbudila s “tistim občutkom” v trebuhu in odšla na stranišče. Nič ni bilo.
Ko se skušam vrniti me dobesedno prelomi grozna bolečina in me vrže na tla. Nič ne morem. Ne morem poklicati na pomoč niti se premakniti. Ne morem dihati, preveč boli. Nekako se zvlečem po tleh do radiatorja in se ob njem vlečem po tleh do spalnice. Moj spi. Ne morem poklicati, neznosno boli. Nejeverno pomislim, kaj je to, to? Me bo kar takole pobralo? Skušam zdržati in čakam, da popusti. Vsaka bolečina enkrat popusti, kot je maratonske razdalje enkrat konec. Vse enkrat mine, razmišljam. Črna, globoka, temno črna bolečina. Uspe mi potegniti za rob posteljnine in pridušeno poklicati.
Moj se zbudi in plane pokonci. Prinese mi čaj. Požirek. Nič ne morem. Boli, lahko pa plitko zadiham. Ponudi mi nekakšno domače zdravilo. V žganje namočeno encijanovo korenino. Spijem požirek. Nisem se sposobna preobleči. Ogrne mi jutranjo haljo in me nekako zvleče v avto ter odpelje na urgenco.
Čakava, dobim injekcijo proti bolečini. Pomaga. Sicer ne vem kaj. Žganje ali injekcija. Ko pridem končno na pregled, ne najdejo ničesar. Zdravnica ne zatipa ničesar. “Vse je v redu!” zatrdi. “Ni v redu. Vem.” Domov se vrneva ob pol štirih zjutraj. Zaspim in zjutraj na pol mrtva odidem v službo.
Kjer je dan, kot vsak drugi. V popolnoma odbiti službi. Pa ne v dobrem smislu. Rada bi odšla domov vsaj ob normalni uri, ob 16.00. Ni šans! Ni razumevanja. Od nikogar. Moram še nekaj dokončati, nekaj povsem nepomembnega. Obvezno, tisti trenutek! Vrtilne tabele bodo rešile firmo. Doma sem ob 18.40. Moje preglednice neuporabljene. Glavno, da smo v firmi vsi ostajali dlje, prav tako kot je bilo kmalu pomembno, da nihče ni ostal dlje. Ne glede na količino dela. Kar nekaj. Doma me moj okrega: “Prav ti je! Ostala bi doma!”
Slabotna sem, brez volje in energije. Nič mi ne pomaga. Nič ne paše. Tudi po teku mi ni bolje, saj skoraj ne morem več teči. Vrtim se v krogu, kaj narediti. Spet odidem do splošne zdravnice. Pregleda me, pošlje na tisoč in eno laboratorijsko preiskavo ter naroči: “Takoj h ginekologu! Mogoče je endometrioza!”
In tako sem končno dobila sum na mojo bolezen ter napotnico za operacijo na katero je seveda potrebno čakati, predolgo. Vmes sem imela težave, občasno neznosne bolečine, naokoli sem hodila s pletom okoli trebuha kot kakšna babica. Končno sem dočakala operacijo.
Operacija endometrioze
Operacija je potekala laparoskopsko, brez posebnosti. Rezultati pregledanega tkiva so potrdili endometriozo na obeh jajčnikih ter v posameznih delih medenice. Operaterja nisem videla. Ob odpustu iz bolnišnice sem dobila ena in edina navodila: zmerni počitek. Sama pa sem si predpisala še veliko gibanja in zdravo prehrano. Ampak kaj to je?
Nazaj k teku
Mesec dni po operaciji, torej februarja, sem se počasi vrnila k teku. Razdalje sem počasi povečevala vendar zelo previdno. Kakšnih posebnih treningov nisem izvajala.
Odločila sem se, da tokrat ne bom ničesar prepustila naključju. Svoje telo moram spraviti v dobro kondicijo. Imunski sistem moram okrepiti. In se izogniti ponovitvi endometrioze.
Endometrioza
S tem izrazom sem se prvič srečala ob prebiranju knjige Biti ženska, katero je izdala Cankarjeva založba 1988. Takrat se je tej bolezni tudi reklo “bolezen poklicno uspešnih žensk”, kar je čista neumnost. Kakorkoli, takrat sem to poglavje preletela na način, tega jaz že ne bom imela. Brez veze.
Na knjigo sem se ponovno spomnila potem, ko sem imela sum na to bolezen. Seveda sem poglavje takoj prebrala. Izvedela sem nekaj osnov. Takrat je bilo znano le to, da se navadno pojavi okoli 30 leta starosti in razvija 10 do 15 let. Jaz pa sem bila v času operacije stara 45. Endometrioza se zaseje že takrat, ko se dekletce razvija v maternici. Majhna gnezdeca endometrijskih celic prodro v področje male medenice , jajčnika, jajcevod ter celo v sečni mehur ter pljuča, celo možgane in prično delati “štalo”. Majhne cistice. Te botrujejo bolečini ter celemu kupu drugih težav. Od bolečih menstruacij in kroničnih bolečin do neplodnosti. Odvisno v katerem obdobju ženske se razvije. Jaz sem imela pravzaprav srečo. Endometrioza se rada ponavlja v rodnem obdobju. In izredno težko jo je diagnosticirati.
Nikjer pa nisem našla ali dobila kakršnekoli informacije kako se izogniti tej bolezni ali jo vsaj omiliti. Kaj narediti, da se ne ponovi!?
Evropska unija je leta 2007 endometriozo razglasila za socialno bolezen, ker vpliva na fizično, psihično in socialno življenje žensk in je v Evropi najpogostejši vzrok za izostanek z dela in iz šole (vir: https://endozavest.si/o-endometriozi/splosno-o-endometriozi/).
Preprečevanje endometrioze
Kakšno leto po operaciji sem občasno spet začutila tisto znano zbadanje. Na smrt me je prestrašilo! Zavzela sem se in pričela pospešeno iskati informacije!
Na spletu sem našla zanimiv avstralski forum, na katerem so ženske iz vsega sveta delile svoje izkušnje. Prebrala in preučila sem vse, kar sem lahko in primerjala s svojimi izkušnjami in stanjem.
Danes na internetu lahko najdete nekaj več informacij o endometriozi, imamo društvo za ozaveščanje o endometriozi Endozavest . V tujini lahko kupite knjige o Endo-prehrani, vprašanje je le, kakšne so. Nisem prebrala nobene, danes vem, kar moram vedeti in ne verjamem v nobeno dieto.
Endometrioza je kronična, vnetna bolezen, ki je povezana s hormonom Estrogenom in z menstrualnim ciklusom ter rodnim obdobjem ženske. Je tudi gensko pogojena in obstaja 5-7% verjetnost, da zboliš za njo, če jo ima katera od tvojih ženskih sorodnic. V preteklosti velika večina žensk sploh ni vedela, da jo ima. Sicer pa endometrioza prizadene vsako deseto žensko.
Prava hrana
V boju proti endometriozi pomaga pravi način prehranjevanja, ki ne vzpodbuja rasti hormona estrogena. Estrogen je namreč hrana za endometrij.
Ugotovljeno je, da se je potrebno izogibati hrani, ki vsebuje snovi, ki vzpodbujajo rast hormona estrogena, progesterona ter snovi, ki povzročajo vnetja v telesu, kot so slabi prostaglandini (maščobne kisline, ki nastanejo iz pojedene hrane). Tak način prehranjevanja je potrebno držati ves čas v kar kar največji meri.
Hrana je kot gorivo: če je dobro, bo avtomobil lepo tekel, če ni, se bo ustavil. Res ne vem zakaj ljudje očitne resnice ne želijo videti in to kljub temu, da ravno zaradi tega na njihov ali naš račun in na račun našega zdravja, služijo glavni akterji zdravstva, farmacije, industrije. Prav tako kot verjamem, da obstaja življenje tudi izven našega planeta verjamem, da je napačna prehrana vzrok za večino bolezni. To se mi zdi edino logično.
“Poln kufer” imam prehranskih svetovalcev in strokovnjakov, modnih diet, instant “zdrave hrane”, športnih in prehranskih dodatkov. Za Herbalife ne morem slišati! Kar na bruhanje mi gre! Pa Nupo in ostale. Ne jejte tega!
Moja dejstva
Že čez kakšno leto sem občasno spet začutila tisto znano zbadanje. Na smrt me je prestrašilo! Odločila sem se, da svoje novo pridobljeno znanje in ugotovitve uporabim v celoti: gibanje in prehrana! V največji možni meri sem se pričela izogibati prepovedani hrani in jesti pravo hrano.
Prepovedana hrana 🤢
pšenica v vseh oblikah: vsebuje gluten (lepek), ki prav ženskam z endometriozo zelo škoduje.
rdeče meso: spodbuja vnetja v telesu in lahko vsebuje rastni hormon (industrijsko meso),
ogljikovi hidrati (testenine, kruh, sladice in bele pšenične moke): večina hranilne vrednosti je itak odstranjena,
rafinirani sladkor in med: povzroča vnetno reakcijo
kofein: najdemo ga v čaju, kavi in brezalkoholnih pijačah (estrogen),
jajca: razen ekoloških. Ostala lahko vsebujejo kemične ostanke dioksina, ki povzroči prebavne težave ter zaprtost, če se uporabljajo kot vezivo pri kuhanju
ocvrta hrana: spodbuja negativne prostaglandine
nasičene maščobe in olja (maslo, margarina, svinjska mast): spodbujajo vnetja zaradi negativnih prostaglandinov,
sojini izdelki in izdelki beljakovin soje (razen sojina omaka v manjših količinah): vsebuje toksin, ki je škodljiv za ženske z endometriozo,
predelana živila: vsebujejo številne dodatke, poceni nekvalitetne sestavino in malo hranilnih vrednosti,
konzervirana hrana: previdnost in zmernost pri uporabi (konzervirani paradižnik, kokosovo mleko je v redu),
dodatki in konzervansi: povečajo kemijsko obremenitev v telesu
alkohol: porabi vitamin B, ki je shranjen v jetrih. Dobro delovanje jeter pa je ključnega pomena, da bodo jetra pomagala odstraniti odvečni estrogen iz telesa.
Človek pomisli, da praktično ni več nobene hrane, ki bi jo lahko jedel. Ne drži.
Nekateri priporočajo tudi razne dodatke, ampak mislim, da je pred tem potrebno opraviti posvet z zdravnikom. Koristili naj bi:
Magnezij
Cink
Kalcij
Železo
Vitamini B
Vitamin C
Vitamin E
Selen (skupaj z vitamino E zmanjšuje vnetja povezana z endomentriozo ter krepi imunski sistem).
Od vseh zgoraj navedenih “dobrot” jemljem samo Magnezij, kadar se veliko ukvarjam s športom, sicer imam krče ter vitamin C v obdobju prehladov in grip. Jemala sem tudi Kalcij in Železo ter vitamin B po priporočilu zdravnice, potem, ko mi je pregledala kri.
Sama sem se držala priporočil v največji možni meri. Opustila sem mleko in mlečne izdelke v celoti ter vse izdelke na osnovi pšenice vključno s sladkorjem.
Mleko sem nadomestila z rastlinskimi pripravki (riževo, ovseno, mandeljevo, kokosovo mleko) ali pa s sadno-rastlinskim džusom močno razredčenim z vodo. Občasno sem pojedla kakšen kozji jogurt.
Opustila sem rdeče meso. Nobenih mesnih izdelkov (salame, paštete, klobase, čevapčiči …). Jedla sem po možnosti domačega piščanca ali purana (belo meso) in ribe.
Kruh sem zamenjala kar z zelenjavo in polento ali pa sem kruh spekla sama iz ajde. Pojedla sem ga čim manj.
Na splošno sem se izogibala tudi krompirju (itak ga ne maram). Riž samo rjav, čim manj predelan. Žita pred pripravo namakam, tako kot naše babice (ječmen, rž, ajda).
Odpadli so vsi sladki kosmiči, predvsem jem ovsene kosmiče.
Čokolade nisem nikoli povsem opustila. Tudi v času moje najbolj striktne diete ne. Nadomestila sem jo z 85% črno čokolado.
Kot vmesni obrok sem jedla sadje (pretežno jabolka,) in oreščke v majhnih količinah (pest na dan).
Povzetek: izogibanje ogljikovim hidratom, rdečemu mesu, mleku in mlečnim izdelkom, pšenici (gluten-lepek), sladkorjem, čokoladi, kofeinu in alkoholu.
Na podlagi takšne prehrane je bil moj tek veliko bolj učinkovit. Tekla sem praktično vsak dan in v njem neizmerno uživala. Postajala sem močnejša in hitrejša. Laboratorijski izvid krvi pa je bil po besedah zdravnice: “Za uokviriti in na steno!”
Čez čas mi je prišla v roke knjiga legendarnega ultramaratonca Scotta Jureka: Jej in teci, ki pravi: “Včasih je pač treba narediti svoje!” Pravi ima!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
7 je mojA srečna številka 😍. Pretekla sem ga … na 14. Ljubljanskem maratonu.
Ta maraton je bil spet tak, poseben. Ni čudno, sedmi po vrsti in sedem je pravljično število v tekaškem smislu. Po sedmih tekaških letih naj bi postal tekač v svoji življenjski najboljši pripravljenosti, sposoben dosegati svoje najboljše rezultate. Se pravi nekakšen vrhunec sposobnosti rekreativnega tekača. No, v to nisem čisto verjela. Me je pa vseeno zanimalo, kako se bom odrezala na maratonu.
Pot do 7. maratona
V tem letu sem tekla manj, kolesarila več. Naša tekaška družina je bila takšna samo še 75%. Mož je namreč skoraj popolnoma prenehal teči po nasvetu zdravnika. Jaz bom vedno trdila, da je bila to napaka. Tek je šport, ki je ravno njemu najbolj pomagal tako pri zmanjševanju stresa in blagodejno vplival tudi na njegovo fizično zdravje. Le prilagoditi bi ga moral: krajše relaksacijske razdalje. Ampak, ne! “Če ne morem na ful, pa nič!” In tako je bilo. Od teka ni bilo skoraj nič, ampak … moj osebni je postal zagret kolesar. “Na ful!”
Srčici
Priznati moram, da je tudi meni kolesarjenje všeč. Poskrbiš za sklop mišic, ki pri teku počivajo in obratno – razbremeniš tekaške mišice. Zaradi občasnega nelagodja pri teku, zaradi katerega je postajal vedno pogosteje tek skorajda nemogoč, sem svojo potrebo po gibanju s kolesarjenjem dobro uravnotežila. Kombinacija tek : kolo je nasploh zelo dobra.
Predvsem pa mi je bilo všeč, da sva ponovno našla skupno prostočasno dejavnost v športu.
Tokrat sem trenirala precej drugače. Enkrat tedensko sem tekla pri sedaj že Urbanih tekačih ter v svoj trening v veliki meri vključila kolesarjenje.
Pretekla sem 1.099 km, prekolesarila pa skoraj trikrat več, točno: 2.723 km. Zadnji dolgi tek sem opravila 20. 9. in sicer 35 km.
Nekaj pa ni bilo v redu: moja teža. To bo moj najtežji maraton – dobesedno. S seboj bom namreč nosila približno 2 kg viška teže (1 kg = + 5 min/maraton). Če bom tokrat postavila PB … potem pozlatim svoje kolo!
Moja 7. maratonska nedelja
Svoj 7. maraton sem tako odtekla na nedeljo, 25. oktobra 2009 na 14. Ljubljanskem maratonu. Prav zanimalo me je, kako mi bo šlo to leto. Tekle smo vse tri punce, naš osebni pa je poskrbel za vse ostalo.
Nastop sta otvorili Nina in Urška s šolskim tekom in zastopanjem gimnazije že v soboto.
Sledila je Nina še v nedeljo z odličnim nastopom na rekreativnem teku. Tako, da sem imela pred startom vse svoje srčke vključno z mamo na startu.
Jutro je bilo čudovito, sončno, ugodnih 14 stopinj. Za moj okus sicer malce pretoplo, ampak v zraku je bilo čutiti svežino. Vzdušje fantastično, teklo je tudi veliko tujih tekačev.
“Tekma z najboljšimi”
The Stroj, elektrika, malce strahu, vsi v pričakovanju. Start pištole in gremo. Strašna gneča na začetku. Postavila sem se pravilno, nekje na sredino glede na svoj čas. Vendar je veliko število tekačev počasnejših. Nekateri praktično hodijo, se držijo za roke. Nezrelo! Človek bi pričakoval, da so se ljudje že naučili nekakšnega tekaškega bontona ali vsaj “fer pleja”. Postavi se tja, kamor sodiš.
Skušam teči in pazi, da koga ne podrem. Nikakor ne morem teči v željenem tempu, saj je to nemogoče. Organizator bo moral nekaj ukreniti. Počasneži ne sodijo v cono A, takoj za profesionalci, pa če so še tako simpatični in znani.
Šele po kakšnih dveh kilometrih se zadeva malce umiri. Ljudje se kar zaganjajo, opazujem ljudi, vidim jih, da tega tempa ne bodo zdržali. Prehitevajo, skačejo sem in tja, sopihajo. Prav zabavno! Človek bi se kar ustavil in opazoval. Navijači imajo kaj videti.
Vodo pijem na vsaki postaji, moram. To vem. Pot maratona je dolga in praktično vsaka kapljica vode dragocena. Na okrepčevalnicah pijem izključno vodo, karkoli drugega mi obleži v želodcu. Pojem kakšen košček banane in to je to. Gelov sem se pričela izogibati.
Navijači so enkratni, domiselni. Želim si, da bi ostali tu tudi še za drugi krog. Takrat jih maratonci “krvavo” potrebujemo. Morda ni videti, ampak to je čista resnica. Tako zelo pomaga tisti: “Bravo! Še malo! Dajmo!”.
To leto sem se dobro počutila, celo pot sem čutila moč in občasno celo “letela”. Mogoče pa “čudežno sedmo leto” deluje.
Spremljal me je mož na kolesu, pridružil se mi je na posameznih odsekih v drugem delu. Imela sem popolno oskrbo z vodo in spodbudo ter komentarje. Ob tem se spomnim pesmice, ki sem jo zložila na čast mojemu osebnemu tekaškemu trenerju, katero si občasno brundam, po verzih. Ko popuščam na primer tale:
Kako! Slabo! Pojačaj tempo! Mar misliš kar med treningom zaspat?
in potem, ko se počasi izgubljam:
Halo – daj no, nehaj vendar ga zdaj srat?
Zelo redko se mi je zgodilo, da bi se sama sebi zasmilila:
Bo že še videl, ko me bo pobralo: Le kje si našel drugo tako bo budalo?!
Maratonsko razdaljo so mi pomagali premagovati navijači. Navadila sem se jih najti, svoje, tiste ob progi.
“Brane!!!” na Slovenski pri Stoženskem hipodromu ali ob križišču s Tolstojevo. “Irena in Frenk!!! Juhu!” ” v Stožicah, “mami!!!” pri Ruskem carju ali pa na startu oz. cilju Manca. Na Slovenčevi ” Hojla!!!” Vojka, Jure in ostali člani družine. Skupinica prijateljev v Kosezah. Dobila sem krila vsaj za nekaj časa in hitela do tistih v cilju. Do mojega Frica, hčerk in prijateljev. Nekateri so bili stalni, drugi občasni. In vsak od njih je bil poseben. Dalj kot sem tekla, bolj jih je zeblo in še toliko bolj sem cenila njihovo podporo. Hvaležna do neba! Tudi zaradi tega sem se skušala prisiliti k hitrejšemu teku. Malo pa je pomagalo.
Ko misli odletijo …
Res mi je šlo dobro. Mogoče je bilo telo veselo spremembe, mišice so se na nek način sprostile in po drugi strani okrepile s kolesarjenjem. Kolesarila sva kar konkretno. To leto je bila najdaljša tura dolga 141 km in sicer sva kolesarila na relaciji: Podutik-Brod-Vodice-Golnik-Tržič-Begunje-Žirovnica-Jesenice_Kranjska gora- Vršič-Čezsoča. Nora izkušnja. Ob 10.00 uri zjutraj sva “zajtrkovala” pasulj nekje Pod gorami. V Kranjski Gori pojedla čokoladno tortico in se na juriš vzpela na Vršič. Od tam pa navzdol. Klanci navzdol so moj “strah in trepet”, mož mi vedno uide, mene pa ves čas skrbi zanj. Na enem od serpentin zagledam avtobus, ki se je “zataknil”. Ustavim in gledam, kje je moj. Pa je šel že naprej. Nato ga lovim, čaka me na nekem počivališču. Nadaljujeva skupaj. Nekje na predzadnji serpentini zagledam močan ovinek v levo in cestišče posuto z drobnimi kamenčki. V naslednjem trenutku ga vidim, kako spet polaga ovinek po njegovo “bolj se nagni, še bolj se nagni” in že vidim, kako se me le nagne ampak že ležeče leti proti ograji na ovinku. Ustrašim se, da bo padel čezenj, v prepad! In že ga skušam, kar tako iz kolesa v stilu kavbojskih filmov, ujeti za majico. Ni šlo! V naslednjem trenutku delam salto naprej, spoznam asfalt in tiste kamenčke čisto od blizu ter istočasno opazim svojega osebnega, kako se je ujel za ograjo in ostal na pravi strani le-te. Imela sva srečo in nič pameti. Nikogar drugega takrat ni bilo na cesti. Malo sva se potolkla in popraskala ter se veliko naučila. No, eden od naju se je, drugega se pa še vedno ni prijelo. Od tam do Čezsoče se je pot strašno vlekla, podobno kot pri maratonu so klančki postali klanci. Vendar je vsega enkrat konec, tudi te poti. Najina tura je bila uspešna in v Čezsoči sta naju pričakala prijatelja s šampanjcem.
This slideshow requires JavaScript.
Tečem in se razveselim, da tokrat tudi čakata v cilju maratona. Šli bomo na pivo, šampanjec bo ob kakšnem drugem podvigu. Kar lažje tečem.
In se spomnim podobnega podviga dolgega 121 km z istim ciljem Čezsoča, le relacija je bila druga: Podutik-Železniki-Petrovo Brdo-Kobarid-Čezsoča, precej lažja varianta.
Všeč mi je teči po Dunajski cesti navzgor proti centru mesta in cilju. Navijači so redkejši, bivša “Titova cesta” široka kot prava avenija. Skušam vzdrževati tempo.
Spomnim se, da to leto nisem bila niti na eni tekaški tekmi. Enostavno je bilo prijetneje kolesariti z družino ali pa samo z možem. Super je bilo skupaj osvajati vrhove, odkrivati Slovenijo, dolinice, hribčke, vasice in mesta. Tako lepo je! In toliko novega vidiš, doživiš. Včasih, če je bila kolesarska tura prekratka, pa sem si še obula superge in odtekla svojo dozo, da sem se “raztegnila” in se nekako spet resetirala nazaj. Kolesarska poza ni najbolj naravna in dobra za hrbtenico. Po malo daljšem kolesarjenju sem veliko bolj “polomljena” kot po še tako dolgem teku. Tek je veliko bolj naravno gibanje, raje ga imam.
Še dva kilometra do cilja, spet več navijačev, dobim nekakšno tremo in skušam malce povečati hitrost. Kakšen čas bom imela? Imam štoparico na roki ampak je ne pogledam. Ni važno, tečem in skušam čim bolj lepo teči.
Cilj je na Trgu republika, ki sem ga dosegla v treh urah, petdesetih minutah in sedmih sekundah. Spet sedem! Povprečen tempo maratona: 5,27 min/km. Spet sedem!
Od 112 maratonk sem bila 38. V svoji kategoriji pa 10. Zadovoljna in na krilih za vsaj nekaj mesecev 😁.
Kolo bo ostalo enake barve 😜 !
V cilju 7. pravljičnega maratona
Maraton je lahko nekakšna super kopel s centrifugo iz katere pridemo prečiščeni, srečni, navdušeni in z razjasnjeno glavo.
Nekaj dejstev o 14. Ljubljanskem maratonu
Vreme je bilo ugodno, sončno, ne prevroče in ne premrzlo. Primerno za maraton 🏃♀️ !
14. Ljubljanski maraton
25. oktober 2009
6,8°C
98%
13,8°C
70%
9,8°C
96%
Na 14. Ljubljanskem maratonu je bilo 16.399 udeležencev. Tekačev na 10, 21 in 42 kilometrov je bilo 11.273, z maratonsko razdaljo pa se je spopadlo 943 tekačev: 824 moških in 119 žensk.
Imela sem neverjetno srečo, da sem lahko že šesto leto zapored pretekla maratonsko razdaljo, kot nagrado za pridno nabiranje kilometrov. Nič na tem svetu namreč ni samoumevno. Zgodilo pa se je v Ljubljani, na 13. Ljubljanskem maratonu.
Pot do 6. maratona
Maratonci vemo, da je pot do maratona pomembnejša od same tekme. Če pot ni prava, tudi z maratonom ne bo nič.
To leto sem trenirala malce drugače kot prejšnja leta. Sicer je sam trening še vedno temeljil na Gallowayu in najini Excelovi razpredelnici, sprememba je bila v moji želji po boljši tekaški tehniki. Mož, ki je že dodobra prevzel vlogo mojega osebnega trenerja, je v svojem navdušenju pričel rahlo popuščati, razen v kritiziranju moje tehnike:
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan – kakšen pulz moraš imeti?« »Pazi na držo!« »Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv.«
»Kakšen pulz imaš?«
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«
»Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170.«
»Kaj počneš z levo roko!? Z njo bingljaš, kot da ti je odmrla!«
Tekaški tečaj
Problem sem imela tudi zaradi nočnih treningov, delala sem dolgo in večji del leta tekla ponoči. To mojemu “osebnemu” tudi ni bilo všeč zato sem se odločila, da se priključim kakšni tekaški skupini, vsaj za čez zimo. Na TF sem izvedela, da bo imel Urban Praprotnik, ki je pričel trenirati tudi odrasel živelj, tekaški tečaj. In sem se prijavila. Pravzaprav nas je treniral še tedaj, ko sta hčerki hodili k njemu na atletiko, le da tega ni vedel. Boljšega trenerja si človek ne more želeti. To sem vedela že takrat tudi zato, ker sta ga imeli hčerki radi in ga globoko spoštovali !!! Tečaj je bil meseca aprila zato sem bila presrečna, da bom imela do maratona dovolj časa, da izpilim svojo tehniko. Po predavanju nas je Urban posnel. Trudila sem se, da bi tekla res čim bolj pravilno. Občutek sem imela, da grem super! Ojoj! Ko sem se zagledala na posnetku, bi se najraje cela skrila v superge. Grozno! Preveč na rit, sedeče, puklasto. Grdo! “Saj res nisem za drugam kot za v hosto ponoči. Tam me vsaj nihče ne vidi, kako grdo tečem!” sem pomislila. Priporočil mi je delati vaje za mišice upogibalke trupa, še vedno jih delam! Najhujši del tega tečaja pa je bil, ko je vsakega posameznika skrbno preveril tudi glede gibljivosti. Oh, ko bi le to lahko spustila. Sem namreč lesena kot klada. In štorasta tudi. V svoje opravičilo moram dodati, da imam skoliozo in določenih vaj zaradi tega “kao 😜” ne smem delati (v bistvu jih tudi ne morem). No, to je bilo grozno, priporočil mi je, da se skušam maksimalno razgibati. Počasi in postopoma. Svet je res krivičen: poznam ljudi, ki se praktično ne ukvarja z nobenim športom. Ne tečejo, ne kolesarijo, nič. Pa si lahko kadarkoli dajo nogo za vrat in se pripognejo skoraj do komolcev (če so bolj kratkih nog 😜). To je zame znanstvena fantastika. Pa pustimo to. Kakorkoli, po opravljenem tečaju sem se tudi pridružila “prototipu” Urbanovih tekačev, ki takrat to še niso čisto bili, so pa to zelo kmalu postali.
Gremo!
Tako sem stala na štartu, ki je bil prvič na Slovenski cesti z malce slabe vesti glede treninga v zadnjih dveh mesecih. The Stroj in neverjetna energija tekačev. Sama še vsa nekako zmedena zaradi aktivnega dogajanja zadnjih nekaj dni. Norišnica s prijavami. Vse je šlo skoraj narobe. Brez Barbare na Timingu bi se mi odpeljalo. Še danes sem ji hvaležna za premnoge bolj in manj hude zaplete. Nina in Urška sta zastopali barve svoje gimnazije že dan prej, danes pa je starejša hčerka še fantastično opravila z dobrih 10 km preizkušnjo na rekreativnem teku. Celotna naša družina se je skoraj stopila od vseh čustev. Prihodnje leto bosta tekli obe na 10-tki.
Tako sem se znašla na štartu skoraj mimogrede. Vse to navdušenje okoli mene me je priklicali nazaj v realnost in moja skrb o pripravljenosti se je vrnila. In ne bi smelo biti tako 😈!
Tek v skupini
Od aprila dalje sem se namreč priključila tekaški skupini z Urbanom na čelu, enkrat na teden. Prijale so mi vaje pred in po treningu predvsem pa skrb Urbana za vsakega od nas. Tudi med samim tekom je opozarjal na napake in svetoval. Ko sem zaslisala korake za seboj sem takoj postala pozornejša na svoj tek. Med tekači sem srečala znane tekaške obraze, trening je vedno minil skorajda prehitro.
Štartali smo…. kar nekaj časa hodim, da prečim startno črto. Ko naredi “bzzzzz” sem pomirjanje, da čip deluje. Reka tekačev vse okoli mene, množice navijačev divje navijajo, ploskajo…mi pa gremo kot nekakšna čreda bikcev po koridorju vsak v svoj boj s samim seboj.
Prvi krog v redu, drugi krog povsem druga zgodba. Manj tekačev, manj navijačev, manj moči, manj vsega. A več “maratona”! Vsako leto bolj se mi zdi, kot da prve polovice sploh ni. Vse se prične šele potem, ko večina odteče v cilj. Čeprav lahko konkretno zafrkneš ravno v prvi polovici.
Prisluhnem sebi, vse je v redu. V tem letu so se mi pričele porajati nekakšne nedoločene zdravstvene težave. Dogajalo se mi je, da sem se v nekaj minutah napihnila kot balon. Šla sem tečt in se morala vrniti po nekaj sto metrih.Bolel me je trebuh, se napihnil. Obiski zdravnikov niso našli nič posebnega. Eksperimentirala sem s prehrano in ugotovila predvsem, da je najbolje nič jesti … pa še to ne vedno.
Tekla sem in upala, da je maratonski dan tisti dan, ko bom čisto v redu. Vreme smo imeli idealno, okoli 9 stopinj in oblačno, brez vetra.
Kljub temu je bil moj 6. maraton eden težjih. Nikamor ni šlo, ves čas sem se morala porivati. Metati eno nogo naprej in vlečti drugo prav na silo za seboj.
Tekaških kilometrov se mi je sicer nabralo dovolj. V tej sezoni sem pretekla 1742 km, najdaljši tek že avgusta: 24. 8. – 32,5 km. 3 tedne pred maratonom bi morala preteči vsaj 35 km v kosu, pa sem le 21 km. Ostali teki so bili vsi krajši (6 do 14 km).
Zakaj? Dobila sem novo kolo in se mi je dobesedno odpeljalo! Tako bi lahko dodala k treningu za maraton še kolesarjenje, skupaj: od 14.8. do maratona okroglih 350 km: 20 – 50 km ture, ravnina in klanec.
Tekaška tekmovanja
Tekaška tekmovanja so rastla kot gobe po dežju. Vsaka vas je imela že svoj tek. Ni pa raslo le število tekmovanj, tudi startnina. Tako je bila udeležba 4-članske družine na kakšni od prireditev že kar velik finančni zalogaj.
Med premagovanjem kilometrov se skušam spomniti svojih tekmovanj in občutkov na tekmah te sezone:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
Teža (kg)
23. mar. 08
21196
1:53:11
5:20
11,24
Mali maraton Sežana
62,30
10. maj. 08
12000
1:14:4
6:10
9,72
tek trojk – 12
61,40
17. maj. 08
21096
2:2:47
5:49
10,31
Maraton treh src
61,20
31. avg. 08
10000
0:50:22
5:2
11,91
TF10KA
61,00
26. okt. 08
42195
3:56:47
5:37
10,69
Ljubljanski maraton
60,10
Rezultati tekem kažejo, da je to moja najpočasnejša sezona. Na MKM je bilo vse v redu in če ne bi na okrepčevalnicah že na 16 km zmanjkalo vode, bi bilo pa še bolje.
This slideshow requires JavaScript.
V maju je imela svoj debi na Teku trojk svakinja, ki je postajala vedno bolj navdušena tekačica. Sestavile smo ekipo s TF-jevko Natašo – Zlate ptičke. Kot članica z največ kilometri naj bi predstavljala najmočnejši člen, pa je bilo ravno obratno. Cvetoči kostanj pred vzponom na Golovec mi je dal vetra. Brez pumpice z Ventolinom bi bilo še manj sanjsko, kot to itak ni bilo. Vse skupaj sem razumela kot znak, da spadam med “ta dolge” trojke. Sta se pa odlično odrezali kolegici v moji ekipi in Nina ter Urška s svojimi trojkami.
V Radence sem odšla v velikem pričakovanju, saj sem leto poprej pritekla osebni rekord in v upanju, da je moja astma pomirjena. Tokrat me je spet skoraj ubilo. No, zadušilo. Ozračje je bilo polno alergenov tako, da sem v resnici spet dosegla PB ampak v obratnem smislu. V cilju pa še dozo Ventolina. Pa je bilo hitro v redu. Za astmatike je Maraton treh src lahko res neprijazen.
Zadnji dan avgusta se mi je uspelo udeležiti TF 10-tke. Odlična prireditev, organizirana pod taktirko Tekaškega foruma na Domžalskem štadionu. Tekač teče sam, točno 10 km, torej 25 krogov. Zmaga seveda najhitrejši. Upala sem, da bom tekla hitreje. Rezultat pa je nakazoval na ne ravno hitro maratonsko dirko.
Proti cilju
Matr je bil matr! Tam na 32 km me zagrabijo krči. Ustavim se ob poti. Dobim nekakšno prvo pomoč za krče. Sprej in masažo. Grem naprej. Po sredini. Da ni naklona.
Sledi novo presenečenje! Kakšnih 6 km pred ciljem dobim pravo tekaško spremstvo. Moj osebni se mi priključi s svojimi kolegi, da mi pomagajo na koncu s tempom. Ja, vsi v supergah in brez startnih številk. Vsi navdušeni! Pa kaj to. SPOČITI! Jaz pa živa crka pri na pol mrtvem telesu. Bila sem na “avtomatičnem puzanju”. Kaj to je ve vsak pošteni maratonec 😂.
“Hoj, pa ste res prišli!”sem jih uspela pozdraviti. Ob tem sem pazila, da ne porabim preveč moči. Rumena luč mi je že utripala.
“Kako ti gre?” sprašuje Marjan “najhitrejši okoli Prevala”. Njegov rekord očitno ne bo nikoli padel. “Zmatrana?” sprašuje Boštjan, ki takrat še ni vedel kako zagnano bo treniral za maraton čez 10 let. “Gre, ja…” skušam odgovarjati, kaj več besed ne spravim skupaj.
V resnici sem jih bila vesela. Zelo. Lepo od njih, pomagali mi bodo do boljšega rezulata. Res hvala! Dokler nisem zaslišala osebnega: “Ajde! Pojačaj!” me je spreletelo čustvo, ki ga ne znam opisati. Ne vem, ne vem. Nekaj poskusim pospešiti, ko spet zaslišim: “Daj no! Podaljšaj korak…”. Nimam moči govoriti, kaj šele pospeševati! “Glej, tisto pred seboj! Lahko jo prehitiš!” “WTF!!!???!” si mislim, rečem pa: “Da me ne bodo diskvalificirali!” “Zakaj ? Saj nismo na kolesu!” Ne vem kaj sem rekla ampak nikoli več me niso spremljali. Boga jaz.
Z mano so tekli do cilja na Trgu republike, spodbudno in uvidevno ter me s huronskim navijanjem skoraj pregnali v ciljno ravnino. Kar nerodno mi je bilo, saj nisem pritekla prva.
Maraton sem zaključila kot sedeminštirideseta od sedeminosemdesetih maratonk. V svoji kategoriji sem bila 10 s časom 3:56:47. Počutila pa sem se kot pravi bojevnik.
This slideshow requires JavaScript.
Z navijači in mojimi tekači je sledil počitek z analizo ob slastnem pivu.
Splošna dejstva o 13. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe vseh nastopajočih, številka vseh nastopajočih: 13.410. Na maratonski razdalji je teklo 771 tekačev. Pa poglejmo po spolih:
moški: 692
ženske: 89.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 9145 (brez šolskih tekov). Število maratoncev raste. Prireditev prav tako. Želje po spremembi trase LM v en krog pa vedno večje.
Leto, ko se moj mož prelevi v prototip osebnega teķaškega trenerja. Trening s hčerkama in nogometaši, rabutanje in TF!
Moj 5. – 12. Ljubljanski maraton 2007
Za menoj je spet bilo leto obogateno s tekom in različnimi tekaškimi prireditvami na katerih je naša družina rada preživljala svoj prosti čas. Torej mi je ponovno pripadala češnjica na tortici: maraton, konec oktobra v Ljubljani. Zakaj pa ne? Najbolj enostavno je teči na maratonu, ki je praktično na pragu tvojega doma. Poleg tega smo spet tekle vse članice družine, moški del pa je postajal vedno bolj profesionalna tekaška podpora. Med letom in na prireditvah.
Vreme na dan maratona, 28. 10. 2007 je postreglo z veliko spremembo. Tekače je pozdravil – dež:
Vesela sem bila nižjih temperatur, čeprav podkrepljenih z dežjem pred katerim sem se zavarovala s starim anorakom in šiltom. Z možem in hčerkama smo bili dogovorjeni, da me čakajo na določenih točkah s dodatnimi geli.
To leto je bila logistika lažja, ker so bili šolski teki organizirani že dan prej, na soboto. Še sreča, saj so otroci imeli prijetnejše vreme, brez dežja.
Trening z otroki
Nina in Urška sta pridno trenirali atletiko na Žak-u pri bratih Praprotnik ter naučeno prenašali na naju. Tekaško abecedo, na primer. Sčasoma sta se pričeli pritoževati, da se samo igrajo, delajo nekakšne kratke vaje, kar nekaj. Oni dve bi pa radi tekli.
Nekega dne sta prišli iz atletike spet zelo navdušeni. Skupaj z Urbanom in Primožem so šli na daljši tek po Tivoliju. “Primož je mislil, da ne bova zdržali,” sta poročali. “Pa sva!” Želeli sta teči na rekreativnem 10 -km teku vendar je zmagal šolski ekipni duh. Nina je predstavljala že gimnazijske barve, Urška še osnovnošolske.
This slideshow requires JavaScript.
Maratonska nedelja
Privoščila sem si kakšno uro spanca več, saj se nam ni tako zelo mudilo na start. Zunaj je močno deževalo, ni pa bilo pretirano hladno.
Sledil je zajtrk, umirjena kava ter nekajkratni obisk stranišča. Kar naenkrat se je pričelo muditi in odpeljali smo se proti centru. Parkirali v Tivoliju in krenili proti “zvokom maratona”.
Najprej so tekli tekači na 10 km rekreativnem teku.
Sledilo je ogrevanje ali bolje skrivanje pred dežjem. Skočila sem še do drame, kjer sem pozdravila člane TF ter se pridružila skupinskemu slikanju. Večina nas je ponosno zastopala belo rdeče barve foruma, kar se je izkazalo za resnično dobro izbiro. Navijači forumaši so namreč tekača v “pravih barvah” še posebej navdušeno spodbujali in zagreto navijali.
Kljub turobnemu vremenu je bilo vzdušje praznično, malce pred startom je dež celo ponehal. The Stroj pa je stopnjeval napetost. Start tekme je naznanil župan Janković s pokom pištole ob 11.00.
Startanje izpred parlamenta je kar trajalo dobro minuto, da sem prečila startno črto ter nato stekla na levo po Slovenski cesti zavarovana pred dežjem in mrazom z množico sotekačev okoli sebe.
Precej dela sem imela z anorakom. Ravno, ko sem si ga privezala okoli pasu, se je ponovno ulil dež. Hitro sem si ga namestila nazaj in si tudi kapuco potegnila globoko na šilt. Na križišču pred Ruskim carjem me pozdravijo moji navijači, ki me napolnijo energijo. “Popoldne jih ne bo več, preveč dežuje!” pomislim.
Tekla sem suvereno, redno pila vodo na okrepčevalnicah in se skušala izogibati lužam.
Voda se je zlivala na nas iz neba,tekli smo po lužah kot razprosajeni otroci saj je bilo izogibanje nesmiselno.
Trening “za dež”
Spomnila sem se enega od zadnjih dolgih tekov v Zrečah.
Tam sva bila na kratkih počitnicah. Delala sem 6 km kroge v še hujšem nalivu, vendar nisem hotela odnehati. Deževalo je tako, da ko sem tekla mimo moža, ki je tam stal s plastenko vode, zavit v palerino kot polh in skrit pod velikanskim dežnikom, roteč me, naj grem notri, grgrajoč vodo, ki mi je drla v grlo, odgovorila:” Ne grrrrhemmm!!!!” Ravno malo sem še slišala, kako je rekel nekaj o zmešani babi. Sama sem si pa mislila: “Saj nisem zmešana, da bom spet zafrknila zadnji dolgi trening pred maratonom!”
Scalo je res kot iz škafa, ampak meni ekstremno slabo vreme na nek poseben način zelo odgovarja. Prav uživaško sem se podila v vedno hujšem nalivu. Nato smo se pričeli srečevati z ekipo mladih nogometašev. Eden od njih se je drl kot nor, določila sem ga za trenerja: “Dajmo, fantje!” Navdušeno so me pozdravili z “Bravo gospa!” Jaz pa njih z “Ne se dat!” Ob naslednjem srečanju so bili že ubogi tako, da sem jih bodrila:” Dajmo fantje, dajmo! Saj je samo voda, se ne bo treba tuširat!” Moj je med tem že ušel notri, sem ga dobesedno spodila z besedami :”Ti bom dala lupčka!” Pametnjakovič je vedel, kakšnega “lupčka” sem imela v mislih. Poleg tega sem bila vsa oslinjena in osmrkana po obrazu, ker sem imela pred tem ogromno dela z jabolčkom, ki se me je izbral, ko mi je dobesedno padel na bučo (beri: glavo). Za kazen sem ga pojedla. NJAMI je bil. Neka stara sorta, mogoče Kraljevič. O, kako dober trening. Pravi Rock’ n’ Roll!!! Jupi!! V daljavi sem zagledala svoje “fuzbalerje”, kot bi jih potegnili iz centrifuge. “Maraton je lahko tudi v hudem dežju, nogometna tekma tudi. Ne vem kaj jim ni jasno!” Zadnja dva kroga sem tekla spet popolnoma sama. Lepota. Kristalne kaplje iz dreves, gosto pršeča prha izpod neba. Mir. Zadnji krog sem tekla brez kapuce, da se bolje povežem z naravo. Hud naliv je namreč zamenjal enakomeren dež, ki mi je ne preveč prijazno spral vso sol iz obraza naravnost v oči. Komaj sem gledala. Malce sem škilila med zgornjo in spodnjo trepalnico levega uča na cesto, da ne telebnem čez pločnik. Čez sedem let sem prepoznala “Ta odsek proge” na tekmi Konjiškega malega maratona.
Deževni maraton mi je bil kar všeč in kmalu sta bili dve tretjini mojega 5. velikega maratona za mano.
Podlaga za moj 5. maraton
V Podutiku je posijalo sonce. Najprej zato, ker sem zagledala svoji navijačici Nino in Urško ter čez nekaj minut, ker je sonce dejansko skušalo malo pokukati izza oblakov. Odvrgla sem premočeni anorak in svobodneje stekla. Odlično sem se počutila, uživala sem v teku in se od samih čustev in sreče skoraj zadušila.
V tem “maratonskem letu” sem skupaj pretekla 1832 km, največ tekaških kilometrov v sezoni. Zadnji dolgi tek sem odtekla pravočasno, 4 tedne pred maratonom v skupni dolžini 36 km (čez preval + PST), s povprečnim časom 5:59 m/km.
Tekme v tem letu
Pripravljenost sem si brusila tudi na nekaj tekmah.
To leto sem imela posrečen nabor tekaških tekmovanj. Mali kraški maraton je vedno nekakšen praznik v znamenju otvoritve teka. Tu sem prvič tekla na tekaški tekmi in sicer na 8 km razdalji, leta 2002 v okviru 1. Poletove tekaške ekipe. Nekaj bivših članov sem ponovno srečala. Ugotovila sem, da teža zelo vpliva na mojo hitrost, zato sem si jo začela vestno zapisovati v svoj Tekaški dnevnik.
Z možem sva tekla svoje do danes zadnje skupne trojke na 28 km. Sotekač se nama je malo pred tekmo poškodoval, tako da sva tekla prvič in zadnjič s Frenkom, ki je bil zelo hiter in še bolj uvideven, da se nama je prilagajal. Na Urhu so mojega Frica “napadli” televizijci in ga prepričali na krajšo izjavo, ki jo je pričakovano težko “izpihal”. Sicer je bila to kot vedno, krasna tekaška zgodba, kaj drugega Tek trojk tudi ne more biti. Nepozaben cilj na Prešernovem trgu podkrepljen z navijaškim TF-jem.
V maju sem tekla na polmaratonu Maraton treh src. Odprava je bila izključno ženska, Nina, Urška in moja mama. Spominjam se ravnine, prijaznih ljudi, navijačev, gasilcev s svojimi prhami in sebe, kako sem si govorila: “Teci kolikor moreš, nikoli ne veš, kdaj boš tekla zadnjič”. Neverjetno, kakšno moč ti včasih vlije strah. Preprosta zdravniška napotnica, sum na morda nevarno bolezen, ki sicer “najverjetneje” to ni. S tem tekom sem želela odplakniti vse slabo iz sebe. Kakorkoli, pritekla sem si osebni rekord. Tako je bilo uživanja po tekmi še večja. Kosilce, bazenček, razvajanje na ležalniku v odlični družbi.
Junija me je kontaktiral tekač Igor in smo se v okviru Tekaškega foruma skupaj s tekačico Damjano prijavili na prireditev Maraton / trojke Železna kapla – Predvor. Žal te prireditve ni več. Tekači smo imeli možnost odteči celotno maratonsko razdaljo ali pa samo tretjino le te, kot ekipa. Bila sem ponosna najstarejša članica, tekla sem del proge iz mejnega prehoda Jezersko navzdol v Predvor. Super smo bili, zasedli 2. mesto med trojkami in prehiteli celo Mravljetovo. No, Dušan je tekel “dvojno” tekmo. Bil je član trojke ter istočasno tekmovalec na maratonski razdalji.
Pritekla sem v Rožno dolino, navijačev je bilo vedno več in vedno bolj glasni so bili. Pospešim in upam, da uidem ponovnemu dežju. Presrečna tečem v cilj na Trgu republike. V ciljni ravnini zaslišim “Dejmo, Mojca!” kar me skatapultira skozi ciljno črto in skoraj podrem gospo z medaljami. Ena je zame. Pustim si jo obesiti okoli vratu. Pričaka me še ena posebna tekaška majica namenjena samo tistim, ki smo pretekli 42 km na Ljubljanskem maratonu. Zbiram jih.
V cilj sem pritekla šestintrideseta po vrsti od vseh sedeminpetdeset maratonk. V svoji kategoriji sem bila osma s časom 3 ure, 54 minut in 53 sekund. Presrečna!
632
Vesel Mojca
SLO
TEKAŠKI FORUM
3:54:53
D
8
Splošna dejstva o 12. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe tekačev. Prireditev je neustavljivo rasla tako po številu udeležencev kot prepoznavnosti. Sestava prijavljenih tekmovalcev na maratonski razdalji po spolih je bila to leto sledeča:
moški: 663
ženske: 76.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 10018, kar je približno 21% več kot leto poprej, od tega skupaj 739 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja ponovno samo 7,4 % udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 0,4% maratoncev več. Število tekačev je drastično naraščalo na rekreativnem teku in polmaratonu. Tekaška manija.
Za pridno leto tekanja sem si ponovno prislužila nagrado s svojim 4. maratonom v življenju. Bom znala uporabiti svoje izkušnje? Nekaj se mi jih je pa že nabralo.
Moj 4. – 11. Ljubljanski maraton 2006
Spet sem ga odtekla v Ljubljani, kar je bilo praktično edina pametna izbira. Tekli smo vsi štirje. Hčerki na šolskem teku, Fric na polovičnem maratonu in jaz na kraljevski razdalji. To je bil žal tudi zadnji Ljubljanski maraton, na katerem smo tekli vsi štirje. Vendar nikakor ne zadnji, na katerem smo bili vsi skupaj. Oh, kako mi je bilo to všeč in kako sem bila ponosna na moje srčke!
Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, predvsem je veliko več ljudi teklo na 21 km ter na rekreativnem teku. Prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 596,
ženske: 70.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo 8287, od tega skupaj 666 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja samo 7% udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 1% maratoncev manj.
Vreme na dan maratona, 29. 10. 2006 je bilo podobno kot zadnji dve leti:
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
11,8°C
96%
16,8°C
76%
12,0°C
93%
Spominjam se širjenja različnih vesti, kako bo novi župan Jankovič ukinil Ljubljanski maraton. Veliko strahu je bilo tudi glede Pohoda in teka okoli Ljubljane. Vsakič, ko se je do tedaj menjala “oblast” smo bili v strahu. Kar nekaj. Presrečna sem, da sta obe prireditvi dandanes zakoreninjeni in da jih nihče in nič ne more več prepovedati ali odpovedati.
Pa nazaj k Ljubljancu 2006. Glavni prostor dogajanja s startom in ciljem je bil identičen kot leto popraj, proga pa z manjšim popravkom čez Podutik, tako da smo ponovno tekli praktično mimo našega doma.
Organizacija se mi je vedno zdela v redu, nekako nikoli nisem razumela nerganj in pritoževanj mnogih tekačev. Pripombe od založenosti okrepčevalnic, ponudbe hrane po maratonu, vsebine vrečke, ki smo jo prejeli ob prevzemi startnih številk. Prireditev je rasla, vedno manj je bilo izpadov s strani stanovalcev Ljubljane in vedno več strastnih navijačev.
Manjši problem so predstavljali le preštevilni kolesarji spremljevalci. Izredno moteč faktor na trasi še posebno potem, ko si utrujen. No, sčasoma se je tudi to uredilo saj je gneža postala prevelika in možnost kolesarjenja in manevriranja med tekači čisto nemogoča. Hvala bogu.
Moja ekipa
Zadnjo nedeljo v oktobru leta 2006 smo bili pokonci vsi že zelo zgodaj a vseeno to leto prvič malce bolj sproščeni, saj so bili šolski teki že v soboto tako, da sta Nina in Urška že odtekli svoje.
This slideshow requires JavaScript.
Zajtrk, zadnji pregled opreme (čipi, startne številke, superge), oblačila za preoblačenje po tekmi. Telefonski klic moji mami, da lahko krene proti središču Ljubljane. Še poslednji dogovori glede logistike. Nina in Urška navijata z mamo Viko in počakata atija, da priteče v cilj polmaratona. Sledi bliskovita akcija “hop v avto trije srčki” in v Podutik. Kjer se Fric preobleče, stušira in se vrne v center. En srček ostane v centru in navija, dokler se ji ne pridruži še drugi. Sicer pa nobenemu ni bilo nikoli dolgčas, saj se je zagotovo našel še kakšen bližnji navijač ali znanec tako, da je bilo po prihodu v cilj vedno svečano in pripravljeno za odhod na pivo.
Nina in Urška pa zavzameta strateško pozicijo v Podutiku z geli in fotoaparatom – na prvem krog ter se nato vrneta v mesto.
Greva v boj
V startnih boksih je bila gneča. Tekaška energija se je kar elektrila. The Stroj so nabijali, pulz mi je v ritmu poskakoval, postajala sem vedno bolj evforična.
Ob meni je stal moj Fric pripravljen, da izboljša svoj rezultat v polmaratonu. Tokrat sva dogovorjena, da se v nobenem primeru ne drživa skupaj: Fric teče hitreje, ker ima le en krog, jaz moram imeti v prvem krogu počasnejši tempo. Uf, napeto!
Strel iz pištole je naznanil start tekme. Objameva se, poljubček, skleneva roke v UOPA!!! in si zaželiva srečo!
Stekli naj bi, vendar je kar nekaj časa trajalo, da smo prečili startno črto. Ta čas hitro še izkoristiva za podrobnosti. Nato stečeva, čisto počasi: “Pazi na ograje!” in še previdneje naprej.
Na začetku moraš paziti na vse okoli sebe. Nekateri tekači se precenijo in drugi so enostavno neuvidevni in tako moraš resnično ves čas paziti, da koga ne pohodiš ali se v koga zaletiš. Ni malo “cvetk”, ki tečejo vštric in katere je v takšni gneči praktično nemogoče prehiteti. Ampak gre. Počasi je vedno več prostora, sama pa se tolažim, da na tak način nikakor ne morem prehitro začeti. V drugem krogu bom imela dovolj prostora. Še preveč.
“Se vidiva v cilju!” mi zakriči in že ga več ne vidim.
Moj solo boj
Kakšen bo izzid je odvisen predvsem od tega, kako in koliko sem pretekla v tej sezoni. Pa vendar gre veliko stvari narobe. Napačna prehrana in preslaba hidriranost v zadnjem tednu, napačen zajtrk, oblačilo, obutev. Mogoče samo počutje, preko meseca se predvsem ženske res ne počutimo ves čas isto. 2005/2006 nisem drastično spremenila in je tako celotna kilometrina treninga znašala skoraj do kilometra enako kot leto poprej: 1567 km.
Najdaljši trening je znašal 44 km odtečen samo dva tedna pred maratonom, kar je bila turbo neumnost. Prav spominjam se, da bi lahko odtekla 4 tedne pred maratonom, vendar sva se odločila, da bova tisto nedeljo preživela drugače in češ: saj lahko odtečem naslednji teden. Nakar mi je rahlo zagodlo zdravje in obupno vreme, tako da si enostavno nisem upala teči štiri ure in več v mrazu in močnem dežju. Nato sem skušala zadevo rešiti “med tednom” pa spet ni šlo, saj sem ostajala v službi do 18. Prav lahko se temu reče tudi “zbirka izgovorov” ampak kljub vsej moji veliki ljubezni do teka je družina moja največja ljubezen in najpomembnejša. Mar naj pridem domov iz službe na podvečer in se takoj vržem v cunje in se vrne malo pred polnočjo? Ne, hvala.
In tako sem svoj zadnji dolgi tek odtekla časovno preblizu tekmi. Da pa je bil paket še boljši, sem se zakalkulirala in odtekla še kakšnih osem kilometrov viška. Takim situacijam pravijo, da ima hudič mlade. No, pa tudi, da od viška glava ne boli. Včasih gotovo. Noge in še kaj poleg pa tudi. Sicer se pa od pregovorov ne da teči.
Vse to in še več se ti vrti v glavi, ko tečeš. Na okrepčevalnicah sem pridno pila vodo in pred tem pojedla svoj gel. Ob poti sem prepoznavala posamezne znane navijače, katere sem skoraj praviloma sama zagledala prej kot oni mene.
V tej sezoni sva bila pridna na tekmah, naj izpostavim dve.
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Tekma
6.5.2006
28000
2:40:25
5:44
10,47273
Tek trojk
13.8.2006
12000
0:54:12
4:50
12,39598
Bohinj, okoli jezera
20.8.2006
8500
0:41:42
4:54
12,23022
Dovžanova soteska
3.9.2006
11261
1:0:0
5:20
11,261
Trst24x1
Maxistaffeta 24 x 1 ora Triest
Zanimiva prireditev, na kateri prva mesta obvezno pobiramo Slovenci. Zadeva izgleda tako, da teče 24 tekačev vsak eno uro. 24 tekačev predstavlja eno ekipo. Pričetek ob 12.00 do 12.00 naslednjega dne. Jaz sem tekla od 13.00 do 14.00. Zmaga seveda tista ekipa, ki v tem času preteče največ kilometrov oz. metrov.
This slideshow requires JavaScript.
Tek štirih srčnih mož “Okoli Bohinjskega jezera”
Tek okoli Bohinjskega jezera je že sam po sebi pravljičen. Avgusta pa je to tudi lepa tekaška prireditev pri kateri je potrebno veliko pazljivosti zaradi gneče in slabega terena pod Komarčo. Leto poprej sem si zvila gleženj, ga hitro ohladila v mrzlem jezeru in brez problemov s solidnim časom v spremstvu tekaške kolegice Tatjane, odtekla v cilj. Tokrat sem bila uspešnejša brez zvitega gležnja.
To leto sem izpustila testno tekmo, kar tudi ni najbolj pametno. Skrivnost teh tekem je namreč v tem, da se veliko bolj potrudiš, kot na treningu. Sotekači naredijo svoje. Poleg tega treniraš tudi ostale zadeve, ne le tek. Pridobiš izkušnje glede razvrstitve na samem teku v smislu, kam se postaviti, kje teči, kako teči, kdaj piti vodo ter kateri dodatki ti odgovarjajo. Danes imam občutek, da sem za svoj 4. maraton mislila, da že veliko vem a v resnici še vedno nisem imela kaj dosti pojma. Tako praktično nisem imela pravega občutka, kako mi bo uspel tale maraton.
Prvi krog je kar hitro minil, še posebno sem bila vesela svojih srčic v Podutiku. Slišala sem ju še predno sem ju ujela v svoje vidno polje. Zvok hitrejši kot slika, torej. Bili sta pač najglasnejši navijačici s prav posebno pesmijo namenjeno maratoncem! Še čakam na besedilo ;). Dočakal me je zvezdniški sprejem s fotografiranjem, bodrenjem, kričanjem ter ponudbo vode in gelov.
“Drži se, mami! Ati je šel že mimo!” sta še zavpili za mano, ampak to leto nisem bila v takšnih skrbeh kot leto poprej.
Na polovički sem bila še povsem v redu in ob bodrenju navdušujočih navijačev navdušeno stekla v drugi krog. V redu mi je šlo.
Kalvarija, če temu lahko sploh tako rečem, se je začela na nekje 28. km. “Zmanjkalo mi je bencina”, sem pomislila vedoč, da moram le vztrajati in počakati da telo preklopi na “avtomatika”. Mislim, na špeh ali lepše na maščobo. Tudi to se je zgodilo po nekaj kilometrih, potem, ko so me ves čas skorajda vsi, prehitevali. Razen seveda tistih, ki so že “shodili”.
V Podutiku so se stvari spet postavile na svoje mesto, kako bi se tudi ne, če so me ob prihodu najprej huronsko pozdravili sosedje in to na čisto nepričakovanem kraju. Silvana mi pri Etni potisne v roke košček čokolade, ki ga topim naslednjih pet kilometrov med prsti.
Malce kasneje pa spet moja podporna ekipa: dan poprej tekačici, danes pa strastni navijačici, bili sta že skoraj brez glasu, ko me je ena pričela navdušeno fotografirati in druga nuditi gele in še danes ne vem, kakšen manever so vsi skupaj izvedli, da sta me pričakali tudi na cilju.
Preostala mi je še slaba četrtina maratona in v rokah se mi je topila čokolada. Zelo mi je pomagala, čeprav je nisem mogla pojesti, saj so se mi geli in voda že nekaj časa spahovali. “Če pojem čokolado, bom bruhala,” sem bila prepričana.
Čokolada je bila mlečna, dva mala koščka sta bila zavita v papirček.
Dva kilometra pred ciljem sem jo pojedla ali bolje polizala in tekla proti cilju z občutkom, da sem okoli ust vsa umazana, kot prvošolček, ko je snedel svojo torto na prvi šolski dan.
Vsa ta čokoladna zadeva mi je zelo pomagala, da sem preusmerila misli od utrujenosti k meni najljubši sladkariji na svetu ali bolje njenemu ostanku v obliki zmečkanih čokoladnih papirčkov v moji roki. Tiščim ju v pesti kot bi bilo od njiju odvisno moje preživetje na tem maratonu.
Zadnje kilometre je bilo kar težkih, počutila sem se izpraznjeno in vem, da je bilo to plačilo za neumnost izpred dveh tednov.
Pred ciljem sem zbrala misli ter se opomnila: “Ne ustavi se prekmalu, teci čez ovinek!” da ne ponovim lanskoletne napake in istočasno pazim, da si ne izvijem gležnja, padem ali kaj podobnega. Tisto res ni bilo najbolj posrečeno izpeljano.
Ampak mi je uspelo stisniti še zadnje atome moči in izpeljati silovit finiš. Kako tudi ne bi, če sem pa spet zaslišala: “Dejmo, Mojca!” in “Dejmo, mami!”
V cilju sem bila presrečna, čisto zadovoljna s časom na ciljnem platoju. Ko pa sem izvedela še za svoj neto čas, sem bila pa še bolj. Tekla sem tri ure, šestinpetdeset minut in šestintrideset sekund. Precej počasneje kot leto poprej, ampak ker sem dala vse od sebe sem bila nadvse zadovoljna.
11. Ljubljanski maraton je končalo 67 maratonk, 3 so odstopile. Od 67 sem bila absolutno 29. in v svoji kategoriji 9.
Ne znam povedati, kakšno zadovoljstvo prevzame človeka, ko priteče v cilj. Čeprav noge bolijo tako zelo, da ne moreš ne stati, ne sedeti in ne ležati, je občutek nepopisno dober.
Pivo mi je spet teknilo. Glede na moje vsakokratne opombe glede piva naj napišem, da je to praktično ena redkih priložnosti, ko mi pivo res tekne in edina, ko se me čisto nič ne prime.
Za svoj tretji maraton sem kot pravi patriot brez pomislekov izbrala prireditev Ljubljanski maraton, ki pa je postregel z vrsto sprememb. Postalo je kristalno jasno: tekači smo postali tržna roba, maratonci pa še vedno ostajamo nekakšni “eksoti”.
Moj 3. – 10. Ljubljanski maraton 2005
Svoj tretji maraton sem pretekla v Ljubljani. To je bil jubilejni 10. Ljubljanski maraton, ki je potekal na nedeljo, 23. oktobra 2005. Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 571,
ženske: 61.
Vreme je bilo podobno kot leto poprej:
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Fenomen TEKAŠKI FORUM
Nisem še zapisala, kako veliko vlogo je tedaj odigrala spletna skupnost TEKAŠKI FORUM (v nadaljevanju TF) in glavna akterja Pia in Ero z mnogimi tekaškimi entuziasti od profesionalcev do popolnih začetnikov. Praktično vse informacije so bile na dosegu roke – beri tipkovnice. In kadar tekač ne teče, postane navijač. TF navijači s(m)o bili naravnost kultni in na sploh smo postali TF-jevci najprepoznavnejši tekači in navijači tako po svojih majicah kot tudi številu udeležencev.
Organizatorji Ljubljanskega maratona so bili veseli kakršnegakoli predloga s strani tekačev, združenih na TF. Na ta način je bila organizacija Ljubljanskega maratona vsako leto boljša, saj so organizatorji znali prisluhniti potrebam rekreativnih tekačev. Do neke mere.
Reinkernacija LM?
Leto 2005 je bilo leto jubilejnega 10. Ljubljanskega maratona, to je bilo tudi leto, ko je prireditev LJUBLJANSKI MARATON (LM v nadaljevanju) dobila svojo spletno stran na kateri lahko najdemo pomembne informacije za aktualni maraton. Žal stran ne vsebuje kvalitetne zgodovine dogodkov posameznega maratona tako, da ni vpogleda v posamezne spremembe sprovedene tekom let, tako da tudi v mojih zapisih, ki jih pišem za kar nekaj let nazaj, lahko pride do kakšne napakice glede trase in podobnih zadev.
Organizatorji prireditve LM so se pokazali svoj očiten interes: čimbolj se približati organizaciji velikih maratonov v tujini. Tako je prireditev postala dvodnevna: ob sobotah s šolskimi teki in t.i. donatorskimi teki ter drugimi spremljajočimi dejavnostmi.
Jubilejni 10. LM je postregel z ukinitvijo brezplačne startnine na kraljevski razdalji za vse tiste, ki smo pretekli “ta dolge” trojke. Tako smo bili ambasadorji maratona, ki smo se z dušo in srcem borili za Ljubljanski maraton, kar malo razočarani.
Očitno je število domačih tekačev naraslo na zadovoljivo število in podobne marketinške poteze, ki bi privabile čim več maratoncev, niso bile več potrebne. Organizatorji so se orientirali na število vseh tekačev in ne na število maratoncev. Maraton je vedno bolj postajala le marketinška beseda. Glede na število maratoncev je tako LM še danes le majhen maratonček ali bolje: velika tekaška prireditev z manjšim številom maratoncev.
Poletomanija je delovala na polno: teklo je vedno več ljudi. Tek je izrinil prej “moderne” športne panoge kot tenis in kolesarjenje. Praktično vsak je želel postati tekač. Časi, ko so te ljudje začudeno gledali, ker tečeš, so končno postali zgodovina. Tekači pa tržna roba.
Priprave na maraton
Osnova priprav za maraton je v sezoni 2004/2005 je predstavljala nekakšno mešanico Gallowaya in osebnih izkušenj. Tekaški plan je baziral na dveh ciklusih, z vrhunci TEK TROJK – 28km in LM-42km. Vsak ciklus je vseboval piramido sestavljeno iz baze, hitrosti in moči. Tekla sem povprečno pet krat na teden s tem, da sta bila dva teka v bistvu 3-km izteka. Sicer pa obvezno en daljši tek, ki se je podaljševal na 14-dni ter glede na piramido še tempo teki, stopnjevanja, tek v hrib. Za boljši občutek na glavni tekmi sezone, to je maraton, smo se družinsko udeležili tudi nekaj tekem:
Datum
Dolžina (m)
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
27. mar. 05
21.096
5:22
11,17
Mali maraton Sežana
07. maj. 05
28.000
5:42
10,53
Tek trojk
09. okt. 05
13.000
4:42
12,77
Tek ob Savi
Smiselno je sicer odteči testno tekmo na polmaratonu kakšen mesec dni pred nastopom na maratonu, vendar mi to leto enostavno ni zneslo.
Tek trojk
Enostavno ne bi bilo pravično, da ne napišem vsaj nekaj malega o Teku trojk, ki poteka deloma po poti okupirane junaške Ljubljane.
Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev, praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki priteče skozi cilj, je zmagovalna.
Po najinem tekaškem planu je bila tekma na 28 km včasih t.i. partizanskega marša vrhunec 1. ciklusa priprav. Sodelovala sva v mešanih trojkah, ker sva z možem različnega spola, a ne ;). Kot tretji član je največkrat tekel Emil, na zadnjih skupnih trojkah pa Stane. Oba sta bila bolj izkušena tekača od naju.
Nekajkrat pred tekmo smo seveda tekli tudi skupaj, se podili v klance, delali daljince, pripravljali taktiko in se prav po otroško veselili..
Meni so trojke tako všeč! Tak ekipni duh in takšno vzdušje pred startom. Ker je ta prireditev v okviru dneva zmage je edino logično, da tekači startamo na podlago junaških partizanskih pesmi. Za znoret dobro! “Na juriš, na juriš” … in tekači odjurišamo okoli Ljubljane čez Golovec nazaj v center. Hudo! In kako mi ta dolžina paše! Ker se dogaja v času največjega cvetenja, me je sicer občasno hotelo malce zadušiti, ampak do klanca na Urhu sem se ravno fletno ogrela, utekla in odkašljala, da je šlo praktično vedno do cilja. Samo enkrat sem morala uporabiti Ventolin.
This slideshow requires JavaScript.
Tek ob Savi
Potrudila sem se na Teku ob Savi že zaradi domotožja in si celo pritekla drugo mesto absolutno. Bila sem v nekakšni prednosti. Tam so namreč moje prve skrite tekaške stezice. Organizacija zgledna, trasa pa idealna.
This slideshow requires JavaScript.
Povzetek priprav
Zadnji dolgi tek, katerega vedno omenjam tudi zato, ker predstavlja morebitno past za nastop na maratonski tekmi ter je hkrati dober pokazatelj pripravljenosti. Svoj zadnji dolgi tek sem odtekla tri tedne pred maratonom in sicer 41,5 km. Delala sem 6 km kroge tako, da sem lahko tudi pila vodo. Takrat okolica Ljubljane še ni bila tako dobro preskrbljena s pitniki kot je danes.
V tekaški sezoni 2004/2005 (to je od 25. 10. 2004 do 23. 10. 2005) sem skupaj pretekla 1.583 km. Za maraton je treniral tudi mož, vendar se je glede na počutje pred maratonom raje odločil, da bo sodeloval kot navijač in podporna ekipa svojih punc. Veseličke smo namreč tekle vse.
Prvič sama
Pred startom je vedno neko posebno vzdušje. Ogrevala sem se ob moji podporni ekipi (beri: Fric) ter hčerkama z mamo ter prijateljicami. Skoraj so me spodili v startni prostor, ki je bil pred parlamentom (cilj pa na tedaj še parkirišču Maximarketa, trg Republike), da se v miru pripravim in postavim na najprimernejše mesto.
Na startu sem vedno navdušena. Spet sem bila. Stala sem tam sama in z nikomur nisem mogla kovati načrta, kako se lotiti pred nosom mi buhteče maratonske razdalje. Namesto tega sem se spominjala skupnih startov izpred zadnjih dveh let ter si zabičevala v zavest besede mojega Frica: “Začni počasi, naj te ne potegne množica!” in se tolažila, da ga bom videla med tekom. No, v resnici sploh nisem bila sama, bilo je polno sotekačev. Bila sem le brez čisto svojega sotekača ali ekipe, ki bi ji pripadala ali bolje s katero bi tekla. Sicer pa, čisto med nami, najraje tečem sama.
Ta tekma mi je bila res velik izziv. Če v tretje pridem skozi in to sama, potem bi si tudi sama lahko nekako le rekla, da sem res Maratonka. Uau!
Takrat sem opazila, da ob eni taki stojim. Spogledava se in se prepoznava. Znanki iz tekaških tekmovanj ter najinih skoraj skupnih trojk, ki sva jih tekli pred nekaj leti. Legenda slovenskega teka, gospa Helena, kdo drugi. Kot vedno, kadar sva se le imeli priliko videti, mi je povedala kaj zanimivega, toplega ter mi svetovala glede pasti na maratonski poti. Vesela sem je bila, dobila sem prijetno družbo za čakanje na start ter počasi eno od zadnjih priložnosti za klepet z njo, saj je kasneje postajala vedno bolj oblegana tako s strani tekačev kot medijev.
Pa vendar je na startu nekaj zelo manjkalo. The Stroj! Baje so igrali v soboto na testeninki- ampak, na startu maratona bi morali biti! Hvala bogu, da so organizatorji profesionalci saj te napake niso več ponovili.
V tretjič tudi gre … malo drugače
Trasa proge je ponovno potekala v dveh krogih in je bila spremenjena. Veliko bolj mi je bila všeč. Prvič se je teklo po Dunajski cesti proti Ježici (kjer hiša mojega stoji očeta) in nazaj po Slovenčevi na Drenikovo (ki pelje mimo bežigrajskega stadiona) proti Siski. Tekli smo čez Celovško in naprej po Vodnikovi, nato po Kamnogoriški, prečili gradbišče gorenjske obvoznice ter blatnih superg odtekli do Podutika ter čez Koseze na Večno pot mimo živalskega vrta na Prešernovo cesto ter levo proti Trgu Republike in cilju. Ja, cilj veselo zavit in skrit. Marsikdo se je ustavil prehitro. Vključno z mano. Ajej.
Lahko napišem še, da so bili navijači ponovno neverjetni, zmagovalci v Dravljah. Vsako leto, vsaj kar se mene tiče.
Neverjetni pa tudi določeni vozniki, ki so se obnašali kot pravi neandertalci. V drugem krogu je bilo to še bolj očitno, saj smo bili tekači redkejši, zapora ceste pa je še kar trajala. Spominjam se primerkov, kako so kričali na nas čez odprta okna:”Idioti, poberite se domov!” ter “Lenuhi, nimate nobenega dela doma!” Posamezniki so napadali redarje, prostovoljce, kot bi bili kaj krivi. K sreči je bilo veliko več tistih srčnih navijačev, ki so prevladali in umirjali zadevo skupaj s številnimi prostovoljci in redarji.
Sama sem imela skrito in zavito podporno ekipo na kolesu , ki me je vsake toliko časa vzpodbujala na posameznih delih trase. “Dejmo, Mojca,” in potem razburjala “Podaljšaj korak! Kako držiš roke! Popuščaš!” Lasje so hoteli v zrak, korak je ostal isto, roke tudi, ker mi je tam po tridesetem kilometru postalo čisto vseeno kako gredo noge in roke, samo da gredo. Želela sem vzdrževati tempo. Ampak iskreno sem bila za čisto vse iz dna srca hvaležna.
In res sem ujela tempo, skoraj povsem enakomeren. Zanimivo je bilo, kako sva se ujela z neznanim tekačem iz Italije. Praktično sva tekla skupaj najmanj 15 km v istem tempu brez kakršnekoli želje, da bi se želela prehiteti, ker sva se oba zavedala, da to nima nobenega smisla. Ob okrepčevalnicah sva si brez besed uvidevno pomagala, podajala kozarec z vodo. Prav smešno!
Na štiridesetem kilometru je pospešil, jaz te moči nisem imela in sem ga pustila naprej. Tokrat sem veliko lažje tekla saj sem imela resnično enakomeren tempo. Verjetno mi je odgovarjala tudi sprememba proge. Ni čudno, da so naju ujeli tudi v foto objektiv.
This slideshow requires JavaScript.
Prihod v cilj je bil neverjeten. Finiširala sem na vso moč in se ustavila kakšnih 30 metrov prekmalu. “Kaj? Še ni konec?” sem se pognala naprej potem, ko sem videla, da me je prehitela sotekmovalka s katero sva se ves čas prehitevali.
Potem je bil finiš še silovitejši a razdalja žal prekratka. Ja, jezilo me je. Majčkeno. Ampak ne predolgo. Ravno toliko, da sem si zapomnila še posebej zato, ker naju je ovekovečil fotograf. No, kljub temu sem dosegla odličen maratonski čas, katerega še kar nekaj časa nisem uspela popraviti.
Za svoj “prvi tretji maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, oseminštirideset minut in štiriinštirideset sekund (5,25 min/km). Od 61 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo vseh 61 maratonk, od katerih sem bila 20. ter 8. v svoji kategoriji.
This slideshow requires JavaScript.
Počutje je bilo odlično, nobene posebne utrujenosti nisem čutila, pivo pa je teknilo kot vedno po maratonu.
Kako je izgledal maraton v začetku 21. stoletja. V znamenju iskanja, novih spoznanj, pretiravanj … ter še marsičesa.
Moj 2. – 9. Ljubljanski maraton 2004
Praktično še v cilju svojega prvega maratona sem pomislila na naslednjega z mislijo: prihodnje leto spet, hitreje. Polna glava novih idej. Izboljšav. Taktik. Izjava mojega soborca, da naslednje leto gre pa zares, nič več “z roko v roki”, me je pa še na prav poseben način motivirala.
Potem, ko sem pretekla svoj prvi maraton sem si nekako postavila cilj, da pretečem vsako leto vsaj enega – za nagrado. Kot češnjica na tortici. Tak cilj naj bi mi bil v motivacijo pri teku, da tečem preko celega leta. Najtežje je namreč priti do dobre tekaške kondicije. Ko jo enkrat imaš jo je resnično škoda izgubiti. Veliko lažje jo je samo še vzdrževati.
Podobno kot gorništvo. Najtežje je priti na določeno višino, nato pohajkovanje po grebenih, dolinah in vrhovih postane čisti užitek. No, malce truda je vseeno potrebnega. Ravno tako kot pri teku.
Pristop do drugega maratona je bil malce drugačen, bolj tekmovalen. Cilj prvega maratona je bil “enostaven”: priti skozi. Cilj drugega pa je bil že bolj tekmovalen: izboljšati svoj rezultat. Veste, en maraton sicer ne pomeni čisto nič, ampak prav veliko izkušenj z njim še vseeno niste pridobili. Poleg tega je čisto vsak maraton svoja zgodba, pa čeprav tečete na istem maratonu. Dejstvo je, da ste vi vsakič drugačni – od pripravljenosti do razpoloženja, vremena, različnih situacij na progi.
Vedno bom trdila, da se je potrebno vsakega maratona lotiti s spoštovanjem do teka in razdalje ter ljubeznijo do sebe. Na silo ne gre. Več izgubiš kot pridobiš. Na dolgi rok.
Trening je bil podoben kot za leto poprej. Predvsem tek z vajami v dveh ciklusih z zaključki na TEKU TROJK (28 km) in LJUBLJANSKEM MARATONU. Najdaljši tek je znašal 39 km. Skrajšala sva dolžino zadnjega dolgega teka tri tedne pred maratonom. Nekako nisva videla smisla v tem. Vključenih je bilo tudi nekaj tekaških tekem po Sloveniji. V tekaški sezoni 2003/2004 se mi je nabralo 1.717 tekaških kilometrov ter sodelovala na nekaj tekmah:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
28. mar. 04
21096
1:48:57
5:10
11,62
Mali maraton Sežana
08. maj. 04
28000
2:41:28
5:46
10,40
Tek trojk
15. maj. 04
21096
1:49:15
5:11
11,59
Maraton treh src
22. avg. 04
12000
0:55:22
4:37
13,00
Bohinj, okoli jezera
Jutro pred maratonom na nedeljo, 24. 10. 2004: strah, veselje, nevroza ter večkratni obisk WC-ja. Pazljivo pripenjanje po najinih mnenjih najlepših srečnih startnih številk: 81 in 82 ter čipov na superge, kar je bila to leto novost.
Sledil je manever “šolski tek – mama Vika – start maratona”.
Vreme je bilo na zadnjo oktobrsko nedeljo 2004 precej drugačno kot leto poprej. Hladne jutranje temperature so zamenjale višje za cca 15 °C. Kar mi kot astmatiku nikakor ni odgovarjalo.
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
9,4°C
94%
18,2°C
63%
13,9°C
80%
Leto 2004 je bilo še vedno močno zaznamovano z Delovo prilogo Polet. Tek je postajal bolj in bolj popularen. Zato ni presenetljivo, da je bila tudi udeležba maratona višja glede na prejšnje leto po obeh spolih:
moški: 523 tekmovalcev,
ženske: 57 tekmovalk.
Tudi to leto ga vsi niso končali. Odstopi na maratonski razdalji so povsem normalni.
V prvih letih 21. stoletja
Ja, lepi časi so bili to. Startnina je tedaj znašala 3.200 SIT, to je danes cca 13 EUR. Jap. S tem, da je organizator želel privabiti čim več navadnih rekreativnih tekačev na maraton. Zato smo imeli vsi tisti, ki smo tekli dolgo razdaljo na Teku trojk – startnino na maratonu zastonj. Do leta 2003 pa so imeli startnino zastonj tudi tisti, ki so tekli samo polovico maratona. Ja, lepo je bilo. Dan današnji družinski nastop na maratonu predstavlja kar precejšen finančni zalogaj. Marsikdo, si ga ne more privoščiti. No, pa o tem kdaj drugič. Leto 2004 je bilo še leto prijazno maratončevi denarnici.
Trasa je potekala v dveh krogih z manjšimi popravki proge v Dolnicah, Glincah in Podutiku.
Z mojim soborcem ali bolje sotekmovalcem sva se pametno postavila v startni boks nekje na sredino – ceste. Ob robovih so grozile železne ograde s svojimi na progo štrlečimi podstavki. Izredno nevarno za grd padec. Žal ga je izkusila Nina na svojem šprintu v cilj.
V prvih letih 21. stoletja še ni bilo toliko udeležencev na maratonu, da bi bilo potrebno postaviti bokse glede hitrosti. Bila sta le dva. Za resnično hitre ter povprečne rekreativce. Na nas je bilo, da smo se postavili tja, kamor smo menili, da sodimo. To je bil tudi še čas, ko je bila Slovenija ena redkejših držav, ki so razvrščale rezultate tekmovalcev po bruto času in ne neto. Kar je težka neumnost. No, še danes boste na spletni strani Ljubljanskega maratona pod zgodovino rezultatev našli: bruto čase. Upam, da bodo v doglednem času uspeli popraviti to neumnost.
Kakorkoli, spet sva bila strašno nervozna pred startom. Tokrat nisva potrebovala dvojnih oblačil, grozila je namreč previsoka temperatura, kar nobenemu od naju ne odgovarja.
Dogovorila sva se, da tečeva skupaj vsaj prve kilometre, nato nadaljujeva vsak po svojem pobčutju. Da vidiva, kako dobra sva.
Start 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, gremo!
Vzdušje v startnem prostoru je bilo fenomenalno. Ogrevala nas je danes že legendarna skupina THE STROJ.
Sledi skupinsko odštevanje, nato pok pištole. V zrak pustimo rdeče balone, ki odletijo v nebo in nas spremljajo nekaj časa. Okoli naju strašna gužva. Objem, poljubček, stisk roke in: UOPA!!! Obkrožajo naju sami somišljeniki, tekaški navdušenci, pozitiva kar bliska naokoli. “Gremo, srečno!” kričimo in vsi vsem želimo vse dobro na poti. Kot bi šli v kakšen boj. Saj to maraton v resnici tudi je.
Tudi tisto leto so se v središču Ljubljane dogajala obnovitvena dela. Le župan ni bil isti. Zaradi del je torej bil začetek maratonske trase speljan milo rečeno: neugodno. Vija vaja, levo, desno in z ostrimi ovinki tako, da je bilo zelo težko teči drug ob drugem. Mirne duše lahko napišem, da je bila tudi disciplina tekačev veliko slabša kot dan danes. Skakalo se je in prerivalo. In kot bi mignil mojega ni bilo več ob meni.
Gledam in ga iščem, upočasnim. Le kje je? Množica tekačev me potiska naprej, tečem, gledam nazaj, pazim pod noge, za seboj in naprej, da ne padem, koga ne podrem, pohodim. Njega nikjer! Iščem belo majico, belo čepico, kam hudiča je odtekel? Menda ni zbezljal že na samem začetku, da me prehiti. Kar verjeti ne morem, saj ni nor! On je tisti razsodnež, ki ves čas opominja: ne prehitro, vsi ti, ki sedaj divjajo mimo, bodo na koncu hodili. Z veliko večino je res bilo tako.
Tečem v strahu upajoč, da se ni kje spotaknil in padel. Tečem prehitro, ne tečem pametno. Dohiti me Kalček in prijazno opozori, da sem prehitra.
Naslednih dvajset kilometrov je potekalo v stalnem iskanju moje druge polovice. Nazaj, naprej. Postanki ob rešilcih. Pozabila sem na tek, vseeno mi je bilo. Le kje je? Mrzlično iskanje znancev ob poti ter vprašanje: “Kje je Fric?” Bilo je grozno. Res.
V Podutiku se razveselim tasta. Ves zadovoljen stoji ob trasi z belo PVC vrečo v rokah. Notri so geli. “Ali ste videli Frica?” Vzamem gel in ga pojem z olajšanjem. “Ja, malo naprej je”.
“O, hvala bogu!” zaropota na tla gromozanski kamen, ki se mi odvali od srca. Tečem naprej in razgljabljam sama pri sebi kaj se je zgodilo. “Je to del njegove taktike? Če je, je to umazana taktika, ker sva bila zmenjena, da pospešiva proti koncu.” Sama pri sebi se hahljam misleč: “Glej ga no, falota. Na vsak način bi bil rad hitrejši”. Skušam pospešiti. Iščem ga. Rada bi ga dohitela. A njega ni.
“Kaj pa, če me išče tudi on?” skušam razsodneje razmišljati.
Čez nekaj kilometrov, malce pred Večno potjo zagledam nekoga ležati ob rešilcu, kako mu pomagajo. Ni bil Fric. Tečem okoli rešilca, če ni kje notri. Ni. Vse je v redu. Tečem naprej in se skušam pomiriti.
Nekje na polovici maratona zagledam Pijo iz Tekaškega foruma. Ko pridem bliže jo povprašam, če kaj ve. “Fric je v redu, odtekel je v cilj!” me potolaži. “Hvala, Pia!” najraje bi jo objela, rešila me je, zdaj vem, da je res vse v redu z njim, sedaj lahko tečem in uživam.
“Sedaj pa po pameti punca,” sem si rekla. “Sedaj tečeš svoj maraton. Nekaj škode si že naredila, zaradi neenakomernega bezljanja in norenja. Čas je, da se umiriš in od tega trenutka naprej ne počneš več neumnosti. Teci in uživaj svoj maraton!”
Ampak tudi naprej ni teklo vse gladko, jaz pa še posebej ne.
Zaradi prehitrega začetka, me je nekje na 27 km dočakala kriza. Krči in totalna nemoč. Nisem sicer hodila, sem pa precej upočasnila. Razmišljala sem, če tako izgleda »tekaški zid ali smrt v živo«, predstavljala sem si, da sem zobata železnica, ki neustavljivo melje naprej in naprej, počasi in vztrajno, pokurila sem blazno količino vode in še kar grizla dokler nisem spet »spregledala«.
V Kosezah so me pozdravili moji zvesti navijači in mi vlili novih moči. V Dravljah pa prava norišnica. Zastave po obeh straneh ceste. Neverjetno, kako to pomaga.
V Poutiku sem bila čisto super in ok, tam nekje pri asfaltni bazi pa me je začelo blazno skeleti na prstih v nogah – lep poznan občutek iz polmaratona v Nabrežinah, ki me je stal maratona leta 2002. Odmislila sem si nekako bolečino in je kar šlo.
Na 38-ki sem poskušala celo spet pospeševati, a me je takoj zagrabil krč v desni stegenski mišici in pričel privzdigovati zunanje tri prste na levi nogi. Krči! Lepo, tudi to sem spoznala ampak sem kar vztrajala, stiskala zobe, spet postala zobata železnica in a-čuhačuhačuhčuhala dalje po sredini ceste, saj je vsak naklon cestišča predstavljal hud problem. Prav tako kot tudi še tako miniaturen klanček.
Pritekla sem mimo tekača, ki je žalostno na pol ležal na tleh, se ustavila, ga vprašala če mu lahko pomagam, ali je vse ok. Bil je čisto brez moči, pa sem mu dala gel in sva skupaj tekla dalje. To mi je tudi pomagalo, no, vsaj dobro delo sem naredila. To je dolžan storiti vsak. Zaradi sebe in tistih, ki jih imamo radi. Mislim si, vsakdo rabi kdaj pomoč. Nikoli ne veš, kdaj bo zvilo tebe.
Nekaj časa je spet šlo. Ko, ko pa sem hotela malce hitreje, so se takoj oglasili krči, tako da sem ves čas tekla nekje na meji, da me totalno ne zvije. Moj tek je bil potem podoben teku po jajcih, prisluškovala sem mišicam, kako in kaj in glej ga zlomka, spet me rešijo moji navijači v Rožni dolini. Potrebno je bilo stisniti zobe in se pretvarjati, da je vse ok, pol pa dalje proti cilju.
Javkanje in smiljenju samemu sebi vse stvari samo še poslabša. Tako kot v življenju.
V centru zaslišim huronsko vpitje – moje navijačice – spesnile so celo pesem: hčerki Nina in Urška ter nečakinja Manca. Kakšnih sto metrov so tekle z mano in mi vlile energijo. Spet sem bila ok in sem si mislila: “Krči naj kar bodo, tistih 200 mt pa tudi če crknem! Tole bom speljala do konca!” In sem.
Predno sem pritekla v cilj sem še hitro pogledala na uro v cilju: 3:35:00 in si rekla: “Nemogoče!” Pa sem pogledala še enkrat in videla obrnjeno številko, čisto realno 3:53:00.
Ampak kljub vsemu sem bila srečna in navdušena. Pretekla sem svoj drugi maraton! Svoj »osebni rekord« pa izboljšala za 5 minut! Resnici na ljubo, sem glede na pretiravanje v prvem krogu še dobro odnesla, kar je lepo razvidno iz kasnejše analize. Takšne stvari se namreč lahko končajo tudi z odstopom.
Čas/km
Hitrost (km/h)
10 km
21 km
31 km
Netto čas
Brutto čas
5:32
10,85479
0:51:39
1:47:32
2:48:51
3:53:14
3:53:28
Tako je bilo torej na mojem drugem maratonu. Proti koncu težje ampak po maratonsko naravnost uživaško. Predvsem pa sem se veliko naučila o tekaški taktiki na maratonu in še več o sebi. Na vso moč sem se trudila priteči v cilj čim prej iz samo enega razloga: da preverim kako je moj Fric.Ko sem kasneje sezula superge me je čakal še en prav svojevrsten rekord, ki ga še nisem presegla:
SEDEM VELEŽUJLJEV!
Samo trije prsti so bili v redu. En palec in oba sredinca sta šla dol! Ostali so ostali. Kako grdo je videti vse nohte podplute s krvjo in prsti v mehurjih – nočete vedeti! Ter dva dodatna žulja na levi nogi ob notranji strani podplata. Nekoč mi je naš znani maratonec Beno Piškur rekel: “Vsak maraton en noht dol”. Če je tako, sem to leto pretekla kar nekaj maratonov!
Za svoj “prvi drugi maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, triinpetdeset minut in štirinajst sekund (5,32 min/km). Od 57 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo 50 maratonk, od katerih sem bila 24. ter 7. v svoji kategoriji.
V cilju, ki je takrat bil na Trgu republike, me je pričakalo nepopisno olajšanje, ko sem zagledala soborca. Olajšanje je bilo obojestransko, saj me je tudi on iskal cel prvi krog, le da se je na polovici odločil, da svoj nastop zaključi s polmaratonsko razdaljo. Sicer pa zadovoljstvo, veselje, sreča in navdušenje ter zasluženo pivo z najsrčnejšimi navijači.
Še predno sem odšla iz ciljnega prostora sem bila po olimpijsko odločena: drugo leto spet,! Hitreje! Nikoli nisem bila imuna na dober rezultat. Pa naj bo definicija le tega kakršnakoli ;).
Ko danes pomislim na svoj prvi maraton najprej zagledam naju z možem, kako tečeva skupaj zadnjih dvesto metrov. Z roko v roki. Sicer pa strašna trema, strah in panika ter velikanska podpora družine in prijateljev.
Moj 1. – 8. Ljubljanski maraton 2003
Razglabljava o prehrani, opremi. Kakšno bo vreme? Kaj obleči? Na katerem kilometru vzeti gele? Kako na start, kje parkirati avto? Milijon vprašanj. In strašanska trema. Ali bo šlo? Oba morava preteči maraton. Skupaj. Ker je to najin skupen projekt. To si obljubiva. Nobeden ne bo pobegnil naprej, tečeva skupaj, se spodbujava in skozi cilj pritečeva skupaj.
Dan pred maratonom je že bilo jasno, da bo naslednji dan mrzlo. Dejansko je bilo okoli nič stopinj. Ker sva bila še začetnika in ker tudi tedaj v trgovinah še ni bilo veliko ponudbe s tekaško opremo, sva komaj uspela pripraviti primerna oblačila za nastop na tekmi.
Oblekla sva se po slojih, tako, da bi v primeru otoplitve v drugem krogu lahko odvrgla svoja oblačila in jih pustila na pločniku v Podutiku. Oborožila sva se s kapami in rokavicami ter geli. Na sebi sva imela praktično dvojno opremo s tem, da je bil vrhnji sloj resnično topel.
Nastop na maratonu namreč ni kar tako. Potrebna je natančna organizacija in logistika. Tudi zaradi najinih navijačic. Kje naju bosta pričakali? Na startu in cilju ali raje ob progi v Podutiku? Pa sta se kar sami odločili. Potem, ko sta odtekli svoj šolski tek, sta naju skupaj z mamo Viko pričakali v cilju. Dolga leta od takrat naprej. No, tisto leto prvič.
Jutro maratona
Jutro se v bistvu prične z nočjo zato lahko napišem, da sem spala zelo malo! Trema! Celo noč premetavanje, levo, desno, gor, dol. Pokonci in piti vodo. Lulat! Nazaj spat! Pa spet levo, desno, gor in dol… in ko končno malce zadremaš te zbudi soborec, ki ima podobne težave. Vrti se kot vrtalka po postelji, levo, desno, gor, dol. Pokonci, scat in pit vodo. Ko pride: »Dej, še meni… žejna!« In tako lepo naprej do jutra, ko naju je končno odrešila ura.
»Drrrrzzzzznnnncincinicin !!!!«
Oh, hvala bogu. Ampak, sedaj bi pa še malo… ampak ne gre.
V Poletu sva prebrala, da je potrebno pred tako tekmo zajtrkovati dovolj zgodaj. Pozajtrkujem dve beli žemljici z marmelado, kot kakšna papiga. Zakaj papiga? Zato, ker je tako zapisala zdravnica Nada v Poletu. Njej to pomaga in ji da dovolj energije. Bo že vedela, ženska ima ogromno izkušenj. Ne samo z maratoni, s celimi triatloni!
Še zadnjič preveriva opremo, čipe, startne številke. Zunaj pa grozno mraz! Pod ničlo! Navesiva nase kratke tekaške hlače in čez dolge tekaške pajkice. Kratko tekaško majico na katero pritrdiva startni številki 82 in 83 ter čez še toplo majico z dolgimi rokavi. Jaz bi še kaj oblekla ampak v Poletu je pisalo, da se moramo obleči tako, kot bi bilo zunaj deset stopnj več. Torej: 7,5! »Halo, jaz bom zmrznila«. Na glavo si povezneva še kapi in na roke rokavice.
Hčerki sta tekli na šolskem teku. Ja, takrat je vse potekalo na nedeljo. Vsi štirje smo se torej zložili v avto in hija do parkirišča Tivoli. Nato pa peš naprej. Hčerki sta imeli zbor na Prešernovem trgu, najprej oddava njiju. Hotela sva videti tudi njun start in prihod v cilj. Ja, bilo je pestro in moja mama je bila pravi blagoslov, da je vse šlo tako, kot je bilo potrebno ter da sva bila brez skrbi, da sta hčerki v varnih rokah.
Otroški start je bil zgoden. Nina in Urška pa pravi mali bojevnici. Odlično sta se odrezali.
Na 8. Ljubljanskem maratonu, ki je potekal 25. oktobra 2003, je torej skupaj z mano teklo 4.672 tekmovalce, od tega samo 430 maratoncev: 380 moških in 50 ženskih tekmovalk. To je bilo za tisti čas ogromno ljudi. Kultna revija Polet je namreč povzročila pravo tekaško poletomanijo v Sloveniji.
Glede na to, da je leta 2017 teklo vsega skupaj 23399 tekačev in od tega maratoncev že kar 1972: moških je bilo 1582 in 390 ženskih tekmovalk, res ne vem, zakaj se mi je že tedaj zdela takšna strašna gužva. Komaj sva parkirala in se prebila do starta. Se pred tem seveda ogrevala, iskala stranišča, pila vodo, pojedla zadnjo energijsko ploščico in se končno razbijajočih se src postavila v startni prostor.
Občutek: nor! Resnično noro! Ampak noro je : vedno! Ampak prvič je pa SUPER TURBO NORO! ODTRGANO!
Svojega prvega maratona sem se lotila z globokih strahospoštovanjem.
Prvič je bilo drugače predvsem to, da nisva vedela kaj naju čaka. Maraton je lebdel nad nama kot nekakšne svod! Neko posebno vesolje. Pogledovala sem po sotekačih, vsi so se mi zdeli strašno natrenirani in sama sebi sem se zdela nakako uboga. Sploh se nisem počutila niti približno neka prava tekačica sploh pa ne maratonka. No, pa saj takrat še nisem bila.
Kaj če ne bom zdržala? Kaj če me zagrabi krč? Ali pa mojega? Da mu ne bo slabo? Zadnje treninge mu je namreč preprečila viroza, tako, da se je praktično v zadnjem trenutku odločil, da bo le šel na cel maraton. Na treningih je imel namreč večje težave kot jaz. Mišični krči in dehidracija. Potrebuje namreč več vode, bolj se poti. V mladosti je bil odličen šprinter. V finiših me je vedno močno pustil zadaj.
Pozabila sva na mraz. V tisti gužvi na startu je postalo na nek način vroče. Tekaška telesa oddajajo toploto, zato na startu nikoli ne zebe. V pričakovanju poskakujemo in čakamo na pok pištole. Spogledava se: tečeva skupaj. Najin cilj je sicer priteči pod štirimi urami ampak to ni prioriteta. Glavno, da prideva normalno skozi.
Najini prvi maratonski kilometri so bili zelo previdni. Fric je imel narejen popoln časovni načrt. “Nikakor ne smeva teči hitreje kot 6 minut/km!” Dogovorjena sva bila, da v kolikor bova imela dovolj moči, pospešiva v zadnji četrtini maratona.
Glede na tekače okoli naju sva imela občutek, da hodiva. Večina se namreč še vedno zažene prehitro, množica te odnese. Zaradi samega adrenalina ne občutiš, da tečeš prehitro. To zna biti zelo nevarno.
“Bolj počasi, bolj počasi …”, sva izmenično mirila drug drugega.
Trasa Ljubljanskega maratona se ves čas spreminja. Leta 2003 smo startali na Kongresnem trgu in tekli proti živalskemu vrtu. V bistvu vse te variante tras Ljubljanca mešam med seboj. Ampak vam pa lahko zatrdim, da se je tega leta priteklo iz smeri živalskega vrta do Vodnikove. Na Vodnikovo smo se priključili ravno pred bolnišnico Petra Držaja. Pred menoj je namreč tekel kolega iz 1. Poletove tekaške ekipe, dandanes znani Silažaman, z baloni. Od silnega navdušenja je spregledal znak “križišče s prednostno cesto” in se z vso silo zaletel vanj. Balon je počil, Matija pa je ostal cel in poskrbel za smeh in dinamiko teka.
Prav tako smo sigurno tekli mimo Koseške tržnice, saj so naju spremljali pravi paparaci s huronskim tuljenjem, spodbujanjem, navijanjem in slikanjem. Boštjan s kompanijo ter fotoaparatom v roku je nekaj časa tekel ob naju in naju fotografiral. Bilo mi je kar nerodno. No, takrat se najin paparac še ni zavedal, da bo tudi on nekoč del tega spektakla ter da bo takrat Ljubljanc obrnjen v drugo smer. Cel maraton sicer še dolguje, ampak včasih tudi polmaraton odtehta celega. Torej naj mu bo.
Ob vsem tem dogajanju nama je šlo odlično. Toliko stvari se je dogajalo okoli naju. Sotekači, navijači, prijatelji, sorodniki in midva. Tempo sva imela primeren in dokaj enakomeren. Vedela sva, da morava tako še nadaljevati in da bova tukaj mimo danes še enkrat tekla.
Tekla sve čez Dolnice in Glince ter čez Podutik. Na križišču z našo ulico sva zagledala tasta. Bil je preprost in suh možakar. Stal je z belo PVC vrečko, v njej je imel gele za naju. Ko naju je zagledal se je zadovoljno in na široko smehljal. Pustila sva mu zgornjo plast oblačil. Žal sem mu pustila rokavice, v tistem trenutku se mi je zdelo dovolj toplo. No, to odločitev sem obžalovala do konca. Ja, ata Fric je tudi postal stalnica Ljubljanskega maratona – vse dokler niso spremenili trase.
Najboljši občutek je bil, ko sva tekla v drugi krog. Končno maraton. To sicer niso bili najini najdaljši kilometri. Trenirala sva po Gallowayu in tako po tedanjih smernicah že pretekla razdaljo nad 42 km – točno 45. Danes ne treniram več tako, tudi mišice imajo spomin in ne vidim smisla v tem. Vem, da zmorem. To je dovolj.
Všeč nama je bila spodbuda navijačev. V drugem krogu so bili redkejši zato si bil vsakega posebej zelo vesel. Redno sva pila na okrepčevalnicah, pojedla gele na dogovorjenih kilometrih. Izmenjala kakšen vedno krajši zlog s sotekači.
Spominjam se dveh tekačev, dolgo časa sta tekla malo pred nama, malo za nama. Eden od njiju se je ves čas ustavljal, navdušeno objemal predvsem navijačice ter nato pridirjal nazaj k kolegu. Ta ga je miril, naj se umiri in teče enakomerno, sicer bo crknil. Pa ga ni in ni hotel poslušati.
Čez čas sva spet pritekla v njuno bližino. Stala sta ob poti obkrožena s prijateji, ljubitelj navijačic je čepel na tleh ves pobruhan, prijatelj ga je miril in istočasno karal: “Sem ti rekel …”. Midva sva se samo pomenljivo spogledala, preverila tempo najinega teka in odtekla naprej enakomerno kot švicarska urca.
V resnici pa sem uživala, ves čas. V Rožni dolini so naju spet pričakali prijatelji iz Kosez, zgodba s fotografiranjem se je ponovila. Spodbude, klici… midva bi pa rada lahkotno odtekla mimo, vendar sva bila že zelo utrujena. Le še nekaj kilometrov naju je ločilo do cilja.
Spominjam se občutka nejevere, ko sva zaslišala glasbo in glasove iz cilja. Najave tekačev, ki so prihajali v cilj. Kar verjeti nisem mogla, da bom tudi jaz med njimi. Manjkalo je le še kakšnega pol kilometra do cilja, ko zagledam mamo Viko z Urško in Nino. Kar neslo me je, pomahava in greva naprej.
Srce razbija kot noro!
Vzdušje, navijači, napovedovalec, vse!
Ciljna ravnina, še dvesto metrov! Primeva se za roke: “Uživaj! Samo še 200 metrov do cilja”, zavpijem mojemu Fricu on pa odvrne: “Dej mer, crknu bom!” Jaz bi pa najraje šla še en krog.
Pozabim na uro, vseeno mi je, zdi se mi, da sva šla pod štiri ure, kot sva si želela. In res sva šla. Tekla sva natančno 3 ure, 58 minut in 0 sekund (5,38 min/km).
Od petdesetih maratonk, ki so pritekle v cilj sem bila devetindvajseta, v svoji kategoriji dvanajsta. Moj strah, da bom zadnja, je bil odveč. Pa tudi, če bi bila. Vsak je zmagovalec.
V cilju pa noro navdušenje, solze, smeh in spet jok. Objem, poljub. Uspelo nama je. Uspelo nam je vsem skupaj! In takoj novi plani za naprej.
Ljudje strašno radi pametujemo. Žal večkrat tudi takrat, ko se nam o določeni zadevi samo približno sanja. Majčkeno sveti. Kot se je na primer meni tistega leta, ko me je ujel Abraham.
V enega od takratnih člankov Praznovanje Abrahama, sem vsa evforična zapisala sledeče:
“Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč. Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!”
Lepo, navdušena sem sama nad seboj. Ampak danes vem, da je pisanje kakršno je zgoraj eno navadno natolcevanje.
Jupi! Fino smo ogreti, 50 let ogrevanja in zdaj gremo na polno! Malo morgen, punca.
V en kratek odstavek sem uspela natlačiti cel kup neumnosti.
Me prav zanima, kdo se ogreva 50 let. Segreva zemlja, človeško bitje pa nikakor. Motor bi že zdavnaj crknil in mi z njim.
Seveda, pisala sem v tekaškem smislu: veselo tečemo že petdeset let, dajmo še naprej.
Škoda, da ni vse tako preprosto. Škoda, da nismo ustvarjeni za 5000 let, v tem primeru bi ta moja trditev celo držala. Tako pa ne.
Po petdesetih letih življenja smo, dragi moji, že načeti. Eni bolj in drugi manj. In še nekaj. Tisti trenutek, ko dopolniš petdeset let se pripravi, kajti procent možnosti dogajanja “sranja” se bliskovito poveča. Tebi osebno in tistim okoli tebe, ki jih imaš rad. Tako pač je.
Če si prej petdeset let brezskrbno tekal po poljih in stezeh, po gozdnih livadah in mestnih uličicah, obstaja velikanska verjetnost, da se bo to končalo. Brezskrbnemu teku se bo priključila Skrb, katero boš sicer s tekom na trenutke rahlo omilil, ampak izginila ne bo. In tej Skrbi, ki ti visi nad glavo, se po petdesetih letih ogrevanja zelo rado pridruži še kakšna sitna, tečna, teta Poškodba. Nič posebnega. Ampak ves čas malo boli v križu. Desni ali levi kolk. Stopalo. Noben športni copat na lepem več ne odgovarja. Korak ni tako siguren, klen. Moč hitreje izpuhti, utrujenost se ne poleže tako hitro kot včasih.
Klančki se tudi preko sezone nočejo spustiti, tako kot včasih. In moč ter hitrost sta ostali nekje daleč.
Zelena solata je postala super kalorična, človek ima občutek, da se redi že samo, ko zavoha hrano.
Ogljikovi hidrati te skušajo že samo s tem, da jih pogledaš, spremeniti v okroglo žogo Marogo. Napihovalko.
Mišice. Mišice. So na lepem samo še spomin. Če bi jih človek želel ohraniti, bi moral vaditi z utežmi kot obseden 28 ur na dan. Pa vsi vemo, da toliko ur dan niti nima.
In pravijo: kjer je volja tam je pot! Po petdesetih letih in več ogrevanja, si naveličan teh floskul. Kjer je volja tam je pot.
Imam voljo. Pa vedno močnejšo dioptrijo tudi. Je mogoče zato pot bolj zamegljena?
Petdeset let ogrevanja prinese kar nekaj izkušenj. Doseženih in preseženih ciljev. Izzivov. Na lepem se človek vpraša: zakaj? Nenadoma določene stvari postanejo manj pomembne. Iz preprostega razloga, ker v resnici niso tako zelo pomembne. Ni več dovolj časa za vse. Prednost je potrebno dati pravim stvarem. Ali bolje: ljudem. Ker nismo večni.
Videti je, da nekako ni naključje, da so starejši tudi videti nekoliko sitni in godrnjavi. Sitnarjenje in godrnjavost vodi v zdolgočasenost in depresijo. In vse to skupaj v razne bolezni. Take v telesu in v duši. Povem vam, da to pa sploh ni v redu.
Veliko bolje je zbrati vso svojo voljo in kreniti proti megli dokler se ne pokaže pot. Ko jo najdemo, bo že bolje. Potem bomo vedeli kam. In največkrat tudi kako.
Potrebno je pogledati na uro. In se ne pretvarjati, da je dvanajst opoldne, če manjka le še pet minut do polnoči. Ne bomo celo življenje vedno močnejši, hitrejši, boljši. Lahko smo pa modrejši. In najdemo pravo merilo za prave vrednote. In tudi v drugi polovici, ko postanemo zreli tekači (50 +), še naprej uživamo v življenju. Izzivih, tekih, tekmah, sprehodih, pohodih. V čemer koli kar nas osrečuje ali radi počnemo. Vendar moramo ostati realni. Sicer nam bo telo samo pokazalo, koliko je ura.
Sicer pa tekači vemo, kako to gre. Sprva je težje, ko pa enkrat pričneš in vztrajaš, potem je pot najdena. In čudovito je, če smo tudi v tem obdobju življenja toliko zdravi, da lahko tečemo. Zunaj. V naravi. Narava stvari vedno postavi na pravo mesto.
Če ne moremo teči – pa lahko vsaj hodimo. Migajmo. Kakorkoli. Samo ne obsedimo.
Ampak, kaj sploh paničarim!
Saj imamo cel kup tekaških knjig, tujih in domačih avtorjev. Menda bodo pomagale, da razjasnimo to čudno skrivnost.
Kajti, roko na srce, tam zunaj je še vedno polno hitrih in močnih ter motiviranih tekačev, ki so že močno v drugi polovici proti stotki. In še vedno na polno uživajo v teku.
Življenje je kot maraton. Le da življenje po petdesetem niti približno ni kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Polovica maratona je za večino nas že krepko za nami.
Zato bodimo modri tudi ko tečemo. Čeprav je včasih težko. Vendar gre. Samo teči je potrebno s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Lovim dan. Tisti del, ko je še svetlo. Danes bom preizkusila. Končno. Tek, ki ga že tako dolgo čakam. Z derezami.
Službene cunje letijo dol, tekaške gor. Rokavice, kape, buf okoli vratu. Nimaš kaj. Zima je. Zaščititi se je treba. Spijem kozarec vode. Pozimi še hitreje dehidriraš.
Garminko si navežem kar med potjo po stopnicah. Garminka je moja nova lahkotna prijatejica. Kupila sem si jo potem, ko je težkokategornika Garminčka pobralo. Podlegel je vodi. Revež. Zalilo ga je preko grla pa je bil baje pravi potapljač. Triatlonec. Ah, ta tehnika. Manj kot je je, bolje je! Ampak če je ni nič, je pa skoraj že zanič.
Superge. Na noge gredo težje, za zimo. Nimam jih preveč rada. Trde so. Bolijo občasno. Več kot 10 kilometrov zelo težko pretečem v njih. Pa niso one krive. Kriva sem jaz in moja trapasta stopala. In ker je zunaj ledeno, končno lahko preizkusim še dereze.
Imam jih že vsaj tri leta. In to nepreizkušene. V živo se spomnim, kako smo šli neko mrzlo in zaledenelo nedeljo z družino po šentviški strani gor na Toško Čelo. Po tleh je bil živ led. Pametovala sem, da je prenevarno za tek, preveč drsi. V tistem je nasproti pritekla tekačica, suvereno, z varnim korakom. Ja. Na nogah oz. preko superg si je navlekla dereze. Prvi trenutek zadeve sploh nisem ozavestila. Šele kasneje mi je kapnilo.
Seveda lahko vedno tečeš. Tudi po ledu. Na noge si natakneš dereze in greš.
Po tistem pohodu na Toško Čelo sem imela kmalu rojstni dan in od mojih dveh Veseličk sem dobila dragoceno darilo. Verigine dereze Ice Track. Za nizkogorje.
Nizkogorje je vse kar je nižje od visokogorja in nikjer ne piše, da so samo za pohodne čevlje. Lahko so tudi za tekaške. In najbolj mi je všeč, da so slovenski proizvod. Domače je najboljše. Lokalno pridelano. Od krompirja do derez. Sedaj si jih natikam na superge. Ni preveč zakomplicirano. Elastične so, lepo gredo gor. Čedne barve. Nebeško modre. Kot zunaj nebo. Pomislim: “Opremljena v nulo!”
He, he! Led prihajam!
Nerodno se od kobacam po stopnicah ven, sprva hodim in končno stečem. Samo kje je kaj ledu?
Po naselju se je preko dopoldneva vse odtalilo! Le na robu ceste je ponekod še nekaj snega, ostanka ledu. Iščem te ostanke in jih skušam pohoditi.
Ropotam kot kot kakšna aluminijasta kanta za smeti. Stiskam zobe, ker imam občutek, da bom uničila vse tiste zobčke. Izven naselja se zadeva malce izboljša. Lahko tečem ob strani po blatu in snegu. Ko končno pritečem do PST-ja se mi oddahne. Led! Ledeno in drseče. Juhuhu!
Fino gre. Nič ne drsi, nič ne spodrsavam. Veliko varneje se počitim kot bi se, če bi tekla brez derez.
Po kakšnih petih kilometrih postanejo noge težke. Dereze me nekako zabijajo v tla. Oglašajo se posamezni sklopi mišic po nogah, predvsem stegenske. Pazim na tehniko teka. Pomagam si z enakomernim tempom, držo in rokami.
V hipu se navdušim, da po resnično dolgem času spet enkrat tečem z utežmi na nogah. To je fino. Spominjam se, kako prijetno je steči šele po tem, ko uteži snameš. Kar poletiš! Podobno kot takrat, ko po celodnevni smuki snameš pancerje. Najlepši del dneva! No, skoraj.
PST je mestoma resnično čisto poledenela. Jaz pa tečem kot težak štirikolesnik z verigami in se tudi tako počutim. Težko. Ampak fino. Kar nekaj sprehajalcev je na poti. Lep dan je in veliko ljudi je pokukalo na plano. Kot spomladanski zvončki in trobentice.
Zrak je super in vse je v redu. Po dolgem času se mi zazdi, da je vse tako, kot mora biti.
Pritečem spet nazaj na asfalt. Na nadvozu nad avtocesto se ustavim. Najprej pogled proti gorenjski, nato proti primorski. Pod menoj reka avtomobilov. Navzgor pa hribi, bele gore, modro nebo. Lep je ta svet. Prelepa je naša dežela.
Snamem uteži. Ups. Dereze. In z vsako v svoji roki stečem naprej, proti domu. Neskončno zadovoljna, da po dolgem času tečem tudi z utežmi na rokah.
Ja, včasih sem vse to pogosteje počela. Izvajala raznolike treninge. Se po tekaško igrala.
Sedaj pa bolj po tekaško uživam. Ampak malo igre in otroškega veselja je vedno dobrodošel dodatek.
Le kakšen tek me čaka jutri? Bo dež, sneg, sonce? Blato ali led? Ni važno. Važno je, da smo zdravi. Živi. Samo to dvoje potrebujemo pa je vse ostalo mogoče. Tudi tek. Kajti tudi slednji ni samoumeven. Pa če nam je to všeč ali ne. Zato se obuj in steci!
Tek in sneg
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Človeško telo ima rok trajanja. Če temu ne bi bilo tako, bi bili praktično nesmrtni. Pa nismo. In ti šment, celo tek pri tem ne pomaga.
Slej ko prej se zgodi. Ko ne gre več. Pomembno pa je, da znamo presoditi, kdaj je resnično tisti čas, ko moramo neko dejavnost opustiti.
Tekači večkrat slišimo, da se nam določene zdravstvene težave gotovo ne bi zgodile, če ne bi tekli. Tudi vas to jezi? Ob težavah s različnimi sklepi od gležnjev, kolen, kolkov do hrbtenice – prav hitro bo komentar netekača: preveč tečeš! Tek za kolena ni zdrav. Preveč se giblješ.
Pa ni tako. Človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Brez gibanja se ne počutimo dobro, ne moremo celostno delovati. Ne fizično in tudi ne umsko.
Tek torej ni vzrok. Napačen način obremenjevanje telesa – to pa. Kar pa ni nujno samo tek. Telo veliko zdrži. Dolgo se lahko “igramo” z njim in ga silimo v napore. Takšne in drugačne. Ampak ne v nedogled. Ko je vsega dovolj, telo samo reče: STOP! Na vrsti je počitek. Telo ukaže: “Nehaj mi težiti, mar ne vidiš, da ti preko bolečine in slabega počutja govorim, da prenehaj!” Ponavljati neke gibe ali pa vnašati strup v telo.
No, tudi to je “tek”…
Za menoj je 90 dni brez teka. 90 dni sanacije. Rehabilitacije. Karkoli. Prišel je čas, ko sem presodila, da je čas, da se ustavim za nekaj časa. Naj se telo spočije. Poškodba odpravi. Sanira. Odločila sem se, da si vzamem čas. Da preverim. Poslušam zdravnike. Športne fizioterapevte. Kiropratike. Skratka – strokovnjake. Pa ne le njih. Tudi vse tiste, ki mi ves čas govorijo, da tečem preveč. Da sem vsako leto starejša. Tudi tiste, ki mislijo, da tek ni zdrav. Dala sem možnost drugim in sebi, da dokažejo, da se motim in da imajo “oni” prav.
Kaj mislite? Mi je počitek pomagal? So bolečine izginile, ker nisem tekla? Je poškodba odstranjena?
Naj vam najprej zaupam, kako je zdravljenje potekalo.
Obisk osebne zdravnice mi je prinesel močne protibolečinske tablete in napotnico za slikanje hrbtenice. Meritev kostne gostote sem opravila na lastne stroške, ker to naše zdravstvo ne pokriva.
Kot vsi vemo, tablete niso rešitev. Stvari sem želela priti do dna!
Prvič v življenju sem obiskala športno fizioterapevtko ter se naročila na manualno terapijo znanega in opevanega strokovnjaka. Že nekaj let sem se odpravljala k njemu, da me pregleda in pove, kakšno je stanje moje hrbtenice. No, ta klic telesa mi je pomagal, da sem realizirala tudi to.
Prvih 30 dni
Športna fizioterapevtka je imela veliko nalogo. Lumbago se mi je namreč zgodil teden dni pred smučanjem. Prepričana je bila, da me bo spravila v red in da bom lahko smučala. “Tri dni in boš dobra”, je bila prepričana. Žal je mnenje po treh dneh spremenila rekoč:” Tole je pa pretrd oreh”, in mi še čez kakšen dan odsvetovala smučanje. Kar je bilo tudi v resnici nemogoče, saj nisem prenesla niti deset minut vožnje v avtomobilu.
Pa vendar je fizioterapevtka , roko na srce, naredila čudež. Iz moje skrivenčene postave me je vsakič skoraj poravnala. Vse dokler nisem prišla po stopnicah do avtomobila. Izstop iz avta je bil že kritičen. Po štirinajstih dneh sem bila bolje. Naučila me je štirih vaj, ki so pomagale popustiti bolečino ter delno krepiti mišice trupa.
Vaje sem delala še nadaljnih štirinajst dni do termina, ko sem prvič odšla na pregled k manualnemu terapevtu z namenom, da najde in odpravi pravi vzrok mojim vedno pogostejšim bolečinam. V nasprotnem primeru bi, kot že večkrat do tedaj, postopoma pričela teči.
Drugih 30 dni …
Prvi obisk pri manualnem terapevtu je bila postavitev diagnoze. Skolioza v prsnem in ledvenem delu hrbtenice z rahlo kifozo in zamaknjenost medenice.
Sledile so terapije dvakrat na teden: 10-15 minut terapevta ter nadaljnih 10-15 minut na nekakšnem električnem stimulatorju. Predpisan sem imela počitek, krajši sprehod ter gretje določenih delov hrbtenice.
Po treh tednih sem morala terapijo prekiniti in nadaljevati s predpisanimi razteznimi vajami.
Tretjih 30 dni …
V tem obdobju sem lahko pričela z malo daljšimi sprehodi in razteznimi vajami . Dovoljeno je tudi plavanje: hrbtno ali prsno z glavo v vodi.
Kakšnih posebnih sprememb na telesu nisem opazila. Več sprememb je bilo v mojem razpoloženju. Kronično pomanjkanje gibanja! Gibanja na polno! Saj veste – ko se zadihaš in ti pulz poskoči v višave!
Kontrolni pregled je bila tudi zadnja terapija. Bila naj bi – ozdravljena. Poškodba – sanirana, kolikor je to pač sploh lahko mogoče. Če ima človek praktično od rojstva deformirano hrbtenico res ni mogoče pričakovati čudeža.
Prosila sem za napotke, kako naprej. Lahko pričnem z intenzivnejšo vadbo, z utrjevanjem mišic trupa, vadbo moči?
“Zaradi takšnih zadev imamo mi paciente!”
Nekaj resnice gotovo je v tem. Vendar se ne morem sprijazniti z dejstvom, da zadostuje sprehod ali počasen tek za vadbo celotnega telesa. Nič trebušnjakov, sklec, počepov. Hoja, plavanje, malce kolesarjenja, počasen tek sicer pa gretje, raztezne vaje, uživanje in počivanje.
Kakšno nasprotje od športne fizioterapevtke, ki mi je svetovala postopno vadbo in jačanje posameznih mišičnih skupin, nadaljevanje s tekom.
Razočarana…
Moram priznati, da sem bila in sem še vedno zelo razočarana.
Najbolj nad dejstvom, da človek resnično ne more nikomur zaupati. Verjeti. Vse je navadno trženje dejavnosti, ki jo dotični strokovnjak (zdravnik, fizioterapevt, farmacevt, maser, bioenergetik) izvaja ali bolje trži. Pacienti smo v večini primerov samo množica naivcev plavajočih v bazenu lažnega upanja prave strokovne pomoči.
In po vsej tej kalvariji, danes po štirih mesecih ugotavljam to, kar vem že zelo, zelo dolgo.
Poslušaj svoje telo, razmisli in ukrepaj! Delaj po svoji pameti!!! Nihče drug zame ne more vedeti o mojem počutju več, kot vem sama!
Stanje tekaškega telesa po 3-mesečni tekaški pavzi …
V bistvu bi lahko napisala – stanje telesa po 4-mesečni tekaški pavzi. Ker tečem tako malo, da to skorajda ni vredno omembe. Ali pa tudi ne! Odvisno.
Trenutno je stanje takšno, da lahko tečem počasi in zmerno nekje 10 km. Pa v resnici nisem še pretekla več kot 6 km, ker se držim postopnega plana. Trudim se teči pravilno, ko opazim, da delam stare napake se ustavim. Naredim nekaj vaj in nadaljujem s počasnim tekom. Moj plan je namreč sledeč: teči postopoma na ta način toliko časa, da bom dosegla spet maratonsko razdaljo in pretekla spet svoj maraton.
In moje počutje? Obupno! Sem tekaško depresivna, ker je obdobje alergenov jaz pa astmatik, je še huje. Težko diham. Tudi zato, ker sem se zredila. In to “rejenje” se kar ne ustavi. Občutek imam, da se spreminjam v mroža.
Nekoč sem si rekla, da ne bom nikoli več prenehala teči do te mere, da ne bi bila sposobna preteči maratona. Kadarkoli. Pa ne hitro – lepo počasi. Vedno naj bi bila v tako dobri tekaški pripravljenosti, da lahko “odpuzam” do Bleda na krem šnito. Peš. V supergah.
No, danes nimam šans. Ne pretečem…
Sem pa sposobna tega, kar nisem bila nikoli iz enostavnega razloga: škoda časa. Sedeti pred TV-jem in gledati nadaljevanke. In šov! The biggest looser Slovenija! Kako prikladno. Če bom tako nadaljevala, se lahko v naslednji sezoni kar prijavim.
In tekaški cilji ….
Ob zadnjem maratonu, katerega sem kar težko pretekla, sem si dejala, da nad določeno težo ne grem več na maraton, ker ne tečem z užitkom. Preveč se matram in prepočasi tečem. Nisem človek, vsaj zaenkrat še ne, ki mu je cilj samo priti preko 42 km. Ne. Preteči ga moraš. V nekem tempu. Sedaj pa imam tak tempo teka kot včasih, ko sem hitro hodila! Katastrofa.
Katastrofa, ki to ni …
Mogoče, je pa za vsem skupaj skritega kaj več. Pri polni zavesti namreč priznavam, da sem se pričenjala že malce po tekaško dolgočasiti. To pomeni, da sem se naveličala priganjanja samo sebe na tek zato, ker se bliža nek tekaški dogodek in moram trenirati. Moram! Sita sem te besede. Tako kot najstnica včasih nisem prenesla te besede: moraš, daj! Pa ni bil problem v tem, da ne bi želela česa narediti – na smrt me je živciralo dejstvo, da mi je nekdo to naročil, kar bi sama ITAK naredila! In če bi me pustili vsaj še minuto na miru, bi to storila sama, tako pa so vsi po vrsti pametovali, ukazovali, grozili s pogledi, kremžili obrvi … in potem jaz ZANALAJŠČ nisem želela narediti tistega takrat, samo zato, ker so mi rekli!
Ja, očitno sem imela problem s samo seboj, ker sem se ves čas priganjala, da moram, moram, moram narediti takšen ali drugačen tekaški trening, ker drugače , nekaj ne bo… tako, kot sem mislila, da bi moralo biti. In nevede sem se zasužnjila.
Ja, čas je, da se osvobodim.
Tek mi je vedno pomenil svobodo. Zrak, veter, širjavo, prostost, naravo, kisik, srečo, prostranost …
Spet mi bo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Če tečem tudi pišem. Obratno je veliko težje. Še prav posebej, če želiš pisati o teku. Enostavno ni ideje. Ni inspiracije. Vse skupaj je brez veze.
In zakaj sploh pisati o teku?
V zadnjih letih se je na trgu pojavilo tekaških knjig kot gob po dežju. Od odličnih do slabih. Sprva sem jih kupovala, tako da imam doma tako prve kot druge. In nekatere od njih enostavno ne morem prebrati do konca. Ker so zanič. Sama samopromocija osebkov, ki so jih napisali. In vedno več je takih. Kar nekaj … prežvečenega. Kot bi vas želel nekdo na vso silo prepričati, da se zjutraj dani in proti večeru mrači. Ja, hvala. To vemo. Vsi.
Priznam, da sem se ravno ob branju ene od slabših tekaških knjig navdušila tudi sama. Pa ne za tek. Za pisanje! “Če je tole vredno knjige in ljudje celo to berejo in hvalijo – potem pa tudi jaz lahko kaj napišem. Tek neskončno bolj čutim! “
Prav tako je tudi s članki. Vedno več jih je. In malo je tistih pravih, pristnih.
Večina je slab prevod tujih objav. Veliko pa takih, ki so polni nesmislov.
Cel kup tekaških nasvetov, namigov, priporočil … zgodb in nezgod. Dobrih in slabih. Od katerih so najpomembnejše “ključne besede”. Za berljivost. Za čimvišje mesto na Googlu.
Pa reklamni oglasi. Tisti očitni kot tisti skriti, kot da to niso. Za promocijo. Prodajo. Prepoznavnost. Kaj je res in kaj ni – največkrat sploh ni več važno. Zgodba? Vsebina? Ah, kaj bi z njo.
In potem blogerji, podobni pisci kot sem jaz sama. Ko moraš povedati, napisati, deliti svoje navdušenje. Navdušiti morda še koga. Precej nas je. Mogoče celo preveč. Vse skupaj postaja prežvečeno. Nismo pričeli že malce težiti? Skrbi me. Tega nočem.
Mogoče je čas, da neham. Objavljati. Mar res koga zanima kje sem tekla, kako sem se počutila, kdaj me je kje zabolelo, koliko kilometrov se je nabralo, kako lepo je bilo in kako me je na vsem lepem usekalo v križu? Brez veze. In kako lep razgled! In nebo. In žulji in črni nohti v supergah. Za levjim skokom. Tri tedne pred maratonom. Komu mar!
Že celo večnost nisem napisala nič pametnega. Pravzaprav sploh nič.
Tudi tekla že nisem celo večnost. Ker ne smem. Iskreno med nami: prvič v svojem tekaškem življenju sem se odločila, da bom za spremembo poslušala do potankosti stroko. In tako že praktično tri mesece ne počnem nič. Zadnje tri tedne delam raztezne vaje in hodim. Po ravnem. Po tej terapiji naj bi ne imela več težav z vse pogostejšimi bolečinami v križu in kolku.
Bomo videli. Ali so vsi ti dragi specialisti vredni svojega denarja. Vam povem. Mogoče. Če se mi bo še dalo pisati.
Kajti, če ne tečem, tudi pisati ne morem. O teku. Kako le? Če tega ne počnem. Več.
Ugotavljam, da človek navajen na tek, lahko postane brez teka en čisto navaden “samosebismileči” se kup nesreče brez vsake volje in energije. Ko si utrujen od utrujenosti.
Včasih bi že davno tekla. Tokrat pa tisto “Ko te useka v križu” še kar traja.
Ne boli, že dolgo ne.
Ampak tokrat sem se odločila, da stvari pridem do dna in da zadevo saniram. In da vidim, koliko zmorejo maserji, fizioterapevti, kiropraktiki in ostali strokovnjaki.
Pomagajo, vem. Kaj pa na dolgi rok?
Tako stojim. In čakam. Sem pridna. Poslušam strokovnjake in ne tečem. Poslušam tudi sebe. Oba glasova. Tudi tistega, ki ga dolgo časa nisem upoštevala.
Ne spomnim se, kdaj sem imela nazadnje tako dolgo tekaško pavzo. Res ne vem. Zanimivo je, da sem se po več kot dveh mesecih neteka tega skorajda že navadila. In prvič po več kot desetih letih nimam tekaških ciljev in niti ne planov.
Mogoče letos sploh ne bom pretekla maratona.
Mogoče sploh ne bom več tekla dolgih razdalj.
Ko tole pišem, tega ne verjamem. Ampak, bom nadaljevala z razmišljanjem v tej smeri.
Sem torej na nekakšnem “zdravljenju”, na terapiji, ko praktično ne delam nič! Očitno mora tole moje “ponastavljanje” telesa učinkovati, ker bi me sicer brez gibanja že zdavnaj “vse bolelo”. Pa me ne!
Si predstavljate, da čisto nič ne delam? Nič raztegovanja, nobene vadbe. Niti metra teka. Lahkoten, krajši sprehod je dovoljen. In to je vse.
Pa nimam prepovedan le šport! Tudi delati ne smem praktično ničesar. Ne pomivam oken, tal, ne smem likati, sesati ali delati karkoli malce bolj napornega kot je kidanje snega, cepljenje drv. Še vrečk iz trgovin imam prepoved nositi. In seveda smeti! Priznam, da mi je kar všeč. Mojega skrbi, da se bom preveč navadila. No, se ni za bati, ker sem po drugi strani pod nekakšnim čudnim stresom, ker nič ne smem! In ravno zdaj bi vse počela.
Ampak se ne dam.
Trudim se lenariti na vso moč. Zdržati moram samo še dva tedna in potem bom lahko pričela z razteznimi vajami in daljšimi sprehodi.
Sledil bo pregled in ponovna pavza z ultra lenobno terapijo.
Upam, da bom spet svobodna in v supergah (kar je povezano) konec aprila. In potem bom začela teči praktično iz nič. Prav veselim se tega!
Malo teka in malo hoje. Kar bo odlična priložnost, da izbojšam svojo tehniko in ob pozornem poslušanju svojega telesa ugotovim, kako in koliko teči še naprej in sicer na tak način, da bom lahko tekla še dolgo.
Mislim, da je nastopil čas, da si pripravim trening “Nazaj v superge”.
Vsak dan vas vidim. Kako tečete. Zjutraj, popoldan, ponoči. Povsod ste. Tekači. Mladi, stari. Suhi, debeli. Hitri, počasni. Začetniki in stari mački. Jaz tečem z vami.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Do maratona nas loči še nekaj tednov. Čas, ko lahko naredimo več stvari narobe kot prav. In kaj je to?
Trening
Naj vas ne zagrabi panika! Ne spreminjajte tekaškega plana! Držite se svojega začrtanega tekaškega programa in ne nasedajte idejam, da ste storili kar ste in da za kaj več ni časa. Časa je še ravno prav, da stvari dodobra pokvarite ali pa izboljšate.
Ne izpuščajte treningov in ne pretiravajte z njimi. Lepo po pameti, prosim!
Superge
Ne tecite v pravkar kupljenih novih supergah! Nekje nenapisano pravilo velja, da je zadnji čas za nakup novih superg tri tedne pred dogodkom imenovanem maraton. Vendar to pravilo velja le pogojno! In sicer, da kupite superge, ki vam resnično pašejo na noge. Torej nek model, ki ga dobro poznate in na katerem proizvajalec ni nič spremenil. Praktično preizkušen, “star” copat. V nasprotnem primeru vas neprevidnost in neučakanost lahko staneta dirke. Zakaj?
Smiselno je namreč, da zadnji dolgi tek (cca 35 km) opravite najkasneje tri tedne pred maratonom. Priporočljivo je, da tečete v tekaški opremi od nogavic do kape ter v supergah, katere boste nosili tudi na dirki. Na tem treningu namreč preizkušate kompletno tekaško opremo vključno z morebitno “tekaško hrano” kot so razni geli, izotonične pijače in podobne “ične” zadeve.
V kolikor boste namreč po neumnosti staknili žulj se lahko celo poslovite od maratona. Seveda govorimo o žulju in ne o žuljčku.
Torej: superge za letošnji maraton bi morali kupiti že vsaj pred enim mesecem! Tecite v starih ali pa vsaj v starem modelu. Časa za ekspirementiranje pa res ni več.
Podplati
Tekač mora skrbeti za svoje tekaške podplate bolj kot kdorkoli drug. Zaradi obremenitve smo namreč bolj podvrženi raznim poškodbam kot so žulji, otiščanci in trda koža. Občasen obisk pedikerja je skorajda nujen, vendar pazite kdaj. Pomembno je kaj počnete s podplati v zadnjem mesecu pred maratonom. Obisk pedikerja v tem času ni najbolj genialna ideja.
Teža
Ne zredite se! Kontrolirajte svojo težo vsak dan.
Maratonci vemo, da je vsak dodaten kilogram telesne teže, ki jo nosimo na dirki vseh 42.195 metrov, na koncu težja od cele tone! Veliko lažje tečemo, če smo kakšen kilogram lažji kot težji. In če ne tečete samo zaradi tega, da maraton pretečete pač pa tudi zato, da ga pretečete dobro ali celo odlično, vam lahko zatrdim sledeče: vsak dodaten kilogram telesne teže pomeni vsaj pet minut slabši rezultat na celotni maratonski progi. In neskončno več vloženega truda na poti do cilja!
Bodite striktni pri prehrani in treningih! Le tako se boste izognili dodatnim kilogramov, ki se na nas tako hitro naložijo. Predvsem v tem času leta, ko se je ozračje malo ohladilo, zunaj dežuje nas pa nezadržno vleče v hladilnik in še kam drugam.
Tace proč!
Prehrana
Ne lotevajte se shujševalnih diet! Ne bodite površni pri prehranjevanju. Jejte zdravo in raznoliko. Potrebujete vse: od ogljikovih hidratov do maščob. Pa vendar ne vse po vrsti! Poskrbite za zdravo hrano. Sama se izogibam vsemu kar je belo, ker mi ne paše. Bel kruh, testenine in raznorazne slaščice me napihnejo in utrudijo. Neskončno več energije in dobrega počutja boste deležni po polnozrnatih in nepredelanih živilih. Čim manj soli in sladkorja. Meso pa naj bo kvalitetno in domače. Veliko zelenjave in sezonskega sadja. Sem ribe omenila? Preverite pri trgovcu, kdaj imajo dostavo in jih jejte vsaj enkrat tedensko – čim bolj sveže.
Hidracija
Telo ima spomin. Pijte dovolj vode in ne zamenjujte žeje za lakoto. Alkoholu pa se raje izognite saj veste, da alkohol dehidrira telo in na splošno zmanjša delovanje funkcij v telesu. Ne pretiravajte z praškastimi napitki. Jabolčni sok razredčen z vodo je zakon!
Spanec
Pojdite pravočasno v posteljo in poskrbite za miren in sproščujoč spanec. Branje in gledanje televizije pozno v noč naj počaka na čas po maratonu, če že.
In ne jejte prepozno zvečer. Sicer boste zamudili noč za dober spanec. Telo ima namreč preko noči preveč dela s prebavo, da bi se lahko temeljito spočilo.
Naša glava
Ne cincajte! Vizualizirajte svoj tek, prepričani bodite v svoje odločitve. Če ste dovolj trenirali boste zmogli. Če niste – potem pozabite na maraton. In prestavite svoj izziv v prihodnost. Na takrat, ko bo vaša glava to hotela. Saj veste: vse je v glavi. Vse- ali pa nič.
Krvodajalske akcije
Počakajte! Imejte radi svoje telo zato ga ne izčrpavajte po nepotrebnem. Čas za darovanje krvi bo mesec dni po maratonu. Nič prej!
Od starta do cilja
Torej: trening, zdrava prehrana, hidracija, preizkušena tekaška oprema, skrb za telo in počutje.
Ter užitek na treningih ali bolje – teku. Bolj kot maraton sam je pomembna pot do maratona. Srečno!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Iščete informacije o teku? Tekaške nasvete? Danes to res ni problem. Ata Google ve praktično vse. Pa je vse to res in verodostojno?
Teorija in praksa sta mnogokrat dva povsem različna pojma. Zato sama verjamem predvsem tistim informacijam, ki nastajajo na podlagi izkušenj. Lastnih izkušenj. Tuje – pa so nam lahko v pomoč.
Na spodnjih povezavah boste našli nekaj tekaških nasvetov in dogodivščin, katere vam bodo prišli še kako prav ob vaših tekaških dneh.
Otoček, ki ponuja marsikaj. Le dovolj dolge ultramaratonske proge ne. Pa vendar – v krogu lahko tečemo prav povsod. Še na domačem dvorišču! Psiho-trening.
V današnjih dneh je precej lahko priti do tekaškega plana. Enostavno vam ga sestavi tekaški trener – navadno proti plačilu. Na vas pa je, da ga realizirate! Pri tem vam še tako debela denarnica ne more pomagati.
Slej kot prej se boste srečali z ne preveč prijetnimi spremljevalci tekačev. Iz prispevka se lahko marsičesa naučite. Morda boste celo ugotovili na kakšen način vaših nožnih prstov nikoli ne bo “krasil” g. Črni Noht.
Maraton je tako dolga razdalja, da v poletnih mesecih ni priporočljivo povsem opustiti trening. Izkoristite dopust in si pripravite izvedljiv tekaški program.
Gotovo najpomembnejša kategorija tekaškega programa za maraton. Karkoli se nam zgodi – vse to se lahko zgodi tudi na tekmi. Težji kot je trening – lažje bomo odtekli tekmo. Daljši kot je trening – več stvari se nam zgodi.
Tekaška prireditev z odličnim vzdušjem in ob pravem terminu za preizkus tekaške pripravljenosti pred bližajočim se Ljubljanskim maratonom konec oktobra vsakega leta.
Moj 13. maraton po vrsti se je zgodil 30.10.2016. In moj 1. Ljubljanski maraton v enem krogu. Poročilo zajema že predvečer maratona, prihod, start in Rock and Roll!
Le kaj naj bi počel tekač na dopustu, če je vendar na dopustu? Naj bi tekel? Potem to ne bo dopust. Ali pač. Če si tekač rekreativec. Mi namreč tečemo zato, da se spočijemo. Torej brez teka na dopustu ne gre.
Foto: osebni arhiv
Večina nas gre za glavni letni dopust na morje. Nekam na obalo. Ni lepšega, kot lep tek v hladnem jutru in nato zamahi v ravno prav hladno morje. Nebeško. Tak dan je za tekače že skoraj popoln. Brez tekaškega uvoda je to veliko težje. Dan nekako ni pravi, dokler se to ne zgodi. Tek.
Zamudiš jutranji tek in potem nekako slabe vesti čakaš večer, da se malce shladi.
In nikoli ni rečeno, da se spet ne bo kaj zgodilo, ko ne boš imel možnosti odteči svojo dozo. In tako ostaneš brez svojega “obroka” teka. In v to besedico se vrine črka Č in postaneš teČka.
In potem padeš notri. V luknjo brez teka. In ta je vedno globlja. Vsako leto se borim, da zmagam na dopustu. Tek pred lenobo.
Prvi teden dopusta
Na dobro vidnem mestu imam list s tekaškim planom. S seboj ga nimam zato, da se ga bom čisto držala. Bolj tako – orientacijsko in za boljši občutek. Tečem redno, skoraj vsak dan. Spoznavam novi kraj, zanimivosti, plaže kar pride še kako prav za kasneje. Preštejem število trgovin, pošt, lekarn. Ob vsakem teku dobivam nove ideje kam teči naslednji dan. Trudim teči raznoliko, kakšen dan malce hitreje predvsem tam, kjer je to možno.
Dan 1
Zjutraj vstanem brez problema, iščem superge, uro. Stvari še niso na svojim mestih, preveč ropotam. Končno sem zunaj. In spet nazaj notri. Pijem vodo. Spet zunaj. Odtečem svoj prvi raziskovalni tek na novem terenu. Navadno pozabim na ogrevanje. V počasnem tempu prodajam zijala in se čudim ter skušam zapomniti od kje sem pritekla, da se bom znala vrniti. Istočasno iščem primerno plavalno mesto blizu doma, da bom lahko odpešačila mokra gor. Na kofe!
Dan 2
Vstanem, se opremim, spijem vodo in kmalu sem zunaj. Malce ogrevanja in zadovoljno stečem. Skušam malce hitreje, vse mi je že bolj poznano, zato tečem bolj sproščeno in navadno malce hitreje. Po teku zadovoljno zaplavam in že grem gor na kavo.
Dan 3
Noč tako hitro mine, lepo sem se navadila spati. Paše! Še malo mižim. In zaspim. Ok. Dan za počitek. Mogoče bom šla zvečer.
Dan 4
Iz tistega mogoče ni bilo nič. Vstanem malo jezno. Tečem. Malo dlje. Gor. V vas nad morjem. Vroče je. Vstajati bom morala prej. Razgled iz vrha vasice je nor! Lepo! Zadovoljno pritečem nazaj. Vroče! Vržem superge iz nog in že plavam. UF! Super je bilo!
Dan 5
Dan za počitek. Ne morem vsak dan. Imam pravico do spanja!!!
Dan 6
Strop nad glavo je krvav! Ponoči smo bili krvavi boj s komarji! Od utrujenosti spim do … ne povem.
Dan 7
… je gospodov dan.
Drugi teden na dopustu
Počutim se že čisto domače, razdalje so mi poznane. Če želim 5 km tek tečem v levo, če želim 10 pa desno. Nato lahko seveda tudi kombiniram. Navdušena, da imam na poti tudi zastonj pitno vodo sanjarim o dolgem teku.
Dan 8
… je bog ustvaril ROCK! Ja. Morala bi vstati in iti teči. Že tri dni nisem tekla. Ne smem imeti toliko presledka! Samo malo zamižim. Zavezujem si superge in tečem… ko se zbudim in vidim, da se mi je samo sanjalo. Mmmmmm….. zajtrk me čaka!
Dan 9
Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi nama sonce svetilo skozi okno direktno v glavo. Sem mislila, da je ura šele sedem in ne devet! Čisto prevroče za tek! Lahko bi me zbudil!
Nisem jaz kriva. Tečna. Tečna tudi popoldan. Zvečer me podi v superge – ampak nočem!
Dan 10
Slaba vest in pravi sram pred mojim mi pomaga v superge. Tečem kot lenivec. Seveda zavijem na levo. Komaj se premikam. Najraje bi hodila. Včasih priteče kakšen tekač, to pomaga. Skušam se vsaj delati, da tečem. Potem nekako gre… komaj zdržim. Usranih pet kilometrov. Voda se mi zdi mrzla, čeprav jih ima skoraj 30! Zaplavam tri zamahe. In grem gor. Kot potolčeni kramoh.
Dan 11
Vstanem in grem tečt brez razmišljanja, da lahko ne bi šla, ker sem šla že včeraj. Pomaga. Super mi gre. Odločim se za novo smer, desno in naravnost gor, katero obžalujem. Kmalu moram shoditi v tako strm breg, da je še hoja naporna. Ampak moram gor, na vrh! Mogoče je na drugi strani kaj videti! In je! Neprehodno grmovje. Misija iskanja nove sanjske plaže ni uspela. Bova ostala na stari. Ampak kilometrčkov je bilo malček več.
Dan 12
Mislim, da sva spala kakšni dve uri in to proti jutru. Vročina! Ubijalska vročina. Teči ne moreš, če nisi naspan!
Dan 13
Vročina ne popušča, nič ne pomaga. Poleg tega so v bližini neki razgrajači. Požrta od komarjev jih v temi pobijava in upava, da bova kaj spala.
Dan 14
Vstanem in se oblečem v tekaške hlače. Obsedim ob obuvanju superg, se slečem in grem nazaj spat. Pa kaj!
Tretji teden dopusta
Čisto sem notri. Premiki ne smejo biti prehitri, sicer ti je še bolj vroče. Točno vem, kje je najboljša senca. Ob kateri uri zapustiti plažo. Do kdaj je še znosno teči. Če. Sploh … Lenoba leze vame.
Dan 15
Rada bi odtekla en res dolg tek tukaj na morju. To je bila misel v postelji.
Dan 16
Z nadčloveškimi napori vstanem in se odšlepam ven tečt. Ko začnem teči se sprašujem kaj mi je! Če tečeš vendar pihlja okrog glave. Bolje je, kot če sediš in se ne premikaš. Ko se ustavim, me zalije pot. Še v morju se ne morem prenehati potiti. Purpurno rdeča v obraz sem skoraj cel dan. Ampak je pasalo. Teči.
Dan 17
Tako pregreto je vse, da dobim prepoved! Danes ne smem teči! Sem kar zadovoljna.
Dan 18
Pogrešam gozd. Zjutraj. Ko pridem domov …
Dan 19
Mogoče bom tekla zvečer. Ampak zvečer je že tako pregreto, da je to misija nemogoče. Poleg tega – mar bomo samo tekli? Imam se na sumu, da iščem izgovore.
Dan 20
Vstanem kot bi me katapultirali! Zadnji dan! Jaz pa moram, moram še enkrat odteči gor v tisto vasico s pravljičnim razgledom. Tečem in uživam. Malce bolj na plitko diham, ko tečem mimo kozje farme. Ampak zgoraj je tako lepo! Diši! In plava se super! Voda je “nadodlična”!
Dan 21
Potem, ko zapuščava najin počitniški kraj se vedno spomnim še na kakšno tekaško varianto. Mogoče pa še kdaj prideva. Bom pa takrat. Sicer je pa povsod lepo teči.
Zaključek
Na koncu naj dodam, da je tri tedne dopusta na morju absolutno preveč! Vsak teden si bolj len in bolj mediterantsko začinjen. Počasi … s čim manj gibanja 😉 !
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Kolesa, čelade, kolesarski čevlji, rokavice, nogavice, anorak, dva para kolesarskih hlač in majic. Mini nahrbnik. Lučka. Bidon. In potem glavno: tekaške superge, nogavičke, vsaj dvojne tekaške hlače in nekaj majic. Šild. In obvezno: pohodni čevlji, večji nahrbtnik, pohodne nogavice, ki so malo debelejše in pohodne palice. Kratke hlače, dodatne majčke. Kapa. Sončna očala. Tista bolj šrot. Imam jih za “kao športne”. Tiste prave športne sem izgubila ali založila že vsaj dvakrat zato sem se kaznovala tako, da si ne kupim več nobenih novih. Ker za izgubljanje so dobre vsake. Pardon! Dobre so tiste slabše. Trenutno imam tiste, ki sem jih dobila od hčerk. Ker so čudne barve. Pa sta jih sicer po robovih malo pobarvali na sivo tako, da so sedaj res čudne. Ali pa ravno obratno. Posebne!
Kopalke, plavalna očalca in plavutke.
Pa obvezno Garminček. Pa njegov HR. Konc. Pika.
To je vse od športa.
Adijo pamet.
No, sedaj pa inventura uporabljenosti teh pritiklin.
Letos je praktično vsa kolesarska oprema ostala nerabljena. Razen koles! Brez koles nikamor! Rabila sva jih za vozarjenje ob obali, gor in dol. Za iskanje samotnih plaž, skoka do trgovine.
Energije za konkreten kolesarski podvig, žal, letos nisva zmogla ali premogla. Pride kakšno leto takšno. Upravičeno. A človek si kar ne prizna, da ne bo šlo, misleč – mogoče pa bo. No, se je pa vsaj oprema nekako napojila morskega zraka.
Tekaška oprema je bila izrabljena v celoti. Zaradi nesrečne nastanitve, katere nikoli več ne bova ponovila, sem imela dejansko skoraj premalo kosov. Ampak me je rešila nekakšna čudna “utrujenost”, ki se ji reče lenoba. V drugem tednu. Lenoba je bila celo malce opravičena, saj je bilo spanje, resnično, otežkočeno. Zelo!
Tako sem v večini juter le odprla oči: “O, kako bi šla rada tečt,” in se obrnila na drugo stran ter zaspala kot dojenček. Ampak, saj veste! Potem dan kar ni to, kar bi moral biti. In odhod domov je bil tudi zaradi tega nekoliko lažje. Domača postelja. Spanec. Občutek naspanosti. Tek! Ja. Brez dobrega spanca tudi tek ni to, kar naj bi bil.
In potem: pohodni čevlji. Gojzdarji! Čisto majčkeno, čisto malo je manjkalo, pa bi ostali nerabljeni.
Pred nosom se nama je namreč bočil vrh. “Tja gor greva!” sem si vsakič rekla, ko sem ga pogledala. Pa je nekako naneslo letos, da nisva šla gor na vrh, vrh pa tudi ni hotel priti dol k nama. Ampak – evo! Alternativa. Izlet z avtom se je končal tako, da je bil dostop na razgledno točko veliko varnejši v gojzdarjih kot v opankah. Pa sva jih prezračila !!!
Kopalkam pa sva dala vetra! Če se je le dalo, jih nisva imela. Zahvaljujoč kolesom namreč vedno najdeva svojo skrito čarobno malo intimno plažo. Čudovit občutek svobode, ko zaplavaš osvobojeno v morje! Kaj pa ostala plavalna oprema? Očala so bila uporabljena – zelo! Plavutke pa le enkrat. Ravno toliko, da so bile upravičene do tega, da so šle v prtljago.
Naj tule napišem še zaključek. Od vse silne športne opreme bi letos zadostovala kolesa, superge, tekaške hlače in majice z nogavičkami, gojzdarji, plavalna očala in plavutke. Gojzdarji in plavutke pogojno.
Hm. Saj sploh ni tako malo!
Bom vseeno popravila seznam za prihodnjič. Da ne vlačiva krame naokoli. In tako prihraniva čas, živce, prašek, prostor v avtomobilu, energijo v telesu, obrabo kovčkov ipd. Bova eko in bio hkrati. Zelena. Osveščena. In ozaveščena. Kar hočete.
Kakšno leto pač pride tako.
Malo drugačno. Ampak vseeno fajn. In lepo! Vedno je lepo v pravi družbi.
Ampak kaj, ko sploh ne veste, kje se je vse to silno športanje dogajalo! Pa naj vam bodo slike v pomoč. Grem stavit, da boste uganili!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poznate občutek, ko nekako nimaš neke prave energije, veselja, zanosa do teka, dela, življenja? Vsakdo se kdaj v življenju sreča s tem. So obdobja, ko je to pogosteje in so obdobja, ko tega enostavno ni. Ko je FAJN! Dogaja se sto in sto stvari, pred seboj vidiš polno izzivov, ciljev!
Pa ne bom o ničemer drugem kot samo o teku. To, da je tek pravzaprav nekakšen sinonim odnosa do življenja, pa nas večina tako že ve.
Življenje je zanimivo. Otroštvo, ko se še niti ne zavedaš tega velikega darila. Mladostna leta, zgodnja leta odraslosti, ko je še vse pred teboj. Ko se ti zdi, da je ves svet tvoj. In to resnično ni samo občutek. To je res! Ves svet je tvoj na nek način! Ves čas!
V tekaški preslikavi je to obdobje, ko pričneš na polno uživati v teku. Morda se preizkušaš na tekmah, napreduješ v hitrosti, preizkušaš se v novih razdaljah.
Potem pa pridejo zrela leta ali leta, ko si praktično že marsikaj izkusil. Izzivov nekako zmanjkuje. Pretekel si maraton, triatlon, postavil željene rekorde, tekel sam, tekel v družbi. Doma in v tujini. Bosonog in obut v superge. Kaj še? Morda si zmagoval, doma imaš polno pokalov, medalj, priznanj. Sčasoma se ti ne zdijo nič več posebnega. Pač. Še eno priznanje.
Človek na tak način, kot pišem zgoraj, lahko postane tekaško apatičen. Pade v tekaški spanec. Marsikomu se kaj takega zgodi. In to je hudo. Celo zelo hudo. Duša postane nekako žalostna in telo vedno bolj utrujeno. In na lepem se zavemo, da se … staramo.
In to ugotovimo z neko žalostjo. Zakaj le? Seveda, da se staramo. Starati se začne novorojenček. Že naslednjo uro po rojstvu je starejši in se stara in stara …in staramo se vse do smrti. Torej, kaj je tu groznega?
Grozno ni pravzaprav nič, žalostno in predvsem škoda pa je, da se na vsem lepem ne znamo več veseliti življenja. Izzivov. Sprememb. Presenečenj. To je tisti pravi žmoht v življenju. Prav tako kot rutina s katero se moramo naučiti opraviti na tak način, da nam bo v izziv.
V neskončen kup papirja pred seboj sem se vedno zagnala kot v pripomoček za moj psihološki trening na maraton. Vztrajno – do konca. Tudi tega kupa bo zmanjkalo prav tako, kot zmanjka vsakega kilometra.
Vse to je življenje!
Če se v tem trenutku smilite samim sebi in ne veste kaj s seboj … vzemite list papirja in to napišite nanj in si kasneje to na glas preberite. In si priznajte: je res tako grozno? Ali smo morda samo smešni, otročji?
Morda bo tisto, kar boste napisalo res slišati težko. Hudo. Problem, resničen problem. Tokrat si napišite, kaj je najhujša verzija tega problema. In zavedajte se, da se za stvari, ki se še niso zgodile ni vredno sekirati, ker se morda nikoli ne bodo.
Kadar se boste spet tako počutili samo vstanite in pojdite ven. Ni važno kam. Lahko tudi samo odnesete smeti in potem naredite en krog po cesti, med hišami, kamorkoli.
Dihajte in poglejte okoli sebe.
Mar ni vse skupaj čudež? Vse tole okoli nas? In mi sami? Ko takole stojimo pod tem širnim nebom in gledamo gor, ven iz sebe, skozi svoje oči, morda čutimo na obrazu kaplje, veter, sonce, morda nam je padlo kaj v oči?
Če še ne pomaga, zamižite in prisluhnite svojim čutilom. Mar ni lepo?
Kup problemov, skrbi, tesnoba, strah.
Vem. Hudo je včasih. Težko. Krivično. Ampak vseeno. Živi smo in vse kar imamo je samo to naše edino življenje. Za enkrat. Živimo ga pošteno do sebe in drugih.
In v supergah nam bo šlo tudi življenje boljše od nog.
Foto: Pixabay – Tek in življenje
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Parkiram. Naporen dan… vsi so znoreli. Pozdravi me razmetano stanovanje. Takoj moram ven! Dokler je še svetlo. Skoraj planem čez vrata! Stene bi me skoraj zadušile. Prav na hitro se ogrejem, tako – čisto iz navade in stečem. Končno svobodna.
Tek je beg. Pobeg k sebi. Vase.
Tečem. Vdih, izdih… ena noga, druga noga. Zrak… vetrc. Globlje zadiham … po pomladi že diši. In ko stečem čez polje preskakujoč blatne luže si moram pravzaprav priznati, da smrdi. Pač. Vonj pravkar pognojene njive. Tako konkreten, da se mi kar zasolzijo oči.
Skušam dihati čim bolj plitko. Problem pravzaprav ni v smradu… vonj je tako rezek in oster, da se dejansko ustrašim, da bom imela težave z dihanjem. Amonijak. Včasih so ga izdelovali iz kameljega dreka. Lepše: iztrebkov. Kje je moja »pumpca«?
Sčasoma smrad nekako izzveni, izgine in tek postane prava uživancija. Ptički že pojejo, prav tekmujejo med seboj kdo bo glasnejši, narava se prebuja … Kot naš Capl, kadar uporabljam stepalec – mikser, da ne bo pomote.
Že dolgo časa nisem šla na tek, kar tako. Za dušo.
Kakšna neumnost! Za dušo vedno tečem! Z leti sem postala samo malce bolj resna tekačica. Omislila sem si malce konkretnejše tekaške cilje. Trenutno je tak cilj maraton v začetku aprila. In za tak cilj nujno potrebuješ tekaški plan. Načrt. Jaz ga imam! Pritrjen je na hladilnik. Že vem, zakaj je tam!
Malce me stisne, mogoče slaba vest? Kakšen naj bi bil že današnji tek? Tempo tek, intervali, počasen tek? Danes to ni pomembno. Včasih je potrebno tekaške plane tudi malce spremeniti, prilagoditi in celo kakšen tek izpustiti. Sicer postanemo ujetniki samih sebe in tek lahko kar hitro postane nekakšen stres. Mogoče celo obsedenost.
Tekaški plan, tekaški načrt… Danes jih je vse povsod polno. Različnih. Skoraj kot shujševalnih diet. V revijah, na spletu. V številnih tekaških knjigah. Ampak: le kateri je tisti pravi?
Vas zanima? Kateri tekaški plan je tisti, ki je ravno za vas najprimernejši?
Imam odgovor: nobeden! Noben tekaški plan, tekaški načrt ni za vas najprimernejši! Iz čisto preprostega razloga, ker ni napisan za vas! Napisan je za nek povprečen vzorec, za neko statistično sredino, povprečje nekih tekačev. Bolj ali manj: hokus – pokus.
Na spletu boste našli raznorazne programe za izdelavo tekaškega načrta v katere predhodno vpišete starost, hitrost zadnje dirke, želeni čas in podobno. Potrdiš in izpiše se ti ličen tekaški program… Izgleda lepo, barvno, morda celo pregledno. A gotovo ni tak program najprimernejši za vas. Sem jih kar nekaj preizkusila. Je pa lahko osnova iz katere izhajate pri izdelavi lastnega tekaškega plana. Vendar se potrudite in skušajte poiskati takega, ki bo za vas najbolj realen.
Kaj pa kakšen osebni tekaški trener? Lahko si najamete osebnega tekaškega trenerja, da bo za vas napisal idealen tekaški plan. S tem ni čisto nič narobe. Mogoče celo postanete nov rekorder v maratonu, kdo ve? Dokler je človek živ je pravzaprav vse mogoče. Pred leti sem celo sama imela “prototip osebnega tekaškega trenerja”, a več o tem kdaj drugič.
Že nekaj let je tek zelo popularen in vsi bi radi hodili na “maratone” in potem podobni dialogi sploh niso redki: «Ej, posluš! Sm bla na maratonu, a veš? Ful kul, ej!« »Aja! Bravo! Kako hitro si ga pa pretekla?« »Ma, ful hitr, so mi ful ploskal veš. Eno uro pa četrt sem rabla, ej špica!« No, po takem odgovoru ti je hitro jasno, da je bila tekačica na rekreativnem teku. Lepo, da je šla in je vesela. Samo! Za božjo voljo! Ni vse kar se začne s startom in ciljem: MARATON!
Svojo tekaško znanje lahko zelo obogatite, če se pridružite kakšni tekaški skupini. Lahko tudi le za krajši čas. Družili se boste s somišljeniki, si izmenjevali izkušnje hkrati pa vas bo vaditelj usmerjal v pravilno tehniko teka, ki je zelo pomembna in ključna, da se izognete nepotrebnih tekaškim poškodbam. Še danes sem hvaležna Poletu in njihovi ekipi, ki je sedaj že daljnega leta 2002 slovenski prostor dobesedno okužila s tekom in mene osebno z maratonom. Žal te ekipe danes ni več, so se pa zato pojavila številna tekaška društva z dobrimi, odličnimi vaditelji teka. In na drugi strani tudi številna društva z manj dobrimi vaditelji teka. Predlagam, da izberete tiste prve.
Res pa je, da brez vaše volje in ljubezni do teka ne bo pravih rezultatov. Tu vam ne more pomagati prav noben trener, program, društvo. Pa naj bodo rezultati merjeni v sekundah, razdalji ali pa dobri volji in počutju. Brez želje ni ciljev in brez ciljev ne potrebujete nobenega načrta ali plana, da bi jih dosegli.
Misli, ki jih pišem so namenjene predvsem rekreativnim srčnim tekačem, ki tečete, pa tudi tistim, ki kolesarite, planinarite, smučate, rolate, drsate, plezate ter plešete ali kakorkoli drugače migate za dušo. Ki ne iščete bližnjic in pomoči za vsako figo. Ki ne jokate in stokate za vsak ubogi žuljček. Pišem za tiste, ki stisnete zobe in greste naprej! Ki ne goljufate. Ker niste mevže tudi ne potrebujete poživil in raznih nedovoljenih substanc. Zato se ne bojite dopinške kontrole. Tekmujete. Pošteno. Kjerkoli. S komerkoli, morda celo le s seboj. Ni nujno, da ravno na kakšni organizirani tekmi. In ni tudi važna razdalja. Lahko kar lepo okoli domačega griča. Zmagujete, saj daste vedno vse moči od sebe, se borite, trudite, maksimalno. Pa čeprav pridete zadnji skozi cilj nikoli ne odnehate. In večina vas takšnih ni le pri teku.
Tekaški plan
Spoštujem določena tekaška načela, ki jim želim biti zvesta. To so moja pravila, ki niso nujno tudi vaša, lahko pa to postanejo:
Moja družina je moje srce zato tek prilagajam situaciji (ostali športi, počitek, praznovanja)
Tečem iz veselja čim hitreje in čim dlje (daljinec, intervali, tempo)
Poslušam svoje telo, da preprečim poškodbe (ne rini z glavo skozi zid a ne ustavi se pred odprtimi vrati)
Jem zdravo, kar mi da moč in prepreči poškodbe (proč s sladkarijami, belo moko, predelano hrano, zmerno z mesnimi izdelki: manj je več)
Pravila so kratka in preprosta. Bolj kot jih upoštevam, večje je moje zadovoljstvo in na koncu tekaška pripravljenost in rezultat želene tekme oz. maratona.
Tak naj bo tudi vaš tekaški načrt. Izoblikujte si ga po lastnih načelih, pravilih, željah in sposobnostih. Skušajte se ga držati in odstopanja nadomestiti. Brez teka namreč ni teka.
Izdelava tekaškega plana za maraton
Seveda je prvi maraton in s tem tekaški načrt za prvi maraton najbolj delikaten.
Sama sem sprva sledila predvsem napotkom znanega tekaškega trenerja Jeffa Gallowaya in njegovi knjigi Od joginga do maratona in sicer trideset tedenskemu programu s ciljem: preteči maraton. Ta program ni težek, možnost poškodb je minimalna saj ne zajema težjih treningov kot je tek v hrib in intervalov. S pomočjo tega programa boste pridobili tekaško samozavest, da ste sposobni zdržema teči več ur.
Od tu dalje boste gradili, nadgrajevali in popravljali vse svoje nadaljnje tekaške plane. Prilagajali jih boste na podlagi svojih izkušenj, napak, pričakovanj, sposobnostim, dopustovanju in počitnicam, rojstnim dnevom, slavjem, službenim potem in upam, da čim manj poškodbam.
Knjigo toplo priporočam in sicer ne toliko zaradi samega tekaškega plana kot zaradi splošnih tekaških informacij, ki so še kako dobrodošle. Sicer pa berite čim več, sprašujte in se tekaško izobražujte. Tako boste ves čas odkrivali tekaški eldorado.
Tek namreč ni tako zelo enostaven, kot se morda zdi na prvi pogled. Teči je potrebno z glavo. In seveda: s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Po šestih letih sem se spet udeležila Teka trojk na daljši razdalji z novo ekipo, ki jo sestavljamo mama in hčeri. Obe sta redno tekli na teku trojk že v osnovni šoli, gimnaziji in sedaj kot študentki. Letos z menoj sta prvič tekli veliko razdaljo. Celo otroštvo sta poslušali zgodbe o teku trojk na dolgi razdalji ter o čudovitem vzdušju pred startom, ko nas je pok pištole ob spremljavi partizanskih pesmi pognal v napad. O tovarištvu med tekači med celotno tekmo, harmoniki na Orlah in vznesenem pozdravljanju navijačev ob prihodu v cilj.
10. maj 2014 je bil fantastičen. Že s prihodom na Kongresni trg se je začel odlično. Od daleč zagledamo mamo Viko! Mama Vika je kot kakšen prokurist v naši tekaški družini, goreča navijačica in močna organizacijska podpora.
Hodila je z nami na tekme in nas spodbujala ter seveda skrbela, da smo se na koncu vsi našli. Brez nje se marsikatere tekme ne bi mogli udeležiti, saj za varstvo otrok takrat še ni bilo tako dobro poskrbljeno kot marsikje danes. In le kdo bi lahko bolje poskrbel za njih kot moja mama.
Moža tako lahko pustim v varnih rokah in podamo se na start. Pozne smo, ograjo kar preplezamo. Jaz precej nerodno, zataknem se in skoraj obvisim na ograji. Hčeri me rešita in zatrjujeta, da imam hlače cele, jaz pa imam ves čas teka občutek, da se mi vidi rit. Za višek vsega se spomnim moževe zgodbe, kako je pred njim nekoč tekel tekač, ki je bil dobesedno posran od belih tekaških hlač vse dol po nogah prek peta mu je »izdelek« curljal v superge.
Tako stojimo skupaj pred startom kot trojka Veseličke in veselo pričakujemo start ob deveti uri. Opazujem ostale trojke in razmišljam o tem, kakšna vez jih povezuje. Sodelavci, prijatelji, znanci. Trojke sestavljene po naključju. Veseličke pa mama in hčeri. UF! Moram kar globoko zadihati, da se mi ne prično »potiti« oči. Naša trojka je najmočnejša. Ponosna sem, da me bo kar razneslo. Celo. Ne le hlače.
Ekipi razlagam, kako je bilo včasih in koliko več trojk na dolgo razdaljo teče danes. Nazadnje, ko sem tekla trojke jih je bilo 132, letos pa 183.
Prva ugotovitev ekipe pa: »Pa to so sami starejši! Sploh ni nobenega mladega!« In nato:»To so sami maratonci!« »Večina je gotovo maratoncev in ultrašev. Dvomim, da bi kakšen od njih šel na kratko razdaljo, razen, če je poškodovan ali brez trojke«, ugibam in gledam vse te mlade ljudi okoli sebe. V resnici smo bili sami mladi!
Med opazovanjem sotekačev opazimo, da jih ima veliko s seboj bidone, nahrbtnike z vodo in okrepčila. Navlaka, pomislim. Ne maram namreč, da med tekom karkoli visi in binglja ter se prijemlje name.
Dan je lep, zrak herojske Ljubljane je poln dobre tekaške energije. Le ob startnem traku stoji ljubljanska maskota s svojim »poker face« nasmeškom in spet nabira točke za bližajoče se volitve.
Pok pištole! Tek se je začel. Smo nekje v sredini množice pred startom in imamo še čas, za svoj pozdrav: » Oooooopa! Veseličke!« Počasi stečemo. Navijači mahajo, nas pozdravljajo. Ob progi dobesedno tulita mama Vika in Fric. Za spremembo od starta na tekmi Wings for life je tempo teka v začetku veliko bolj umirjen, ugotavljam. Veseličke tečemo v dogovorjenem tempu in pazimo, da nismo prehitre.
Napoveduje se vroč dan in kilometri kar bežijo mimo. Odštevam v obratni smeri. Samo še 26 kilometrov! Samo še 25 kilometrov! »Mami, nehaj! Kdaj bo voda?« Tečemo mimo Žal in poznavalsko odgovarjam, da bo takoj za ovinkom. Sem pod vtisom predhodno pretečenih tekem, ki so bile odlično organizirane in voda razporejena na manj kot pet kilometrov.
Pošteno smo že žejne in sedaj še mene prične skrbeti, kdaj bo voda. Končno, na približno sedmem kilometru, zagledamo postajo z vodo. Napenjamo oči ali vidimo prav ali narobe ampak strmimo lahko le v prazno mizico. Žal ni fatamorgana. Vode res ni! Opazim zavitek plastenk z vodo, vendar punca kriči, naj tečemo naprej, da je vode zmanjkalo in da so naročili novo. Kdo bo čakal novo vodo? Danes ne. Nimamo časa. Misleč, da je za ovinkom še kakšna miza z vodo odtečemo, vendar mizice ni in obide me zla slutnja ali medel spomin, da bo lahko naslednja postaja šele pred Urhom. Na polovici trase.
Tek trojk 2014 se je spremenil v Tek za vodo.
Ja, včasih je bil to partizanski marš, s puško in težko opremo na rami, v vojaških čevljih se je teklo 34 kilometrov.
Prepričana sem, da ni bilo takrat nobenih postojank z vodo. So imeli pa zato vsi nahrbtnike in v nahrbtnikih vodo, mi prebije. In mimo mene bolj priskaklja kot priteče trojka s tekaškim nahrbtnikom. Zdaj vem zakaj bidoni in nahrbtniki. Očitno se je tudi to spremenilo. Zaskrbljeno gledam sotekačici. Nujno potrebujeta vodo. Jezim se nase in na svojo naivnost. Kaj me še vedno ni izučilo, da se lahko zanašaš le sam nase! Na Istrski maraton sem hotela vzeti vodo, pa sem tekla le polovičko. In vode ter celo piva je bilo v izobilju, hrepeneče pomislim. Svoji mladi hčerkici vlečem na dolge trojke brez vode. Saj nisem normalna.
»Grem prosit za vodo,« jima oznanim in hočem zaviti iz poti na vrt ob poti, kjer vidim gospo z motiko v roki.
Takrat zagledamo mobilni barček postavljen za pohodnike. Odtečemo tja. Vode iz pipe nimajo, lahko le kupiš plastenko vode. S seboj nimam denarja. V obupu gledam okoli sebe, če koga poznam. Prijazni tekač nam podari dva evra. Spijemo polovico vode in polovico oddamo trojki za seboj. »Hvala neznani darovalec v zeleni majici!« Rešil si žejo ekipi Veseličke in še vsaj eni neznani trojki.
Rešene najhujše žeje tečemo naprej in komentiramo dogajanje. »Če naj bi bil to partizanski marš naj bi nam vsaj kakšno Na juriš zapeli!« Ja, res. Na startu sploh ni bilo nič. Nobene brigade niso hitele, le tekači smo tekli. Če bo šlo tako naprej, bo v cilju samo še mrmranje Bilečanke. »Res je bilo čudno turobno na startu!« Očitno je mestni blagajni zmanjkalo denarja za vodo, se hudujemo. Kar je po drugi strani odlično za gostince v okolici, ugotavljamo. Prodali bodo vso svojo zaležano zalogo »uplasteničene vode«, se režimo. Le kam nas je pripeljal kruti kapitalizem.
Dragi tekači, naslednjič par evrov v žep, tek okoli Ljubljane ni zastonj, če hočeš priteči zdrav. Potem, ko se del ekipe navdušuje nad naštevanjem pretežno političnih imen, katere bi nagnale na tek okoli Ljubljane brez vode, Urška resno spregovori: »Hranita jezo za klanec! Tam vama bo pomagala!«
Tečemo, kilometri bežijo, vroče je, v glavi pa misel »kje bomo dobile vodo«. Ljubljana – Polje. Iznajdljivi tekači zavijemo na pokopališče in se dodobra odžejamo. Do Urha je še daleč, razglabljamo upajoč, da tam voda tudi dejansko bo.
Opazujem Nino in Urško. Delujeta v redu, malce nam je padel tempo. Nič hudega, vseeno nam gre odlično. V daljavi zagledam rešilec in pospešim, rabimo vodo. Odpelje, jaz pa maham in kričim za njim:«Ej, vodo rabimo! Počakajte!« Rešilec vključi sireno in odpelje. Neham kričati, nekdo potrebuje rešilec bolj kot me.
Na cesti stoji policaj, hočem mu reči za vodo, pa si premislim. Ima le motor. Od kje naj dobi vodo, se sprašujem. Tečemo, ko nas nekdo ob cesti nagovori: »Ali potrebujete vodo?« Dva gospoda nama ponudita ogromno petlitrsko plastenko z vodo. Voda je najboljša pijača na svetu. Hvala! »Naprej je postaja z vodo!«, še kriči za nami. Res je bila. Kar naenkrat smo imele vode še preveč, vzamemo celo plastenko za na pot od katere se ne ločimo skoraj do cilja. Za vsak slučaj!
Bližamo se Urhu, prične se strm vzpon do Cerkvice Sv. Urha. Počasi tečemo, drobimo. Nekateri hodijo enako hitro. Na ravnini pred spomenikom Timing meri vmesni čas. »Bo katera vodo?« vprašam. »Ja! Ampak po merjenju«. Stečemo preko kablov, piip, piip, piip. Ustavimo se in pijemo. »Kako sta?!« »OK, samo lulat me!« »Nič lulat, če ni vode!« Vseeno gremo, saj imamo s seboj rezervno plastenko. Orle me menda ne bodo razočarale. Tam je vedno postaja, harmonika, priboljški, smeh.
Tečemo po gozdu in opazujemo, kje za vraga smo se zadnjič izgubile, da smo pritekle iz gozda na popolnoma drugem koncu. No, danes se ne bomo izgubile, saj nas je veliko. Z nekaterimi tekači se ves čas srečujemo, se bodrimo. Dohitimo tekača, teče brez majice, zelo je utrujen. Nina mu ponudi vodo, neskončno je hvaležen. Anglež ali kaj drugega. Bodrimo ga, sedaj bo senca, še malo naprej, levo in smo na Orlah. In smo na Orlah, ampak nobene glasbe ne slišim, nobene postaje ne vidim.
Mali fantič sredi ceste je postavil vejo katero mora vsak preskočiti. Priteče do nas in nam da petko. Vejo sonožno preskočimo. Tečemo, oprezam za postajo, nikjer nič. Reditelja nas usmerita desno navzdol, nižje spodaj je voda.
In je bila. Mala postojanka, ki so jo postavili člani Tek.si. Čokolada in sveža voda v velikih kozarcih. Zelo dobra. Svojo skoraj že zavrelo vodo v plastenki skrbno čuvamo. Naprej je še voda.
Pa je bila res. Samo 300 metrov naprej je bila velika postojanka z vodo in priboljški. Ampak nam je voda po trebuhih že kar klokotala. Za vsak slučaj vseeno spijemo nekaj požirkov in gremo naprej čez Golovec.
»Sta v redu?« Vidim, da je Nina v redu, Urška tudi. Molči. Pripovedujem prigode iz Tekov trojk s Fricem. »Mami, a si lahko malo tiho?« se oglasi Urška. Razumem. Težko je. To ni lahek tek. In tudi težko sem tiho. »Tukaj v klanec lahko hodimo, da si pretegnemo noge«. »Mami, a bi bila že tiho, prosim!« Tiho tečemo. »Pazita na noge, polno korenin je, da se katera ne spotakne«, mi spet uide. »A moraš ves čas nekaj težiti, res si lahko malo tiho«, se oglasi še Nina. Sedaj bom pa res tiho, si obljubim. Tečemo. Naenkrat zakrilijo roke po zraku in Urška izvede skoraj trojni ritberger vzvratno in se ujame na nogah. Malo grdo gleda in teče naprej. Čez kakšen kilometer ponovi skok, Nina jo umetelno ujame. »Je vse v redu?« strahoma vprašam. »Vse je v redu!« Počasi a vztrajno gremo naprej.
V daljavi zaslišimo navijaške glasove. Do cilja je vsaj še šest kilometrov. »To so pa glasovi iz cilja«, ugotavljamo in kar lažje nam spet gre. Za ovinkom pa nas čaka najlepše presenečenje tega teka. Kakšnih 60 otrok, malih otročkov z rumenimi rutkami je prišlo s svojimi učiteljicami na Golovec bodriti tekače. In s kakšnim žarom so navijali. Prav vsakemu tekaču posebej. »Najboljši ste, bravo, hvala!« smo kričale in prav vsakemu dale »petko«. Ko smo že skoraj mimo, zaslišimo: »Počakajte, še meni« in pritekel je še en fantek, ujel Urško in ji dal petko. Mislim, da je Urška s to petko dobila energijo vse do cilja.
Observatorij, klanec po kockah, rahlo izboljšan, vendar še vedno nevaren s svojimi občasno izbočenimi zabetoniranimi kamni. Ravnina, tek ob Ljubljanici. Tabla – 28 kilometrov. Urška ugotovi »Včasih je bil tukaj že cilj – na 28. kilometru«. Ja, res je, me pa bomo zdržale še enega. Nina se vrti okoli znaka in poskakuje, jaz se borim z navalom čustev, Urška pa bije svoj boj z zadnjim kilometrom. »Kako krivično, da je ravno vsak zadnji kilometer najdaljši!«
V daljavi slutim Zlato ladjico, ko zaslišimo: »Dejmo, punce!! Dejmo, dejmo!« Tak krik lahko izvede samo Fric. Iz drobovja se mi izvije krik kot v smrtnem krču: »Dej, per naroč!« Malce že bolj redki navijači, pretežno sedeč v bližnjih restavracijah, prično navijati in spodbujati. Nina bodri navijače, pravi motivator je.
Navijanje nas požene v malce hitrejši tek, še dvesto metrov do cilja. »Primimo se za roke!« kričim. Podamo si roke in Veseličke tečemo v zmago.
»Zmagale smo!« V cilju smo. Lahko se ustavimo.
Objamemo se in si čestitamo. Nekaj v meni se kar trese, ne boš se tukaj cmerila. Dobimo medalje!
Kmalu so ob nas prijatelji, različnih generacij, saj je tudi naša trojka večgeneracijska. Čas za pogovor, analizo, hrano in pijačo. Počitek. Naročim temno pivo, veliko. Vode imam dovolj.
Ob besedni zvezi TRAIL TEK pomislim na višince, korenine, skale in napor. Moč. Bolečine v stegenskih in mečnih mišicah. Pa ni nujno tako.
Po kar nekaj letih teka po asfaltu in PST-ju, ponovno odkrivam tekaške poti po gozdu. Malce so se spremenile od mojih skoraj že davnih obiskov, zahvaljujoč kolesarskemu potepanju pa se je spremenil tudi moj pogled na okolico. Moja orientacija se je spremenila. Ne bom napisala, da se je ravno izboljšala. Spremenila. Tudi zato, ker je tisto, ki je nekoč bilo daleč – danes postalo blizu.
Za to se imam seveda zahvaliti maratonu.
Če hočeš preteči maraton moraš biti sposoben teči dolge razdalje. Razumljivo. To pomeni dvajset, trideset, štirideset kilometrov.
Stara pohodna pot (pred žledolomom) na Toško Čelo
In če tečeš maratone leta, desetletja – je kaj čudnega, če se rahlo naveličaš svoje tekaške trase?
Navadno dolge teke tečem po PST v kombinaciji z Rožnikom. Prikladno je zaradi podlage, ker je pretežno makedam in v zadnjem času predvsem zaradi pitnikov. S seboj namreč v času leta, ko so odprti, ni potrebno nositi vode. Nahrbnika za vodo. Opasnika za vodo. Plastenk za vodo. Vodnih uteži.
Na Toško Čelo
Včasih PST zamenjam za cestni tek po okoliških zaselkih, da razbijem rutino. In sploh ni lahko nabrati 35 km v neenoličnih krogih. Kot primer takega teka naj navedem traso: Podutik-Dolnice-Glince-Šentvid-Tacen-Šmartno-Gameljne-Črnuče-Ježica-Stožice…potem pa se že prične »kolobarjenje po Ljubljani« tako, da praktično pretečeš vse večje ceste od Dunajske, Slovenske, Slovenčeve,Celovške, Podutiške. S težavo “naštrikanih” 32 km. Seveda je pogoj za takšno tekanje primeren čas dneva. Zvečer ali pa zgodaj zjutraj, da se ne prenadihaš avtomobilskih izpušnih plinov. Da ne govorim o pešcih in kolesarjih, ki ti “skačejo pod superge”.
In ravno zahvaljujoč populizaciji trail teka mi je šinilo v glavo: zakaj pa ne bi daljši tek odtekla spet po gozdu? S seboj vzamem kolesarski nahrbtnik z vodo, karkoli. In tako se mi je zgodilo 21 km, katere mi nikakor ni uspelo raztegniti v 30 km. Ker ne poznam terena in ker me Z.J.B.V. tehnika! Sem pač bolj človek prakse kot teorije.
Kako torej 21 km raztegniti v 30 km in več? Po »mojih« hribčkih, gričkih in dolincah?
Ponovi vajo: nahrbtnik, voda, jabolko in gremo.
Dan je bil sanjski! Sonce! Modro nebo! Rahel vetrc.
Tečem po utečeni poti, katero sem pretekla že pred tednom dni. Torej v gozd nad Podutikom, kjer tečem del poti po tekaški poti Brdo (vodi okoli Klobuka) in se po kakšnem kilometru odcepim desno proti Prevalu. Prečkam Podutiško cesto in tečem del poti po asfaltu. Pri Kurirčku se usmerim v gozd in spet tečem po moji pohodniški poti in glej ga zlomka: danes odkrijem davno pot iz časa pred žledom. Malce bolj vijugasto in s tem položneje je speljana in to tako lepo, da naivno pomislim: morda mi uspe odteči do vrha.
No, mi ni. Mi je pa uspelo dlje.
Proti Šentvidu
Precej zasopihana tečem mimo Lovske koče na Toškem Čelu, nekaj ljudi sedi na klopeh in uživajo v soncu, jaz pa naprej čisto do vrha, kjer pri parkirišču nad Lovsko kočo zavijem desno, tečem mimo stanovanjske hiše skrite v gozdu in ob njej navzdol pritečem do gozdne poti, ki vodi do Šentvida.
Tako.
Danes bom raziskala to pot. Del poti dobro poznam, prehodili smo jo neštetokrat, v megli smo se uspeli tukaj tudi izgubiti, no, letos pa je bila ta pot tudi presankana. Uf! Je šlo po tistem ledu!
Vodno zajetje na šentviški poti
Teren je krasen, pod noge moraš gledati in malce paziti ampak ni panike. Pridem do odcepa za Šentvid in tu se ustavim.
Tako.
Sedaj pa raziskovalni tek! Kam me bo pripeljala ta pot? Kje v Šentvidu bom prišla ven? Mogoče v Mednem? Guncljah? Stanežičah? Bom prišla na pot, po kateri sem deloma tekla prejšnji teden?
Desno – prava smer?
Imam s seboj tudi svoj MAPS.ME – ampak, ne bom pogledala. Pojdimo na instinkt! Baje smo ga preveč zanemarili.
Tečem, res je prijetno, lepo, krasna pot. Nasproti mi priteče tekač, razveselim se, saj do takrat nisem srečala še nikogar, ki bi tekel. Bilo je nekaj pohodnikov, s katerimi smo se pozdravili. Normalno. Pozdravim tudi tekača, kateri me samo debelo pogleda in steče mimo brez pozdrava. Pomislim, kakšna tesla se najdejo tudi v supergah in besno tečem naprej odločena, da napišem TEKAŠKI BONTON!
Le kam bom prišla?
Primerki v supergah, ki ne pozdravljajo in predvsem – NE ODZDRAVLJAJO – saj ne vem, kaj naj napišem. Bolano. Neotesanci, nimam besed. Brez vsake olike. Pa pozabimo na to, da sem ženska. Gospa v zrelih letih, katero bi morali drugi pozdravljati. Sedaj se jezim nase: “Kaj pa pozdravljaš, butara!” Bolnikov je vseh vrst, bog ve, kaj si sploh mislijo, zakaj sem jih pozdravila!
Takšni in podobni primerki so me že pripeljali do odločitve, da ne bom več pozdravljala! Samo še odzdravljala! Ampak kaj, ko se zmotim!!!
Tečem po kolovozu in se na razkrižju odločim za levo smer. Podobno naredim čez dva kilometra.
Pot je res lepa, celo klopi opazim. Pot je markirana. Ptice pojejo kot nore! Avtomobilov sploh ni slišati, pa bi morala biti avtocesta čisto blizu. Pomislim, da morda tečem nad tunelom.
Tečem mimo nekakšnega zajetja vode in kmalu naprej naletim na križ s kažipoti.
Na Prevalu levo mimo križa navzgor
Odločim se za desno smer. Predvidevam, da je pot naravnost speljana do Mednega. Tečem torej desno navzdol vendar je tu ogromno malce širših in ožjih poti. Tečem po tistih, za katere se mi zdi, da bo lepše. Pritečem na nek vrh in se že ustrašim, da bom morala nazaj, saj je pot komajda vidna. Na srečo se moja potka priključi malce širši in sedaj že vidim, da sem precej nižje in prav zanima me, kam navzdol bom pritekla. Morala bi biti v okolici Šentviške cerkve.
Zagledam prve hiše, dvorišča in glej ga zlomka, moja potka se konča pri ograji preko katere nikakor ne morem. Saj veste. Nekateri si radi prisvojijo še malo polja, travnika ali pa gozda. Hodim levo in desno in na srečo opazim novogradnjo ob kateri pridem ven, na cesto.
Ustavim se in s pogledom iščem cerkev. Ni je. Ampak teren je znan!
Halo! Šele tukaj sem? Kar razočarana sem malo saj ugotovim, da sem pritekla na cesto Andreja Bitenca, ki povezuje Dolnice s Šentvidom.
Za menoj je tudi ubogih šest kilometrov in vem, da me čaka asfalt. Tečem torej po asfaltu, kakšnih pet kilometrov me loči do Prevala. Odločena sem, da odtečem nekakšno osmico. Nazaj v gozd hočem, tja, od koder sem prišla. Vendar bom naredila še krog okrog Klobuka.
Ko tečem po asfaltu se spomnim, da imam na ramah nahrbtnik. Tu me moti. V gozdu me ni. Tečem čez Glince in se že vzpenjam na Preval.
Proti Podutiku
Na vrhu se usmerim levo v gozd, navzgor, po markirani poti in nadaljujem naprej proti lovski koči. Pot je širša kot pred leti. Kmetje so jo razširili ob čiščenju gozda po žledolomu. “Saj je prava avtocesta”, pomislim.
Ta pot je mirna, lepa, polna je spominov. Včasih nas je tu teklo več, največkrat sva tukaj tekla skupaj. Spet bova! Ta pot je res lepa, praktično ravninska. Podlaga mehka, prijetna za tek. Kolena ne bodo bolela, gležnji tudi ne.
Avtocesta proti Klobuku
Tečem mimo kmetije, videli jo boste na desni strani. Označbe na drevesih so tukaj razločne. Že se približujem vrhu Klobuka in se odločim, da grem na vrh.
Ko pritečete od kmetije na razpotju zavijte skrajno levo! Naravnost pridete do Bokalcev, desno pa proti Srednji vasi!
Vrh Klobuka je travnata planota, z lepim razgledom na vse strani. Škoda, da ni malce višji. Razgled bi bil lepši, če ga ne bi zastirala bližnja drevesa.
Tečem naprej, proti Lovski koči. Lovsko društvo Dobrova je kočo lepo obnovilo, žal pa na vratih ni obvestila o odpiralnem času. Na bližnjih drevesih je opaziti veliko ptičjih hišic.
Tečem ob koči navzdol, naprej in se na križišču pri zeleni in rdeči markaciji tekaške poti odločim za levo varianto. Leva varianta je ves čas moj plan.
Koča pod vrhom Klobuka je last Lovskega društva Dobrova
Tečem praktično nazaj po isti poti, krog okoli Klobuka je sklenjen in opazim, da so tukaj markacije te prijetne tekaške poti, pogoste.
Na razpotju se odločim za desno, stran od smeri iz katere sem pritekla in tečem proti svoji izhodiščni poti. Presenetljivo je veliko markacij! Zasledujem rdečo, katera vodi proti Podutika. Zelena bi me pripeljala do Bokalcev.
Kmalu sem tam. Še navzdol in že so tu hiše… in konec mojega tekaškega potepanja.
Za menoj je slabih 16 kilometrov, za 16 kilometrov še nikoli nisem porabila toliko časa – ampak tudi višincev ne. Spustov je bilo za 650 mt in vzponov za 620 mt.
Prijetno. Imam idejo za naslednjič. Upam, da mi uspe »naštrikati« tistih ubogih 30. Raje še kakšnega več.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Včasih se ponudi priložnost, a je ne zagrabimo. Če imamo srečo, se ponudi večkrat. Zavedati pa se moramo, da se priložnosti ne ponujajo vedno. In vsakič je enkrat zadnjič.
O čem tokrat?
O tem, da navadno povsem prost dan, dan ko sem doma sama brez kakršnihkoli obveznosti, izkoristim za: generalno pospravljanje. No, saj ne drgnem cel dan po stanovanju (ajde- skoraj ), vzamem si tudi čas za kakšen običajen tek.
To je tek po mojih znanih, gotovo več kot stokrat pretečenih poteh. PST, Rožnik, krog okoli Klobuka, skratka – okolica mojega doma. Pa naj bo to tek od 5 ali pa do 35 km. Nima veze. In da ne bo pomote, všeč mi je!
Tiste skrite stezice
Ampak! Večkrat bi šla rada odteči vse tiste ne pretečene steze in potke, ki se prepletajo po gozdu. Da. Včasih tečem po krožni poti okoli Klobuka. Nekateri poznate te poti iz Hrčkovega teka, ki se odvija v Septembru. Markacije v modri, zeleni in rdeči barvi pomenijo dolžino tekaške poti, žal so bolj slabo vzdrževane, če sploh so.
Tekaška steza okoli Klobuka
Večkrat tečem na Toško Čelo. Po cesti. V supergah. V pohodnih čevljih pa pridem na Toško Čelo skoraj miže. Pa naprej na Katarino. Grmado. Tošč. Pograjci, pač. Rada bi tekla od doma na Šmarno goro. Pa od doma na Ljubljanski grad. Pa še in še.
In milijon krat vsaj sem že pomislila: »Enkrat bom šla teči samo po gozdu, pogledat kam peljejo tiste skrite, ozke stezice. In ker je vse tako lepo, bom enkrat tekla z mobitelom, da naredim nekaj teh lepih tekaških fotk!«
Ko bi vreme le vzdržalo …
Problem pri teh zadevah pa je, da nikoli točno ne veš, kako dolgo bo to tekaško potepanje trajalo. Teren ni poznan, dolžina tudi ne. Zato tistih stezic še nisem pretekla. Niti prehodila.
Ampak – imela sem srečo in spet se je ponudila priložnost. In tokrat sem jo pograbila!
Napoved je bila slaba, ampak ne preslaba. Če bo deževalo, imam s seboj anorak s kapuco in od vremena je odvisna dolžina moje krožne poti. Vsaj malo.
Prosim vreme! Zdrži!
Priznam, medtem, ko sem poslušala vremensko napoved me je resno zaskrbelo. In zjutraj po googlanju vremena, tudi. Potem sem odšla ven in pogledala v nebo. Ena stran čisto zastrta s temnimi deževnimi oblaki, druga malo manj. Ampak zrak! Zrak je dišal!
Grem, pa kaj!
V mali nahrbtnik vržem anorak, rezervno majico, jabolko in dve banani ter star zemljevid Okolica Ljubljane. Nikoli se ne ve. V hladilniku najdem še en podarjen gel iz Ljubljanskega maratona. Tudi ta gre z mano. Plastenka vode. Robci. Mobitel. Aha! Kajti danes ne bom trenirala na čas, danes se bom po tekaško potepala. Nekakšen trail tek. Pa saj trail tek je nekaj takega. Tečeš kjer lahko, hodiš kjer ne moreš teči. In seveda mora biti hrib, vzpetina, klanec. Pa kakšna korenina ob katero se lahko spotakneš. Za popestritev. Tako nekako sem si predstavljela.
Obujem malce bolj trpežne superge in že se znajdem pred dilemo: vzeti pohodne palice ali ne? Ne, ne bom jih vzela. Glede na mojo bolj nerodno naravo je bolje, da ne tečem z njimi, da se mi ne pripeti še kakšna nepotrebna nesreča.
In že stojim zunaj. Zmaga! Končno grem na to pot. Stečem ven iz naselja, tokrat ne zavijem na običajno pot prosti PST ampak gor – proti gozdu. Pot je tu precej široka. Hodim gor do že malce pozabljene tekaške krožne poti Podutik-Klobuk-Bokalce-Podutik. Nekatere redke markacije so še vidne, žal pa jo je žled izpred let, tudi tukaj precej zagodel in naredil zmešnjavo po gozdnih poteh.
Gremo v hrib!
Ko pritečem ali bolje pridem s tekaškim kvazi korakov malce pod vrh – na pot, sem že pošteno ogreta. Preveč sem oblečena, pomislim. Ozrem se navzgor v nebo in si mislim: »Naj ščije – al ne ščije: jaz zdaj grem! Pa naj ščije kakor hoče!« Grem naprej, tako je luštno, prijetno. Tek po gozdu je nekaj lepšega na tem svetu. Nič topotanja, trdih udarcev nog ob asfalt, samo mehka podlaga, na momente še preveč, saj je mestoma precej blatno.
Vse poti vodijo k ljudem!
Lepo je. Ta del gozda še ni ozelenel, gozdno cvetje se še ni prebudilo. Ta stran je precej senčna, tečem navzdol v globel.Dozdeva se mi, da smo tu nekoč nabirali gobe in tečem malce bolj levo, nisem prepričana, kam. Pa saj je vseeno in se takoj odločim za pot, za katero res ne vem kam pelje. V tem delu gozda se resnično ne moreš izgubiti saj je obdan iz vseh koncev z asfaltno cesto. In vrh tega gozdnega območja je Klobuk.
Tečem vedno bolj navzdol in pridem do asfaltne ceste, katere še nikoli nisem videla. Prisežem! Pa živim v Podutiku že 27 let!
Zelo sem zadovoljna ampak ne povsem prepričana, kam nekam sem to pritekla. Približno se mi že dozdeva. Nekam v okolico končne avtobusne postaje.
Fino. Če hočem gor, moram torej gor. Odločila sem se namreč, da najprej obdelam Toško Čelo in napadem del Šentviškega hriba in nadaljujem proti Medvodam, nekam. Ter nekje obrnem. Bom videla, kam me bodo peljale poti. Mogoče bom šla pa čisto narobe, tako, da se ne sekiram preveč.
Kmalu opazim pot, ki vodi nazaj v gozd. Tečem po njej kar nekaj časa, kmalu se razširi in zravna.Tečem naprej in se na razpotju odločim za desno varianto. Pot se spremeni v širok kolovoz, prijetno je teči, saj ni preveč blatno. SUPER! Kmalu vidim, kje sem. Na vrhu prevala, le da nisem pritekla po tekaški gozdni poti ampak po kolovozu podutiškega kmeta.
Na Prevalu
Kmalu zagledam križ na prevalu. Žal moram nadaljevati po asfaltu v smeri Toškega Čela. Pri spomeniku kurirčku se odločim, da je čas za požirek vode ter da se rešim nepotrebne majice. Na obrazu začutim nekaj kapelj dežja.
Že tečem naprej, tokrat po poti, po kateri navadno hodim. S palicami. Tokrat tečem v tekaških supergah in gre. Le da uporabljam stranske položnejše »obvoznice«, ker je glavna trasa tako blatna, da bi le s težavo prilazla po njej navzgor brez izkušnje blatne kopeli.
Kurirček
Srečam nekaj pohodnikov, precej sem zadihana. Lahko bi se ustavila in hodila pa mi nekaj ne da, če imam tekaške superge bom pač tekla. Ni prehudo.
Kmalu sem v rekordnem vrhu pri Lovski koči na Toškem Čelu. Tečem mimo. Naprej proti vrhu kjer je pot, ki vodi proti Šentvidu.
Vreme je resnično zanimivo. Nad menoj je temen deževen oblak, občasno me ohladi kakšna kaplja, ampak okolica Ljubljane, Šmarna gora in Rašica ter južni del Ljubljane se koplje v soncu.
Sonce se me izogiba!
Tečem naprej, pot gre navzdol. Še vedno ne vem, kaj bom naredila na razkrižju poti. Ko sem tam, takoj vem. Grem naravnost naprej, tja, kamor bi že zdavnaj rada šla, pa nekateri zakomplicirajo, ker pač: ne veš kje prideš ven, ne veš kakšna je pot, pa saj itak prideš v Šentvidu ven in še bi se našlo. Jaz pa pravim: ne vem in ne verjamem, dokler ne vidim.
Grem naprej!
In grem lepo pravokotno čez pot do Šentvida, gor, naprej in pritečem do ostankov meje med Italijo in Nemčijo v 2. Svetovni vojni. Zanimivo, kje se potepam. Ravno tam, kjer se je pred več kot 75 leti , kot šestnajstletnik skrival moj stric.
No, pa da ne boste mislili, da sem iz prejšnjega stoletja. Ja, no, saj sem res. Na mobilcu imam aplikacijo MAPS.ME, ki mi pomaga, če resnično ne vem, kje sem. Zato sem tudi bolj pogumna.
Moj trail tek
Tečem naprej po tisti poti, lepo je. Ptiči pojejo kot da grejo na Evrovizijo. Joj! Ne. Krivico jim delam. Ptičje petje je nekaj posebnega, veselega, navdušujočega, svobodnega, globokega, zvonkega … Ozka pot se dviga v hrib kjer se iz vrha prevesi spet navzdol. Tečem in pritečem do stičišča moje poti s širšo. Predvidevam, da je tista širša pot, ki vodi do Šentvida. Tja pa nočem, zato se odločim za drugo varianto. Tečem po poti, ki se izgublja v blato in poseko. Vse naokrog ležijo podrta drevesa, poti ni videti nikjer. Tečem med debli navzdol, vendar ne najdem poti.
Levo ali desno? To je zdaj vprašanje!
Čas je, da preverim, če MAPS.ME lovi satelite. Hm…. Očitno v tej smeri resnično ni nobene pametne poti, v bistvu ni sploh nič videti. Vrnem se nazaj na pot in do širše poti, katera resnično vodi do Šentvida, kot sem se ravnokar prepričala.
Po kakšnih dvesto metrih opazim nov odcep in se odločim ter stečem v smeri Medvod oz. Mednem. Zadeva je videti kot bolj slabo rabljen kolovoz, ki pa se kmalu kmalu spremeni v blatno brozgo, v katero se skoraj zalimam in le s težavo tečem. Gozd postane precej teman, zdi se mi, da se je pooblačilo. Še ptiči so utihnili.
Malo me zaskrbi in previdno gledam okoli sebe in v posekanem deblu že skoraj prepoznam medveda. Nevede tečem hitreje, res si ne želim srečati medveda in pravzaprav, kdaj me bodo tu našli, če me napade medved. Samo še oglodane kosti bodo ostale od mene, mogoče sem pa res malo preveč neprevidna, da sem se takole odpravila na tek. Sicer morda le lučaj od kakšnega naselja ampak tudi bratranec je končal na hruški zraven hiše in ni upal dol, ker je pod njim čakal medved. Ne sicer na bratranca ampak na hruške. Jaz pa nimam hrušk, razmišljam, kako bi morala odreagirati, če ga srečam. Naj ga pokličem prijazno, kot kakšnega mucka:« Medo, medo… cccc ….priden…« Baje, da moraš biti odločen. Gledati ga v oči in mu ukazovalno kričati:«Izgini mrcina, marš spat! Gremo stran! Boš šel!« In da bo zadeva še hujša se spomnim stričeve pripovedi, to je bil od taistega bratranca oče, kako je hodil čez gozd in na potki zagledal medvedovo zadnjo plat. In ker ni mogel mimo, ga je malo brcnil od zadaj, in ta naj bi se umaknil, da je lahko stric lepo nemoteno nadaljeval pot. No, jaz tega že nebi naredila. Na srečo kolovoz ni več tako blaten, dokaj položen je tako, da dokaj hitro tečem in pazim, da si ne zvijem noge ali kaj podobnega kajti v tistem se spomnim zgodbe sodelavke, kako je njeno mamo lovil medved v gozdu! In ona je bežala pred njim… v begu se je spotaknila in padla in se v tistem spomnila, da se mora narediti mrtvo. In se je. In ni bilo nič. Odločena sem, da je še najbolje, da v kolikor zagledam medveda, padem kot pokošena od strelov in obležim na tleh kot mrtvec. Odločim se še, da se bom zvila v klobčič in si zavarovala glavo ampak bom skušala iz-gledati čimbolj mrtva. Čeprav imam pomisleke, kajti medvedje so mrhovinarji! No, ampak toliko pa spet ne smrdim, čeprav sem že pošteno prepotena. Sicer, sem pa na lastne oči res že videla medveda, kako je bežal v breg. No, ne vem če je ravno bežal. Odločil se je, da se nima smisla ukvarjati z dvema čudnima bitjema na kolesu. Medvedi imajo resnično poseben učinek na športnike, predvsem tiste na kolesih in supergah, ker potem damo resnično vse od sebe. S kolesom je bil postavljen rekord v gonjenju v hrib, tale tek po gozdu pa postaja tudi vse bolj hiter … dokler nisem spet pritekla do dela kolovoza oranžne barve! Sama ilovnata brozga.
Čist usrana!
Bremzam.
Previdno grem povsem ob strani, kajti ni druge opcije. Ne upam se klatiti med grmovjem, če me tam lahko čaka medved, grem raje po brozgi navzdol po poti, ki je vedno bolj razvožena in shojena. Vse poti vodijo k ljudem, smer je torej prava a kaj, ko spet pridem do razpotja.
Med vejevjem na levi opazim vrhove. Tisto mora biti Katarina ali pa Jetrbeng. Ok. Desno ne grem, ker je tam verjetno cesta in sploh ni videti nobene poti. Dozdeva se mi, da desna pot vodi le do kmetije.
Nekam pa bom prišla …
In se držim leve poti, ki postaja lepša, spremeni se v lično pohodniško potko, ki me pripelje na nekakšno delovišče, polno podrtega drevja. Samo blago in svinjarija. S težavo se prebijem čez kolovoz na drugo stran, kjer je nekakšen travnik. Vsa blatna se uspem privleči do tja in od tam imam kaj videti. Kmetija in naprej asfaltirana cesta. Pojma nimam kje sem. Tu nekje bi moralo biti Golo Brdo in Slavkov dom, Jetrbeng. Pojma nimam.
Tekaške naravne uteži !
Bom videla, ko pridem tja.
Po asfaltu je prijetno teči, le da imam na vsaki nogi polkilsko blatno utež. Barva superg skoraj ni vidna, za seboj pa puščam sled kot kakšen traktor, ki je pravkar preoral njivo.
Same poti, levo in desno, kam naj grem. MAPS.ME je čisto zblojen. Moram najprej nekaj časa teči v eno smer, da mi puščica pokaže smer, kam sploh grem. Čez čas vidim, da narobe. Super. Torej nazaj in po tisti drugi poti, ki mi je bila že na pogled bolj všeč.
Prava idila. Makedamska pot med grički in travniki, ki me vodi v gozd in nad gozdom hribi. Lepo je in utrujenosti ne čutim prav nobene. Vseeno se odločim, za požirek vode in v pričakovanju pogledam na uro. Koliko kilometrov je za menoj? Fino bi jih bilo nabrati vsaj 25, 30 bi bilo odlično. Kaj?! Kar verjeti ne morem. Šele 9 km? Pa toliko se mi je že zgodilo! In čisto v drugem svetu sem!
Sicer pa, kaj se sploh čudim, si mislim in tečem naprej. Zadeva je v supergah podobna kot na kolesu. Na ta način sicer prideš daleč, ampak ker je naša deželica tako mala in gričevnata, si takoj v drugem svetu , samo da se prekucneš na drugo stran hriba.
Spomini na kolesarsko turo!
Tečem po makedamski poti v klanec in kmalu ugotovim, da sem pa tule že bila. Le da sem bila takrat s kolesom in bilo je težko! Tako zelo, da sem na enem od ovinkov celo stopila iz kolesa, kar pomeni POLOM! Ampak je bilo upravičeno. Kolo bi moralo biti gorsko, s trekingom po takšnem terenu enostavno ne prideš skozi. Preveč je strmo in teren se preveč spodmika poleg tega je pot razrita od hudournika.
Ko bi se vsaj že končalo!
Tečem dalje in razmišljam, kam bom točno prišla. Ker sva tudi ta del Slovenije prekolesarila praktično po vseh možnih poteh ne vem točno, katera od variant je tole bila.
Bom videla, ni panike. Kmalu sem na vrhu. Ali pa tudi ne. Še kar se vleče proti vrhu. Na drevesnih deblih opazim nekakšne markacije, puščice. Morda pa tu celo poteka kakšna dirka? Kolesarska ali pa tekaška? Tekmovanj se ne udeležujem prav pogosto. Ne da se mi. Iskreno. Sem v nekakšnem čudnem obdobju, ko mi gre gužva na živce. Sicer pa se ne morem spomniti, kdaj mi ni šla?
Kakorkoli … ne spadam med tekače, ki so vsak konec tedna na kakšni tekmi. Zato res ne poznam vseh prireditev. Poleg tega to sploh ni več poceni. Včasih startnina ni pomenila praktično nič, danes ni več tako.
Gozdna vijolica
In tega teka, danes, mojega zavestnega trail teka, trail tekaškega potovanja, ko sva samo midve Jaz in Mojca, ne zamenjam za nobeno od tekaških prireditev. Človek mora biti kdaj sam. In biti sam v naravi – to je nekakšno očiščenje, biti sam s seboj. Povsem drugače kot biti sam doma.
Narava – to je nekaj najboljšega! Ja, včasih mi je mama govorila, ko sem jo spraševala o bogu, kje je, kaj je, kje stoji, če je in kje naj vendar bile nebesa, če so zgoraj oblaki in luna in vse to… , da je bog narava. Res je. Če ji prisluhneš, govori. Dobiš odgovore. Prepustiti se moraš in se večkrat predati intuiciji. Žal je intuicijo v večini primerov zamenjala preračunljivost. To pa ni v skladu z naravo. Zato, dragi moji, nič ne štima!
Shodim… moram. Mečne mišice postajajo malo preveč trde, občutek ni obetaven. Hodim, precej sem zadihana. V tem času leta imam vedno tudi težave z dihanjem a na srečo, drevje še ne cveti. Moji alergeni še spijo. Na srečo, kajti svoj Ventolin sem pozabila doma. In na srečo se tega takrat nisem spomnila. Te stvari so namreč hudo psihološke. Zavedanje, da s seboj nimaš določenega zdravila, ki bi ga moral imeti, lahko privede do proženja lažnih simptomov. Ki pa tudi niso prijetni.
Končno se pot zdravna, počasi stečem, spet sem v redu in okolica je nora! Ob poti cveti teloh in žefran. V daljavi vidim vrhove, gozdove … pravljica!
Kakšen dan! In pred 26. leti sem prvič postala mama. Pošljem voščilo – dandanes ptički letijo daleč, daleč iz gnezda. In smeri menjajo tako na hitro in pogosto, da na trenutke skoraj ne vem, kje je katera ptičica.
Lupčka na lička !
Voščilu zadovoljno pripopam še SELFI! Znaaam! In ga pošljem še tistemu, ki je z menoj vred pred 26. leti postal starš.
Pot prepoznam, tu smo pred leti družinsko hodili. Prehodili smo celotne Polhograjske dolomite, da, tudi to pot.
Nekam dolgo se pošilja to sporočilo, pokličem! Lepo je slišati glas naše ptičice! Tam daleč!
Ko tečem naprej, se mi smehlja ob spominih, na čase, ko sta mali planinki raziskovali tukajšnjo okolico, nabirali rožice, občudovali deževnike, iskali markacije in spraševali: »Kdaj bo počitek?« »Kako daleč še?« Ena: »Lačna!« in druga:«Lulat!« Življenje je lepo, pestro a vse tako hitro beži, da tudi sama spet hitreje stečem saj me resnično zanima, kaj je za ovinkom. Razočaranje! Saj sem že na Katarini! Ne! Še bi malo tekla! Obrnem se in stečem nazaj in po poti, ki sem jo opazila le bežno. Prava odločitev. Vodi me proti Golemu Brdu, čisto pod Jetrbengom. Le 10 minut bi imela do vrha a se odločim, da ne grem, saj smo bli gor ravno prejšnjo nedeljo.
Jetrbeng pa še kaj
Na bližnji klopci imam počitek. Voda in jabolko! Grem naprej, da najdem Rog. Tu nekje bi moral biti še en vrh – Rog.
Iščem ga, tečem sem in tja ampak ni nobene oznake in poti za Rog, samo za vrh Katarine. Seveda. Vrh ima dva imena. Dilema rešena.
Ne stečem na vrh Katarine, malo pod vrhom se držim levo in tečem v neznano. Mislim, da v smeri Sv. Jakoba. Ponekod je še sneg, tečem po osojni strani hriba. Pritečem do travnatega pobočja, na vrhu zagledam čudovita drevesa, tja gor hočem. Po nekakšni potki, če se temu lahko tako rečem, odkrižkražkam do vrha, zadihana, zgoraj pa piha kot strela. Sicer bi tu sedla v travo in uživala na vrhu, pod redkimi drevesi in uživala na soncu, če bi se le hotel prikazati. Pa se je še vedno kazal vse naokoli, le name ni hotel posvetiti.
Voda.
Tečem naprej. Po občutku zavijem levo, nato desno in pritečem nad naselje Topol. Pohodniki. Cel kup pohodnikov. Izberem drugo, manj obljudeno pot in tečem okoli, navzdol. In že sem v naselju, tečem mimo gostišča Na vihri in naprej mimo druge gostilne Pr´Jur.
Pr` Jur je idej za cel koš!
Stečem proti cerkvi in mimo nje navzdol do ceste in do znane, stokrat pretečene poti proti Toškemu Čelu.
Kar malce žalostna sem ugotovila, da je očitno to – to. Za danes. Da zadevo še malce podaljšam, jo ucvrem desno v breg in se usedem na travo in v tistem se me usmili celo sonce. Tako, da banano pojem v soncu in si privoščim vodo. Uživam!
Proti domu
Do Toškega Čela sproščeno tečem, imam čisto dovolj moči, sem rahlo utrujena, ampak to ni nič. Naslednji teden moram izbrati daljšo pot. In jo bom!
V naselju Toško Čelo pomislim, da bi zavila proti Lovski koči. A si premislim. Nobenih gostinskih uslug danes. Zato pa se na ovinku z gostilno Bitenc ustavim. Seveda ne v gostilni, ki je kot navadno zaprta, ampak na drugi strani. Tam so skrite ovce in koze. Za crknit smešne! Skušam jih priklicati, pa niso za stvar. Čisto me zignorirajo. Nesramnice!
Ignorantske ovčice
V tistem se še usuje dež, kar me spodi v tek navzdol po klancu.
Tokrat me po asfaltu navzdol kar nese. Fino je, iz šilda kaplja, v supergah čofota in kako fino: oprale se bodo!
Žal ni deževalo dovolj dolgo, hitro je prenehalo zato v zmernem drncu nadaljujem mimo kurirčka do prevala, kjer ponovno kolebam – kam. Naprej gor v gozd ali … Ne! Lepo po asfaltu navdol, mimo gostišča Kačji Dol. Kajti naprej od Kačjega Dola, malce pred končno postajo avtomobila bom zavila strogo desno in tekla do starega dela kamnoloma. Ogledati si namreč želim kolesarski poligon.
Zadeva je popolnoma ne vzdrževana, del poti je odnesla voda, je pa zanimivo tudi teči po tistih stvaritvah. Tako, da niso brez veze. In obisk se je obnesel še zaradi nečesa – podaljšala sem svoj trening vsaj še za kakšen kilometer.
In potem tek po ravnino do doma. Do cilja. Zadovoljna! Zadovoljna takrat, in naslednji dan in potem še naprej. Odločena sem, da bodo od sedaj naprej dolgi teki bolj podobni današnjemu “hostatrailu”.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Živite v mestu in ne veste kje teči. Ne? Torej ne živite v mestu in ne veste kje teči. V bistvu – vi tako mislite. Je to res ali morda samo izgovor?
Kje teči? Kam pa danes na tek?
Včasih ni prav veliko izbire. Odvisno od časa, ki ga imamo na razpolago. Med tednom, ko je časa manj, bomo zavili na naše običajne tekaške poti. Tiste, ki so najbolj pri roki. Pardon! Pri nogi.
Živite v mestu?
Ne mislite, da če živite v centru mesta, da potem pa ne morete teči. Ker so prometne ceste, slab zrak in podobni izgovori.
Ljubljana – mesto tekačev
Ljubljana je sicer največje slovensko mesto. Po zadnjem javno objavljenem podatku naj bi bilo dne 1.1.2015 v Ljubljani 287.218 prebivalcev ( vir: SURS, 1.1.2015). In verjemite, lahko se teče brez problema. Jaz živim v Ljubljani, pretekla sem jo po dolgem in počez, v višino in globino. Zato vem!
Povejte mi za predel Ljubljane, ki je problematičen zaradi teka. Seveda ne morete pričakovati čudeža, da boste stekli ven v gozd in na polje, če živite nekje v centru ali kakšnem strnjenem naselju.
Ljubljanski park Tivoli – raj za rekreacijo
Lahko pa od tam odtečete v bližnji gozd in na obrobje mesta. Lahko odtečete v mestni park. Tivoli. Rožnik. Na grad. PST! Res je, da boste morda nekaj časa tekli po pločnikih – ampak v doglednem času boste v predelu, kjer so pogoji za tek optimalni ali vsaj optimalnejši.
Toliko o Ljubljani. O ostalih mestih in krajih ne bom izgubljala besed. Ker so vsa ostala mesta manjša, je problematika glede tekaških prog prav tako – manjša. In pogoji za tek – ugodnejši.
Tudi tek po mestu Brno je mogoč. Le previdni moramo biti!
Torej: ne iščite dlake v jajcu in se že spakirajte v superge in tecite!
Tek na podeželju
Imate problem? Cesta, ki pelje skozi naselje nima pločnika? In gost promet ter norci, ki divjajo skozi naselja. Razumem. Groza. NEVARNO!
In zakaj se potem sploh rinete teči po cesti? Zavijte v gozd, na polje, travnike!
Tek v naravi – tekaška nebesa
Kako? Ni ne gozda, ne polja, ne travnikov? Torej živite v nekakšni soteski.
Ne morete me prepričati, da ni nikjer nobene poti po kateri bi lahko tekli. So!
Oblecite oblačila v katerih boste vidni in odtecite torej po delu ceste, ki je morda res problematičen. Ne me hecat, da se ne da! Vse se da, če se hoče.
Tekaška proga Brdo – gremo v klanec!
Sicer pa, veste, obstajajo tudi gorski teki. Teče se torej tudi v klanec. In po klancu navzdol seveda tudi. In ni tako grozno! Po pravici – tek po ravnini je lahko en velik “dolgcajt”!
Zeham…
Predstavljajte si uboge Nizozemce, ki bi dali vse za en ubogi hribček. Zgradili so si celo najvišjo umetno plezalno steno na svetu – Excalibur, ki jo najdete v Groningenu, da se nekako potolažijo.Pač. Zdravijo svoj kompleks. Govori pa se, da bodo tokrat Hrvati njim zagrenili življenje. Zgraditi namreč nameravajo višjo!
Groningen – mesto z najvišjo umetno plezalno steno
Naj vam bodo torej Nizozemci v navdih. Vi imate to, kar si oni tako želijo. Hribe in neskončne klance! In gremo gor in dol in ena, dva, ena, dva … dihajmo, hop, hop, hop! Dajmo raztegniti pljuča! Vedno lažje bo!
Tekaški Eldorado
Marsikdo lahko na račun »tekaških prog«, ki naj bi jih ne bilo v njegovi bližnji okolici, najde izgovor, da ne more teči. Ker nima kje teči! Oh jej. To preprosto ni res.
Slovenija – tekaški raj
Tekaške proge so povsod in so lahko različnih oblik in barv. Cel planet zemlja je en velik tekaški poligon.
Vem, vem…
Nekateri, pač res ne morete! Sicer bi resnično radi tekli. Tako zelo bi radi tekli, ampak ne morete. Ker res ni nikjer mogoče teči.
Sicer bo nekaj časa še trajalo, vendar v »jAoaMERIKI« pripravljajo turistične izlete v vesolje. Mogoče se bo pa za vas tam kaj našlo?
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Preden se odpravimo na tek v posebnih vremenskih razmerah moramo poleg primerne tekaške opreme razmisliti tudi o tem, kje sploh je smiselno teči. Naša varnost je namreč na prvem mestu.
Dež
Voda po poteh, cestah, vsepovsod. Na razmočenih tleh navadno drsi. Tekaške proge so blatne in polne velikanskih luž. Če ni preveč hladno še nekako gre, poleti pravzaprav sploh ni večjega problema. Pozimi oz. v mrazu pa tek po lužah ni najbolj prijeten. Če tečeš po gozdnih poteh si še posebej v nevarnosti, da padeš. Mokra trava, zemlja in korenine dreves zelo drsijo. Poleg tega si ves zasvinjan z blatom od peta pa tja do vrha glave.
Lahko se odločite za tek po asfaltiranih cestah. Gotovo boste manj blatni, če vas bo stuširal avtomobil, ki bo zapeljal po možnosti s preveliko brzino v lužo ob kateri boste tekli. Naravni tuš! Prijetno bo kapljalo od vas. Ali pa malo manj prijetno.
Sicer je pa avtotuš manjši problem. V dežju je vidljivost slabša zato zlahka postanete tarča avtomobilskih odbijačev. Kot kakšna divjad. Če že tečete ob cestah si izberite takšne, ki imajo tudi pločnike ali pa so vsaj brez prometa. In poskrbite, da boste vidni.
In seveda – pozor! Tudi tekačem po mokrem asfaltu bolj drsi. Tako kot avtomobilom.
Veter
Tukaj spet preži nevarnost na tekača. Če tečete po gozdu ali terenu, kjer je veliko drevja, lahko postanete žrtev padajočih vej ali plodov. Drevje si namreč še vedno ni opomoglo po žledolomu iz leta 2014. Veje in drevesa se v močnem vetru rada lomijo. Ne dolgo nazaj me je v poletnih mesecih presenetil vrh smreke, ki se je zaradi močnega vetra odlomil in padel na tla ravno kakšen meter pred mene. Še sreča, da nisem bila hitrejša. Ali pa tudi ne. Bi imeli doma zastonj kurjavo ali pa ikebano.
Sicer je pa močan veter izredno neprijeten. Tecite po tekaških progah, ki so v zavetrju. Če je zelo hudo, je pač bolje ostati doma.
Sneg
Tek po snegu je nekaj najlepšega. Mehka podlaga – vendar pozor. Tudi snežnih podlag je več vrst.
V kolikor tečete po zelo mokrem snegu je zadeva čisto identična teku v dežju, le da je v tem primeru teren še bolj drseč.
Krasen je tek po pršiču in veliko manj krasen po zaledenelem terenu. Na snegu spodrsava, zato je trening največkrat veliko bolj efektiven. Naše telo potrebuje veliko več energije, kot v navadnih razmerah.
Led
Vam tekaška žilica ne da miru niti takrat, ko je zunaj vse ledeno? Poledica in zamrznjen sneg? Trening bo gotovo težek zato prilagodite dolžino teka oz. čas namenjen teku vremenskim pogojem. Za tek po ledu potrebujete dobre superge ampak v kolikor je zelo ledeno je najbolje, da si nadenete tekaške dereze ali pa kar nogometne superge. Kopačke!
Vročina
V zadnjih letih nas mediji ves čas obveščajo o vedno številčnejših vročinskih valovih, ko se temperatura bliža in vrti okoli štirideset stopinj. Tek v hudi vročini je lahko nevaren. Zato je potrebno teči ob primernem času in sicer zjutraj ali pozno zvečer. In pazite na zadostno hidracijo.
Poletne nevihte
Na nek način so lahko poletne nevihte vse zgoraj našteto. Močan veter, naliv in po možnosti še toča. Izredno neprijetno, kadar nas zaloti med tekom daleč stran od kakšnega zatočišča. Vsako leto so nevihte močnejše in nevarnejše. Udari strel pa vedno pogostejši.
Spremljajte vremensko napoved, opazujte nebo in se pravočasno umaknite besnenju narave. Ne le strele, nevarna je tudi sama toča!
Zaključek
Tek je lep v vsakem vremenu. Če pa je situacija le preveč IZREDNA, pa lahko naš trening tudi malce počaka. Tečemo zaradi zdravje. Tega ne smemo nikoli pozabiti.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Tek v dežju je samo eden lepših tekov, ki se nam lahko zgodijo. Če le hočemo. Občutek nekakšne živosti, povezanosti z naravo! Biti živ! Tako – čisto zares! Ne le fizično – tudi mentalno!
Samo predstavljajte si, kako vas dež veselo moči, bičajo vas kaplje in od šilta ter anoraka kaplja in curlja. Kaj curlja?! Lije!!! Vi pa se ne daste, tečete kljub vsemu in vso tisto vodo kar odrivate od sebe, vse prši okoli vas in hkrati je v vas, v vaših supergah in tekaških cunjah. Ampak vas ne zanima nič, ignorirate vse! Močni kot Švarci! Kaj nam bo voda?! Itak je brez barve, vonja in okusa.
Tek.
Človek se počuti tako noro močan in jeklen. Čisti tekaški užitek!
Kje so tisti časi, ko so nas naše mame in babice prepričevale, da bomo od dežja in mraza zboleli za pljučnico in angino ali vsaj ujeli močan prehlad! Mislim, da so take mame in babice samo še izjeme.
Pa vendar zadeva le ni tako zelo enostavna. Da ne zbolimo ob ali po teku v dežju v hladnejših mesecih moramo zadovoljiti določene pogoje.
Nikakor nas namreč med tekom ne sme pričeti zebsti. Lahko nas mrazi pred samim tekom, ob ogrevanju, vendar nas ne sme zebsti med tem, ko tečemo. Teči moramo v taki intenzivnosti, da se telo ravno prav ogreje in nam bo toplo.
Morda zebe nekoliko v ušesa, prste na rokah in nogah, ampak telo je ogreto, toplo nam je.
Če pa nas med tekom prične zebsti pomeni, da smo ga nekje polomili! Tečemo prepočasi ali pa smo se precenili. Tekači pravimo, da smo se “preforsirali”!
Zato moramo za tek v izrednih razmerah kot je dež, mraz, sneg in veter, dobro presoditi svojo trenutno tekaško pripravljenost. Kako intenzivno in koliko časa v določeni intenzivnosti lahko tečemo? Zavedati se moramo, da se v izrednih razmerah kot je mraz, sneg, dež in veter, telo hitreje utrudi in moči nam hitreje poidejo. Dodatni faktor je tudi teren! Led, blato, luže…
Ko nam poidejo moči, intenziteta teka pade in v telo nas prične mraziti. V takih primerih se dejansko lahko prehladimo!
Seveda se vsakomur tudi to lahko pripeti. Ne nazadnje lahko pademo, si zvijemo gleženj ali kaj podobnega. Gospod Murfy navadno poskrbi, da se to zgodi nekje, kjer ni nikogar! Zoprnež tale Murfy, ne?
V takem primeru je idealno, da imamo s seboj mobitel. Verjamem, da ima danes veliko tekačev s seboj tudi to napravo in zakaj tudi ne, če se jo vlači s seboj tja od postelje do sekreta. Zakaj je ne bi še na tek? Dozdeva se mi sicer, da bolj zaradi fotografiranja narave in “selfisiranja”, kot pa za klic na pomoč.
Pa kaj! Če bomo naredili nekaj posnetkov narave in samega sebe, res ne bomo ujeli prehlada. Čeprav se mnogim mogoče celo zdi… Tudi meni je bilo že večkrat žal, da ne morem pofotkati kakšnega prizora in si mislim, enkrat bom šla teči s fotoaparatom, da naredim nekaj res fantastičnih slik. Pa saj veste o čem govorim. Odsev v luži. Premočen superg v blatu. Nebo. Listje. Čaplja. Gore v daljavi. Blatne superge na premočeni travi. Pa spet tista bela čaplja na polju. Vejevje …
Narava je lahko tako zelo lepa in polna, da pozdravi prav vsako nezdravo misel v naših možganih! In telo – pod pogojem, da boste sledili smernicam tega sestavka.
Kaj torej, če spadamo med tekače, ki s seboj ne nosijo mobitelov? Mene namreč motijo polni žepi in navešeni pasovi ali karkoli naj bi že bingljajo po meni. Se mi zdi, da tako ne morem dovolj “svobodno” teči. Čeprav se ravno ob dolgih tekih navadno zavem, da bi bilo pametno vzeti s seboj mobitel. Za vsak slučaj, če se mi kaj zgodi. Na mojo srečo, se mi še ni.
Potem imamo pa malo večji problem, katerega lahko zmanjšamo tako, da premislimo, kje bomo tekli v primeru “nesreče”. Nekje, kjer bomo imeli možnost poklicati na pomoč. Seveda lahko kličete pomoč in se derete na vse grlo kjerkoli, le slišal vas ne bo nihče. Zato premislite, kje boste tekli. In se drli. Drli – efektivno.
Obstaja pa še ena rešitev in sicer ta, da domačim poveste kje točno boste tekli in kdaj okvirno bi se morali vrniti iz treninga. V takem primeru sicer ne morete biti “tekaški umetnik in kreator”, da bi tekli “prosto po Prešernu”, tekli boste pač tam, kjer ste povedali, da boste. In pošteno je do domačih, da se med tekom ne premislite in jo urežete “malo po svoje” ter podaljšate še za kakšnih deset kilometrov, ker je ravno tako super zrak in ker se tako grozno fino počutite. Tisti doma se gotovo ne počuti super, ker ga skrbi!
Pamet torej v glavo in pot pod noge, pa bo vse v najlepšem redu.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Danes sem tekla. Včasih gotovo ne bi. Temperatura okoli ničle, rahlo pršeč sneg in veter. Temačno in neprijazno.
Idealno za tek!
Če ne bi šla, bi se počutila veliko slabše. Tako pa sem svojim možganom privoščila prepotrebno hrano – KISIK!
Naj strnem nekaj dejstev o teku preko celega leta. Zmotno je namreč misliti, da pozimi ni potrebe po teku. O, pa še kako je!
Sama sebe si danes ne predstavljam, da ne bi tekla tudi pozimi. Enostavno ne gre! Že zdavnaj sem namreč spoznala, da zgodbice o prehladih, pljučnicah in anginah zaradi teka pozimi in ob slabših vremenskih pogojih – ne držijo! Niti približno ne.
Gotovo pa je, da je potrebno v mrazu in pozimi – teči drugače.
Podobno kot je potrebno vožnjo z avtomobilom prilagoditi situaciji na cesti in vremenu – no, čisto tako je tudi s tekom.
Nikar čez zimo povsem ne opustite tek. Lahko izpustite kakšen trening in tek nadomestite s kakšno drugo aktivnostjo. Škoda je, da bi težko pridobljeno tekaško kondicijo povsem izgubili preko zime.
Tekaška kondicija je namreč drugačna kot tista, ki jo pridobite s krožno vadbo in vajami v fitnesu. Idealno je, da vse to združite. Tako boste lažje tekli in bolje ter dlje telovadili.
Sama se izogibam predolgi tekaški pavzi, saj se že zaradi slabših pogojev treninga pozimi tekaška pripravljenost vsako leto poslabša. Pa lahko še tako vneto obiskujemo fitnes in telovadimo. Tek je tek in ni nadomestkov.
Tekaške kondicije brez teka ni, zato kar pogumno v superge. Ne glede na vreme. Sicer pa nudi tek v težjih pogojih prav posebne užitke.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 